kulturno - politično glasilo
svetovnih in domačih dogodkov
LETO 11 / ŠTEVILKA 8
V CELOVCU, DNE 26. FEBRUARJA 1959
CENA 1.50 ŠILINGA
Britansko-sovjetslci razgovori o Berlinski krizi
Nat Nillan v Moskvi
Na zasneženem letališču Vnukovo je pristalo srebrno reakcijsko letalo »Comet« iz katerega je izstopil angleški ministrski predsednik Mac Millan s svojimi svetovalci. Ob vznožju stopnic, po katerih so prišli gostju z letala, jih je pozdravil prvi mož Sovjetske zveze Nikita Hruščev s svojimi tovariši, med katerimi je bil zunanji minister Gromiko. Zaradi ostre zime so imeli vsi, domačini in gostje kučme na glavah. Rusi so imeli črne, Mac Millan pa srebrno iz astrahana, ki mu jo je dobavil neki londonski klobučar.
V kratkem nagovoru je Mac Millan dejal, da ni prišel z namenom, da se pogaja in sklepa kakšne koli pogodbe, ampak da v razgovorih s sovjetskimi voditelji ugotovi kakšne so še možnosti za skupne napore za ohranitev miru, kajti gotovo je, da nihče noče vojne, toda v današnji zmešnjavi lahko tudi na prvi pogled brepomembna iskra povzroči vojno s strahotnimi posledicami. Mislil je s tem na Berlin, zaradi katerega je sedaj tako na Vzhodu kot Zapadu slišati rožljanje z orožjem, čeprav ga nihče ne misli uporabiti.
Nezaupanje med zapadnjaki
Glede Mac Millanovcga obiska vladajo na zapadu različna mnenja. Nemci in Francozi se boje, da ne bi morda Angleži na njihov račun sklenili kakega sporazuma v lastno korist, zato so bile Mac Millanove izjave namenjene bolj ušesom atlantskih zaveznikov, kot pa sovjetskim politikom. Posebno nemirni so v Bonnu, kjer sumijo, da bi bili Angleži že kar pripravljeni pristati na dokončnost sedanje delitve dveh nemških držav. Sovjeti Mac Millanovih izjav res niso preveč natančno vzeli in na prvem posvetovanju so predlagali, da Vel. Britanija sklene »pogodbo o prijateljstvu in nenapadanju« s Sovjetsko zvezo-. Bil je to
očiten poskus zabiti klin med zapadne za
veznike, toda če ne bodo Angleži videli jasnih prednosti, se v tako kupčijo ne bodo spustili.	, .
V	političnem pogledu prihaja Mac Mil-lanov obisk v zelo kočljivem trenutku, kajti zaradi bolezni ameriškega zunanjega ministra, ki je suvereno obvaldal in oblikoval zunanjo politiko svoje države, je vloga Amerike postala nekoliko šibkejša in pomen Velike Britanije je postal toliko večji. Zahteva Sovjetov po umaknitvi za-padnih sil iz bivše nemške prestolnice je sicer naletela na enotno odklonitev s strani zapadnih zaveznikov, toda Berlin je samo eno vprašanje v sedanjem zapletenem položaju v Evropi ter svetovnem vojaško političnem ravnotežju.
Po drugi strani pa je zapadni svet v čudni zadregi, namreč zaradi obilja gospodarskih dobrin. Proizvodnja v Ameriki ter Zapadni in srednji Evropi je dosegla svoj višek. Proizvaja namreč več dobrin, kot jih more porabiti in rabi nova tržišča, da proda svoje nakopičene zaloge. Zaradi prevelike proizvodnje morajo ponekod tovarne že omejevati delovni čas in zato se pojavlja že precej občutna brezposelnost v Veliki Britaniji, Belgiji, pa tudi v Zapadni Nemčiji. In izkušnje iz dobe po prvi svetovni vojni kažejo, da je brezposelnost strupeni vir političnih nemirov, ki lahko Evropo zopet vržejo v podoben kaos, kot je bil po prvi svetovni vojni in omogočil diktatorjem, kot sta bila Hitler in Mussolini, da se polastijo oblasti.
V	Sovjetski zvezi pa še vedno vlada občutno pomanjkanje gotovih dobrin, in brez dvoma bodo za pročeljem političnih vprašanj igrale v sedanjih moskovskih razgovorih veliko vlogo tudi gospodarske zadeve. In gospodarski sporazum bi brez dvoma pomirljivo vplival tudi na sedanja nasprot-stva v politiki.
Težave Francije v Severni Afriki
Že na zemlji . . .
„Že na zemlji bosta našla pot eden do drugega,” tako je zapisal pokojni koroški pisatelj J. F. Per-konig v svojem romanu „Patrioten”.
Koroški Slovenci že desetletja iščemo z vso odkritostjo pot do brata v deželi. Ni malo naše razočaranje, da tega brata nismo našli, brata, ki bi hotel ali mogel razumeti tudi nas, ki smo sicer po številu manjši od nemških sodeželanov, a po svoji kulturni delavnosti in razgibanosti za njim ne zaostajamo. Poglejte našo pesem, poglejte naše razgibano delo na podeželskih odrih, ki delujejo brez podpore iz javnih virov, ki žive samo od lastnega idealizma. Narod ne živi zgolj od materialnih dobrin, ki jih je moč kupiti s šilingi, narod živi tudi iz duhovnih dobrin, ki se nenehno obnavljajo iz njegove lastne bitnosti.
V	svoji zgodovini nismo imeli priložnosti, da bi si rezali s-voj kos pravice, ta pravica nam je bila od ' večinskega naroda pičlo odrezana, pogosto pa v celoti odtečena. Najlepše postave in najboljši zakoni ne pomagajo nič, če ni pri tistem, ki ima oblast v svojih rokah in jo izvaja, tudi dobre volje, nekaj plemenitosti.
Skoraj bo že štiri leta, Odkar je avstrijska država podpisala in je avstrijski parlament soglasno odobril državno pogodbo in s tem tudi člen 7 te pogodbe. Mnogo slišimo in beremo o vzornem ravnanju z manjšinskim narodom pri nas v Avstriji, medtem ko se godijo povsod drugod, posebno pa še v Italiji, vnebovpijoče krivice. Južnotirolsko vprašanje je stopilo po zadnjih dogodkih v ospredje meddržavnih odnosov med Avstrijo in Italijo. Na eni strani trdijo Italijani, da je to njihova notranjepolitična zadeva, na drugi strani zastopa Avstrija razumljivo stališče, da je ona partner v pogodbi iz leta 1946 in ima polno pravico, da, celo sveto dolžnost, da se z vsemi sredstvi zavzame za svoje soro-jake v Južnem Tirolu. Avstrijsko časopisje je polno ostrin proti Italiji, celo grožnje o bojkotu italijanskih letovišč so na dnevnem redu. Kakor izgloda, utegne postati to vprašanje tudi preko mej Avstrije in Italije evropsko vprašanje v posmeh vsem tistim, ki mislijo, da je mogoče danes po mili volji odrekati mednarodno zajamčene pravice. Na videz ne-tranjepolitični problemi čez noč postanejo mednarodna vprašanja, ki še bolj zastrupljajo že itak zapleteni mednarodni položaj.
V	kako drugačni luči pa bi stala država Avstrija pred mednarodno javnostjo, če bi ona sama doma izpolnjevala prevzete obveznosti!
Ne moremo razumeti, da kancler Kaah in zvezna vlada jeseni za sprejem delegacije koroških Slovencev nista imela časa, ko je šlo izrecno za avstrijske državljane, ki imajo pač to napako, da so Slovenci »r terjajo od svoje države iste pravice, ki so zajamčene v meddržavni pogodbi. Sedaj pa, ko je skoraj celotna vlada sprejela delegacijo južnih Tirolcev, 'Honda tudi ne bo več mogla mimo dejstev, da je njena dolžnost poslušati tudi lastne državljane.
Iz Dunaja izvemo, da pripravlja poseben odbor vladnih strank nov zakon za ureditev šolstva v debeli. Že sedaj bi hoteli opozoriti vlado na dejstvo, da mora biti pri reševanju manjšinskih vprašanj udeleženo tudi zastopstvo manjšine. Potem, ko je jo šole že nadzorovala ministrska komisija brez slovenskih zastopnikov, ker verjetno niso hoteli dovoliti manjšini vpogleda v dejansko zmešnjavo, ki vkida na šolah, hočejo sedaj zopet za kulisami pripraviti zakonske predloge, h katerim bodo poslanci v parlamentu Je še dvignili roke. Pri vsakem gospodarskem zakonu kliče vlada pristojne zbornice, da povedo svoje mnenje, le pri reševanju manjšinskih vprašanj prizadete manjšine nočejo niti sprejeti, še manj pa poslušati.
Tudi koroško manjšinsko vprašanje ni zgolj notranjepolitična zadeva države, ker so pravice manjšini odmerjene po mednarodni pogodbi in pri vsaki t^ki pogodbi je odločujoče tudi mnenje mednarodnih forumov, kot je pravilno ugotovil predstavnik Avstrije pri Evropskem svetu.
Ko se je v jeseni 1958 koroški deželni šolski svet potrudil, da odpravi pravice, zajamčene iz 1. 1945, se je oglasil tudi zunanji svet. Tam smo videli, kako zelo občutljivi so tudi pri nas, kadar kdo od zunaj razkrije golo resnico. Mislimo, da je v inte-
Nerešeno alžirsko vprašanje še vedno povzroča hude skrbi francoski vladi. Minuli teden je zopet prišlo do streljanja na tu-niško-alžirski meji, pri čemer je bilo več mrtvih. Po dosedanjih poročilih izgleda, da so francoske čete v Alžiru streljale na tuniške podanike. Vprašanje Alžira postaja vedno bolj zamotano, čim dalje se vlečejo boji med uporniki in francoskimi četami. Kar koli podvzame francosko vojaško poveljstvo, se izkaže za brezuspešno. Stotisoči
resu države in ne samo manjšine, da izpolni prevzete dolžnosti, časa za to je bilo pač dovolj. Kako hitro je bila odpravljena šolska odredba iz leta 1945, čeprav na povsem nezakoniti poti. Nihče pristojnih se ni našel v državi, da bi vpostavil pravico in zakon, čeprav so videli in pisali, da je odredba z dne 22. 9. 1958 protipostavna.
Z vso odločnostjo ponavljamo zahtevo, da mora jrri reševanju manjšinskih vprašanj sodelovati tudi manjšina po svojem zastojrstvu, ker določbe člena 7 niso bile vnešene v besedilo državne pogodbe, da jih naša vlada sabotira in krši, marveč zato, da zajamčijo manjšini življenjske možnosti in sicer manjšini kot celoti. Za nas koroške Slovence pa je lojalnost do Avstrije samo po sebi razumljiva stvar in smo jo vselej v dejanju izpričali, tudi takrat, ko so drugi državo rušili in zrušili in prav zato ne potrebujemo naukov o lojalnosti od nikogar.
Naglasiti pa moramo, da člen 7 ne zadeva le šolskega vprašanja, marveč vrsto uprav n ih, sodnih, kulturnih in gospodarskih vprašanj, ki v celoti šele zagotavljajo enakopravnost drugega naroda v deželi.
najboljših vojakov z najmodernejšim orožjem ne more ugnati v kozji rog nekaj deset-tisoč upornikov v alžirskih hribih. Ti dobivajo seveda izdatno pomoč od svojih arabskih bratov v Tuniziji, pa tudi od drugod. Toka orožja in materiala na ogromni puščavski meji ni moč zajeziti in prav novo streljanje na tunizijske pripadnike kaže nervoznost in nemoč francoskih vojaških krogov. V Francijf sami pa naveličanost zaradi »večne« vojne v Alžiru narašča, posebno ker se stroški za to vojno zajedajo v živo telo francoskega gospodarstva ter nalagajo francoskemu perbivalstvu nova bremena. Obenem pa slabi položaj Francije v Evropski gospodarski skupnosti.
Bomba proti Slovencem v Trstu
Bombo, polno letakov z napadi proti Slovencem, je s tribune za gledalce vrgel neki fašist v sejno dvorano tržaškega magistrata, ko je zasedal občinski svet. Bomba se je z velikim treskom razpočila, pri čemer so papirnati letaki začeli goreti in poškodovali na obrazu neko občinsko odbornico. Naglo prihiteli sluge so pogasili ogenj. Ta bomba bi naj bila protest narodnih nestrpnežev proti zasedanju mešanega itali-jansko-jugoslovanskega odbora, ki sc sedaj vrši v Beogradu in ima na svojem dnevnem redu uvedbo slovenščine v uradih v 7 rstu.
Pismo slovenskih organizacij zvezni vladi
Dne 25. februarja sta Narodni svet koroških Slovencev in Zveza slovenskih organizacij naslovila na zvezno vlado pismo, v katerem opozarjata slednjo, da še doslej zaman čakata odgovora na vlogo za sprejem z dne 10. novembra 1958 ter ponovno prosita za določitev termina za sprejem, ki je nujen posebno z ozirom na nerešena vprašanja glede člena 7 državne pogodbe ter nezakonitega stanja na šolskem področju.
-KRATKE VESTI -
1000 študentov je v Rimu demonstriralo
pred Palazzo Chigi, v katerem je nastanjeno italijansko zunanje ministrstvo ter vpilo: »Južna Tirolska je italijanska!« Policija je ohranila demonstrante pod kontrolo. Pojačila je stražo, da prepreči sleherni poskus vdora v avstrijsko poslaništvo v Rimu.
20.000 Dunajčanov se je zbralo na ulicah med Štefanovo stolnico in Albertino ter pozdravljalo skupine južnotirolskih narodnih noš, ki so proslavljale v okviru »Tiro-ler Heimatbunda« 150. obletnico tirolskega upora proti Bavarcem. Vzklikali so »Južna Tirolska je naša«.
»Berg-Isel-Bund«, avstrijska organizacija, ki se zavzema za pravice južnih Tirolcev, je v posebnem zborovanju v Inomostu sprejela resolucijo na avstrijsko zvezno vlado, v kateri zahteva, da se slednja glede južnih Tirolcev obrne s protestom na Združene narode ter da pri mednarodnem razsodišču v Haagu vloži tožbo proti Italiji zaradi neizpolnitve pogodbe De Gasperi-Gruber iz leta 1946. (Glej več na 2. str.)
Boris Pasternak, ruski pisatelj, ki mu je bila priznana letošnja Nobelova nagrada za književnost, a jo je pioral na višje povelje iz Kremlja odkloniti; se je iz svoje vile v bližini Moskve umaknil neznanokam, da se »izogne nadlegovanju«, kot pravi uradno poročilo. Pasternaka je v zadnjem času obiskalo več tujih novinarjev, katerim je pisatelj osebno izjavil, da je — v nasprotju z izjavami, ki jih je prinesla uradna sovjetska agencija — srečen zaradi visokega odlikovanja.
Prvo lastno raketo nameravajo preizkusiti Francozi na vojaškem vežbališču Co-lomb-Bechar v Saharski puščavi. V tej zvezi poročajo tudi, da se priprave za poskus prve francoske atomske bombe bližajo koncu.
Sibirija utegne postati jabolko prepira
med Sovjetsko zvezo in Kitajsko, je izjavil bivši ameriški predsedniški kandidat Adlai Stevenson na svojem povratku po daljšem obisku v Sovjetski zvezi in Kitajski. Kitajsko prebivalstvo namreč zelo naglo narašča in bo iskalo nove predele za naselitev, ako se Rusom ne posreči, da sedaj redko poseljeno Sibirijo zavarujejo z gostejšimi lastnimi naselbinami.
_____Naše prireditve
ŠT. JAKOB V ROŽU
Farna igralska mladina Št. Jakob v Rožu vabi v nedeljo, dne 1. marca na lepo igro »REVČEK ANDREJCEK«
Prireditev bo popoldne ob pol 3. uri in zvečer ob 7. uri v farni dvorani. Pridite vsi, ki ljubite lepo zabavo v krogu naše igralske družine.
ŠT. VID V PODJUNI
Slov. prosvetno društvo »Danica« v Št. Vidu v Podjuni, vabi na prireditev igre »Prisega ob polnoči«, ki bo v nedeljo, dne 8. marca 1959 ob pol 3. uri pri Voglu v št. Primožu in ob 7. uri zvečer v Narodnem domu v Zitari vesi. Vabijo igralci.
Politični teden
Po svetu ...
Središče mednarodne politične delavnosti v minulem tednu je bila zopet Moskva, kamor je prišel na obisk angleški ministrski predsednik Me Millan, da ugotovi ali na Vzhodu tudi že prevladuje odjuga, kajti na Zapadu že zaradi milega vremena poganjajo prve pomladne cvetke spravljivosti glede Berlina. Pa o tem več na prvi strani.
Kljub pomirljivim izjavam na Vzhodu in Zapadu pa smo tudi v minulem tednu bili priča dogodkom, ki kažejo, da pod odejo pomirljivih besed »mrzla vojna« divja še naprej.
