1 Hamfri 4 Intervju: dr. Jovan Raškovič, srbski jastreb 10 Portret: Mihalj Kertes 12 Reportaža iz Knina 18 Husein 24 Fotolabor 31 Tina Turner 40 Tribunina redovalnica 42 Peru 46 Nagradna križanka 48 Mundial THIBUNA MARŠ NAPRED, JEBO TE BOG! « Ne, ljube bralke in dragi bralci, ne gre za nikakršen odlomek iz Hamfrijevih vojaških spominov. To tudi ni citat iz katere od bolj znanih vojaških bestselerjev. To je ljubek utrinek s počitnic. Ob Jadranu, seveda. Vse skupaj se je zgodilo nekako takole: na bencinsko črpalko svetovno znane petrolejske družbe INA, sredi enega najbolj mondenih jadranskih letovišč z zvenečim imenom POREČ se pripelje mlada, brhka Italijanka. Zagorela kot bi bila iz čokolade, nasmejana tako, da so ji zgolj uhlji preprečili, da se ji ni prepolovila bučka, vsa ponosna na svojo novo Alfo, je zapeljala na črpalko in se ustavila pred črpalnim avtomatom ali kako se že reče tistemu čudežnemu stroju, ki bruha bencin in golta cekine. Toda kaj, ustavi se kakšen meter predaleč. Uslužbenec jo mrko pogleda in izjavi zgodovinske besede: »Marš napred, jebo te bog!« Ona mu je v zahvalo vrnila nasmešek, verjetno misleč, da je pohvalil njene joške ali kaj podobnega. Skratka, bilo je več kot očitno, da ni razumela odločnega namiga prijaznega črpalkarja. Skužila je šele takrat, ko ji je to pokazal z odločno gesto svoje medvedje šape, ko je sicer vsega hudega vajeni Hamfri že stisnil zobe v strahu, da jih bo skupila po nasmehu. Še sreča, da omenjena dama ne razume domorodnega jezika, ker sicer ne vem, kako bi se to končalo. No, ljube bralke in dragi bralci, še pred kakšnih mesecem bi to bilo nekaj najhujšega, kar se Vam more pripetiti na eksotični jadranski obali. Toda čas reforme je čas naglih sprememb in že nekaj dni za tem se je balkanska gostoljubnost stopnjevala do te mere, da je naš turizem postal pravi avanturizem. Nočne zasede na magistrali, oboroženi bradati capini, ki jih naši revni turisti poznajo zgolj iz televizije in nadaljevank o Sandokanu in podobnih škratih. Če je to turistom všeč ali ne, sedaj sploh ni tako pomembno. Bolj pomembno je to, da se to ne spodobi in da mora obstajati nekdo, ki takšne nespodobnosti prepreči. Na primer policija. Toda kaj, ko ji vojska prestreže helikopterje in za to uporabi ciničen izgovor, vse to pa javno podpre predsednik države, ker je pač sonarodnjak tistih zapeljanih cepcev v zasedi. Predsednik zvezne vlade je tudi tiho, ker nima jajc debatirati z generali drugače kot z besedami: »Da, druže denerale! Razumem, druže denerale!« Kako bi sicer lahko razložili dejstvo, da je soldateski požegnal plače, ko navaden stotnik zasluži toliko kot slovenski zunanji minister. S samo stvarjo je nekaj hudo narobe. Morda celo mnogo bolj narobe, kot si moremo predstavljati. Če namreč predsednik zvezne vlade pleše, kot mu zašpila vojaška godba, se to v normalnem svetu imenuje vojaška diktatura, ne pa demokratična reforma. In tako postane Zveza jugoslovanskih reformskih sil ali privatna stranka malih Markovičev navadna farsa, mi pa znova osli, ki se brigamo za napačne probleme. In če je Tudman genij, ki je srečno zvozil čez minsko polje, je to lahko zgolj tolažba za bedake, ki se na svojih napakah še niso dovolj naučili. V upanju, da že veste, kam boste zbrisall, ko pridemo na vrsto Slovenci, Vam pošljem koš poljubčkov in Vam maham z roko obrnjeno - proti zahodu! V Ljubljani, 30. avgusta 1990 Vaš Hamfri Bogart P.s. Za tiste, ki še zmeraj ne razumejo, zakaj sem naslovni citat povezal z vojsko, naj potolažim z naslednjim: ko sem bil še mlad regrut davnega leta 1981, sredi bele Ljubljane, v kasami z imenom slovenskega heroja, je tedanji komandant kasarne, polkovnik tainta, začel svoj pozdravni govor pred 1500 regruti in njihovimi svojci, ter veljaki s krajevne skupnosti z besedami: »Jebemti kurbu gospu, neprijatelj... ratatata!« Drugovi vojnici, zdravo! Pa naj še kdo reče, da polkovnik ne zasluži 30.000,00 din plače! TRIBUNA je glasilo ŠOU v Ljubljani. • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana. • Naslov uredništva: Kersnikova 4,61000 Ljubljana, tel. (061) 319-496, telefax (061) 319-448. • V uredništvu dežuramo vsak dan med 10. in 12. uro. • V.d. glavnega urednika: Bojan Korenini. • V.d. odgovornega urednika: Tomi Drozg. • Lektorica: Nives Klinc. • Cena 14 din. • Oproščeno prometnega davka po sklepu št. 421-170/22.2.1973. • Naslednja številka izide 1. oktobra 1990. Pripomba k članku »Intervju z Vinkom Levstikom« V »Svobodni Sloveniji« z dne 24. maja je izšel ponatis iz ljubljanske »Tribune« št.7 z dne 23. aprila 1990 z zgornjim naslovom, kjer je tudi sledeči odstavek: »Tribuna«: »V Sloveniji so vam v zvezi z vašim domobranstvom podtikali marsikaj, med drugim tudi vašo prošnjo za povišanje čina, ki ste jo podkrepili s hvalo, da ste lastnoročno ubili sedem par-tizanov.« »V. Levstik«: Dobro se spominjam. Bili sta dve prošnji. Eno je napisal kurat Križaj, drugo pa ne vem natančno - ali poveljnik Buda...« Prav zbodlo me je zgornje vprašanje »Tribune« g. Levstiku, zlasti v stavku:»...s hvalo, da ste lastnoročno ubili sedem par-tizanov.« Verjetno takrat g. Levstik ni zas-lutil pasti, ki mu jo je nastavil dopisnik »Tribune« - saj ga je neposredno obdolžil zločinskega dejanje - ker bi mu lahko odgovoril tudi na ta del vprašanja. Odločno namreč trdim, da g. Levstik ni »ubil« tistih sedmih partizanov, pač pa so tisti partizani padli v borbi. Ceprav je končni rezultat isti, velikanska razlika med obema pojmoma. Partizani so že pred domobranstvom »ubili« oz. »pobili« na stotine neoboroženih »naših« ljudi, ki se niso hoteli podrediti rdečkarjem, da ne omenim Turjaka in Grčaric. Krona teh zločinov pa je bil poboj vrnjenih neoboroženih domobrancev in drugih protikomunistov. Ti zločini se ne morejo primerjati z akcijo, v kateri so umrli - z orožjerri v roki - omen-jeni partizani, ki so bili v zasedi. Kdor ni poznal ali doživel gverilske vojne, ki jo je takrat domobranstvo vodilo proti partizanom, si sploh ne more predstavljati, kaj je pomenila - v vojnem smislu - močna partizanska zaseda. Ce bi tista zaseda, ki so jo sestavljali omenjeni partizani, ne bila pravočasno odkrita in razbita po takratnem kaplarju Levstiku, ki je bil vodja tričlanske izvidnice oz. pred-hodnice, bi bilo naši četi popolnoma nemogoče napredovati z napadom na par-tizansko brigado, ki je bila pri Sv. Gregorju nad Sodražico. Poleg tega pa bi ham lahko povzročila prav občutne izgube, ker bi marsikateri domobranec padel v borbi. Tisti partizani so bili namreč oboroženi tudi z lahko strojnico - trije pri strojnici na točki, s katere so obvladovali dohod po cesti, štirje pa za pomoč v bližnjem seniku, kot se je ugotovilo pozneje. Do katere bližine se je predhodnica približala omenjeni zasedi, mi takrat g. Levstik ni povedal, vendar pa je šumenje listja in vejevja moralo vzbuditi pozornost partizanov. Verjetno so partizani zagrabili za orožje, vendar so jih domobranci prehiteli. Presenečenje je bilo popolno, tako za zasedo pri strojnici, kot za one v seniku, Čeprav so verjetno tudi oni - vsaj nekateri - uporabili svoje orožje. Padli so torej v borbi. Tudi beseda »lastnoročno« ni na mestu, saj sta bila z g. Levstikom v predhodnici še dva druga domobranca, ki sta verjetno tudi streljala. Seveda pa je bila odločilna Levstikova brzostrelka, ki sem mu jo takrat posodil za to priliko. (Glej »Tabor« 1973/74). Razumljivo je, da sem ga potem za to junaško dejanje pohvalil pred četo in tudi napisal priporočilo za višji čin. Kakšen je bil uspeh te prošnje, ne vem, ker sem bil kmalu za tem s četo premeščen v Višnjo goro, g. Levstik pa je na lastno prošnjo ostal v Velikih Laščah in bil priključen drugi enoti. Za zaključek ponovim še enkrat, da bo vsak dvom izključen: g. Levstik ni »ubil« tistih sedem partizanov, ker so pač tisti oboroženi partizani padli v borbi. Stane Buda OŽIVLTENA OF? Delo od 20.07. t.l. poroča o namenu Milana Kučana, da bi preko skupščine proglasil dan 27. april za državni praznik. Ta dan naj bi spominjal slovenski narod na ustanovitev OF in narodno vstajo. Formal-no in vsebinsko povsem zgrešeno! Datum odgovarja ustanovitvi anti-im-perialistične fronte. Namen te organizacije nima nič skupnega z OF. OF in par-tizanstvo, pove zgodovina, in je bilo us-tanovljeno po KPS po nalogu kominterne šele na dan napada Nemcev na SZ. Znano je dejstvo, kako je partija uporabila OF in partizanstvo. Preko teh dejstev enostavno danes ni mogoče iti. Iz teh razlogov je pov-sem deplasirano govoriti o OF, par-tizanstvu, vezanem na neko spontano narodno vstajo. Ako smo imeli kaj takega v 1941/45, bi mogli upravičeno in s ponosom pomisliti na može in fante Št. Jošta, ki so 5. julija 1942 sami od sebe brez politikov in okupatorja zgrabili za orožje v obrambo pred navalom in terorjem revolucije! Tem pobitim junakom smo dolžni hvalo in priznanje! Emigracija z neprijetnim občutkom gleda na oživljanje OF in tezo »nedolžnih in zapeljanih« partizanov. Ti zadnji naj ne bi z njihovimi poveljniki Ivanom Matijo Mačkom, Luko Leskoškom, Bojanom Polakom Stjenko itd. ničesar vedeli o revoluciji, državljanski vojni, nič o Tehar- jih, Kočevju in človeški klavnici v Logatcu. Hoteli so samo poraziti okupatorja in os-voboditi narod? Namesto da bi se začela preiskava, se obsodba najbolj obremen-jenih vojnih zločincev ponavlja tiho sprejeta hkrati z igro levice z OF in par-tizani - borci. Nadaljuje se laž revolucijskih »pridobitev«, proslave, nagrade, ostajajo spomeniki, simboli, peterokraka, grb in imena ulic, vasi in trgov. Vse to pa spada v najboljšem primeru v zgodovinski muzej. ZKS - SDP ponavlja igro KPS 1941/1945, rezultat za njo bo oživljanje neprijetne konfrontacije. Po zmagi demokracije letos aprila imamo pravico pričakovati, da se bo Slovenija rešila družbenega in političnega okvira laži in mita, v katerem živi že skoraj 50 let. Dr. Peter Urbanc, 2. avgusta 1990 SPZ je proti stavki Slovenska demokratična zveza se zav-zema za neodvisnost sindikatov in se načelno ne vmešava v njihovo delovanje, toda napovedana splošna stavka za 10. september je izrazito politično delovanje, do katerega SDZ ne more ostati rav-nodušna. Dokaz, da pri riapovedani stavki ne gre za normalne odnose med delavci in delodajalci je v tem, da je organizator Zveza svobodnikh sindikatov pravkar podpisala generalno kolektivno pogodbo z Gospodarsko zbornico Slovenije kot predstavnico delodajalcev, kar naj bi omogočilo določen »socialni mir« vsaj za nekaj mesecev. Če bi imeli »novi sindikati« ZSSS (v resnici pa dosledni dediči starega enostrankarsko vplivanega in monopol-nega sindikata) iskren namen uveljevljati pravkar podpisano kolektivno pogodbo, potem bi vsaj počakali, da bi videli, kako jo bo nasprotna stran izvajala in uresničevala in morda šele potem zagrozili z morebitno stavko. Ker pa so napovedali stavko ne glede na rezultate uresničevanja kolektivne pogodbe in ker so zahteve naslovljene izključno na Skupščino Republike Slovenije in njen Izvršni svet, je logično, da gre za izrazito politično dejanje - poskus izpodkopavanja nove demokratične slovenske oblasti. V opomniku za delovanje stavkovnih odborov se namreč napoveduje prekinitev »vsakega dela v podjetjih in ustanovah, vključno v trgovinah, gostinskih lokalih, prometu itd. fl V prometu je potrebno zagotoviti, da voz- ™ niki cestnih vozil, strojno in ladijsko osebje zaustavi svoja vozila, prevozna sredstva in plovila na varnih mestih...«. Predvidena je tudi vključitev zvočnih signalov v tovar- nah, vozilih in povsod tam, kjer ta sredstva obstajajo...«. Takšno vzbujanje psihoze izrednega stanja je lahko le voda na mlin tistim silam, ki ne morejo mirno prenesti dejstva, da je demokratična koalicija DEMOS-a povsem normalno prevzela upravljanje Republike Slovenije in da se demokracija v Sloveniji dokončno utrjuje. Njihovo načelo je: ČIM SLABŠE - TEM BOLJŠE. Organizatorjem splošne stavke (in njihovim skritim prišepetovalcem in odkritim podpor-nikom - npr. predsednik »prenoviteljske« vlade v senci) je bolj kot reševanje gospodarske situacije in vprašanje utrditve slovenske demokracije pomembno, da oh-ranijo (ali si ponovno pridobijo) stare privilegije. Slovenska demokratična zveza zato poziva zvoje člane kot tudi druge delavce, da se pozivu k splošni stavki NE OD-ZOVEJO! S tem, ko se večina delavcev ne bo odločila za splošno stavko, bo le-ta propadla, to pa bo predstavljalo tudi hud udarec silam, ki hočejc Slovenijo spet obrniti v staro, 45 let trajajočo smer. Slovenska demokratična zveza hkrati pozdravlja negativno stališče do stavke, ki jo je zavzela Gospodarska zbornica Slovenije kot tudi negativno stališče NEODVISNOSTI - Konfederacije novih sindikatov Slovenije. izvršilni odbor Slovenske demokratične zveze »TEŽKO TE V NAŠI DOMOVINIBITIMLAD« Parafraza pesmice iz časov mojega vzgojnoizobraževalnega pranja možganov najustrezneje oznaČuje status mlade generacije v sedanjosti slovenske družbe. Ob nizkem družbenoekonomskem statusu, majhni možnosti za kvalitetno izobraževanje in veliki možnosti za brez-poselnost so mladi državljani Republike Slovenije deležni vsakodnevnih rednih obrokov bele, rdeče in plave resnice o dogodkih med drugo svetovno vojno, ki so sicer usodno zaznamovali povojni razvoj slovenske družbe. Edino zveličavne resnice so prihajale v miselni svet mladih najprej preko ideologiziranih vzgojnoizobraževalnih programov in preko manifestacij slavljenja enih in prekletstva drugih, v zadnjem času pa še posebej intenzivno preko vsakodnev-nih polemik v večini javnih glasil. Ne mine namreč dan, ko ne bi zvedeli za nova-stara grozodejstva enih in herojstva drugih. Sami ideji narodne sprave, ki je poleg zmage demokracije nad komunističnim totalitarizmom v največji meri vspod-budila vsakodnevna, po mojem mnenju velikokrat neokusna dokazovanja in protidokazovanja, ne želim ničesar očitati. Strinjam se tudi, da je condito sine qua non za narodno spravo ugotovitev zgodovinske resnice. Močno pa me moti, da je v razčiščevanju dogodkov iz naše polpretekle zgodovine, hote ali nehote, potisnjena tudi mlada generacija. Kljub temu, da mladi nismo bili udeleženi v herojstvih in zločinih druge svetovne vojne, občutimo najnovejše razpihovanje strasti glede »NOB, revolucije, kontrarevolucije, državljanske vojne, Stalinovih slug, Hitlerjevih slug,...« kot konfuznost, krizo identitete in še posebno kot strah pred povratkom v minule čase. Dovolj mi je preštevanja trupel (z iz-taknjenimi očmi, ustreljenih, z izrezanimi spolovili, obešenih, pečenih na ražnju, zaplinjenih, pometanih v brezna, s prerezanim vratom, in kar je še podobnih načinov, ki si jih lahko bolan človeški um izmisli za uničenje sočloveka)! Dovolj mi je licitiranja zagovornikov bele, rdeče in plave resnice, katere slovenske oborožene formacije so bile bolj bojevite in junaške in katere so bile bolj zločinske in protinarodne! Dovolj mi je klicanja duhov preteklosti tako v obliki vzgojnoizobraževalnih manipulacij tipa pesmice »Kurirček Andrejček« kot tudi podpisovanja sporočil za javnost s »Komanda mesta Logatec«, v obliki naslavljanja časopisnih člankov »Logaške krvavice«, v obliki onesnaževan-ja hiš, ulic in celo gozdov z nešteto spominskimi obeležji in poimenovanji po vecjih ali manjših herojih ali »herojih«, ter v obliki organiziranja turističnih obiskov kraških jam, ki skrivajo na tisoče človeških trupel! Izjavljam, da nisem kriv ali zaslužen niti za zločine niti herojstva belih, rdečih ali plavih. Izjavljam, da se ne želim niti sončiti v žaru herojstev niti ne želim živeti z občutkom krivde zaradi grozodejstev, ki jih nisem storil. Zato apeliram na vse prizadete: spravite se! Pustite duhove preteklosti tam, kamor sodijo, torej v zgodovino! Ce pa se ne morete spraviti, vsaj prenehajte s prenašanjem svojih travm na mlado generacijo. Le tako boste omogočili, da bomo skupaj ustvarili ekonomsko učinkovito, ideološko neobremenjeno, socialno pravično, demokratično in srečno slovensko družbo za vse pripadnike slovenskega naroda. Za dosego tega cilja nam ne more biti v pomoč oživljanje preteklih sovraštev, temveč se moramo skupaj ozreti v prihodnost. Andrej Žorž, Ljubljana MEDNARODNI STIKISDZ Po dokaj kratkem zatišju parlamentar-nih počitnic se v Sloveniji začenja nova, bržkone dokaj razgibana in vroča politična sezona. Ta začetek po svoje zaznamujejo tudi obiski strankarskih delegacij iz najraz-ličnejših držav, ki očitno prihajajo v Slovenijo tudi zato, da bi na kraju samem preverile, koliko je resnice v trditvah o vzpostavitvi parlamentarne demokracije v Sloveniji in o slovenski težnji ter odločenosti za suvereno in samostojno državo ( v okviru eventuelne jugos-lovanske konfederacije ali tudi ne). In tako sta na začetku tega tedna obiskali tudi vodstvo Slovenske demokratične zveze kar dve delegaciji. Najprej delegacija nizozemske stranke D 66 (Demokratična stranka, ustanovljena 1.1966), ki je predvsem želela čim več izvedeti o »ideologiji« in programu SDZ. Naslednji dan pa je SDZ obiskala delegacija ene naj-pomembnejših belgijskih strank (Ljudska zveza), s senatorjem Willyjem Kuijpersom na čelu, ki je SLovenijo in Jugoslavijo predvsem zaradi Kosova obiskal prvič že letos spomladi. Predstavniki SDZ in delegacija belgijske Ljudske zveze, v katero se včlanjujejo predvsem pripadniki flamskega naroda, so ugotovili, da sta si po svojih programih in sredinski politični orientaciji stranki dokaj blizu. Še bližje pa sta si pravzaprav po svojem razumevanju integrativnih procesov v Evropi, ki naj bi postala predvsem Evropa regij oziroma narodov, urejena kot neke vrste kon-federativna skupnost, v kateri bo sleherni narod brez težav ohranil svojo samobitnost in ne bo na milost in nemilost prepuščen samovolji velikih narodov, ki bi radi po svoji volji in predstavi vladali prihodnji, tudi dokaj centralistično urejeni Evropi. Zato je pravzaprav povsem razumljivo, da je senator Willy Kuijpers, ki se je med drugim v preteklosti boril za to, da tudi v Evropskem parlamentu lahko vsak pripadnik kateregakoli naroda govori v svojem jeziku, on sam npr. v flamskem, in ki je v Sloveniji trenutno tudi v funkciji predstavnika evropske konfederacije strank, ki se zavzemajo za opisani model Evrope, povabil SDZ na konferenco strank, ki bo predvidoma v začetku oktobra v San Sebastianu v Španiji. Gre kakopak za vabilo, ki je ned vomno ne le za SDZ temveč tudi za vso Slovenijo ze lo pomembno, saj pomeni še eno pomembno možnost za dejanski vstop Slovenije v politični prostor Evrope. intervju dr. JOVAN RAŠKOVIČ v »HRVASKA JE TUDI NAŠA DOMOVINA« Ce drži, da je Franjo Tudjman Miloševičev proizvod, potem je za bliskovit vzpon dr. Jovana Raškoviča na jugoslovanski politični sceni zagotovo najbolj zaslužen novi oče hrvaškega naroda in njegova zmagovalna HDZ. Se pred letom politični anonimnež, sicer pa ugledni psihiater, akademik in nekdanji profesor na zagrebški medicinski fakulteti, je danes ena najbolj kontroverznih osebnosti vroče politične scene, ki jo milijoni obožujejo s prav tako zag-nanostjo, kot jo drugi sovražijo. Cene njegovih posterjev so enake tistim, s katerih nas predirljivo gleda Slobodan Miloševič, in to v srbski, z ikonografijo preobloženi politiki tudi nekaj pomeni. Sicer pa analitiki političnih razmer menijo, da si Raškovič in Miloševič nista blizu le na stoj-nicah ob mitingih Raškovičeve Srbske demokratske stranke, ampakje veliki vozd tudipolitični mentor bradatemu šibeniskemu psihiatru. Raškovič seveda vse to zanika, podobno kot tudi sodelovanja pri pisanju spornega Mcmoranduma Srbske akademije znanosti in umetnosti, ki naj bi bil bojda pripravljen v njegovi primoštenski vili. Raškovičev vzpon se je začel po ustanovitvi SDS v Kninu 17. februarja letos. Stranka je bila po besedah ustanoviteljev zamiš-Ijena kot odgovor na kroato-centrizem hrvaških strank. Po volitvah, na katerih se je stranka uspela prebiti v parlament, se je začela njihova pot za des-tabilizacijo ustaštva (kot sami pravijo) oziroma Hrvaške (kot to imenujejo Hrvatje). Mitingi, dva pogovora s Tudjmanom, na katerih se Raškovič ni ravno iz-kazal kot spreten politik, srbski sabor v Srbu in napovedani referendum o politični avtonomiji Srbov na Hrvaškem, so bili mejniki, ki so utrdili Raškovičevo karizmo med Srbi v sosednji republiki. Av-gusta je SDS začela predvolilno ofenzivo tudi v BiH in po enem takih mitingov smo se v Palah pri Sarajevu ob vznožju legendarne Romanije, na kateri je vedno plapolala srbska zastava, kot so večkrat ponosno poudarili domačini, pogovarjali z gospodom Raškovičem, »kupom nesreče in šibeniške norišnice«, kot ga je ob neki priložnosti označil hadezejevski »jastreb« dr. Šime Dodan. TRIBUNA: