23 Socialna pedagogika^-! ¿ ^^тагаеапје identitete (ali: 0 tttijni vriutvi na' ■ nekatera začetna f\ s > izhoffiscaf'*^*"^^--^-^ Social pedagogy - a question of identity (or: the urgent need for a return to some basic principles) Slobodan Uzelac Slobodan Uzelac, dr. sci., profesor na Fakulteti za rehabilitacijske znanosti, Kušlanova59a, 10000 Zagreb, Hrvaška. Povzetek V današnjem času se identiteta socialne pedagogike pretež- no navezuje na pojem marginalne družbene skupine. Ključ- no vprašanje identitete socialne pedagogike je vprašanje merjenja odnosov bio-psiho-socialnih kompetenc v večpo- menski etiologiji "marginalnosti", sledi pa ji ocenjevanje teh sestavin v strokovnem oziroma znanstvenem pristopu, ki je usmerjen k preprečevanju in odpravljanju "margi- nalnosti". Dejstvo, da se socialna "marginalnost" kaže na 24 SOCIALNA PEDA G O G I K A socialnem področju, nas ne sme zavesti k poenostavljene- mu zaključku, da govorimo le o ozko socialno pogojenem in edino ozko socialno rešljivem problemu. Vendar prav dejstvo, da govorimo o socialni "marginalnosti", napelju- je k zaključku, da v tretmanu prevladuje socialni pristop. Sodelovanje s sorodnimi strokami prinaša nevarnosti psi- hologiziranja in psihiatrizacije socialno pedagoškega de- la. Ključne besede: socialna pedagogika, identiteta, stroka Abstract At the current time the identity of social pedagogy is largely defined by the notion of marginal social groups. Today, the key question of the identity of social pedagogy is the questi- on of measuring the relationship of bio-psycho-social com- petence in every sense of the aetiology of marginalisation, followed by the grading of those components in a professi- onal and scientific manner which is geared towards pre- vention of marginalisation. We must not allow the fact that social marginalisation appears in the social field to misle- ad us so we come to an oversimplified conclusion: one that deals just with narrow social conditions and only solves a single narrow social problem. However, the very fact that we talk about social marginalisation leads us to the con- clusion that in treatment, the true social work approach is the one that is dominant. Collaboration with the similar professions can produce the psychologisation and psychi- atrification of social pedagogic work. Kay words: social pedagogy, identity, profession Uvod Zavzemanje za lasten razvoj in iskanje identitete neke strokovne in znanstvene discipline ni lastno samo socialni pedagogiki. Lahko rečemo, da so v neprestanem razvoju razmeroma mlajše strokovne in znanstvene panoge, ki si pripisujejo interdisciplinarnost in transdisciplinamost. Ob- staja pa potreba po pojasnjevanju mejnih področij s "sosednjimi" panoga- mi. Povsem jasno je, da je vsaka od teh "sosednjih" panog prav tukaj, kjer je, in ni tu le po naključju, ter da je vsaka zares nujna. Področje panog najbolj določajo prav potrebe življenjske prakse. Praksa je pritegnila soci- alnega pedagoga k sodelovanju s socialnim delavcem, psihologom, zdrav- o C I Л L N Л P E D Л G O G I K A 25 nikom, inštruktorjem, učiteljem, paznikom. Za vsakim od njih stoji spe- cifična stroka (in eventuelno znanost). Podobni so si predvsem po tem, da delajo z istimi osebami ali skupinami. V skrajni posledici je tudi njihov cilj isti - uspešna socialna integracija. Posamezni cilji, torej njihove de- lovne naloge, pa so popolnoma različni. Določiti identiteto socialni pedagogiki kot stroki ali znanosti je resnič- no težko. Vendar pa je to potrebno storiti, če želimo imeti enakopravno članico v veliki družini strokovnih in znanstvenih disciplin socialne