478
intonacije, jasnost dissonantnih nastopov še najbolj občudovali v Janačkovem »Bel-vederu«, v tistem kaotičnem metežu nezaslišano drznih dissonanc, ognjevitih alle-racij, pestre kromatike, bajne, srce v romantične davnine po razburkanem morju domišljije   gibajoče   modulacije
To je bolj zunanja, toda prelestna tehnična plat; če zraven pride še notranji ogenj, ki se iz pevovodja izžariva v pevke, potem ni čuda, če je uspeh sijajen; nič čuda, če ligature teko mehko kot olje (n. pr. koncem ]. B. Foersterjevih »F i a 1 y«), ali če se posamezni toni iskre prelepo kot biseri, nabrani na vrvico krog vratu pre-lestne vile (izredno lepo peti konec tretje Dvofakove), ali da nas je pretresla vsa silna dramatična groza in smo občutili vso božajočo mehkobo najglobljih srčnih tajen, odetih v skrivnostno nežnost v J a n a č -k o v i »Volčji sledi« in njegovem »Belvederu«, ali tisto tiho, zamišljeno tajinstvenost Foersterjevih dveh, ali ljubeznivo, otroško preprostost dekliške nedolaknjenosti Dvorakovih, ali ljubkost in živi, užigajoči žar Sukovih. Če še to pridenemo, da je prot. T u č k o v a izvrstna, obzirna spremljevalka, smo v splošnem za silo označili ta pomembni na-
stop"                                        F. Kimovec.
Pevska šola, spisal Marko Bajuk, je pravkar izšla. Na 240 straneh ima v izobilju vsega, kar potrebuje pevec, da se nauči varno in zanesljivo zadevati, dobro in čisto izgovarjati, s pevskim organom varčno ravnati, glas pravilno najstavljati, izkratka: težko boš upravičeno česa pogrešal. Obenem ima vse polno lepih, deloma jako zajemljivih zgledov, ki pouk osvežajo. Nekateri so pisani z naravnost iznajdljivo preprostostjo. — Kar daje knjigi v znanstveni smeri posebno vrednost, je obilica novih slovenskih izrazov, ki se odlikujejo po jasnosti, točnosti in pravilnosti. — O knjigi, ki smo si jo tako živo zaželeli, bodo dale najtehtnejšo besedo naše šole in pevska društva. Založila je .knjigo Jugoslovanska knjigarna. Bajukovo »Pevsko šolo« vsem, ki se hočejo dobro naučiti petja, na vso moč priporočamo.
F. K.
Marij Kogoj: Piano. Umetniška založba »Treh labodov«. — O teh klavirskih skladbah poroča glasbeni list »Sveta Cecilija« v Zagrebu sledeče: »Marij Kogoj: Piano, šest klavirskih kompozicij v dveh zvezkih. Kogoj velja za enega najradikal-nejših modernistov glasbene Ljubljane. Vsak zvezek obsega tri krajše klavirske skladbe, ki so stilistično med seboj povezane v suitsko celoto. Kogoj se močno poslužuje modernih harmonskih izraznih sredstev, njegove skladbe so vse pretkane z živo polifonijo, kljub temu pa ostane njegovo tematično delo vedno jasno in razumljivo, ritmika izrazita in interesantna. V celofr nam kažejo predstoječe skladbe, da ima avtor mnogo smisla za efektne kontraste, gradacije in živahne barve, ki tuintam spomnijo na orkester. Upamo, da bo te kompozicije od naših pianistov kdo prihajajočo sezono prednašal, da jih spozna tudi naša širša javnost, ker so iste to zaslužile.« — Kritik (Lujo šapranek-Kavič) govori še o Kogojevih zborih in pravi, da bodo hrvatski naprednejši zbori lahko obvladali tež-koče, ki so v njih, in jih z zbori Srečka Ko-porca vred priporoča. Sploh se mnenja o Kogojevi muziki, v kolikor prihajajo izven Slovenije, kaj čudno ujemajo v tem, koliko tehta.
TO IN ONO.
Rigorizem naših janzenistov. Pod tem naslovom je priobčil dr. Franc Ušeničnik v »Bogoslovnem vestniku« (leto III., zvezek U temeljito, za naše kulturne in literarne hi-storike zanimivo razpravo, ki v šesterih značilnih razdelkih — Janzenistovsko slovstvo med našimi duhovniki; Ali so učili naši janzenisti Jansenijeve dogmatične zmote; Rigorizem v knjigah, ki so jih črtali naši duhovniki; Rigorizem pri nas; Janze-nistovske reforme v liturgiji in jožefinsko cerkveno pravo; Kdaj je pri nas ponehal janzenistovski rigorizem — končava in sklepa: »Da bi bili janzenisti posebej rigb-rozni v presojanju kulture, umetnosti, zlasti literarne umetnosti, to se iz janzenisiovskih knjig ne da posneli. Umetnost presojajo janzenisti, vprav tako kakor zmerni moralisti*.