Gospod Raškovič, ste doktor psihiatrije in akademik, ljudje pa vas poz-najo predvsem kot tribuna Srbov na Hrvaškem in vodjo SDS. Ali mislite, da vam je poklic psihiatra v politiki bolj v koristali škodo? RAŠKOVIČ: Poznavanje psihiatrije mi pomaga zlasti pri intimnem doživljanju in razumevanju tega, kar se dogaja krog mene. Kot psihiater poskušam razumeti vse tiste, ki me bestialno napadajo, in še na misel mi ne pride, da bi jih sodno preganjal ali prepričeval, da nisem psihotičen, kot mi hočejo dokazati. Sicer pa napadi Šeksa in drugih hadezejevskih »jastrebov« govorijo več o njih samih, njihovi nervozi in negotovosti kot pa o meni. Iz dolgoletne psihiatrične prakse namreč vem, da napadajo druge predvsem tisti, ki jfm manjka samozavesti in samospoštovanja. Psihiatrija mi torej koristi, saj tako lažje premagujem hrvaško zaroto proti sebi in Srbski demokratski stranki, hkrati pa mi omogoča poglabljanje v nacionalno iracionalnost hrvaštva in srbstva. Po drugi strani pa se pri samem načinu analiziranja ne morem ogniti profesionalni deformaciji in pogosteje razmišljam v iracionalnih in psiholoških kategorijah kot pa v političnih. Psihiatrija mi je v pomoč pri ocenjevanju situacije, v breme pa pri formuliranju, čeprav se poskušam njenemu vplivu izog-niti. Tako ste lahko tudi sami opazili, da so moji govori preprosti, lahko razumljivi in na njihovi osnovi ne bi mogel nihče reči, da sem psihiater. TRIBUNA: V svojih govorih vse pogosteje govorite o obnavljanju ustaštva ter svarite pred novimi Jasenovci in Jadovni. Ali je to reakcija na nevarne ideje hadezejevskih »jastrebov«, poskus diskreditiranja nove hrvaške oblasti ali pa je po vašem mnenju hrvaško »vrhovništvo« res že prešlo meje do neke mere razumljivega kroatocentriz-ma in grozi z obnovo »endehazije«? RAŠKOVIČ: Hrvaška politična misel je edina med evropskimi narodi, ki v 150 letih ni doživela praktično nikakršnih razvojnih sprememb. Ze pred poldrugim stoletjem je namreč Starčevič postavil tezo, da so Srbi moteč element pri formiranju hrvaške nacionalne biti in vzpostavljanju hrvaške državnosti. Starčevič je zahteval, da Srbi postanejo Hrvati, Frank je šel še nekoliko dlje in se je zavzemal za uničenje srbskega naroda, kar so kasneje uresničili ustaši. Ideja o Srbih kot motečem dejavniku pa se je oh-ranila tudi v komunistični Hrvaški. Bakarič je to idejo dosledno upošteval in smatral vse, kar je bilo srbsko (pisavo, srbske tovarne, šole...) za potendalno nevarnost hrvaštvu ter to spretno in preračunljivo uničeval. Tudi letošnje volitve, ki so jih na ves glas razglašali za demokratične, niso bile prave parlamentarne volitve, na katerih bi se ljudje odločali za tiste, ki so zaslužni za razvoj hrvaške kulture in znanosti, ampak je v res-nici šlo za izraz želje hrvaškega naroda za vzpostavitvijo neodvisne hrvaške države. Prav zato se je lahko zgodilo, da je mesar premagal univerzitetnega profesorja ali pa povsem nepomemben človek, ki ne razume niti hrvaške politične misli kaj šele zgodovine, Ivana Aralico, pisatelja in in-telektualca velikega formata, ki je mnogo prispeval v zakladnico hrvaške kulture. In tako je HDZ prevzela oblast. V tem trenutku je bilo veliko vprašanje ali bo ta stranka nadaljevala protisrbsko politiko, na kateri je gradila predvolilno kampanjo, kajti že večkrat se je v demokratičnem svetu pokazalo, da so lahko proklamirane ideje pred volitvami povsem drugačne od resnične politike po volilni zmagi. Tudi po zmagi HDZ sem še verjel, da bo šla njihova poltika v zmernejše vode. Tako sem ob obis-ku Tudjmana neposredno po volitvah dejal: »Vi ste kroatocentristi, niste pa ustaši!« Ven-dar pa se je kasneje pokazalo, da je izbrani parlament skrajno kroatocentrističen in enoumen, ustvarjena je parlamentarna tiranija v kateri smo Srbi na Hrvaškem začutili veliko nevarnost. Misel o Srbih kot motečem dejavniku, ki jo je sprejela tudi HDZ, namreč variira od benignih preko malignih asimilacij do genocida, ki ni srbska izmišljotina, ampak zgodovinsko dokazljiva resnica. Zato se bojimo take oblasti. Začela je z nepriznavanjem srbskih interesov na Hrvaškem in je kot taka an-tisrbska in grozeča. Ni sicer še postala ustaška, mislim pa, da med nepriznavanjem nekega naroda in genocidom nad njimi ni velike razlike. S krepitvijo države, ki temelji na zanikanju srbskega naroda oziroma razumevanju le-tega kot motečega dejav-nika, se seveda veča nevarnost oživljanja ekstremnih protisrbskih sil, ki se lahko raz-vijejo v pravo ustaštvo. Poudarjamo, da se ne borimo za destabilizacijo HrvaŠke, ampak ustaštva. Mislimo namreč, da je Hrvaška prav tako domovina Srbov, ki v njej živijo, kot Hrvatov in si zato želimo njeno izgradnjo na načelih prave, ne pa lažne demokracije. Če pa hrvaška množična občila neprestano pljujejo po Srbiji, SDS in meni ter nas označujejo za četnike, seveda ne moremo ostati mirni, saj se ne počutimo varno. TRIBUNA: Teorija o zgodovinski genocidnosti hrvaškega naroda je danes čedalje bolj aktualna, mar ne?! RAŠKOVIČ: Vedno poudarjam, da ni a priori genocidnih narodov kot ni grbavih ali plešastih. V vsakem narodu pa so zasidrani zlo, agresivnost in aroganca, ki se lahko v ugodnih razmerah razvijejo do neslutenih meja. Obstajajo torej genocidni družbeni sis-temi, kakršen je bil tudi Paveličev en-dehajevski sistem bestialne duhovnosti in neverjetnega genocidnega potenciala, v katerem je bilo zlo uzakonjeno kot vrlina. Treba pa je priznati, da je bila to kljub vsemu hrvaška država. Srbov niso klali ljudje z Ja ve ali Sumatre, to so počeli Hrvati. To pa še ne pomeni, da je hrvaški narod genociden, pač pa je bila takšna formacija, ki je nastala znotraj tega naroda. Vse dokler hrvaška in-teligenca in zgodovinarji ne bodo priznali, da je šlo za genocid nad Srbi, bo prisotno nezaupanje. Potrudili se bomo, da ugotovimo resnično število žrtev tega zločina. Prizadevali si bomo, da se odprejo vse jame, da se ob njih postavijo osariji ter da se nedolžne žrtve pokopljejo kot Ijudje. TRIBUNA: 25. julija je hrvaški parlament sprejel dopolnila k republiški ustavi, s čimer je bil dan znak za preplah med srbskim prebivalstvom na Hrvaškem. Katere pravice ste hrvaški Srbi izgubili s sprejetjem ustavnih amandmajev? RAŠKOVIČ: Dopolnila k ustavi Republike Hrvaške ne omenjajo srbskega naroda, ki je bil nosilecsuverenosti po stari ustavi. Nisem sicer zagovornik AVNOJ-a in ZAVNOH-a, ki sta preživela, vendar pa bi bilo nujno pokazati več strpnosti do Srbov na Hrvaškem, ki so jim bile s staro ustavo zagotovljene nekatere pravice, ki jih amandmaji ukinjajo. Kot sem že omenil, gre za upoštevanje teze, da so Srbi na Hrvaškem moteč dejavnik. Podobno kot poskušajo v nekaterih družinah razposajene ali poredne otroke spraviti k večji poslušnosti s palico, počnejo Hrvati z nami. Toda mi nismo niti poredni, mi smo v resnid žrtve. TRIBUNA: Pa vendar, v petinštiridesetih letih komunističnega režima niste imeli niti možnosti političnega organiziranja in izražanja specifičnih interesov srbskega življa na Hrvaškem. RAŠKOVIČ: To drži, vendar naš cilj ne more biti le ta, da Srbom vrnejo tisto, kar nam je komunistični sistem odvzel, ampak se moramo boriti za resnično demokratičen sistem, ki je vsaj zaenkrat kljub širokousten-ju hrvaških oblasti zgolj utopija. Zato sem Tudjmanu predlagal ustavno formulacijo suverenosti državljana ali vsaj suverenosti srbske nacionalne biti. TRIBUNA: Pogledi prvakov hrvaških političnih strank na položaj in pravice, ki naj bi jih imeli Srbi na Hrvaškem se sicer nekoliko razlikujejo, toda vsi se strinjajo, da obstaja pravica, ki jo imajo Hrvati v svoji republiki, ne morejo pa je imeti Srbi na Hrvaškem - gre seveda za politično av-tonomijo ali celo organiziranje nacionalne infervju države na hrvaškem ozemlju. Srbi pa se s tem ne strinjate in govorite o suverenosti državljana, suverenosti srbske nacionalne biti, dvojni suverenosti in podobnih poj-mih, ki pa so zaviti v meglo. Kaj pravzaprav hočete? RAŠKOVIČ: Srbi na Hrvaškem zahtevamo formiranje take hrvaške države, ki bi v ustavi, če že omenja suverenost Hrvatov, omenila tudi suverenost Srbov, saj gre za naroda, ki že stoletja živita na istem ozemlju. Torej, če se že vzpostavlja etnična suverenost, potem mora veljati za vse večje etnične skupine. Če bi bilo v prvem členu hrvaške ustave zapisano, da je Hrvaška država vseh narodov, ki v njej žive, in da je suverenost, ki jo zagotavlja us-tava, državljanska suverenost, ne bi niti pomislili na to, da bi zah-tevali posebno avtonomijo in da bi se bali novih Jasenovcev. Današnja hrvaška ustava pa ne priznava enakopravnosti državljanov in s tem tudi ne naše skupinske suverenosti. Govori namreč samo o etnični suverenosti hrvaškega naroda in s tem postavlja vse druge narode v podrejeni položaj. TRIBUNA: Kako pa bi kot pripadnik manjšinskega in kot sami pravite tlačenega naroda na Hrvaškem ocenili položaj Hrvatov v Srbiji oziroma v Voj-vodini, kjer imajo status folklorne zanimivosti? RAŠKOVIČ: Ne bi se strinjal z vami. Mislim, da je načrt nove srbske ustave modernejši in bolj demokratičen od hrvaških ustavnih dopolnil. Če bi bila h^vaška ustava taka, kot je srbska, Srbi na Hrvaškem zagotovo ne bi zahtevali avtonomije. TRIBUNA: Kaj pa Kosovo? Ali ni nekoliko čudno zahtevati avtonomijo sredi hrvaške države v času, ko so Srbi večinskemu narodu na Kosovu odvzeli še tisto malo avtonomije, ki jim je ostala po lanskolet-nem sprejetju amandmajev k srbski us-tavi? RAŠKOVIČ: Primerjava s Kosovom je neumestna, saj ne zahtevamo srbske države na Hrvaškem, ampak samo avtonomijo ev-ropskega tipa, kakršnih je na stotine. Poleg tega je zelo pomembno, daje srbska ustava bolj demokratična od hrvaške, saj vzpos-tavlja suverenost državljana, torej tudi pravico albanskega naroda, da se or-ganizira, ne pa tudi, da formira svojo drža vo na srbskem ozemlju. Obstaja pa pravilo, ki se mu nikakor ne morem načuditi -kadarkoli se v Srbiji pojavi večja etnična skupina, zahteva svojo državo na njenem ozemlju. To je približno tako kot bi skupina delavcev, ki je prešla na delo v Slovenijo, po šestih mesecih zahtevala svojo državo. Bi jim jo vi dali? Sicer pa je, banalno rečeno, Kosovo samo posledica Kardeljeve izmišljotine. Kardelj je namreč neposredno po koncu vojne na Kosovo mehanično prenesel idejo o avtonomiji, ki so jo podprli srbski komunistični leaderji. Verjamem sicer, da Kardelj v tem primeru ni nastopal protisrbsko, bal pa se je prebujanja in širjenja srbske nacionalne zavesti. Še beseda o Kardelju. Spomnim se, da sem v londonski British Library pred leti pripravljal knjigo Skupinska terapija kot koncept skupinskih sistemov. Med drugim sem študiral tudi Proudhona, Saint-Simona in Fouriera. In v teh knjigah sem našel Kar-deljev rokopis. Kasneje, ko sem dokaj natančno prebiral Kardeljeva dela, sem ugotovil, da je marsikaj dobesedno prepisal od Proudhona - tisti, ki proizvaja, je lastnik proizvoda, ne sme se odtujevati presežna vrednost... Ne obtožujem Kardelja, saj sem tudi sam preučeval Proudhonova dela. Toda, če bi prepisoval iz njegovih knjig, bi ga vsaj citiral. Sicer pa, jaz sem akademik, on pa je bil navaden učitelj in si je tako krajo lahko privošdl. TRIBUNA: Kljub prepovedi ministrstva za upravo in pravosodje Republike Hrvaške, ste se Srbi na Hrvaškem odločili za referendum o avtonomiji. Vendar pa prepoved pomeni, da bodo izidi brez vsakršne pravne veljave. Zakaj ste se kljub temu odločili za ta korak? RAŠKOVIČ: Če nam ne bodo referenduma preprečili s silo, ga bomo izvedli, saj je referendum demokratičen instrument izražanja ljudske volje in kot tak sodi med izvenparlamentarne demokratične pridobitve. Srbi na Hrvaškem želimo ugotoviti odnos srbskega naroda do av-tonomije, za katero se zavzema naša stranka. Ne gre za nikakršen pravni postopek, ampak želimo s tem le potrditi legitimnost naših zahtev in ovred mnenje tistih, ki trdijo, da nas pri poskusu »getoizacije«, kot to sami im-enujejo, ne podpira več kot pet-najst odstotkov Srbov na Hrvaškem. Toda zakaj se potem hrvaško vrhovništvo boji referen-duma?! Za nas bi bil namreč naj-hujši poraz, če bi na tem referendumu pogoreli. Zavedamo se, da zastopamo inter-ese velike večine srbskega prebivalstva v naši republiki, zato bi bil za nas neuspeh že, če bi za avtonomijo glasovalo samo šestdeset odstotkov Srbov. Gre torej samo za preiz-kušanje razmerja moči, vrsta avtonomije, ki jo bomo zahtevali, pa je seveda odvisna od nadaljnjega razvoja politične situacije v Jugoslaviji. TRIBUNA: Ali to pomeni, da bodo izidi referenduma prišli do veljave šele ob morebitni konfederalizaciji ali celo raz-padu Jugoslavije? RAŠKOVIČ: V tem primeru bi zahtevali uraden referendum pod okriljem O2N in mednarodne javnosti. TRIBUNA: Verjetno se vsi strinjamo, da jugoslovanski narodi potrebujejo nov dogovor, ki bo razrešil negotovost glede prihodnosti Jugoslavije. Ali naj bi šlo po vašem mnenju za dogovor med narodi ali republikami? RAŠKOVIČ: Dogovor ni samo potreben, ampak je celo nujen. Ne pristajam na odločitve parlamenta o tako pomembni zadevi, kot je usoda Jugoslavije, ampak morajo o tem plebiscitarno odločiti celotni narodi. Ne priznavam namreč niti enega parlamenta v Jugoslaviji, saj so bili poslanci povsod izbrani pod emocionalnim pritis-kom. Čustveno lahko izbirate prijatelja, BliH ženo, s kom boste spali, nikakor pa ne družbenega sistema. Res pa je, da emocionalno objčajno traja le malo časa. Če sovraštvo nima možnosti, da bi se materializiralo, se sčasoma ohladi. Z uporabo se sovraštvo manjša, edina stvar, ki z uporabo raste, je oblast. Zato predlagam, da se takoj, ko se položaj nekoliko umiri, izvedejo ponovne volitve v celotni Jugos-laviji. Vedeti pa moramo, da demokracija temelji na ideji omejevanja oblasti, ne pa na volji ljudstva. Konec koncev je tudi Hitlerja, ki je organiziral najstrašnej&i družbeni sis-tem, izbralo ljudstvo. Ljudska volja torej še ni porok za demokratičnost sistema, kot bi danes radi prikazali nekateri na Hrvaškem. Če pa se slovenski narod izjasni za kon-federativno ureditev, vam ne more nihče preprečiti, da bi odločitev tudi uresničili. V tem primeru bi se seveda lahko pogovarjali o tako imenovani mešani konfederativno-federativni organiziranosti. Sem torej za dogovor o obliki prihodnje države, pri čemer pa se morajo kot narod izjasniti tudi Srbi na Hrvaškem, ki jih je po mojih ocenah, če ne upoštevamo tako imenovanih Jugos-lovanov, več kot milijon. TRIBUNA: O vašem pogovoru s hrvaškim predsednikom Franjom Tudjmanom je bilo že marsikaj napisanega, še posebej po objavi fonograma v zagrebškem tedniku Danas. Čeprav so od pogovora minili že skoraj trije tedni, pa se razburjenje kar noče poleči. Za kaj je pravzaprav šlo? RAŠKOVIČ: Priznam, da je bil pogovor s Tudjmanom moja velika napaka. Ne želim se opravičevati, toda na pogovor sem piišel bolan in popolnoma hripav. Najino srečanje je trajalo vsega skupaj dvajset minut in ne celo uro, kot je pisalo v zagrebškem Danasu. Ne morem sicer natančno povedati, kaj vse sem v tem pogovoru rekel, zagotovo pa so bile moje misli v Danasu potvorjene. Nisem dejal, da so Srbi »padli«, ampak »edipalni« narod, ki se zlahka odreče voditelju, ki ga je še nedavno oboževal, ter da se to lahko zgodi tudi meni. Prav tako so v delu pogovora, kjer govorim o svojih vnukih, iz-pustili stavek, da je njihov oče Hrvat, tako da izgleda, kot bi vsem Srbom na Hrvaškem priporočil, naj se opredelijo za Hrvate. S spretno manipulacijo je izkrivljen tudi od-lomek, v katerem govorim o Slobodanu Miloševiču. Vsekakor je šlo pri objavi fonograma bodisi za Tudjmanovo prevaro ali pa za nizki udarec uredništva Danasa. Objava dvajsetminutnega neobveznega pogovora dveh politikov je namreč podlo in politično nemoralno dejanje ter spominja na policijske metode, ki si jih predsednik države ne bi smel privoščiti. Žalostno in hkrati simptomatično pa je tudi, da kljub večkratnim zahtevam še do danes nisem dobil fonograma, ki ga je Tudjman tako hitro serviral Danasu. Najpomembneje pa je, da objava fonograma ni vplivala na odnos Srbov do mene in SDS, tako da danes ljudje moje govore spremljajo s še večjim navdušenjem kot prej. Peklenski načrt Danasa in hrvaškega vrhovništva je torej spodletel. Če so me že hoteli s fonogramom politično uničiti, bi bilo verjetno bolje, da b\ me po objavi pustili pri miru in čakali na morebiten napad name s strani srbskega naroda ter me nato branili. Toda očitno jim manjka psihološke spretnosti za tovrstne umazana igrice, druga možnost pa je, da je bilo zanje pomembneje, da me ponižajo kot pa politično onemogočijo. TRIBUNA: Verbalni dvoboji strankarskih »jastrebov« na Hrvaškem postajajo vse ostrejši. Tako dr. Sime Dodan, za katerega ste dejali, da bi bil brez ustaškega gibanja operetna figura, z govomiškega odra grmi, da Hrvaške ne bo spravil na kolena »kup nesreče iz šibeniške norišnice«. Napada vas Šeks, vi pa njemu vračate, češ da bi bili najbolj zadovoljni, ko bi vas poslal vzapor. Očitno vam je Seks največji trn v peti, mar ne? RAŠKOVIČ: Prej bi rekel, da smo jaz in srbski narod na Hrvaškem njemu trn v peti. Nedavno sem v Slobodni Dalmaciji prebral članek z naslovom Raškovič hoče kri, vse drugo je krinka, v katerem podpredsednik hrvaške države Vladimir Šeks govori o meni kot človeku, ki grozi Hrvatom z genocidom, pravi, da sem patološka oseba, paranoik in nekrofil, ki sanja trupla, pri tem pa ga prav malo zanima usoda srbskega naroda na Hrvaškem. Že, če bi to napisal novinar kakšnega bulvarskega časopisa, bi bilo to preveč, če pa to izjavi eden najvišjih državnih predstavnikov o človeku, ki se pač ne strinja z njegovo politiko, je jasno, da Hrvaška ni demokratična država. Očitno je, da gre za nizkotno politiko hrvaškega vrhovništva, ki postaja vsebolj nervozno ter vso razdraženost in sovraštvo do Srbov kaže v odnosu do mene. Ne zavedajo pa se, da z napadi name silijo srbski živelj na Hrvaškem k še večji identifikaciji s politiko naše stranke. Po napadih v množičnih občilih in obtožbah, da sem željan hrvajške krvi, sem se znašel v podobnem položaju kot Rushdie. Šeks je dal s svojo izja vo vsakomur legitimno pravico, da me ubije, saj umor krvnika svojega naroda ni zločin, ampak junaštvo. TRIBUNA: Kot sami pravite, se napadi na vas stopnjujejo. Toda probleme z oblastmi ste imeli, še preden ste postali glasnik hrvaških Srbov, kajne? RAŠKOVIČ: Z organi javne varnosti nisem imel nikoli dobrih odnosov. Spomnim se, da so ob neki preiskavi moje hiše odkrili pisma prijateljev iz tujine, med drugim tudi From-mova, in pismo, ki mi ga je poslal Herbert Marcuse iz sanatorija v švici štirinajst dni pred smrtjo. Probleme s policijo sem imel tudi v Zagrebu, kjer sem osem let predaval na tamkajšnji medicinski fakulteti. Moral sem oditi, pa ne zaradi pritiska hrvaških nacionalistov ali kolegov profesorjev, pač pa zaradi šikaniranja s strani organov javne varnosti in komunistične oblasti. TRIBUN A: Ko smo že pri vaših težavah - v hrvaškem tisku je bilo moč prebrati, da so vas odpustili iz šibeniške bolnišnice. Ali je to res? RAŠKOVIČ: Da sem dobil odpoved, sem podobno kot vi izvedel iz časopisja, urad-nega obvestila o tem pa še nisem prejel. Očitno je, da si tega dokumenta nihče ne upa podpisati. Razlog za to, da me vržejo na cesto, naj bi bilo neopravičeno podaljšanje letnega dopusta. Zavzemam se za to, da se kočljiv položaj reši po pravni poti. Nedavno me je poklical prvak HSS (Hrvaške kmečke stranke), Ivan Zvonimir Čičak, in me vprašal, ali lahko napade to nerazumljjvo odločitev. Rekel sem mu, naj ra vna tako, kot se mu zdi prav, zavedam pa se, da gre za primer brez precedensa, da doktor znanosti, univ^zitetni profesor in akademik dobi od-poved v provincijski bolnišnici. TRIBUNA: Pred nekaj leti je dolgo buril dvihove Memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti, ki je bil bojda pisan v vaši vili v Primoštenu. Danes je spet aktualen, še posebej zato, ker nekateri menijo, da so njegove zahteve že premajhne. Kako v tem trenutku gledate na ta dokument, ki je nastal v precej drugačnih političnih okoliščinah, kot so danes? RAŠKOVIČ: Memorandum SANU ni bil pisan v moji vili v Primoštenu. Res pa je, da se z Dobrico Čosičem poznava že več kot dvajset let, še iz časov levih zablod, ko sva verjela, da lahko leva ideja reši socializem. Kasneje se je pokazalo, da ga nič več ne more rešiti. In prav je tako. Glede Memoranduma SANU pa lahko rečem, da gre za prvi an-tititoistični akt ter ga je treba tako tudi razumeti in ocenjevati. V nobenem primeru ne gre niti za četniški niti za velikosrbski dokument in če bi sodeloval pri njegovem nastajanju, bi ga z veseljem podpisal. TRIBUNA: Kakšni so vaši odnosi z