peda- gogike. Določanje identitete, to je bistva, istovetnosti, enakosti z nečim, je nujno zaradi socialne pedagogike same, to je zaradi smisla njenega obstajanja, kot tudi zaradi njenega sodelovanja s strokami, ki so ji blizu. Identiteto socialne pedagogike zaznavamo v njeni smiselni povezoval- ni vlogi s posamezniki in skupinami, ki imajo težave v sociahiih integra- cijah, kažejo pa se v različnih motnjah njihovega socialnega vedenja. Vsekakor, beseda je o integraciji v procesu razvoja in lahko še dodamo, da je tudi razvoj, ki pomeni preprečevanje morebitnih težav in njihovo kompenzacijo, ciljni okvir, v katerega se umešča prikazana integracijska funkcija. Kot disciplina z lastno identiteto bi morala socialna pedagogika, da bi zadovoljila zahteve sistemske teorije po teoretikih, kot so npr. G.J. Miller (1978), T. Parsons (1991), N. Luhmann (1981) in drugi, zadovoljiti nekate- re nujne pogoje, kot so: • biti razmeroma stabilna, tudi v zanjo neugodnih pogojih • biti odprta, to je omejena s tako imenovano mehko mejo, ki bi po eni strani označevala njeno področje, po drugi pa omogočala komunika- cijo z njej sorodnimi disciplinami • neprekinjeno bi morala sporočati bolj ah manj enako pomembna do- gnanja o sebi, svoji notranji strukturi in lastnem delovanju • morala bi imeti lastni regulacijski mehanizem, ki je sposoben odločati o domenah njenega predmeta delovanja • mora imeti lastne podsisteme, brez katerih ne more obstajati • ti podsistemi morajo biti integrirani v aktivno celoto po namembnosti • obstati morajo nujni pogoji, v katerih ta sistem lahko deluje АИ socialna pedagogika danes to lahko ima? Naš odgovor je pritrdilen, kot lahko pritrdilno odgovorimo tudi nadaljnjim mogočim vprašanjem, povezanimi z identiteto socialne pedagogike. Da bi bila socialna pedagogika tisto, kar želimo, mora imeti in tudi ima svojo sistemsko strukturo, to je svojo vsebino in odnose v njej. Ima 26 s o C I A L N Л l> IC D Л G O G I K Л tudi svoj proces, svojo dinamiko s številnimi spremembami, ki se dogaja- jo znotraj njenega ustroja. Da bo socialna pedagogika potrdila namen svojega obstoja, mora biti ne le stroka z lastno identiteto, temveč tudi znanost z identiteto. Socialna pedagogika je znanost, ne zato, ker tako želimo ali ugotavljamo, temveč zato, ker ima svoj jasen znanstveni predmet in vse ostale njemu pripada- joče znanstvene sestavine (Uzelac, 1995). V okviru tega predmeta je že toliko znanstveno preverjenih resnic, da že lahko govorimo o znanstveni tradiciji socialne pedagogike. Nastanek in razvoj Zgodovina socialne pedagogike piše že svojo stoto obletnico rojstva. Njen rojstni kraj je v Nemčiji, eden njenih začetnikov pa Paul Natorp, ki bi, če bi še živel, danes težko prepoznal svojo začetno idejo. Od malce naivnega poizkusa pedagoga, da bi pomagal nemški državni politiki in tedaj vladajoči stranki s prosvetljevanjem, do danes, je socialna pedago- gika prebrodila dolgo in vijugasto pot (P. Natrop, 1895, 1908, Nohl, 1927, Rosner, 1970, K. Mollenhauer, 1964, H. Marburger, 1979 in drugi). Social- na pedagogika, ki je nastajala in se razvijala v nemirnih časih, je iskala in gradila svojo identiteto v razkoraku med stroko in oblastjo, med ideologi- jo socialne politike oziroma politiko strank. Tako je bilo v Nemčiji in v bistvu ni bilo nič drugače tudi na drugem koncu Evrope in v drugačnih političnih pogojih - v Sovjetski zvezi. Socialna pedagogika je neredko za- hajala na druga področja, na primer na področje socialnega dela ah pa puščala prazen prostor tam, kjer bi ga morala pokrivati, prostor, v kate- rem so se razvile specializirane stroke iz drugih znanstvenih