Nemir na Bližnjem vzhodu
je sedaj postal najbolj občuten v Perziji. Sovjetska vlada je nenadoma odpovedala razgovore za sklenitev pogodbe, ki bi naj na novo uredila odnošaje med obema sosednima državama. V Moskvi so se spomnili, da jim stare pogodbe dajejo pravico do zasedbe severnega dela dežele, dočim ima do zasedbe južnega dela pravico Velika Britanija, to seveda le v primeru nevarnosti za mir. Da je pa danes lahko mir vsak trenutek v nevarnosti, ni dvoma, zato sovjetska zahteva ni brez neke formalne upravičenosti. Drugo vprašanje pa je seveda, kdo ta mir ogroža. Perzijski šah Reza Pah-levi, ki sedi na »pavjem prestolu«, se zaradi teh groženj ni posebno prestrašil ter izjavil, da bo Perzija svojo neodvisnost branila. Lahko je to storil, kajti pred kratkim je bil v Teheranu ameriški vojni minister Me Ellroy, ki mu je zagotovil, da Združene države ne bodo dopustile spremembe vojaškega in političnega položaja v tem delu sveta.
Kassem se pogaja z — Angleži Tudi v Iraku, kjer vlada general Kassem, potem ko je odstranil vlado Angležem prijaznega Nuri paše in se naslonil na Sovjetsko zvezo, sedaj ne gre tako, kot bi si v Moskvi želeli. Kassem je začel posnemati svojega tekmeca, egiptovskega diktatorja Nasserja in igrati na dva kraja. Potem ko je že dobil precej orožja iz Sovjetske zveze, se je začel pogajati — glej čudo — z Angleži, proti katerim je še pred kratkim bljuval ogenj in žveplo, da mu dobavijo — tudi orožje.
Poudarjeno prijazni sprejem maršala Tita, ki se je na povratku svojega dvomesečnega potovanja po Daljnjem vzhodu ustavil v Egiptu, pa kaže, da razmerje med Kairom in Moskvo ni posebno prijateljsko. Moskovsko časopisje sicer ne napada Nasserja, pač pa zelo ostro Tita in Jugoslavijo. Glasne izjave o trajnem prijateljstvu in bratstvu med Egiptom in Jugoslavijo (?) pa Moskvi brez dvoma niso prijetne.
Na Ciper se je vrnil mir
Toda ene skrbi je Moskva rešena. Spor zaradi Cipra je bil urejen in sovjetskemu radiu se ne bo treba več zavzemati za ciprske upornike, ki jih tako kruto preganja angleški kolonialni imperializem. Pri svoji človekoljubni vnemi je šel tako daleč, da je v njegovih poročilih celo ciprski nad-
škof Makarios postal simpatična figura. Prejšnji teden pa so v Londonu turški in grški ministrski predsednik, nadškof Makarios in voditelj turške manjšine na otoku dr. Kučuk ter britanski zunanji minister Selvyn Lloyd podpisali pogodbo, ki daje Cipru politično neodvisnost. Postal bo republika. Ta rešitev je kompromis, ki sicer ni nikogar izmed prizadetih osrečil, vendar je odstranil jabolko prepira, ki je zastrupljalo odnose med Grčijo, Turčijo in Veliko Britanijo. Od politične zrelosti grške večine na otoku bo odvisno, ali se bo življenje turške manjšine ondi mirno razvijalo. Najbolj zadovoljni so pa pri tem tisti, ki so pravzaprav največ »izgubili«: Angleži.' Oni so zopet ob eno kolonijo manj, rešeni so pa tudi velike skrbi za red in mir na otoku. Ohranili so pa to, za kar se jim je pravzaprav šlo: vojaška oporišča na otoku, ki jih bodo imeli zasedena v imenu Atlantskega pakta. In glej, edini, ki s povratkom miru na Ciper -niso zadovoljni, so Sovjeti.
... in nri nas v Avstriji
Južnbtirolsko vprašanje v ospredju
Ob priliki 150.-letnice smrti Andreja Ho-ferja, tirolskega upornika v napoleonskih časih, je njegova rojstna dežela Južna Tirolska in z njo zvezano vprašanje avstrijske manjšine v Italiji zopet stopilo v ospredje. Začelo se je z obiskom predstavnikov Južne Tirolske na Dunaju pred nekaj tedni. Takrat so južnotirolski politični voditelji bili sprejeti pri zvezni vladi (ki si je za to vzela čas, dočim. ga za koroške Slovence nima!) ter se pritožili proti politiki italijanske vlade, ki gradi v Boznu in drugod velike stanovanjske bloke za priseljene Italijane. Južnotirolski predstavniki v pokrajinski vladi »Alto Adige-Trentino« so iz protesta odstopili, a južnotirolski župani zagrozili, da bodo storili isto. Italijani se zaradi tega niso nič kaj razburili. Namesto predstavnikov manjšine v pokrajinski vladi so enostavno imenovali Italijane .. . Vse gre mirno naprej in spričo tega so si župani premislili ter lepo obsedeli na svojih stolčkih.
Napetost je prikipela do vrhunca, ko sta se tirolski deželni glavar dr. Tschingfrey in deželni svetnik dr. Oberhammer podala na Južno Tirolsko, da se udeležita proslave upora pred 150. leti. Italijanske obmejne oblasti so jima na Brennerju zastavile pot in moža sta se morala vrniti v Innsbruck. Avstrijska vlada je v Rimu protestirala, toda novi zunanji minister Pella si je najprej vzel precej časa za spre-
Napetost zaradi Južne Tirolske se pa že občutno pozna na splošnih odnošajih med obema državama in izgleda, da utegne Italija seči celo po gospodarskih represalijah. Avstrijske carinske oblasti na Vratih so dale že dober zgled z novimi carinami na »mali uvoz« iz Trbiža, ki so zbudile precej hude krvi v Celovcu in Beljaku, kjer se je nakupovalna pot v Trbiž že kar udomačila. Pred kratkim je italijanska vlada odobrila večji kontingent za uvoz jugoslov. živine, kar bo šlo na škodo avstrijskih izvoznikov. Slišati je celo, da utegne Italija
omejiti uvoz lesa iz Avstrije, s čemer bi seveda bila ljubezen Avstrijcev do manjšine na Južnem Tirolskem postavljena na zelo hudo preizkušnjo.
V vsakem primeru pa avstrijski hrup glede južnotirolskc manjšine postavlja Avstrijo-v mednarodnem svetu v dvomljivo luč, kajti znano je, da so bile doslej dosledno koroškim Slovencem zanikane mnoge pravice, ki jih Južni Tirolci že imajo oz. jih zanje Avstrija zahteva.
Sicer pa izgleda, da na Dunaju niso posebno bojaželjni in Italija je tudi to spretno izkoristila zase. Dočim je tirolskim politikom preprečila potovanje na Južno Tirolsko, pa je avstrijski državni tajnik v zunanjem ministrstvu dr. Gschnitzer lahko nemoteno potoval v Hoferjev rojstni kraj v Passeiertalu in položil venec na njegov spomenik. Čudno je le, da se je dr. Gschnitzer pustil zmanevrirati v ta podvig, ki se je končal z moralno klofuto njegovim tirolskim somišljenikom ter italijansko politično zmago.
Kupi premoga se kopičijo tudi v Avstriji in delajo sive lase politikom in gospodarstvenikom. Preobilje premoga je splošen evropski pojav in zaradi naraslih zalog posebno trpita Zapadna Nemčija in Belgija. Cene so padle in tudi sama po sebi skromna avstrijska proizvodnja se je znašla v težavah. Delavske organizacije so se takoj oglasile z zahtevo, da država prepove uvoz cenejšega tujega premoga in s tem zajamči prodajo domačega dražjega premoga. Takoj so se seveda oglasili zastopniki kmetijstva, ki so opozorili socialiste, da oni sicer zahtevajo zaščito domačega premoga pred tujo konkurenco, so pa proti zaščiti domačega poljedelstva pred tujimi agrarnimi pridelki. Stvar ni tako čudna, kajti rudarji volijo socialiste, kmetje pa ne .. . Vsekakor bodo v tem položaju mogli tudi kmetijski zastopniki kaj izbiti za stan, ki je glede svojih upravičenih zahtev bil doslej še najmanj uslišan, če bodo zadosti spretni, česar pa doslej še niso dokazali.
Papeški nuncij sprejet pri državnem predsedniku
Papeški predstavnik na Dunaju, apostolski nuncij nadškof Dellepiane je te dni praznoval 75-letnico rojstva in je dobil z vseh strani mnogo čestitk. Slovesni obisk nuncija pri drž. predsedniku dr. Scharfu kaže, da se je ozračje med Dunajem in Vatikanom v zadnjem času nekoliko izboljšalo in izgleda, da pogajanja za konkordat dobro napredujejo.
Pri nas na Koroškem
pa je mož, ki ima mošnjo dežele v svojih rokah, finančni referent deželni svetnik Sima v Velikovcu izjavil, da bodo baje prihodnje leto le
začeli graditi znamenito podjunsko železnico
kajti nekaj denarja v ta namen je že na razpolagi, čeprav ne baš mnogo, je še pripomnil. V zadnjem času so se. namreč pojavile govorice, da v proračunu predvidenega zneska ne bodo mogli porabiti zaradi telega, ker potrebni načrti niso bili pravočasno gotovi. Denar, ki je na razpolago, so pa mislili uporabiti za cestno železnico na Dunaju. Usoda podjunske železnice je zelo zamotana, gotovo še bolj kot njena trasa. Sicer pa posebno danes, ko povsod vlada preobilje premoga, pomen te železnice postaja še manjši, kot je bil in bi *res lahko tiste milijone kje drugje koristneje uporabili, recimo za ceste v južnem delu dežele!
SLOVENCI
dama ut po metu
Zgradnjo elektrarne v Kazazah bodo kmalu začeli,
je nadalje napovedal deželni svetnik Sima, kajti vse ovire glede potrebnega denarja so bile odstranjene. Načrti in proračuni so že gotovi. Stala bo 668 milijonov šil. in začetek gradbenih del bo prihodnje leto. Ta projekt je vsekakor važnejši in tudi v go-sporskem pogledu rentabilnejši, kajti potrebe po električnem toku rastejo iz leta V leto.
SV. KRIŠTOF IN PAT RO N AVTOMOBILISTOV
Sveti Krištof je že dolgo let zaščitnik avtomobilistov in najdemo njegovo sliko pogosto tudi na avtomobilih. Neka ameriška tovarna je v zvezi s tem postavila na trg novost.
Če preseže hitrost avtomobila 100 kilometrov, se posveti pod sliko svetnika napis: »Zdaj pa ne računaj več na mene!«
Otvoritev slovenskega parlamenta
Dne 19. februarja se je v Ljubljani slovesno za’ čelo redno zasedanje Ljudske skupščine Ljudski republike Slovenije, topot prvič v novozgrajeni palači v Šubičevi ulici. Predsednik Miha Marin* ko je v kratkem otvoritvenem nagovoru dejal, dS je to zgodovinski dogodek, kajti prvič v zgodovini zaseda slovenski parlament v lastnem, v ta natneil zgrajenem domu. Takoj po koncu druge svetovne vojne je sedaj že pokojni arhitekt Jože Plečnik zamislil stavbo novega slovenskega parlamenta, ki bi s svojo katedrali podobno obliko vtisnila prestolnici Slovenije svoj posebni pečat, podobno kot ga daje Londonu Westminster, Dunaju stolnica sv. Štefana, Parizu cerkev Notre Dame in Eiffclov stolp, Rimu bazilika sv. Petra. Radi pomanjkanja sredstev in drugih razlogov ta načrt ni bil izveden. Izdelava osnutka za moderno, vsaj sedanjim potrebam zadovoljujoče poslopje je bilo nato poverjena ing. arh. Ernestu Glanzu. Novozgrajena pala- ’ ča je moderna stavba, ki dobro služi svojemu namenu, obenem pa je estetska obogatitev Ljubljane. Ostala bo brez ozira na spremembe razmer. Njeno notranjost so okrasili s svojimi deli najboljši slovenski likovni umetniki, kot smo že pred kratkim poročali v našem listu. Padlo je v oči, da pri otvoritvi ni bilo nobenih gostov v imenu osrednje vla-’ de in zveznega parlamenta v Beogradu.
Našla je življensko nit - na Norveškem
Pod tem naslovom je dnevnik „Romerikes Blad”, ki izhaja na Norveškem, poročal o 21-letni Slovenki Marjeti Ficko. Ona je spletla nov oltarni prt za cerkev v kraju Furiseth; ta prt prihajajo občudovat od blizu in daleč. Za izdelavo je porabila 350 ur. Ima pa naročila še za vezenje obrednih oblačil še za dve nadaljnji cerkvi. Marjeta Ficko je po rodu iz okolice Prsta in se je kot begunka preselila s starši na Norveško, kjer si je družina ustvarila novo življenje. Marjeta obiskuje šolo za ročna dela in namerava postati učiteljica za ročna delaj Ko so se pred 7 leti iz begunskega taborišča v sončni južni Italiji odpravljali proti mrzlemu severu, so Marjeto nekateri plašili: „Nc hodite, tam gori ni nikoli sonca, je večni led in sneg in po ulicah se plazijo volkovi." Pa ona tega ni preveč verjela in je zadovoljna z gostoljubno deželo, kjer je družina našla sicer mrzle kraje, a tudi dobre ljudi, ki so jim pomagali ustvariti si topel dom.
Letošnje Mohorjeve knjige iz Celja
1 udi za leto 19.59 je Mohorjeva družba v Celju, kljub znatni zamudi, izdala svoj tedni knjižni dar, ki obsega 4 knjige. Koledar je skrbno in pestro urejen. V primeri z nekaterimi prejšnjimi leti prijetno vpliva odsotnost političnih člankov časovnega pomena. Koledar krasijo številne slike s kratko razlago. Le ena, ki predstavlja nekega starejšega gospoda, je brez komentarja. Kaledarijski seznam z, imeni svetnikov bo ustregel številnim bralcem v Sloveniji, saj je v tem pogledu Koledar res edinstvena publikacija. Posebno vrednost mu daje še duhovna misel za vsak mesec, ki navezuje na svetopisemske izreke. Zelo bogat je literarni del, ki prinaša celo vrsto kratkih zgodb. Med avtorji srečamo priznana iir spoštovana imena kot F. S. Finžgar, Janez Jalen, njima pa se pridružujejo mlajši kot Alojz Rebula, Janez Kmet in drugi. Bera pesništva je tudi obilna in med temi velja posebej omeniti Antona Vodnika. Poučni so članki o jugoslovanskih gospodarskih načrtih ter o razvoju in vlogi elektrike. Koroški je posvečen članek Jožeta Dolenca, ki razgrinja pred slovensko javnostjo (saj je Mohorjeva družba še vedno založba z, največjo knjižno naklado — okrog 80.000 izvodov) ,,Delež Koroške v slovenski kulturi." Ta temeljiti članek prikaže v jasni in zgoščeni obliki doprinos koroških kulturnih delavcev k skupni slovenski kulturi, od flrržinskih spomenikov pred 900 leti pa prek cister-cijanca L. Pachernekerja iz Vetrinja, ki.je spisal prvo slovensko knjigo za katoliško versko obnovo našega rodu — Katekizem, preko Megiserja, Guts-mana, Slomška, Einspielerja, Matije Majarja Ziljskega, Janežiča pa do današnje dobe. Pisec zaključuje svoj sestavek takole: ..Koroški delež v slovenski kulturi je velik in je plod slovenske koroške zemlje, njenega političnega, družbenega in jezikovnega življenja, ki je vzlic vsemu le ohranilo svoje slovenske posebnosti, od preproste narodne pesmi preko bukovniške književnosti, koroških slovenskih narečij itd., pa do najvišjih oblik slovenskega znanstvenega in kulturnega življenja, s katerimi veže Koroško v pisano in živo celoto slovenske kulture."
Bibliofilska dragocenost je lična izdaja F. S. Finž-garjeve zbirke pripovedk ..Makalonca", ki jo je okrasil mojster Jože Plečnik.
Kot 109. zvezek Slovenskih večernic so izšli „Vo-zarji", je to prvi del že znane povesti Janeza Jalena „Ovčar Marko”, četrta knjiga redne zbirke je „Na-šc domače zdravilne rastline."
Ugledni koroški možje slovenskega rodu
(Iz zapuščine pokojnega prelata Valentina Podgorca)
Ob poti, ki vodi iz Tinj v Grabštanj, se je na trdneni kmečkem domu rodil sin France leta 1781. Ko je dorasel so ga na priporočilo prošta Hietla poslali v Celovec v višje šole. Ko so leta 1797 Francozi zasedli Celovec, je zbežal ponoči iz mesta domov in hotel postati kmet. Toda Bog ga je namenil za kaj drugega. Sledeč njegovemu klicu se je vrnil v Celovec in postal duhovnik. Kot kaplan je nadaljeval študije in dosegel doktorat- na dunajski univerzi. Bil je poklican za profesorja v Gradec, kjer je postal celo rektor univerze. Zaradi svoje učenosti je zaslovel po vsej Avstriji.
Nadškof France Lušin
(Nadaljevanje in konec)
Cesar je postal na Lušina pozoren in ga je imenoval za gubernijalnega svetnika v Inomostu. Tu je bilo njegovo delovanje tako ugledno, da ga je cesar čez tri leta imenoval za škofa v Trientu.