vladajočo srbsko politično garnituro oziroma s Slobodanom Miloševičem? RAŠKOVIČ: S Slobodanom Miloševičem sem se srečal le enkrat, njegovo politiko pa poznam predvsem preko množičnih medijev. O njem sem govoril pozitivno, ker je na 8. ceji CK ZK Srbije porazil titoizem htervju oziroma titovske in stamboličevske vazale v Srbiji. Hkrati pa je preko titoistične dediščine v vladi, parlamentu in predvsem v ^entral-nem komiteju zelo spretno vzpostavil Srbijo kot enotno državo v času, ko je Jugoslavija kljub vsem pretresom še vedno funkcionirala kot federativna država. Miloševič je izredno sposoben politik, ki je v zadnjem času sicer nekoliko upočasnil demokratično preobrazbo Srbije in dal na ta način možnost tudi drugim političnim skupinam, da se pojavijo na politični sceni in ponudijo Ijudstvu svoje videnje svobode in demokracije, ki ju narod tako nestrpno pričakuje. Mislim pa, da je Miloševič še vedno naklonjen demokratičnim spremem-bam in tudi nedavna ustanovitev Socialis-tične stranke Srbije, ki so jo nekateri s tako zavzetostjo napadli, me ni mogla prepričati o nasprotnem. TRIBUNA: V zadnjem času smo priče žolčnim napadom čelnikov vaše stranke na Anteja Markoviča. Kaj mu očitate? RAŠKOVIČ: Čeprav moram priznati, da se za ekonomijo nisem nikoli posebej zanimal in da so mi bliže iracionalna in emocionalna področja človekovega življenja, lahko rečem, da je Markovič napravil nekaj dobrih potez, s katerimi je uspel stabilizirati jugos-lovansko gospodarstvo. Sedaj pa si Markovič skuša z iracionalnim orožjem nabrati še politične točke. Podlo je izbrati Kozaro za propagiranje svojih političnih idej. Kraj, kjer so umirali otroci in žene in kjer so zažigali hiše samo zato, ker so bile srbske. foto: Fotodokumentacija Delo Ta poteza mnogo govori o njegovem značaju. Poleg tega Markovič perfidno iz-korišča dejstvo, da so Srbi jugoslovansko usmerjeni in so lahko hkrati Srbi in Jugos-lovani, Kar na primer ne velja za Slovence ali Hrvate, ki strogo ločijo etnično in državljansko pripadnost. Končno morajo tudi Srbi spoznati razliko med tema dvema kategorijama, pri tem pa je lahko Markovič s svojo idejo o Zvezi reformskih sil Jugos-lavije moteč dejavnik. Problem Srbov pa je tudi v tem, da so za razliko od drugih narodov svoje mrtve vezali za komunistično ideologijo in se zato najtežje ločujejo od Titove zapuščine. Čas je, da se otresejo te absurdne oblike duhovnosti ter ponovno najdejo stik s srbsko pra vosla vno cerkvijo in njeno bogato kulturno dediščino. TRIBUNA; Nedavno tega sem prebral iz-javo enega vaših »jastrebov« dr. Dušana Zelembabe, češ da se vse, kar se dogaja v Sloveniji in na Hrvaškem, dogaja pod patronatom Vatikana in da sta resnična zmagovalca volitev gospoda Kuharič in Suštar. Zanima me, ali je to uradno stališče vaše stranke. RAŠKOVIČ: Isto vprašanje kot vi mi je pos-tavil Tudjman in tudi njemu sem odgovoril, da smo demokratična stranka, v kateri lahko vsak pove svoje mnenje in da nimam niti želje niti moči prepovedovati Ijudem, da bi govorili tisto, kar mislijo. Nisem diktator, ki bi ljudi izključeval iz stranke, ker ne mislijo tako kot jaz. To je pač stališče Dušana Zelem-babe, ki je zelo emotiven človek. Vendar pa takšne formulacije kot stališča naše stranke ne bi nikoli uporabili pri pisanju uradne resolucije. TRIBUNA: Glede na to, da se pogovarjamo blizu Sarajeva, ne moremo mimo političnega položaja v BiH tri mesece pred volitvami. Očitno je namreč, da je prav ta republika preizkusni poligon za merjenje moči njene vzhodne in zahodne sosede. Tako Hrvaška kot tudi Srbija se BiH ne bosta tako zlahka odrekli, kar dokazuje že začetek predvolilne kampanje. Precej se govori o predvolilnem koalicijskem povezovanju političnih strank. Kakšne so pravzaprav realne možnosti za to? RAŠKOVIČ: Strankarske koalicije pred volitvami so kot kaže posebnost Slovenije in Hrvaške. V demokratičnem svetu par-lamentarne demokracije je namreč običaj, da se strankarska zavezništva sklepajo šele potem, ko je jasno razmerje političnih sil, torej po volitvah. Da hrvaški poskus ni bil uspešen, dokazuje katastrofalen poraz Koalicije narodnega sporazuma. Na tej negativni izkušnji mora temeljiti tudi morebitno dogovarjanje med SDA (mus-limanska stranka), HDZ in SDS. Pri tem pa moramo ločevati več oblik sodelovanja med različnimi strankami, glede na intenzivnost in trdnost njihovega skupnega nastopanja. Prva faza so pogovori, ki so mogoči in včasih celo nujni, ne glede na stališča drugih partnerjev. Druga stopnja so pogajanja, na katerih vse strani sodelujejo z že izdelanimi programi in cilji. Tretja stopnja je partnerstvo, četrta pa zavezništvo oziroma koalicija. V tem trenutku ne vidim možnosti za koalicijo v kakršnikoli strankarski kom-binaciji niti sedaj niti po volitvah. Verjetno pa bo prišlo do partnerstva, ki pa bo krhko. TRIBUNA: Nekateri, rekel bi jim utopisti, celo menijo, da se bodo nadonalne stranke v BiH združile v protikomunistični blok, ki bo enotno nastopil proti ZK BiH. RAŠKOVIČ: Koalicija SDA - HDZ - SDS ne bi imela nobenega smisla, saj je strankarsko zavezništvo vedno uperjeno proti stranki, ki je lahko resen nasprotnik. Komunisti v BiH pa verjetno ne bodo nevaren konkurent. Tudi hrvaški komunisti so lahko ostali na politični sceni le zato, ker se SDS v dveh mesecih ni mogla dovolj dobro organizirati in razširiti po Hrvaški. Na Hrvaškem so si komunisti izposodili Srbe, da bi lahko obranili vsaj del svojih interesov, v BiH pa je položaj povsem drugačen. Tu bodo ljudje volili po nacionalnem ključu, res pa je, da je v nekoliko slabšem položaju SDS, saj je pri Srbih največja nevarnost, da ne bodo glasovali po nacionalni pripadnosti, ampak se bodo priključili Anteju Markoviču in njegovemu residualnemu titoizmu. Reči pa moram, da smo z odzivom srbskega prebivalstva ob ustanavljanju podružnic SDS v različnih krajih BiH zelo zadovoljni. TRIBUNA: Nedavno je bilo zanimivo videti, kako ste se prijateljsko objeli z dr. Muhamedom Filipovičem, idejnim očetom »bošnjaštva«. Odkod prijateljstvo med islamskim fundamentalistom in srbskim ekstremistom? RAŠKOVIČ: Čeprav me mnogi prepričujejo, da sem srbski ekstremist, sam še vedno misli, da nisem. Sicer pa se z Muhamedom Filipovičem poznava še iz mladih let, s Korčule, iz časov, ko sem se ukvarjal s filozofijo psihiatrije in tako prišel v stik s skupino, v kateri je bil tudi on. Po mnogih letih sva se spet srečala in mislim, da je povsem normalno, da sva se prisrčno pozdravila. Poleg tega je bila skupščina, na kateri sva sodelovala, izredno strpna, demokratična in brez vsakršnih ekstremnih izpadov, tako da je najina gesta povsem razumljiva in dokazuje, da je imela skupšdna humanistično, ne pa nacionalis-tično obeležje. Simon Bizjak POLETJE SRBSKE Politična temperatura v Beogradu raste in bo pred-vidoma svoje vrelišče dosegla s prihodnjimi^ večstrankarskimi volitvami. Ceprav zastavice še niso spustili, seje medijska vojna ze začela. Ce primerjamo položaj srbske opozicije z nekdanjo v Sloveniji in na Hrvaškem, potem lahko ugotovimo temeljno razliko: politično in medijsko so opozicijske stranke v Srbiji dosti bolj razločujoče. Če k temu dodamo še močno kosovsko alter-nativo, potem je ta podoba večdimenzionalna. Seveda pa v tem spopadu vsi nimajo vsega. Medtetn ko Albancem in njihovim političnim organizator-jem blokirajo že obstojece medijske institucije, živi Socialistična stranka Srbije v pravem medijskem razkošju. S »pozitivno« selekcijo in nad-povprečnimi plačami si je kupila Politikino hišo (čistilka ima denimo osem tisočakov mesečno plače), v osrednjem televizijskem dnevniku producirajo ceneno politično propagando v stilu »zakaj ste postali član SSS« in potem odgovori »ker lahko SSS uresniči vse moje načrte«, oblasti so časopisu podarile tudi televizijski kanal (TV Politika), čeprav ni politično koncipiran. Skratka, oblast je svoj boj za obstanek ze začela. Kaj pa načrtujejo opozicijske stranke za zmago? OPOZICIJE Srbsko gibanje za obnovo, verjetno najmočnejša opozicijska stranka, ima kar dva časopisa, enega zares, drugega pa iz-posojenega. Prvi je Srpska reč, drugi pa so kragujevški Pogledi, sicer glasilo tamkajšnje Univerze. Časopisa imata skupnega urednika, to je Miloslav Samardžič. »Studentski« Pogledi, ki izhajajo v bajeslovnih dvesto tisočih, so iz medijske sence stopili lani, seveda ob izdatni Draškovičevi pomoči. Njihova vsebina je razpoznavna: mešanica četništva, monarhizma in antikomunizma. Tako v polet-ni številki objavljajo intervjuje z Nikolo II. Petrovič Njegošem, sinom kralja Nikole, s četniškim »Lolo Ribarjem« - dr. Miloradom Draškovičem in predsednikom Narodne radikalne stranke, Veljkom Guberino. V dvojni številki Srpske reči je največ strani posvečenih mitingu opozicije in političnim zahtevam vseh opozicijskih strank. Najbolj zanimivo pa je branje spominov Nikole Kavaje, najvztraj-nejšega atentatorja na Josipa Broza. Srpska reč objavlja reportažo s sojenja njeni prvi številki, ki ga je dobila. V njej je tudi izpoved Hrvata, ki je bil četnik, kar je bilo zanj »posve prirodno«, potem pričevanja očividca eksekucije Draže Mihajloviča, za priboljšek pa »pretresljiva zgodba o sodelovanju hrvaških komunistov in ustašev proti Srbom«. Na skrajnem desnem krilu srbske politične scene je prav gotovo dr. Šešelj s svojim Srbskim četniškim gibanjem. Izdajajo časopis Velika Srbi ja. Druga šte vilka je posvečena Ciči (živ je Draža, umro nije, dok je srpstva i Srbije), predstavili so politično dejavnost SCG, četniškim emigrantskim časopisom. Naslov-nica pa je vsekakor udarna: na njej segajo meje Velike Srbije vse do Kolpe. Pripisali pa so še opozorilo Srbine, brate, ne zaboravi! Ovo su srpske zemlje! Tako je Split glavno mesto Zahodne Srbije, Novi Sad Severne, Skopje Južne, Kosovo pa so preimenovali v Staro Srbijo. No, če smo natančni, Reka bi verjetno pripadala Sloveniji. Pri beograjskih kolporterjih lahko kupite tudi Demokratijo, časopis Demokratske stranke. Ker so v jedru stranke predvsem in-telektualci, je tudi podoba časopisa dosti bolj »zmerna«. Z večjo analitično natančnostjo in z manj senzacionalizma pišejo srbske ustave, pomenu kongresa Socialistične stranke Srbije, o srbski nacionalni samobitnosti. V Demok-ratiji pa sodelujejo tudi pisci iz drugih republik. V Pravdi, glasilu Socialdemokratske stranke Jugoslavije, lahko preberete o političnih razmerah v Vojvodini, o mitingu opozicije in neizogibnem Slobodanu Miloševiču ter njegovi novi stranki. Samouprava, samostojni narodni časopis, kot se je sam poimenoval, izhaja v drilično-latinični verziji in ne pripada nobeni politični stranki. Je pa v trendu: intervju z njegovo kral-jevsko visokostjo, prestolonaslednikom Alek-sandrom Karadžordževičem, je pospremljen s politično sceno v Vojvodini in Jugoslaviji. Na koncu si še oglejmo nekaj prizorov iz srbske politične ikonografije. Začnimo z zaprisego vojvode dr. Vojislavom Šešljem, ki jo objavljamo v srbščini: »Zaklinjem se kao srpski četnički vojvoda, zaklinjem se svemogučnim Bogom i Svetim Savom da ču verno služiti Bogu i Srpstvu, utvrdivati srpsko duhovno i nacionalno jedinstvo i do pobede ili smrti boriti se za slobodu srpskog naroda i obnovu srpske države na Balkanu. Kako ja to radio tako mi Bog pomogao i Sveti Sava Nemanjič! Amin! Amin! Amin!« V Beogradu lahko kupite tudi kaseto s starimi četniškimi pesmimi, na katerih so hiti: Spremte se, spremte četnici, Od Topole pa do Ravne gore, Marširala kralja Petra garda, Ži v je Draža, umro nije in drugi. Očitno bo predvolilni boj v Srbiji bolj raz-giban, kot je bil v Sloveniji in na Hrvaškem. Opozicija ima več tiskanih medijev, ni ji pa še uspelo osvojiti beograjske televizije in Politike. Verjetno ji bo to uspelo šele po volitvah. Branko Čakarmiš MIHALJ KERTES MINISTER ZA UUDSTVO So takšni in drugačni ministri. Legitimni in nelegitimni. Z listnico ali brez nje. Dobri običajno samo v pravljicah, slabi pa v politični realnosti. Toda ni ga ministra na svetu, ki bi se lahko kosal z Mihaljem Kertesom, članom srbskega Predsedstva alipopularno imenovanim min-istrom za Ijudstvo. Kertes nastopa »v imenu Ijudstva«, ga ščiti pred zlonamernimi vplivi iz severozahoda drzave, razkrinkava sovražnike Ijudstva in srbske stvari. Skratka, vse kar počne, je v dobro (izbranega) Ijudstva. Je Kertes samo razvpiti politični retorik, ki zabava Ijudstvo in srbski dvor, ali pa preračunljiv in nenasiten politični spletkar? polttiku Pohod na oblast Kertes je prišel v srbsko politično srenjo z geslom »Avtonomarji in foteljaši doll« Na mitingih antibirokratske revolucije je strel-jal po vseh, ki so se mu zdeli primerni za politični odstrel, čeprav je tudi sam nekdaj pripadal t.i. avtonomarski politični us-meritvi v Vojvodini. Bil je partijski sekretar v Bački Palanki, ki je imela tesne stike z madžarsko župnijo Čongrad. Vsi ti stiki so potekali brez »dovoljenja« Beograda. Ni potrebno posebej poudariti, da bi danes takšno politično dejavnost minister za ljudstvo obsodil za avtonomarsko. Ko je julija 1988 prišla v Novi Sad skupina Srbov in Črnogorcev s Kosova na prvi miting prijateljstva in solidarnosti, je Mihalj Kertes organizatorjem poslal telegram z naslednjo vsebino: »Sporočite Kosovcem, da jih bomo poslali nazaj po Donavi...« Na stran Ijudstva je prestopil šele nekaj mesecev kasneje, ko je odstopjjo vojvodinsko vodstvo. In ni ga motila enot-na Srbija, pa čeprav je (bil) Madžar... Častni novinarski naziv Mihalj Kertes po vojvodinski ravnini ne operira sam: v službi ministra za ljudstvo so Milica Gajič, Radovan Pankov in Sava Grujič. Z njimi je izvedel tudi ofenzivo na novosadski časnik Dnevnik, ki si ga je pris-vojil. Čeprav so. novinarji Dnevnika proti koncu leta 1988 zapustili avtonomarsko fronto in so bili Srbi in Črnogorci s Kosova zadovoljni s pisanjem o Resnici, se nikakor niso mogli znebiti avtonomarske etikete, ki jo je zalepil Mihalj Kertes osebno. Odlepila jo je lahko le sveta Kertesova roka. In to je tudi storil: za glavnega urednika Dnevnika je pripeljal preizkušen beograjski kader (Peter Ignja). Skupina novinarjev je mini-stru za Ijudstvo v zahvalo za uspešno izpel-jano antibirokratsko revolucijo v Vojvodini dodelila prvič v zgodovini novinarstva častno novinarsko izkaznico. Da pa nek-danji socialni delavec, s komajda končano višjo šolo za socialne delavce, nima pojma o žurnalizmu, ne gre posebej razlagati... Toda minister za ljudstvo še ni zadovol-jen. V njegove roke je prišel Dnevnik, zdaj pa juriša na novosadsko televizijo, ki je še vedno - kaj pa drugega kot - avtonomarska in preplavljena s kmetijskimi tehniki. V tem jurišu je dodelil društvu za pomoč Kosovu Solidarnost posebno nalogo. Na letošnjem mitingu, ki je propadel, so sicer pripravili seznam vodilnih televizijcev za odstrel, toda glave še ne padajo... Na drugi fronti pa poskuša razstoličiti vojvodinskega partijskega šefa Nedeljka Sipovca, ki je po mnenju ministra za Ijudstvo premalo zagret za srbsko stvar in še vedno avtonomarsko razpoložen. Šipovac se zaenkrat uspešno brani, toda v vojvodinskem Centralnem komiteju ima Kertes svoje ljudi, ki so že nekajkrat zah-tevali njegov odstop. Ker pa bo prišlo tudi v Vojvodini do združitve partije in SZDL v enotno socialistično stranko, lahko postane njen šef samo eden. Torej, Kertes ali Šipovac? Seveda ima pri tem zadnjo be-sedo boter Slobo. Zaščitnik zapostavljenih Ni dvomov, da je Kertes najboljši novinar, največji patriot (srboljub), najsil-nejši borec za Kosovo in najboljši minister za ljudstvo. Ljudstvo se večkrat sprašuje, zakaj je bilo treba čakati najmanj petinštirideset let, da je dobilo svojega poštenega in dobrega zaščitnika. Minister pa, verjetno zaradi delovne preobremen-jenosti, ščiti le izbrane. Lanskega decembra je bila v njegovem beograjskem kabinetu dr. Ivanka Marinkovič iz Novega Sada, ki mu je potožila, da je pri Avto-Vojvodini kupila škodo, žal pa se je v garancijskem roku pok-varila. Marinkovičeva je podjetje tožila, vendar so sodniški mlini mleli zelo počasi. Minister za ljudstvo je občinskemu sodišču v Novem Sadu poslal pismo, v katerem zah-teva, da sodišče takoj pospeši delo, »saj gre za zamenjavo vozila oz. izredno veliko denarno vrednost. Po koncu razprave Vas prosim, da o rezultatu obvestite člana Predsedstva SR Srbije, Mihlja Kertesa«. Verjetno ste že uganili, kako so se mliri pravice vrteli in koga zmleli... ______Kertes grobar______ Sicer pa ima tiidi sam minister za ljudstvo izkušnje s sodnijo. Kertes je tožil svojega mrtvega strica, ki ga je razglasil za norega, ker je posestvo zapustil ženski, ki je zanj skrbela do njegove smrti. Minister za Ijudstvo je nastopil na sodišču, sam je vodil spor, samovoljno narekoval v zapis-nik, kričal na sodnika, ta je v strahu pred izgubo službe molčal... Končno je minister odkopal pokojnika, v njegovi prisotnosti pa so medicinski strokovnjaki brskali po stričevih jetrih, da bi našli strup, s katerim je Julija Kovač zastrupila, po ministrovih trditvah, Jožefa Kertesa. Tisti, ki to ne ver-jame, je proti ministru. In kdor je proti ministru, je tudi proti narodu in državi in je... avtonomar. Kertes je predvideval, da je Julijana Kovač zastrupila njegovega strica z desetimi tabletami apaurina in pol litra šnopca. Toda patologi v jetrih Jožefa Ker-tesa, ki je v tuzemstvu bolehal za bron-hitisom, alkoholizmom in trombozo, niso našli ničesar, kar bi potrjevalo Kertesovo foto: Fotodokumentacija Delo domnevo. Poleg tega so »zaupljivi« Ijudje pregledali okrog deset tisoč receptov, da bi morda našli kakšno sled. Ko so medicinski strokovnjaki na sodišču predstavili takšno stališče, je enega izmed njih označil za navadnega šarlatana, drugemu pa je dal fotografijo z mitinga, na kateri je bilo min-istrovo posvetilo. Vse to se je dogajalo »v živo« pred očmi sodnice, ki pa ni reagirala. In kako se je stvar iztekla? Sodnica je pod-pisala bianco papirje, na katere je bila kas-neje natipkana sodba (v ministrovo korist, seveda), zapletlo pa se je pri tem, da je bila podpisana v tistem času, ko je bila sodnica že na porodniškem dopustu. Oglasili pa so se tudi sodniki, ki trdijo, da pri pisanju razsodbe niso niti sodelovali... Julijana Kovač je prek svojega advokata vložila protitožbo, medtem pa je sodišče v Bački Palanki razveljavilo pogodbo iz leta 1986, v kateri je Jožef Kertes za svojega dediča izbral Julijano. Zanimivo pa je, da o primeru Kertes proti Kertesu beograjsko časopisje (seveda tudi novosadsko) sploh ni pisalo. Je pa zato zasebni časopis iz Novega Sada, ki izhaja v madžarščini, predstavljal to komedijo v nadaljevanjih. Kek Naplo očitno ne spoštuje politične av-toritete svojega narodnjaka... Za usodo političnega meteorja na srbskem političnem nebu bodo prihajajoce volitve odločilne. Do takrat pa bomo doživeli še veliko njegovih zvezdnih trenutkov. Mihaq Kertesz je pač neutrudljivi dvorni norec. Branko Čakarmiš VČERAJ IN NIKOLI VEČ ? Četrtek, 23. avgusta Šibenik je Kninu najbližje večje, resnično hrvaško mesto. In z njim tudi tesno povezano. Od tu je doma Jovan Raškovič, akademik in vodja SDS-a. Od tu vleče bolj ali manj (ne)uspešne poteze načelnik okrožnega UNZ-ja, Ante Bujas, ena najbolj kontroverznih osebnosti zadnjih dni, človek, ki mora kot član ZKH-SDP, neprestano dokazovati, da je pravi Hrvat. Ko pridemo v Šibenik, se odločimo za okrepčilno kavo, najamemo avto, nato pa se začne delo. Naš prvi cilj je šibeniška bolnišnica oziroma njen nevropsihiatrični oddelek. Iz vratarnice pokličemo dr. Stjepana Sirovico, ki namesto Raškoviča opravlja funkcijo načelnika oddelka. Sirovica je prijazen, toda šele ko mu obljubimo, da si pogovora ne borho zapisovali ali snemali, nas povabi v svojo ordinacijo. »Raškoviča av-gusta sploh še ni bilo v službo, toda to se ni zgodilo prvič. Še vedno je v delovnem razmerju, pričakujemo pa, da se bo njegov delovni status kmalu dokončno razrešil. Raškovič se je ukvar-jal s politiko še mnogo prej, preden je postal to, kar je danes. Vem, da se je družil z Vrhovcem, v bolnišnico so k njemu prihajali tudi srbski akademiki in nato odhajali v njegovo vilo v Primoštenu, ki si jo je zgradil z denarjem odškodnine po hudi prometni nesreči. Bil je eden od zagovornikov antipsihiatrije, njegovo obnašanje s pacienti pa je bilo popolnoma v razkoraku s proklamiranimi idejami.Njegova znanstvena dela so problematična, za zapletenimi formulacijami se pogosto skrivajo vsem poznane resnice. V eni od svojih knjig celo opisuje delo s 1200 pacienti, čeprav se jeV tistem času ukvarjal le s tridesetimi. Raškoviča označujejo nekateri kot paranoika, mislim pa, da je bolj paranoidna situacija, ki jo je on sam ustvaril, zato velja trditev, da je sam svoj proiz-vod, ali če hočete, sam svoj pacient,« pripoveduje dr. Sirovica. Po obisku in pogovoru z družino iz vasi Biskupija v Kninski občini, ki je odšla v Šibenik in našla zatočišče V Centru za vzgojo in usmerjeno izobraževanje Šubičevac, se odpeljemo proti Drnišu. Ustavimo se v vasi Velušič, nacionalno mešanem naselju, kjer so Ijudje še zmeraj složni. Pogovarjamo se z vaščani, ki urejajo telefonsko napeljavo. »V naši vasi imamo katoliško in pravoslavno cerkev. Vemo, da moramo držati skupaj, saj lahko le Petar Damjanič je diplomiral na FSPN-ju v Ljubljani, smer: novinarstvo. Danes je dopisnik ljubljanskega Dnevnika in kot domačin - živi v vasi Vrbnik v neposredni bližini Knina - eden najboljših poznavalcev razmer v Kninski krajini. Izkoristili smo priložnost ter ga povprašali, kaj meni o trenutnem položaju v »jugoslovanskem Belfastu« in vzrokih zanj. TRIBUNA: V kolikšni meri so zdajšnji dogodki posledica kolektivnega spomina ljudi na tem območju? DAMJANIČ: Gre za politizacijo med-nacionalnih odnosov, ki črpa svojo moč prav iz mitologizacije zgodovine. Ljudi je preprosto strah, čeprav niti Srbi, ki stražijo, niti Hrvati, ki v innogih primerih spijo v gozdovih, izvora tega strahu ne znajo racionalno pojasniti. Ustaški genocid je še vedno blizu, iracionalni občutki so v tem trenutku prevladali predvsem po zaslugi skrajnežev z obeh strani. Na tem gosp MJr JL p^i^/'¦ "Jtuti jfrM ^L^ - ¦ '•mlit LjL, M ™ ' M".J&Jrm ^^ M J JLtJL \~jr tako prežiVimo v teh krajih, ki jih je še Bog pozabil Srbi v tem kraju molijo, da bi padel dež tukaj in ne v Srbiji,« govori Hrvat Ante ob pogledu na izsušeno zemljo. »file, izrekanja o Velušiču ni bilo. Odnosi so bili do sedaj dobri... «dodaja mladi Srjb, ki se noče predstaviti, iz njegovih besed pa je mogoče razbrati, da narod ob nacionalnih delitvah kljub prijateljstvu in sodelovanju ne more ostati ravnodušen. Vožnja proti Kninu je počasnejša. Os-tanki barikad so še vidni, ob cesti so gruče ljudi. Brez ustavljanja in pregledovanja pridemo v Knin in se namestimo v Domu upokojencev, kjer prebiva večina novinarjev. Na Srbskem radiu Knin, največkrat omenjani jugoslovanksi radijski postaji v tem in prejšnjem tednu, srečamo novinarske kolege. Menda se je v Drnišu zbralo 2000 ljudi. Informacija ni preverjena in v poplavi dezinformacij ne vzbudi posebnega zanimanja med novinarji. Naša fotoreporterja se vseeno odpeljeta v Drniš skupaj z novinarjema prištinskega Jedinstva in Politikinega Sveta. Klepetamo v bifeju Premier, ki so ga te dni okupirali novinarji. »Strah je največkrat izgovorjena beseda. Domnev-ni srbski scenarij, visoka politika, vse to je nepomembno. Zdaj gre za ljudi,« pripoveduje trezno srbski kolega. »Informacija, da so se v Dmišu zbrali Hrvati, da bi protestirali proti načelniku občinskega UNZ-ja in nedavnih dogod-kih na Drniški policijski postaji, je bila točna,« nam ob povratku povesta naša fotografa. »Ustavljale so nas oborožene straže, toda mi smo kar vozili.