Pota previdnosti božje
Nek ubog čevljar je sedel pozno zvečer v svojej hiži za mizo in je pre-mišljal čudna pota previdnosti božje. Truden od dela uagne glavo ua inizo iu kmalu terdo zaspi. Ko je tako spal, pozabivši na ves trud in nadloge, sanjalo se uiu je nekaj čudnega, in te svoje sanje pripovedoval je drugi dan svojira so-sedom nekako tako-le:
,,Poslušajte, povedati vain hočem čudue sanje, ki sem je imel denes po noči. Saujalo se mi je, da sein potoval skozi velik teraen gozd, v katerem sem se zgubil. Dolgo sem taval sini ter tja po gozdu, da bi prisel zopet na pravi pot, pa zastonj. Ko nisem znal niti naprej niti nazaj, začel sem upiti in ljudi na pornoč klicati. Iu res, kmalu se mi prikaže zal mladenic, ki mi pravi, da je augelj božji iu je prišel, da mi pokaže pota previdnosti božje. Prime me. za roko ia ine pelje iz gozda. Kmalu prideva do neke kerane, v katerej naju kerčinar prav ]>rijazno sprejine ter narna prav dobro postreže. ,,Še nikoli v svojeiu življeuji nijsein bil tako vesel, kakor sem denes," reče kerčmar čez nekaj ča-sa; ,,kajti povedati vama moram, da se je denes moj največji sovražnik spravil z uiauoj in mi v znamenje veduega prijateljstva podaril ovi lepi sreberni, od znokaj po-zlačeni kozarec." Ko sva potein z augeljem zapustila onieujeno kerčmo, je angelj ukradel kevčmarju oni lepi kozavec in je šel dalje z maiioj. Jaz sem se ves pot jezil nad angeljeui in mu očital njegovo pregreho. Ali angelj me tolaži in pravi; ,,Molči, to so pota previdnosti božje."
- 170 —
Jaz sein bil tiho in kmalu sva prišla do neke druge kerčine, v katerej je prebival jako hudoben kerčmar, ki je nania runogo žalega prizadejal. Nijsva bila dolgo pri njem; poslovila sva se in šla. Ali glej, pri odhodu podari angelj malopridnemu kerčmarju oni krasni kozarec, ki ga je vzel poprejšuemu. Jaz se togotim in grajam svojega vodnika, pa vse uič ne pomaga. Oberne se k meui in pravi: ,,Molči, to so pota božje previdnosti."
Prišla sva nato do siromašue kolibice, v katerej nij bilo drugega videti nego golo siroinaštvo. V njej je prebival dober in prijazen gospodar, ki je bil nekedaj srečen, a dolga bolezen in druge nezgode so mu pobrale vse premoženje in ga pripravi-le malo ne na beraško palico. Jokal se je siromak in nama tožil, da hhi bode v osmih dneh še edina kolibica prodana, ter potem še celd ne ve kam pod streho. — Poslovila sva se in šla. Ali mislite si moje zavzetje, ko vidim, da je angelj pri odhodu zapalil siromakovo hižo, ki je bila mahoina vsa v plaraenu. Ves ne-jevoljen jel sem z zobnai škripati nacl takim ravuanjem svojega spremljevalca. Ali angelj opominja me tretjič in pravi: ,,Molči in poinisli, da so to pota pre-vidnosti božje."
Zopet greva dalje. — Kmalu prideva do lepe hižn, v katerej je prebival gospodar, ki je imel edino veselje nad svojim otrokoin, lepini in čverstim dečkom. Angelj reče, da ne zna pota. Prijazni gospodar nama tak(5j ponudi svojega edi-nega sina, da nama gre pot kazat. Nijsmo bili še daleč, da angelj zgrabi malegn dečka, ki nama je pot kazal, iu ga utopi v bližnjej vodi. Mene zgrabi jeza, da upijem na vsa usta: ,,Naka, s taboj pa ne grem dalje niti stopinje vee! Hudič si ti, a ne angelj!"
Ali glej, komaj sem to izrekel, pokaže se nii inoj spreinljevalec v rajskej svitlobi. Nasmeje se mi in pravi: ,,Le bedaki so, ki grajajo večnega Boga v nebesih in pota njegove previdnosti! Kozarec je bil namazan se strupom. Zato sem ga dobremu človeku vzel in dal hudobnežu v njegovo pogubljenje. V pepelii pogorele hiže našel bode siroinak velik zaklad, s kateviin si bode pomagal na bolje stanje. Deček, ki sem ga v vodo hitil (vergel), uinoril bi bil pozneje svojega oceta in svojo mater. Moral je tedaj mlad uuareti, da se ohrani življenje dobrini in bogoljubnim roditeljem." — Nato sera se probudil; pokleknil sem in molil neskončno modrost in previdnost božjo."
— o —