Lušin je proti temu imenovanju ugovarjal v pismu na cesarja: »Tridentinska ško-lija je imela doslej škofe plemiškega rodu. T udi kanoniki so v Trientu plemiči. Jaz •sem priprostega kmeta sin in nisem pripraven za tako mesto.«
Cesar pa je Lušinu odpisal: »Jaz lahko Loga napravim za plemenitaša, ne pa za apostola. Prepričan sem, da boste apostolski škof.«
Med prvimi, ki so Lušinu čestitali, je bil celovški stolni prošt Pavlič, ki je nekaj mesecev zatem bil sam imenovan za škofa.
Kot da je navaden kaplan, je Lušin potoval v Trient. Prenočil je blizu meje pri nekem dekanu, ki ga je imel za sumljivega človeka in ga je o vsem mogočem izpraševal. Ko dekan ne odjenja, ga Lušin pokliče v stran in mu de: »Tridentinski knezoškof vas prosi, da. mu ne bodite nadležni,« nakar je vneti mož jenjal.
Tridentinci so izprva svojega škofa gledali po strani, ker ni bil plemič. Italijani so mislili, da je Nemec. Ali kmalu so spoznali ljudje v njem blagega in vnetega nad-pastirja.
Župnije je pridno vizitiral ne kot predstojnik, marveč kot oče. V škofiji je na novo zacvetelo versko življenje.
L. 1834. je cesar Lušina imenoval za nadškofa'v Lvovu. Tudi Rimu je bil predlog všeč. Poljaki pa so novega nadškofa sprejeli mrzlo in se Lušin v Lvovu ni mogel udomačiti. Ko je Lušin videl, da tam ne more delovati, kakor bi želel, je prosil premestitve. Bil je imenovan za nadškofa v Gorici, kjer je ravnokar umrl nadškof Balant. Na Veliko Gospojnico 1835 so Goričani slovesno sprejeli novega nadškofa. Prva njegova skrb je bila, da razširi in zboljša bogoslovje. Za svoje duhovnike je škof sam imel duhovne vaje. Postavil je nov zavod za gluhoneme in sirotišče za revne otroke. Usta-novil je bolnico za ženske, za moške pa so jo bili uredili že poprej usmiljeni bratje. Na svoje dobrodelne zavode je poklical za vodstvo usmiljenke. Za posamezne župnije je določeval misijone. Sam je pridno vizitiral župnije in navdušeno pridigal.
Nadškof Lušin je bil nadvse radodaren.
Vse ga je prosilo podpore v prepričanju, da škof pač mora imeti neke skrite zaklade. Po navadi je dajal, kolikor je pač zmogel. Z Lušinovo podporo je bilo omogočeno, da je Marko Pernhart, Drtničev iz Tinj, postal sloveč slikar. (Uradniki, ki so škofu mesečno izplačevali plačo, so mu nalašč dajali drobiž, misleč: »Če mu damo bankovce, se jih prehitro iznebi!«) Včasih je bil brez denarja, ker je vse razdal. Nekoč pride neki obrtnik prosit podporo, ker mora plačati dolg, ki je bil že iztožen. Ko nadškof ni imel denarja, je siromaku podaril srebrno namizno orodje, ki je pa navadno škofijska oprema in se ne sme razdajati, škofje to opremo dedujejo eden od drugega. Obrtnik je nesel srebrnino v zastavljalnico in tam so spoznali škofijska znamenja. Hoteli so zdaj moža zapreti, pa se je izkazalo, da mu je srebrnino podaril škof. Na stare dni je prodal nadškof še svoje konje, da pomaga siromakom.
Boroveljski puškarji so v 1. 1958 proslavili. 400 let obstoja svoje obrti s številnimi gospodarskimi, strokovnimi in kulturnimi prireditvami v Borovljah in Celovcu.
Profesor slovenščine na celovški gimnaziji, Janez Šajnik, domačin iz Borovelj, je objavil v koledarju Mohorjeve družbe za leto 1889 članek »Borovlje in puškanja v Borovljah«, v katerem med drugim piše:
»Ob potoku, ljubeljska Borovnica imenovanem, v podnožju Žohtara (ali Borov-škega Vrha), obdana od Grlovca, od Maci-ne in Sinje Gore razteza se borovska vas. Po zadnji štetvi ima 1324 prebivalcev, izmed teh dalo se je jih 666 zapisati za Nemce; pravih Nemcev, ako odštejemo uradnike, cesarske in fužinske, bodeš našel borno peščico; vsi drugi so slovenske krvi, štu-lijo se pa za Nemce misleč, da so bogvedi kaj več, govoriti nemški pa ne znajo. Kazijo pa tudi svoj materni jezik, ker nimajo šol, v katerih bi se ga dobro naučili; dru-gači bi se pač ne sramovali slovenske tako milo zvoneče besede.
Že od nekdaj slovi borovška puškarija. Ta se je izcimila iz domače obrtnije. Kakor Slovenci sploh, tako tudi po Rožu imajo posebno spretnost v ročnih delih. Ni še prc-
L. 1849. se je vršil na Dunaju sestanek avstrijskih škofov. Lušin jim je bil odličen in razumen svetovalec. Iz Dunaja se je v Gorico peljal skozi Koroško, pa ni hotel in mogel v Tinje zaradi bolehnosti in zaradi pomanjkanja denarja.
Ko je pa leta 1853. pogorela tinjska cerkev s proštijo vred, je pisal Lušin proštu Velbiču: »Domača cerkev, kjer sem bil krščen, je pogorela. Lepi zvonovi, ki sem jih tolikokrat vesel zvonil, so se v vročini ognja stalili. Kolika žalost zame! Rad bi Vam poslal denarja v pomoč, ali kaj, ko ga sam nimam!«
Dvajset let je. bil Lušin nadškof v Gorici. Dne 2. majnika 1852 je umrl, 73 let star. Gotovine ni toliko zapustil, da bi bilo za pogreb in vendar je bil pogreb kraljevski, tako se je ljudstvu blagi nadškof prikupil. V prvi .svetovni vojni je bila porušena kapela, v kateri je bil nadškof pokopan. Kasneje so trupla rajnih nadškofov položili v goriški stolni cerkvi k večnemu počitku.
Še.danes stoji v lepi sončni tinjski župniji Lušinov dom in spominja na rodove, ki so tukaj molili in delali. Naj bi bil nadškof Franc Lušin, ki je izšel iz tega doma, r>aši mladini vzvišen zgled, kako naj varuje svetinje očetov in služi Bogu. Našim študentom pa naj bo svetel zgled, kako naj se trudijo in borijo za veliki poklic duhov-nika-namestnika Kristusovega v božjem kraljestvu na zemlji.
teklo mnogo let, odkar je cvetela skoro v vsaki vasi kaka domača obrt: v Bilčji Vasi (ali v Bilčovsu) pletli so slamenjake, v Pod-gorjah in okolici tkali so razne prtenine, v Breznici žgali so črne piskre, v Borovljah in okolici slovela je čipkarija, ohranila pa se je do naših časov suha roba na Kočuhi in puškarstvo v Borovljah. Ljubeljska Borovnica je deroč potok. Od leta do leta nanaša pečevje in pesek z Grlovca na vedno rastoč prod. Vsa zemlja v okolici je prod-nasta. Vidi se, da je severna plat Grlov-čeva že nasuta po dolini proti Dravi, Nerodovitna zemlja prisilila je že pred mnogo mnogo leti naseljence borovske, da so se lotili rokodelstva. Postali so nezavisni od zemljišča, po katerem so bivali. Ugodna lega za potokom pa jih je učila uporabljati vodno moč. Nastale so fužine za železo, žico (čoveženj) in žeblje. Borov-Ijanci bili so kovači in žebljarji. Povzdignili so žebljarstvo še oni kranjski rojaki, ki so se preselili iz Tržiča v Borovlje. Okoli leta 1350 namreč odtrgal se je po nesem potresu velik kos Košute in je zasul Tržič, onkraj Ljubelja. Prebivalci sezidali so nov Tržič; nekaj pa jili.se je podalo čez Ljubelj v Borovlje, kjer so se pri-
družili kovačem in žebljarjem. Odtod izvira stara moška noša v Borovljah, ki je jako podobna gorenje-kranjski.«
Po ohranjenih listinah (zemljiših knjigah in sodnih zapisnikih) humperškega gradu, katerega podložniki so bili slovenski prebivalci Spodnjega Roža, sega začetek puškarske obrti v Borovljah v dobo pred letom 1558. Tako je v Borovljah že leta 1555 začel izdelovati puške ključavničarski mojster Janez Huebner, ki sc je tega leta tja priselil. Naslednje leto pa sta brata Peter in Tomaž Rachoy, katerih oče Jurij je okoli leta 1524 ustanovil v Borovljah žičarnico, pričela izdelovati puške; bila sta brez izpita iz ključavničarske obrti in tako rekoč šušmarja. Kljub temu pa sta leta 1560 postala dobavitelja pušk koroških stanov in dvornega vojnega sveta na Dunaju. Vpisi v zemljiški knjigi o pridobitvah lastninske pravice puškarjev nad nepremičninami nam razodevajo, v katerih vaseh izven Borovelj so že pred letom 1558 bili puškarji. Tako se omenja po en puškar-kovač v 1. 1556 v Zgornji vesci pri šmarjeti v Rožu, ki je podedoval kajžo, v letu 1558 v Glinjah, Dulah pri Kočuhi, ki je kupil od Jurija Sumerja bajto, v Resniku, severno od Borovelj, pa je istega leta Ivan Gla-witsch, puškar-kopitar, kupil kajžo, 1. 1557 si je v Borovljah zgradil hišo Janez Butsch (Wutsch), sin sodnika na humperškem gradu Urbana Butscha, ki se je leta 1559 preselil v Kožentavro na posestvo svojega očeta. Tudi nam je ohranjen opis ene prvih kovačnic pušk iz leta 1558, ki je bila v Kočuhi, vzhodno od Borovelj.
Srečno naključje je hotelo, da je nastala v isti dobi velika potreba po strelnem orožju. Avstrija se je morala vojaško zavarovati proti turškim vpadom in je morala opremiti z orožjem že obstoječe in na novo ustanovljene orožarne. LJtrdila je tudi mesta Ljubljano, Gradec in Celovec. Iz leta 1558 izvira prvo veliko naročilo pušk za ljubljansko orožarno. O tem nam priča ohranjeno pismo avstrijskega cesarja I. / dne 12. junija 1558 na ljubljanskega vice-doma Christopha von KniiHenberga, v katerem omenja, da je zaukazal skrbniku ljubljanske orožarne Janezu Tillhopffu naročili pri boroveljskih puškarjih dobavo 800 pušk za orožarno. Dobavljenih in plačanih pa je bilo sjimo 33 pušk. Ker je zmanjkalo denarja za plačilo nadaljnjih pušk, je orožarna dobavo preklicala; Ker pa je bila oprema ljubljanske orožarne / orožjem zelo nujna, je cesar v tem pismu zaukazal ljubljanskemu vicedomu, da poskrbi za takojšnjo dobavo še ostalih 767 pušk s Koroške in da jih plača iz dohodkov vicedomskega urada na Kranjskem.
To naročilo je imelo za posledico polno zaposlitev boroveljskih puškarjev in je bilo začetek široke produkcije pušk. /. izvršitvijo te dobave so si boroveljski puškarji pridobili velik sloves,
(Dalje prihodnjič)
Boroveljsko puškarstvo Mkdaj u* da^
Po publikaciji „članki članov Instituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani” posnemamo sestavek o zgodovini boroveljskega puškarstva, ki ga je spisal koroški rojak dr. Julij Fclaher.
FRAN ERJAVEC:	227
koroški Slovenci
ID. del.
S tem je bila pa neosredotočena avstrijska armada že razdvojena, kajti Vukasovič se je moral z manjšim delom umakniti daleč na vzhod za reko Oglio, dočim je ostal Mčdas z. glavnino odrezan na zapadu. Ko je Mčdas izvedel za francosko zasedbo Milana, je takoj krenil proti Francozom, enako pa tudi Bonaparte. Srečala sta se pri vasi Marengo blizu Alessandrije, natančno, kakor je bil Bonaparte napovedal že v Parizu. Ta zgodovinska bitka se je začela dne 14. VI. zjutraj in ker tudi Bonaparte ni imel zbranih vseh svojih divizij, so se začeli Francozi že umikati pred spočitimi, dobro oboroženimi nadštevilnimi in besno napadajočimi Avstrijci. Melas je poslal ob 3. uri popoldne na Dunaj že poročilo o svoji zmagi, ko so dve uri pozneje prihitele še oddvojene francoske čete in zvečer so bili Avstrijci uničujoče poraženi. Že naslednji dan so bili prisiljeni podpisati premirje in se z bednimi ostanki svoje armade umakniti za reko Mincio. Bonaparte jim je sicer pustil še Toskano, toda velika večina bivše Cisalpin-ske republike je bila zopet v francoskih rokah in Avstrijci so vnovič izgubili, kar so si pridobili s težkimi žrtvami.
Moreau-jeva severna armada je medtem prekoračila Ren in Schwarzwald ter v manjših bitkah prisilil Kraya, da se je umikal na Predarlsko in na reko Iller ter ga odrezal tudi od avstrijskih čet na Tirolskem. Čeprav je imel Kray 140.000 mož proti 90.000 Francozom, so morali Avstrijci zapustiti tudi Ulm, nakar so Francozi prekoračili še Donavo, vkorakali v Miinchen in vrgli Avstrijce na reko Inn. S teh položajev je morala potem dne 15. Vil. tudi južnonemška avstrijska armada podpisati v Parsdoriu pri Miinchenu premirje. Vtis teh kapitulacij v Italiji in v južni Nemčiji je bil v vsej Avstriji vprav po-
razen. Na Koroškem dolgo tega sploh niso mogli verjeti in v Celovcu je bilo ogorčenje toliko, da so vsi gostje takoj demonstrativno zapuščali kavarne in gostilne, če se je v njih prikazal kak oficir tistih konjeniških polkov, ki so zakrivili zgodovinsko katastrofo pri Marengu.
Po teh zmagah je Bonaparte že dni 16. VI. pozval cesarja Franca k pogajanjem za mir, toda naletel je slabo. Da bi pridobila na času, sta omenjeni in Thugut sicer poslala v Pariz generala S t. J u 1 i e n a na razgovore in ta je tudi podpisal predhodni mir na osnovi campofor-mijskega miru z dodatkom, da prepušča Avstriji! Franciji ves levi breg Rena. Toda zaslepljeni Thugut je sklenil medtem z Angleži dogovor, da ne sklene Avstrija nobenega miru brez soglasja z Anglijo, ki mu je bila zato obljubila 24 milj. gld podpore. Glede na to je tudi odklonil predhodni mir, ki ga je bil sklenil St. Julien ter ga za kazen poslal celo v internacijo na Sedmograško. Tako sta na ljubo sebičnim Angležem padla v vodo seveda premirje in predhodni mir. Na dunajskem dvoru se je vršil ljut boj med vojno stranko, ki sta ji načelovala Thugut in cesarica, ter nadvojvodom Karlom, 'ki je uvidevno svaril pred nadaljnjimi vojnimi pustolovščinami. Da bi še bolj poudaril svoje stališče, je Thugut spričo popolnega poloma svoje kratkovidne politike celo odstopil, toda preko glupega glavnega cesarjevega svetovalca grofa Collo-reda je obdržal še vedno močan vpliv na vodstvo zunanje politike. Za njegovega naslednika je bil imenovan grof L u d o v. C o b e n z 1.
Thugutu je manjkala ravno glavna lastnost dobrega politika, namreč ta, da ni nikoli znal pravilno preceniti svojih in nasprotnih sil. Priznati mu je pa vendarle treba, da se je dokaj dobro zavedal vseh pomanjkljivosti zastarelega avstrijskega državnega in vladnega ustroja, toda radi okorne nesposobnosti cesarja Franca II., radi pogubnih intrig dvornih krogov in radi usodne samovolje vodilnih uradnikov ni imel moči, da bi jih bil ozdravil. Gobenzl je sicer tudi odpotoval v Pariz na razgovore z
Bonapartejevim bratom Jožefom, toda Bonapartcju je ta neiskrena avstrijska igra bila vprav dobrodošla. Odklonil je podrobneje označiti odškodnino, ki naj bi jo dobila Avstrija v Italiji za odstop vsega levega brega Rena in Francozi so dovedli v Italijo še svojo tretjo rezervno ar mado, se utrdili v Cisalpinski republiki, v Genovi in v Piemontu ter zasedli še Toskano. Bonaparte je računal s tem, da bo zadal Avstrijcem vnovič smrtni udarec v Italiji, toda prehiteli so ga dogodki na severnem bojišču. Tu so začeli Avstrijci dne L XII. ofenzivo z nadmočno vojsko, ki ji je poveljeval devetnajstletni n a d v o j v o d a Iv a n (njen resnični poveljnik je bil pa popolnoma nesposobni gen. Lauer). Francoski poveljnik Moreau je že dva dni nato izvršil protiudarec in dne 3. XII. pri bavarski vasi Hohenlinden naravnost uničil avstrijsko armado. Od 68.000 mož se jih je rešilo komaj 30.000 z begom za Anižo. Francozi so nato naglo napredovali na Salzburško ter v dolino Aniže in Mure.