« Zmajujemo z glavo. Torej v teh krajih še vedno gospodarijo hajduki. »Kaj bo prineslo jutrišnje zasedanje sabora?« se sprašujejo domačini. In mi z njimi. SA NAMA NECE Kosovuinv Kninski krajini? DAMJANIČ: Podobnosti vsekakor so, čeprav ne gre zanemarjati zgodovinsko pogojenih razlik. Priznati pa moram, da kosovske razmere poznam v glavnem iz časopisja, kar pa je na žalost danes, kot oba veva, zelo relativno. Dejstvo je, da so Albanci z ustavo iz leta 1974 dobili av-tonomijo, ki je Srbi tu nikoli niso imeli. Po mojem mnenju bi morali v obeh primerih upoštevati pravico naroda do samood-ločbe. Naj se Albanci sami odločijo, ali bodo živeli v Srbiji. Isto pravico pa bi morali imeti Srbi na Hrvaškem. TRIBUNA: Torej je bil referendum o avtonomiji upravičen? DAMJANIČ: Osnovni cilj izrekanja je bil, da dokaže legitimnost politike SDS-a na Hrvaškem, ki so jo nekateri politični hrvaški krogi neprestano zanikovali. V tem pogledu je bU referendnm vsekakor upravičen. TRIBUNA: Ali je referendum res pos-ledica hadezejevske politike, ali je to le povod, ki so ga (veliko)srbski ekstremis-ti izkoristili sebi v prid? DAMJANIČ: Lahko rečem, da je hrvaški nacionalizem izbruhnil potem, ko je bil desetletja prikrivan. Nacionalizem Srbov na Hrvaškem je bil odgovor nanj. Potreben je čas, da se bodo negativni aspekti nacionalizma izrabili in bodo lahko narodi trezno plebiscitarno odločili, če in kakšno Jugoslavijo si želijo. TRIBUNA: V delu jugoslovanskega tiska se mnogo piše o scenariju iz Beograda... DAMJANIČ: Mislim, da je srbska politična scena premalo enotna, da bi lahko organizirala skupno akcijo. Po drugi strani pa lahko zatrdim, da vez med Raškovičem in Miloševičem ni tako močna, kot bi hoteli nekateri prikazati. Njuna politika se namreč v mnogočem razlikuje. TRIBUNA: Ali lahko postane Kninska krajina kronična jugos- lovanska rana oziroma novo Kosovo? DAMJANIČ: Kninska krajina ne more postati novo Kosovo. Hipoteka ustaštva je namreč tako živa, da bi vsako zaostrovanje neizbežno vodilo v državljansko vojno. TRIBUNA: V zadnjih dneh se veliko govori o razcepu znotraj SDS-a in celo o tem, da bi Milan Babič utegnil prevzeti Petek, 24. avgusta Nekateri verjamejo, da je danes dan D. Kninske ulice so pol prazne, ljudje spremljajo neposredni prenos iz hrvaškega parlamenta. Dopoldne se odpravimo v hrvaško vas Kijevo. Pred- sednika KS n^nda ni doma, ostali pa niso preveč zgovorni. Iz njih izvlečemo le to, da so ogroženi in da ponoči organizirajo straže. Vrlika je vas v občini Sinj, tik ob meji s kninsko. Policijske enote so ok-repljene. Šele po daljšem pogovoru z načelnikom sinjskega UNZ-ja irudovol-jenju splitskega okrožnega načelnika, nam dovolijo fotografiranje ene od patrulj. Vračamo se proti Kninu. Spet skozi Kijevo. Spomnim se smešne, a menda resnične zgodbice o kravi iz srbske vasi, ki je zašla v Kijevo. Tu so sprejem nanjo napisali HDZ in U ter jo vrnili Srbom. »Ali bodo Indijci res prekinili diplomatske odnose s Hrvaško zaradi zlorabe svete živali v politične namene?« zanima ljudi, ki kljub vsemu tudi v najtežjih trenutkih ohranjajo smisel za humor. Popoldanska tiskovna konferenca je podobna vsem prejšnjim. Predstavnik SDS-a za stike z javnostjo najprej opozori na primer poskusa preprečitve izrekanja o avtonomiji na Reki, kjer naj bi zasegli 5000 od skupaj 20000 izpolnjenih volilnih lističev in prijeli vodjo glasovanja, Milorada Paviča. Na večino vprašanj Ignjatovič odgovarja, da tega sicer ne ve, bo pa poskušal izvedeti. Novinarje spravi v smeh njegova izja va, da je v celem tednu videl le nekaj ljudi, oboroženih z lovskimi puškami. Večer je miren, napetost pa je velika. Ljudje so besni zaradi dogajanja v saboru, posebej pa še zaradi spravljivega nastopa Srba Sima Rajiča. Nestrpno se čaka seja Izvršnega odbora SDS. Sestanek sindikata ŽTP Knin je danes jeden pomembnejših dogodkov v mestu. Želez-ničarji so složni s TVIK-ovimi delavci, ki jim grozi odpust, toda zaenkrat se ne odločijo za skrajni ukrep, ki so ga napovedovali - blokado železniške proge. TANJUG in nekatere srbske redakcije so ponovno okrepile svoje novinarske ekipe. Mar je to novo zlovešče znamenje? vodstvo stranke namesto Jovana Raškoviča. DAMJANIČ: To so zaenkrat ugibanja, res pa je, da je Babič ambiciozen mlad človek, izredno samozavesten ter prepričan, da so njegove politične poteze prave. Za razliko od njega je Raškovič klasičen intelektualec, ki se v politiki ne znajde najbolje, kar je pokazal njegov pogovor z Tudjmanom. Po eni strani je celo dobro, da obstaja nekakšno pluralis-tično razmišljanje znotraj stranke, v teh malone izrednih razmerah pa seveda ni vseeno, ali bo zmagala Raškovičeva zmerna ali Babičeva radikalna struja. TRIBUNA: To pa je seveda odvisno tudi od nadaljnjih potez hrvaškega vrhovništva... DAMJANIČ: Zagotovo. Pa tudi odnos svetovne javnosti do kninskih dogodkov ni nepomemben. Hrvaško vrhovništvo si je, po mojem mnenju, naredilo medvedjo uslugo z objavo fonograma Raško-vičevega pogovora s Tudjmanom, saj je bil to dodaten argument SDS-ovskih „ jastrebov za novo ofenzivo. S TRIBUNA: Kaj misliš o odnosu ^ slovenske javnosti do kninskih dogod- 2 kov? 2 DAMJANIČ: Zdi se mi, da se odnos spreminja. Del slovenske javnosti se je začel zavedati, da so problemi Srbov podobni tistim, ki jih imajo Albanci na Kosovu. Živim tukaj in vem, da je bil v ljudeh vedno prisoten strah pred iz-kazovanjem nacionalnih občutkov in da odnosi po vojni niso bili nikoli taki, kot bi morali biti. TRIBUNA: Kako se bo po tvojem mnenju razvijala situacija v Kninskl krajini? DAMJANIČ: Vodje SDS-a neprestano ponavljajo, da je povečevanje njihovih zahtev povezano z morebitno kon-federalizacijo ali celo razpadom Jugos-lavije, čeprav mislim, kot je rekel tudi Raškovič, da bodo Hrvatje ostali v federaciji, ki pa jo bodo razglasili za kon-federacijo in s tem rešili problem. TRIBUNA: Za konec še vprašanje, ki si ga postavlja povprečen slovenski bralec. Kdo je kriv za to, kar se je zgodilo ali se lahko še zgodi? DAMJANIČ: Težko je reči, ali so za nastali položaj večji krivci Hrvati s pretiranim poudarjanjem hrvaštva, raz-vijanjem jezika, ki bo čez d vajset let popol-noma drugačen od srbskega... ali politika SDS-a, ki vodi v neke vrste getoizacijo Srbov, dejstvo pa je, da se Srbi ne bodo zaustavili samo pri kulturni avtonomiji, če se bo stopnjeval pritisk nanje. Simon Bizjak Sobota, 25. avgusta Sobota je mirna. Na cesti je veliko ljudi, pravega novinarskega dela pa ni. Nekateri novinarji se odpeljejo v Liko, drugi proti Zemuniku, vasi v bližini Zadra, kjer naj bi bil shod SDS-a. Petar Damjanič, ki piše za Ijubljanski Dnevnik in Srdan Radulovič, dopisnik Slobodne Dalmacije, izvohata zanimivo zgodbo o tem, kako so drniški miličniki, ki so enot-no, ne glede na narodno pripadnost, zavrnili napad na Knin in na ta način pravzaprav preprečili državljansko vojno. Novinarji, ki so ostali v mestu, so v glavnem naveličani. Po enem tednu neprespanih nod in stalne napetosti je to razumljivo. Prvič se brez naglice sprehodimo po mestu. Zanimiv prizor. Kolona avtomobilov s srbskimi in jugos-lovanskimi zastavimi. Avtomobili so okrašeni s cvetjem. Poroka, pač. Mladenič pristopi k nam in ponudi pijačo. Prijazno se pogovarjamo in fotografiramo. »Včasih smo igrali skupaj nogomet in se za šalo delili na Srbe in Hrvate. Toda zdaj je vrag odnesel šalo in kdo ve, če bo sploh še kdaj tako, kot je bilo prej,« nam razlaga mladenič. Naslednja postaja je TVIK - kninska tovarna vijakov. Sobota je, ura tri popoldne, toda vršilec dolžnosti general-nega direktorja je še na svojem delovnem mestu. Nikola Kesič pravi:»Blokada žiro računa TVIK-a je v tem trenutku izrazito politična poteza. Gre za poskus maščevanja delavcem. Dogovorili smo se namreč, da bo del našega dolga, ki znaša 62 milijonov dinarjev, poravnala hrvaška vlada, del Splitska banka, pri kateri ima podjetje svoj račun, del pa naj bi poravnal kolektiv. Bojimo se, da je stečaj neizbežen, čeprav bomo storili vse, da do tega ne bo prišlo. Pozivamo tudi vse slovenske pos-lovne partnerje, naj ne prekinejo poslov-nih odnosov, ampak nam pomagajo. Likvidacija največjega kninskega delov-nega kolektiva s skoraj 3000 zaposlenimi bi bila lahko tista iskra, ki bi dokončno zanetila požar.« Večerja v pivnici Petar je obilna in raz-meroma poceni. Lastnik, nekdanji nogometaš in trener kninskega NK Dinara, je zelo zgovoren: »Zelenbabo poz-nam že od malega, toda od takrat se je zelo spremenil. Kako je lahko v vodstvu resne stranke človek, ki v pijanosti razbija stek-lenice? Ali veste, da je pred časom v neki gostilni prav Zelenbaba prekinil koncert Husnije Redžepove in zahteval, da godti zaigrajo Marš na Drini?« Politični čvek ali resnična podoba nekega fanatika? Le kdo bi to vedel?! Še ena zanimiva novica, s katčro postreže eden od novinarjev: »Kravo, ki so jo v Kijevu »opremili z napisoma HDZ in U«, so menda v srbski vasi pomolzli, mleko pa poslali Tudjmanu.« Vsi se smejemo. Odhod sebliža. Vtisi so mešani. Prijaz-nost na vsakem koraku, veliko informacij in dezinforamcij, strah, čakanje in konec koncev vendarle tudi upanje. In tik pred odhodom prvi verbalni napad. Očitno nekoliko okajeni Srb iz Beograda nas napade, češ da slovenski novinarji samo lažemo ter da dobro pozna Kučana in kompanijo. Vsako prepričevanje bi bilo od več. Sicer pa je vlak že na postaji. Spom-nim se besed vojaka, ki mi je na vprašanje, kako se počuti v Kninu, kot iz topa odgovoril: »Bojim se. Kuči Nikad Iči Nečeš, mi pravijo.« Pa vendar - gremo. Počasi dojemamo besede prijaznega mladeniča: »Bo sploh še kdaj tako, kot je bilo prej?« Ali je vse, kar je ostalo od bratstva in enotnosti le ime kninske gimnazije in zbledel napis na pročelju hiše v središču mesta? Simon Bizjak KO SA NAMJL NEČE ZBIRNI CENTE Srbski radio Knin si je nacionalno obar-van pridevnik prilepil v času, ko je TV ZG postala HTV. Kot dovolj jasen odgovor na soglasnik, izključno nacionalnega tipa. Mimogrede, Dnevnik HTV so bili (in še je) v času našega obiska v Kninski krajini neverjetno »objektivni«, kar se tiče tam-kajšnjih dogodkov. Zato ni čudno, da je Srbe popadel pravi bes, ko so spremljali prispevke Heni Erceg in ostalih sodelav-cev, ki glede »neodvisnosti« nimajo kaj očitati beograjskim kolegom. Res pa je tudi, da so zaradi takšne hipoteke hrvaški novinarji vse težje delali na terenu. No, povrnimo se Radiu Knin, ki je v najbolj dramatičnih trenutkih poganjal vrtiljak dezinformacij. Že tako očitna medijska blokada je skupaj z netočnimi in šokantnimi vestmi v režiji kninskih lokalnih veljakov, ki so imeli Radio za razglasno postajo, pripomogla k infor-macijskemu kaosu. Le-ta je največji krivec, da je skorajda prišlo do državljanske vojne. Kako razumeti dopis-nika Tanjuga, ki je kljub opozorilu kolegov, naj ne pretira va, porocal, da je na kninske ulice prišla vojska. V resnici je šlo za četico v »izlaznih uniformah«, ki se je veselo odpravljala domov. Vsesplošno anarhijo so popestrili še oboroženi ekstremisti, ki so zavzeli radijsko postajo, jo »stražili«, obenem pa se sprehajali po redakciji in v ne preveč treznem stanju zahtevali različne glas-bene želje: »Daj mi onu, Marš na Drinu...!« Tisti večer je prišla celo direktiva, da je treba radijsko postajo demontirati in jo preseliti na varno, če slučajno pridejo specialci. Naslednji dan so direktivo prek-licali. Z medijem, ki objavlja nepreverjene vesti in jih kot takšne čez določen čas demantira, mora biti nekaj hudo narobe. Že na začetku lahko kar pozabimo na neko neodvisnost. Trije novinarji, dva tehnika, nekaj honorarcev in urednica Snežana Pokrajac-Stamatovič so bolj kot prej postaii uslužbenci lokalne vrhuške: Milana Babiča, ki je držal v rokah vse niti in gospodov Zelembabe ter Macure. Zgodilo se je, da je urednica želela neko Babičevo neumnost preveriti, a ji je kninski šerif pred pričami postavil ul-timat: ali objavi brez ugovorov ali pa leti. Pred »vojnim stanjem« je Srbski radio Knin oddajal tri ure programa dnevno. Trenutno oddajajo celo popoldne do devetih zvečer. Ponoči pa dežurajo, če bi gospoda Babiča slučajno tlačila mora. Bojan Kranjc politiUa DOBRI GOLOBI SE VRACAJO Zakaj je družina Presečki iz Biskupije pri Kninu pobegnila v Sibenik? V Slobodni Dalmaciji nas je prevzel članek z naslovom Strah nas ]e nagnal iz Biskupije. Slika. Mlada zakonca in štirje otroci. Obrnili so se na župana Bubaia, ki jim je uredil »zasilno prebivališče« v šoli za usposabljanje prizadetih otrok in mladine. Kdoso nesrečneži v »izgnanstvu«, smo se spraševali, kajti omenjeni tekst v SD je bil patetičen ravno do te mere. V »specialni šoli« z mnogimi vhodi je bil odprt le eden. »A tu živi TISTA družina?« vprašamo. Bolj ali manj ljubez-nivi pogledi in namigovanja in dali so nam vizo za vstop. V sobi na koncu hod-nika, ki običajno služi za učilnico, nam je odklenil Jordan, glava družine. Bilo mu je neugodno in že vnaprej se je opravičil, da bo zaradi strahu morda govoril raztreseno. Soproga je bila v službi. Sedemletna Marija, ki bo jeseni zakorakala v 1. razred, leto dni mlajši Ranko, štiriletni Goran in leto in pol stara Anja so povsem obvladovali situacijo v sobi, zaradi katere se nam je Jordan še enkrat opravičil. Sicer pa smo tovariša Presečkega, ki se predstavlja kot Jugos-lovan, zmotili za pisalnim strojem. Pisal je o privatni lastnini v sodalizmu. Kako to? »Veste, jaz sem komunist. To mi je edina svoboda. In prav žal mi je, da danes ne najdem več pravega komunista, s katerim bi se lahko pogovoril o privatni lastnini,« si prižiga ponujeno cigareto. Hitro je bilo treba spremeniti temo, saj je bil Jordan, poročnik v pokoju, ravno na tem, da se preselimo v brezrazredno družbo. Vrnili smo se za nekaj dni nazaj, v Biskupije. »Ne gre mi v glavo, da me oborožena sila, ki ne obstaja v nobenem zakonu, niti v Ustavi, ki nima ne uniforme ne kakršnihkoli oznak, na lepem legitimira. Ne vem, kdo so oni. Lahko, da koga oseb-no poznam, toda v tem primeru ne nas-topa kot ON ampak kot sila. A veste, kakšen je strah v spoznanju, da me tudi najboljši prijatelj lahko ubije? Kdo je tukaj bolj krvoločen, ali tisti, ki so tu, ali oni, ki naj bi prišli. Ne vem. Prve sem videl na delu. Tu so vsi indoktrinirani!« Jordan takorekoč eksplodira od jeze. Kako je pravzaprav bilo takrat, ko so se na Radiu Knin izmenja vale informacije in dezinfor-macije o vojnem stanju? Namesto odgovora nam pod nos pomoli tekst, ki mu je dal naslov Kninski dogodki iz zapora v hiši. Kronologijo dogodkov je spremljal preko radia in okna, v strahu, kdaj se bo iz službe vrnila soproga. »V petek popoldne je izstopila iz av-tobusa, ki je obstal pred barikado. Še sreča. Ko sem jo okrog šestnajste ure še čakal, sem po radiu slišal informacijo o vojnem stanju. Poiskal sem vile, sekiro... in vse to prinesel v hišo. Pri hiši soseda Djure Jaramaza sem zagledal večjo skupino ljudi. Po cesti ie prihajala oborožena trojka. Pes je lajal. V grmovju se je nekaj premikalo. Spet zaslišim vest, da je na ulicah Knina vojska. Takrat pride Desa (soproga, op. BK). Zaprl sem hišo in ji nisem dovolil, da bi šla v trgovino. Šele ko je padel mrak, demantirajo vest o voj-nem stanju. Razmišljal sem, da bi odšel na policijo. Toda, Radio Zagreb je objavil, da so jo napadli, kninski radio pa, da ne. Glasbo, ki so jo vrteli na Radiu Knin, kot da je izbral kakšen strokovnjak za proiz-vodnjo strahu. Jutro smo pričakali v strahu. Oblečeni, če bi bilo treba bežati. Razmišljal sem, da moram v najhujšem primeru rešiti vsaj enega otroka...« Zjutraj ga obišče kapetan v rezervi, ^ Duško B. (Jordan ne želi, da objavimo g polno ime), ki mu pove, da je JLA z njimi, ¦' ker so Veljku Kadijeviču in generalu 5. Adžiču ustaši pobili družini. Jordan ga 3 prepričuje, naj vme orožje, ker je polkov-7S nik Obradovič demantiral vest o vojski na J ulicah. EXiško mu odgovori, da noče biti ° »črna vrana«, še bolj pa se boji zaradi wmmammm........s......! zaklacemo slogana ekstremistov, ki pravi: Ubičemo, zaklačemo, ko se nama neče! Naenkrat se Jordan zamisli... Sosed Jaramaz jih je opozoril, naj ne bežijo skozi koruzo, češ da so tam mrtve straže. Duško pa jim je rekel, naj bežijo le skozi koruzo. »Kdo od njiju nas je hotel spraviti v zanko?« Otroci so vsebolj glasni. So pričakovali mamo, so se bali fotoaparata, so bili lacni? Tisto soboto popoldne so se vsedli v avto in jo mahnili proti Splitu. »V patrolah so bili ljudje, ki so znani po tem, da radi pijejo. Toda imeli so orožje! Jordan pravi, da so odšli zato, ker niso imeli kaj izgubiti. V hiši brez elektrike in vode pa tudi niso imeli kaj pustiti. »Zdaj veste, kako je tistim, ki imajo nekaj, a živijo v strahu.« V Splitu je šel na policijsko postajo in vprašal, kdo mu bo povrnil materialno izgubo. Rekli so mu, da lahko napišejo le prijavo, ker ne vedo, koga naj bi prijeli. »Predsedstvo SFRJ pravi, da so to oni. Oni so odgovorni za mir in varnost. Se pravi, da je treba tožiti njih,« bolj resno kot v šali ugotavlja Jordan. Toda, ko bo vse skupaj mimo in se bo življenje vrnilo na stare tirnice, pa čeprav sami vemo, da ne bo nikoli več isto - ali se bodo takrat vrnili v Biskupije? »Mi vemo, da nas oni že od nekdaj ne tretirajo kot svoje. Tu ni pomembno, kdo je Srb in kdo ni. Srb je tisti, ki je z njimi... Vi ne gledate več človeka. On je res podoben človeku... Vas gleda žival. To je boj za obstanek. Vem, da tisti, ki koman-dirajo z vrha, mislijo drugače, vem pa tudi, da bodd prve žrtve tiste, ki so nekje vmes med temi globalnimi živalmi.« Torej ni vrnitve? »Ne, brez orožja se ne vračam!