LETNIK XVI., ST. 45 (768) / TRST, GORICA ČETRTEK, 8. DECEMBRA 2011
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA
NOVI
	-NO
	v±
	Soj
k	N-
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		WM
	NOVI GLAS IE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
Pevska revija v priredbi ZCPZ se je vrnila v Kulturni dom v Trstu
Uvodnik
Danijel Devetak
V iskanju novih poti...
Današnje ekonomske in globalne krize zahodne omike ne moremo razumeti, če ne dojamemo dejstva, da gre - kot temu pravi kulturna antropologija - za pravo "strukturno krizo". Ni to konjunkturni pretres, ki bi se mogel popraviti z večjo ali manjšo prilagoditvijo novim razmeram, temveč za krizo, ki jo lahko primerjamo s padcem rimskega cesarstva, odkritjem Novega sveta ali francosko revolucijo. Trenutek, ki ga doživljamo in ki počasi spreminja obraz zahodne civilizacije, je nenavaden in naravnost izjemen, in vendar "nič nas ne sme presenetiti". Le pripraviti se moramo nanj in biti odprti v iskanju novih poti in rešitev.
To je med drugim na seminarju, ki ga je prejšnji teden v Gorici organiziral Slov. I. K., povedal ugledni filozof, sociolog, politolog in teolog p. Bartolomeo Sorge. "Danes smo zmedeni in zbegani", saj stari vzorci niso več učinkoviti, novih pa še ni. Globoko so se zamajali temelji zahodne družbe, ni več skupnih družbenih vezi in vrednot, ki so bile več stoletij osnova družbenega življenja. Zato se rušijo nosilni zidovi družbene organiziranosti - politika, svet dela, družina, šolstvo itd. Občutek imamo, da smo v slepi ulici, na mrtvem tiru. Pričakujemo rešitve "od zgoraj" v upanju, da se bo stanje le izboljšalo. Montije-va tehnična vlada, ki skuša rešiti italijansko "izredno stanje", je tipičen izraz take krize, saj so stranke skoraj povsem izgubile svojo izvirno vlogo, je povedal p. Sorge. Nekaj podobnega velja tudi v Sloveniji, dodajamo, saj so izidi nedeljskih volitev marsikoga presenetili. Začenja se "novo", ki pa je v marsičem še nedorečeno.
In vendar je p. Sorge prinesel v Gorico tudi sporočilo upanja. Božja previdnost nas sili, da gremo naprej, da iščemo nove poti, je dejal. Kriza je lahko odlična priložnost in izziv, da s prizadevanjem za skupno dobro postavimo temelje novemu humanizmu, pravičnejšemu svetu, novi omiki globaliziranega sveta, ki je vedno bolj soodvisen in soodgovoren.
Ob poslušanju p. Sorgeja, ki je govoril o mak-ro-problemih Italije, Evrope, zahoda in sploh vsega planeta, me je pa le preblisnila misel, da je slovenska narodna skupnost v Italiji pravi otrok tega časa. Krizo doživlja, in še kako, luči na koncu predora še ne vidi. V strahu, da bi se začeli rušiti nosilni zidovi našega organiziranega življenja in bi bil ogrožen naš obstoj, smo zmedeni in zbegani. In vendar se zaradi prepirljivosti, zaradi katere ostajamo na stranskem tiru, ne znamo zediniti in biti močnejši. Stari vzorci niso več učinkoviti, novih še ni... Srečanje s p. Sorgejem, odličnim poznavalcem globokih družbenih in kulturnih sprememb zadnjih desetletij, ki predava po vsem svetu, bi lahko bilo odlična priložnost za tehten razmislek (tudi) o našem zamejstvu. Škoda le, da se je seminarja udeležilo manj kot 30 oseb... Dragoceno priložnost so zamudili italijanski sosedje, zamudili pa smo jo tudi Slovenci. Morda ima prav, ko trdi, da smo premalo pripravljeni na izzive tega kaotičnega časa, da potrebujemo resno formacijo. In še: da se moramo truditi za večjo osebno in državljansko zrelost, se učiti živeti skupaj z različnimi in drugačnost soseda spoštovati. Da se ne smemo ustaviti pri vsakdanjih težavah svoje mestne četrti, vasi, krajevnega društva, temveč da moramo razmišljati širše, globalno, šele nato delovati na lokalni ravni. In - končno - iskati moramo to, kar nas povezuje in združuje. Skupaj moramo preizkušati nove poti. Vse to, če nočemo izgubiti zadnjega vlaka in tvegati, da zgodovina pomete z nami.
Foto IG
Izidi predčasnih parlamentarnih volitev v Sloveniji
Jankovič je zmagal, najtežje pa šele prihaja
Volitve so prinesle prvovrstno presenečenje, ki ga še dan pred volilnim molkom ni nihče napovedoval. Janez Janša se je iz vnaprej napovedanega zmagovalca čez noč spremenil v poraženca (o tem bomo lahko kaj več povedali v naslednjih tednih), veliki poraženec volitev pa so tudi vse javnomnenjske ankete in agencije, ki se s tem ukvarjajo. Ob tako napačno napovedanih rezultatih bi bil potreben resen razmislek o njihovi smotrnosti, koristnosti in profesionalnosti. No, ker pa so slovenski državljani za zmagovalca volitev okronali Zorana Jankoviča, se ne moremo izogniti pogledu na prve ukrepe, ki bodo Jankoviča čakali v vlogi mandatarja slovenske vlade.
Pred časom sem zapisal, da Zoran Jankovič ni primeren za mesto predsednika vlade. In o tem sem še vedno prepričan. Logika Mercator = Ljubljana = Slovenija se ne izide. V nobenem primeru. Vlada in parlament nista uprava podjetja. Jankovič v DZ niti nima absolutne večine, kot jo je imel
v	mestnem svetu. Jankovič preprosto ni človek kompromisov in pogajanj. V mestnem svetu mu ni bilo treba se pogajati z nikomer, vse njegove načrte je mestni svet odobril po hitrem postopku. No, Jankoviča sedaj čaka "misija nemogoče": najti si mora zaveznike in sestaviti trdno vlado. V državnem zboru Jankovič ne bo imel apriornega
soglasja večine poslancev. Na papirju najverjetnejša partnerja, Pahorjev S D in Erjavčev Desus, bosta postavila celo vrsto pogojev, ki bodo Jankovičeve načrte močno upočasnili in spremenili. Pahor bo tako želel imeti pomembno besedo pri najpomembnejši in največji investiciji, v katero se je spustila njegova vlada v prejšnjem mandatu. TEŠ 6 (šesti blok Termoelektrarne Šoštanj) bo slovenske davkoplačevalce stal 1,3 milijarde evrov, od tega je bila približna polovica zneska že vplačana. Ker si je sektor energetike v prejšnjem mandatu lastila stranka Zares, ki je prav pri projektu TEŠ 6 Pahorjevemu SD močno mešala štrene, bi Pahor tokrat težko izpustil iz rok tako drag projekt, ki ga ima nekako za svojega (oz. za strankinega): Zares je sredi prejšnjega mandata popolnoma zamenjal vodilni SD-jev kader v Šoštanju, tako da bi Pahor najverjetneje rad tja postavil spet svoje ljudi. Jankovič je sicer že v predvolilni kampanji dejal, da je projekt že tako naprej, da ga ne more več ustaviti, čeprav se zanj ne navdušuje. Investicije v ta projekt bi zaradi slabega stanja slovenskih javnih financ tudi ogrozile tiste projekte, ki jih je Jankovič v kampanji predstavil kot bistvene: v pr-
vi	vrsti gre za t. i. vire zelene energije. Če se bo gradila 1,3 milijarde vredna termoelektrarna, bo prostora za druge ekološke energetske vire zelo malo: kriza namreč sili v jasne izbire in ne bo omogočala tolikšnih investicij na istih področjih.
Ker je Slovenija v obdobju, ko si ne more privoščiti morebitnega dodatnega zadolževanja, je težko tudi predvideti, kako bo Jankovič izpeljal načrt
modernizacije železniškega omrežja (ki bi bil ze-
lo	potreben, a je hkrati tudi lahek plen za klien-telistične prijeme), tretjo razvojno os in številne druge obljube. Jankovič je v svoji politični karieri uspehe v Ljubljani (stadion in preureditev mestnega jedra) osnoval prav na zadolževanju, česar na državni ravni ne bo smel počenjati, če želi Slovenijo obvarovati pred grškim scenarijem. Dejstvo pa je, da je Jankovič vse svoje ljubljanske projekte izpeljal s pomočjo zadolževanja: zadolženost slovenske prestolnice se je v obdobju Jankovičevega županovanja skoraj podvojila in znaša danes 125 milijonov evrov.
Jankovič se dalje rad ponaša tudi z dejstvom, da je bil med kandidati najboljši gospodarstvenik in da se bo zato najbolje znal spoprijeti s krizo: napovedal je gospodarsko rast v višini 4% do leta 2015. Danes je ta obljuba predvsem zelo populistični prijem: za leto 2012 je namreč napovedana splošna recesija, ki bo zajela celotno Evropo, vključno z njeno nemško lokomotivo. Slovenija je izvozno naravnana država in bo nemško krizo posebej občutila. Ob tem bo Jankovič povišal DDV za 1%, kar bo spet najbolj udarilo podjetja in zaustavilo gospodarsko rast.
Najnujnejši posegi, ki se jih bo moral Jankovič najprej lotiti, pa so t. i. interventni zakoni za omejitev javnofinančne krize. Preprosto povedano, treba bo sprejeti pokojninsko reformo in opraviti reze v javnem sektorju. Tukaj bo Jankovič prišel navzkriž z Desusom, ki velja prav tako za verjetnega partnerja v novi vladi: Jankovič namreč podpira pokojninsko reformo, ki jo je izdelala prejšnja vlada, Erjavec pa si je z njeno zavrnitvijo zagotovil nov mandat v parlamentu. Med verjetnimi kandidati za koalicijskega partnerja je nazadnje tudi Gregor Virant, ki pa bi Jankoviču znal tudi močno zagreniti življenje: najprej z zahtevo po dveh ključih ministrstvih (pravosodje in notranje zadeve), nato pa tudi z zahtevo po popolnem umiku države iz gospodarstva, s čimer se Jankovič ne strinja.
Skratka, Jankovič se bo pri sestavljanju nove vlade soočil s težavami, ki jih doslej še ni poznal: pravimo jim koalicijski pogovori, kompromisi, iskanje skupnega imenovalca s partnerji. Na tej točki se logika Mercator = Ljubljana = Slovenija povsem zalomi. In to bi lahko za Jankoviča bilo še zelo nevarno.
Andrej Čemic
Sporočilo uredništva
Cenjene bralke in bralce obveščamo, da bo tudi letošnja naročnina kljub izjemnemu povišanju poštnih stroškov in podražitvi papirja ostala nespremenjena. Na ta način skušamo tudi pri Novem glasu pomagati našim dragocenim naročnikom. Ostanite nam torej zvesti tudi v prihodnje in še kakšnemu prijatelju priporočite ali pa podarite naročnino na naš Novi glas!