Ker so se s tem Francozi vnovič približali koroški meji, je skušala vlada organizirati posebno prostovoljsko deželno brambo. Za njih poveljnika~na Koroškem je bil imenovan gener. L u s i g n a n , za organizatorja pa grof P. Ci o e s s, ki se je bil že ob priliki prejšnje vojne izkazal za odličnega organizatorja preskrbe odhajajočih francoskih čet in prehrane civilnega prebivalstva, a vrhovno vodstvo je bilo poverjeno dvornemu komisarju grofu F. J. YV u r m b ran d u. Goess se je tudi tega posla lotil z vso vnemo. Sestavil je podrobni načrt, po katerem bi se pii-tegnilo za orožje sposobno moško prebivalstvo od 18.—60. leta k obrambi deželnih meja v sodelovanju z rednim vojaštvom. Lusignan in Goess sta izdala že dne 16. XII. zadevna navodila vsem vojaškim okrajem (sodiščem), ki so jih sporočili potem občinam in so jih morali duhovniki oznaniti raz prižnice. Po teh navodilih bi se morali prostovoljci v 6 dneh javiti pri svojih gospoščinah s svojim »orožjem«, t. j. s puškami, sulicami, sekirami, kosami, koli itd.	CDalJe Prihodnjič).
ŠMIHEL PRI PLIBERKU
Ustoličenje novega /upnika Prva postna nedelja za Šmihel ni bila žalostna, ampak slovesna in vesela: slovesno je bil instaliran naš novi žujrnik, preč. g. Kristo Srienc. To pomeni, da je bil novi župnik slovesno in uradno po škofovem zastopniku mil. g. kanoniku Alešu Zechnerju postavljen za župnika.
Saj je preč. g. župnik že nekaj mesecev vršil župnijske posle, toda sedaj je res prav naš, sedaj se ne more več premisliti in nam uiti in tako imamo po devetmesečnem premoru zopet pravega, stalnega župnika. V nedeljo je šmihelska farna družina pokazala, kako je tega vesela.
Velika množica se je zbrala pred župniščem, ko je novi g. župnik prišel v spremstvu mil. g. kanonika Zechnerja in vogrške-ga provizorja č. g. Zaletela. Pevci so mu pod vodstvom g. Miheja Sadjaka zapeli pozdravno pesem, nakar je šel sprevod proti cerkvi. Pri slavoloku pred cerkvijo, kjer je bil napis »Farna družina pozdravlja svojega očeta«, ga je najprej v imenu šolarjev pozdravila učenka Klokarjeva Lenčka. Ob spremstvu vseh ministrantov so deklamirali trije; oba Poltnikova in Žopov z Letine. Pozdrave župne cerkve in vseh podružnic je izrazila dijakinja Helga Čebul v deklamaciji:
Župnik in dekan nas prečastiti, vašega prihoda se moramo veseliti,
Šent Lipš pa mora močno žalovati, ker vas je moral Šmihelu žrtvovati.
Pozdravlja vas prisrčno Šmihel, ki je lani rojaka-škofa sprejel in ima za patrona svetega M i h a č 1 a, ki tehta dobra in slaba dela.
Z geslom: „Kdo je kakor Bog!'’, hudiča pognal v peklenski rog.
Naj šr v fari satana prežene,
da se moč in dobrota božja razodene.
In Sveta Ka t a r i n a, ki jo pred sto leti, posvetil škof Slomšek je sveti, naj vso faro z griča varuje, in faranom pravo pamet posreduje!
Tam pod Peco Vas Večna ves pozdravlja, kjer sveti Martin kristjanom oznanja, da si pomagajmo, se med seboj ljubimo, vsi kot bratje v Kristusu živimo.
Pozdravljajo Vas tudi R i n k o 1 e ob Dravi, daleč so, pa krščanski duh je pravi.
In še mala, a lepa cerkvica v Dvoru se pridružuje Vaših voščilcev zboru.
Tem cerkvam gospodar in oče ste postali,	,
da bi jim le dolgo zvesti ostali!
Mi pa jih bomo pogosto radi obiskali, da bomo vedno boljši farani postali!
V imenu cerkvenega sveta so ga pozdravili ključar Pongračev oče. Ker je bil g. župan zadržan, ga je v imenu občine pozdravil g. Kralj, v imenu šole pa direktor g. Alfred Loser. Kot predsednica ga je v imenu Marijine družbe pozdravila Kučejeva Micka, v imenu Tretjega reda pa Kilnova mama. Kušej Hanzej je pozdravil v imenu Kat. prosvetnega društva in ga prosil, da bi tudi on tako kot njegov prednik pomagal društvu, da bo delalo po katoliških načelih in sirilo pravo krščansko in narodno omiko.
Ko je cerkveni zbor zapel še pesem: »Najvišji, vsemogočni Bog«, smo šli v okrašeno cerkev. G. kanonik so v slavnostni pridigi govorili o pomenu Marijinega leta, ki ga končavamo in o pomenu inštalacije in razložili obred. Novega župnika so izročili varstvu Marije in mogočnega nadangela Mihaela ter priprošnji rajnega župnika g. Piceja in rajnega bogoslovca Silana iz Žvabeka, rojstne fare župnikove. Silan je tik pred posvečenjem žrtvoval svoje življenje in svoje izredne talente za duhovniški naraščaj.
Po lepem in pomenljivem obredu inštalacije je imel g. župnik slovesno sv. mašo ob asistenci mil. g. kanonika. V pridigi je omenil misli, ki ga vodijo v dušnem pastirstvu, da hoče biti vsej farni družini oče, da jih hoče voditi k oltarju in obhajilni mizi, da naj bo hiša božja lepa in kraj veselja in da hoče imeti otroško srce žive vere, materinsko srce ljubezni in moško srce dejanj.
Farani so v nabito polni cerkvi pozorno sledili obredom in toplim besedam g. ka-
nonika in g. župnika in uživali lepo cerkveno petje. Ob koncu pa so z g. župnikom vsi veselo in hvaležno zakeli zahvalno pesem: »Tebe Boga hvalimo«. Res moramo bili veseli in Bogu hvaležni, da nam pošilja svoje poslance-duhovnike in da je poslal šmihelski fari tako gorečega in izkušenega pastirja!
Sedaj pa omenimo še zadnjo poroko v pustnem času. Na pustni ponedeljek sta se v župni cerkvi poročila Albin Baučej, pd. Mačkov iz Letine in Ana W61bl iz Male
ST. LIPS
(Šolske razmere in se drugo)
Mi Sentlipšani smo trdno uverjeni, da je naš kraj najlepši na svetu. O tem so nas prepričali tudi g. Vinko Zaletel ob priliki svojega predavanja o Ameriki, katero so imeli na zadnjo predpostno nedeljo v farni dvorani. Saj je ob zaključku tega tako zanimivega predavanja, pri katerem smo videli celo vrsto čudovito lepih slik, vzkliknil star naš očanec: »Vse lepo, a najlepši pa je le naš Št. Lipš!«
Kljub svojim divnim lepotam je postal tudi naš kraj umirajoča fara. Lanska farna bilanca beleži proti 13 pogrebom samo 5 krstov na leto.
Tudi letos, dasi doslej še nimamo niti enega krsta, je smrt pri nas že trikrat zamahnila s svojo koso. Prva je zatisnila oči blaga K u n č e v a teta Mojca, dolgoletna cerkvena pevka in Marijina družbenica, pa tudi dolgoletna skrbna gospodinja pri Kuncu. Znala je združiti v življenju največjo modrost: molitev in delo in je v tem našla svoj cilj in svojo srečo.
Drugi je odšel od nas T r i n k 1 n o v oče. V prejšnjih letih je bil kovač po poklicu. Kakor hrast je bil vedno trden in zdrav. Trden je bil tudi v svojih verskih in narodnih načelih. Zavratna bolezen pa je izčrpala njegove telesne sile in 14. januarja je odšel v večnost. Ženi vdovi naše iskreno sožalje!
Minuli ponedeljek, 16. febr. pa nas je zapustila Makčeva mati, Marija O p a r -jan. Dasi v najboljših letih, ji zavratna bolezen rak ni prizanesla. V bolnici in pri raznih zdravnikih je iskala zdravja, a zastonj.
• Kljub pogostim smrtnim slučajem se je pri nas v letošnjem pustu čezmerno veliko plesalo in godlo. Kjer se pleše, se tudi pije in navadno mnogo zapije! Zato je marsikoga glava bolela, ker je bila denarnica prazna. No, drugi so bili pa tembolj veseli, ker so dobro izkupili in si na stroške veseljakov nabasali torbe!
Omenili bi še, da je tudi k nam prišla šolska komisija. Videli je sicer nismo, a otroci so doma pripovedovali o tem. Učiteljstvo jo je skozi ves teden pričakovalo in bilo na njen prihod pripravljeno; kajti po poročilih otrok so bile mize v razredih vse v rožicah in table proti vsej dosedanji navadi polne slovenskih spisov. Po odhodu
vesi, Ker je nevesta iz globaške fare, ju je poročil globaški g. župnik preč. g. Franc Posch. Ženin je cerkveni pevec irT igralec Kat. prosv. društva. Vesela ojset je bila pri Likebu in seveda so jima pevci pred, pri in po poroki prepevali. Upamo, da bo ženin še nadalje ostal zvest petju in katoliškemu prosvetnemu delu in naj bo iz nju zarod nov, zvestih, varnih Šmihlečanov.
Želimo jima veliko sreče in blagoslova v zakonski skupnosti!
komisije so pa baje rožice ostale po mizah, ne pa slovenščina na tablah. Zopet je zavel germanski veter po šolskih prostorih. Samo po šoli, ko odidejo ostali otroci domov in so učenci z učiteljem vred izmučeni in nedovzetni, še ostanejo »slovenski zaprt-niki« v razredu in se učijo maternega jezika. Kakšni bodo uspehi te »idealne dvojezične šole«, bomo šele videli.
Vsekakor imamo vtis, da bi šola rada naredila kar čez noč iz naših otrok, ki so razen treh vsi slovenskega pokolenja, cele čistokrvne pragermane. Zato še ni dosti, da je normalni šolski pouk več ali manj popolnoma nemški, otroci naj bi poleg tega še v nemških igralnih nastopih tudi pred javnostjo pokazali svojo jezikovno pripadnost. Tako je naša šolska mladina pod vodstvom učiteljstva maja minulega leta priredila v gostilni pri škofu materinsko proslavo —, čuj in pomisli — s plesom. »Kaj takšnega nismo doživeli niti pod bivšim učiteljem in verskim odpadnikom Porčem«, so se zgražali starejši ljudje in zmajali z glavami. — »Friih iibt Sich der Meister!« je menda bilo pri tem vodilno načelo naših naprednih vzgojiteljev. In res so kmalu postali naši šolski otroci v gostilniških manirah pravi mojstri. Na kvatrno nedeljo v decembru so ponovno nastopili v gostilni Škof z igrico »Das ge-stohlene schwarze Buch«. Tudi generalna vaja je bila na preddan v omenjeni gostilni, ki že od nekdaj rada sprejema nemške goste, bodisi od blizu pa tudi dalje s severa. Misleč si, kar znajo odrasli, to znamo tudi mi, se je spravila skupina mladih igralcev ob priliki te generalne vaje na okusno etiketirane steklenice Škofove gostilniške zaloge. Najprej so si privoščili steklenico »kaltererja«. Ker jim je ta dobro teknila in je bila zaloga še obilna, so se spravili še na steklenico likerja. Da bi ga mogli bolj mirno poluckati, so pustili generalno vajo in se umaknili v zatišje z gozdom poraščenega Gradišča. Tam jim je verjetno sladka pijača kar’dobro teknila; kajti zvečer so prišli več kot Židane volje z »vaje« domov. Samo mladi želodci, še nenavajeni takšnih težkih preizkušenj, so se uprli in naredili mladim »korenjakom« in njih staršem nemalo težav.
No, kaj rečete k temu? — Nekdo bi morda pogruntal tako: namesto »Gestohlenes schwarzcs Buch« — »Die gestohlene Likor-
Prošnja prijateljem
Prejšnji številki »Našega tednika-Kroni-ke« je bila priložena poštna položnica (Er-lagschein). Tiste, ki je še niste uporabili, prosimo, da se je takoj poslužite in plačate naročnino za tekoče leto 1959 in sicer vsaj za 6 mesecev, kar znaša 30.— šil, če pa morete, pa za vse leto, to je 60.— šil.
Stroški za izdajanje lista se iz leta v leto večajo in v zadnjem času je skrajšanje delovnega časa na 45 ur tedensko prineslo novo podražitev.
Vsem naročnikom, ki so naročnino že poravnali se prav lepo zahvalimo, tiste pa, ki nam jo še dolgujejo za nazaj, prosimo, da jo čimprej poravnajo.
List je postal v teku let zvest obiskovalec naših družin, vasi in fara. Spremlja jih v dobrem in slabem, poroča o veselih in žalostnih dogodkih, nudi pestro branje, prinaša poročila iz tujih krajev in seznanja vas s položajem na svetu.
Zato je vaš resnični prijatelj in ta prijatelj ima tudi svoje težave. Zato prosimo vse tiste, ki zmorejo, da pri izpolnjevanju položnice za naročnino še primaknejo nekaj zraven za tiskovni sklad. Za vsak dar vnaprej Bog plačaj, ker smo prepričani, da vaš »Tednik« ne trka zastonj na vaša dobra srca!
Kdor hitro da, dvakrat da, pravi naš narodni pregovor.
Uprava
flasche!« Mi pa smo mnenja in to bo najboljši in najpravilnejši odgovor: »Friih iibt sich 'der Meister!« Tudi odgovorni vzgojitelji pač ne bodo vedeli boljšega odgovora in izgovora!
Glavno pri tem pa je le, da gostilniško podjetje ni utrpelo škode. Za ukradeno pijačo so morali prispevati po salomonski razsodbi starši mladih »mojstrov«.
Vprašujemo se starejši ljudje, ki gledamo življenje skozi očala dolgoletnih izkušenj: »Ali je bilo treba teh žalostnih izgredov?« ... Ne in nikakor, če bi ostala šola tam, kamor spada, — v š b 1 i !
Življenje v Kmetijski šoli v Tinjah je lepo in poučno
Gojenec kmetijsko-gospodarske šole v Tinjah pije:
Dragi prijatelji!
Lep večer je danes. Po končanem pouku in delu stojim pri oknu učilnice in gledam v zvezdnato nebo. Mesec je pravkar priku-kal izza gora v daljavi. Premišljujem o tem in onem, pa mi je prišla misel, da bi Vam nekaj napisal o našem življenju na šoli v Tinjah.
Letos nas je samo devet gojencev, dočim jih je druga leta bilo okrog 20. Kljub temu pa imamo reden pouk v polnem obsegu v vseh 20 predmetih, ki jih vsebuje učni načrt. Z zanimanjem sledimo predavanjem, kajti po nekaj urah smo že spoznali, da nam bodo nudile mnogo koristnega za živ- ' Ijenje. Največjo važnost polagajo seveda na gospodarske zadeve, kot živinorejo, poljedelstvo, vrtnarstvo, živinozdravništvo, gozdarstvo, sadjarstvo in sploh napredno, moderno gospodarjenje. Poleg tega pa dobivamo pouk o lepem vedenju, o zgodovini, uče nas slovenščine, računstva, knjigovodstva in pomoči pri nezgodah. Tudi vzgojna vprašanja in versko življenje imata svoje mesto v delovnem programu, prav tako življenje kmeta v družini in na vasi. Kajti ni dovolj, da si pridobiš samo strokovno-gospodarsko izobrazbo, za življenje je treba tudi značajne vzgoje.
Če se kmet tudi v bodoče ne bo zavedal, da njegovo življenje zavisi od Boga in njegovo gospodarstvo od Njegovega blagoslova, se bo zaman trudil, pa če bodo traktorji in drugi moderni stroji še tako brneli — tudi ob nedeljah. Zato rabi tudi moderni kmet vzgoje v večnih resnicah, ki so edine varne smernice v človeškem življenju. Prav posebno to velja za kmečko mladino, ki je izpostavljena tolikim škodljivim vplivom, kateri so pogosto njena poguba, kar kažejo posebno prometne nesreče.
Poleg pouka imamo pa še vedno dovolj časa za zabavo. Gojenci smo se že med seboj dodobra spoznali in postali jmija-telji. Zelo sem vesel, da sem v tej šoli in vsakomur svetujem, da se letos pravočasno javi za novi tečaj, ki se bo začel prihodnjo jesen.
Vse koroške fante pozdravlja
Friderik Kumer.
Program „Pasijona“ v Podjuni!
Za letošnji postni čas je Katoliško prosvetno društvo v Globasnici pripravilo »Pa s i j o n« ali »T rpljenje našega Gospoda Jezusa Kristus a«. Je to izredna prireditev, ki oživlja stare slovenske pasijanske tradicije na Koroškem in zato že sedaj nanjo vse naše bralce opozarjamo in jih vabimo, da se predstav v čim večjem številu udeleže.
Vse predstave bodo pri Šoštarju v Globasnici
V	soboto, dne 7. marca predstava za otroke. Začetek ob pol 3. uri popoldne.