« Desa se še ni vrnila iz službe. Mala Anja se je napol gola oprijemala očeta, kot da bi mu želela nekaj dopovedati. Živeti kot vsi normalni ljudje. Najstarejša, Marija, se je že spoprijela s knjigami, med katerimi ni bilo »prvega Hrvatiča«, kot pravijo učbeniku za »novo Tudmanovo šolo«. Tudi ona si je zastavljala vprašanje, kako naprej. Rešitev je stanovanje tukaj v Šibeniku, meni Jordan, čeprav ve, da je to le eden od velikih problemov, ki jih bo težko rešiti. Ob koncu smo na njegovo veliko veselje poklepetali o »privatni lastnini«, njegovi »privatni študiji«. Povedal nam je še, kako se pride do njegovega bivšega doma v Biskupije, kjer živijo Srbi. Ko smo zvečer v Kninu izvedeli, da primer Presečki le ni tako preprosta zgod-ba, kot smo jo slišali, je bilo jasno, da bo treba odkriti še drugo plat. Naslednji dan smo v Biskupiji obiskali pleme Jaramazi, najbližjega soseda - »kuma«, ki je želel biti anonimen. Dobrodošlica je bila nepričakovana. Povsem drugače, kot smo si vso stvar predstavljali. Ljubeznivo, skratka, če že stopnje iskrenosti ni mogoče ugotoviti. Povabili so nas v kuhinjo, ki je bila hkrati dnevna soba. Na televiziji Sabor. Sesedli smo se za mizo in vljud-nostno tipali. Prihajali so sosedje, »brača«, »kumovi«. Vsak je želel kaj dodati. Ženske so se v glavnem pospravile na teraso. Vsem je iz oči sijala neka ogorčenost nad načinom, kako so zbežali in potem razbobnali po Šibeniku, da so bili sosedi krivi za vse. »Imeli smo ga za reveža in mu pomagali,« pričenja »kum« in vskoči brat, da ima Jordan pri njemu v zmrzovalniku še 100 kg mesa. Oglasi se »kuma«, ki se spominja, da so tako otroci kot »onadva« pogosto spali pri njej. Desa je pred sorod-niki in »požrešnimi« sestrami zaklepala hišo, ker so po očetovi smrti hoteli del posestva in premoženja, ki je po pravdi na poiltlM sodišču pripadlo Jordanovi ženi. »Kum« pravi, da je pričal v njeno korist. Da nimajo elektrike in vode, je kriv pokojni tast. In ravno so bili na tem, da mu cela vas priskoči na pomoč pri adaptaciji hiše, napeljali naj bi mu elektriko in priskrbeli vodo... tako pa je izkoristil že tako težko situacijo in pobegnil v Šibenik, da bi dobil stanovanje, da se Desi ne bi bilo treba vsak dan voziti tako daleč v službo, da bi Marija lahko hodila v »normalno šolo«... Vprašamo jih, če bi ga zopet sprejeli medse. Takšnega, kot je, pa čeprav jih je zaradi svojih interesov spravil v godljo. »Tukaj je vedno dobrodošel,« zatrjujejo vsi skupaj in vsak posebej. Vedo, da je Desa njihova, da ona sama ne bi tega nikoli storila. Toda, Jordan pravi, da se ne bi vrnil brez orožja, jim namignemo. Začudeni kot so, vedo, kam pes taco moli. Tako on kot oni imajo skrite rezerve, ki niso za časopis. In morda so prav tiste neizrečene skrivnosti pri vsej zgodbi primarnega pomena. Četudi se iz napisanega da marsikaj zaključiti. Oba tabora sta prepričana v svoj prav, vsak posameznik ima pravico krojiti svoje življenje. Vendar, če je vsa stvar zrasla na zeljniku s politično konotacijo, si bodo čez čas, ko se bo situacija popolnoma umirila, v dolgi dobi doživljanja katarz tako eni kot drugi težko pogledali v oči. Pa ne zaradi sovraštva, ampak zaradi sramu. Bojan Kranjc HUSEIN GOSPODAR ARABSKEGA VESOLJA Vr zadnjih dveh letih, kolikorje preteklo od konca irasko iranske vojne, kije Irak stala36O 000 življenj in 250 milijard ameriških dolarjev in v kateri sije driava nabrala večkot 70 milijard dolarjev dolga,je iraški predsednik Husein pred očtni svetovne javnosti ustvaril novo vojaško velesilo in si zgradil kult osebnosti v času, ki je kultnim osebnostim izrazito nenaklonjen. Toda, kot ie neštetokrat se je tudi tokrat izkazalo, da v arabskem svetu dominirajo zakoni, ki s političnimi trendi v ostalem delu sveta nimajo dosti skupnega. Najboljši primerje nedavni iraški napad na Kuvajt, kije v obdobju detanta osupnil ves svet. Irak - četrta vojaška velesila Mnogi se zaskrbljeno sprašujejo, ali je vizija politične prihodnosti, ki si jo želi Sadam Husein, takšna, kot jo je imel njegov veliki vzornik, babilonski kralj Nabuhodonozor, ki se je v zgodovino zapisal s tem, da je leta 587 p.n.š. uničil Jeruzalem in si za 70 let podredil tam-kajšnje prebivalstvo. Vsekakor smo lahko prepričani, da Huseinova osvajalska žilica pct osvojitvi Kuvajta, ki je le del njegovih ambicij, da bi si zagotovil prev-lado nad arabskim svetom, ne bo prenehala utripati. V to nas nenazadnje prepriča močan argument vojaške moči in pogled v njegovo orožarno. Irak danes razpolaga z milijon izurjenimi vojaki, naj-sodobnejšimi vojaškimi letali, 6 000 tanki in ogromnim arzenalom kemičnega orožja, ki je največji adut v igri z Američani in s pomočjo katerega je frak v vojni proti Iranu pobil približno 50 000 svojih nasprotnikov. Rakete kratkega in dolgega dosega Al' Husein, Al - Abbas in Al - Tammouz lahko dosežejo tudi najbolj oddaljen kotiček Bližnjega Vzhoda. Nedavno so razvili sistem zgodnjega odkrivanja vojaških letal, znan pcxl im-enom Awacs, v sodelovanju z Egiptom in Argentino pa prav zdaj izdelujejo balis-tični izstrelek dolgega dosega Condor-2. V Veliki Britaniji so letos aprila odkrili dele topovske cevi, ki so bili na poti v Irak. Navkljub vztrajnemu zatrjevanju Bag-dada, da so cevi namenjene za izgradnjo naftovoda, je resnica na dlani. Preveč očitno je namreč, da želi Husein imeti t.i. "vesoljski top", znan kot "Babilonska debela Berta", iznajdbo Geralda Bulla, nekdanjega Pentagonovega svetovalca, ki lahko izstreli jedrske ali kemične bombe tudido2 000kmdaleč. Čeprav je Izrael (zaenkrat) še edina bližnjevzhodna država, ki premore jedrsko orožje (pohvali se lahko s približno 200 jedrskimi gla vami), verjetno ne bo treba čakati dolgo, da se ji bo pridružil tudi Irak. Kalifornijska družba "CSI Tehnologies", ki je ena izmed redkih svetovnih izdelovalcev jedrskih sprožilcev, je jeseni leta 1988 že prejela naročilo iraških agentov za 40 smrtonos-nih sprožilcev. Obe državi sta že desetlet-ja nepomirljivi nasprotnici in udeleženki nore oboroževalne tekme, od incidenta Ieta 1981, ko je Izrael bombardiral iraško jedrsko elektrarno Osirak v bližini Bag-dada, pa se med njima odvija hladna vojna. Tel Aviv je v odgovoru na novico, da Irak razvija jedrsko orožje, zagrozil Huseinu, da ne izključuje možnosti preventivnega napada na Irak, demonstrativno pa so izstrelili vohunski satelit OFEK-2, ki je bil prvotno namenjen vohunjenju nad arabskimi sosedami. V vsesplošni arabski tekmi za prestiž pa Iz-rael in Irak nista edini udeleženki in zato ideja o integralnem panarabizmu, ki je bila v preteklosti osrednja politiaia misel mnogih arabskih državnikov, med njimi tudi Nasserja, postaja vedno bolj iluzionistična. Paranoik ali odličen strateg? Med ameriškimi novinarji kroži anek-dota, da je pred časom nek izraelski agent odneSel vzorec Huseinove pisave h grafologu in ga prosil za analizo njegove osebnosti. Grafolog je bil, ne da bi vedel, da proučuje pisavo iraškega moža številka ena, kratek in jasen: oseba je megaloman in ima vse simptome paranoika. Ali je imel prav ali ne, bo sodila zgodovina, toda nekatera dejstva so dovolj zgovoma že danes. Nedvomno je Sadam Husein el Takriti mož, ki ga v življenju vodita ambicija in politični fanatizem. Njegova strategija je preprosta. Navzven vodi brez- kompromisno ekspanzivno politiko, v svoji državi pa si je zgradil image dobrohotnega vladarja, ki deli pravico po preprostem zakonu despotov - za poslušne nebesa, za neposlušne pekel. Tisti iz pekla ga zmerjajo s tiranom s Tigrisa, otrokom raja pa je oče domovine. Od leta 1979, ko je postal iraški predsed-nik, med svojimi rojaki nima več pravega političnega nasprotnika, vse potencialne je dal namreč že pobiti, v državi pa prak-tično nadzoruje vse segmente družbenega in političnega življenja. Svojo politično kariero je začel v var-nostni službi stranke Baas in leta 1958 sodeloval pri atentatu na pronasersko us-merjenega Abdel Kerim Kasema, ki so ga proglasili za izdajalca revolucije. Atentat je spodletel, toda Husein je iz dogodka naredil legendo, ki z njegovo preteklostjo razen osnovnega moti va nima dosti skup-nega. Konec šestdesetih let je stranka Baas dobila v roke vse niti tedanjega političnega življenja v Iraku, Husein pa je od člana vodstva stranke preko namestnika predsednika sveta revolucionarne komande napredoval do njenega predsednika in do dosmrtnega predsednika republike. Njegov položaj v državi je trden, sorazmerno naklonjeno pa mu je tudi razmerje sil v arabskem svetu. Zdi se, da se Husein popolnoma zaveda svojih možnosti v sedanji zalivski krizi. Teoretično je sicer napovedal vojno sam proti vsem, enotnim in združenim, v praksi pa se bodo stvari verjetno odvijale drugače. Odkar so namreč 3. avgusta iraške vojaške sile napadle Kuvajt, so ZDA pričele obsežno diplomatsko vihro za politični, ekonomski in seveda tudi vojaški odgovor predrznežu, ki ne more krotiti svojih apetitov. Pri tem pa se Husein verjetno zaveda, da ima medalja tudi drugo plat in da bi bil iraški preftiier prvi, pri katerem bi uspela kakšna trgovinska, finančna ali ekonomska blokada. Nekateri radikalnejši arabski politiki že odkrito napadajo ZDA, da so zalivski krizi namenoma dodale med-narodne razsežnosti, da bi zaščitile svoje ozke nacionalne interese. Kar pa se tiče direktnega vojaškega spopada,je zelo težko napovedati, ali bo do njega prišlo in kakšen bo izid. Nekateri ameriški strokovnjaki, med njimi tudi bivši obrambni minister Schlesinger,so mnen-ja, da sporu kmalu ne bo videti konca, da bo natezanje trajalo vsaj še dobro leto dni, rešitve pa ne bo prinesel niti vojaški spopad, ki se mu verjetno ne bo moč izog-niti. Erika Repovž politika Čakajoč na Kadiieviča Septemberski rok, slovenskih fantov grob Zgodilo seje to, česar smo se najbolj bali. Slovenijaje spet na kolenih, Veljko Kadijevič pa še naprej uspešno igra boga vojne. Celo tako suvereno, da na pogovore o nabornikih pošlje k svojega namestnika, beograjskega lakaja, drugače rojaka z Lovrenca na Pohorju, admirala Broveta, pa čepravje slovenska delegacija v Beograd prispela v najmočnejši zasedbi. Dajihjegostil tudi premier Markovič, bede ne more spremeniti v blišč, čeprav sta Peterle in Janša po prihodu na Brnik vzneseno mahala s papirji, po katerih naj bi tokrat v Sloveniji ostalo 27 odstotkov vpoklicanih slovenskih vojakov. Nehote me to spominjana Nevilla Chamberlaina, kije prodal Avstrijo in Češko, da bi takratnega boga vojne uspaval. Kakorkoli že, berača v hermelinu sčasoma vsi prepoznajo in čas bi že bil, sto dnije naokrog, da Nekoč se je plazil proti Beogradu tovariš Šinigoj, danes roma gospod Peterle. Svet se vrti naprej, kakor vedno pa bodo kratko potegnili mladi fatje - pod sočnimi psovkami in zas-mehovanji lastnega naroda bodo morali braniti preteklost. In v ta pekel, kjer je še slovensko petje nezaželeno, jih pošiljajo tisti, ki imajo polna usta prihodnosti. Pri tem še predobro vedo, da je peto vojaško območje tudi Kninska krajina in severni del Bosne, kjer je potrebna le iskra in nekaj napolnjenih uniform z zlatimi našitki, da stoletna bojna polja spet dobijo prepotrebne potoke krvi. Tista manjša skupina, ki bo po že četrti letošnji kozmetični operaciji (vsakič le za pet odstotkov) ostala v matični republiki, pa se sploh ne zaveda, kakšno ponižanje jo šele čaka. Dolgo leto bo morala požirati prah, vsebino konzerv in žalitve, in to vse na ukaze v tujem jeziku. S častniki bo lahko občevala spet le v nedomači govorici, ker le-ti slovenščine niso vešči, oziroma je nočejo razumeti. Fantom pa bodo še nadalje vbijali v glavo, da branijo Jugoslavijo in da je Slovenija le majhna pika na zemljevidu, ki jo lahko namesto pasje radosti poje vsak sosed. Janez Janša je še nedolgo tega obljubljal vsemu vesoljnemu slovenstvu, da bo do konca leta v Sloveniji ostalo kar 95 odstotkov vseh slovenskih nabor-nikov, vendar po najnovejši beograjski kapitulaciji to niti teoretično ni več mogoče. Mladi slovenski vojaki, ki bodo morali Slovenijo braniti onstran Kolpe, usposabljanja - to traja v različnih rodovih od tri do šest mesecev (izjemoma manj) -do konca decembra po večini še ne bodo zaključili. Pa tudi kasnejše premeščanje je povsent v rokah vojaške birokracije, ki so ji Janšine besede, prošnje, zahteve in moledovanja mar toliko, kot je bilo Leninu za nebesa. Čim bomo torej naše fante po tej najnovejši sramotni pogodbi poslali v vojaške kremplje, jih zlepa ne bomo dobili nazaj, na ponovno priložnost pa bomo morali čakati do naslednjega septembra. »Zlepa jih res ne bomo dobili nazaj, zato pa jih bomo skušali zgrda!« je odločno zatrdil nek republiški poslanec, pri tem pa je verjetno pozabil, da so nekatere slovenske matere ta »zgrda« že doživele, a verjetno nikoli prebolek. Sinove so jim vrnili v svinčenih krstah, pa na lesene križe s ciriličnimi napisi tudi niso pozabili. Padli so za domovino, za Jugoslavijo seveda, le nihče ni pojasnil, na kateri fronti so se junaško postavili vbran sovražniku. Bodo morali naši fantje ponovno bežati kot med vojno, ko so jih nasilno mobilizirali v nemško vojsko, ali se kot moderni rokovnjači skrivati po širnih gozdovih? Vse kaže, da jih bo gospod Janša, nenehno čakajoč na Kadijeviča, mirne vesti poslal v tujsko legijo, tudi v tuje kraje, predvsem pa v tuje kremplje, kjer po večini mislijo, da je le mrtev Slovenec tudi dober Slovenec. Gregor Preac potitifot Mladostje norost... Politični podmladki inšola S čim se ukvarjajo mladi v političnih strankah? Ko se je ZSMS tmnsformirala v politično stranko, so ji (takrat še potencialni) politični nasprotniki med drugim očitali izdajo mlade generadje ter njenih specifičnih interesov. Vendar je ZSMS takrat dala pobudozaustanovitevMladinskegasvetaSlovenijenovepolitičnestranke pa so, kot je bilo pričakovati, poskrbele za svoj podmladek. Ti se seveda tega imena otepajo in trdijo, da so avtonomne politične organizacije, ki delujejo v okviru stranke. Vendar pa njihovo delovanje tega ne potrjuje. 1n s čim se »mladi« v političnih strankah sploh ukvarjajo? MLIN (mladinska iniciativa pri SDZ) daje izjave o položaju žensk v naši družbi in piše članke, v katerih kritizira ZSMS-LS zaradi premoženja oz. lastnine, ki bi jo, kot pravijo, moral dobiti Mladinski svet Slovenije. Peter Volasko, glavni tajnik SDZ, sicer pravi, da so pripravljali tudi protest proti odhodu nabornikov na Kosovo, vendar pa jim je akcijo »speljal« Janša z odločitvijo, ki jo je podal v Skupščini RS. Pohvalil seje tudi s pobudo o razpravi novih slovenskih simbolov in da so člani DEMYC-a (Democratic youth of Europe). Pri njim najbolj sorodni Socialdemok-ratski mladini so se največ ukvarjali z volitvami. Imeli so svoje kandidate, ki pa niso bili izvoljeni. Ustanovili so tudiKlub za invalidno mladino in se ukvarjali z legalizacijo prostitucije. Bolj glasna demosova podmladka pa sta Slovenska kmečka mladina in Mladi krščanski demokrati. Mladi kmetje so že od začetka tesno povezani s Slovensko kmečko zvezo. Pripravili so t.i. mlečni štraj, dali na sek-retariatpobudoosluženjuvojaškegaroka v Sloveniji, se ukvarjali še z nekaj manjšimi projekti, predvsem pa sodelovali na volitvah. V Skupščini imajo tudi svoje poslance. Tudi Mladi krščanski demokrati so se ukvarjali z volitvami, poleg tega pa so ustanavljali še razne interesne skupine, klub Mladih krščanskih demokratov ter uspešno izvedli nekaj poletnih taborov. Tudi oni so člani DEMYC-a. Ostale stranke posebnih oblik or-ganiziranosti mladih nimajo, razen stranke opozicije, CK ZKS - SDP, v okviru katere deluje Demokratični forum -gibanje za življenje. Ti niso dajali nobenih izjav, pač pa so se ukvarjali s konkretnimi projekti, kot so: raziskava za osvetlitev problemov zbiranja odpadkov pri gospodinjstvu in možnost inovativ-nega delovanja, raziskav in razvoja, uk-varjajo se z vprašanjem družbenega priznanja mladinskega turizma... Kaj konkretno pa so vse te organizacije naredile na področju šole? Demokratični forum je ustanovil Akademski klub, ki se ukvarja s šolsko problematiko. Organizirali so Hyde Park o srednji šoli in uspešno izpeljali razis-kovalno nalogo ter okroglo mizo z nas-lovom Križi in težave dijaškega stanu. Ostali pa še vedno nič konkretnega. Mladi socialdemokrati so se udeležili pogovora z UK-jem na temo, kaj hočejo študen^e od Demosa in pa Hyde Parka o srednji šoli; MLIN-ovci pravijo, da je tako in tako minister za šolstvo iz njihove stranke in da dela tudi po programu SDZ; Mladi krščanski demokrati so pripravili skupaj z ministrom za šolstvo par ok-roglih miz; Mladi kmetje pa se zavzemajo za vrnitev prostora kmetijskim srednjim in vi^im šolam ter za višjo raven teh šol. Za konec pa morda le to. Ko so funkcionarji ZSMS n kongresu v Por-torožu novembra lani razlagali, kako bo ZSMS tudi kot stranka šoli posvečala veliko pozomosti, ji kar ni bilo veijeti. Izkazalo pa se je, da največ časa šoli namenja ravno ZSMS-LS (pa čeprav bi tudi ta za šolo lahko naredila kaj še bolj konkretnega). Alenka Kunaver NOVI ROCK 1. Ifsnotforsale (Laško) ob20.10 2. Blla - Blta - Blla (Pfiš-lino) ob 20.40 3. Obojeni program (NoviSad) ob 21.10 4. Partibrejkers (Beograd) ocl 22,00 5. Oyster band (Veiika Br!fan|o) oci 22,40 »ISSMjc.-.Kjjj«.!^;«^«.:.:«.: llliif Naši južni bratje (danes nam ostajajo samo še NDH-jevci, pardon, HDZ-jevci) poz-najo ob takih izjavah lep rek: »Sanja svinja kukuruz.« Tudi mi se ne predajmo sanjam. Upamo le, da ta, ki ga bo Univerza zaposlila, ne bo tako nesposoben kot večina delavcev na njenem sedežu. Sicer pa, narod ima takšno vlado, kakršno si zasluži, ergo, študentje imamo takšno vodstvo, kakršnega si zaslužimo. Tu nam niti sam nebeški oče ne more pomagati. Sami pa smo preveč brezbrižni, da bi kaj spremenili. Padost'jamranja! TRIBUNINE ČESTITKE VSEM ŠOLARJEM, KI PRVIČ ALI PA ZNOVA PRESTOPAJO ŠOLSKI PRAG!!!!!! VSTOPATE V ŠOLO, KI JE IZ ČASOV MARIJE TEREZIJE, ZATO NAJ VAM USPEHI, KI JIH BOSTE DOŽIVLJALI, NE STOPIJO PREVEČ V GLAVO, PRAV TAKO PA NAJ VAS NE POTREJO NEUSPEHI, SAJ SO RAZIS-KAVE O NADARJENIH OTROCIH POKAZALE, DA NADPOVPREČNO NADARJENI PONAVADI NE DOKONČAJO NITI SREDNJE ŠOLE, ČE PA ŽE PRIDEJO NA FAKS, ZELO TEŽKO PREŽIVIJO MED ARMADO POVPREČNEŽEV NA OBEH STRANEH... TO SEVEDA NE POMENI, DA SE NI TREBA UČITI. UČITI SE MORAMO PREDVSEM ZASE, ZA SVOJE ŽIVLJENJE, SAJ JE TO OSNOVNI NAMEN UČENJA... ZDAJ, KO SE NAM NIVEČ TREB A UČITIZA TO, DA BOMO BOLJE SLUŽILIDOMOVINI. KONEC PRIDIGE! AMEN Pojasnilo, opravičilo ali tisto, kar boste sami presodili, da je! V prejšnji številki TRIBUNE, torej 12., je bilo na 23. strani objavljeno sporočilo študentske organizacije v Ljubljani. Podpisano je bilo takole: Za pred-sedstvo ŠO Univerze v Ljubljani: Samo Resnik, kar je seveda napaka. Za to napako se seveda iskreno opravičujemo, čeprav nam še danes ni jasno, kako je do nje sploh prišlo. Ime Sama Resnika je nekdo vtipkal v račun-alnik potem, ko je bil tekst že lektoriran in tudi korigiran. Za tiste, ki ne vedo, v kakšnih razmerah nastaja TRIBUNA, je to verjetno zelo čudna informacija, za nas pa ne. Celotno uredništvo TRIBUNE ima za svoje delo na voljo eno sobo, veliko približno 15 m2, in souporabo lesene niše na hodniku, v kateri ima svoj računalnik in še enega v souporabi. Ključe od te niše ima pol »Kersnikove«, tudi Samo Resnik. Tako je lahko to imel vpisal tudi kdo, ki sicer s TRIBUNO nima nic skupnega. Najbolj užaljen je bil seveda Feliks Srečko Cigler, ki je v odsotnosti Andreja Pozniča vodil ŠO in tudi požegnal omenjeno sporočilo. Še največji hec pa je v tem, da je sporočilo po dikciji in nekaj drugih znakih res napisal Samo Resnik. To je v pogovoru z odgovornim ured-nikom TRIBUNE gospod Cigler tudi »priznal«. Jabolko spora torej ni v tem, da je nekdo posvinjal sporočilo z Res-nikovim podpisom, ampak v tem, da Resnik piše sporočila tudi za novo vodstvo ŠO. Če je to komično ali tragično ali pa vsakega nekaj, naj presodijo člani študentskega parlamen-ta, če bodo o stvari imeli poleg vseh ostalih problemov čas govoriti. Nam je seveda zelo žal, da je do tega sploh prišlo in se čutimo krive le v toliko, da v tiskarni pred zadnjim pregledom tekstov tega nismo opazili. Kdo pa je to packarijo storil, bi radi vedeli tudi mi, ker nam na podoben način lahko stori še kakšno večjo. Če bi bila soba samo naša, bi krivca med nami samimi zagotovo našli. Pa lep pozdrav in še enkrat: pardon, gospod Cigler! Od srca se Vam opravičujemo, če smo krivi ali pa ne! Uredništvo 1600,00 DINARČKOV ZA VPIS NA SREDNJE, VISOKE IN VIŠJE ŠOLE - LAŽ ALI RESNICA? Ko je na zadnji seji republiške skupščine »študentski« poslanec Roman Jakič -Jaka v našem imenu vprašal, kaj se dogaja s takoimenovano participacijo, mu na vprašanje niso odgovorili. Dolžni so mu odgovoriti do naslednje seje, do tedaj pa ... Ne bi se čudil, če bi bila to resnica, saj ob tako slabem vladanju naše demokratične oblasti lahko marsikaj pričakujemo. Namesto da bi zadeve uredili sis-temsko, t.j. bolje organizirali delo in odpustili nesposobne, storijo tisto, kar je najlažje storiti. Preprosto rečejo: »Daj pare!