8. decembra 2011
Svet okrog nas	glas
Dežela / Končno rešitev za Narodni dom pri Sv. Ivanu
Zgodba s srečnim koncem
Izvršni odbor Sveta slovenskih organizacij izvolil predsedstvo
Za deželnega predsednika je bil potrjen Drago Stoka
Novoizvoljeni Izvršni odbor Sveta slovenskih organizacij je na prvem zasedanju, ki je potekalo v petek, 2. decembra, v Trstu, izvolil svoje predsedstvo. Za deželnega predsednika je bil z veliko večino glasov potrjen Drago Štoka. Prav tako so bili potrjeni trije dosedanji pokrajinski predsedniki, Igor Švab za Tržaško, Walter Bandelj za Goriško in Giorgio Ban-chig za Videmsko.
Prvo zasedanje Izvršnega odbora SSO je vodil Marij Maver, najstarejši izvoljeni odbornik, kot to predvideva statut. Najprej je pozdravil vse odbornike, še posebno tiste, ki so bili izvoljeni prvič, in
se zahvalil za delo vsem nekdanjim članom odbora. Sledilo je branje določil o postopku za izvolitev predsedstva, nato pa se je
Deželna uprava je po več letih izničenja postavke z letošnjim finančnim zakonom ponovno financirala deželni sklad za slovensko manjšino, ki ga predvideva zaščitni zakon št. 26 iz leta 2007. "Gre za majhno vsoto v višini 100.000 evrov, ki pa vseeno predstavlja simbolno gesto, da je sklad potreben in upravičen", je na seji 6. stalne komisije poudaril deželni svetnik Slovenske skupnosti Igor Gabrovec, ki je na nesprejemljivost izničene postavke že vrsto let opozarjal ob vsaki razpravi okrog finančnih dokumentov. Sredstva iz deželnega sklada za slovensko
odprla razprava o kandidaturah. V številnih posegih raznih odbornikov je izstopalo dejstvo, da so bila pretekla tri leta zahtevna. Vodstvo SSO-ja si je moralo veliko prizadevati za denarna sredstva, namenjena organiziranosti slovenske narodne skupnosti v Italiji. Kljub velikim skupnim naporom pa ostaja s strani Italije to vprašanje še vedno nerešeno, kar potiska predvsem večje slovenske ustanove v kritičen finančni položaj. Dodatni zaplet je prišel iz Slovenije, zaradi krčenja sredstev Urada za Slovence obema krovnima organizacijama. Veliko energije pa je bilo potrebno vložiti tudi v odnose znotraj narodne sku-
pnosti. Vse to je negativno vplivalo na načrtovanje prihodnosti, kar bi morala biti prioriteta, še posebno v teh kriznih časih.
manjšino je zadnjič porazdelil odbornik Roberto Molinaro, saj se je od leta 2007 do leta 2009 nabralo skoraj milijon evrov neizkoriščenih sredstev. Od takrat dalje pa je nad postavko legel mrak. Deželni svetnik Gabrovec je na seji komisije odbornika Elia De Anno opozoril, da je iz finančnega zakona nerazumljivo izpadla postavka za financiranje obeh priznanih krovnih organizacij SKGZ in SSO, ki sta bili lani deležni prve dotacije v višini 200.000 evrov, ki je nato na predlog Gabrovca in Kocijančiča s poletnim rebalansom narasla za dodatnih 100.000. Zato je Gabrovec
Kljub temu je bilo veliko narejenega in prav to mora biti tista osnova, na kateri je treba še naprej graditi.
Izvršni odbor je ocenil, da je prejšnje vodstvo zelo dobro opravilo vse zastavljeno delo. SSO je v tem času znal suvereno uveljaviti in zastopati bogato in raznoliko delovanje lastnih članic. Ravno to ostaja tudi za prihodnja leta temelj, na katerem ohranjati in razvijati narodno zavest. Iz nje izhaja ljubezen do slovenskega jezika, kakor tudi spoštovanje do ostalih skupnosti, s katerimi Slovenci delimo ta življenjski prostor, ki gre od Milj do Trbiža.
Potrjeni predsednik Drago Štoka je, po objavi izida volitev, prevzel besedo in se zahvalil novemu izvršnemu odboru SSO-ja za izkazano zaupanje. Potrdil je zaskrbljenost zaradi nerešenih vprašanj, ki so bila omenjena v razpravi, ter potrdil največjo zavzetost, da SSO še naprej naredi vse, kar je v njegovih močeh in pristojnostih za pozitiven razplet. Se naprej pa se bo moralo nadaljevati delo po komisijah, ki so bile vodstvu SSO-ja v veliko pomoč.
predlagal popravek, ki naj dotacijo že takoj dvigne na začetnih lanskih 240.000. V svojem posegu je ponovno spomnil tudi na nevzdržno finančno stanje v organizacijah in ustanovah slovenske narodne skupnosti zaradi rimskih zamud z izplačilom salda lanske dotacije v višini pol tretjega milijona evrov. Gabrovec je prisotna odbornika De Anno in Savinovo pozval, naj deželna uprava izplača obljubljene prispevke z lastnim predujmom, saj je rešitev (navidezno) izključno birokratskega zapleta v Rimu predolga. "Zlasti poklicne kulturne ustanove so se medtem že krepko zadolžile pri bančnih zavodih, kar predstavlja dodatne težave in nemajhno finančno breme zaradi seštevanja pasivnih obresti", je še dejal deželni svetnik SSk.
"Žal ostajata - vsaj za zdaj - tudi letos prazna sklada za investicije v nepremičnine slovenske manjšine in za pobude večjih razsežnosti, kot je tudi nerazumljivo izničenje prispevka tržaški univerzi za izobraževanje učnega kadra v šolah s slovenskim učnim jezikom, ki je bil lani vreden 30.000 evrov in je sedaj prepuščen novim kriterijem", je še poudaril deželni svetnik Gabrovec. Razveseljiva pa je novica, da je Dežela namenila prva finančna sredstva za obnovitev tako Trgovskega doma v Gorici kot še zlasti za danes že skoraj podrtijo Narodnega doma pri Sv. Ivanu v Trstu. Zagotovila je odbornica Savinova že pred dnevi posredovala deželnima svetnikoma Gabrovcu in Kocijančiču, ki sta v vseh teh letih večkrat intervenirala v neposrednih odnosih s pristojnimi službami in tudi z institucionalnimi instrumenti.
Vprašanje Narodnega doma pri Sv. Ivanu že vrsto let buri duhove v manjšini. Zadnji razpleti pa kažejo, da se bo zagonetna afera, za rešitev katere si je močno prizadeval pokojni deželni svetnik SSk Mirko Špacapan, končno rešila. To je bila namreč vsebina tiskovnega srečanja, ki sta ga v ponedeljek, 5. decembra, sklicala deželna svetnika Igor Gabrovec (SSk) in Igor Kocijančič (SKP); politika sta namreč ob Marinu Marsiču (SKGZ) in predsedniku SSO Dragu Štoki natančno predstavila kronologijo dogodkov, ki so domala podobni telenoveli. Senatorka Tamara Blažina, ki je svojčas kot deželna svetnica pobliže sledila zadevi, je bila zadržana v Rimu zaradi predstavitve protikriznega vladnega odloka.
19. člen zaščitnega zakona iz leta 2001 določa vrnitev slovenski manjšini Narodnih domov, med katerimi je tudi stavba pri Sv. Ivanu, ki dejansko razpada že od vojnega obdobja. Vanjo je na pobudo nekdanjega deželnega svetnika Mirka Špacapana bilo mogoče vstopiti 31. oktobra leta 2003, ko je bila po spletu okoliščin (funkcionar uprave državne posesti je namreč imel s seboj zgrešene ključe) veriga na vhodnih vratih prerezana s kleščami. Odv. Močnik in odv. Race sta leto kasneje pripravila poročilo in zbrala nekdanje načrte poslopja in jih posredovala deželi. Leta 2005 je Deželno ravnateljstvo za imovine pripravilo osnutek predračuna za obnovo stavbe, ki je medtem formalno prešla v last Dežele FJk. Odborništvo je takrat določilo, da bo znesek obnovitvenih del znašal 1.700.000 evrov. Decembra istega leta je svetnik Špacapan dosegel formalen zapis postavke v deželni finančni
zakon za leto 2006, zaradi političnega nesoglasja (tudi znotraj manjšine) je postavka med obravnavanjem v pristojni komisiji izpadla oziroma je bila premeščena v splošne postavke. Leta 2008 je novoizvoljeni svetnik SSk Igor Gabrovec posegel pri pristojni deželni službi. Decembra istega leta je Gabrovec predložil popravek
k finančnemu zakonu, s katerim je predlagal 1.200.000 evrov za obnovo Narodnega doma. Ker pa popravek ni bil sprejet, je Gabrovec predložil resolucijo, ki jo je zbornica osvojila. Takrat je bil govor o namembnosti prostorov sve-
toivanskega poslopja. To nalogo sta izvedli krovni organizaciji SSO in SKGZ. Leta 2009 je odbornica Savino javila, da deželna služba pripravlja okvirni načrt za obnovitvena dela. Takrat pa je ponovno nastal zaplet: dežela je popisala stavbo, ker pa razpoložljivi doku-
menti niso odgovarjali izredno slabemu strukturnemu stanju poslopja, so načrtovanje poverili zunanjemu projektantu, česar pa dežela v letu 2010 ni storila. Skrb vzbujajoče je bilo tudi dejstvo, da se je denarna namembnost za obnovo v času 'izgubila', vse do danes, ko je odbornica Savino dokončno potrdila Gabrovcu in Kocijančiču, da je dežela dodelila 1.700.000 evrov v bilanco 2012 (oz. v finančni zakon za triletno obdobje 2012-2015) za obnovitev Narodnega doma pri Sv. Ivanu; obnova naj bi se začela leta 2013. V novi strukturi bi lahko namestili zgdovinski odsek Narodne in študijske knjižnice ter Slori. Razveseljivo je tudi dejstvo, da je dežela namenila 418 tisoč evrov za obnovo pritličja Trgovskega doma v Gorici: obnovitvena dela naj bi se začela prihodnje leto.
Kot je med tiskovno konferenco poudaril Igor Gabrovec, je to razveseljiva novica, kljub temu pa je očitno, kako se določila zaščitnega zakona
rešujejo prepočasi. Prihodnji korak bo dokončno določiti namembnost poslopja: krovni organizaciji naj to čim prej storijo, da bo slovenski narodni skupnosti končno povrnjeno to, kar ji je fašizem po krivem odvzel.
SSO solidaren z Beneškimi Slovenci
Svet slovenskih organizacij odločno obsoja nedopustno šovinistično in protislovensko ravnanje, ki gaje uprizorila desničarska skupina med potekom sobotnega mednarodnega posveta v organizaciji Inštituta za slovensko kulturo. Obenem izreka prirediteljem strokovnega posveta in še posebno Bruni Dorbolo', predsednici Inštituta za slovensko kulturo, največjo solidarnost in bližino.
