Časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika OB STOLETNICI »SLOVENSKEGA NARODA* fran vatovec Drugi april 1868 pomeni nedvomno prelo- men mejnik v razvoju siovensüe časnišue pu- blicistike. Ta pomembni dogodek pred 100 leti nas spodbuja k razmišljanju o značilno obarvanem časniku, ki se je pet let pozneje razvil v prvi slovenski dnevnik. Pojav SN pomeni v določenem smislu konec časniških muh enodnevnic, ki so v času pred tem pre- letavale obzorje slovenskega časništva, časni- karstva ter periodične publicistike sploh. Krepke je kot nazadnjaško oportunistična čas- nika, Bleiweisove »Novice« (1843—1902) in cerkvena »Zgodnja Danica« (od 1903 do 1905 Danica), se je pognal čez prag stoletja in je izhajal do 30. aprila 1945. Preživel je 77 let. Botri, ki so ostali ob njegovi zibelki, so var- no zasadili in posejali njegovo seme. Prese- neča nas ob tem pomembnem dogodku ustvar- jalna volja štajerskega mladoslovenskega kroga. Ko razmišljamo o ustanovitvi in o razvojni poti SN, stopajo nedvomno v ospredje pred- vsem naslednji dejavniki: dvojnost program- ske osnove SN, njegova rast, kritična presoja, pravična ocena. Dvojnost programske osnove. Rojstvo Slo- venskega naroda je nedvomno sad zdrave in J .a prvi pogled tvegane pobude štajerskega mladoslovenskega kroga, požrtvovalnih na- rodnjakov. Niso büi sanjavi zanesenjaki. Po- kazalo se je, da so realisti in da stoje trdno na zemlji. O tem priča njihov prvi korak: zagotovitev potrebnih finančnih sredstev. To se jim je na splošno posrečilo. Naslednji ko- rak: zagotovitev materialne tehnične osnove. Tu gre za spoznanje, da je lastna tiskarna najstvarnejše zagotovilo za razvoj in obsta- nek SN. Pričevanje? Mariborska in ljubljan- ska Narodna tiskarna. Ni bilo bojazni, da bi kdo odpovedal tiskanje slovenskega časnika, kar se je npr. primerilo ob Einspielerjevem celovškem »Slovencu«. Manj znano pa je, da so stekle niti idejne priprave programske zasnove za mladoslo- venski časnik v kulturnem žarišču Slovenije, v Ljubljani. Iz ozadja sije podoba idejnega očeta Frana Levstika. Tu odkrivamo neko programsko dvojnost, ki so se v njej razple- tali odtenki publicistične ustvarjalnosti. Gle- de na to lahko razpravljamo o publicističnem programu SN v teoriji in praksi. Ob osnovni programski dvojnosti razločujemo namreč ti- sti publicistični program, ki ga je zasnoval in uveljavljal Fran Levstik in tisti oblikovav- ci ter sooblikovavci, ki so po njem ubirali svoje časnikarske stopinje. Drugi program pa je tisti, ki je bil natisnjen na naslovni strani SN 2. aprila 1868. Ob primerjavi s konserva- tivno togostjo cerkveno-politične »Zgodnje Danice« ter oportunistično obarvanih Blei- weisovih »Novic« lahko izluščimo ob SN zna- čilno težišče na načelno in radikalno narod- nostni ter svobodomiselno napredni časniški izpovednosti. Ob oblikovanju časniškega pro- grama so se utrnile tri programske enačice: F. Levstikova, J. Sernčeva in J. Pajkova. O F. Levstikovem publicističnem programu sodi Ivan Prijatelj, da gre tu za ustanovno pismo SN, kakor ga je listu, prvotno predvi- denemu »Slovenskemu jugu«, »lastnoročno napisal eden najgenialnejših mož našega rodu.