122
Novičar iz domačih in ptujih dežel.
Iz Dunaja. O poslednjih obravnavah zbornice poslancev kaj več povedati, smo obljubili v zadnjem našem listu. V seji 28. marca je šlo za to, da se donesek k skupnim zadevam avstrijsko-ogerskim za-rad tega določi, ker je en del vojne Granice iz vojaškega gospodarstva prišel v civilno upravništvo.
Dalmatinski poslanec Danilo je prvi poprijel besedo in si dokazati prizadjal, da ne bi bilo ustavno ravnanje, ako bi zbornica vojno granico kontumacirala brez zaslišanja zastopnikov njenih. Zato je že o splošni razpravi napovedal, da bode v špecijalni razpravi predlagal v vvodu te postave dostavek, kteri povdarja zaslišanje in pritrjenje zastopnikov vojne granice.
Za njim je dr. Costa prosil besede in govoril tako-le:
Moj predgovornik je napovedal dostavek k postavnem načrtu, kterega hoče napraviti v špecijalni debati, in jaz ga hočem na kratko podpirati.
Stvar, ktero si. zbornica danes obravnava, je zelo pomenljiva in daleč segajoča, ne zarad neposrednje prilike, ktera je povod dala načrtu te postave, ampak zato, ker s to postavo se konečno reši vprašanje o organizaciji cele monarhije, — vprašanje, ktero od časa, ko je bila dana naj viša diploma 20. oktobra 1860. leta, do zdaj ni še bilo popolnoma rešeno. Ne bom razpravljal državnopravnega položaja vojne granice prejšnjih Časov; al kratko hočem omeniti državni položaj granice od onega časa, ko se je začela nova doba monarhije, to je, od 20. oktobra 1860. leta. Diploma od 20. oktobra 1860. leta, ktera je bila v državnem zakoniku razglašena kot pismo obče vezalno, ne dela nikakoršneizjeme zarad vojne granice. Njegovo Veličanstvo je toraj z najvišo diplomo tudi odločilo, da vprihodnje se bode postavodajalstvo, precenjevanje postav in izdajanje novih postav tudi za vojno granico godilo le s postavno zbranimi zastopniki. Po oktoberski diplomi je tedaj misel upravičena, da zastopniki vojne granice bili bi se imeli od tistihmal zaslišati v vseh njo zadevajočih reččh. Žalibog, da se to ni zgodilo. Nasproti je februarski patent v tem bistvenem delu nekako tihoma napravil premembo, kajti vojno granico je postavil zunaj obsežka ustavne vlade. Se cel6 sprava 1871. leta, namreč decemberske ustave, ničesa ne odločuje o vojni granici. Državnopravni položaj vojne granice ni bil rešen; in ravno tak je danes in tak bode tako dolgo, dokler ustavno ne bode kaj dru-zega določenega, kako da se imajo granične razmere, ki so pred letom 1867. veljale, predrugačiti.
Granica ni v direktni zvezi niti s tem niti z onim delom monarhije; ona je Še dandanes kronovina cele monarhije. To se hoče zdaj spremeniti, in ta sprememba naj se danes potrdi; to je, od slavne zbornice se zahteva dovoljenje za to spremembo, in sjcer posrednje: s sklepom predložene finančne postave. Ce hočemo stati na popolno ustavnem stališču, — poti, če hočemo, da
glavno načelo, ktero je gospod predgovornik izjavil „nil de nobis sine nobis", tudi zarad vojne granice velja, tedaj se mora vprašati: ali je bilo nemogoče zaslišati zastopnike vojne granice? Resnica je, da postavni zastopniki vojne granice, kteri so bili od leta 1860. do 1866. večkrat poklicani v hrvaški deželni zbor, ni s o bili poklicani v letih 1867. in 1868. Nova osnova avstrijskega državnega prava se je naredila brez njih; zastopniki vojne granice niso mogli razodeti svojega mnenja.
Ce hočemo biti popolnoma ustavni, vsaj tako mislim jaz, da ne moremo odstraniti tega, kar je neobhodno potrebno, namreč da tisti državljani, o kterih se odločuje, imajo priložnost o tem svoje mnenje povedati. Tu gre* za deželo, ktera šteje 1,300.000 prebivalcev, — za deželo, iz ktere je 60.000 mož v popolnoma vojaški organizaciji; tu ne gre* samo za splošna ustavna vodila, ampak tu grč tudi za to, kaj o takih zadevah zahteva državna modrost, po kteri se važna prememba v vojni granici ne more izpeljati tako, da ne bi se zve-dala sredstva in pota nove vredbe iz vojne granice,, kajti to ne sega samo v postavodajalstvo in administracijo, temuč še cel6 v vse socijalne razmere. Taka važna prememba pa se ne sme izvršiti drugače nego na oni poti, ktero dežela sama zaznamova, za najboljo. Moja misel je ta, da vsakdanja državna modrost že kaže pot postopanju našemu, vsaj nam nedavni do-godjaji pričajo, kake homatije take važne premembe napravijo, če se ne vrše pazljivo, — homatije, ktere se pozneje komaj poravnajo. Ni dolgo, kar se je na jugu monarhije nekaj enacega godilo.
Nočem biti prerok, a tudi mi ni mogoče popolnoma razjasniti, kako bi se imelo izpeljati provincijaliziranje vojne granice, ktero v obče vsi želimo; al to moram odkritosrčno reči, če ste državniku dve poti odprti, od kterih ena pelje k gotovemu cilju in k mirni dosegi postavljenega cilja, da se bode on le te poti držal, a ne druge, ktere konec je še dvomljiv.
Naslanjaje se na to, da je vojni granici z diplomo od 20. oktobra 1860. leta zagotovljeno, da bode sodelovala v vseh njo zadevajočih rečeh, — naslanjaje se na splošno ustavno podlago, da se one dežele, o kterih osodi se razsoja, vendar morajo zaslišati, in naslanjaje se na vzroke državne modrosti, mislim, da bi predlog gospoda poslanca Danila, kteri nikakor ni zoper provincijaliziranje vojne meje, ampak ki le meri na to, da se tako izvrši, kakor je Njegovo Veličanstvo v dveh lastnoročnih pismih naznanjevalo, da namreč je provincijaliziranje vojne granice odvisno od prejšnje rešitve potrebnih predlogov na ustavni poti, — da bi njegov dostavek si. zbornica temeljito prevdarila in potem sprejela.
Francosko. — Strašne reči se godijo v Parizu in okoli Pariza. Puntarska armada in armada postavne vlade se že 12 dni koljete, da je groza, in nihče ne vč, kako in kdaj bode temu boju konec. Blizo tako je, kakor je bilo grozovitega 1792. leta na Francoskem. V Parizu strahuje celo mesto drhal, ki se je krmila vladinega polastila. Kdor je, na sumu, da drži z vlado v Verzajlu, po njem je! Ce vlada v Verzajlu koga dene ob glavo, padej o v Parizu 3 glave za uno. Cerkve ropajo, duhovne v ječe mečejo, nadškofa pariškega so zaprli in žugali ga vstreliti itd. Kdor more, beži iz Pariza; kdor pa ni še 35 let star, ne sme, ker mora vojaško službo opravljati. Kdor ima kaj premoženja in se puntarski vladi le malo zameri, gorje mu! In nikjer se ne kaže, kako se bo zatrl punt!