Svet slovenskih organizacij ima za nedopustno, da se v današnjih časih še dogajajo dejanja, ki spadajo v temno zgodovino medvojnega in povojnega časa. Še posebno je to dejanje nerazumljivo, saj smo v času, ko se na obeh straneh meje veliko dela za skupni splošni razvoj. V to prizadevanje in delo sta vključeni obe državi članici Evropske unije. Nobenega napredka in razvoja pa ne more biti, če pri tem ni spoštovanja in vzajemnega priznanja.
Svet slovenskih organizacij, v dogovoru s svojim pokrajinskim vodstvom za Videmsko, resno upošteva, da bo o nedopustnosti dogodka posegel pri pristojnih državnih organih. Ne more biti dopustno, da se bo zaradi takih ustrahovalnih dogodkov zaustavilo plodno vsestransko delovanje, ki je obrodilo narodni in kulturni preporod Slovencev v videmski pokrajini.
IG
Povejmo na glas
Kriza praviloma ruši, lahko pa gradi
Ni kaj, zdaj končno vemo, da kriza je in se bo še stopnjevala, zato je nujno sprejeti varčevalne ukrepe, da bi bila škoda čim manjša. Točno tako: če bo razviti svet, in s tem mi vsi, potrebne varčevalne ukrepe sprejel, bo rešil, kar se rešiti da, v nasprotnem primeru je strah pred propadom evra utemeljen in bo potem še slabše. In tako smo že pred velikim vprašanjem, kako bodo široke ljudske množice, če se izrazimo patetično, sprejele v vednost močno zniževanje življenjske ravni do takšne mere, da se bomo znašli v povsem drugačnih, bolje rečeno v osiromašenih pogojih. Če pogledamo v zgodovino nazaj, se skoraj praviloma iz velikih finančnih in gospodarskih potresov ni nikoli izvilo nič dobrega, pri čemer se je dovolj spomniti uničujoče krize med obema vojnama. Ne mislimo obnavljati spomina na vsesplošno pomanjkanje, ki pa samo po sebi še daleč ni najslabša stvar. Sklicujoč se na prvo polovico prejšnjega stoletja, želimo izpostaviti dejstvo, da je neskončno slabše, kadar človek poslabšanja in izgub ne more ali noče sprejeti, kajti šele tedaj se prične resnična katastro fa. Človek je najprej obupan, potem prestrašen in potem jezen, gre na cesto, protestira in razbija. Iz vsega tega besa se porodijo nasilne politike, ki zdrsijo v diktaturo, te pa dolivajo olje na ogenj siceršnje ogroženosti in jo preobrazijo v vse bolj nasilno napadalnost. Nasilje najprej pustoši navznoter, in kdor z njim ne soglaša, je odstranjen, lahko celo dobesedno in
fizično, slednjič pa se nasilje obrne tudi navzven in že so tu vojne, v našem primeru druga svetovna vojna. Vse se potemtakem prične z veliko materialno stisko in občutkom, da ni nobene prihodnosti več, kar potem strmoglavi v apokalipso oziroma takšno uničenje, da izhodiščno obubožanje v primeri z njima ni pravzaprav nič. Danes se torej nahajamo v izjemno kočljivem trenutku, in to je videti po tem, da ne manjka tistih, ki se varčevalnim ukrepom že vnaprej krčevito upirajo in v tem smislu nagovarjajo javno mnenje, temu javnemu mnenju, se pravi ljudem, vsekakor v slabo. Na vsak način smo se znašli v zelo nevarni igri, ki je ključna in prelomna, lahko rečemo neusmiljeno usodna. Nekoliko poenostavljeno rečeno si stojita nasproti t. i. materialni človek oziroma materialno v človeku na eni in duhovni človek oziroma duhovno v človeku na drugi strani. Verjeti je treba in v tej smeri tudi prepričevati ter delovati, da je duhovno v človeku danes močnejše kot pred slabimi sto leti, kajti duhovno v človeku bo sedanje kritično stanje moglo sprejelo in ga bo zato reševalo zrelo ter brez nasilja v jasni zavesti, da je tako najbolj koristno. Ce pa bi prevladal materialni človek, ki se bo v vsakem primeru oglašal, bodo ljudi in države zajeli panika, strah, jeza in bes, kar bo vodilo v vse večje napetosti, nemire in tudi nasilje, predvsem pa v nepremišljeno in sunkovito odločanje, ki bopo-rojevalo uničevanje nemajhnih razsežnosti.
Janez Povše
Foto IG
Poseg deželnega svetnika SSk Igorja Gabrovca
Nevzdržno stanje slovenskih organizacij
Igor Kocijančič in Igor Gabrovec
Pred desetimi leti so mediji na obeh straneh meje poročali o uspehu kirurgov šempetr-ske bolnišnice, ki so v več kot deset ur trajajoči operaciji 24-letnemu delavcu v tržiški ladjedelnici prišili roko, ki mu jo je odtrgalo v delovni nesreči. Raffaele Lepre iz Fiumi-cella ima danes 34 let. Po nesreči prišito desnico normalno uporablja in pravi, da je srečen človek.
Pred nekaj dnevi je minilo deset let od nesreče na delu, pri kateri ti je odtrgalo desno roko. Kako se spominjaš tistega dne?
Bilo je 31. oktobra 2001, okrog osmih zjutraj. Na polavtomatskem stroju sem obdeloval več kot dvesto kilogramov težak kos železa, ki ga je zaradi okvare na stroju izstrelilo iz primeža naravnost vame. Naenkrat sem bil na tleh, s kosom železa na prsih, da nisem mogel dihati. Nekako mi je uspelo se osvoboditi izpod težkega kosa kovine in Sele takrat sem ugotovil, da mi je odtrgalo del desne roke pod komolcem. Začel sem kričati in pritekli so sodelavci, ki so poklicali prvo pomoč.
Srečo sem imel, da je šlo za izkušeno ekipo reševalcev, ki je bila med vojno tudi v Bosni, tako da so videli veliko podobnih situacij, veliko amputacij. Del roke z dlanjo so ustrezno oskrbeli, zaščitili in ga dali v vrečko z ledom, tako da ga je bilo kasneje mogoče prišiti nazaj na svoje mesto.
Kolikor vem, bi te morali odpeljati v bolnišnico v Pordenon, a helikopter zaradi megle ni mogel vzleteti. Ali to drži?
Resje. Vremenske razmere mi niso bile naklonjene, ali pa so mi bile, saj sem tako končal v šempetrski bolnišnici. Danes sem zadovoljen, da se je vse skupaj izšlo, kot se je.
Se še spomniš tega, kaj si razmišljal po nesreči, med prevozom v šempetrsko bolnišnico, ali si bil v šoku? Ne, sem bil kar priseben. Dobro se spomnim prevoza vse do vhoda v bolnišnico. Komaj sem čakal, da pridem v operacijsko sobo, ker v takih situacijah si rečeš: "Peljite me kamorkoli, samo da ne bom več občutil bolečine". Zanimivo, da takoj po nesreči sploh nisem čutil bolečine, potem pa me je začelo močno peči. Grdi občutki. Roko sem držal čim bolj pri miru, nisem je premikal, a kaj, ko je je del manjkal.
Danes si, kot praviš, zadovoljen, da so te odpeljali v šempetrsko bolnišnico. Zanima me, ali si bil pred tem skeptičen glede tega, da te peljelo v Slovenijo?
Med potjo so mi povedali, da me peljejo v Šempeter, kjer imajo zelo dobre kirurge za tovrstne operacije, in vesel sem bil, ker sem o šempetrski bolnišnici vedno slišal samo dobre stvari. Še danes nimam besed, s katerimi bi izrazil hvaležnost dr. Krunoslavu Margiču in dr. Igorju Pavlinu ter celotni ekipi, ki me je operirala, ker res ne vem, kakšna bi bila moja prihodnost brez njihove pomoči.
Operacija, med katero so ti v več kot desetih urah priši-
li	roko nazaj, je uspela. Kakšni so bili občutki, ko si se vrnil domov?
POGOVOR
Raffaele Lepre - deset let po tem, ko so mu prišili odtrgano desno roko
"Danes sem srečen človek"
Najprej je bila močna želja, da bi lahko živel tako, kot pred nesrečo. Zelo sem se bal, da roke ne bom mogel več premikati, saj s tem, kar sem videl, nisem mogel biti zadovoljen. Premakniti nisem mogel niti prsta. Prve štiri mesece po nesreči sem lahko premaknil le konice prstov. Po-
tem sem začel s terapijami za reaktiviranje mišic. Na začetku štirikrat, potem trikratna teden po pet urna dan. Koliko časa po nesreči si bil doma?
Skoraj dve leti. Povedati moram, da mi je bila družba - An-saldo Sistemi Industriali -, pri kateri sem bil zaposlen, ves čas blizu. Pomagali so mi tudi finančno, saj sem Še naprej prejemal mesečno plačo, tako da sem si lahko plačal celotno zdravljenje, ki ni bilo poceni.
Kdaj si lahko začel roko vsaj za silo uporabljati?
Največ težav sem imel s ponovnim pridobivanjem občutka v roki. Če sem na primer hotel prijeti kozarec, ga v roki nisem čutil, tako da mi je lahko tudi padel. Zaradi tega sem moral potem stimulirati oživčenost roke, tako da sem roko izmenično polagal v vedro z zelo vročo in zelo mrzlo vodo, da bi začel spet kaj čutiti. Danes čutim, a desnica vseeno nima enake občutljivosti kot levica. Občutim tako, kot bi imel na roki dvojne rokavice. Čutim, da se dotaknem, da držim nekaj v roki, a pogosto ne vem, koliko moči je treba v to vložiti, tako da sem glede tega nekoliko omejen.
Kaj pravijo zdravniki, si glede okrevanja na koncu, se bodo razmere še izboljšale? Doktor Margič mi je rekel, da bom pet let po nesreči še pridobival, da se bodo razmere izboljševale, potem pa naj bi bilo odvisno vse od mene. Kar se občutljivosti tiče, se mi zdi, da sem prišel do točke, ko ne bo bolje, glede gibanja je pa tako, da če se trudim nekaj narediti, če vztrajam, potem gre. Katere so bile najbolj očitne, konkretne težave, s katerimi si se moral soočiti med rehabilitacijo?
Z levo roko nisem znal pisati,
tako da sem se po nesreči z desnico tega lotil počasi. Najprej sem pisalo držal v pesti, potem pa je bilo potrebno precej vztrajnosti, da lahko danes spet normalno pišem. Velike težave sem imel tudi z uporabo računalniške miške. Se danes imam težave. Primem jo v roke, a jo moram po petih
minutah prestaviti v levico, ker začutim v roki čuden, nadležen občutek. Podobno je bilo z zavezovanjem čevljev. Počasi, počasi, z vajo,
sem se tudi tega na novo naučil. Težave imam tudi pri ribolovu, z nameščanjem trnka na vrvico. Tudi glede tega imam za seboj cele večere vaje. Če nečesa ne zmorem, se pač trudim toliko časa, dokler mi ne uspe.
