Za poduk in kratek oas. Cudežno ozdravljenje pri Sv. Ilju pod Turjakoni. Lurd! Kdo ne pozna tega imena? Komu je dandanes vsaj po imenu neznana najimenitnejša božja pot, ki najbolj slovi po celi zemlji? Zaupanje in Ijubezeii do Lurške Matere božje se kaj veselo širi in utrjuje ludi po naši škofiji. Lurški Mariji v čast je postavljena krasna podružnica v Grižah in pri Sv. Marjeli v Rimskih toplicah. Njeno zaupno češčenje svedoči obilna množica lepih kapelic ob cestah in potili in premilih lurških podob po cerkvah in kršuanskili hišah. Povsod, posebno v sedanjem venčanem majniku, se veselo razlega lurška pesem »Zdrava«. — Vse to češčenje, ljubezen in zaupanje do brezinadežne Lurške Device se opira na nenavadne Lurške dogodke, kakor na čudežna ozdravljenja. Kdo ve, koliko jih je že prišlo v Lurd in so pili od te vode, umivali se ž njo in na enkrat ozdraveli od svojih morebiti že večletnih boleznij V Bolniki pa, ki niso mogli k jami, priskrbeli so si čudodelne vode od Marijinega studenca in njih zastarele bolezni so zginile nialioina ali polagoma. Zdaj naglo, kakor blisk, ki raztrga oblak, zdaj počasi, kakor blišč zarje, ki se vzdiguje in čemdalje bolj žari, prihajala je božja milost še vedno na množiee. K poslednji vrsti smemo v resnici prištevati čudežno ozdravljenjo Teroze Kolešnik, ki je z velikim uspehom rabila nekalere izmed 180.128 steklenic, ki so bile 1. 181»3 po vseiu svelu razposlano. Tereza Kolešnik jo bila rojena 1. 1841 pri Sv. Juriju na Remšniku, v srenji Raclel pri Sv. Pongracu. Dnc 20. avgusta 1868 vstopi v službo pri Sv. Joštu na Kozjaku. Toda že 17. oktobra 1869 je vsled preblajenja nevarno zbolela za vneljem drobovja, kakor je spoznal zdravnik Hchell iz Mislinja. Za življenje nesrečniee se je od te- dobe začela 25 let dolga r.epretrgana vrsta raznih raučnih bolečin, kajti poleg prvolne bolezni so se zaporedoma prikazovale še druge, kakor pljučno vnelje, mrzlica itd. Dvakrat so bolnico peljali, oziroma nesli iz visokega Kozjaka v toplice na Dobrno, katerih pa vsled prevelike slabosti ni mogla rabiti. LY> več meseccv zaporedoma so jo zdravili sloveči zdravniki Schell, Cipl, Paltauf, Tarpauer, Neckermann — toda vsi brez uspeha. Leta 1875 so jo pripeljali v Št. Ilj. Tudi tukaj jo je še vračil g. dr. Hostonsky, pa se naposled odpovedal vsemu upanju. Od te dobe je še prva lota v sobi niogla storiti včasih nekoliko stopinj in že te večinoma prijemši. Tudi so jo sprva dva, do trikrat na leto Ijudje podpiraje skoraj nesli v farno cerkev, ki je dosti blizu njenega stanovanja, da je bila pri sv. maši. Kakili 17 let pa že ni več mbgla stopili na noge. Kakor njeni udje, tako je tudi celo njeno telo trpelo vsled mučne bolezni v drobovju. V teli letih se je njenu stanje večkrat posobno shujšalo. V ppstelji si ni mogla nič pomagati, tako je bila slaba in morali so jo obračati in in prelagati. Sirota je bila večkrat kakor mrtva stvar. Ostal je le slabi plamenček življenja v njenem revnem životu — slabi plamenček, ki je bil vedno pripravljen ugasnili. Umirajoča je bila dejana dvakrat v sv. olje, zakaj silne boleeine so jo tako prijele, da so že mislili, da bo zdaj in zdaj izdihnila, pa Hog ji je še podaljšal trplenje, ker jo je hotel še bolj očisliti. Vendar pri lako dolgotrajni bolezni, večkrai neznosnih napadih, pri tako britkem obiskovanju s sveto skušnjo trpljenja, je čudovito potrpežljivost razodevala; njena udanost v voljo božjo je bila vedno večja. Ker se ni nadejala zdravja, se je toliko gorečnejše pripravljala za večnost. Celih osem let je vsak dan z veliko pobožnostjo v postelji prejela zakrament sv. rešnega Telesa, ker sv. obhajilo, je večkrat djala. je še moja cdina tolažba. Kar je pri Ijudeh nemogoue, je mogoče pri Bogu. Takratni č. g. kaplan Merc so ji priskrbeli vee steklenic čudodelne lurške vode naravnost iz Marijnega studenca na Francoskem, katero je prejela lanskega leta koncem aprila. Z zaupljivim pogledom na podobo lurške M. B. ob postelji je vzdihnila: »0 Lurška Marija Devica! eno niilost mi moraš sprositi: da pridem v kratkem k tebi ali vstanem iz postelje«. Začela je bolniea opravljati devetdnevnice in jeniati vode. Nič se ni obrnilo črez pol leta na boljše, temveč še le shujšalo se je njeno stanje, občutila je še večje bolečine. Vkljub temu je z jeklenim zaupanjem nadaljevala pričeto pobožnost. Vsega omilovanja vredne mučenice vslrajnost pa ni bila osramotena. Cujte, tri tedne pred Svečnico — v ostrem zimskem času — zahtevala je potrebno obleko, ker je čutila, da v resnici ozdravi. Holečine so ponehale, začela je hoditi. »Vcselje, lako pripoveduje, katero sem občutila na velikonočno nedeljo, ko sem od leta 1869 slišala v cerkvi prvokrat peti alelujo, ne morem dopovedati; hvaležne solze sem pretakala med celo sv. mašo«. (Marsikdo je pred njo osupnil, kakor bi zagledal človeka, ki je od mrtvib vstal). Od velike noči jo vidimo vsaki dan v cerkvi, krepke hoje na prostem. Nadnalurni značaj ozdravljenja pri tej osebi moramo priznati, če po eni strani vzamemo v pomislek zaslarelost bolczni, ki se je izcimila pred skoraj 25 leli, na drugi strani brczvspešno zdravljenje po iinenovanih slovečih zdravnikih. Slrvvpnpi nri npkHai zvfisti ("'aslilpi Mnriiini f.a očilna zahvalnica za prejeto eudežno ozdravljenje, bodi Vain v pogum, da rastelc v zaupanju do Lurške Matere Hožje; brezmadežni Dcvici pa v lcm njenem mesecu majniku v večjo čast in proslavo! »Htori mi lo veselje in pridi k moni« je rekla Mati božja Uernardiki, »in jaz te bom srečno storila*. F. V. Siuešnica. V norišnici je dal ravnatolj norcem nekega dne na prosto, naj si v velikanskem kollu v kuhinji sami skuhajo jcdila. Ravno je juha v kollu vrela, ko pride ravnatelj k njim pogledat. Na enkrat ga zgrabijo, deš, vrzimo ga v kotel, da bode juha boljša. Že ga visoko držijo, kar jim ravnatelj zakriči: »Pa stc res norci; kaka bode juha, če me s črevlji vrcd v kotel vržete«. — Te besede so ga rešile strašne smrti.