«^ Nedvomno pomeni Levstikova programska enačica naj revolucionarne j ši publicistični za- mah. Levstik obsoja načelo pogubnega oma- hovanja, ki lovi samo to, kar se v določenem hipu zdi najkoristnejše. Nevarnost, ki je te- daj pretila slovenstvu, vsem avstrijskim Slo- vanom in tudi Avstriji sami z italijanske (vlaške) in tudi protiavstrijsko usmerjene germanske strani, je spodbudila Levstika, da je svoja razmišljanja zgostil v naslednje pu- blicistične programske poudarke: boj za na- rodno samostojnost — sama »politika narod- nosti«, kakor se je »zadnji čas razglašala za slovensko politiko«, je mnogo premalo — po- pustiti vsako nemoško politiko, ki veruje slad- kim besedam, obetajočim »drobtinico samo- upravja za odobravanje naredeb, sovraž- nih vsem slovanstvu«, ker obojno početje »kamen za kamnom ruje iz trdega zidu po- štene opozicije« — le en trden jez je, ki nas utegne ubraniti. Najdemo ga na avstrijskem jugu v politični solidarnosti z junaškimi bra- ti, ki so iste matere, istega jezika z nami. S tem je obrazloženo, »zakaj se je .Slovenski jug' krstil naš novi časnik, katerega namera bode buditi in širiti misli politične solidar- nosti na avstrijskem jugu«, — nismo nasprot- ni Avstriji, temveč samo nasprotniki tistemu živi ju v Avstriji, ki je nasproten slovan- stvu — Slovenci zahtevamo svojemu jeziku tako veljavo po učilnicah in pisalnicah, ka- kor jo imajo drugi jeziki, ki jim je dana ena- kopravnost — zahtevamo politično svobodo. Ne prodamo pa svoje narodnosti za sam »ko- sec dvomnega samoupravja, za mrvico posa- meznih svobodnih zakonov, iz katerih je nam 145 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino Slovanom že cvetlo toliko muk in bridkih tiskovnih pravd.« Ta publicistični program »Slovenskega juga« je podpisalo 11. julija 1867 v Ljubljani 11 mladoslovencev in narodnjakov s F. Lev- stikom na čelu. Levstik ga je poslal 13. de- cembra 1867 v Maribor. Spravil pa ga je prvi urednik SN Anton Tomšič. Levstikov pro- gram so našli med njegovo zapuščino. Prevzel jo je kot Tomšičev naslednik Josip Jurčič, ki ga je izročil F. Levcu. Na svetlo ni prišel nikdar. Toda ravnali so se po njem pogostno posamezni uredniki SN, nosila pa ga je »v bolj ali manj jasnih obzorjih v svojih dušah vsa slovenska inteligenca zadnjih petdesetih let«.2 Anton Tomšič pa se ni mogel odločiti za Levstikovo uporno programsko formulacijo. Rajši se je nagnil k Sernčevi rahljalni pro- gramski enačici, ki ni želela povsem odbiti slovenske klerikalne javnosti. Rajši si je že- lela strpnega sožitja in razumevanja. Glede na to je bil objavljen ta program v dokonč- nem besedilu na naslovni strani prve številke SN. Povzemamo naslednja publicistična gesla: — prvo in glavno vodilo je ter ostane bla- gostanje in korist narodova — s tega vidika bo SN »besedoval« za edino, mogočno in svo- bodno Avstrijo. Utemeljitev: propad Avstrije bi namreč lahko prinesel razkosanje sloven- skega naroda — poroštvo za obstanek in uspešno razvijanje avstrijske države pa je le v obveljavi federalističnih načel, ki edino dajejo celotni državi, kar je državnega, vsem državnim udom pa, kar je njihovega — SN se bo tedaj poganjal za zedinjenje vseh Slo- vencev v skupno upravno celoto. Le v taki celoti se lahko uveljavi enakopravnost slo- venščine v uradu, šoli in javnem življenju — SN zato ni zadovoljen z dualistično ureditvijo Avstrije, saj je bila uveljavljena mimo Slo- vencev — glede cerkvenega vprašanja ne bo SN nikdar preziral, kako globoke korenine ima katoliška cerkev v našem narodu. Zato bodo »Slovenskemu Narodu« verske zadeve, dogme in bistvene cerkvene naprave svete, kakor so vsemu narodu. Poganjal pa se bo npr. tudi za to, da se neoskrunjeno ohrani cerkveno premoženje, da se ljudska šola ne loči od cerkve, da se oživlja bolj in bolj javno cerkveno življenje — v mnogo jezični Avstriji želimo mir in sporazumljenje z vsemi avstrij- skimi narodi — opravičene terjatve slovan- skih bratov v Avstriji, zlasti svojih sosedov Hrvatov in Srbov, bo SN zagovarjal z isto resnobo in živahnostjo, kakor lastne domače — slovenski narod je koleno velike slovanske družine. Bolj in bolj naj se širi vez in vza- jemnost