Kakšna pa je razlika v moči med obema rokama? Lahko z desnico dvigaš, prenašaš težje predmete, ali je to rezervirano za levico?
Če je treba nesti vrečko ali pokositi travo, ni problema. Pri težjih predmetih, kot je na primer plinska jeklenka, pa... Če je prazna, jo lahko primem in dvignem. Tudi polno lahko dvignem, a me roka boli, tako da težjih stvari raje ne dvigam.
Imaš priznano kakšno invalidnost, prejemaš za to kaj denarja od države, podjetja?
Leta 2003 some poklicali iz zavarovalnice Linei, ki je zavarovalnica za nesreče pri delu. Obiskali so me in mi določili določeno stopnjo invalidnosti, tako da prejemam mesečni prispevek za invalidnost. Praktično gre za državni prispevek v višini okrog 600 evrov mesečno.
Kje si danes zaposlen? Še vedno delam v istem podjetju, a v drugem oddelku. Zdaj delam v mehaničnem laboratoriju, kjer testiram trdnost materialov, se ukvarjam s certifikati materialov in podobno, tako da gre za popolnoma
drugačna opravila kot pred nesrečo.
Ali ne občutiš v odnosu do družbe Ansaldo nobene jeze, jih ne kriviš za to, kar se ti je zgodilo?
Ne. Ves čas so mi bili blizu. Razumeli so moj položaj, to, kar se mi je zgodilo. Na neki način se je po zaslugi moje nesreče v družbi marsikaj spremenilo na bolje. Dva stroja, na katerih sem delal, sta bila odstranjena. Tretji stroj, ki je bil tudi podoben, je bil v celoti prenovljen s poudarkom na skrbi za varnost pri delu in še danes ves čas budno pazijo, da je vsa mehanizacija usklajena z varnostnimi standardi, ne pa tako, kot prej.
Moraš zaradi roke še obiskovati zdravnike?
Enkrat na leto ali dvakrat obiščem dr. Margiča, da vidi, kako je. Z veseljem ga obiščem.
Danes praktično ni opaziti, da si imel nesrečo, kajne? Res je. Delo so odlično opravili, zaradi posega pa je roka nekoliko krajša. Poglej (pokaže).
V primerjavi z levico je skoraj štiri centimetre krajša, a mi to ne predstavlja večjih težav. Tega se zavem le, ko z obema rokama sežem po čem in z eno dosežem, z drugo pa ne.
Kako danes gledaš na to nesrečo izpred desetih let? Kaj si odnesel od te izkušnje, kako se ti je zaradi nje spremenilo življenje?
V bistvu mi je nesreča vse postavila na glavo, ker pri 24 letih Še nisem niti dobro vedel, kaj bi rad počel v življenju. Recimo, da sem bil pred nesrečo, tudi zaradi mladosti, ves čas zunaj. S prijatelji smo hodili plesat, se zabavat. Ob koncih tedna sem delal v neki diskoteki in ves čas iskal samo zabavo. Nesreča me je pripeljala do tega, da sem spoznal veliko stvari, med drugim tudi to, da se človek ne more
Četrta številka otroške revije Pastirček
Drhteče ozračje ob prihodu Božiča
Leto gre h koncu in spet je tu december, prežarjen od velikega dogodka, ki je pred več kot dva tisoč leti spremenil tok človekovega življenja. Vse luči bogato razsvetljenih mest nam ne morejo prinesti tiste svetlobe, ki zažari v duši, ko v adventu tiho pričakujemo, da se ponovno zgodi čudež božične noči. Da nam prazniki, ki nam jih velikodušno poklanja december, prinašajo mir, bogastvo medsebojnih odnosov, solidarnost..., opozarja v svoji beležki urednik otroške revije Pastirček Marijan Markežič, ki želi, tudi v imenu uprave in uredništva, vsem bralcem, da bi se zbrano in zrelo pripravljali na rojstvo Jezusa v naših srcih. Kakšen je Božič v hiši krščanski, razkrivajo stihi z istim naslovom Ivanke Zavadlav, pesnice iz Štandreža, ki se po dolgem času spet oglaša v Pastirčku. Revija namenja več strani najbolj milemu prazniku v letu. Božo Rustja je iz slovenskih legend izbrskal tisto o Miklavžu, ki pripoveduje, kako je dobri svetnik obdaril otroke s kolački, hlebčki..., da bi potešil njihovo lakoto. V spomin na to se sv. Miklavž še sedaj spušča na zemljo in prinaša pridnim otrokom darila. Dobri svetnik je protagonist pripovedi Marize Perat Sv. Miklavž in deklica Anja, ki pripoveduje, kako je deklica iz tujih krajev v šoli spoznala, kdo je ta dobrotnik. Ljubko je prizorček narisala Danila Komjanc, v živahne barve pa ga bodo odeli mali risarji.
Berta Golob predstavlja male kolednike, ki so oblečeni v Sv. tri kralje obhodili domačo vas in v vsaki hiši zapeli koledniško pesem. Kako je Marija ponižno in vdano sprejela angelovo sporočilo, da bo postala Božja mati, pripoveduje VValter Grudina v rubriki Zgodbe iz Svetega pisma. Ilustracije, prežete z milino in nežnostjo, je kot vselej prispevala Paola Bertolini Grudina. O pomenu adventa in adventnega venčka bodo bralci našli zapis in razpre-delni-
co-skrivalnico besed na četrti strani decembrske številke.
Tudi vila Cirila in škrat Kosmat zavzeto pripravljata obeske za božično drevesce; spet seveda nujno rabita pomoč Pastirčkovih prijateljev. Priloga Pastirčka Zapoj z menoj
na štirih straneh prinaša pesmico Tri smrečice pesmice Ljubke Šorli, katere tankočutne verze smo kar nekaj časa pogrešali v tej reviji. Pesem je uglasbil go-riški glasbenik Patrick Quaggia-to, čigar skladbe letos bogatijo Pastirčkove strani in razveseljujejo pevovodje otroških in mladinskih zborov, ki so večk-
rat v škripcih pri izbiranju pesmi. V pripisu urednikove beležnice je Marijan Markežič prišepnil, da nekateri zborčki pripravljajo zgoščenko s pesmicami Dominika Krta, ki so bile objavljene v Pastirčku v prejšnjih treh letih. Pesnica Šor-lijeva je avtorica tudi zgodbice v verzih o otrocih, ki postavljajo jaslice. Letošnje jaslice bo lahko krasila ovčka iz lepenke, ki jo v
rubriki Živali na kmetiji predstavlja Tatjana Ban z navodili za njeno izdelavo. Pacek Walterja Grudine se v velikih skrbeh (in s subtilno ironijo) sprašuje, kje bo letos našel osla, "ker so vsi ažini že puhni impenjotov". O Dojenčici in njeni novi prijateljici piše Barbara Rustja, ob ilustratorski pomoči Svetlane
ves čas samo zabavati, da so v življenju tudi druge, pomembnejše zadeve. Po nesreči, ko sem 'prišel malo k sebi ', sem se začel bolj resno ukvarjati z ribolovom. Kupil sem si barko in zdaj se pogosto odpravljam na morje, pa ne samo zaradi ribarjenja, lahko tudi sploh ne lovim. Gre za življenje na morju, za doživljanje morja. Morje me sprošča.
Kakšno pa bi bilo življenje danes brez roke?
Hudo. Saj marsikaj bi lahko tudi naredil, veliko pa je stvari, za katere bi bil res prikrajšan. Velikokrat razmišljam o tem, kakšno srečo sem imel, ko sem imel še zdravo roko. Saj sem imel srečo tudi, da sem jo obdržal in jo imam še danes, toda imeti zdravo roko je nekaj povsem drugega. Veliko ljudi danes ne razume, kako srečni so, ker so zdravi. Številni dobesedno mečejo zdravje stran, ga zanemarjajo. Tega preprosto ne razumem.
Kako živiš danes?
Hodim plavat, kolesarit, živim umirjeno življenje. Imam lepo druščino dobrih prijateljev, sem pa tja gremo zvečer ven, tako da živim neko zelo normalno življenje. Pred tremi leti sva se s punco preselila v svojo hišo. Spoznala sva se le tri dni pred nesrečo. Ves čas mi je stala ob strani. V dobrem in slabem. Pri vsaki težavi mi je vedno pomagala. Velikokrat sem jo tudi sam vprašal, kako se ima, kako ji je, ker sem sam morda videl le sebe. Zagotovo ji ni bi-
lo	lahko.
No ja, ampak zdaj, zadnjih nekaj let ni več težav, ne? Ja. Zdaj je v redu.
Bi lahko rekel, da si srečen človek?
Ja. Seveda. Danes sem srečen človek. Samo naj gre tako na-prej.
Nace Novak
Brecelj. Neža opisuje delo čistilke, ki je "prava gospodarica šole, ker ima ključe vseh razredov"; ilustracijo je podpisala Danila Komjanc. Lepi jesenski dnevi so spet zvabili na potep strica Maksa, Tjašo in Pastirčka, pa še druge prijatelje, ki so se odpravili v Pivko k nedeljski maši v cerkev sv. Petra, v kateri so freske duhovnika in akademskega slikarja Staneta Kregarja. Potem pa so si šli ogledat Park vojaške zgodovine, v katerem je tudi prava podmornica in še marsikaj zanimivega. Kdor bo listal po vsebinsko bogati decembrski številki, bo našel še Jezikovni kotiček, v katerem Berta Golob	z
zgodbico obravnava sklanjatev samostalnikov hči in mati, Fofa Anto-nelle Del-bianco	in
njegovo jesensko zgodbo, rubriko Kar lepo po vrsti, publikacije, ki jih Pastirček priporoča v nakup in branje, Pastirčkov "herbarij", v katerem je tokrat bela omela, ki krasi naše hiše ob božičnih praznikih, križanke in zanke in kopico krasnih risbic in lepih zapisov malih Pastirčkovih dopisnikov.
Veselo branje in lepe božične dni!