«... kot tudi drugod na Balkanu. Pa naj še kdo trdi, da Slovenci nismo na Balkanu, če že ne geografsko, pa, kar priznajte si, kulturno... ŠOLE SO DOBILE NAVODILA, NAJIZ UČILNIC UMAKNEJO VSA ZNAMENJA PREJŠNJE OBLASTI, TODA, ALIBODO NAŠIZANAMCI ZATO KAJ BOLJ »NEIN-DOKTRINIRANI«? K akšno bedasto vprašanje, saj to že vsak bedak ve. NE! Vzgojnoizobraževalni proces je najprej od-visen od učiteljev in nato šele od učbenikov in raznih znakov. Kot je videti, pa na tem področju ne bo prišlo do nikakršnih sprememb. Sicer pa dajmo ministru in novi ekipi čas, šolstvo ni industrija, pa čeprav bi nekateri radi, da prav to P°stane- Zoltan Zdi se mi, da tudi sam min-ister ne ve, koliko jih bo poslej služilo vojake v Sloveniji. Kolegica iz njegovega mini-strstva mi je šepnila, da je po prihodu iz Beograda vso noč prebedel in premikal figurice v smeri severozahod. Nikakor pa jih ni mogel prešteti. Proti jutru je dal »uzbuno« Borštnerju, ki je ugotovil, da bo v Sloveniji le tret-jina slovenskih vojakov. Kolegica mi je še povedala, da je minister Janša za nagrado zrihtal Borštnerju izpit iz SLO in DS na FSPN. Slišati pa je, da bo nova oblast zrihtala tudi dvojno držav-Jjanstvo. V Ljubljano so namreč prišli jokat naši politični emigranti, ki so veliki reveži in sploh zapostavljeni. Zamislite si našega rojaka, ki zaradi geo-grafske in splošne oddaljenosti ne more Jane/. Janša jc uspel v celoti: • najprej so se mu režali v »obec, ker je »ro/.il urednikom, ki so šc /meraj vsi na svojih starih stolih, nato so ga elegantno 1 razorožili, sedaj pa so ga i končno utišali: ne samo, da bo v 5. armadnem obmocju slu/ilo 25 c/c slovenskih nabornikov, ampak jih bo j po zadnjih vcsteh služilo 30 c/c Hja, nckako jc pač trcba zafilati kninsko kasarno... Slovenija trenutno prcmore samo dva prava tfobila: Demokracijo, last I jubl janskih študentov, sicer še /meraj v rokah Bojana Korsike (pr\ i z leve), in Evropo. Po ideološki čistosti trenutno vodi KMopa, po številu ziunenjanih urednikov pa Dcmokracija.Toda tudi na tem področju jo Evropa poskuša clohiteti. Ra\nokar /a^ajo Bojana Požiirja, kai* J)o pr^ i primcr v zgodovini komuni/ma, da ImkIo nckoga odstavili zaradi nesposobnosti. Včasih nas je ob Kuraltovi lianjih kolov takoj po najboljsem vmesnem času adel bes in kmalu bi ga izgnali iz repre/entance. I nebo nobenega, ki bi jahal kol po najboljšem vmesnci j isu,ampak bodojahali kole i/ lukenj, ki jih bo pred nj; j laredilo tistih 60 tekmovalcevsštartnelisti dniimi... Šušlja se, da bo nova vlada reševala stanovanjski problem tako, da bo najprej /aplenila stanovanja tistim ministrom, ki imajo več kot eno družbeno stanovanje. Izgovora, da se ne razunie z ženo, seveda ne bodo akceptirali. Koje slovenski premier g. Peterle pred dnevi nastopil v televizijskem Zarišču,jeza njegovo varnost skrbelo kar precej Ijucli. Trije televizijjiki -varnost^Hcfp Peterletov osebni šofer - čuvaj, pred stavbo pa sta stražila dva mladca iz Bavčarjeve garde. Najbolj pa je g. Peterleta varoval urednik informacijskega programa g. Lipušček.Kdove, zakaj? Iz najbolje obv eščenih virov: slovensko liospo-darstvo inia na vsakih 100 din akuniulacije431 din izgube. Japonski premier bi v takem primeru napravil ' ha-rikiri. Le kaj bo storil »ospod Mencinger? Toje letalo, i/ katerega jci/.stopii Dimitrijc Rupcl na svojem povratku iz Amcrikc, ko še ni bil zunan ji minister. S\ ečan sprejem na letališču mu jc priredila ^ospa Meta Rudolf. kijetcflajže slutila. da »b n.jcm lahko postanc podministrica za turi/cm. S\ cčano kosilo jebilona »radu v Mokricah. Mladen Alcksandcr Švarc, preva jalcc, filozof, podpredsecli jugoslovaiiskega Hlo/of skcga zdinžcn ja, ki sicer še ninia diplomc, nekdanji član predsedst\a krščanskih demokrat«1 /id in tiovek, ki ol) \ scm tcm nima ka j delati,,je napisal paranoično humoresko na tcmo antLseinitizoin \ Slo\eniji. Poslal,jojenaimnostnaIjubljanskotožiLst\o.\ katcrem |)ono\iioziibte\a nckaj gla\ /aradiantisemitskih /.ločiiio\. je tožilec odstopil od prcgona odgo\orncj»a urednikii IRIIH NK. toše ncpomeni,da bo imcl niir pred Švarctm Tudi «a ne lx> imel Bo člankavTRIIHM. Kmil Milan Pintar, mandatar komunističnc vla v scnci.jo Pctcrleta obtožil, da sc njegovi vozi.jo ocitno po/abil na star slovenski pregovor: Ne s( druiiili pt) sobi! V ŠTUDENTSKEM PARLAMENTU Studentsko organizacijo in njeno začasno predsedstvo čaka naporna jesen. O tem, kaj je bilo ze postorjenega in o načrtih za naslednje študijsko leto, smo se pogovarjalispredsednikom Studentskega parlamen-ta in začasnim predsednikom predsedstva, Andrejem Pozničem, in z Miranom Gombačem, članom statutarne komisije. TRIBUNA: Andrej, pred kratkim si se vrnil z delovnih počitnic. Kaj pomembnega se je zgodilo s Studentsko organizacijo med počitnicami? POZNIC: Največ energije in časa smo posvetili Zakonu o Univerzi, pri katerem je najbolj aktivno sodelovai Danilo Goriup. Sodelovali smo tudi pri urejanju razmer v Študentskem centru. Znotraj or-ganizacije pa je imela največ dela statutar-na komisija, ki je pripravila podlago za to, da se ŠO spremeni v nekaj trajno urejenega. Ne pa tako kot sedaj (sicer potrebno), a nezaželeno: predsednika parlamenta in predsedstva v moji osebi. Poslance sem o vseh pomembnih rečeh obvestil in jih povabil na oktobrsko zasedanje parlamenta. September bo pretekel v pripra vah za sprejem osnovnih dokumentov ŠO in pri angažiranem sodelovanju glede Zakona o Univerzi. TRIBUNA: Kaj je statutarna koinisija pripravila? GOMBAČ: Komisija je pripravila Ustavo ŠO in Pravilnik o volitvah predsedstva. Ta dva dokumenta naj bi predstavljala osnovo za razvoj ŠO. Seveda bodo do 15. oktobra potekale dopolnilne volitve za poslance v parlamentu, saj še nimamo predstavnikov z vseh fakultet. Z njimi bomo dopolnili sestavo parlamenta. Pripravljamo tudi Pravilnik o finančnem poslovanju ŠO, v katerem bodo določena pooblastila delavcev in način porabe sredstev. Pripravljamo tudi t.i. VVORKSHOP, kar pomeni določeno odprtost in konkurenčnost projektov znotraj ŠO. TRIBUNA: Kdaj pa bodo volitve članov in predsednika Predsedstva ŠO? GOMBAČ: Volitve predsedstva bodo predvidoma oktobra. Pri teh bomo upoštevali dva principa: volitve list in vsakega posameznika hkrati. To bo volitve seveda nekoliko zapletlo, a bodo zato bolj demokratične. Razdeljene bodo na dva dela: formiranje list s potencial-nimi člani predsedstva in nato še for-miranje ekip s predsedniki. Predsednik bo izvoljen sam, nato pa še njegova ekipa, ki jo parlament potrdi ali zavrne. Seveda se bo glasovalo o vsakem posamezniku. Če parlament kakšnega ne potrdi, potem bo imel predsednik teden dni časa za zamenjavo. Lahko pa tudi odstopi. Torej bo predsednik v bistvu mandatar za ses-tavo predsedstva. Seveda so to vse še predlogi, ki jih bo obravnaval parlament na prvem oktobrskem zasedanju. TRIBUNA: Zakaj ste se odločili za takšen način volitev? GOMBAČ: Dva razloga sta, ki sta nas vodila pri oblikovanju takšnih predlogov: odprtost in programska usmerjenost kan-didatov. Brez pravega programa ne bo možna kandidatura. TRIBUNA: Bo parlament deloval v isti sestavi ali pa boste razpisali volitve za nove poslance? POZNIČ: O tem bo odločal sam parla-ment. Začasna pravila omogočajo podaljševanje mandata poslancem vse tja do naslednje jeseni. Ker smo sredi reor-ganizacije, ker bomo izvedli dopolnilne volitve na fakultetah, ki nimajo svojih poslancev, in zaradi kontinuitete dela bo parlament verjetno ostal v nespremenjeni sestavi. TRIBUNA: Kako boste sprejeli letošnji kontigent brucov? Jim pripravljate kaj posebnega? POZNIČ: Tik pred tiskom je zdaj še tradicionalni koledarček za bruce, ki vsebuje vse pomembnejše informacije o Univerzi in naši organizaciji. Ostalo pa naj bo izziv novemu predsedniku pred-sedstva. TRIBUNA: V svojem prvem intervjuju si napovedoval, da boš stavbo na K4 najprej dobro očistil. Ali s z ostanki UK dokončno pometel? POZNIČ: Bolj malo. To bodo storila predvsem nova pravila ŠO. Napravili smo rošado na Časopisu za kritiko znanosti (odgovorni in glavni urednik sta zamenjala mesti). Z Radiom Študent se bomo začeli pogovarjati. Pred poletjem smo rešili tudi problem s Študentskim servisom, kjer smo težave s plačami uredili, tako da ni prišlo do stavke. Na SŠ pa so končno začeli delati z računalniki. Ustanovili smo tudi rezervni sklad za izplačevanje honorarjev uporabnikom TRIBUNA: Življenjski stroški študen-tov, vsaj napovedi so takšne, bodo iz-jemno narasli. Govori se tudi o 100% zvišanju stanarin. Kako je ŠO pripravljena na morebitno neraz-položenje med študenti? POZNIČ: O socialnih vidikih študentskega življenja dosedaj še nismo preveč razmišljali. Ni dvoma, da se bomo pri tem angažirali. Nočemo zamuditi nobene priložnosti. Seveda pa morajo biti tudi sami študentje bolj aktivni, predvsem organizirane skupine se morajo vključevati v ŠO. Vrata so jim vedno odprta. V ŠO že imamo zdravo konkurenco, iz katere črpamo kompromise, ki so se pokazali kot uspešni. Branko Čakarmiš IKi NA POTI JE JUNIOR ENTERPRISE Vsklopu Študentske or-ganizacije v Ljubljani se za študente odpira nov način pridobivanja del a la Studentski servis. V tem primeru je posrednik Junior Enterprise, podjetje, ki ga vodijo in upravljajo študenti. S tem smo dobili dve muhi na en mah. Ne samo, da si študenti pridobivajo prepotrebno praktično znanje z delom v Upravnem odboru Junior Enterprise, ampak so člani podjetja hkrati »delničarji« in samostojno odločajo na Zboru članov, kdo izmed njih naj bi vodil podjetje. Clan postaneš tako, da se vpišeš v podjetje in plačaš minimalno članarino. I unior Enterprise je organizacija, ki I zagotavlja študentom dodatno Strokovno izpopolnjevanje v času študija na osnovi sodelovanja s podjetji, z izobraževalnimi in raziskovalnimmi in-stitucijami, z opravljanjem raziskovalnih nalog. Raziskave naročajo podjetja in svoje želje posredujejo Upravnemu od-boru Junior Enterprise, ki od naročnika pobere vse potrebne informacije glede načina izvedbe raziskave. Potem se izbere med člani tistega, ki bi bil sposoben izvesti strokovno analizo za določenega naročnika. Če je študent pripravljen iz-vesti to delo, se pristopi k podpisu pogodbe. Smisel ustanovitve takšnega podjetja vidimo predvsem v dodatnem izobraževan-ju študentov na področju praktičnih del iz njihove stroke v času študija. Pomanjkanje aplikativnih del v času študija je vprašanje št. 1 na ljubljanski Univerzi. Vse preveč je izobraževalni proces usmerjen v memoriziranje in pozabljanje, ter pripravo na naslednji zipit. Sodelovanje med in-dustrijo in Univerzo je že od nekdaj živahno, vendar pomanjkljivo. Kontakti se vzpos-tavljajo v glavnem med fakultetami (profesorji) in industrijo. Študenti so odrin-jeni od zaslužka, pa čeprav je mnogo takšnih, ki sodelujejo pri teh raziskavah s svojimi seminarskimi in diplomskimi deli. Še najbolj žalostno pa je to, da mora študent sed globoko v lasten žep zato, da si pridobi literaturo in substanco za izvedbo svoje raziskovalne naloge. Z ustanovitvijo Junior Enterprise bi se ta monopol nad znanjem razbil in tudi profesorji bi bili vzpostavljeni kruti resničnosti trga. Avtor diplomskega dela ali seminarja bi moral biti po vseh kriterijih edini pravi sogovornik pri prodaji svojega izdelka. Priz-nati pa moramo, da so bila velika sredstva vložena s strani družbe za njegovo izobraževanje in da je pri izvedbi naloge pomagal profesor s svojim mentorskim delom. Vendar se ne moremo strinjati s tem, da za svoje delo ni delno poplačan, če je bila naloga izvedena v namene izboljšanja nekega izdelka nekega podjetja. Fakulteta torej izkorišča študente v svoje privatne namene in ali se denar, ki ga tako zasluži, vrača v posodobitev laboratorijev in učnih pripomočkov. Suženjstvo študentov mora prenehati. Da se preneha s takšnim načinom dela je potrebno izbojevati na zakonskem področju zaščito avtorskega dela študentov. Ni samo profesor avtor, ampak so v zakulisju tudi študentje. Jernej Videtič ODGOVOR MNENJU MDK NA NAŠ STATUT Naj čisto na kratko navedem razloge, ki so nas privedli do današnjega položaja v naši organizaciji: 1. Organizadja smo zato, ker je namen našega delovanja globlji kakor delovanje kakšnega društva. Tudi Vaš odpor proti nekemu imenu se mi ne zdi upravičen, čeprav nosi ime (organizacija) dediščino še vedno umirajočega preteklega sistema. S tem se moramo naučiti živeti, še bolj pa take predsodke premagovati. 2. O avtomatičnosti članstva smo imeli tudi sami najdaljše in burne razprave. Odločili smo se za avtomatizem, ki nam omogoča delovanje. Danes je pač večina študentov popolnoma brezbrižna do jav-nega dela. Tako pa omogočimo, da lahko sodeluje vsak, ki to želi, in da tudi vse organizirane skupine (tudi tiste na svetov-no-nazorski podlagi) prispevajo svoje zamisli. Volitve pa jim dajo med študenti določeno podporo. S tem, da so vrata odprta vsem, ki to želijo, se ustvari prostor za konkurenco. Kdor ne želi sodelovati, mu ni treba. Kje je tu prisila? 3. Način finandranja sledi iz delovanja. Ne zdi se mi nujno, da je v temeljnem dokumentu, ker bi drugače kmalu postal debela knjiga (npr. Ustava SFRJ). 4. Tudi sam se strinjam z Vami, da se mora ŠOU drugače udejstvovati, kakor je to delala UK ZSMS. VPRAŠAM PA VAS, KAKO BOMO TO LAHKO NAREDILI, ČE SE VI NOČETE UDELEŽITI ŽIVLJENJA ŠOU-A IN PREPUŠČATE TO POLJE TISTIM, KI GA OBVLADUJEJO ZADNJIH ŠTIRIDESET LET? Andrej Poznič, predsednik Študentskega parlamenta Univerze v Ljubljani umverza UNIVERZA SE PREDSTAVLJA... PRAVNA FAKULTETA ali kam je zabredla naša pravica! Ignorantia iuris nocet Kako definirati pravo? Mogoče je pravo tehtnica, ki jo drži slepa gospodična v tresočih rokah. Če je tako, potem je vaga goljufiva. Če je »država tovarna prava«, kot uče na fakulteti, potem pravo ni institucija, narejena za Ijudi, temveč proti njim. Mogoče drži samo trditev »kjer se konča etika, se začenja pravo«. In obratno. Kje v Ljubljani lahko dobiš potrdilo o poznavanju pravice? Pravo mesto za to je Pravna fakulteta s sedežem na Trgu osvoboditve. Temačna, vendar lepa siva palača je namenjena mladim ljubiteljem reda in pravičnosti. Štiri leta študija v prenapolnjenih učilnicah so skoraj dovolj, da iz mladega nadobudneža napravijo malce manj mladega pravnika, ki je v ponos družine (to ni sarkazem, postavite se poleg Kardeljevega, od golobov pokakanega kipa ob času podelitve diplom in videli boste objokane starše, ki s ponosom zro na svoje pravkar diplomirane potomce) in je zagotovilo družini, da bo tudi v prihod-nosti obstajala toliko željena pravna država. Malce iz zgodovine Pravne _________fakultete_________ Pravna fakulteta praznuje jubilejnih sedemdeset Iet. Glede na podobne visokošolske ustanove po svetu je naša fakulteta še v otroški dobi, kar pa nikakor ni kriterij za kvaliteto. Če ne drugega, je mladost vedno malce revolucionarna. Začetek ni bil ravno blesteč, saj je najprej obstajala samo kot vzporedna »stolica« pri zagrebški Pravrti fakultetu s katedrami za civilno, kazensko in upravno pravo. Leta 1919 so bili imenovani prvi štirje redni profesorji, od katerih je eden zavrnil ponujeno sodelovanje, drugi pa ni nikoli predaval. Obdobje med vcjnama je bilo predvsem v znaku širjenja fakultete in strankarskih bojev na Univerzi, ki so imeli velik vpliv tudi na študente prava. Med študenti in tudi profesorji so se izoblikovale ideološko povezane skupine, ki so si bile v stalnem nasprotju, rezultat tega pa je bil viden v prvih dneh osvoboditve, ko profesorji, kot je bil Ciril Žebot in njemu podobni, h krščanskim tradicijam nagnjeni visokošolski delavci, niso bili več zaželeni. Revolucija je storila svoje tudi na Pravni fakulteti. Preteklo je precej časa do ugotovitve, ki jo je na kratko izrazil eden od prvih štirih profesorjev na tej šoli: »Pozitivno pravo in revolucija sta pojma, ki logično drug drugega izključujeta.« Povojno obdobje je čas spreminjanja družbe, pri tem pa seveda pravo neizogibno sodeluje. Konec koncev je spreminjanje tudi eden od njegovih latentnih namenov. Spreminja se predmetnik. Najmanj spremenjen je tako imenovani klasični del pravnega sistema (obligacijsko pravo, zasebna lastninska razmerja in delno kazensko pravo). Rimsko pravo je nespremenjeno. Ravno tako pomembno je spreminjanje strukture študirajočih glede rva spol. Delež nežnega spola je z nekaj odstotki pred vojno konstantno rasel do visokih 60-70 odstot-kov v sedanjem obdobju. O tem kroži po fakulteti anekdota o predvojnem profesorju, ki je v času naraščanja števila študentk mirno izjavil: »Gospodične, tista, ki si je prišla na to fakulteto iskat moža, naj ostane, ostale lahko odidejo«. Še en izraz moškega šovinizma? Ne, samo direktno izraženo mnenje, ki ga sedaj družba skriva za tem, da se sodisča pri izbiri pripravnikov raje odločajo za kandidate moškega spola. Kaj pa je to - študent? Študent je oseba, ki ji je uspelo opraviti sprejemne izpite, hodi na predavanja (ta pametnim ni treba) in oddaja prijavnice za izpite, ki jih poskuša opraviti. A tu je kavelj. V prijavnicah. Oddane morajo biti mesec dni pred razpisanim rokom za izpit, pri tem pa mora biti kandidat kar najbolj prijazen. Ne na izpitu. Pri tajnici, ki prijavnice sprejema. Če ne, se prijavnice izgubijo. Ali pa te preprosto ni na seznamu. Študentje Pravne fakultete dobro vedo, kdo je gosp _ dar v hiši, zato razen nekaj nesrečnikov, ki se ne zavedajo oblastnega položaja Referata za Študeniske zadeve, vsi hite, da rve bi prišli v referat kako minuto po dvanajsti, saj na vratih lepo piše, da delajo do minute točno. študent je oseba, ki jo profesorji vikajo. Včasih pa na izpitu nesrečniku, ki snovi ne obvlada, vržejo indeks na mizo in ga precej glasno pokarajo. Študentje Pravne fakultete so edini, ki imajo v indeks vpisane tudi negativne ocene. Na pritožbo, češ saj tega ne počno na nobeni drugi fakultetf, je vodstvo fakultete odgovorilo s salomonsko rešitvijo: v indeks ne pišejo več negativnih ocen, temveč samo še datum opravljanja izpita in namesto ocene potegnejo črto. (Včasih me prav hudičevo zanima, kdo se je tega spomnil!) Študentje so kljub začetnemu entuzijaz-mu za tovrstni študij kmalu razočarani in študirajo zgolj zaradi izobrazbe. Ki pa jim pri zaposlovanju ne pomaga veliko. Vsaj brez močnih vez ne. Znan je primer, ko je študentka s povprečno oceno 9,2 čakala na službo dobro leto dni. _____KdojekdonaPF? So študentje in so profesorji. So različni študentje in so različni profesorji. So študentje, ki nikoli ne končajo fakultete, in so profesorji, ki so bili še pred kratkim pripravljeni prisegati na samoupravljanje in se jim je usta va, ki jo sedaj vsi tako kritizirajo, zdela najboljša, tako da so celo javno iz- javili,da »je naša ustava tako dobra, da bi šli celo spat z njo, vendar v praksi odpove«. Kot povsod so tudi na tej fakulteti učitelji, katerih predavanja so kljub dolgočasnim temam dobro obiskana, pri drugih pa so učilnice prazne. Mogoče je sreča, da ravno v prvem let-niku predavajo učitelji, ki znajo ne samo s predmetom temveč tudi z osebnim pris-topom vzbuditi zanimanje pri študentih. Ta občutek uspe nekaterim predavateljem v višjih letnikih popolnoma izničiti. Anketa, izvedena med študenti, je pokazala, da n}so najbolj priljubljeni profesorji tisti, pri katerih ni težko opraviti izpita, temveč so med prvimi petimi učitelji, ki so na izpitih zahtevni in korektni. Znaš, ne znaš. Konec. Starejši študentje se še spominjajo napol norega učitelja obrambe in zaščite, ki je ob neki priložnosti zapodil iz učilnice vse, ki niso bili člani Zveze komunistov. In ki je vedel povedati, da je med svojo par-tizanščino pri -15 stopinjah bredel po snegu in pri napadu na italijansko kolono legel za štor. Tudi to je študij prava. Samoupravljanje kot predmet je obstajal še pred nekaj meseci in študentje so se učili univcrza Lenina, Kardelja in podobne zadeve, ki so v sedanji družbi nujno potrebne. Kar pa očitno nikogar ne moti. Nekateri molče, drugi postajajo ministri, ukvarjajo se s politiko ali pa se nostalgično spominjajo časov, ko so bili v Ameriki. Pravna fakulteta »de facto« Letos je na Pravni fakulteti v Ljubljani vpisanih 1010 študentov. Od tega jih je v prvem letniku 300. Letos so bili prvič sprejemni izpiti, sa j se je interes za to vrsten študij precej povečal. Na svobodni trg dela pride letno okrog 200 diplomantov Pravne fakultete. Dobiti pripravništvo brez pomoči drugih je kar mala umetnost. Trenutno poučuje na fakulteti 33 učitel-jev. Od tega je 18 rednih profesorjev, 9 izrednih, 6 docentov in en predavatelj. Prostorski