in strokov- nih področij, na primer socialna patologija. Kljub vsemu lahko danes ugotovljamo nepretrganost socialnopedago- ške ideje. Prepoznamo jo v najmanj treh bistvenih počelih: 1. sistem depriviranih oseb ali skupin, s katerimi delujemo 2. sistem okolja, v katerem deprivirane osebe ali skupine bivajo 3. sistem delovanja nosilcev Govorimo o: (1) osebah ali skupinah, pri katerih se kaže deprivacija v socialnem statusu in vedenju, kar nujno zahteva strokovno pomoč in pod- poro, da bi dosegh pozitivno socialno integracijo, pripomogli k njihovem razvoju in kompenziranju (nadomestitvi) deprivacij, (2) njihovem fizič- nem in socialnem okolju (3) in strokovnem/znanstvenem potencialu kot nosilcu procesa. o CIA L N A l> E D A G O G I K A 27 v stoletni zgodovini socialne pedagogike je prihajalo do razhčnih do- jemanj in tolmačenj ter spreminjanj v treh navedenih počelih, obdržala pa se je rdeča nit, ki nam danes omogoča razpravo o kontinuiteti in iden- titeti socialne pedagogike. Njeno identiteto prepoznamo že na terminolo- ški ravni: PEDAGOGIKA in to prav SOCIALNA. Nekateri po nepotrebnem dvomijo v sam izraz PEDAGOGIKA. Tako je na primer na Hrvaškem med strokovnjaki in znanstveniki, ki se posebej ukvarjajo z motnjami v social- nem vedenju, posebno pa še med defektologi, opaziti prizadevanja za čim bolj jasno terminološko razdaljo od pedagogike. Najpogostejši argu- ment je, da je izraz pedagogika (pedagoški, pedagog,..) preveč ozek in se v glavnem nanaša na šolsko izobraževanje ter je zato neustrezen za ozna- čitev kompleksnega sistema posamičnih ciljev celostnega dela s takšnimi osebami. Naš odgovor na takšno utemeljitev bi lahko bil lakonski: je ozek, če je! Ozek je, če ga ozko razumemo in sprejemamo. Možno je in po na- šem mnenju tudi nujno, da pojem pedagogika (pedagoški, pedagog...) ra- zumemo precej širše, pri tem pa vseeno ne izhajamo iz megalomanskih panpedagoških staUšč. Da bi si lahko pojasnili odnos znotraj sestave sorodnih disciplin, ki se ukvarjajo s socialnimi deprivacijami in socialnimi deviacijami, se je tre- ba vrniti na nekatera zgodovinsko razmeroma stara stališča. Pedagogiko v tem smislu je treba enostavo razumeti kot stroko o vzgoji ali kot znanost o vzgoji, če govorimo o znanstvenem delu, vzgojo pa kot enega od temelj- nih pojavov človeškega obstoja, ki v svojem razmeroma širšem pomenu zajema cel niz vsebin, od pedagoškega do socio terapevtskega dela, oziro- ma, kot to pove A. Kobolt, zajema izobraževanje, samo vzgojo (mi bi do- dali - vzgojo v ožjem pomenu), svetovalno delo in socialnoterapevtsko delo (1997). Povedati moramo še nekaj o prilastku SOCIALNA. Ne poznamo peda- gogike, ki ne bi bila socialna, saj je socialna integracija v skrajnem pome- nu splošni cilj vsake pedagogike. Toda samo socialna pedagogika pote- gne ta cilj v žarišče vzgojnega delovanja tako, da je zanjo sociakia inte- gracija ne samo nek splošni cilj, temveč več kot to, je sistem posameznih ciljev. Identiteta socialne pedagogike je z vso pravico artikulirana окоИ poj- ma marginalne družbene skupine in posameznikov s težavami v socialni integraciji. Po našem mnenju je ključno vprašanje identitete socialne pe- dagogike vprašanje ovrednotenja v odnosih med tremi sestavinami: bio-, psiho- in socialno ter morebiti še četrto - duhovno. Vprašanje vrednosti je treba osvethti na etiološkem, fenomenološkem in na, pogojno rečeno, tretmanskem načrtu. Če je socialni načrt tisti, na katerem se razodeva 28 s o C I Л L N Л P l<: D Л G O G I K A vedenje posameznika in skupin kot prevladujoča, vendar ne edina teža- va, če je socio-etiološki element eden od prevladujočih