K
8. decembra 2011
Kristjani in družba
je bila na pobudo pisatelja Marjana Tomšiča leta 1982 dopolnjena in je izšla pod naslovom Bium-bole. Po njegovi smrti pa je leta 1992 Ines Cergolj uredila njegove pripovedi o ljudeh slovenske Istre in Malega Krasa; izšle so pod naslovom Ljudi opeval sem, vode in skale. Več njegovih pesmi pa so po zaslugi Ubalda Vrabca, Zorka Hareja in I. Ščeka uglasbili in jih je izvajal tudi združeni zbor ZCPZ iz Trsta pod vodstvom Edija Raceta. O njegovi poeziji je Pavček dejal, da je prišel Kocjančič, "duhovnik in svečenik besede in Istra je z njim za zmeraj tudi v poeziji zares postala slovenska, on pa njen pesnik". Gregorič je oris življenja in dela sklenil z osebnim odkritjem v krivično pozabo potisnjenih Ša-vrinskih pesmi, na katere so naleteli sredi 70. let. Pri iskanju novega so se srečali tudi s Kocjančičem, ki jih je nevsiljivo vabil: Pridi brat, /da odkrijem svoj zaklad, / da ti povem, kako sem mlad, /kako razkošno sem bogat. V srcih je vzklilo novo upanje in nova pričakovanja, iz katerih se je potem rodila slovenska država, česar se je pokojni Kocjančič le malo časa veselil, saj je 19.11.1991 tiho omagal. Spominski večer so oblikovali tudi mladi predstavniki vasi Beka, Ocizla, Klanec in Prešnica, Majda Mihalič - Tomaštova se ga je spominjala kot svojega kateheta in
nosti dobrega duhovnika. Naj nam njegove pesmi dajo potrebno energijo za duhovni, verski in kulturni utrip". Tako je med bogoslužjem poudaril koprski škof msgr. Metod Pirih. Podčrtal je še, naj bo bogata zapuščina pokojnega Kocjančiča, nam vsem danes duhovna popotnica. So-maševala sta tudi domači župnik Iztok Mozetič ter Vid Premrl, župnik v Brezovici in Slivju v Brkinih. Le-ta ob duhovnopastirski službi danes goji umetniško ustvarjanje s pisanjem poezije in kamnoseškim oblikovanjem kamna. Pri maši je pod vodstvom Edija Raceta mogočno in vzneseno sodeloval združeni zbor ZCPZ iz Trsta, ki se mu je pridružil tudi CPZ Rodik, pri orglah pa je bil Matej Lazar. Tudi novembra 1.1963 so domači pevci ob prihodu v Klanec s podoknico toplo sprejeli svojega novega župnika, ki se je sicer težko poslovil od Koštabone. V spominih A. Kocjančiča pa izvemo, da so mu k srcu prirasli tudi ljudje z Malega Krasa.
V drugem delu večera, ki je potekal v klanškem župnišču, je o Kocjančičevem življenju in delu
pečat, prijateljeval je z Ladom Piščancem, Štefanom Tonklijem, Stankom Vukom idr.
Preko prijatelja Lada Piščanca je že kot dijak in bogoslovec prihajal v Klanec, kjer je deloval klanški dekan Gabrijel Piščanec.
Kocjančičevo dušnopastirsko delo se je pričelo z novo mašo v Kubedu, 4. julija 1937, pri kateri je pridigal povir-ski župnik Jože Milič. Novomaš-no slavje se je razvilo v bogato narodno prireditev, ki so jo nekateri primerjali s kubejskim taborom leta 1870. Močno in ubrano so peli združeni zbori, pettisoč-glava množica je bila presunjena ob petju operne solopevke Ksenije Vidali. Dogodek ni ušel fašističnim oblastem, zaradi česar so preganjali organizatorje. Kocjančičeve službene postaje so
nat, zamaknjen vase, s pogledom k zvezdam in navznoter, v dušo stvari. Je miren in skromen, zbran za dobro dejanje in besede, reven na vpogled, a bogat v srcu".
Kocjančičevo literarno ustvarjanje se je pričelo že v semenišču, oglašati pa se je začel šele po vojni, a zaradi režimskih pritiskov je imel tudi nekaj težav. Leta 1962 je v opremi J. Pohlena izšla zbirka Šavrinske pesmi, ki
župnika: "Bil je družaben, izvrsten pevec in pevovodja in vodil je velik cerkveni pevski zbor. Naučil nas je veliko novih pesmi, ki jih še danes prepevamo v naši cerkvi". Poklon velikemu pesniku in duhovniku sta izkazala tudi pisatelj Marjan Tomšič in Ines Cergolj, oba dobra poznavalca in prijatelja A. Kocjančiča, in s tem obogatila ta spominski večer.
J.B.
Spominski večer ob 2 0-letnici smrti Aloj za Koc j ančiča
Poklon duhovniku, ljubitelju pesmi in glasbe
Letos mineva že 20 let od smrti pesnika in duhovnika Alojza Kocjančiča, zato so mu na njegovi zadnji župniji v Klancu pri Kozini, v sredo, 23.11. 2011, priredili spominski večer. Sveti maši v klanški cerkvi je sledil kulturni večer v župnišču. "Alojz Kocjančič, ljubitelj pisanja in glasbe, je imel vse last-
celovito govoril primorski publicist Milan Gregorič. Tenkočutno je predstavil njegovo težko otroštvo in mladost. Močan vtis je nanj napravil kubejski župnik Ivan Brezavšček, sicer doma s Tolminskega, ki ga je ob izbiri duhovniškega poklica usmeril v goriško semenišče. Semeniška leta so dala Kocjančiču velik
bile najprej za krajši čas Buzet, dalje pa polnih 25 let Koštabona, od koder je na začetku upravljal tudi Šmarje in Pomjan. Novembra 1963 je bil premeščen v župnijo Klanec, od koder je upravljal tudi vikariat Gročana-Draga ter vodil župnijo vse do upokojitve leta 1974 in še po njej. Od tam je spremljal urbani razvoj bližnjega naselja Hrpelje-Ko-zina, ki je danes upravno središče in sedež nove župnije. Gregorič je posebej čuteče prikazal tudi Kocjančičev človeški lik, o katerem je Tone Pavček, ki ga je usoda zanesla na Mali Kras, zapisal:	"Sredi
Istre stoji ves tak, kot j e istrska zemlja sama; skromen in kam-
Slovenija
Mladostniki iz revnejših družin slabše ocenjujejo svoje zdravje
svojim življenjem, slabše ocenjujejo svoje zdravje, poleg tega pa imajo slabše duševno zdravje in več psihosomatskih simptomov. Mladostniki, ki slabše ocenjujejo svoje fizično in duševno zdravje, so večinoma tudi učno manj uspešni in brez prijateljev, še opozarja Je-riček Klanščkova.
Kot med drugim kažejo rezultati raziskave, kar 91 odstotkov tistih, ki so zadovoljni s svojim življenjem, ocenjuje, da gre njihovim družinam denarno nadpovprečno. Med zadovoljnimi je tako najmanj tistih, ki ocenjujejo svoje blagostanje za podpovprečno.
"To kaže, da so že pri mladostnikih prisotne neenakosti v zdravju, ki jih ugotavljamo pri odraslih", pojasnjuje Jeriček Klanščkova. Kot so še sporočili z inštituta, skupaj z ministrstvom za zdravje opozarjajo na neenakosti v zdravju mladostnikov in si prizadevajo za sodelovanje in vključevanje tudi drugih sektorjev, kot je npr. šolstvo.
Goriška nadškofija
Družinska pastorala
Družinska pastorala goriške nadškofije vabi v soboto, 10. decembra, ob 16. uri v dvorano ob stolnici sv. Adalberta v Krmin, kjer bo dr. Agnese Miccoli govorila o nazareški skrivnosti. Šlo bo za adventno in predbožično srečanje, hkrati pa za katehezo v pričakovanju na svetovni dan družine, ki bo potekal v Milanu med 30. majem in 3. junijem 2012.
Iz dnevnika nadškofa De Antonija
V soboto, 10.12., bo msgr. De Antoni ob 20.30 pri kapucinih vodil molitveno bdenje škofijske Karitas, ki jo bodo oblikovala laična združenja. V nedeljo, 11.12., bo ob 15. uri v Mošu maševal za člane CVS. V torek, 13.12., bo ob 11. uri maševal za bolnike in zdravniško osebje v tržiški bolnišnici. V soboto, 17.12., se bo ob
10.30 v dvorani Cocolin vSemeniški ulici srečal z javnimi upravitelji.
Pastoralni koledar
Nedelja, 11.12., ob 20. uri v samostanu klaris (Trg sv. Antona): srečanje za mlade od 16. leta dalje, ki se sprašujejo o svoji poklicanosti. Ponedeljek, 12.12., ob 20.30 v središču San Micheie (ul. Mercato 1) v Červinjanu: teološki tečaj “Biti kristjan danes -Osnove teologije”, vodi prof. Franco Gismano. Sreda, 14.12., ob
20.30 v dvorani Coassini v Gradišču: teološki tečaj o liturgiji: “Bog vzgaja svoje ljudstvo”, vodi prof. Micheie Centomo.
Strokovnjaki v publikaciji Neenakosti v zdravju in z zdravjem povezanih vedenjih slovenskih mladost-
nikov ugotavljajo, da mladostniki iz družin z nižjim social-no-ekonomskim položajem slabše ocenjujejo svoje zdravje.
Poleg tega so manj zadovoljni s svojim življenjem ter imajo slabše duševno zdravje, so sporočili z Inštituta za varovanje zdravja.
Raziskava, ki jo je v obliki publikacije izdal Inštitut za varovanje zdravja RS, sicer poteka pod pokroviteljstvom Svetovne zdravstvene organizacije in je ena pomembnejših študij na področju zdravja mladostnikov na svetu. Kot so poudarili na inštitutu, je neenakost v zdravju mladih vse bolj aktualna in pereča tema tudi v Sloveniji.
Po besedah nacionalne koordinatorice študije Helene Jeriček Klanšček večina mladostnikov iz revnejših družin ni zadovoljna s
ŠTANDREŽ
Zbor Trubar in Quaggiatova Missa nuova
Dva izvrstna glasbena dogodka
Glasbenih dogodkov, zlasti zborovskih koncertov, je na Goriškem veliko. Med njimi so še najbolj zanimivi tisti, ki prinašajo kaj novega, svežega, mladega. Zgodilo se je, da sta se v Štan-drežu v osmih dneh - ob prazniku farnega zavetnika - zvrstila kar dva prvovrstna glasbena večera. Kot nam je povedal župnik in dekan Karel Bolčina, mu ni treba iskati zborov, saj se kar sami javijo, ker radi pojejo v - akustično odlični in čudovito poslikani - štandreški cerkvi.