slovanska po poti zamenjave literar- nih in sploh kulturnih del med Slovani — v razmerju do drugih držav naj bo vselej izražena skrb za dobro avstrijsko politiko, ki utegne koristiti vsej državi in tudi po- sameznim delom.3 Programski publicistični osnutek Janka Pajka pa je utonil v arhivski pozabi. Seveda pomeni objavljeni časniški program pred 100 leti le teoretično kategorijo. To je povsem jasno. Logika razvojnih presenečenj na splošno marsikaj načelno začrtanega lahko po svoje prekucne. Praktično opažamo v pri- meru SN od časa do časa približevanje Lev- stikovi ali Sernčevi programski zasnovi. Skozi desetletja bega in plava SN po situacijskih različicah. Programsko bistvo se raztaplja v trenutnih taktičnih publicističnih adaptacijah. Stvarno so pač odločali prožni aktualni raz- misleki in sklepi. Terjali so situaciji ustrezno časniško ter časnikarsko obarvanost. Prav ta dvojna programska osnova (neob- javljena in objavljena) je razgibala rast SN. Sprožila pa je tudi živahno kritično presojo, kopico kritičnih opazk. Rast SN je notranja in zunanja. V snovnem pogledu je zajel SN v svoji notranji podobi vsa pereča vprašanja tedanjega časa, ki so se zaganjala predvsem v usodo slovenstva, jugoslovanstva in slovanstva. Pri tem so se zatekali osrednji in pomožni oblikovavci no- tranjega obraza SN k najrazličnejšim zvrstem časnikarskega dela: od uvodnika in glose, do reportaže in feljtona. Imenitne uvodnike so prispevali tedaj zlasti Fran Levstik, Anton Tomšič, Josip Jurčič, Ivan Tavčar, Janko Kersnik, Karel Slane, Danilo Majaron itd. Posebno privlačnost dajejo stolpcem SN po- lemični spopadi, ki so jih spretno razvnemali virtuozni mojstri tedanje časnikarske misli in besede Fran Levstik, Josip Jurčič, Janko Kersnik ter Karel Slane in Ivan Tavčar. S svojim odličnim bojnim peresom vzbujajo odpor zoper tujo in mračno miselnost. Sploh so v »Narodovih« podlistkih zastavili svoje pero takratni najimenitnejši mladoslovenski ter napredni publicisti in časnikarji. Nekaj časa tudi Ivan Cankar. Ta notranja rast, ki poganja iz miselnih, publicističnih osnov te programske dvojnosti, sili tudi k napredku periodičnega zaporedja in k razmahu zunanje rasti. Napredek periodičnega zaporedja. SN kaže nedvomno pisano razvojno pot. V prvem raz- vojnem obdobju od 2. aprila 1868 do 31. de- cembra 1872 je izhajal trikrat tedensko in sicer najprej v Mariboru, nato pa v Ljubljani od 6. oktobra do 31. decembra 1872. V mari- 146 časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika borskih letih so ga tiskali najprej v tiskarni Edvarda Janežiča, nato pa v lastni maribor- ski »Narodni tiskarni«. V drugem razvojnem, obdobju se je razvil v prvi slovenski dnev- nik. Tiskali so ga ves čas v lastni »Narodni tiskarni« od 1. januarja 1873 pa do novembra 1943. V letih pred prvo svetovno vojno se je SN tako zasidral v vrstah slovenskega izobra- ženstva, trgovstva in obrtništva pa tudi po- deželskega in mestnega malomeščanstva, da je v času od 1. julija do 31. decembra 1910 izhajal celo v dvojni dnevni izdaji: bil je jutranjik in večernik. V tretjem razvojnem obdobju pa je doživljal SN gorje in cenzurno neusmiljenost fašističnih in hitlerjevskih ob- lastnikov, ki so skrčili njegovo periodično izhajanje od dnevnega na tedensko izhajanje. Kot tednik je prihajal na svetlo od novembra 1943 pa do 30. aprila 1945, ko je omahnil v zaton zgodovine. Seveda se je prelivala vzporedna razvojna smer SN tudi na področje njegove razširje- nosti (publicitete). Casniška zasidranost pa ima svoje izhodišče nedvomno v bogato raz- členjeni dopisniški mreži. Prav tu ima nam- reč svoje težišče gibalo notranje sile vsakega časnika. »Narodova« dopisniška