Miscellanea KAREL OZVALD: ZGODOVINA PEDAGOŠKE KULTURE V ANTIČNI DOBI Recenzija Pred nedavnim je pri Založništvu Jutro izšlo delo dr. Karla Ozvalda z naslovom Zgodovina pedagoške kulture v antični dobi. Knjigo je av- tor, pomemben slovenski pedagog in prvi profesor pedagogike na Uni- verzi v Ljubljani, pripravljal, kot pra- vi sam, »V letih strahote«, med II. svetovno vojno. Knjiga ima 239 stra- ni. Posebnost knjige je avtorjev Do- datek, v kateremje predstavljen iz- bor grških in rimskih tekstov, ki se navezujejo na vzgojo in izobraže- vanje v antiki. Delo je razdeljeno v tri uvodna poglavja: Predgovor, Zgodovina pedagoške kulture - kaj ji je pred- met, kako se piše, čemu bodi? in »Plamen iz davnine šviga« ter treh večjih sklopov: I. Grška smer staro- veke vzgoje in obrazbe, II. Rimska smer, III. Krščanski pravec vzgoje in obrazbe, ki se delijo na pogla\ja in podpogla\ja. V deluje avtor, eden izmed najemi- nentnejših predstavnikov kulturne pedagogike na Slovenskem, pred- stavil zgodovino pedagoških idej in razvoja šolstva v grški in rimski anti- ki skozi prizmo razvoja kulture in aspektov ajene manifestacije. Ker kulturna oziroma duhoslovna peda- gogika išče prevladujoči »duh časa« in na njegovi podlagi identificira vzgojne ideale, tudi Zgodovina pe- dagoške kulture v antični dobi op- redeljuje in razlaga faze in procese v zgodovini pedagoške teorije in 135 prakse v smislu sprememb na širo- kem polju kulture. Zgodovina pedagoške kulture po- sameznega naroda je, kot zapiše Ozvald, v bistvu zgodovina gospo- darskih teženj, političnih vzorov in bojev ter verskega življeaja določe­ ne dobe. Iz tega izpelje sklep, znači­ len za duhoslovno pedagogiko, da je vsako kulturno vprašanje isto- časno tudi pedagoško vprašanje, saj zahteva odgovor, kako voditi člove­ ka, kako ga vzgajati in izobraževati, če naj doseže zastavljene, tj. dobre cilje. Vsaka zgodovina je tudi zgo- dovina pedagoške kulture, odnos človeka do tega, kar se je zgodilo v preteklosti. Miselno jedro tako ime- novane »pedagoške kulture« je vz- goja, njena naloga pa je pripraviti mladino za življenje. V uvodnih pogla\jih se avtor opre- deli tudi do razumevanja pouka zgo- dovine v šolah, ki bi moral biti učen­ cu in učenki »izvor živih sil« zanju- no bodoče delo, vendar pa ni nuj- no, da zgodovino dobro poznamo, če hočemo delovati v sedanjosti. Rek historia magistra vitae ne pome- ni, daje zgodovina učiteljica življen- ja (živim ljudem za delovanje), am- pak o življenju, kar bi pomenilo, da lahko preteklost razumemo le iz doživljanja sedanjosti. Vzgoja in izobraževanje sta bistven, integralni del »občne kulture« na- roda. Cilj grške vzgoje je bil iz mla- dega človeka čimprej izoblikovati človeka, sposobnega za sožitje z dru- gimi. Osrednja poteza stare grške miselnosti je bila čista (ne poklic- na, ne državljanska, ne vsakdanjim potrebam ustrezajoča) »občečloveš­ ka vzgoja«, cultura animi. Tovrstno 136 prizadevanje so Rimljani imenovali humanitas. Tako pomeni humani- zem v starogrškem pomenu besede, pot do človeka. V vsaki dobi, ki jo analizira, avtor najprej poda kratek pregled gospo- darskega, socialnega in političnega razvoja, nato na podlagi identifika- cije »duha časa« opredeli vzgojni ideal ter predstavi razvoj pedagoške misli in obstoječih oblik vzgoje in izobraževanja. Začne z Grčijo, kijo periodizira na rodovno (gentilno) dobo in stanovsko dobo. Eden iz- med ključnih pojmov že v stari grški vzgoji je arete, ki jo definira kot tis- to, »kar premore človek ali bog ali neživa reč bistveno svojskega, ,kvali- tetnega'. in kar se na zunaj pokaže v takem ali takem ,formatu'« (str. 27). Tesna povezava se v teku stole- tij vzpostavi med arete, rimsko peda- gogiko in sodobno »občečloveško« izobrazbo. Glavna vzgojitelja ljudst- va v tej dobi sta Homer in Heziod. V kratkem ekskurzu z naslovom Ce- lotinska država - celotinski človek sta predstavljena dva politična koncep- ta, ki sta se v zgodovini, sicer z do- ločenimi modifikacijami, večkrat pojavila oziroma se še pojavljata, namreč Šparta in Atene. Ob temje značilna misel: »Kajti Evropa vno- vič stoji pred odločitvijo, naj li poj- de v pravec Šparte ali Aten. Se pra- vi: po poti vsemogočne države - ali pa po poti svobodnega človeka?