elementov, ven- dar ne edini, če socialni element prevladuje v tretmanu, potem je prila- stek "SOCIALNI" pred osebkom "PEDAGOGIKA" nujno potreben. Socialna usmeritev sociahiega dela, kot ene od prvih "sosednjih" dis- ciplin socialne pedagogike, nam z vidika sistemske teorije socialnega de- la kot teorije in prakse, o čemer je pisal M. Knežević (1995), nudi koristno literaturo. Avtor med ostalim ugotavlja, da se "sociahii delavec" ne po- stavlja v vlogo nekoga, ki mora spreminjati druge, ampak v vlogo nekoga, ki omogoča transakcijo, prenašanje pravic, vrednot in dejavnosti na dru- gega. Poklic socialni pedagog - življenje z depriviranci Ko določamo specifično vlogo socialnega pedagoga v omenjenem kro- gu strokovnjakov, se spomnimo na znano misel švicarskega pedagoga M. Courtiouxa, ki v knjigi oziroma zborniku z naslovom "Socialni pedagog v Evropi", označi poklic socialnega pedagoga kot "poklicno življenje z dru- gimi". Poudarimo, da prav ta misel zgoščeno simbolizira "differentio spe- cifico" socialne pedagogike v primerjavi z njej sorodnimi disciplinami. Delokrog oseb in skupin, s katerimi danes delajo socialni pedagogi, se vedno bolj širi. To je posledica dveh glavnih razlogov: 1. Konceptualne spremembe v pristopu do oseb s težavami v socialni integraciji: poudarek je na preprečevanju, radikalnem zapuščanju se- gregativne strategije, na alternativnih modelih tretmana. 2. Dejstva, da je skupni civilizacijski razvoj vedno bolj hiter in razkoraki v tem razvoju posledično prinašajo raznovrstno in težjo fenomenolo- gijo in etiologijo težav v socialnih interakcijah. Socialni pedagog, ki deluje v krogu oseb ali skupin s težavami pri soci- alni integraciji v različnih življenjskih, institucionalnih, zunaj institucional- nih razmerah, opravlja dve vzporedni vlogi - integracijsko in razvojno. Hkrati opravlja obe in vsako posebej pri delu z otroki, mladino ali z odra- slimi (H. Tuggener, 1989). Integracijsko funkcijo običajno pripisujejo delu s hendikepiranimi ose- bami, osebami z različnimi telesnimi in duševnimi poškodbami, razvoj- nimi motnjami, stigmatiziranimi in marginaliziranimi posamezniki in skupinami. Navadno pripisujemo razvojno funkcijo preventivnemu delu in kompenzaciji težav. Nekateri avtorji prikazujejo vzgojno vlogo, pred- vsem tisto, ki se uresničuje v vzgojnih institucijah, le kot kompenzacij- SOCIALNA PEDA G O G I K Л 29 sko, kar tudi je, če vzgojo razumemo in prikazujemo kot vzgojno delo v njenem ožjem smislu. Pomembno je, da se predmet socialne pedagogike in praktično social- nopedagoško delo oceni kot integralni integracijsko-razvojni proces. Če bodo pedagogi tak proces imenovali vzgojni proces v širšem smislu, lah- ko to sprejmemo kot navaden retorični prikaz, svojstven stroki in znano- sti, glede na podmeno gledanja na predmet delovanja. Psihologizacija in psihiatrizacija Sodelovalna praksa socialnega pedagoga s kolegi, pripadniki drugih аИ "sosednjih" strok, se včasih sreča z novimi, nejasnimi stališči, kar vča- sih povzroči zgrešene korake, ki so mogoči - govorimo načelno - na vseh straneh in ravneh. Nejasnosti in napake so, na splošno, verjetnejše, če je razdalja med strokami nezadostno pojasnjena ali pa objektivno krajša. Vtis imamo, da gre predvsem za nejasnosti in raznovrstne zgrešene kora- ke pri posameznih socialnih pedagogih, predvsem pri odnosu na področ- jih psihologije in psihiatrije, tako da lahko govorimo o škodljivih in nepo- trebnih elementih psihologizacije in psihiatrizacije socialne pedagogike. Ne govorimo o tem, da ni potrebno boljše in globlje poznavanje psiholo- ških in psihiatričnih vpogledov v človeško vedenje in