V soboto, 26. novembra, je s posebno posrečenim repertoarjem nastopil goriški mešani mladinski zbor Primož Trubar, ki združuje mlade pevke in pevce od 14. do 20. leta s področja Nove Gorice (z veseljem smo videli tudi nekaj novih obrazov iz Gorice). Čeprav je bil ustanovljen komaj pred tremi leti, se je že lepo uveljavil, na vsakem nastopu pa kaže kakovostno rast, za kar gre nedvomno zasluga Gregorju Klančiču, ki ga je vodil prvo leto, nato pa Davidu Bandlju, ki ga mojstrsko in zagnano vodi že dve leti. Korak naprej bi zbor naredil, ko bi mu uspelo okrepiti moško sekcijo. V Štandrežu so mladi pevci izvedli sakralni spored različnih skladateljev, od Francoza Jacquesa Berthie-ra, avtorja taizejskih pesmi, prek vedno briljantnega Palestrine do mladega Spanca Ramira Reala, nemškega organista Paula Kickstata in Pavleta Merkuja. V prostrani cerkvi je krasno izzvenela Doamne Ii-suse Hristoase Romuna Paula Con-stantinescuja "v prostoru", nekaj nenavadnega in presenetljivo prijetnega pa je bila pesem "za zbor in
osem kozarcev" Giovannija Bonata na Dantejeve verze. Rutterjevo Pie Jesu je zbor izvedel ob klavirski spremljavi Marca Colelle in angelsko lepem sopranu Ivane Sant, večer pa je sklenil s psalmom Iubilate Deo domačina Silvana Zavadlava. V soboto, 3. decembra, so isto cerkev napolnili mladi glasovi Otroškega pevskega zbora OŠ Franceta Bevka iz Tolmina, Dekliškega zbora Pueri Cantores iz Tolmina in Dekliškega zbora Plejade ter zvoki Godbe Domžale. Srce je "vzhičeno, pretreseno in presenečeno", je uvodoma dejal g. Bolčina, saj se je v vasi prvič zgodilo, da bi v taki zasedbi izvedli kantato, ki jo je napisal domačin, mladi Patrick Quaggiato. Zaželel mu je, da bi v tem duhu še nadaljeval na svoji poti in bil v zgled drugim mladim. Missa Nuova, Lauda-te Pueri Dominum je doživela svoj krst 19. novembra v Tolminu, 27. novembra so jo izvedli v Logu pri Vipavi. Spomladi jo nameravajo ponoviti v Ljubljani, Domžalah, Berlinu in Milanu. Po orgelskem uvodu in prvi pesmi na koru so se izvajalci premaknili v prostor pred oltarjem, kjer so odpeli ostale dele maše. Skladatelj (in dirigent) Quaggiato je ustvaril obsežno skladbo, ki je dokaj zvesta izvirni zasnovi takega dela, vsekakor dovolj sveža in zanesena ter polna prijetnih in učinkovitih napevov, ki zmorejo navdušiti (če že ne ganiti) tako pevce kot poslušalce. Glasba, ki se mestoma spogleduje s sodobnejšim liričnim okusom, z zanimivimi zvočnimi kombinacijami seže do srca in navdihuje; zato je avtor tudi v Štandrežu doživel pravo ovacijo. / DD
NOVI
GLAS
Kristjani in družba
GORICA
P. Bartolomeo Sorge gost seminarja v organizaciji Slov.I.K-a
//
Ne preostane nam drugega, kot da iščemo nove poti"
maknem milijarde iz Zuricha v Hong Kong". Kapital zapušča državne meje, išče bolj donosne naložbe tam, kjer je obilnejša ponudba bolj cenene delovne
Kaj se dogaja danes? Kam gremo? Kakšna je kriza, ki jo doživljamo? Na ta v tem trenutku ključna vprašanja je 1. decembra v dvorani Fundacije Goriške hranilnice v Gosposki ulici v Gorici skušal odgovoriti znani filozof, sociolog in politolog p. Bartolomeo Sorge v predavanju na temo ekonomske demokracije in družbenega nauka katoliške Cerkve. Šlo je za prvi seminar v letu 2011-12 iz ciklusa Politika in ekonomija, ki ga prireja Slov. I. K. Da bi poslušalci bolje doumeli srž krize, je p. Sorge - po pozdravu Miryam Vidi v imenu Fundacije in Matejke Grgič v imenu Slov. I. K-a - začel svoje razmišljanje z razčlenitvijo nekaterih osnovnih izhodišč kulturne antropologije. "Kultura smo ljudje, naš način razmišljanja, vrednote, navade", umetnost kot način izražanja, torej: skupek vrednot in vedenja, ki sestavljajo etično osnovo ljudstva. "Kultura se izraža v strukturah”. Narod lahko ima svojo kulturo družine ali kulturo dela, ker se ljudje prepoznavajo v določenih vzorcih oz. strukturah. Ko se iz kulture porodijo struk-
“Temeljne korenine krize so etične in kulturne narave”
ture, nastane omika, ki je torej "strukturirana kultura". Kot primer je predavatelj navedel italijansko ustavo: ta stoji pokonci, ker sloni na temeljih, ki jih predstavljajo načela iz prvih 11 členov ustave (dostojanstvo osebe, enakopravnost, subsidiarnost itd.). "To so tla". Drugi del ustave predstavljajo institucije: sodni sistem, politika, družina itd., ki slonijo na prvih enajstih členih listine. Strukture stojijo pokonci, dokler zdržijo tla. S časom se lahko spreminjajo notranja ravnovesja družbenega vzora: "namesto dveh sob npr. naredimo tri ali dodamo tretje stopnice". Struktura družbe se ne spremeni, menja se le notranje ravnovesje. Temu pojavu pravimo konjunkturna kriza, ki je kar pogost pojav. Redkeje se zgodi, da se zamajejo temelji, ljudje se več ne prepoznavajo v istih vrednotah, tla začenjajo razpokati in nosilne stene se rušijo. "Kriza ni več konjunkturna, temveč strukturna". Tedaj ni več dovolj spremeniti notranja ravnovesja, na novo je treba razmisliti vzor stavbe oz. družbe. "Nočem vas strašiti, želim vam le odpreti oči, da bi doumeli izjemnost današnjega stanja".
Na podlagi poglobljene analize je p. Sorge, strokovnjak velikega znanja in širokih obzorij, zatrdil, da živimo sredi četrte oz. pete take krize v naši omiki v zadnjih dva tisoč letih. Do prve je prišlo s padcem rimskega cesarstva, ko je bilo odpravljeno suženjstvo in se je rodila krščanska civilizacija. Druga kriza, ki je spremenila obraz zahodne omike, je vezana na odkritje Novega sveta, na prehod s kmetijskega na trgovski družbeni vzor. Tretjo krizo je sprožila francoska revolucija, povezana s prvo industrijsko revolucijo: rodila se je demokracija, konec je bil absolutnih monarhij, stroji so začeli jemati delo ljudem, "vrednote so se spremenile, temelji niso več zdržali". Danes, na pragu tretjega tisočletja, doživljamo - izjemno in nenavadno - strukturno krizo.
Družina: ko bi šlo za konjunkturno krizo, bi bilo dovolj vnesti nekaj popravkov v družinsko pravo in bi lahko šli dalje; "v resnici pa je v krizi struktura družine", saj se sprašujemo, ali je družina zveza moža in žene ali pa tudi dveh homoseksualcev.
Drug primer: kriza dela ni samo konjunkturna, saj 40-ali 50-letnik, ki izgubi službo, je ne najde več. Drama današnje brezposelnosti je ta, da ne gre za konjunkturno brezposelnost.
Človek v beli srajci pred računalnikom lahko nadomesti sto delavcev ob tekočem traku. Kdor je zato ob službo, je - "in ta beseda je sramotna, nečastna!" - presežek. "Je človek lahko presežek? Nekoristen? " Delo bi moralo biti za človeka... In še - politika: kriza Berlusconijeve vlade ni bila konjunkturna, ena izmed italijanskih vladnih kriz. Stranke niso več element, ki bi povezoval državljane z oblikovanjem državne politike. Brez strank ni več reprezentativne demokracije... Model ideoloških strank pripada obdobju, ki je za nami. "V krizi je danes sama struktura demokratičnega življenja". Podobno velja za šolstvo, drugo nosilno steno hiše: "zakaj ni vlade, ki bi dosledno izvedla eno izmed šolskih reform? Če pa do tega le pride, je takoj že zastarela"? Dejstvo je, da šola ne
“Potrošniška mentaliteta je pravi nasprotnik urejenega napredka”.
pripravlja več mladih za življenje. "Kriza je strukturna: zato smo vsi zmedeni in zbegani, ne vidimo jasne prihodnosti. Na novo moramo razmisliti družbeni vzorec". Včerajšnji modeli niso več uporabni, ker pripadajo zgodovinskemu obdobju, ki se je končalo; jutrišnjih modelov še nimamo, ker jih še ni. Zgodovina sama - "rad pravim, da je to Božja previdnost" - nas sili, da gremo naprej in skušamo ohranjati smer, ki jo dajejo nekatere osnovne vrednote. "Ne preostane nam drugega, kot da iščemo nove poti".
To velja tudi za ekonomijo v sodobni tehnokratski omiki. Nove tehnologije so spremenile svet in temeljne vrednote stare kulture. Kako lahko premislimo vzorec? Samo tako, da iščemo nove poti. "Če imate sedanjo ekonomsko krizo za eno izmed konjunkturnih kriz, ne boste našli rešitve". Po več letih se končno zavedamo, da gre za pravo strukturno krizo. Vlada Maria Montija je prava fotografija stanja: ne sestavljajo je izvoljeni predstavniki državljanov, temveč tehniki, ki so klicani, da rešujejo izredno stanje.
Kakšen pa je možni prispevek cerkvenega družbenega nauka? Kaj lahko doprinese več kot sto let stara misel, ki temelji na etični viziji človeka in kulture? "Cerkev
nima v žepu tehničnih rešitev. Novo pot ekonomije morajo najti ekonomisti". Cerkev pa v luči svoje izkušnje, vizije in evangelija lahko predlaga nekaj koristnih napotkov, ki jih stvarnost na presenetljiv način potrjuje.
Cerkev trdi, da je ekonomsko-fi-nančna kriza le eden izmed vidikov svetovne strukturne krize. Propadle so kultura in vrednote, na katerih je doslej slonel kapitalistični model. Etični relativizem izhaja iz dejstva, da se je razum odpovedal jasni viziji zgodovine. Ko je propadel socializem, so ljudje mislili, da je zmagal kapitalizem. Da to ni res, je povedal Janez Pavel II., ki je opozoril na protislovja v porazdelitvi dobrin in bogastva. Svobodna tržna ekonomija res proizvaja bogastvo, toda v bistvu ni sposobna pravično porazdeliti proizvedenega bogastva. Bogati postajajo bogatejši, revni pa revnejši. "V samem bistvu kapitalističnega sistema je nekaj hudo narobe". Teorijo profita in utilitarizma bi morali integrirati z elementom solidarnosti. To je veliki problem sedanje ekonomske krize. Leto 2008 je za kapitalizem pomenil to, kar je za realni socializem bilo leto 1989. "Gospodarski sistem, ki sloni samo na kulturi proizvodnje in potrošnje in ne predvideva etičnega čuta, se izkaže za nevzdržnega". Če je cilj samo bogatenje, je špekulativna dejavnost seveda boljša od proizvodne. "Ko papir proizvaja bogastvo in to ne temelji na realni ekonomiji, ti prej
“Gospodarski sistem brez etičnega čuta se prej ali slej izkaže za nevzdržnega”.
ali slej ostanejo v rokah papirji brez nikakršne vrednosti". To se je zgodilo v zadnjih letih. Potem ko je finančni trg z globalizacijo postal dosegljiv povprečnemu državljanu, je prišlo do izkrivljanj, zaradi katerih je sistem neobvladljiv. "Današnje ekonomske krize ni mogoče voditi". In posledice, ki razčlovečujejo, so grozne; med njimi je na prvem mestu brezposelnost. "Če pogledate mlademu človeku v oči, boste videli, da je žalosten. Misli si: mi bo uspelo imeti družino? Službo? Dom? " Finančni trg brez meja je podvržen zakonom, ki uhajajo nadzoru. "S pritiskom na gumb računalnika lahko pre-
sile. Nemogoče je biti kos konkurenci, saj delavec na Kitajskem nima sindikalne zaščite kot pri nas. Podjetnik sicer lahko legitimno prenese proizvodnjo tja, kjer ima boljše pogoje, toda "človeško delo ni tehnična komponenta proizvodnega sistema". Za izhod iz gospodarske krize je nujno, da globalizacijskih procesov ne določa zgolj tržna logika. Družbeni sistemi in ekonomije so vedno bolj soodvisni. Zato je pomembno, da se delovni in življenjski pogoji uravnavajo po skupnih, etičnih pravilih. "Nova gospodarska kultura" bo sad današnje krize; že sedaj razmišljamo v tej smeri, čeprav bo proces morda še dolg. Dokument z zadnjega vrha G20 govori o ustanovitvi svetovnega javnega organa, ki bi skrbel za ekonom-sko-finančno ureditev na globalni ravni. "V 21. stoletju, v svetu, ki se po padcu ideoloških delitev vedno bolj globalizira, se moramo naučiti živeti združeni in spoštljivi do drugačnih". Pomembno je "najti to, kar nas združuje, kar je zapisano v vesti vseh".