pogoji študija niso zadovol-jivi, neke večje perspektive za rešitev tega problema pa seveda ni. Peter Žnidaršič NEDEUA, 2.9. '90 ob 121S VERONA NA RLG TOREK, OKROGLA MIZA V ŽIVO 4.9. '90 ob 1820 PRED SPLOŠNO STAVKO vJLJijI 1 KJ Prva je izšla pred kakšnim mesecem, sliši na ime Brick By Brick, za svojo novo založbo Virgin America pa jo je pos-nel Iggy Pop. Ljudje, ki ob rokerskih zadevah, kot je tale, zamahnejo z roko in rečejo nekaj takega kot »spet Iggy Pop, pa kaj potem«, imajo tokrat za spremembo prav. Iggy se je streznil, saj je navsezadnje že v letih, žal pa je na snemanje plošče povabil dva največja pijanca in razbijača zahodne obale, namreč kitarista in bob-narja skupine Guns'n'Roses. Ironija je v tem, da so skladbe, katere sta norca sopodpisala ali v njih zaigrala akord ali dva, med najboljšimi na plošči. Umanjkala ni niti Kate Pierson iz razvpitih The B 52's, ki so, mimogrede, pravkar izdali nekakšen »The Best Of« produkt. Tako omenjeni produkt kot komad, v katerem Kate in Iggy naravnost tekmujeta, kdo bo bolj pocukrano pel, delujcta zelo poletno. Na plošci Brick By Brick je razen tega še nekaj šlagerjev (Star-ry Night), himna (The Undefeated) in im-itacija Alica Cooperja (Pussy Povver). Zelo raznoliko, na žalost pa tudi zelo bledo. Čisto malo pred Iggyjem so se potrudili tudi Sonic Youth. To je tista duga obljubljena rokerska zadeva. Fante in punco je iz neznanih razlogov kupila založba Geffen in z dobro propagando napumpala Goo, kot je plošči ime, na 26. mcsto angleške netvvork lestvice. V tistem trenutku samo šest mest za Madonno, ki jo kot vsi vemo, Sonic Youth resnično obožujejo. Pa igrajo SY res tak pop? Kje pa. Kljub izjavam Thurstona Moora, da jih »alter scena ne potrebuje več«, Sonic Youth še vedno tičijo globoko v njej. V ugibanje, kaj alterscena sploh je, se ne bi spuščal, najbrž pa je to sinonim za glasbo, ki ni najbolj prijetna za uho. Kakorkoli že, Goo je po enkratnem poslušanju mega, po dvakrat-nem dobra, itd... na koncu pa teži. To je približno isto, kot če bi napisal Sonic Youth, Onic Yoth, Nic Youth,... Th, H. V kritikah plošč omenjene skupine ponavadi beremo o stiskah, ki jih mlad človek doživlja v sodobnem urbanem svetu, o progresivizmu, avantgardizmu v besedilih in tako naprej. Ko potem kupimo ploščo, vidimo, da se SY niso premaknili niti za ped naprej. Saj ne, da tisto, kar počnejo, ni na nek način fas-cinantno in ljubko, ampak človek se po IN Y' o! Poletje '90 je sicer res v znamenju rapa in hip-hopa, vendar stav tem trenutku tu naj-manj dve rock'n'roll plošči, kijuje vredno vsaj omeniti. desetih letih naveliča. Vse je ostalo torej po starem, razen mogoče tega, da so SY po novem glasbeno malo bolj kompaktni, da večino skladb poje Kim Gordon in da na eni (Kool Thing) gostuje celo Chuck Dv militantnež iz skupine Public Enemy. »Gostuje« je za par zamomljanih besed mogoče predober izraz, pa vendar. Vsekakor se bomo o novih kvalitetah skupine lahko prepričali na njihovem ljubljanskem koncertu 22. septembra, torej približno teden dni za jubilejnim desetim Novim Rockom. Konkurenca je, pravijo, zdrava. Do takrat bomo dočakali tudi novi album skupine Pbdes - imenoval se bo Bossanova - ki ga napoveduje pravkar izdani single Velotiria. Treba je priznati, da naslovni komad v produkciji Gila Nor-tona - ki je produciral tudi prejšnji LP Doolitle - zveni prav gnilo. Od bivših eksplozivnih Pixies so ostale le še žagajoče kitare, pa še te delujejo polikano in nekako Jesus and Mary Chain-ovsko. Največja zamera gre seveda Black Fran-cisu, ki nič več ne kriči. Pbdes (po naše škratje) torej nič veš ne strašijo. Drži se le še Kim Deal, ki s svojimi The Breeders tolče rekorde prodajanosti v Angliji (glej sosednji zapis). Žal pa moram ugotoviti, da dobrih novih skupin, kot so recimo zgoraj omen-jeni The Breeders, v tem trenutku ni ravno na pretek. Izjemo bi morda naredil pri nizozemskem kvartetu Urban Dance Squad, čigar odlični prvenec Mental Floss For The Globe sicer ni na nobeni lestvici, bi si pa to zaslužil. Gre v bistvu za rap ploščo, odigrano zživimi instrumenti, torq brez elektronike, kar je v rapperskem vsakdanu dokaj redek pojav. Cutijo se seveda obvezni - pač trenutno moderni -hardcore-funk vplivi stila Faith No More, vendar je Mental Floss For The Globe po ideji bliže soul-rapu, kot ga »furajo« A Tribe Called Quest ali De La Soul, kot zgoraj navedenim Faith No More ali Red Hot Chili Peppers. Odlična plošča, če vemo, da je bil material zanjo zaradi pomanjkanja denarja posnet v pičlih desetih urah. MarkoPlahuta Da je tazaresen rock'n'roll zadeva, s katero se ne ukvarjate vi temveč vaši očetje in celo bolj vitalne babice, vam je menda jasno. Take sodobne babice vnučkom ne pripovedujejo pravljic, temveč prepevajo mega-uspešnice. Seveda imam v mislih Tino Turner, ki po več kot polstoletnem življenjskem stažu še vedno potuje po svetu in polni stadione. Resda njena muzika danes nima več dosti zveze s kakšnim rhythm & bluesom, saj jo ustvarjajo bledolični hit-makerji, ampak to njene sedanje, predvsem najstniške publike sploh ne moti. In tako je Tina v času, ko bi morala biti že v penziji, dospela med najbolje plačane glasbene zvezdnike. In potem je dospela še v Jugoslavijo. Ne prvič, a prvič po velikem comebacku, s katerim je pos-tala zvezdnica A- klase. Tako velike turneje, kot je bila Tinina Foreign Aff air Tour, k nam zaidejo zelo zelo poredko in ni čudno, da ni šlo brez značilnih balkanoidnih zapletov. O tem se pletejo različne štorije, menda pa je madarski promoter Lazslo Hegeduš or-ganizacijo gostovanja pred nosom speljal tukajšnjim agencijam, ki so mu potem pridno metale polena pod noge. Rezultat tega je bil, da ni mogel najeti nobenega zagrebškega stadiona. V zadnjem trenut-ku se je našla rešitev v bližnji Veliki Gorici, ki je bila problematična predvsem zaradi pievoza; pred, še bolj pa po koncertu, so bile vse ceste v mestecu zamašene z bolj ali manj stoječimi avtomobili. Ampak te tegobe očitno niso bistveno vplivale na obisk, prav tako ne na vstopnicah natisnjene grožnje, ki so vnaprej prepovedovale vstop vsaj polovici inter-esentov. Med drugim so grozili vred s stadiona vsakogar, ki bo pil alkohol, potem pa se je izkazalo, da gostinci na prizorišču niso prodajali samo piva, ampak tudi razne vinjake in ostale domače destilate. Mimo napovedane TINA TURNER VYUGI rigorozne kontrole pa bi lahko mirno prinesel na stadion bazuko ali sod sadjev-ca. Incidentov vseeno ni bilo. Če ne štejemo tega, da je gospa Turner vnučke v parterju dvakrat pozvala, naj stopijo par korakov nazaj in obenem grozila s prekinitvijo koncerta. Kajti publika je bila izjemno živahna. V parterju so vsi veselo prepevali Tinine ljubezenske balade, ona pa jih je še podžigala z raznimi estradnimi štosi v stilu »sedaj pa samo punce«, »sedaj pa vsi skupaj« ipd. Ob abstrahiranju dejstva, da gre v bistvu za osladne pes-mice, ki jih na tekočem traku producirajo različni svetovni Dordi Novkoviči in Dej-viji Hrušovarji, je bilo pravzaprav kar zabavno. Ali drugače povedano... saj veste tisto o dobri juhi, ne? No, rekel bi, da je juha zadnja leta bolj mlačna kot vroča, toda v Zagrebu jo je pogrela publika. Od starejših štiklcov nam je Tina privoščila Nutbush City Limits in Proud Maiy, bolj rockerska pa je bila tudi prired-ba Palmerjeve Addicted to Love. Pred koncertom so krožile informacije, da je nastop bolj kratek, vendar je vse skupaj z daljšim dodatkom trajalo skoraj dve uri, kar je čisto korektno. Manj zadovoljiv je bil zvok, predvst?m za tiste, ki niso bili najbliže odru. Sieer pa je tovrstne zaplete napovedoval že ducat Hungarkamionov, parkiranih ob štadionu. Kaj hočemo, Madari nam ob posredovanju turnej svetovnih zvezd običajno prodajo tudi kaj svojega, čeprav njihova tehnika pogosto ni kos nalogi. Bomo videli, če se bo Toni Sabol na bližnjem gostovanju Davida Bowiea uspel izogniti tovrstni šlampariji. Cene vstopnic so bile ob tej priložnosti na svetovni ravni (približno 40 DEM), kar pa publiki ni zbujalo posebnih pomis-lekov; vseh 23.000 natisnjenih vstopnic je bilo razprodanih, menda pa so dva dni pred koncertom natisnili še dodatnih 5.000. In tako smo vsi mislili, da je končno nekdo pri nas dobro zaslužil z velikim koncertom. Ampak potem so prišle iz Beograda govorice, da je bil tamkajšnji nastop Tine Turner bistveno slabše obis-kan in da je skupna YU-bilanca negativna. Kdo bi vedel, kaj je res. It's only rock'n'roll? No way! Gary Gray foto: Eric fiifli' Y*UFest. Gledališče. Kazalište. Pozorište. Teatar. GKPT. Be-seda gledališče v štirih jugos-lovanskih jezikih. Enoten jugoslovanski kulturni prostor. Jugoslavija. Utopija? GKPT. Na tradicionalnem subotiškem fes-tivalu jugoslovanskega teatra so si (kot povsod drugje) prizadevali izpeljati festival brez vsakršnih političnih pod-tonov. In kot se je že večkrat zgodilo, tega tudi v Subotici in tudi letos niso uspeli realizirati. Med drugim je letošnji Fest minil brez slovenskih predstavnikov, brez katerih si sodob-nega teatra domala ne moremo predstavljati. Opravičilo,da slovenska gledališča ne igrajo iger antičnih "dramatikov" ,je popolnoma ovrgljivo, kajti samo v Ljubljani smo letos videli šest predstav na temo antičnega gledališča, ali če hočete, tragedije. ptrriCNE 7DRAHR YU FEST '90 Pa smo že tam. Videli smo enajst predstav, od tega kar tri postavitve Sofoklovih del. Prvi in najodmevnejši je Kralj Ojdip v postavitvi Ljubiše Rističa in izvrstni vlogi Radeta Šerbedžije. Drugi Sofokl je delo Aleksandra Tovstonogova, v vlogi Antigone pa nastopa Jasna Duričič. Ajant, prav tako Sofoklovo delo, je režiral Sašo Milenkovski, v glavni vlogi paje nastopil Senko Velinov. O fabulativ-nem ustroju vseh treh dram ni treba posebej pisati. Isto velja za Evripida, čigar Alkestido je režiral Zlatko Sviben, v vlogi naslovne junakinje pa nastopila Dara Dokič. Ajsihlovega Okovanega Prometeja je na oder postavil Istvan Lalič, Eumenide taistega avtorja pa Nada Kokotovič. Izmed velikanov starogrške tragedije in komedije se je v Subotici "prikazal" še Aristofan s svojim Osebnim mirom v režiji Lazarja Stojanoviča. Bolj zanimive so zato bile predstave sodob-nejših avtorjev, izmed katerih je vsekakor najodmevnejša predstava Roža vetrov Nenada Fišerja in v režiji Harisa Pašoviča. Predstava o puščavskem plemenu, ki veruje v vetrove... Gre za čas pred "Vetrojavljanjem", za noč, v kateri naj bi se odločalo o nadaljnji usodi tega plemena. Nenadoma pa se poja vi tujec, ki predstavlja tako rešitelja kot pogubnika ter seveda Boga. Skratka, drama puščav-nikov na robu sveta, ali z drugimi be-sedami, zgodba o Času, ko se je začenjala zgodovina, pa najsi bo le-ta takšna ali drugačna. Odmevna, vendar zopet pretirano, je bila tudi predstava Vitez Kuzman v režiji Saša Milenkovskega. Dramo s tem nas-lovom je spisal Grigor Prličev, ki se "uk-varja" z vprašanjem viteštva ob koncu srednjega veka. Kuzman je vitez, ki je med nami, vitez, mimo katerega se ne da, pa če to hočemo ali ne. Kuzman je nekje med tistimi, ki so zapustili trdnjave in med nami. Po mojem najboljša predstava letošnje Subotice je priredba Ajshilovega Okovanega Prometeja v izvedbi eksperimentalnega teatra Nogometno kazalište "Montažstroj" in režiji Boruta Šeparoviča. Delo nosi zgovoren naslov in ga zaradi sočnosti samega izraza navajam v originalu, to je v hrvaščini -Vatrotehna. Zagrebčani se v tej igri pozabavajo iz polpretekle in pretekle zgodovine. Izdaja in trpljenje, moč in 'k oblast, usoda človeštva... Ampak to še ni vse. Na temeljih Meyerholdovih vaj iz biomehanike, upoštevajoč močno tradicijo evropske avantgarde in nav-sezadnje tudi gledališke izkušnje osem-desetih, nas avtorji Vatrotehne opozarjajo na dejstvo, da smo prevarani - Prometejev ogenj gori. Proti nam, namreč. Le kaj so nam storili Nesmrtniki? Ali mit o Prometeju še vedno funkcionira v izvirni obliki? Kaj početi s tragedijo, ki jo je ne tako dolgo nazaj tako cenil Karl Marx? Je to vse samo korespondenca s časom, na katerega smo obsojeni, oziroma kdo je pri vsem tem zabil najlepši gol? Vatrotehna je pravzaprav teatralizacija nogometne kulture... Marta Zahojnik ZADNJI ODCEP ZA BROOKLVN je posnet po kontroverznem romanu Huber-ta Selbyja Jnr. Roman (prav-zaprav bolj zbirka med seboj ohlapno povezanih kratkih zgodb) je ob svojem izidu leta 1964 v literamem svetu odjeknila kot bomba. Dolgotrajne polemike in sodni spori v zvezi z domnevno obsceno vsebino romana so pripomogli k temu, da je do ekranizacije prišlo tako pozno. Po prikazovanju v Evropi in v ZDA prihaja ZADNJI ODCEP ZA BROOKLYN tudi na naša platna. Dogajanje je postavljeno v proletarsko newyorško četrt Brooklyn in sicer njen najbolj razvpiti del, t.im. »Red Hook«. Smo leta 1952, v času korejske vojne. Čeprav so v njihovi nepos-redni bližini vojašnice ameriške mornarice z mladimi Američani, ki odhajajo v vojsko, pa tistim, ki bivajo v Red Hooku, vojna v Koreji ni niti malo mar: prebivalstvo namreč tvorijo pripadniki uličnih tolp mladostnikov ter brezposelni in že šest mesecev stavkajoči delav-ci, ki živijo svoja zavožena življenja v skupnosti s prostitut-kami, homoseksualci, transves-titi, psihopati, pijanci in narkomani To je ozadje, kjer se odvijajo zgodbe posameznih likov: o sprijeni pocestnici Tralala (Jenifer Jason Leigh), sindikal-nemu tajniku in homoseksualcu Harryju Blacku (Stephen Lang), nesrečnemu transvestitu Geor-gette (Alexis Arquette) in garaškemu delavcu Big Joeju (BurtVoung). Tralala je izvežbana v lovu na naivne rekrute, ki odhajajo v Korejo: vojake, željne oralnega seksa, zvablja na samotne kraje, kjer jih napade in oropa Vin-nijeva tolpa, plen pa si razdelijo s Tralala. Ta začne delati na svojo roko in konča kot žrtev skupinskega posilstva. Psihotični sindikalni tajnik Harry Lang si iz sindikalne blagajne jemlje denar, da lahko plačuje svojega ljubimca Regino, v katerega se na smrt zaljubi. Hany)a pa vodja sindikata Boyce (Jerry Orbach) vrže na cesto, ker ni pravočasno prispel v tovarno ob spopadu stavkajočjh delav-cev s policijo in s stavkokazi in kersi je prisvojilsindikalni denar. Regina seveda zapusti Harryja, ki je sedaj brez denarja, obupani, pijani Harry pa skuša svoje nagone potešiti na sosedovem mladoletnem sina Ta na pomoč pokliče Vinniejevo tolpo, ki Har- ZADNJI ODCEP BROOKLYN Last Exit to Brooklyn/Letzte Ausfahrt Brooklyn ZRN/ZDA, 1989. Neue Constantin Film Produktion/Bavaha Film/Allied Filmmakers. Reiija: Ulrich Edel. Scenarij: Desmond Nakano. Fotografija: Stefan Czapskv. Glasba: Mark Knopfler. Igrajo: Stephen Lang, Jennifer Jason Leigh, Burt Yoitng, Peter Dobson, Jcrry Orbach, Alexis Georgette, Zette, Frank Military, Ricki Lane. Nagradc: 1) Bavarska filmska nagrada 1990 za režijo in niontaio. 2) Nemškafilmska nagrada 1990 zu najboljši film in najboljšo reiijo. ryja brutalno pretepe, nato pa dobesedno križa. Senzibilnega, patetično ranljivega transvestita Georgette, ki je prvi v Harryju vzbudil homoseksualno strast, do smrti povozi avtomobil (voznika igra Hubert Selby Jnr.), ko se sredi noči drogiran opoteka čez cesto. Kanček humorja v filmu nudi Big Joe s svojo noro družino. Ko se izkaže, da je Joejeva »krepostna« hči Donna (Ricki Lane) noseča, Joe tega nikakor ne more verjeti: vse do zadnjega je bil namreč sveto prepričan, da je Donna le tako neverjetno debela. Kot se je izrazil pisec kritike v THE HOLLYWOOD REPORTERJU, »ko se enkrat zapeljeta na Z ADNJIODCEP ZA BROOKLVN, ni več poti nazaj«. To je »spust v pekel«, poln tako nepopustljivo brutalnega nasilja, da ga je na trenutke prav težko gledati. Z uvodnimi sekvencami, ko Vinniejeva tolpa »¦¦¦ neusmiljeno skoraj do smrti pretepe nič hudega slutečega rekruta, je vzpostavljgno »vzdušje«, ki preveva film v celoti: Brooklyn je upodobljen kot mesto brez človečnosti, kjer so vse ženske vlačuge, moški pa brezvestni divjaki. »To je kraj, kjer Umazani inšpektor Harry ne bi imel nikakršnih možnosti za preživetje«. ZADNJIODCEP ZA BROOKLYN nas prisili, da pogledamo navzdol, v brezdno. Co aam uspe, da vztrajamo inne odvmemo pogleda, odkrijemo ncpredvidljiv, mračno- vznemirljiv svet, v katerem bivajo ljudje brez upanja, nad njihovimi bednimi, človeka nev-rednimi življenji, pa ves čas kot Damoklejev meč visijo bodoči, še hujši udarci usode. Nauk: življenje je sicer surovo in neus-miljeno, vendar lahko postane ŠE BOLJ surovo in neusmiljeno. ZADNJI ODCEP ZA BROOKLVN je torej resda »apokaliptična vizija brezdna«, vendar še zdaleč ni samo to: predvsem gre za kvalitetno stvaritev, po oceni iz SCREEN INTERNATIONALA celo za enega najboljših filmov 80-ih let. Za izdelavo tega filma, v katerega je bilo vloženih 16 milijonov dolarjev, so svoje sile združili producent Bernd Bchinger (IME ROŽE), scenarist Desmond Nakano (ta je opravil nehvaležno delo priredbeSelbyjevega romana ter listvaril učinkovito podlago za ekranizacijo) in priznani režiser Ulrich Edel (avtor filma CHRIS-TIANNE F. - OTRCX:i S POS-TAJE ZOO, drame o najstniški narkomaniji iz leta 1980). Uporaba značilne popularne glasbe iz 50-ih let je skrčena na minimum, tako da pride do iz-raza izvirna glasba Marka Knopflerja. Pohvalo zaslužita temačna fotografija Stefana Czapskyega ter montaža Petra Przygodde. Med igralci velja poudariti prispevke Stephena Langa, Bruta Vounga in Alexis Arquette, še posebej pa seveda izredne Jennifer Jason Leigh (ki se je očitno abonirala na vloge žrtve moškega nasiJja - prim. njene nastope v filmih MORILEC SKOZI SLU-ŠALKO (Eyes of a Stranger, 1980, r. Ken VVicderhorn), MESO IN KRI (Flesh and Blood, 1985, r. Paul Verhoeven) in AVTOSTOPAR (The Hitcher, 1986, r. Robert Har-mon). Igor Kernel SPORED LJUBLJANSKE KINOTEKE I Ponedeljek, 03.09.90 | VISOKIPLAVOLASEC S ČRNIM ČEVLJEM (LE GRAND BLOND AVEC UNE CHAUSSURE NOIR), Francija, 1972. Režija: Yves Robert. Glav. vl.: Pierre Richard, Bernard Blier, Mireille Darc, Jean Rochefort (v barvah). | Torek, 04.09.90 | GORA (THE MOUNTAIN), ZDA, 1956. Režija: Edvvard Dmytryk. Glav. vl.: Spencer Tracy, Robert VVagner, Claire Trevor, VVilliam Demarest, E. G. Marshall (v bar-vah). l Sreda, 05.09.90 | KOCKAR IZ MISSISSIPPIJA (MISSISSIPPI GAMBLER), ZDA, 1953. Režija: Rudolph Mate. Glav. vl.: Tyrone Povver, Piper Laurie, John Mclntire, Julia Adams, Den-nis VVeaver (v barvah). | Četrtek, 06.09.90 | ALARM - SATELIT 02 (MOON ZEROTVVO), Vel. Britanija, 1969. Režija: Roy Ward Baker. Glav. vl.: James Olson, Catherine von Schell, Warren Mitchell, Ori Levy (v barvah). l Petek, 07.09.90 | INŠPEKTOR MADIGAN (MADIGAN), ZDA, 1968. Režija: Don Siegel. Glav. vl.: Richard Wid-mark, Henry Fonda, IngerStevens, Don Stroud, Susan Clark, Michael Dunn (v barvah). l Sobota, 08.09.90 l KAGEMUSHA - BOJEVNIKOVA SENCA (KAGEMUSHA), Japonska, 1980. Scenarij (skupaj z Masatom Ideom) in režija: Akira Kurosavva. Glav. vl.: Tatsuya Nakadai, Tsutomu Yamazaki, Kenichi Hagivvara, Kota Yui, Shuji Otaki, Hideo Murata (v barvah). l Nedelja, 09.09.90 | IZTREBLJEVALEC (BLAOE RUNNER), ZDA, 1982. Režija: Ridley Scott. Glasba: Vangelis. Glav. vl.: Harrison Ford, Rutger Hauer, Sean Young, Edvvard James Olmos, M. Emmet Walsh, Daryl Hannah (v barvah). l Ponedeljek, 10.09.90 I NEVADA SMITH, ZDA, 1966. Režija: Henry Hathaway. Glav. vl.: Steve McQueen, Karl Malden, Suzanne Pleshette, Brian Keith, Arthur Kennedy, Raf Vallone, Pat Hingle (v barvah). l Torek, 11.09.90 | MOJ STRIC (MON ONCLE), Fran-cija, 1956. Scenarij (z Jacquesom Legrangeom) in režija: Jacques Tati. Glav. vl.: Jacques Tati, Jean-Pierre Zola, Adrienne Servatis, Alain Becourt (v barvah). l Sreda, 12.09.90 | TOPKAPI, ZDA, 1964. Režija: Jules Dassin. Glav. vl.: Melina Mer-couri, Peter Ustinov, Maximillian Schell, Robert Morley, Akim Tamiroff, Gilles Segal, Jess Hahn (v barvah). l Četrtek, 13.09.90 l NEBO NAD BERLINOM (DER HIMMEL UBER BERLIN), ZR Nemčija- Francija, 1987. Scenarij: W. VVenders, Peter Handke. Režija: Wim Wenders. Glav. vl.: Bruno Ganz, Solveig Dommartin, Otto Sander, Peter Falk, Curt Bois (čmo-beli in v barvah). l Petek, 14.09.90 | AMERIŠKI GRAFITI II (MORE AMERICAN GRAFFITI), ZDA, 1979. Režija: B. W. L Norton. Glav. vl.: Candy Clark, Ron Hovvard, Bo Hopkins, Richard Bradford, Paul Le Mat (v barvah). | Sobota, 15.09.90 | NOČNA PATRULJA (THE NEW CENTURIONS), ZDA, 1972. Režija: Richard Fleischer. Glav. vl.: George C. Scott, Stacy Keach, Jane Alexander, Scott VVilson, Rosalind Cash (v barvah). I Nedelja, 16.09.90 I ZASEBNI DETEKTIV HARPER (HARPER), ZDA, 1966. Režija: Jack Smight. Glav. vt.: Paul New-man, Lauren Bacall, Shelley VVinters, Julie Harris, Janet Leigh (v barvah). l Ponedeljek, 17.09.90 | DIAMANTNA DŽUNGLA (THE PINK JUNGLE), ZDA, 1968. Režija: Delbert Mann. Glav. vl.: James Garner, Eva