V	nedeljo dne 8. marca ob 2. uri popoldne predstava za globaško faro. Vstopnice so že sedaj naprodaj v gostilnah šoštar in Štekl.
V	nedeljo, dne 15. marca ob 2. uri popoldne predstava za dekanijo Šmihel. Vstopnice so naprodaj v naslednjih župniščih: Šmihel, Vogrče in Pliberk.
Na cvetno nedeljo, dne 22. marca, bo predstava za dekanijo Dobrlo ves. Začetek ob 2. uri popoldne. Vstopnice so naprodaj v Dobrli vesi v dekanijski pisarni in pri prevozniku Štefanu Sienčniku. V Žitari vesi, Železni Kapli in Škocijanu pa v župnišču.
Urejen je tudi prevoz in vsa pojasnila dobite pri č. g. domačem župniku. Da bo moč urediti vse potrebno za gladki potek predstave, prosimo vse. da si vstopnice nabavijo vsaj do petka opoldne pred vsako prireditvijo.
Vse prijazno vabi
ODBOR

Vaima mitu funm kma
(O izgubi hranilnih snovi v krmi)
Če ste jeseni prav preračunali, koliko krme boste to. zimo rabili in če ste število živine v hlevu prilagodili tem zalogam, potem morajo biti sedaj silosi in seniki še do polovice polni. Vsak bo imel dober obr čutek, če bo ugotovil, da bo stalež svoje živine še lahko zadostno krmil.
Vendar pa je treba pri vsem tem upoštevati še to, da je krma v teku zimskih mesecev izgubila precej hranilnih* snovi. Te izgube niso malenkostne in povzročajo v večini hlevov nazadovanje proizvodnje mleka in mesa tudi tedaj, če je še dovolj krme na razpolago. Na podlagi tega dejstva spoznamo, da je uspeh gospodarjenja na kmetiji odvisen od mnogih činiteljev in da se pri kmečkem obratu ne da kalkulirati s tako gotovostjo kot v industrijskem obratu.
Namen konzerviranja krme je, ohraniti lastnosti zelenih rastlin v čim večji meri, da jih ima živina v zimskem času na razpolago. Zato se bodo ohranili v bodoče le tisti načini konzerviranja krme, ki bodo zagotavljali ohranitev hranilnih snovi, to se pravi potrebnih amino kislin in tolščnih kislin, vitaminov in provitaminov. Na prvem mestu so provitamin A, znani karotin, druge snovi in rudnine.
Pa tudi če je vse to v redu, lahko potem še vedno ugotovimo, da živina proti koncu zime sena ne mara več žreti. Pri daljšem ležanju se zmanjšuje količina vitaminov posebno v senu. Posledica tega je nazadovanje proizvodnje in pojavijo se mnoga zimska in pomladna obolenja živine.
Ker je po toči zvoniti prepozno, je treba že sedaj nekaj ukreniti, da do tega ne bo prišlo. Živini bo treba dajati takoj polnovredne rudninske mešanice, ki vsebujejo najvažnejše rudninske snovi, kalcij, fosfor in sledne elemente, kot so potrebni posameznim živalim. Tako potrebuje n. pr. govedo natrij, magnezij, železo, baker, mangan, žveplo, jod in kobalt. Glede vitaminov se kmetom, ki imajo na zalogi še neoporečno kislo krmo v zadostni meri, ni treba bati. Drugače pa je tam, kjer je na razpolago premalo kisle krme za krmljenje čez zimo in morajo zato krmiti živino v glavnem le s senom.
Seveda tudi v takih slučajih lahko poskrbimo, da živina ne bo imela slabe krme. Kupiti je 'treba naravna sredstva, ki vsebujejo vitamine, n. pr. ribje olje ali druge vitaminske preparate, s katerimi prepreči-
Kmefijstvo in
Zvezni minister g. Thoma je v svojem otvoritvenem govoru kmetijskega zimskega zborovanja na Dunaju izjavil, da kmetijstvo spričo svojih proizvodnih in tržnih težav sicer ni pokazalo inicijative za uresničitev evropskega tržišča, je pa vedno bilo mnenja, da se je Avstriji treba vključiti v tozadevna pogajanja z ozirom na celotno gospodarstvo in zavoljo pomena povečanega in sproščenega Evropskega tržišča za naše izvozno gospodarstvo. Veliki uspehi pri dviganju proizvodnje so privedli do tega, da nam je uspelo v skoro vseh panogah kmetijstva kriti potrebe potrošnikov in jih v nekaterih panogah celo prekositi, kar nujno zahteva tudi izvoz. Spričo tega se vedno hitreje spreminja mišljenje kmetijstva glede položaja evropskega tržišča v smislu pozitivnega zanimanja, kajti v nekaterih panogah kmetijstva in gozdarstva smo že sedaj navezani ha izvoz, v nekaterih drugih pa nas nadaljni razvoj odprodaje sili vedno bolj k izvozu. Naše gozdarstvo je bilo že od nekdaj navezano na izvoz. V zadnjih letih se nam je posrečilo spet doseči položaj iz leta 1938 v živinoreji in mlečnih proizvodih; v izvozu živine za zakol pa smo dosegli upoštevanja vreden položaj. V vrsti kmetijskih panog pa je možno biti kos vprašanjem odprodaje samo, če se posreči izvažati presežke. To velja za mlekarske proizvode in pa druge kmetijske proizvode: plemensko živino, živino za zakol, semenski krompir, sadje ali vino.
V razvoju izvoznega položaja avstrijskega kmetijstva in gozdarstva bomo šli v bodočnosti še naprej, kajti še zdaleka nismo dosegli meja naših zmožnosti. Mobilizirati se dajo še velike rezerve. In to bo treba v interesu naše konkurenčne zmožnosti tudi doseči.
Predvideni razvoj pa zahteva, da se kmetijstvo pri pogajanjih o evropskim tržišču ne bo zavzemalo samo za nekatere panoge, ki bi jih uvozi lahko ogrožali, ampak mora na drugi strani zavzeti tudi pozitivno stališče do tistih panog, ki so navezane na izvoz in s tem na odstranitev meddržavnih trgovinskih zaprek.
Avstrijsko kmetijstvo mora vztrajati pri zahtevi, da bodo pričeli postopoma odpravljati dosedanje zaščitne ukrepe na področju carin in kontingentov v okviru bodoče cone prostega trgovanja samo v slučaju. Če mu bodo istočasno v dodatni pogodbi zagotovili vsaj isti izredni statut, kot so ga zagotovili kmetijstvu držav, ki so članice Evropske gospodarske skupnosti. Od avstrijskega kmetijstva, ki ima veliko gorskih, malih in srednjih kmečkih obratov, se ne more zahtevati, da bi se vključilo v evropski konkurenčni boj pod manj ugodnimi pogoji, kot so se druge države.
Iz tega razloga skuša doseči avstrijsko kmetijstvo že leta sem zakon o kmetijstvu, s pomočjo katerega naj bi dosegli tako čim-večjo stabilnost cen in prodaje, kot izboljšanje proizvodnih pogojev in povečanje proizvodnje v kmetijstvu na podlagi raznih sistemov tržnega reda in vsakoletnega
evropski frg
poročila o položaju kmetijstva. Te cilje je treba smatrati za konstruktivne ukrepe aktivne agrarne politike, ki niso samo v interesu kmetijstva, ampak tudi v interesu potrošnikov.
Upati je, da bodo pristojni krogi kmalu spet pokazali potrebno razumevanje in pripravljenost za nadaljevanje pogajanj o kmetijskem zakonu, da se bo tako tudi avstrijsko kmetijstvo moglo vključiti v težavno konkurenčno tekmo na evropskem tržišču vsaj pod približno enakimi pogoji kot druge države.
Jling postaja redek!
Izgloda, da so se uračunali tisti, ki so špekulirali na tiho razvrednotenje našega šilinga. Trenutno spada naš denar med prav solidne evropske valute. Narodna banka izkazuje za minuli december okroglo 16 milijard in petsto milijonov šilingov, ki so bodisi v novcih ali bankovcih v obtoku. Za ta denar ima v svojih tresorih okroglo 5 milijard zlata in 12 milijard deviz — to so terjatve na inozemstvo v inozemskih valutah — kritja.
Solidnost avstrijskega šilinga prikazuje predvsem odlok Narodne banke, ki se nahaja pod nadzorstvom zvezne vlade in njenega finančnega ministra, z dne 1. januarja 1959, po katerem smejo inozemci odslej svoje terjatve pri avstrijskih kreditnih zavodih poljubno preračunavati v tuje valute in vlagati prošnje na izplačilo svojega dobroimetja v zaželeni tuji valuti. Pred tedni je Narodna banka promet s tujim denarjem in z devizami še olajšala in odločila, da se odslej tudi tečaj valut in deviz svobodno odloča na dunajski efektni borzi po vsakodnevni ponudbi in povpraševanju. Le izvoz zlata je še vezan na posebno dovoljenje osrednje banke.
Še nedavno je bilo tako, da si imel lahko dovolj šilingov, nisi jih pa mogel zamenjati v druge valute. Država je le-te potrebovala za kritje šilinga in je morala torej z valutami in devizami dobro gospodariti. Otežkočila je uvoz blaga, da ni bilo treba zanj izvažati deviz. Pospeševala pa je izvoz in tujski prbmet, da je prišlo čim več tujega denarja v deželo. Trenutno je tako naša blagovna kakor tudi plačilna bilanca izravnana. To se pravi: ne uvažamo več kakor izvažamo in tudi ne dolgujemo več kakor pa imamo terjatev na inozemce. Torej je trenutni denarni in gospodarski položaj razmerno prav ugoden. Šiling je trden in že čutimo, da začenja nekam primanjkovati. Treba bo torej pravočasno z njim šte-diti, da si ga prihranimo za čas potrebe in nujnih izdatkov.
Seve je velika preskušnja naše gospodarske solidnosti vendarle še pred nami. Cene in plače se ne smejo zviševati, davki in tarife pri železnicah, pošti in drugod ne smejo naraščati, skratka: naša gospodarska pro izvodnja se ne sme podražiti in biti moramo v stanu, da bomo uspešno tekmovali na mednarodnem trgu z drugimi državami. Na tem trgu odločata samb nižja cena in boljša kakovost. Tako veli neizprosni go spodarski zakon.	_ ro.
mo bolezni živine, ki nastanejo zaradi pomanjkanja vitaminov. Seveda je treba biti pri teh preparatih previden, ker ponujajo ravno različne mešanice rudninskih snovi in vitaminskih preparatov po često neutemeljenih cenah. Urad za pospeševanje kmetijstva bo v tem pogledu vedno rad priskočil na pomoč in dal tozadevne nasvete, če sc boste obrnili nanj in mu zaupali. Posebno važno je to za tiste, ki hočejo zvišati donos mleka z dodatki k navadni krmi.
Če napravite napako in kupite beljakovinska krmila, da bi samo z njimi povečali donos mleka, in pri tem ne upoštevate rudninskih snovi, se bodo pri živini kmalu pojavile motnje v plodnosti, če se v takih slučajih ne uporablja itak že narejena mešana krma, ki vsebuje dodatno še mineralne snovi in navadna tudi' vitamine, je treba dodajati oljnemu kolaču in otrobom krmnih žitaric na vsak način še z vitamini dopolnjeno zmes rudninskih snovi. Mlada živina, ki še raste, pa nujno potrebuje take dodatke h krmi.
Naroiite potrebna gnojila T
Avstrijski kmetje potrebujejo vsako pomlad 150.000 ton umetnih gnojil raznih vrst, ki jih izdeluje tvornica dušičnih gnojil v Linzu. Največjo skrb pa povzroča tej tvornici dejstvo, da kmetje še vedno prepozno naročajo gnojila in morajo zato na pošiljke čakati in odlagati nujno delo na polju. Tvornica v Linzu zmore na dan naložiti in odpraviti 5.000 ton umetnih gnojil, kar pa je včasih še premalo in se zato pošiljke zakasnijo.
Vsakomur je znano, da umetna gnojila lahko shranjujemo tudi za daljšo dobo, ne da bi se pokvarila. Pametno zato ravna tisti, ki si oskrbi potrebne količine umetnih gnojil že nekaj tednov pred pričetkom dela na polju s tem, da jih naroči že zadosti zgodaj, ko tvornica še nima polnih rok dela s pošiljkami. Umetna gnojila so v različnih dobah tudi različno draga. V kratkem bo tvornica v Linzu dobavljala umetna gnojila v zrnati obliki.
0 sredstvih za zaščito rastlin
Zadnjič smo pisali o škropljenju sadnega drevja in pri tem navedli nekatera škropila. če danes spet pišemo o teh, storimo to zavoljo tega, ker je med njimi tudi nekaj strupenih. Taki sredstvi sta tudi »Sy-stox« in »Metasystox«, ki ju v trgovini lahko kupite le pod gotovimi pogoji. Obe sredstvi sta namreč za človeka in domače živali strup. »Systox« je mnogo bolj nevaren kot pa »MetasyStox«. Obe škropili sta izvrstno sredstvo proti listnim ušem. Da pa zavarujemo pred strupenim učinkom sebe, otroke in domače živali, je treba vedeti nekaj osnovnih pravil o zaščiti pred obema.
»Systox« pride lahko v telo z vdihovanjem, z dotikom s kožo in skozi usta. Če imate kdaj opraviti na vrtu ali v sadovnjaku s tem škropilom, si povežite rokave suknjiča, obujte čevlje ali gumijaste škornje, posadite na glavo klobuk ali kapo in nataknite na roke gumijaste rokavice. Da se proti vetru nikdar ne sme škropiti, ker sicer dobimo vse škropilo nazaj v obraz, je pa samo po sebi umetno. »Systox« lahko kupite v trgovini samo, če pokažete izkaznico, ki vas upravičuje kupovati strupe. Zaradi tega zaščitnega ukrepa oblasti bo verjetno le malo ljudi prišlo do tega škropila. Drugače pa je z drugim, ki se imenu-
je »Metasystox« in ga je mogoče kupiti v trgovini le proti podpisu. To sredstvo je, kot že rečeno, precej manj strupeno kot »Sistox« in silno smrdi, kar izključuje zamenjavo z njim.
Če je dan posebno vroč, če je suho ali močno vetrovno, tedaj ne škropite niti z enim niti z drugim.
Ko pa škropite, ne 'Sinete ne jesti, ne piti in tudi ne kaditi. Po končanem delu pa se je treba preobleči (to še prav posebno pred jedjo) in očistiti. Zamazano obleko je treba dobro osnažiti, prav tako obutev in pokrivalo in si potem dobro umiti roke in obraz. Vsaj 8 dni po škropljenju ne puščajte na vrt ali v sadovnjak kokoši, domačih zajcev in drugih malih živali.
Zadnji čas za škropljenje s »Systoxom« ■je 4 do 6 tednov pred spravilom pridelka; z »Metasystoxom« pa 3 do 4 tedne. S tema škropiloma pa ne smete škropiti nikdar povrtnine!
Prazne doze in ostanke teh škropil je najbolj pametno zakopati v zemljo. Na splošno pa je treba vsa sredstva za zaščito rastlin imeti shranjena na takem prostoru, ki je otrokom, domačim živalim in vsem, ki z njimi nimajo nič opraviti, nedosegljiv!
Našim gospodinjam
Česen - velik prijatelj našega zdravja
Ostati mlad,’ ostati elastičen — je že od nekdaj vroča želja človeštva. Hitrost današnjega čaša pa se kaj malo ozira na naše potrebe: trudnosf, popuščanje delovne moči, nervoznost in druge motnje splošnega počutja nam iz dneva v dan bolj grenijo življenje.
Zahteve današnjega časa vodijo do prehitre obrabe telesa, do prehitrega staranja. Nenaravno življenje, nezdrava prehrana, premalo gibanja na svežem zraku, ponočevanje, to so činitelji, ki nam krajšajo živ-Ijcnje.
A kaj storiti?
Pa stopimo zopet v kraljestvo gospodin je, v kuhinjo. Da, prav tu ležijo neprecenljiva zdravila, čeprav samo v obliki neznatnega česnovega stroka.
O česnu kot čudodelni rastlini so se nam ohranila poročila v najrazličnejših oblikah. Pripisovali so mu celo nekakšne magične lastnosti; Homer ga omenja celo v svoji Odiseji. V zdravilstvu so česen uporabljali že Arabci in Kitajci, omenjajo ga pa tudi najstarejši zdravniki starega veka.
Hipokrat je predpisoval česen pri vseh motnjah prebavnih organov, priporočal ga je ženskam pri nerednem mesečnem perilu, a tudi pri pljučnici. Dioskorid ga je priporočal proti glistam in kačjemu piku, proti hemerhidom in celo proti oteklinam. Tudi Galen je imel česen v velikih časteh. Plinij, pisec Zgodovine prirode, je v svojem znanem in velikem delu posvetil česnu nekaj strani. Ljudstva pa so videla v česnu nekaj svojega rešitelja ob času raznih epidemij. Priporočali so ga zlasti pri želočnih in revmatičnih obolenjih, celo pri kožnih boleznih, pri jetiki, koleri in kugi.
Kaj pa je ostalo od vsega tega do današnjih dni na področju zdravniške vede, terapije in farmakologije?