Severno od ekvatorja je milijarda bogatih, pod ekvatorjem pa je šest milijard revnih. Bogata milijarda s severa uporablja 83% svetovnih virov, "ki jih je Bog dal človeštvu"; šest milijard z juga pa se mora preživljati s 17 odstotki... "In pričakujete, da bo na svetu vladal mir"? Kako ustaviti priseljence z juga, ki na severu vidijo bogastvo in možnost zaposlitve? "Naj pošljemo vojake, ki naj streljajo na gumijaste čolne"? Poleg tega je še demografski problem, "ki je prava bomba". Sever je vedno starejši, že sedaj manjkata dva rodova mladih; dve tretjini prebivalcev na južni polobli pa je mlajših od 15 let. "Kdo ima moč in nove ideje? Manjkale nam bodo močne roke in mladi inteligentni ljudje". Problem priseljencev, ki je strukturne narave, lahko rešimo le v globalnem načrtu svetovnega gospodarskega sistema. "Če tega nočemo razumeti, nas bo pometla zgodovina". Potrebujemo nov mednarodni pakt, ki naj določi nova pravila s finančnega, trgovinskega, monetarnega področja, ki pa ne bodo primerna, če ne bodo upoštevala prioritete dela nad kapitalom.
Krivde za ekonomsko krizo ne moremo naprtiti le nesposobnosti ali zlonamernosti finančnih operaterjev ali vodstvenih bančnih uslužbencev. Logika starega kapitalističnega sistema, ki nima etične komponente, daje prednost financi pred realno ekonomijo, špekulaciji pred proizvodnjo, profitu pred človeškim delom. Pravi nasprotnik urejenega napredka je potrošniška mentaliteta.
In vendar je današnja kriza lahko priložnost za pravičnejši in bolj bratski svet. To, kar se dogaja, je pravi humus za prehod "od starega kapitalizma do družbene tržne ekonomije", o kateri govorijo socialne enciklike papežev. Realni socializem se je istovetil z ideologijo; ko je ta propadla, je propadel tudi real-socializem kot sistem. Kapitalizem pa se ne istoveti z nobeno ideologijo, zato je že večkrat ponovno vstal in bo še obstal. Kapitalizma ne moremo ukiniti, potrebno pa bi bilo ga preurediti, izboljšati na pravičen in solidaren način. "Izhod iz krize bomo našli, le če bo vsakdo opravil svojo dolžnost". Prenoviti se morajo podjetja, ki so osnovne celice gospodarskega živl-
jenja. V postkapitalistični družbi podjetje ne more več biti kovnica nasprotujočih si interesov. Z vidika globalizacije se bo moralo podjetje zastaviti kot skupnost dela, ki ima za cilj dobro vseh svojih članov, pa tudi skrb za okolje, trajnostni razvoj in naslednje rodove.
V	današnji tehnološki miselnosti imamo "naložbe za zgolj tehnični, ne pa človeški ali etični dejavnik". Kapital se lahko vlaga tudi v tujino, potrebno pa je s čutom pravičnosti upoštevati, kako je ta kapital nastal. "Tovarna Fiat v kraju Termini Imerese je stala pot in kri več generacij Sicilijancev... Ne morem izbrisati vrednosti človeških žrtev samo zato, ker ekonomski interes vodi na Poljsko..." Delokalizacija torej ja, toda s pozornostjo do prvenstva osebe.
Če podjetje v primeru tehnološke posodobitve odpusti delavce in
“Danes smo prisiljeni živeti zrelo. Dejavno državljanstvo je znak zrele demokracije”.
jim ne more zagotoviti zaposlitve, naj poseže socialna država, ki velja za eno najvišjih oblik demokracije. Kjer ne zmore niti država, lahko veliko naredi civilna družba, svet prostovoljstva, brez katerega socialna država ne stoji pokonci. Ni torej dovolj nova svetovna vlada; prav vsi -državljani, podjetja, narodi - naj
8. decembra 2011
opravljajo svoje dolžnosti. "Danes smo prisiljeni živeti zrelo. Dejavno državljanstvo je znak zrele demokracije". Prav tako je potreb-
“Če nočemo izgubiti vlaka zgodovine, razmišljajmo globalno, delujmo lokalno”!
no odgovorno sodelovanje javnih uprav na vseh ravneh.
Svetovna kriza sili k sodelovanju za skupno dobro. Z očmi vere lahko vidimo, da "preobrat ni za smrt, temveč za večjo zrelost. Kriza ni agonijska, temveč taka, ki spodbuja k rasti". Začnimo pri temeljih, "z novim humanizmom, z novo omiko global-iziranega sveta, ki naj postane ena sama družina". V 21. stoletju lahko zgradimo nove institucije in boljšo prihodnost za naš planet.
Na koncu je p. Sorge povedal, da je ključna beseda za današnji dan formacija. "Premalo smo pripravljeni". Naučiti se moramo živeti skupaj v spoštovanju drugačnosti: to je tudi merilo človeške zrelosti. "Ksenofobno in rasistično mesto je nezrelo". Pa še to: državljani 21. stoletja naj bodo "glo-kalni" (globalni + lokalni). Razmišljajo naj globalno, delujejo pa naj na krajevni ravni. "Če nočemo izgubiti vlaka zgodovine, moramo razmišljati globalno, delovati pa v mestni četrti, kjer živimo".
DD
Zimski Višarski dnevi mladih
Od srede, 28., do petka, 30. decembra 2011, in od srede, 25., do petka, 27. januarja 2012, bodo na Svetih Višarjah zimski Višarski dnevi mladih. Nanje so povabljeni mladi Slovenci iz domovine in tujine. Program predvideva: smučanje (vabljeni tudi “nesmučarji”), ob večerih srečanja z gosti, debate, čas za duhovnost, druženje in petje. Starostna omejitev: od 20 do 35 let. Ker je število udeležencev omejeno na 15, naj mladi pohitijo s prijavo! Več informacij na tel. +386 (0)1438 30 50 ali prek e-pošte rafaelova. druzba@rkc. si.
Poročilo s 63. redne seje SSK /
Od tradicionalne k dejavni osebni veri
Na Nadškofijskem ordinariatu v Ljubljani je 28. in 29. novembra potekala 63. redna seja Slovenske škofovske konference (SŠK), na katero so bili povabljeni tudi predstavniki sosednjih škofovskih konferenc in apostolski nuncij v Republiki Sloveniji msgr. Juliusz Janusz. Na osnovi iztočnic predsednika SŠK nadškofa Antona Stresa in celjskega škofa Stanislava Lipovška, delegata SŠK za XIII. redno splošno zasedanje škofovske sinode o temi nova evangelizacija v posredovanju krščanske vere, ki bo jeseni 2012 v Rimu, so škofje obravnavali vprašanje, kako preko dialoga s kulturo sedanjega časa udejanjati novo evangelizacijo, ki pomeni
poglabljanje vere že krščenih z novimi sredstvi in novimi načini oznanjevanja. Evangelizacija sodi k bistvu Cerkve in je njena stalna naloga, cilj nove evangelizacije pa je pripeljati že krščene k osebni veri v Kristusa, kar ima za posledico bolj dejavno življenje v krščanski skupnosti in družbi.
Škofje so obravnavali statut Misijonskega središča Slovenije, pogovarjali pa so se tudi o vprašanju duhovne oskrbe Slovencev v zahodni Evropi in pripravah na izdajo novega prevoda Rimskega misala v slovenski jezik. Svetu evropskih škofovskih konferenc (CCEE) bodo za glavno točko plenarnega zasedanja, ki bo jeseni 2012, predlagali temo z naslovom Vera vjavnem prostoru. Prvi dan zasedanja so škofje končali z mašo v stolnici sv. Nikolaja, v torek dopoldne pa so z gosti diskutirali o življenju in izzivih Cerkve v sedanjem času. Nadškof Stres je poleg pomembnejših dogodkov in izzivov v notranjem življenju Cerkve in v odnosu do družbe, ki so zaznamovali bližnjo preteklost, poudaril pripravo novega pastoralnega načrta za Cerkev na Slovenskem, ki je v sozvočju z vsebino škofovske sinode o temi nove evangelizacije in leta vere, ki ga bo na pobudo papeža Benedikta XVI. vesoljna Cerkev obhajala med 11. oktobrom 2012 in 24. novembrom 2013.