mreža je za- jela vso Slovenijo. Vzporedno se razrašča tudi število naročnikov. Ob zibelki SN se je zbralo okrog 300 naročnikov. Do kraja 1868 je na- raslo na 800, še pred smrtjo prvega urednika Antona Tomšiča pa na 900. Seveda je bilo stanje naročnikov osnova za vzporedno na- raščajočo naklado. Prvi publicistični vrh opažamo v triletju 1871-73. Tedaj znaša skupna naklada 531.965 izvodov SN s skupnim obsegom 2,292.440 str. Ta porast osvetljuje okoliščina, da naletimo v tem triletju na periodični prehod SN k dnevnemu izhajanju. Drugi publicitetni vrh izstooa v triletju 1908-10: 4,846.000 izvodov na 29,008.200 straneh. Pojasnilo: v drugi po- lovici leta 1910 prihaja SN na svetlo kot ju- traniik in večernik. Tretji vrh pa zajema čas cd 1911 do 1916. V teh šestih letih so na- tiskali SN v skupni nakladi 11,122.550 izvo- dov na skupno 90,630.200 straneh. Tu gre za obdobje, ko je nemir časa množil zanimanje za pomembna dogajanja: osvobodilni boji balkanskih narodov, umor avstrijskega pre- stolonaslednika v Sarajevu, izbruh prve sve- tovne vojne itd. Med obema vojnama 1920-40 izkazuje poprečje naklade SN 11.000 izvodov dnevno. Skupna naklada v tem dvajsetletju se suče okrog 60,000.000 izvodov. Celotno je bilo od 2. aprila pred sto leti pa do konca 1916 ter od 1920 do 1940 natisnjenih skupno okrog 76,530.000 izvodov SN. Se pomembnejši je razmah glede obsega strani. V primerjavi z letom 1868 se je pri- rastek v obsegu strani vzpel čez 20 let na petkratni, leta 1898 na enajstkratni, pred iz- bruhom prve svetovne vojne pa celo na 54- kratni obseg časniških strani. Podobno rast razodeva obseg tiskane površine. V obdobju 1868—1928 so tiskali SN skupno na tiskani površini 219,169.243 kv. metrov. Ce upošte- vamo še nadaljnje razvojne možnosti v deset- letju 1928-38, bi se lahko dokopali do ugoto- vitve, da bi s celotno tiskano površino SN lahko prekrili ves laški okraj v obsegu leta 1928. V obdobju 1868—1928 so prejeli naroč- niki skupno 2000 številk s skupno sto milijoni izvodov na nekaj manj ko 600 milijonih stra- ni. Množično potiskan papir v tem času pa bi lahko zajeli v obseg traku z dolžino 158.437 km.* Kritična presoja. SN je bil tarča ostrih opazk. Krepko zveni še zmerom v naš čas Cankarjeva miselna ostrina. Gabi se mu vse- lej, kadar govori »Narod« o svobodi, saj je »v liberalno napredni meščanski stranki iz- ključena vsaka svoboda, vsaka individualnost. Ta stranka je zapravila polovico narodovega duševnega kapitala. Potisnila je duševni nivo slovenske inteligence pod ničlo. Živi se od zlagano idealnih fraz in podlih dejanj«.^ Celo Fran Govekar, ki je bil član uredništva SN, pojasnjuje Cankarju, da je »Govekar pisatelj precej drugačen od Govekar j a, urednika bur- žoazijskega ,Naroda'«. Nato pristavlja: »Narod ni moj, nego kapitalistično glasilo ljubljan- skega filistrstva.«' Ob praktičnem izvajanju publicističnega programa SN so npr. v svetlem obdobju Lev- stikovega »žlahtnega« liberalizma švigale iz njegovih stolpcev iskre žareče Levstikove čas- nikarske zagnanosti in revolucionarne publi- cistične izpovednosti. Zaplaval pa je tudi po nepričakovanih strugah, zlasti v obdobju iz- razitejšega buržoazneffa liberalizma, ki je od- bijal idealista Levstika. V razne smeri je rinil: od slogaške pa do kulturnobojne publi- cistike, od približevanja nemškim veleposest- nikom v kranjskem deželnem zboru pa do ostrih strankarskih polemičnih spopadov. Od ustanovitve liberalno buržoazne Narodno- naoredne stranke je razvijal SN svoje publi- cistične naloge kot ubogljivo strankino gla- silo. Ko so leta 1924 prevzeli SN radikalni mladini v staroliberalni stranki pod vodstvom Gregorja