V svežih česnovih strokih se nahaja vrsta olja z antibiotično učinkovitostjo, česen pa
vsebuje tudi vitamine iz skupin: B, C, D in še neke hormone.
Česen zmanjšuje ih ublažuje krvni pritisk, pomaga pri pljučnih obolenjih in pri ledvičnih boleznih. Krepi delovanje srca in omili neprijetnosti pri arteriosklerozi. Izkazal se je koristnega, če smo se zastrupili z nikotinom, pri zasluzenju dihalnih organov, zlasti pri bronhiju. Izvrsten je kot antiseptično sredstvo, ker uničuje bakterije, bacile griže, tifusa in paratifusa. Tudi Kochov bacil je občutljiv za česen, ki nas torej podpira tudi v boju proti tuberkulozi.
Česen je vsestransko koristen. Zato ga bo imela dobra in skrbna gospodinja vedno pri roki in ga dodajala sesekljanega različnim jedem. Vse zelenjave, predvsem pa solate kar kličejo po njem, saj tudi zbolj-šuje okus, a kar je še bolj važno: česen je velik prijatelj zdravja.
Koliko je vredno delo gospodinje ?
Po vsem svetu se ljudje ukvarjajo z raznimi statistikami; potrebnimi in nepotrebnimi, važnimi, pa tudi brezsmiselnimi.
Angleški znanstvenik Colin Clark pa je s svojimi ugotovitvami razveselil ves ženski svet. Izračunal je, koliko je vredno delo gospodinje in to vrednost izrazil v denarju. Dokazal je, da znaša delo angleških mater eno tretjino proizvodnje cele Anglije.
Colin Clark je vzel za podlago plače hišnih pomočnic v Angliji, kuharic, otroških negovalk, peric itd. ter izračunal, da bi morala zaslužiti vsaka gospodinja, preračunano v šilinge, na leto vsaj 40.000 šilingov.
Nega dojenčkov zahteva po njegovem najvtčje priznanje: 42.000 šil. na” leto, nega večjih otrok pa polovico te vsote. Z možmi pa se žene manj ukvarjajo in jim posvetijo delo, ki je vredno le 6.000 šilingov.
Tako je v Veliki Britaniji. Morda se bo tudi pri nas našel kak pozoren moški, ki bo dal s slično statistiko razmer pri nas tudi našim ženam priznanje.
Mladina in Miklova Zala
(Odlomek iz istoimenske Sketove povesti)
Prišlo je bilo že sedmo leto Zaline suž-nosti. A v vsem tem času ni mogla nesrečna žena okrevati in pozabiti na svojo vero, na svoj dom in na svojega dragega Mirka in očeta Serajnika. Ker je pa videla, da ji nikdar več ne zasvetijo žarki zlate svobode, je bila še otožnejša in naposled je celo nevarno zbolela. A grenka kupa našega življenja ni nikdar tako polna, da bi se ji ne mogla več priliti še kapljica grenkejšega trpljenja. In tako je bilo tudi z nesrečno Zaliko.
. Ni bilo zadosti, da je umiralo njeno življenje v sužnosti od dne do dne; ni še bilo dovolj, da je živela nesrečna žena zapuščena od vsega sveta, ločena od kristjanov, sredi med neverniki: to vse je še bilo premalo trpljenja za nesrečnico. Naposled so jo začeli zavidati zavoljo njene vere. Zahtevali so od nje, da mora javno pristopiti k veri turški. Nikdar več ne sme moliti k edino pravemu Bogu, nikdar več se priporočiti Materi božji. Tudi svetinjo, ki jo je hranjevala in čuvala kot največji zaklad na svetu, naj bi izročila neusmiljenim rokam turškim!
Strašna je bila zapoved, ali neovržna. Kdor se sultanovemu povelju ustavlja, zadene ga huda smrt, polna muk in groze.
Žalika se je kar stresla po životu, ko so ji sporočili strašno zapoved. Ali bila je dobra in stanovitna kristjanka. Ni se strašila grozne smrti niti bolečih muk. Odločno je odvrnila sultanovim služabnikom, da pretrpi rajši silno smrt, nego da bi odstopila od svoje vere.
Ta odločnost je razsrdila turškega carja. Tri dni ji je dal še premisleka; potem življenje ali 'smrt. S štirimi konji jo bo dal živo raztrgali na drobne kosce, ako ne izpolni želje njegove. Toda Žalika je bila trdna v svoji veri, neomahljiva v svojih sklepih. Niti minute ni premišljevala, kaj naj stori, temveč prvi njen sklep je bil in ostal odločilen.
Pri vsem tem si je bila Zala še zmeraj svesta pregovora: Pomagaj si sam in Bog ti pomore! Dostikrat je tedaj v zadnjem času premišljevala, ali bi ji bilo še mogoče uiti iz sužnosti. Toda vsak poskus se ji je zdel brez uspeha. Okna so bila trdno zamrežena. Po hodnikih in mostovžih so vedno hodile straže podnevi in ponoči.
Na rešitev ni bilo tedaj misliti. Zatorej se je pripravljala na gotovo smrt. Iskreno je molila vsako noč in klicala v svojem ljubem materinem jeziku Marijo Devico na pomoč: Ona naj se je usmili! Reši naj jo strašne sužnosti ali pa ji podeli stanovitnost in krepost, da bo mogla mirno kakor mučeniki prenašati grozno smrt za svojo vero.
V teh ponočnih molitvah jo je vselej šele proti jutru prevzel trud in spanec. Obnemogla je zaspala Žalika kleče na tleh, sliko Matere božje v rokah držeč. Zlati jutranji žarki so tožno obsevali bledo lice nesrečne kristjanke, ki je edino v blagodejnem spanju nahajala mir in pokoj.
Medtem pa so enakomerno hodile turške straže po hodnikih. Marsikateri stražnik je obstal pri sobi, kjer je molila nesrečna žena. Njen glas in ihtenje je odmevalo v tihi noči po visokem mostovžu. Radovedno so poslušali sivolasi stražniki ženske mile prošnje, toda molitve njene niso razumeli. Čuli so le glasove, a njih pomen jim je bil neumeven.
Le enemu izmed stražnikov so bili mili ti glasovi. Le eden izmed vseh je razumel njih globoki pomen. Srce mu je od radosti vzkipelo. Od samega veselja se je jel tresti po životu, začuvši te glasove. Padel je na kolena in molil tiho k svojemu krščanskemu Bogu in Materi božji.
Spomin na vero, na materin jezik, na daljno domovino so ga zopet oživili, okrepili in povzdignili. Vsa muka blizu tridesetletne sužnosti mu je stopila znova pred oči. Živo se je spominjal, kako se je nekdaj vojskoval s Serajnikom in svojim bratom v Kapistranovi vojski proti Turkom pri Belem gradu. A tam se je moral tudi ločiti od njih. V najhujši bitki z janičarji so ga ranili in ujeli. Nato je prišel v Carigrad, kjer je ozdravel in naposled postal služabnik na turškem dvoru.
Ko pa je slišal to noč prvikrat v tridesetih letih znano molitev, ki jo je tudi sam molil z materjo doma v svoji mladosti, in ko je čul glasove, ki so ga spominjali na domovino slovensko daleč tam v Avstriji: tedaj se je vzdramil nesrečni mož k novemu življenju. Vzbudilo se mu je neskončno
nihulhm in ftrouMtti
Katoliška prosveta na vasi
Pol leta intenzivnega katoliškega prosvetnega dela je spet za nami. Takoj ob začetku prosvetnega leta, in sicer meseca oktobra preteklega leta, je bil v Kolpingo-vem domu v Celovcu tečaj referentov Katoliške prosvete, katerega se je udeležilo 30 zastopnikov iz naših far, v katerih Katoliška prosveta deluje. Tenjeljito so se predavatelji in referenti farnih odborov ba-vili z vprašanji: »Prosvetno delo v službi božji«, »Katoliško prosvetno delo v krški škofiji« ter »Naloge krajevnih referentov Katoliške prosvete«.
A tudi v posameznih farah je bila obdelana vrsta temeljnih vprašanj za fante, dekleta, može in žene. Glavna predavanja so bila še vedno v znamenju stoletnice prikazovanj v Lurdu. Z našimi romarji smo pohiteli v Lurd ter doživljali ob barvnih slikah lepote in znamenitosti svetovnozna-ne romarske poti.
»Advent v družini« je bilo nadaljnje predavanje, ob katerem so matere razmišljale, kako bi družino najbolj primerno pripravile na prihod Gospodov; v predavanju »Mati in družina« se jd predavateljica ba-vila podrobno z nalogami matere vzgojiteljice in osrčja ljubezni vsakega doma. Pravnik pa je govoril o dednih vprašanjih na podlagi zakonika in krščanske ljubezni. Po tem predavanju razgovora kar ni hotelo biti konec. Razumljivo, saj so imeli stari, a tudi mladi gospodarji do pravnika marsikatero kočljivo vprašanje.
S posebnim zanimanjem je sledila mladina izvajanjem zdravnika o težavah pubertetne dobe, v barvnih slikah pa smo pohiteli marsikje še na svetovno razstavo v Bruselj, v misijone ter Sveto deželo.
Predavanja Katoliške prosvete so bila v
sledečih vaseh: v Kotmari vesi, na Radišah, v Rinkolah, Vogrčah, Dobu, na Blatu, v Šmihelu, Nonči vesi, Železni Kapli, Pliberku, Libučah, Selah, Št. Vidu v Podjuni, Rožeku, Št. Jakobu, Dobrli vesi, Bilčovsu, Št. Lipšu, Šmarjeti v Rožu, Škocijanu, Št. Janžu, Ločah in v Celovcu.
V	zadnjem pol letu je bilo 40 predavanj, katerih se je udeležilo 3.500 oseb.
„Veriga“ v Št. Janžu
Pri nas se prosvetno radi udejstvujemo. Sicer je potrebno precej truda, predno se more igralska skupina pokazati na odru. Vendar se trudimo premagati vse ovire, za kar nam po uspeli prireditvi nikoli ni žal. Tako je bilo tudi tokrat.
V	nedeljo, dne 22. februarja t. 1. je nastopila Farna mladina s Finžgarjevo »Verigo«, ki jo je pisatelj napisal v letih, ko je dosegel svoj pisateljski višek. Gre pri tem torej za res dobro delo. Namen igre je, prikazati ljudske strasti, ki spačijo obraz ljudski duši in jo preslepe, da tava in išče v temi, kar ji je v pogubo, ne vidi pa velikih, resnih .ciljev, do katerih vodi pot ljubezni. V Finžgarjevi drami razderc strast razžaljene časti prijateljstvo, jeza popolnoma zaslepi vse, hudo trpljenje leži nad sosednima hišama in šele smrtna nesreča spet združi razprte ljudi.
Igralci so dobro podali svoje vloge.. Igra je dihala res pristno kmečko življenje in vzdušje. Kot vedno, je bila tudi tokrat pri igri udeležba res lepa. Prepričani smo, da nas bo šentjanška Farna mladina kmalu spet povabila na kako prireditev. Z »Verigo« pa gostovat!
Prosvetna dejavnost v Št. Lipšu
Na pustno nedeljo smo imeli v št. Lipšu kulturno prireditev v novi farni dvorani. Naša Farna mladina nam je uprizorila tri pustne veseloigre, in sicer »Trmasta Zal-ka«, »Zamorec« in »Ne kliči vraga!« Vse tri igre so igralci živahno podajali. Uprizoritev so navzoči spremljali z izrednim navdušenjem.
Bili smo kar prijetno presenečeni, da so .se igralci, ki so nam pred komaj dobrim mesecem uprizorili »Šuster-Drabosnjakovo
............................
hrepenenje po prijateljih in znancih. Obnovila se mu je v prsih presrečna želja, videti zopet domovino ter počivati v zemlji domači.
Globoko v srce se mu je usmilila usoda neznane, a nesrečne žene. Gulil je njeno trpljenje, poznal težo njene sužnosti. Tolažil jo bo in govoril z njo v domačih, slovenskih glasovih.
Skrivši napiše majhen listič in ga vtakne zvitega skoz ključavnico v sobo, od koder je slišal prošnje in jok . ..
Sonce je že zlatilo visoko kupolo carigrajskih mošej, ko se je Zala prebudila iz spanja. Sliko Matere božje je še držala v roki. Vsa omamljena se je ozirala po sobi. Mislila je, da je še noč. Ali njena soba je bila svetla kakor beli dan.
»Kaj pa je to?« vzklikne naenkrat začudena in pobere listič, ki je ležal na tleh.
»Ta jezik mi je znan. Ali ni to slovenski? Da, to je moj jezik, kakor ga govorijo ljudje v Rožni dolini na Koroškem. Sam Bog in Marija Devica me hočeta rešiti iz grozne sužnosti.«
in Žalika jame radostno poljubovati pismo. Od samega veselja se joče, videč, da je Bog uslišal njeno molitev.
Več nego stokrat je prebrala žena te vrstice. Ves dan je premišljevala o skriv- ' nostnem pomenu tega, od Boga ji poslanega pisma. Čuvala ga je kakor zlat zaklad na prsih; saj ji je bil z njim prisvetil prvi žarek svobode v grozno temo strašne sužnosti.
božično igro«, v tako kratkem času potrudili naštudirati kar tri igre.
Vsa farna družina se je čutila prav srečna in zadovoljna z lepo uspelo prireditvijo, pri kateri so igralci prikazali vso svojo igralsko sposobnost in smo se jim prav od srca nasmejali ter smo se imeli tudi brez plesa prav dobro.
Zelo smo hvaležni igralcem, ki so se žrtvovali in nam priredili tako lep nedeljski popoldan. Želja vseh gledalcev je, da bi naše igralce mogli spet kmalu videti na odru.
Kot duša Farne mladine v Št. Lipšu je otvoril predstavo preč. g. župnik Kristo Srienc. Upamo, da mu bomo šentlipški igralci tudi v bodoče tako pri srcu kot do sedaj. Sicer vemo, da ima kot šmihelski župnik in pliberški dekan mnogo dela, vendar nas bo gotovo še rad podpiral pri našem prosvetnem delu.
V Ameriki je nekdo predlagal, naj se izda zakon, po katerem bodo na nagrobni kamen poleg podatkov o mrtvem morali napisati tudi ime zdravnika, ki ga je zadnji zdravil.
U Q A
Belo je, dan ni, črno je, noč ni, rep ima — krava ni.
(•Ti-JS)
Grom grmi, šum šumi, bela žena ven leti.
(mjom ur utiptf)
Ni bilo, pa ne bo, pa vendar je.
(unp ilusEin:(j)
Zidana štalica, bronasta kravica, železen teliček.
(f[OqUIDS{ ‘UOAZ ‘SpUOAz)
Spredaj roge, zadaj roge, v sredi pa kamenje hrusta.
(tAifu EU i[OA ruap.idA ur op:>[)
Je sodec brez obroča in v njem je dvojno vino.
(^Efuauinj ‘>p:fpq ‘onfef)
7iz ctii/Uenia v fro-sfrfrcUdi&Ui šoli
Poročilo gojenk iz Št. Jakoba v Rožu.
Že mineva 4. mesec, odkar smo prestopile prag Gospodinjske šole v Št. Jakobu v Rožu, prag mogočne stavbe ob vznožju še mogočnejših Karavank. Lepa okolica, mirna, od hrupnega prometa odmaknjena lega dela zavod še bolj vabljiv. Zato ni čudno, da se vsako leto znajde pod njegovim krovom toliko ukaželjnih mladenk iz vseh krajev slovenskega dela Koroške.
Priznamo, da nam je ob prihodu srce nemirno utripalo. Velike sobe, široki hodniki, razsežno stopnišče, vse nam je bilo nekam tuje. Zato so nam v prvih dneh uhajale misli v naše male kmečke sobice k ljubim staršem, bratcem in sestricam. In solze v očeh so bile dokaz naše otroške ljubezni.
Pa domotožje nas je kmalu minilo. Skupno delo, skupni cilji in ideal nas je zbližal, da smo si bile kakor sestre in nam je šola skupni dom. Zdaj šele vemo, kako prav so imeli starši, ko so nas poslali prav v ta zavod.
Kaj nam dela tu življenje tako prijetno? Točen dnevni red, ki zajame vsako minuto dneva. Od jutra do večera nas nazorno vpeljuje v naše poznejše življenje, ko bomo kot gospodinje osrečevale svoje družine. Vse, prav vse, kar bi nas utegnilo srečati v življenju, pride tu na vrsto v teoriji in praksi. Nič ne moremo reči, pri katerem delu smo rajši. Vse se vrsti neprisiljeno in raznoliko, vedno znova zanimivo. — Vse ometemo, povsod poprimemo z veseljem. Nič nas ne moti, če prihajamo od gospodarskega dela večkrat odišavljene s hlevskim »parfumom«. V hiši je zadosti pip, voda tudi še ni zmrznila, da čiste in osvežene sedemo k šivalnim strojem in našim lepim vezeninam, kjer nadaljujemo pesem brezskrbne mladosti, ali h knjigam in zvezkom, iz katerih skušamo načrpati zvrhano mero življenjske modrosti. Da pa pri tem delu ne omagamo, poskrbi kuhinja.