« (str. 58) Pedagoška teorija ali znanstveno razmišljanje o vzgoji in izobraževa- nju se začne razvijati zaradi potre- be po izboljšanju vzgoje in izo- braževanja, ki ne ustreza več potre- bam naroda. Vsak narod ima v svoji Keria VI - 1 ° 2004 zgodovini svojo »racionalistično« dobo, v kateri se izobraževalni cilji ne postavljajo več nedvoumno in enoznačno, ampak se o njih čedal­ je bolj in pogosteje razmišlja ter poskuša spremeniti v skladu z novi-- mi, »znanstvenimi« spoznanji. Začetniki pedagoške teorije so so- fisti. Predstavljeni so tudi nekateri, po Ozvaldovem mnenju najpomemb- nejši predstavniki pedagoške misli oziroma kulture. Sokratovo delo imenuje »pralik individualne peda- gogike«. Podrobneje je predstavljen Platon - velik zagovornik socialne pedagogike - in njegova vizija pe- dagoške teorije in organizacije vz- goje in izobraževanja. S posebnim odobravanjem avtor pri Platonu predstavi njegov odnos do koedu- kacije, tj. do skupnega izobraževanja dečkov in deklic. Aristotel je nave- den kot znanstvenik in »učni teore- tik«, ki je harmoniziral individual- no in kolektivno ter dal izrazu pai- deia današnjo vsebino (pot in cilj vzgoje in izobraževanja). Kot vzgo- jitelj naroda je predstavljen Demo- sten. V pregled pomembnih mož, ki so delovali na področju vzgoje in izobraževanja oziroma pedagoške misli, bi lahko bil uvrščen vsaj še Izo- krat, ki pa ga avtor ne omenja. Pred sofisti je bil pouk v stari Grčiji sestavljen iz gimnastike in muzike, naloga pa je bila oblikovati člana polis. Šlo je za »gojitev« tipa, ne pa individuuma. Od sofistov naprej pa je v ospredju samostojnejše iskanje znanja. V učencih se začenja gojiti individualnost. »Zasnutek« šole, ki jo je moral vsak Grk končati, kot pravi Ozvald, se je imenoval enkjkli- Miscellanea os paideia- kar po njegovem pome- ni, »V spirali rastoča občna ali celo- kupna, to je taka obrazba, da glede na obrazovalne dobrine ,nepretrga- na drži veriga' iz prvih početkov brez nehanja dalje« (str. 121). S so- fisti se je v Grčiji začela doba eman- cipacije razuma, prevladovanja znanja, zlasti nad »bogoverjem in umetnostjo«. Osnovna izobrazba v antični Grčiji je bila po Ozvaldu izo- blikovana »miselnost« (cultura ani- mi). To so izpričevali tudi v svojem idealu kalokagathia. Sčasoma se je oblikoval sistem »višjega osnovne- ga« izobraževanja, ki ga Ozvald ize- nači z enkjklios paideia ali eleutheros paideia. (128) Sestavljalo jo je sedem disciplin: gramatika, retorika, dia- lektika (filozoftja), aritmetika, geo- metrija, glasba, astronomija. Od njih naj bijih prevzeli Rimljani kot septem artes liberales, nato srednji vek, potem pa so bile temelj za artistič­ no fakulteto. Pregledu razvoja pedagoške misli in oblik vzgoje in izobraževanja v Grčiji sledi analiza in predstavitev vzgoje in izobraževanja v Rimu. Tudi to dobo periodizira na rodovno (gen- tilno) ali dobo rimskih kraljev in sta- novsko ali dobo rimske republike, kijima sledi še pedagoško-kulturna politika rimskih cesarjev. O vzgoji mladine v najstarejši rim- ski dobi nimamo poročil, vendar je mogoče sklepati, da je potekala v okviru rodbine/ družine. Oče je skr- bel za fante, mati za dekleta. Kot prvi rimski šolski učbenik avtor navaja Leges duodecim tabularum. Najpomembnejše »oblike kulturne- ga življenja«, v katerih so sodelovali Rimljani so bile politika, pravno živ- 137 ljenje in vojskovanje. »Literarna kultura« med širše sloje rimskega naroda ni nikoli prodrla. Cilj vzgoje je bil mladeniča usposo- biti za »službo domovini«, da bo dober vojščak, moralen človek in dober govornik. Rimljanom je cul- tura animi dolgo časa pomenila le elementarno učenje branja, pisan- ja in računanja. Sčasoma so bili za vzgojo potrebni