Žerjava, je ubiral SN publicistično smer novih lastnikov, najprej v sklopu Lj. Davidovičeve buržoazne unitaristične Jugo- slovanske demokratične stranke, nato pa ra- dikalno nacionalistične, centralistične in jugo- 147 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino slovenarsko usmerjene Samostojne demokra- tične stranke, dokler ni v mračnem obdobju kraljeve diktature prešel s svojimi gospodarji na pozicije monopolizirane politične stranke JNS. V Stojadinovičevem in Cvetkovičevem obdobju se je znašel v blagi publicistični opo- ziciji v okviru skromnih možnosti, ki jih je tedaj dopuščala cenzura. Zmotno je med drugim stališče SN do delavskega vprašanja in gibanja. Navaja npr., da pri nas med Slovenci »malo čutimo, da kako delavsko vprašanje sploh je«. Pojasnju- je, češ da »pri nas nij velikih fabrik in in- dustrij elnih podvzetij«. Zato pač »ne pozna- mo in ne vemo, ali se bode kako (delavsko vprašanje — piš. op.) naredilo se«. Navaja, da je »naredilo fijaško« vse, kar so skušali doseči socialni demokrati z društvi in »štrajki«. Omenja krojača Kunca, ki bi »rad upihal ogenj tam, kjer požara ne trebamo« in ki se »neumorno trudi, škodovati onemu društvu, ki nij socijalnodemokratično nego naslonjeno na zdrava načela samopomaganja«.' Seveda je nadaljnji razvoj povsem prevrgel »Naro- dove« zmote. Oddaljevanje od osnovnega časniškega pro- gi ama pa je lahko v določenem primeru pomenilo tudi korak naprej, čeprav npr. ob nepravilnem pojmovanju jugoslovanskega na- cionalnega vprašanja. SN priznava sam, da se je moralo njegovo stališče »v političnem oziru v mnogih točkah spremeniti«. To vpra- šanje osvetljuje npr. v zadnjem letu prve sve- tovne vojne, ko zatrjuje, da je bilo in tudi ostalo »blagostanje in korist naroda« njegovo prvo in glavno časniško vodilo. Nato opozarja na spoznanje »v toku dolgih petdesetih let, da pod režimom, ki je ves čas vladal v naši državi (Avstro-Ogrski — piš. op.), ne dosežemo ničesar«. Medtem ko se je SN takrat pod Beust-Giskrovim kolom boril za federalistič- na načela, za spremembo ustave in za »ravno- pravnost slovenskega jezika, zahtevamo danes osvoboditev in uj edin j en je vsega ter troedi- nega jugoslovanskega naroda v lastni državi«. To stališče zveni nedvomno prelomno, revo- lucionarno. Hkrati SN izraža željo »po miru in sporazumljenju z vsemi narodi sploh, ka- kor smo to zahtevali pred petdesetimi leti«.^ Pravična ocena. Ostrina kritične misli, ki je vdirala tudi na področje slovenske materin- ščine v stolpcih SN, pa ne bi smela zagrinjati nedvomno pozitivnih publicističnih prvin. Predvsem ne bi smeli prezreti, da je postal SN središče naprednejših prizadevanj, ki so razvnemala sicer meščansko obarvano sloven- sko in jugoslovansko nacionalno misel. Nase opozarjajo tudi zatrjevanja, da je bil SN skozi desetletja skoraj edini glasnik tiste slovenske narodne zavesti in volje, ki sta navdihovali geslo zedinjenega slovenstva. Prav tako pa je tudi poudariti s tem v zvezi, da ni bil SN lo bojevnik za politično in gospodarsko osa- mosvojitev Slovencev, temveč tudi za njihovo kulturno hotenje. Ne bi mogli odreči SN publicistične pomembnosti v obdobju sloven- skih taborov. SN ohranja in krepi prebujeno slovensko narodno zavest. S tem pripravlja tla za uspehe ob kasnejših volivnih bojih. Nedvomno bojevnik za nacionalne pravice slovenstva, čeprav brez globljih publicističnih posežkov v bistvena in osnovna družbeno- politična vprašanja, ki so žgoče trkala na vrata tedanjega časa. Posebnega pomena pa je bila okoliščina, da je SN prebujal in krepil slovensko narod- no zavest predvsem v tistem krogu, ki je bil najbolj izpostavljen vplivom prodirajočega avstrijsko