motnje tega vede- nja. Za dobro socialno pedagoško delo je to izredno pomembno. Tu govo- rimo predvsem o premalo kritičnem prenosu psihološkega in psihiatrič- nega tretmana v socialno pedagoški tretman - ker tako nimamo pred oč- mi ravno identitete sociopedagoškega tretmana - integracije in razvoja skozi življenje z gojencem. Izumetničena "klinična socialna pedagogika" daje, na žalost, ravno vtis o notranjem neskladju v samem pojmu in pred- metu socialne pedagogike, to je o contraditio in adjecto. Nekritično glorificiranje posamezne psihoterapijske tehnike je v pra- ksi škodljivo, ker tako zanemarjamo socialnopedagoške strategije in njim pripadojoči široki spekter možnih in nujno potrebnih metod in tehnik so- cialnopedagoškega dela. S temi nezaželenimi učinki brez dvoma izgublja socialnapedagogika, z njo pa tudi "sosednje" stroke, saj premalo kompe- tentni strokovnjaki, ki ne obvladajo psiholoških in psihiatričnih miselnih zvez in jih trgajo iz celote, škodujejo tehnikam, ki jih uporabljajo. M. Knežević zastopa podobno tezo pri "psihologizaciji" socialnega dela in s tem povezano psevdoprivatizacijo socialnega dela na Hrvaškem (1997). Med razloge za "psihologizacije" na Hrvaškem navaja živahno dejavnost razhčnih tujih izobraževalnih agencij, ki jih vodijo uspešni poslovneži, ki celo 70 % finančnih sredstev na razUčne načine vračajo 30 s o C [ALNA P E I) A G O G I K A deželam, iz katerih prihajajo nosilci projektov. Hkrati tudi navaja, da je osnovni in jasno viden razlog za ta proces, v ZDA na primer, v tržnih odnosih. Identiteta in sodelovanje Identiteta socialnega pedagoga, to danes vemo, temelji na dveh ena- kovrednih elementih: pedagogiki in sociali. Obe prvini te identitete sta zelo blizu "sosednjim" strokovnim in znanstvenim disciplinam. Ta bliži- na daje sočasno ugodno podlago za dobro sodelovanje (razumevanje), obstaja pa tudi nevarnost izgubljanja lastne identitete. Da bi družina sorodnih disciplin uspešno delovala in da bi bili pri te- mu zadovoljni vsi njeni člani, bi se bilo dobro spomniti enega od načel iz družinske terapije, po katerem sta za uspešno delovanje družine izjemno pomembna dva elementa: najprej identiteta članov in nato sodelovanje med njimi. Vsekakor, tak vrstni red ni naključen. Literatura Courtioux, M. in dr. (1985), Living with others as a profession. V: The Sozialpedagogue in Europa, Zurich: Verlag Fice. Knežević, M. (1995), Nekoliko mogućih elemenata teorije sustava u teoriji i praksi socijalnog rada. V: Ljetopis studijskog centra socijalnog ra- da i 99 S, Zagreb. Knežević, М. (1997), "Psihologizacija" socijalnog rada. Revija za soci- jalnu politiku, vol 4, s. 9-19. Kobolt, A. (1997), Teoretične osnove socialnopedagoških intervencij. Socialna pedagogika, vol 1, s. 7-26. Luhmann, N. (1981), Teorije sistema. Zagreb: Globus. Marburger, H. (1979), Entwicklug und Koncepte der Sozialpadagogik. Juventa Verlag, Muenchen. МШег, G. J. (1978), Living system. New York: McGraw Hill. Mollenhauer, K {Ì9Q4<), Einfuhrung in die Sozialpadagogik. Berlin: We- inhein. Natrop, P. (1908), Sozialpadagogik, ihre Grundidee und ihre Konze- qunzen. V: Dokumente des Fortschritts 1, Berlin, s. 427 - 436. Nohl, H. (1927), Jugendwohlfahrt. Leipzig: Sozialpadagogische Vortra- ge. Parsons, T. (1991), Društva. Zagreb: A. Cesaree. SOCIALNA P E I) A G O G I K A 31 Rossner, L. (1970), Handbuch Padeagogischer Gundbergriffe. Münc- hen. Tuggener, H. (1989), The role of the Sozialpedagogue - an Outline of a European Model. V: Conference "New Horizonts in the Group Care of Chil- dren. Newcastle. Uzelac, S. (1995), Osnove socijalne edukologije. Zagreb: Sagena.