pomočniki, ker družina ni bila več kos tej nalogi. Prvije bil poklicni učitelj, drugi pa pedagog. Stopnje izobraževanja so bile: »elementarni uk, šola pri gramatiku, višji uk« (str. 152). Za časa cesarjev se je država začela bolj intenzivno ukvarjati s šolstvom, tako je cesar Klavdij ustanovil neke vrste »izobraževalno ministrstvo«, Vespazijan je začel nastavljati in plačevati gramatike in retorje, s či­ mer je naredil prvi korak do držav- nega šolstva. Dioklecijan je tudi privatno šolstvo prevzel v državno upravo. Predstavljeni so tudi, po avtorjevem mnenju pomembnejši pedagogi in vzgojitelji, med katerimi najdemo Katona, Varona, ki je napisal prvo rimsko delo o vzgoji (De liberis edu- candis), Cicerona, ki je utemeljil rimski vzgojni ideal, ideal dovršene- ga govornika, ki pa je istočasno do- ber državljan. Grška paideia je ize- načena s humanitas. Navedeni so še Kvintilijan, s katerim, se avtor ne ukvarja veliko, Plutarh, kije s svoji- mi deli vzgojitelj par excellence, Ta- cit, zaradi pedagoške vrednosti Di- aloga o govornikih in Germanije ter Juvenal, ki s svojimi satirami vzgoj- no vpliva na ljudi. Kot tretje večje zgodovinsko obdob- 138 je, obdela avtor zgodovino pedago- ške misli oziroma pedagoške kultu- re v krščanstvu. Pogla\je se začne z ekskurzom - analizo apoliničnega in dionizičnega principa v stari Grči­ ji. S krščanstvom se nato pojavi novo pojmovanje duše, ki postane nosil- ka absolutne odgovornosti. Predstavljen je judovski izvor krščan­ stva in prikazana njegova mentali- teta. Pri Izraelcihje na mesto »pri- rodne religije« stopala »religija post- ave«. Vzgoja je potekala s posne- manjem, služila je pripravi na živl- jenje, se pravi na kmetovanje. Vlo- go in naloge levitov v starem Izrae- lu Ozvald primerja s filozofi v Plato- novi Državi. Cerkvi se zato ni posrečilo temelji- to pokristjaniti sveta, ker ni imela lastnih izobraževalnih ustanov. V izobraževalne namene sta služila cerkvi sprva edino branje Sv. pisma in pridiga. Kar se tiče bolj instituci- onaliziranega izobraževanja so naj- prej obstajali pripravljalni tečaji za katehumene, nato pa so se v 4. stol. pojavili samostani, ki so sčasoma oblikovali šole. Skrb za dušo je te- melj samostanskega življenja, k skrbi za dušo pa spadajo pokora, asket- ske vaje, molk, ponižnost, od Bazili- ja naprej pa tudi »učni predmeti«. V samostanskih šolah nastanejo tudi prvi krščansko usmerjeni šolski uč­ beniki. Proti koncu 6. stol. sta se spojila krščanski in antični izobraže- valni sistem. V Dodatku je avtor pripravil tride- set odlomkov iz dvaindvajsetih Keria VI - 1 " 2004 grških in rimskih tekstov in petnaj- stih avtorjev (Homer, Heziod, Tir- taj, Sofokles, Platon, Aristotel, Kse- nofon, Katon, Cicero, Ovidij, Sen- eka, Kvintilijan, Juvenal, Plutarh, Sovrč). ~erje bilo mogoče,je upo- rabil obstoječe slovenske prevode, drugače pa je odlomke (sedem) prevedel iz nemščine. Izbrani od- lomki se v precejšnjem delu nave- zujejo na besedilo dela, vendar lah- ko služijo tudi kot bežna predstavi- tev grške in rimske pedagoške misli. Zgodovina pedagoške kulture v antični dobi je pomembno sloven- sko zgodovinsko-pedagoško delo, ki bo z novimi pogledi obogatilo razu- mevanje razvoja človeštva in meha- nizmov razvoja pedagoške misli in raznih oblik vzgoje in izobraževanja v antiki.Jezikovna podoba oziroma besedišče dela (izdajatelj ga ni popravljal) je sicer arhaično, vendar živo in bogato, morda bi nekateri izrazi ali prevodi sodobnim bralcem lahko bili težje razumljivi ( celotin- ski, bogovernost, obrazba, strogo- rednost. .. ; mneme - pomnež, hop- lit - brambovec; racionalizem - umovanje). Zaradi razvoja »pedagoške kulture«, kot bi rekel Karel Ozvald, bi sicer mogli nekatere teze, ki so bile zasnovane v 30-tih in 40-tih letih prejšnjega stoletja nadgraditi, ven- dar tako kot Sovrčtovi Stari Grki ohranja aktualnost tudi danes. Obžalujemo lahko edino to, da je moralo preteči skoraj 60 let, da je bilo delo objavljeno. Tadej Vidmar