Pohvala in kazen v šoli. Spisal J. Lapajne. (Dalje in konec.) Velika napaka bi tudi bila, ako bi odgojitelj kaznoval in livalil vse učence po eni meri. Ozirati se je namreč treba na naravo otroških serc, na njihove zmožnosti in na druge okoliščine. Eno in tisto djanje raznoterih otrok ima različno moralično vrednost. Če učenec, ki je naglega in neniirnega znacaja, poškoduje v svoji nagli jezi iovarša, je manjšo kazen zaslužil, nego drugi učenec, ki je preuii.šljeno in iz budobnega namena isto prrgrelio zadolžil. Pri pohvali, zlasti pa pri kaznovanji, naj se učitplj varuje, da ne ravna strastno. Slrast, jeza, naglost povsod škoduje, zlasti pa pri vzrejevanji, pri naj važnejšem delu. Pedagog Overberg z določnimi besedami odsvetuje strast posebno pri telesnem kaznovanji. On pravi: ,,Če zapazite, da se vas jeza prijemlje, odložite kaznovanje, dokler sejezane poleže. In ako se vas jeza med kaznovanjem zopet loti, verzite šibo proč, in rccite otroku: Cakaj, prevdaril si bom, kaj naj s teboj storini. Idite poteni k oknu ali iz šole pred vrata, da se razkačeno serce umiri; polem resno prevdarite, kaj jc storiti". Overberg še na dalje oslro opominja učitelje: ,,Ako bi učitelj otroka preostro in po krivici kaznoval, in če jc krivica vsem pričujočim otrokom očitna, naj dostanc svojo napačno naglost pred vso šolo". Kedar se otroka bvali ali obdaruje, naj bi se opazovala še ta pravila: Ne hvali in ne poplačuj dobrega dela, ktero je Ž4P otroku samo na sebi prijetno; tako je, postavim, s pobožno molitevjo. Plačilo pa naj ne bodo take reči, kterih sicer ne dovolimo. Pogostoma otroke bvaliti, je zeld nevarno. Pohvale postanejo potem vsakdanja reč, in zgube svojo veljavo. Učitelj, kteremu je tudi niar za nravnost svojih učencev, pazi, da pohvale ne pospešujcjo napuha in prevzetnosti pri oirocih; v tej zadevi je zlasti Niemeyer zoper spominke pridnosti in druge pohvale. Pri kaznovanji pak naj bi se gledalo še na to, da se z veselim sercem in z zaničevanjem nikdar ne kazuuježalostno recimo olroku, da je nas sam prisilil, da ga moramo kaznovati; pri telesnem kaznovanji naj bode to vodilo čez vse. S preprostinii, žalilnimi imeni in zaničevalnimi besedami naj učitelj svoje učence zlasti občutljive nikdar ne pita; kajti to se ne spodobi omikanemu človeku, naj manj pa učitelju; verh tega bi bilo tako zmerjanje tudi brpz vspeha. Oe je učencu zeld žal, da je grešil, in če ni napaka prevelika, naj se ne zvišnje njegova bolest še s posebno kaznijo. Usrailjeno serce učiteljevo, namesto ostrega kaznovanja je imelo dostikrat dobre nasledke. Kakor učitelj pri nauku mora na napredovanje verstoma pazno gledati, tako naj dela tudi kot odgojitelj, kedar hvali in kaznuje. Pri pervi dobro doveršeni nalogi ali splob od začetka zvesto spolnjenih dolžnostib zadostuje že majhna pohvala; kakor pa olrok v dobrem napreduje, tako naj bode vedno veča zadovoljnost, hvala in darilo od učiteljeve strani. Enako je pri kaznih. S takiin ravnanjem se vstreza po eni strani otroški častiželjnosti, kar ni slabo znamenje, če ravno je več pedagogov zoper to, da otroci po časli brppene — p<i drugi slrani se pa ohrani strah pred hujšo kaznijo. Da ne manjka ninogoterib polival in daril, s klerimi učitelj otrokom veselje napravlja in jih na dalje k dobremu spodbuja, tega ni treba obširno dokazovati. Le na priliko naj navedem, kako učitelj, kot skerbni odgojitelj svoje olroke lahko pohvali: 1. Ze kratka ustmena polivala: ,,to je prav, ti si priden" itd. ima svojo vrcdnost. 2. Vreseli obraz, usta na smeb in prijazna beseda je nedolžniui otročičem gotovo prijetno znamenje učiteljeve zadovoljnosti. 3. Ucenccnt naj se dele tudi spominki pridnosti in sicer tako, da se ne razvadijo. Nekteri učitelji pa navadijo nebote svoje iičence, da nienijo , svojo nalogo le (akrat dobro znati, kedar dobe sponiinek pridnosti. (Spominki pridnosti imajo to dobro, da starši zvedd, da je bil otrok vprašan, in da je spolnil svoje dolžnosti. Pri pridnih otrocih so spominki nekaka vez med šolo in domačo liišo. Kjer so že dolgo časa navadni, bi slaršeno ne bilo Ijubo, ako bi se naglo odpravili.) 