Da ne kuhamo samo krompirja, repe in zelja, se lahko prepričate sami. Najbolj zanimivo je v naši kuhinji gotovo tedaj, ko pripravljamo kaj dobrega. To je skoro vsak dan. Res nas štejejo že med gospodične, ki si izbirajo ženine; v kuhinji se pa kar same naredimo za otroke. Veste zakaj? Morali bi nas videti, kako milo pogledujemo v skledo, ki roma k pomivanju. Drži se je še nekaj dobrote, ki so jo doma otroci smeli s prstom oblizniti. Včasih se nam le posreči, da to opravimo na skrivaj, kadar budno oko naše sestre ni preblizu. Smo res še otroci.
Naš glavni namen v gospodinjski šoli je poklicna izobrazba in vzgoja v verskem in narodnem duhu. Ta namen podpira tudi naše prosvetno delo. Sicer nam pri obilici gospodinjstva ostaja za to le malo časa, pa smo kljub temu za 8. december pripravile Brezmadežni v čast kratko akademijo, na pustni večer pa se pošteno nasmejale ob kratkih prizorčkih na našem odru.
Naravno je, da čutimo ob vsem, kar nam šola nudi, vsak dan bolj globoko hvaležnost do staršev. Le-ti so nam v ljubezni in skrbi za našo bodočnost omogočili pot do bogate dediščine, ki nam je nihče vzeti ne more.
Ob sklepni prireditvi po Veliki noči boste našo kulturno pridobitev vsaj deloma spoznali.
Zastopnice treh dolin:
Silvija Zablatnik — Ziljanka
Leopoldina Fugger - Rožanka
Helena Flbdl — Podjunčanka
N K E
če me sonce obsije, veliko vem, drugače pa nič.
(mn eujuos)
Kateri konj vidi od spredaj in od zadaj enako?
(fuo} idajs)
Katera palica je najtežja?
•(carp:d Esjsejag)
POSKOČNICI
(Zapisal M. M. Ziljski)
Ne hodi čez Dravco, so velče vode, bi se mogel vtopiti zavoljo mene.
Ne bodem se vtopil, mam velče noje, dve barti poskočim, sem že pri tabe!
P*l*S*A*N*0	* B*R*A*N*J*E
Valentin Polanšek:
Oičronte na
Kjer je križpotje, tam menda nikjer ni bilo kar tako. Posebno v gotovih nočeh ne. In v tisti uri od polnoči do ene! Nekaj takega je bilo tudi na razpotju med dvema gorskima dolinama, na vrhu, ki mu pravijo Zvamanca.
Tam v bližini je imel Žvamančar Cen-car svojo bajto. Bil je posebne vrste človek. Oprijemal se je dela, kakor je pač naneslo. Bil je tudi oženjen, tudi to je najbrž koj tako naneslo, kajti zakonski mož je bil oče številnih, zanemarjenih otrok. Če je ta možakar imel v čem srečo, je bilo to le pri pijači. Nikdar se mu ni bilo treba bati, da bi zaradi pomanjkanja denarja moral opustiti pijačo. Zakaj vedno je imel take ljudi krog sebe, ki so ga radi poslušali, kadar je sedel za gostilniško mizo ter pripovedoval svoja resnična in — večji del — izmišljena doživetja. In njegovi poslušalci so ga pri tem napajali, seveda s cenenim žganjem. Za Cencarja pa je to bila največja dobrota.
Čez Zvamco se je vselej pozno ponoči vračal domov. Vselej pijan. Včasi bolj, vča-si manj. Kakor mu je pač šlo laganje in bahanje od rok. Kajti bolje se mu je sukal jezik, več Šilcev so ga mu plačali poslušalci.
Ko se je priklatil domov, je pa vselej delal polom. Tako dolgo je divjal, da je prevrnil ali večerjo ali pa lojenko, ali pa napravil še kako drugo škodo v itak revnem bivališču. Sicer pa je Cencar tudi že-bral, in ob praznikih in nedeljah zahajal v cerkev. A čim večji praznik je bil, tem bolj se ga je po maši Cencar nalokal, in lem huje je potem doma razsajal.
Cencar je take uganjal, da so bile menda samemu zlodeju všeč .
No, in hudič je počakal Zvamančarja Cencarja na Zvamanci. Pod Plešivcem je bil pobral poginulega vola, ga obesil na veliki borovec sredi Zvamance in ga začel dreti s svedrom, katerega je zmaknil rudarjem pod Ojstro, da so se ti ves dan kregali in drug drugega dolžili kraje.
Bilo je na kvatrno soboto. Ravno opolnoči.
Cencar se primaje godrnjaje na Zvaman-co. Ko je prišel čisto blizu k borovcu, je šele opazil na drevesu visečega vola, ki je smrdel ko kuga, zraven pa še režečega se zelenca s svedrom.
»O ti smrad peklenski, ali ti že tako trda prede za duše, da moraš crknjenega vola dreti!?... Bog ti bodi zahvaljen, bomo imeli vsaj mi ljudje, mi grešniki, mi pijanci mir pred teboj!”
Tako je zavpil Cencar.
Peklenšček pa jo je takoj pobrisal, ko je čul božje ime, čeprav je bilo izgovorjeno iz pijanih ust Zvamančarja.
Užmuuanei
Cencar je še gledal nekaj časa krog sebe, pa ga ni videl nikje več.
Zavil je proti svoji bajti in se odločil, da še jutri gre ter dobi vola raz drevo in ga zakoplje. Rečeno — storjeno a vola drugi dan ni bilo nikjer več. Samo smrdelo je daleč naokrog.
Žvamančar Cencar potem vsakomur nekaj časa glasno govoril, da rogatemu črnuhlju zdajle slabo gre, da crknjenega vola dre, ker nobene duše več ne dobi. Sam se pa je nato iznenada docela spremenil. Skratka: poboljšal se je! Kar nekam na tiho. Nehal je zmerjati in rjoveti doma; postal je zamišljen in redkobeseden, a gostilne se je
izogibal. Zato se pa je bolj vneto lotil svojega ogljarskega posla.
Le tisti mogočni borovec tam na Zvamanci pa ga je vlekel k sebi s čudno močjo.
Ko je žgal oglje kmetu, čigar last je bila Zvamanca s tistim borovcem, je za plačilo zahteval tisto drevo, drugega pa ničesar.
To željo mu je gospodar rad izpolnil.
Žvamančar Cencar je še tisto poletje borovec posekal, ga spravil na bližnjo žago, iz hlodov si je dal urezati dobre deske, iz njih pa si je sam v dolgih zimskih nočeh naredil postelj zase. Na končnici v vznožju je vrezal peterokrako zvezdo, znak more, na vzglavju pa križ. Tako je Cencar prišel v svojem življenju do lastne postelje, kajti poprej je spal le na bornem pogradu v temnem kotu svoje bajte. Pa kakšna imenitna postelj je bila to, kako imenitno se je v njej spalo! je bil prepričan.
Žalostna zgodba s starega Dunaja
Franc Hutter je bil rentni pripravnik v upravi posestev kmeta Lichtensteina. Bil človek, ki je vedel, kaj se spodobi, zato je naročil dva krasna šopka.
Čemu neki kar dva? Naš rentni pripravnik je bil v presenetili škripcih. Zašel je med dve kot roža lepi deklici in ni Vedel, za katero se naj odloči. Ena je bila očarljiva, drobna Marija, hči državnodvornega svetnika Schumanna, druga pa velika, postavna Rezi, edina hčerka gospoda Porte, ki je imel na Grabnu dobro uspevajočo draguljarno.
Za obisk pri obeh lepoticah se je Franc posebno lepo in skrbno oblekel. Nad eno uro je bil pri brivcu, ki mu je nakodral lasuljo, da je spredaj štrlela navzgor, zadaj pa se končavala z dolgini cofom. Lice mu je skrbno napudral. To je bilo takrat v navadi.
Franc Hutter je takrat na Dunaju veljal kot »dobra partija«. Tako mlad, pa že v stalni službi! S spoštovanje zbujajočo plačo in pravico do pokojnine. Ni čuda, da sta obe dekleti metali sladke poglede za njim in da je gospod pripravnik »hodil« z obema.
Marija in Rezi sta bili prijateljici, obe sta stanovali v isti hiši, »Pri slonu« na Grabnu; gospod državni dvorni svetnik pa je imel poleg tega še letno stanovanje v Doblingu. Bilo je v neki vili v Hirschen-gasse, ki je nosila ime po slovitem kirurgu Billrothu.
Franc je sklenil, da se najprej pokloni gospodični Mariji Porta. Toda ona je bila še v trgovini, zaradi tega se je odločil, da se z »linijsko ladjo« odpelje proti Doblingu. »Linijska ladja«, to so bili navadni lojtrski vozovi, ki so vozili ljudi po stalnih progah. Na vozovih so bile nameščene klopi za sedenje. Bili so predhodniki sedanjih dunajskih tramvajev in menda — z ozirom na vladajoče razmere — ne dosti počasnejši od sedanjih. Ko je izstopil z lojtrskega voza, je videl, da je eden izmed šopkov bil ves zmečkan, kajti gneča je bila velika. Z obis-
kom pri gospodu Poni ne bo torej nič, si je rekel mladi mož. Usoda je pač odločila tako.
Tako se je podal na kosilo k gospodu državnemu dvornemu svetniku. Gostje so prišli in po jedi so se šli igrat: »če uganeš, kaj imam v roki, dobiš poljubček?« On je pri tej priložnosti dobil poljub od Marije. Dr-žavnodvorni svetnik je skrbel, da so ena za drugo prihajale na mizo eno steklenico ruj-nega hernalskega vina. Na vrtu so duh-tele akacije. In ko je gospod Franc že nekoliko dobre volje večer koračil proti domu, je bil z Marijo že zaročen.
Naslednji četrtek sta se obe prijateljici srečali v Narodnem gledališču (kot se je takrat zval Burgtheater) in Marija je začela pripovedovati o svoji sreči. Niti sanjalo se ji ni, kaj je s tem povzročila. Rezi je nezavestna omahnila na tla. S kočijo so jo morali oprezno prepeljati domov. Več tednov je bledla v živčni vročici. Ko je zopet vstala iz postelje, je zvedela, da se je Marija med tem s Francom že poročila. Od takrat je svojega ljubimca zasledovala z divjo jezo.
Prešlo je nekaj let. Nekega dne je direktor knezovih posestev dal sredi noči zbuditi rentnega oficiala — to je bil sedaj Francov uradni naslov — ter ga takoj privesti v mestno palačo, kjer je bila uprava. Preiskali so natančno vse njegovo knjigovodstvo, prebrskali so njegovo pisalno mizo, vendar so ugotovili, da je vse v redu.
Upravitelj posestev se je končno pri še napol omamljenem Francu opravičil in mu je pokazal več pisem brez podpisa, ki so vsebovala težke obdolžitve proti njemu. Pisava pa se je Francu zdela nekam znana. Takoj je zaslutil, kaj je v ozadju. Izbruhnil je v jok in prosil upravitelja, da mu priseže popolno molčečnost. Staremu gospodu je potem razložil usodno dvojno igro, v katero se je bil zapletel z obema dekletoma. V tem pa se je knez, ki je bil že nekaj slišal o škandalu, na povratku s kartaškega večera
pri angleškem poslaniku, peljal mimo palače. Videl je razsvetljena okna pisarne in nenadoma stopil sam v urad ter zvedel iza izvršeno preiskavo. Obljubil je Francu, da ga bo priporočil svojemu bratrancu knezu Esterhazyju v Železnem za računskega direktorja.
Presrečen se je oficial z ženo in sinčkom preselil v Železno. Zahvaljeval je Boga, da se je na ta način odkrižal Reze. Njegov novi službeni položaj je bil sijajen. Imel je izdatne dohodke, spretno je izvedel nekaj varčevalnih ukrepov pri upravi in zato je bil deležen najvišje pohvale.
Med tem pa se je tudi Rezi poročila. Vzela je nekega gospoda pl. Lugerja, ki je bil častnik v neapeljski mornarici. Kmalu je povila sinčka in izgledalo je, kot da se je sprijaznila s svojo usodo. Toda izkazalo se je kmalu, da je njen mož pridanič, žepni tat in kvartopirski slepar. Ni trajalo dolgo, pa je bil sramotno izključen iz neapeljske mornarice. Njegov sin je postal vreden potomec svojega očeta, posebno še zaradi tega, ker se mati ni zanj nič brigala, ampak je po cele dneve presedela pri Mariji, odkar je bil Franc premeščen nazaj na Dunaj v osrednjo upravo kneza Esterhazyja.
Tako je mineval čas. Poleg tega je pa Franc bil zelo marljiv in vesten uradnik in je bilo že vse na tem, da bo imenovan za u-pravnika knezovih posestev. Toda takrat ga nekega jutra njegov gospodar pokliče in mu pokaže nekaj pisem brez podpisa, ki ga dolžijo, da je poveneril velikanske vsote denarja. On noče izvesti nobene preiskave, je dejal knez Esterhazy, kajti on ve, da mu je za njegovo marljivo delo dolžan zahvalo. Vendar, zaradi ljubega miru ga bo upokojil s polno plačo in prostim stanovanjem povrh.
Nesrečnež je negibno poslušal besede svojega gospodarja. Hotel je nekaj reči, toda v tem je dvignil silovito kvišku roke, iz. s pol zadušenim krikom se je zgrudil na tla. Kap je napravila prezgodnji konec njegovemu življenju.
■ Mariji je bila priznana pokojnina in smela je obdržati stanovanje v palači, povrh tega pa je mogla še vzdrževati sina pri študiju. Kot prej, je tudi sedaj stalno prihajala Rezi v hišo. Samo med Rezo in Marijinim sinom je vladalo globoko nasprotje. Ko je bil mladenič dopolnil 20 let, bi naj nastopil službo kot koncipist pri dunajskem mestnem magistratu. Ko pa je prišel, da nastopi službo, mu je bilo sporočeno, da si je gospod župan premislil, ker je o njegovem očetu slišal čudne reči.
Smrtno bled je mladenič odhitel domov. Nesreča je hotela, da je našel Rezo pri svoji materi. Peneč se od jeze ji je najprej očital njeno intrigantstvo, nato pa je vzel z zida puško dvocevko ter ustrelil proti njej. Po nesreči pa je zadel mater v roko, ki je bila planila vmes. Videč mater pasti na tla, je mislil, da je mrtva in v obupu je naperil orožje proti lastnim prsim ter sprožil. Krogla z druge cevi mu je prebila srce. Bil je na mestu mrtev. (Konec na 8. str.)
JULES VERNE:	64
Potovanje na
— Da, je odgovoril Nicholl; in če bi naša začetna hitrost 11.000 metrov ostala ista, bi preleteli skoraj 40.000 kilometrov na uro.
— Vse to je prav lepo, prijatelja, je rekel predsednik, enega vprašanja pa še vedno nismo rešili. Zakaj nismo slišali poka pri izstrelu?
Ker ni bilo nobenega odgovora, je razgovor zastal in Barbicane je ves zamišljen začel snemati ploščo drugega stranskega okenca. Opravilo se mu je posrečilo in skozi razgaljeno šipo je luna zalila notranjost krogle z bleščečo svetlobo. Varčni Nicholl je ugasnil plin, ki je postal nepotreben, razen tega je plinska luč motila opazovanje medplanetnega prostora.
Lunina plošča se je tedaj svetila z izredno čistočo. Njeni žarki, ki jih ni več slabilo megleno ozračje zemlje, so se jasno usipali skozi šipo in polnili zrak v krogli s srebrnimi odsevi, črni zastor nebeškega svoda je lunin blesk v resnici podvojil in ker eter svetlobe ne razblini, luna sosednjih zvezd ni zasenčila. Nebo je kazalo zdaj čisto drugo lice, ki ga človeško oko ni moglo slutiti.
Lahko si mislimo, s kakšnim zanimanjem so naši drzni potniki opazovali kraljico noči, končni cilj svojega potovanja. Naš satelit se je na svojem nebesnem tiru neopazno bližal zenitu, tisti matematični točki, ki jo je dosegel 96 ur pozneje. Njegove gole planjave in vse podrobnosti njene površine niso bile očem potnikov nič bolj vidne, kakor če bi jih gledali s katere koli točke zemeljske oble; toda njena svetloba se je v praznem prostoru silno razmahnila. Lunina plošča se je svetila kakor platinasto zrcalo. Na zemljo, ki se jim je pogrezala pod nogami, so potniki že čisto pozabili.
Kapitan Nicholl jih je prvi spomnil na zemljo, ki se je potapljala v globino pod njimi.
— Da, je odgovoril Michel Ardan, ne bodimo ji nehvaležni. Ker zapuščamo svojo domovino, naj veljajo naši zadnji pogledi njej. še enkrat hočem videti zemljo, preden mi bo popolnoma izginila izpred oči!
Barbicane je hotel tovariševi želji ugodili in si je začel krčiti pot do okna na dnu izstrelka, skozi katerega bi se videlo naravnost na zemljo. Gibljivo ploščo je sunek pri odstrelu potisnil prav na dno plošče in so jo le s težavo odstranili. Posamezne kose so previdno zložili k steni, ker bi jih utegnili še potrebovati. Tedaj se je pokazala okrogla, 50 centimetrov široka odprtina,
vdelana v spodnjo plast krogle. Zapiralo jo je 15 centimetrov debelo, z usnjem obloženo steklo. Nanj je bila pritrjena z vijaki aluminijasta plošča. Ko so jih odvili in odstranili železne kline, se je plošča snela in optična zveza z zunanjim svetom je bila vzpostavljena.
