—« 236 •*— Učiteljici! Ob šolskem sklepa. Hvala za nauke zlate, Hvala Vam za opomine v naša srca razsejane, in svarila, hvala, hvala! — in za vednosti bogate, Semena so, ki v višine vse v korist nam darovane! krepke bodo brsti gnala. — Hvala za modrost visoko, Šopki naših čuvstev priče, nas učečo, kaj je zgledno, ovene, zamre cvetica — hvala Vam za mehko roko, a hvaležnost vedno kliče ki nas je gladila vedno! Vas, gospa učiteljica. Hvala Vam za ure krasne, Dokler duhu truplo služi, ko smo kot brezgibne bile, vsaka nas se Vas spotninja, zrle le v oči Vam jasne če od Vas nas hip razdruži, in besede Vaše pile! vselej žalost nas prešinja. Naj teko počitnic dnovl kakor v zlatetn Vatn obroči, j ki ga Višnji blagoslovi, I nad zvezdami carujoči! .< Za god. Prlšle smo pred leti k Vam, In če kdaj bo zelen list male nebogljenke, krasno kril cvetenje tajnostne uganke nam in če domu kdaj v korist bile so pismenke. naše bo trudenje, Leta dala so nam rast če življenja našega sama kar po sebi, lok se pne veselo — vendar znanja nam v oblast o, gospa, bodočnost ta sama dala ne bi. vsa je Vaše delo. * Ali nas je čuvala Naj molčimo u nocoj? predobmtna roka, Nehvaležne nismo! ki plevel je ruvala y prsih ždj gori nebrojf iz srca otroka, mJ bo vsaka plsmo> ki je v srca vsajala ki gre do nebeških vrat: stebla plemenita, Oče dobrotljivi, da čez čase vstajala glej, dar dala nani je zlat, bodo ponosita. Ti jo v sreči živif Nemo. 1 Gospe Josipini K—ovi z Ijubljanske šentjakobske šole. Deklamovala v imenu njenih učenk Danica K—ova Ieta 1908, oziroma 1910.