4. Učencu je tudi čast in plačilo za njegov trud in lepo vedenje, če mu učitelj v šoli naloži različne, malcnkostne opravke n. pr., da zapisuje to ali uno, za kar nima učitelj časa, kar ga pa ne sme ovirati v drugib dolžnostib. Taki častni uradi za prav pridne učence so mesta Q. j. konci klopi) zglednih učencev in drugih nadzornikov. To so sicer — prav po domače rečeno — otročarije; ali pri otrocih je treba po otročje ravnati. Tega načela se derži g. Wiedemann, elementarni učitelj v Draždanah, ki je spisal lansko leto knjigo ,,der Lehrer der Kleinen*, kterej je moto: ^Ako hočeš otroke izobraževati, bodi sam med njinii otrok". Prav po domače pa tudi skoro prevpč obsirno razlaga (a verli učitelj počctni nank in pervo odgojo v naj nižem razredu. 5. Lppa pobvala je, ce učitelj pridne in dobre učence na svoj dom povabi in jini tii napravlja to in uno vesplje ali pa jib primernu podučuje. 6. Koristno in ludi veselje za poštene otroke mora biti, če učitelj v poletnem času se gre ž njimi sprebajat. 7. V nekterih krajih imajo učitelji navado, da učence včasib na njihovem dootu obiskujejo. Da je otrokom, ki so blagega serca, ki ljubijo in spostujejo svojega učitelja, to dopadljivo, je Iahko verjetno. 8. Drugi učitelji, menda na Nemškem, imajo tudi to lepo navado, da podajajo roko pridnemu učencu v znamenje svoje zadovoljnosti. 9. Spodbudno je, da ucitelj skerbno zapisuje napredke učencev v posamnih naukih in jih večkrat (vsaki mesec) učencem naznanja. To jim je kazalo, po kterem se imajo za naprej ravnati. 10. Poslednjič so pri otrocih v Ijudski šoli v naj večji veljavi darila, zlasti konec šolskega Icla; na škodo staršcv, v nevoljo staršev in na žalost ncdolžnih otročičev so se pri nas odtegoila (v srednjili šolah, kjcr jili j« nianj Ireba, so se pa še pustila). Navcdel seiu nekaj navadnili pubval; našteti hučeni tudi različne kazni in sicer pu stopinjab od naj nianjšc du naj Inijše. 1. Oster pogled učenikov na neniirnega, porednega, lenega učenca. 2. Prpcej občutljiva kazen je, če se glasno pred vso šolo imenuje inič nemirneža i. t. d. 3. Se ostreje je, če se učencu samemu kaj prepove ali zapove, kar drugim treba ni, ker niso gre.šili. 4. Graja; poskuša naj se grajati tilioma, da samo napacni »čenec zvo, ali pa očitno prcd vsemi učenci, da vsi zvedo. Oboje iina dober vspeli. 5. Nepokojnenm učencu se ukaže, da stoji ali v klopi ali zunaj klopi. (Da naj učenec za kazen kleči, to se menda manj priporočuje; vendar jaz nekterira nemarnim otrokom to velevam.) V splošni metodiki za učitelje in učiteljske pripravnike se klečanje prepoveduje; drugod o tem nisera bral io sam si skor ne niorem ne za, ne zoper odločiti. — Postavno klečati dolgo časa je sicer res težavno. *) 6. Porednega učenca se obderži dalj časa v šoli, kakor druge otroke. 7. Da se ga izključi iz kakega splošnega dela, ki mu je sicer prijetno, n. pr. telovajo, risanje. 8. I)a se mu odvzame jed, da se sili, da mora biti dorua, namesto da bi se sprehajal po ulicah in drugod. 9. Prav primerna kazen, ki učeucu kot vaja v pisanji koristi, je pismena kazen, toda pri tej mora učitelj biti tako natančen, kakor pri domačih nalogah. Da se za kazen kaj na pamet nauče, lo je tudi majhno pokorilo. 10. Zglednemu učencu, ki se je spridel, naj se mu odtegne častno mesto. 11. Zeld poredni naj se presede v posebno klop. 12. Zapor na 1 in več ur v šolski izbi in sicer tako, da je učitelj sam pri njih. Brez dela pa učenci med tem časom ne smejo biti. 13. Ce otrok večkrat greši, in če druge kazni niso ničesar zdale, zapiše se v — černe bukve. (Pri otrocih so ,,zlate bukve" in ,,černe bukve" v veliki časti z imenitnini pomenom.) 14. Na zadnje pride pa — telesno kaznovanje — t. j. — šiba. 0 šibi (zunej te, ki naj udari samo po , naj se vsako drugo telesno kaznovanje popol- noma opušča) bi imel veliko govoriti. Ker pa je ,,Tovarš" šibo že nekterekrati nepristransko sodil, omenim in želim v tej zadevi le to, da bi se rabilo vseli teh trinajst naštetih kazni, in bi se šc le potcm seglo po — šibi. •) Klečanje ni spodobno tudi zavoljo tega, ker se navadno Ic v cerkvi pred Bogom klcči in poklekuje. Vredn.