Michel Ardan je pokleknil na šipo; bila je temna ko slepo steklo.
— No, je vzkliknil, kje je pa zemlja?
— Tamle, je dejal Barbicane.
— Kaj! je dejal Ardan, listale krpica, tistile srebrni rogljiček?
— Kajpada, Michel. Čez štiri dni, ko bo luna polna, se pravi v trenutku, ko bomo dospeli do nje, bo zemlja v »mlaju«. Sedaj se nam kaže samo še v obliki krajca, ki bo kmalu izginil in potem se bo potopila' za nekaj dni v neprodirno temo.
— To, da je zemlja! je ponavljal Michel Ardan in buljil v ozko rezino svojega rojstnega planeta.
Pojasnilo predsednika Barbicana je bilo pravilno. Zemlja je stopila nasproti izstrelku v svojo zadnjo fazo. Skrčila se je na osmino svoje oble in je zarisala na črno ozadje neba samo tenek krajec. Njena svetloba je bila zaradi zračnih plasti modrikasta in ne tako močna kakor svetloba luninega krajca. Vendar je bil videti zemeljski krajec precej velik: podoben je bil velike-
mu, čez nebesni svod napetemu loku. Nekaj živo osvetljenih točk — zlasti na udol-beni strani krajca — je razodevalo visoke gore; toda včasih so jih zagrnili debeli madeži,' ki jih na lunini plošči nikdar ne vidiš. To so bili obroči oblakov, nanizani o-krog zemeljske oble.
Zaradi podobnega pojava, kot ga opazujemo pri luninem krajcu, pa si lahko raz: ločil ves obris zemeljske oble. Zaradi učinka tako imenovane »pepelnate svetlobe« se je precej razločno videla vsa njena plošča, čeprav učinek »pepelnate svetlobe« ni bil tako močan kakor pri luni. Zakaj je ta učinek slabotnejši, ni težko uganiti. Odsev na luni je posledica sončnih žarkov, ki jih zemlja odbija proti satelitu. Nasprotno pa je bil v našem primeru posledica sončnih žarkov, ki jih je luna odbijala proti zemlji. Toda zemeljska svetloba je približno L!-krat močnejša kakor lunina — sorazmerno z razliko v obsegu teh dveh teles. Tako si lahko pojasnimo, da pri »pojavu zastrte svetlobe« temni del zemeljske plošče ni tako razločno zarisan, kakor temni del lune v istih pogojih; učinkovitost pojava je namreč sorazmerna s svetlobno močjo obeh nebesnih teles. Dodati moramo tudi, da je bil videti zemeljski krajec daljši od njegove plošče. To je pa samo učinek iradiacije.
(Dalje prihodnjič)
__ Ud nas na
KOTMARA VES
Na pustno nedeljo je priredila naša igralska skupina v farni dvorani pet iger — enodejank, ki so bile kakor nalašč za pust: kratkočasne. Vmes pa je prepeval moški zbor pustne pesmi, ki so ga poslušalci nagradili z burnim ploskanjem. Prireditev je bila na pustni ponedeljek zvečer ponovljena.
Smrt nas je obiskala letos že trikrat: usmilila se je Pušnikove- matere ter jo rešila dolgega bolehanja. Nato se je zglasila dvakrat v Medretrah: pri Jakliču in Kupcu ter pobrala gospodarja, ki sta umrla oba nagle in neprevidene smrti. Prvega so našli mrtvega v njegovem stanovanju, drugega je pa zadela srčna kap. Kakor že tolikokrat, se je tudi tokrat uresničil pregovor: Kakšna tvoja nedelja, takšna tvoja smrtna ura. Žalujočim sorodnikom naše sožalje.
SKOČIDOL - PODRAVLJE
Glede ljudskega gibanja v minulem letu poročamo, da biva v župniji 1310 katoličanov in 180 drugovercev. — Večina prebivalstva je še danes slovenskega pokole-nja, pravih Nemcev t. j. potomcev staršev nemške narodnosti razmeroma ni veliko, mešanih zakonov (družin) t. j. takih, kjer je ali oče ali mati nemškega rodu oz. obratno, mati ali oče pa slovenskega, pa precej. — Otrok je bilo rojenih 40, med njimi 29 v beljaški bolnici, '11 doma. Birmancev je bilo le 11, sv. obhajil je bilo v fari 2506, v misijonišču Vernberg pa laičnih 4995, redovnih pa 34.008. Misijonskih sester z novinkami je 80. — Umrlo je 11 oseb, med njimi tudi vestni cerkveni ključar Tomej Keuschnig, pd. Dami v Podrav-Ijah. Poročena sta bila 2 para doma, 6 parov pa v Beljaku pri frančiškanih.
Med že letos umrlimi 4 osebami — Ur-šulino Gasser, Viljemino Lampl in bivšim tukajšnjim šolskim ravnateljem v pokoju g. Ernestom Sille, navajamo posebej bivšega uslužbenca pri železniški direkciji v Beljaku g. Ferdija Anderwalda. Bil je tudi tretjerednik in predsednik farnega odbora, 71 let star. Katolik ne le po mišljenju, temveč tudi v dejanju. Pri pogrebu sta ga
KLAGENFURT lO.-Oktoberstr.
(neben Kino Prechtl)
ItocošUan
zato stavila za vzgled č. g. rektor iz gradu Vernberg in krajevni župnik. Bil je res svetilnik za vse vernike ob cesti. Sveti naj njemu in vsem rajnim večna luč!
Snega zdaj že 2 meseca ni. Kar ga je prinesel november, je že skopnel. Zato za mladino ni smučanja in sankanja, odrasli pa kljub temu na več krajih s čoki streljajo na ledenih kegljiščih. Snega ni, mraz pa je! — Šolske komisije iz Dunaja k nam ni bilo, kajti vsi starši so podlegli javne-mu(?) mnenju in so odjavili svoje otroke od pouka slovenskega jezika. Žalostno! Prav bi bilo le, da bi se vsi otroci t. j. otroci slovenske in otroci nemške narodnosti (ali mešanega rodu) učili poleg državnega tudi slovenski jezik in sicer voljno, dobro in resno.
Tudi letos oz. že lani so obiskovali razni »Trije kralji« naše vasi in družine. Večinoma pa so bila to še nedorasla dekleta. Svojčas so hodili in peli v čast sv. Trem kraljem samo odrasli fantje ali možje, ki so večinoma peli stare slovenske narodne pesmi. Letos takih ni bilo več slišati!
Na dan vodnega češčenja sv. Rešnjega Telesa, dne 31. januarja, je bilo letos zelo lepo in sončno vreme. Zato je bila tudi udeležba faranov malo bolj številna v spovednici in pri obhajilni mizi. Krajevnemu župniku je pomagalo še pet drugih duhovnikov. Težo dneva je pa tudi to leto nosil preč. g. p. Jakob Vučina iz reda p. kapucinov iz Celovca, čast mu in zahvala!
Za farno cerkev je napravil umetnik g. Miroslav Jerina na Trebinju pred lanskim Božičem nov Betlehem z štalico rojstva Gospodovega. Figure (3 svete osebe, pastirje, kralje, ovce, kamele, osla in kravo etc.) oskrbimo po možnosti še pred koncem tega leta. — Za veliki teden imamo od lani tudi nov božji grob, ki ga je nam naredil isti umetnik.
Meseca januarja je imel pa preč. g. France Poseli, župnik iz Globasnice, v Podrav-Ijah in v Skočidolu lepo predavanje s slikami o Jeruzalemu, Lurdu in Fatimi, ki jih je večinoma sam posnel. Mraz je bil. Skupna udeležba je bila 110 oseb, večinoma mladina (otroci). Kdor ni bil še v teh svetih krajih, je mogel na ta način poromati vsaj v duhu tja. Priznanje predavatelju za lepe podobe in spretne spremne besede! Za kdaj pozneje nam je obljubil slike iz Grčije, Turčije in zlasti Aten in Carigrada!
V Vernbergu so zdaj duhovne vaje za vse
MOBELHAUS
STADLER
KLAGENFURT
THEATERGASSE 4
U N S E R E
' Fremdenzimmer
schon, modem und preisu/ert
haben in der vergangenen Saison allgc-meinen Anklang gefunden ... Auch heu-er bringen wir
neue Modelle in solider Ausfuhrung und laden Sie zu unverbindlicher Besichti-gung ein.
Zustellung f r e i H a u s j Zahlungser-durch cigene Mbbelautos [ leichterungen
Grolie Ausurahlin G E B R A U C H T W A G E N
mit Zustandsgarantie bei
VVerkstatte — Servicestatio — Teilelager VILLACHER STRASSE 181, Tel. 26-60, 54-30
stanove in tudi dan mater! Javi se, kdor k oddaljenim slovenskim ne bi mogel! Oglas visi na cerkveni oglasilnici v farni cerkvi!
V februarju so imeli pri pd. Mačku v Podravljah shod tudi člani čebelarskega društva za občini Vernberg in Lipa. Članov je zdaj le 28 več, sestanka pa se je udeležilo le 13. Panjev imajo vsi skupaj sedaj nekaj nad 300. Odbor s predsednikom g. Martinom Sternadom je občni zbor enoglasno potrdil spet za tekoče leto. Glavni razgovor se je sukal okoli vprašanja poletnih pasišč (Žel. Kapla, Samotsk na Štajerskem, Svinsk nad Beljakom in Hum nad Vernbergom). Daj Bog na priprošnjo sv. Ambroža, patrona čebelarjev, uspešno letino za čebele in čebelarje ter zlasti slogo med njimi. Kajti »Nesloga tlači, le sloga jači!«
ŽIHPOLJE
(Smrti in rojstva)
Smrt se zmiraj oglaša pri nas. V novem letu smo imeli že tri pogrebe, dve odrasli ženski in eno 3-mesečno dekletce smo položili k večnemu počitku na božji njivi
Dne 25. januarja smo ob veliki udeležbi pogrebcev spremili na njeni zadnji poti trgovko Ano Hočnik na Žihpoljah. Pred 30 leti jo je zapustil mož in v zadnji vojni ji je padel edini sin; ostala ji je samo še edina hči. Bila je verna in pridna žena ter je dobro pripravljena odšla v večnost.
Pri Ravšu v Dolčivesi so dobili krepkega fantička, ki so ga krstili za Tomaža Karla.
Mizar Peter Hribernik in žena Florijana sta si pod cerkvijo postavila lepo hišo. Tu sta dobila deklico, ki je bila krščena za Veroniko.
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
PONEDELJEK, 2. 3.: 14,00-14,45 Poročila, objave, pregled sporeda. — Kdo ve? (8.) — 17,55—18,10 Iz znanih operet. — TOREK, 3. 3.: 14,00—14,30 Poročila, objave. — V marcu leta ... (Kulturni koledar). - SREDA, 4. 3.: 14,00-14,45 Poročila, objave. — Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 5. 3.: 14,00—14,30 Poročila, objave. — Kako so postav-
ljali mejnike med gorjansko in žabniško planino. (Pripovedka iz starih časov iz Ziljske doline). — PETEK, 0. 3.: 14,00—14,45 Poročila, objave. — Akustični mladinski list (6). — SOBOTA, 7. 3.: 09,00—10,00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca.
-	NEDELJA, 8. 3.: 07,30-08,00 Duhovni nagovor.
—	S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo.
Žalostna zgodba ...
(Nadaljevanje in konec)
Ko se je nesrečna Marija, vsa oblita s krvjo, dvignila s tal, je začela Rezi vpiti, da bo šla na policijo ter jo naznanila, češ da so ji stregli po življenju. Samo z ozirom na staro prijateljstvo, ki jo veže, je pripravljena molčati, toda Marija ji mora zato dati denar. Žena, ki je bila še vsa iz sebe, je v svojem obupu pristala na vse. In nato so se začelo izsiljevanje uboge Marije. Rezi je s pomočjo svojega sina prisilila preplašeno Marijo, da ji je pomalem izročila skoro vse svoje prihranke, poleg tega pa jo je še zasramovala in celo pretepla. To se je vleklo od leta 1803, dokler niso Rezi zaprli zaradi neke tatvine in je v zaporu umrla. Njen ničvredni sin je Marijo izsiljeval in trpinčil naprej. Zaradi strašnih reči, ki jih je doživela, je postala starikava, na pol slaboumna ženica, ki se je tresla ob vsakem šumu. Ko mladi malopridnež nekega dne pri njej ni dobil nič denarja, jo je enostavno z nožem zaklal. Nato ji odnesel še zadnje dragocenosti, ki jih je našel skrite v peči.
Nekaj tednov kasneje so morilca zaprli, ker je zaradi nenadnega čezmernega za-zapravljanja denarja zbudil pozornost oblasti. Dne 15. maja je bil Franc Luger javno obešen na vislicah pri »Tkalki na križu«. Ves Dunaj je takrat govoril o nezaslišani žaloigri, ki je prišla na dan med sodno obravnavo.
Siegfried Weyr
Š.e eno raketo bodo izstrelili v kratkem Združene države proti Luni, poročajo iz Washingtona. Isto jroročilo tudi pristavlja, da bo treba najbrž še 15 let znanstvenih in tehničnih raziskav za izstrelitev prve rakete s človeško posadko na Luno.
Dunajski velesejem zopet odpira duri
Na spomladanskem dunajskem velesejmu, ki bo od 8. do 15. marca 1959, bo letos razstavljalo 3700 gospodarskih obratov iz vseh štirih vetrov sveta svoje proizvode. Ena tretjina razstavljalcev je iz tujine. Med avstrijskimi firmami, ki jih je skupno 2837, je tudi 20 razstavljalcev iz Koroške, je izjavil zvezni svetnik P o r g e s , predstavnik velesejmske družbe, na konferenci za koroški tisk, ki sta ji prisostvovali še: magistralni direktor dr. GriiU v imenu celovške občine ter dr. Jemicndy in dr. Trage v zastopstvu Zbornice za obrtno gospodarstvo. Dunajski velesejem uživa že utrjen ugled v mednarodnem svetu, kot eden izmed velikih splošnih mednarodnih velesejmov, kjer se srečuje evropski in prekooceanski poslovni svet, kjer lahko vidiš razstavljene najrazličnejše proizvode, od dunajskih damskih klobukov, pa do velikanskih tovarniških strojev, od vinske poskušnjc pa do živilskih krmil, od hišne opreme do motornih vozil.
V preteklem letu uprava velesejma ni gradila nobenih novih poslopij, pač pa je izboljšala tehnične naprave v že obstoječih. S tem je izpolnila želje razstavljalcev po prikladnejšein dovozu in odvozu ter razkladanju razstavnih predmetov. V veliko „Dvo-rano narodov” je bil napeljan železniški tir, prav tako je bil ]>odaljšan železniški tir na stavbno razstavišče poti milim nebom. Sedaj bodo mogli raz-
(ftohokb inižaM, c&ni
perila - blaga - volne
pri
L tfumee
Klagenfurt. Alter Platz 35
stavljalci tudi svoje največje stroje pri]>cljati na železniškem vagonu naravnost do mesta, ki jim je jia razstavi določeno.
Tudi letos je posebno za kmetovalce pomembna razstava rejne govedi, ki je postala posebno priljub-
Električne krušne peči pralne stroje za ročni in motorni pogon, molzne stroje, za posnemanje mleka, Alfa štedilnike in vseh velikosti hišne peči, kotle za kuhanje krme in perila ter vseh vrst gospodarske stroje, šivalne stroje in kolesa ter . vse nadomestne dele boste kupili vedno najceneje v trgovini
JOHAN LONŠEK
ZAGORJE-šT. EIPS. P. Ebcmdorf
Na zahtevo ugodni plačilni pogoji, ceniki zastonj
Ijena med dunajskimi mesarji. Razstavljene živali na koncu namreč prodajo in po dražbi je moč v gotovih dunajskih mesarijah videti napise: „Tu se prodaja meso volov z velesejma.”
Kmetijskemu in gozdnemu gospodarstvu je posvečena posebna razstava o urejevanju hudournikov, saj so prav v zadnjih letih hudourniki zaradi prevelike sečnje povzročili težka opustošenja tudi pri nas na Koroškem. Zelo dobro je založena tudi razstava najnovejših poljedeljskih in' gozdarskih strojev.
KUPIM borov les po najvišjih dnevnih cenah. Zamenjam ga tudi za vsakovrstni les, ali za ladijska tla, cement, strešno opeko, za Heraklit ali druga stavbeni material. Johann Žagar, Klagenfurt — Celovec, Rampenstrasse.
v našem listu •

Theresienthaler-
pomada vacUvaii! tkanina pri
RADLNAVR
BELJAK - VILLACH
List izhaja vsak četrtek. — Naroča se pod naslovom: „Naš tednik—Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. — Naročnina mesečno 5 šil., za inozemstvo 5 dolarjev letno. Odpoved en mesec naprej. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Janežič, Lcše pri St. Jakobu. — Tiskarna Družbe sv, Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. — Tel. štev. uredništva in uprave 43-58.