Renzy, George Kennedy, Nigel Green (v barvah). l Torek, 18.09.90 | ŠERIF NA DIVJEM ZAHODU (F-ARDNERS), ZDA, 1956. Scenarij: Sidney Sheldon. Režija: Norman Taurog. Glav. vl.: Dean Martin, Jerry Levvis, Agnes Moorehead, Lon Chaney jr., Lori Nelson (v barvah). l Sreda, 19.09.90 | VSI PREDSEDNIKOVI MOŽJE (ALL THE PRESIDENTS MEN), ZDA, 1976. Režija: Alan J. Pakula. Glav. vl.: Dustin Hoffman, Robert Redford, Jason Robards, Jack VVarden, Martin Balsam, Hal Holbrook, Jane Alexander (v bar-vah). [ Četrtek, 20.09.90 | PARIZ - TEKSAS (PARIS, TEXAS), ZR Nemčija-Francija, 1984. Scenarij: Sam Shepard. Režija: Wim VVenders. Glasba: Ry Cooder. Glav. vl.: Harry Dean Stanton, Nastassja Kinski, Dean Stockvvell, Bernhard Wicki, Sam Berry, Aurore Clement (v barvah). I Petek, 21.09.90 | VRNITEV SEDMIH VELIČASTNIH (THE RETURN OF THE SEVEN), ZDA, 1966. Režija: Burt Kennedy. Glav. vl.: Yul Brynner, Robert Fuller, Julian Mateos, Emilio Femandez, VVarren Oates (v barvah). | Sobota, 22.09.90 l SOKOLOVA SENCA (SHADOVV OF THE HAWK), Kanada, 1976. Režija: George McCovvan. Glav. vl.: Jan Michael Vincent, Marilyn Hassettm Chief Dan George, Pia Shandel, Marianne Jones, Jac-ques Hubert (v barvah). H Nedelja, 23.09.90 SIRENA IZ MISSISSIPPIJA (LA SIRENE DU MISSISSIPPI), Fran-cija, 1969. Režija: Francois Truf-faut. Glav. vl.: Catherine Deneuve, Jean-Paul Belmondo, Nelly Bor-geaud, Michel Bouquet, Roland Thenot (v barvah). | Ponedeljek, 24.09.90 l KAVELJ 22 (CATCH 22), ZDA, 1970. Scenarij: Buck Henry ( po romanu Josepha Hellerja). Režija: Mike Nichols. Glav. vl.: Alan Arkin, Martin Balsam, Art Garfunkel, Richard Benjamin, Anthony Perkins, Buck Henry, Jon Voight, Paula Premtiss, Martin Sheen, Orson VVelles, Bob Balaban (v bar-vah). | Torek, 25.09.90 l ZAUPNO POROČILO (CON-FIDENTAL REPORT/MR. ARKADIN), Španija, 1955. Scenarij in režija: Stanley Kubrick. Glav. vl.: Sterling Hayden, Marie VVindsor, Elisha Cook jr., Coleen Gray, Vince Edvvards, Tim Carey, Joe Sawyer. l Sreda, 26.09.90 l ROP BREZ PLENA, (THE KILL-ING), ZDA, 1956. Scenarij (po romanu Lionela VVhitea) in režija: Stanley Kubrick. Glav. vl.: Sterling Hayden, Marie VVindsor, Elisha Cook jr., Coleen Gray, Vince Ed-vvards, Tim Carey, Joe Sawyer. l Četrtek, 27.09.90 | MY FAIR LADY, ZDA, 1964. Režija: George Cukor. Glav. vl.: Rex Harrison, Audrey Hepburn, Stanley Holloway, VVilfrid Hyde VVhite, Gladys Cooper, Jeremy Brett, Theodore Bikel, Isobel Elsom (v barvah). | Petek, 28.09.90 | DOBRA ZEMLJA (THE GOOD EARTH), ZDA, 1937. Režija: Sid-ney Franklin. Glav. vl.: Paul Muni, Luise Rainer, VValter Connoly, Tilly Losch, Jessie Ralph, Charley Grapevvin, Leye Luke. l Sobota, 29.09.90 | SEDEM GREŠNIKOV (SEVEN SINNERS), ZDA, 1940. Režija: Tay Garnett. Glav. vl.: Marlene Dietrich, John Wayne, Broderick Cravvford, Albert Dekker, Mischa Auer, Billy Gilbert, Oscar Homolka, Anna Lee. l Nedelja, 30.09.90 | MOŽ V DIVJINI (MAN IN THE VVILDERNESS), ZDA, 1970. Režija: Richard Sarafian. Glav. vl.: Richard Harris, John Huston, Prunella Ransome, Ben Car-ruthers, John Bindon, Henry Wil-coxon (v barvah). Prosimo občinstvo, da ne zamuja predstav. Kinoteka si pridržuje pravico do spremembe programa. 3T\ ^* ^fce SPORED LJUTBLJANSKIH . KINEMATOGRAFOV V jSEPTEMBRU I September ne pomeni samo konca dopustov . ali začetka novega šolskega leta, ampak je obenem to tudi čas, ko se na Balkanu (in v sosednji Italiji) pričenja kinematografska sezona, zato velja videti, kajso nam za ta mesec novega pripravili LJUBLJANSKI KINEMATOGRAFL • KOMUNA: Po biografski ljubezenski komediji/drami GOVERNER IN STRIPTIZETA (Blaze, 1989, režja Ron Shelton, sistr. Warner Bros./Jadran film-Kinematografi Zgb) s Paulom New-manom in Lolito Davidovich je za 4. september pred-videna premiera NEWYORSKIH ZGODB (New York Stories, 1989, d. Warner Bros./Jadran film-Kinematografi Zgb), omnibusnega filma s tremi epizodami, ki so jih režrali trije vidni ameriški avtorji: Martin Scorsese (epizoda »Life; Lessons«), Francis Coppola (»Life NVithout Zoe«) in Woody AHen (»Oedipus Wrecks«). Naslednji film (13- 9.) je uspešnica (dosedanji kumulativni Box-Office rezultat v ZDA znaša fe okoli 166,000.000 USD!) ČEDNO DEKLE (Pretty Woman, 1990, d. Warner Bros./Jadran film-Kinematografi Zgb) v reaji Gdrryja Marshalla ter z Richardom Gereom in Julio Roberts v glavnih vlogah. 27. septembra pa na spored pride težko pričakovani SOFER GOSPODIČNE DAISY (Driv-ing Miss Daisy, 1989, r. Bruce Beresford, d. Majes-tic/Vesna film), letos na prvem mestu po š te vilu prejetih Oscarjev (najboljši film, adaptirani scenarij, žnska glavna vloga in maska). • UNION: Po GREMLINIHII (Gremlins 2: Th^, New Batch, 1990, r. Joe Dante, d. Warner BrosVJadran; film- Beograd film), nadaljevanju srhljive komedije, kr' TOKILLAPRIEST Rež ija: Agnieszka Holland. Gl.vL: Christopher Lambert, Ea juuu&, ju» Ackland, Tim Roth, Timothy SpalL.. Angleška govoreči francoski film poljske av-torice je posvečen življenju in srnrta. poljskega duhovnika Teizyja Popieluszka, ki je bil zaradi svojih ostrih govorov med nemiri na Poljskem sknvnostno ugrabljen in umorjen. Cenjen za življenje in kot svetnik slavljen po snrcrti je danes pravi nacionalni heroj. Gre seveda ža »rilmsko« verzsjo ključmh dogoakov - ftltn ne posku$a bitf strogo dokumentaren, pa tudi ne more biti, saj je veliko stvari v zvezj s tem še nepojasnjenih. V tej drami dežele je največ pozornosti posvečene dramiinarilca - policaja, ki ga službena dolžnost sili v zločin. Hollandovo poznaroo kot zvesto VVajdovo scenaristko in sodelavko <8rez umrtvičenja, Ljubezen v Nemčiji) !n tud! režiserko odličnih nl-mov (Podeželski igrald, vročica, Osamfjena ženska). Nadelu v tujim ie enako usp^na, čeprav v teh filmih ni toliko poljske duše. K dobrsmu filrnu sta ob njcj največ pripomoda fed Hanris kot policaj in GeorgesDeleruez glasbo. smo jo pri nas gledali leta 1986, bo 6. septembra premiera NOVE DRUŽINE (Immediate Family, 1989, r. Jonathan Kaplan, d. ColumbiaTri-Star/Yugo Poll-Zvezda film), melodrame z Glenn Close in Jamesom VVoodsom v glavnih vlogah. 20. septembra je premiera še enega filma iz Vesninega programa, ZADNJI ODCEP ZA BROOKLYN (v tej številki TRIBUNE posebej obdelan). • MINI-KINO: Z romantično komedijo KO JE HARRY SREOVL SALLY (When Harry Met Sally, 1989) Roba Reinerja se 11. septembra izteče Revija blagajniških hitov 1. polletja 1990.12. septembra pa bo premiera poslastice za ljubitelje Akire Kurosawe, njegov zadnji film SANJE • BEŽ IGRAD: Za PTIČEM NA Ž ICI (Bird On a Wire, 1990, r. John Badham, d. UIP/Inex film), »chase-cum-road-moviejem« z Mel Gibsonom in Goldie Hawn v vlogah ubežnikov (film je startal kot prvi v seriji »block-busterjev« letošnjega poletja v ZDA, do danes je priigral okoli 70,000.000 USD -kumulativni B.O.), bo 7. septembra premiera VRNITVE V PRIHODNOST III (Back to the Fu-ture 3, 1990, r. Robert Zemeckis, d. UIP/Inex film), še ene uspešnice v ZDA (dosedanji kumulativni B.O. v ZDA čez 82,000.000 USD). Za 21. september je predvidena premiera STEKLENE TI3NE (Silence Like GIass/Zwei Frauen, 1989, d. Majestic/Vesna film) reaserja Carla Schenkla (znan po filmih MRZEL KOT LED (Kalt wie Eis, 1981/in DVIGALO V OK-VARI (Abwarts, 1984)), biografske drame z Jami Gertz, Martho Plimpton in Georgeom Peppardom v glavnih vlogah. • VIČ 30. avgusta bo premiera napetega avstralskega thrillerja NEVARNO MORJE (Dead TIIEOTKtA • ^ T% ^ ^ • SflLERIJR ŠCUC Stori trg 21 liubhono flon-¦ aet 16-21 tcl -¦ S16 540 Calm, 1988, r. Phillip Noyce, d. Wamer BrosVJadran film-Kinematografi Zgb), ki mu bo 11. septembra sledila komedija LJUBIMEC (Loverboy, 1989, r. Joan Micklin Silver, d. Columbia Tri-StarA^ugo Pool-Beograd film), nalo pa bo 2!. septembra premiera PRESTOPNIKOV (The Delinquenls, 1989, r. Chris Thomson, d. VVarner Bros./Jadran film-Kinematografi Zgb), romantične zgodbe o mladih in odraščanju v Avstraliji v 50- ih letih. • ŠŠKA: 31. avgusta je premiera akcijskega thril-lerja ODPOREN (Hard to Kill, 1990, r. Bruce Mal-muth, d. Warner Bros. (Jadran film - Beograd film), v katerem glavno vlogo igra Steven Seagal iz filma NAD ZAKONOM (Nico/Above the Law, 1988, r. Andrew Davis, d. Zeta film), ob njem pa Kellu Le Brock \i Ž ENSKE V RDEČEM (The VVoman In Red, 1984, r. Gene VVilder, d. Vesna film). 14. sepiembra sledi romantična komedija/thriller NJEN ALIBI (Her Alibi, 1989, d. Warner Bros./Jadran film -Kinematografi ZgbO, v reaji Brucea Beresforda (ŠOFER GOSPODIČNE DAISY), S Tomom Sel-leckom in manekenko Paulino Porizkovo v glavnih vlogah. 28. septembra pa je premiera akcijskega filma KITAJSKA ZVEZA (The Chinatovvn Connection, r. Jean-Paul Ouellette, d. Film danas). • MOJCA: Po premiemi celovečerni risanki DALEČ V PRETEKLOSTI (The Land Before Time, 1988, r. Don Bluth, d. UIP/lnex film), bosta na sporedu dve stvaritvi iz Disneyeve proizvodnje: klasična FANTAZIJA (Fantasia, 1940, r. Samuel Armstrong idr., d. Warner Bros./Jadran film -Kinematografi Zgb) in REŠTELJI (The Rescuers, 1977, r. VVolfgang Reitherman, d. Warner Bros./Jadran film - Kinematografi Zgb); FANTAZIJO je imelapred leti (1980-1983) v distribuciji Vesna film, 7 RE3TELJE pa bomo tokrat videli prvič. Opomba: LJUBLJANSKI KINEMATOGRAFI si pridržujejo pravicodo spremembe napovedanega programa. LJUBEZNIBLANKE KOLAK Režija: Borisjurjašcvit!. Gl.vl.: Mira Furlan, Mustafa Nadarevic, Radko Polič. Peter BostjanČič, Bogdan Diklič, Zvez-dana Mlakar, Boris Kral), Majda Potokar. Zeio pohvalni pozornosti Videoteke do domačih del $e tud» mi priklanjamo. To sim-patično^ mirtvo in komorno delo je pravzaprav cebvečerni prvenec tega režiserja, ki pa je žepred tem navdusil $ $vojo Kroniko rvorosti y tteh prispevkih k slovenski blaznosti, Film je slika ca$a takoj po vojni, intinvna drama ženske iz province, njenega življeftja, kf ga določajo moški, TJ le potujčp skozi njeno žmjenje, v glavnem pride|oin odidejo. NiČ Kaj vcselo torcj, kot tudi Čas ni bil vesei NeslOvenska iEralska žasedba !e slovenščino THENIGHTOFTHE LIVING ROAD Janeza Gregorca. Tega fiJma se nam res nv treba sramovati, ceprav je sel dokaj mimo gledalcev in ocenjevalcev. Zato pa je tu za ponovni ogled in spoznavanje s slovensko filmsko dediščino. Režija: George A. Roraero. Gl.vl.: Duane Jones, Judith O'Dea, Karl Hardmcin, Marilyn Eastman, Russell Strcinor. Naslov vam pove vsebino ceJega filma - mrtved vstanejo iz groba in terorizirajo skupino ljudi, ki se pred njimi skrijejo v hišo. Zdržati je treba do jutra. Grozljivka kot grozljivka, za današnjega gledalca celo zelo blaga, toda pozor - fUm je iz leta 1%8 in mjbrž predhodnik vseh današnjih Hellraiscrjev in Freddiejev Krugerjev. Hkrati ie to začetek kariere režiserja, kibo morda nekoč klasikgrozljivk. Kas-neje je posnel še nove in nove verzije svojega prvenca (Davvn of the Dead, Day of the Dead.,.), zelo cenjon pa jo njegov Monkey Shines. Ljubitelji te zvrsti boao že veaeli. O Noči mrtvecev pa le še toliko - film kot celota ie zelo slab, igralci so nekaj najbolj obupnega^ kar Jahko v življenju vidite, tematika je seveda tudi o-Ia-Ia, ima pa nekai dobrih scen in odličen konec. Nepričakovan - takin še danes ni veliko. Zanimivo le kot dokument, zaodovina avtorja. M.K. med lahkotnim pesnjenjem in trdo formo Novica Novakovic: v RAZTEGLJIVA TETOVAZA Založba Emonica, Ljubljana 1990.______________________ __________ Da je slovensko uradno založništvo »u kurcu«, čivkajo že vrabci na veji. Razlogi (previsoka cena knjige, zaradi subvencij je le eden izmed razlogov) so več ali manj znani, kot je tudi znano, da se tudi pri nas vse bolj razraščatako imenovano altemativnozaložništvo (Karantanija, Aleph, Amalietti, Pegaz, Magellan, Magnolija...), katerega idejni pobudnik je bil, neke vrste hipohonder v pozitivnem smislu te besede, Dušan Cunjak. »Najbogatejši Bosanec med Slovenci«, ki ne le, da izdajapoezijo, temvečtudi skrbi za njen »nadaljni razvoj«. Podobno je z njegovo založbo Emonica{o6 letostrajnadelov-. naskupnost z direktorjem Stevom Došenovičem, strokovnim svetoval-cem Petrom Božičem in uredniškim odborom), katere idejni ustanoviteij in ustanovitelj sploh je bil prav Cunjak. Največja prednost takega načina dela je fleksibilnost (prilagajanje trgu in okusom bralstva), hitra izdaja knjig (štirinajst dni), nizka cena... Poleg tega lahko pri njem najdejo »zatočišče« še mladi in neuveljavljeni pesniki, čeprav je Emonica izdala kar nekaj imen sodobne slovenske poezije in pred kratkim tudi proze (Milan Kleč: Balanca, Emonica, Lj. 1990), med katerimi se je letos znašel tudi dobitnik nagrade »Goran« za mlade pesnike na »Goranovem prolječu« za leto 1990 Novica Novakovič. RAZTEGLJIVA TETOVAŽA je naslov pesniškega prvenca mladega slovenskega pesnika Novice Novakoviča. Poezija, ki vsebuje vse atribute s katerimi označujemo sleherni prvenec, pa najsi bo le-ta pesniški ali pa prozni (morda celo dramski), pa vendar tega sploh nekaže. Šeneizoblikovanaavtopoetika, kijo lahkozaznaleostro kritikovov oko, pravzaprav ne deluje prav nič slabšalno; še več, ravno \ ta pesniška nespretnost omogoča »čist« lirski diskurz, poln metaforike in emocionalnosti, brez vsakršnega odvečnega patosa ali patetičnosti,; ki jo nadomesti mladostna vihravost in z njo povezan sarkazem. Novakovičevapoezija niso pesmi, temveč so to pesniški fragmenti, ki jih lahko beremo z enako resnostjo kot iztrgane iz celote ali pa kar: kot celoto. Morda gre samo za podobe, sliko iztrgane \z nekega okvirja,; ki se razbije na tisoče in tisoče delcev, pa jo še vedno »jemljejo« kot! sliko. ! i In če je notranja zgradba Novakovičeve poezije do skrajnosti raz- i bita, potem bi človek pričakoval, da se enako godi tudi z njeno zunanjo ; podobo. Vendar temu še zdaleč ni tako. Namreč, gre za strogo formo \ osemvrstičnic, napisanih v jeziku, ki ga ne bi mogli poimenovati! Slovenski knjižni jezik, ampak nekaj več: nekaj, karsega izven okvirjev ! slovenskega knjižnega jezika, pa je še vedno slovenski knjižni jezik: I »Smaragdni ibis zanesljivo vlada/ saj požvižgavanje na vrhu piramide/ \ zapolnjuje planet z nežno lahkotnostjo./ Kot bi se velikanska kobra/ \ povzpenjala po slapovih/ proti vladarski kroni mogočne reke./ Na; stropu ležeči puščavnik/se spogleduje s svetim skarabejem.« (str.8).! Približnotakšneso vse ostale (vsaj formalno) pesmi, paspetvsebinsko ! precej različne, kar pa je že stvar percepcije. \ Tadej Čater! vonj po smrti Goran Babic: BOJA JODA, KAPIVOSKA Založba Svjetlost, Sarajevo, 1988. Hrvaški pesnik Goran Babič je v slovenskem kulturnem prostoru malo znan pesnik. Pravzaprav ne gre le za pesnika, temveč se nam lahko predstavi tudi kot pisatelj, dramatik, literami kritik, teatrolog, filmolog in novinar. Njegovih knjig v slovenskem prevodu žal ne najdemo, toda kogar pač zanima Babič kot ustvarjalec, se ne bo mudil, ampak bo nemudoma segel po hrvaškem originalu. Eden izmed originalov pa je tudi pesniška zbirka Boja joda, kapi voska, izšla pri sarajevski Svjetlosti v zbirki Savremenici. V petih ciklih, na katere je razdeljena zbirka.predstavi sedeminpet-deset pesmi z bogato in različno motiviko. Ze kar prvi ciklus nas seznani, s tistim kar potem spremljamo ves čas: revolt proti današnji družbeni situaciji skozi oči leta '68 in človeško vitalnost ter moč. V najbolj znani pesmi te zbirke Rašljar s Atlantide poje:»...i znao sam gdje je zemlja/ ranjiva/ i znao sam gdje če se/ otvoriti/ da proguta što na sebi/ zatekne/ i sve sam im rekao na/ vrijeme/ ali mi nisu vjerovali/ nego su me privezali za/ stup srama/ na glavnom trgu na dan/ kad sam prorekao/ da če naša država otiči/ na dno mora/ a sva se svjetina oko mene/ skupila/ da bi se grohotom smijala/ budali.« Toda ne samo prvi ciklus, temvečtudi drugi, tretji, četrti in peti upesnjujejo nezadovoljstvo strenutnodružbenoklimo.Vsetodobivastatusontološkegaproblema, ki se v pesmi Srma še zaostri:»...ili sve jednako prezire/ strašni i tupi sirotinjski nož/ u grlu prasca koji trza/ nogama još malo, još/samo malo, malo.« Babič se v tem položaju počuti kot črv v jabolku, ki tu in tam pogleda ven in vidi ptičje kljune, kako kljuvajo ta njegov svet; samo njegov svet. Svet, katerega si ni sam izbral in v katerem ima on kot človek privilegiran položaj. In čeprav nas vseskozi spremlja misel na smrt, je avtor kljub vsemu še vedno poln življenjske moči in vitalnosti, željeponečem... Najbolj zanimiva je Babičeva poezija takrat, ko le-ta preide v prozo (Pregled filma), ko se lirskost transformira v pripovednost ali narativ-nost, če že hočete. Čeprav fragmentarno, nas pesnik kljub vsemu popelje onkraj samozadostnosti in komformizma. Kottipičen predstav-nik generacije, rojene med vojno, izraža vsesplošno politično nezadovoljstvo. Nekatere pesmi so bile napisane že pred štirimi in več leti, zaradi česar pa njihova aktualnost ne upada. Nasprotno, pesmi, zbrane v tej zbirki, so in bodo vedno bolj aktualne. Gre za neke vrste »zgodovinski literarni dokument« zadnjih štiridesetih let. Babičeva subtilna, v prostoverzni dikciji napisana poezija je polna empirije, mitskosti, satanizma in demonizma velikodržavne ideologije. Čutiti je tudi spogledovanje z Ijudsko pesmijo ter evropsko različico balkanske WC poezije. Avtor smelo stopa v naša skupna in individualna življenja, poudarjajoč vitalnost in moč ter vztrajanje za vsako oeno. Nav-sezadnje, kaj pa je sploh človeško življenje? Tadej Čater KARANTANIJA PREDSTAVLJA: Quorum: OUORUM št 2/3, Zagreb. y Zagrebška revifa Ouorurn je bila sprva predvsem literama, kasneje pa je zapustila stroge okvirs visoke umetnosti in v svoj korv cept zajete bofj marginalne panoge, kot so rocktfroll, Jazz \n druge. Obvsem tem jetreba povedait, da Ouorum poknva likovno umet~ nost, film, teater in fotografijo« Takšna programska shsma je Ouorum.u občuino povečalanaklado in krog brafcev. Vnajnovejši številki te razvpite revije lahko prebereie ioliko različnih tem, dajijt tukaj skora) ne b\ mogel naštetj, zato naj omenim zgotj najbolj zanimive: kot prvO je v tej številki izsel bfok slovenske literature po izboru revije Literatura \z Ljubljane. Blok je nastal kot posledica sodelovanja med rovijami Knjlževna reč, Ouorumom m Ltteraturo; toda to je le manjšj del te števifke, sa| sledt vefiko ošbilnejši blok o Borisu Vianu - že zaradi njega se splača vse skupaj imetL Ko pa mistite, da ja vsega že konec, sa pred vami pojavi 8ec*;ett in fiim. Vern, dasem veJiko pozabii, ker irnazadnja št^vifea Ouoruma dafeč čez 100D strarl Poglejte to revljo in si predstavllajte. njen obstoj na sedanji kuhumi sceni v Ljubljani? Odgovor glasi; Ljufoljana j« rnajhno mestece na meji med Av^rijo in kraijevmo Jugoafavfjo, v n-jej živijo majhni irt po|t^ni jjudje, ki redno {iodi|o k maši - imajo svo|a voljo. Milan Kleč: BALANCA, Emonica, Ljubljana 1990. Kaj še redi o Milanu Kleču? Sam pove skoraj vse o sebi. Samo njegove knjjge je treba kupovati in razgalil se vam bo. Ceprav se v svojj zadnji knjigi zelo resno spravlja nad literaturo in ji kaže osle, pa vse to Kleč ne misli dokorrcno; še vas bo osrečeval s svojimi duhovitostmi in razočaranji. Samo ne nehajte brati m z vami bo. V Balanci vam spet ponuja svoj standarden material, ki ga predstavlja na sedaj morda bolj izpiljen način. Toda, to seveda še ni tisto najboljše, kar oč tega igralca lahko pr^akujemo. Njegove prave igre šele prihajajo. V spodnji kvadrat vpišite svoj najijubši nas-lov, ali pa ga pustite praznega: Esad Babačtel ZA CIGAV BLAGOR? Tone Partljič; KOMEDIJE, Slovenska knjiga, Ljubljana 1990. Tauferjevemu Odiseju (Veno Taufer: ODISEJ IN SIN ALI SVETIN DOM, Slovenska knji^a, Ljubijana 1990) se pri [aalofcfei Slov«ft$ka knjiga pridružuje §e f koimdiograf tom Fart!ji& Morda tale |: paveza nebi bodla ioliko v o&t ko ne bi ŠIp za ••dve popolnoma ražlični knjigt Ctako ^ iabuktrmo kottudl koi^trulcci|sko), Taufer-K|ev Odisej nosi pc>mefil|iv «azi »tr8gkat"cm~ medtem kopdFaitlj^uže vuasbvu zv&n\Q, ^dct gre za zbirk6 komedi|, ki smo jlh domala že vse videli na odrskth d«skah, nekalere izmed njih pa tudi ekranizirane. Skratka, na ;.eni strani gre za »zmes« tragičnega in ;' komiaiega z vsemi historioami in pastcaral- • ttfcro prvitiautv ?» ^^J^ &trat^ P* P^er >»klasične« jkomedlje oziroma kostvedije, t kakišnopoznamo že od Cankarja naprejj. Navsezadnje tale Cankar pri Fartljiču rd jvavzočle po raključju, i»nw«č se|e sodobni slovenski komediograf alt humorist^ če Že hočete, zavestno opiral nan|. ZA NARODOV BLAGOR (le koga niso posilfevali s tem) |e neka vtstaidema asastoba Partlji<5evih šdOk (Šč«kepa«vS&ikepa ne, ščuka, da tekap), ki tudi 2a&n|ajo prtčujo&i knfigo (ščuka |e med drug^im junak Cankarjeve drame). Druga Cankarjeva drama, ki |e «ia|brž vplivala x*a Partt|i tekst žagotovo ne more nadomestiti,. pa