nemškega liberalizma. Tu gre za usodo slovenskega izobraženstva, trgovstva in obrtništva. Tu je prežala nevarnost. Do leta 1848 je bil položaj Slovencev obupen. Naše plemstvo se je odtujilo narodu. Slovensko meščanstvo in polmeščanstvo je bilo prevzeto tujega duha. Naš mali trgovec in obrtnik sta bila navezana na nemško gospodo in uradništvo. Le malo je bilo slovenskih šol. Po uradih je gospodarila nemščina. Sloven- stvo je bilo v upravno-političnem pogledu razpeto med več pokrajinami. Naša mesta in trgi so bili z redkimi izjemami v nemških oziroma nemškutarskih rokah. Meščan je bil razen redke izjeme Nemec ali nemškutar. Kje naj bi se na vzel slovenskega narodnega duha naš uradnik, vzgojen v nemških šolah, trgovec in obrtnik, izučena pri nemškem trgovcu in obrtniku? Vsakdanje novice so črpali iz graških in dunajskih časnikov. Pro- ces ponemčevanja si je uspešno utiral pot. Ta usodni proces je zavrl in, končno, po- vsem ustavil »Slovenski narod«. Naš izobra- ženec, trgovec in obrtnik so našli tukaj svojo nravstveno naslonitev. »Slovenskemu narodu« se je posrečilo odločneje poseči v preporodni boj našega političnega življenja in pritegniti v svoj liberalni krog prav meščanske in malomeščanske sloje po naših mestih, trgih in vaseh. Prav tam je najbolj grozila nevar- nost, da bodo obležali pod valjarjem avstrij- skega liberalnega, svobodomiselnega nemštva, ki je želelo s schulvereinskimi in südmark- nimi tendencami razgibati germanizacijske tokove do jadranske obale. »Narodova« publi- cistika pa je preprečila nadaljnje naslanjanje slovenske buržoazije na prodirajoče avstrij- sko nemško meščanstvo, kar bi pomenilo njen 148 časopis za slovensko kkajevno zgodovino KRONIKA nacionalni, politični, gospodarski in kulturni potop v grozeči povodnji germanizacije. Leta 1868 je namreč Jurčič zapisal, da »naša tla niso in nikoli ne damo, da bi bila nemška«. Vrhunec naelektrene napetosti pa je prineslo leto 1871 po nemški zmagi nad Francozi. Tedaj je ugotavljal Valentin Zamik, da so simpatije Slovencev ob strašnem boju odločno na strani Francozov: »Vsakdo nam- reč lahko bere v nemških časnikih, da je Donava od Eschingena do Črnega morja ein deutscher Strom. «^ Podobno ne bi mogli spodbijati okoliščine, da se je SN dosledno ogreval za jugoslo- vansko in slovansko misel. Ob osvobodilnih gibanjih in bojih jugoslovanskih narodov, bojujočih se zoper avstrijski in turški im- perializem, se je vztrajno zavzemal za nji- hovo narodno samostojnost in svobodo. Ob rusko-turški vojni leta 1877 pa je SN ozna- njal geslo: »Glasimo se Slovanje! Vara se in moti Magyar ali Nemec, če misli, da bomo bratu Rusu nesrečo nosili in lastni grob kopali.« Ne bi torej mogli kratiti stremi j ivih publicističnih pobud, ki se nanašajo na raz- glašanje gesel jugoslovanstva in slovanstva, čeprav iz emocionalno sentimentalnih izho- dišč ter z zornega kot hrupne, solzave hej- slovanščine. Dokumentarno pričevanje o publicističnem tveganju pa so številne zaporedne zaplembe »Slovenskega naroda«. Samo v zadnjih tri- desetih letih prejšnjega stoletja je bil SN 190-krat zaplenjen.'* OPOMBE i 1. I. Prijatelj, Levstikov program »Slovenske- | ga Naroda«, SN 30. marca 1918. — 2. I. Prijatelj, j 1. C. — 3. Slovenski Narod, 2. aprila 1868. —: 4. Slovenski Nairod, 16. ajM-ila 1938. — 5. K. Can- kar, Iz pisem Ivana Cankarja, Dom in Svet 1920, str. 2V. — 6. Fr. Vatovec, Cankarjeva publicistika in Trst, Trst 1966, str. 24. — 7. Slovenski Narod, 18. marca 1874: Naši delavci. — 8. Slovenski Narod, 30. marca 1918. — 9. Slovenski Narod 1938 in 1871. — 10. Slovenski Narod 1938, 1877, 1912 do 1913, in ge drugi letniki — J. Vošnjak, Spomini. 149