^ • v^l	NOVI
Gonska	glas
im
m
Kratki
Ob 30-letnici Kulturnega doma v Gorici
Ob tridesetem jubileju odprtja in plodnega delovanja Kulturnega doma v Gorici (1981-2011) je bila v torek, 22. novembra 2011, v galeriji tega slovenskega kulturnega hrama v Gorici uvodna slovesnost praznovanja 30-letnice. Na sporedu je bilo odprtje skupinske mednarodne razstave z naslovom Poklon ob 30-letnici Kulturnega doma. Svoja delaje poklonilo 42 likovnih in fotografskih umetnikov iz celotnega goriškega prostora, pa tudi iz Trsta, Vidma,
Benečije, Slovenije, Italije, BiH in Hrvaške; to so umetniki, ki so po letu 2000 razstavljali v galeriji enega osrednjih goriških kulturnih hramov: Oskar Beccia, Nadja Bevčar, Silvan Bevčar, Primož Brecelj (SLO), Marina Brumat, Bogdan Butkovič, Bruno Canella, Demetrij Cej, Jože Cej, Evaristo Cian, Viljem Cigoj (SLO), Janina Cotič, Loretta Dorbole (Benečija), Franco Dugo, Robert Faganel, Elsa Gant (Ts), Stanka Golob (SLO), Laura Grusovin, Samir Hažbič (BiH), Hijacint Jussa, Vladimir Klanjšček, Andrej Kosič, Vera Mauri, Flavio Mosetti, Valter Nanut, Aleksander Peca (SLO), Maria Grazia Persolja, Claudio Pešci (Bologna), Edoardo Pirusel, Silvan Pittoli, Ivan Stojan Rutar (SLO), Adel Seyoun (Irak - SLO), Ivan Skubin (SLO), Bogdan Soban (SLO), Deziderij Švara (Ts), Kasja Tulič (Hr), Franco Vecchiet (Ts), Adriano Velussi, Antonio Verone, Zdenko Vogrič, Franko Žerjal in Ivan Žerjal. Umetnike je na otvoritveni slovesnosti predstavil goriški likovni kritik Joško Vetrih. Umetniško podajanje literarnega utrinka je bilo zaupano ljubiteljskemu igralcu Robertu Cotiču. Razstava bo odprta do 9. decembra 2011. Častni pokrovitelji praznovanja jubileja pod skupnim naslovom Rokovanje kultursodr. Danilo Turk, predsednik Republike Slovenije, Predsedstvo italijanske vlade, Ministrstvo za kulturo Republike Italije, Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu Republike Slovenije, občini Gorica in Nova Gorica, pokrajina Gorica in Slovensko kulturno gospodarska zveza.
Goriška vinska cesta z domačimi okusi ima nov odbor
Združenje Goriška vinska cesta z domačimi okusi, ki jo je pred časom priznala goriška pokrajinska uprava, seje sestalo ob koncu novembra v Krminu in izvolilo vodstvo, ki ga sestavlja devet članov. Za predsednika je bil izvoljen Robert Komjanc; izjavil je, da je združenje s soglasno izvolitvijo odbora na najboljši način začelo svoje delo. Vsi namreč želijo okrepiti, razvijati in ovrednotiti ne le soudeležena podjetja, temveč celotno območje s poudarkom na enogastronomskem turizmu in edinstvenih zgodovinsko-kulturnih značilnostih naše zemlje. Podpredsednica pokrajinske uprave Mara Černič je dodala, da “so na pravi poti”, ki bo lahko privedla v sončna Brda nove energije in ideje.
Ob desetletnici smrti
Cirilu Koršiču v spomin
In memoriam
Tiho je odšla Mira Vižin
Marsikdo na Goriškem se še danes spominja prijazne gospe Ramire Vižin (Višin), ki je več let poučevala na slovenski strokovni-tr-govski šoli v ulici Randaccio v Gorici blizu Senenega trga. Rodila se je v Gorici 5. novembra 1924 očetu Jožefu in Ivanki Zimic. Bila je edinka. Takrat so stanovali v hiši, ki je bila dom njenega očeta nekje blizu goriške severne železniške postaje, danes v Sloveniji. Preselili so se nato v mesto, v stavbo na začetku ulice Duca d' Aosta, ki je bila last družine VValtrit-sch, kjer je bila znana gostilna Pri belem konjičku (Al Cavalli-no). Tu blizu so imeli Mirini starši trgovinico-trafiko. Zaradi ponosne drže očeta, ki je bil zaveden Slovenec, so bili izpostavljeni pogostim nevšečnostim tedanjega fašističnega režima. Mira je obiskovala osnovno šolo v Gorici, nato Državni tehnični zavod za geometre (Istituto tecnico statale per geometri). Še kot dekle se je včasih vozila s tramvajem v bližnji Šempeter k sorodnikom. Kasneje so se preselili v ulico Mat-tioli št. 9. Opravila je učiteljsko maturo. Živela je v dobi, ko so si Slovenci na Goriškem močno prizadevali, da se ustanovijo in priznajo slovenske šole v Italiji. Prav v tistih letih se je začela njena doba poučevanja na
strokovni-trgovski šoli (Avviamento professionale). V letih 1951 in 1952 je na tej šoli poučevala računovodstvo, zgodovino in zemljepis, od leta 1952 dalje do leta 1965 pa strojepis, tehnično risanje in lepopis. Zaposlila se je tudi kot tajnica na srednji tehnični šoli, kjer se je upokojila leta 1984. Od 1985 dalje do letos je bila članica Društva slovenskih upokojencev za Goriško. Leta 1964 so ji starši umrli. Živela je sama in samostojno. Bila je po značaju tiha, skromna, vedno spoštljiva do vsakogar. Ni rada potovala. Zadnja leta ji zdravje ni dopuščalo, da bi se vključevala v družbeno življenje, čeprav se je stalno zanimala za dogajanja pri nas in v svetu. Več let je bila srčni bolnik. Od januarja letos ni mogla več živeti sama, zato se je preselila k sestrični Adrijani Stanič v Šempeter pri Novi Gorici. V novembru se je njeno zdravstveno stanje čez noč poslabšalo in je v šempetrski bolnišnici preminila ravno na svoj rojstni dan, 5. novembra. Na svojo željo je bila upepeljena. Po cerkvenem obredu je bila pokopana v grob staršev na goriškem pokopališču. Ob prisotnosti slovenskega duhovnika, sorodnikov in znancev so Miri v slovo zelo občuteno zapeli pevci pogrebnega zavoda iz Šempetra. / (ed)
Pred desetimi leti, prav na praznik Brezmadežne, 8. decembra 2001, je po krajši bolezni nehalo biti plemenito srce Cirila Koršiča, ki se je vse svoje življenje nesebično razdajal "za narodov blagor". Marija, katere vnet častilec je bil vse življenje, ga je pospremila s tega sveta, kjer je zagledal beli dan v Solkanu 17. junija 1912 v preprosti družini mizarja Silvestra, ki je kot avstrijski vojak spoznal grozote prve svetovne vojne tudi na daljni ruski fronti, in matere Jožefe Klarnič, ki si je pred poroko služila kruh pri raznih znanih goriških družinah kot vestna hišna pomočnica. Že kot otrok je okusil grenkobo begunstva, potem pa fašistično preganjanje in hišno preiskavo z zaplembo slovenskih knjig, ker je bil osumljen sodelovanja pri protiitalijanskih napisih Pod skalco. Zato je bil pod policijskim nadzorom, dokler ga niso poklicali k vojakom, kjer je preživel celih se-
dem let, saj je bil vpoklican tudi med drugo svetovno vojno. Velika želja po višješolskem študiju se mu zaradi gmotnih družinskih razmer žal ni izpolnila, saj je končal le trgovsko šolo in tečaj za trgovinsko knjigovodstvo. Ta mu je še kako služil, ko se je po vojni aktivno vključil v slovenske organizacije in že od 1. 1953 bil član odbora za Katoliški dom, kjer je skoraj do njegove obnove bil izredno pikolovski in vesten upravnik, seveda za "božji Ion". V 70. letih je bil tudi član nadzorstva pri Zvezi slovenske katoliške prosvete, blagajnik Katoliškega tiskovnega društva in tudi Goriške Mohorjeve družbe. Koliko večerov se je po končanem delu v trgovini Larise na Verdijevem ko-rzu doma sklanjal nad blagajniško knjigo in neštetokrat preverjal, da so se računi ujemali! Redno se je udeleževal mnogih sej in ob prireditvah, pri katerih je večkrat sodeloval s pripravljanjem scenske
postavitve, prvi stopil v dvorano in zadnji šel iz nje, mnogokrat potem ko je odložil metlo. Ljubil je tudi glasbo, saj je pogosto s prof. Mirkom Filejem in gospodom Viktorjem Prašnikom igral violino. Njihove glasbene načrte je pretrgala prerana smrt prof. Fileja. Do konca svojih dni se je zelo zanimal za družbenopolitično dogajanje doma in po svetu in že ob prvem političnem nastopu Berlusconija napovedal, da bo Italijo vodil v pogubo. Udejstvoval se je tudi v domači politiki in 1. 1980 prejel odličje Slovenske skupnosti. Ker sam ni mogel nadaljevati študija, je to velikodušno in ne brez žrtev omogočil vsem trem hčeram, Marilki, Vereni in Ivi, za kar smo mu izredno hvaležne, pa tudi zato, da nam je že v rosno mladih letih prižgal v srcu ljubezen do slovenskega naroda in kulture ter domače zemlje, pa tudi čut za lepo. Za svoje požrtvovalno delo v katoliški kulturi je 1. 1981 ob papeževanju priljubljenega Janeza Pavla II. prejel papeško odlikovanje "vitez sv. Silvestra papeža". Izredno rad je imel vnuke in ničkolikokrat se je popeljal do
va, v kateri so nastopajoči zapeli nekaj pesmic (zborček je bil seveda tudi del senčnega gledališča, posneto glasbeno spremljavo je izvajala Michela De Castro) je navdušila gledalce, ki so "0'Klapi” namenili dolgo ploskanje. To je seveda zaobjelo tudi delo požrtvovalne in odločne mentorice (tokrat tudi korepetitorke) Katerine Ferletič, ki tako zagnano drži vajeti te lansko sezono nastale skupine, in vsem, ki so pomagali pri odrski stvaritvi. Med njimi je bil tehnični mojster Niko Klanjšček.
Igrica je gotovo razveselila tudi sv. Miklavža, saj je bila pripravljena njemu v čast. Ko se je pojavil v dvorani belobradi dobrotnik, so se zaiskrile otroške oči in skupina mladih članov otroško mladinskega župnijskega zbora, ki deluje v duhovniji sv. Ivana v Gorici, katerih petje je publika poslušala v igri, je zapela razigrano Ringa ringa raja sv. Miklavž prihaja. Miklavž je pred razdeljevanjem daril, ki so vsebovala predvsem knjige, otrokom iskreno priporočil, naj sedijo manj časa pred tele-viz-ijo, da ne bodo postali kot teleta, in raje segajo po knjigi, staršem, nonotom in na splošno odraslim pa naročil, naj bodo otrokom za zgled.
Obdarovanje se je začelo pri malčkih, ki obiskujejo vrtec; trije izmed njih so mu "korajžno" zapeli vsak svojo pesmico. Nato so se zvrstili ostali. Ob koncu je poklical k sebi še Katerino Ferletič, Franka Žerjala in Marijana Markežiča, pohvalil njihovo delo, se jim zahvalil in seveda še nje obdaril.
Iva Koršič
daljnega Pariza, da bi ob počitnicah pospremil v Gorico hčer Vereno in njene tri otroke.
Na večno vstajenje čaka na štan-dreškem pokopališču ob starših in ženi Mariji Gorjup, rojeni v Avčah, vse življenje vneti cerkveni pevki in skrbni materi, ki je pobliže poznala goriške glasbenike od Emila Komela do Lojzeta Bratuža.
Hvala za vse, dragi in nadvse ljubljeni "atič"!
IK
• •• važno je, da srce ljubezni polno je!"
S pomenljivimi rimanimi besedami se končuje kratka igrica Trije dobri možje in Ljubezen, ki jo je napisala slovenska avtorica Helena Kraljič z mislijo na današnje večkrat otopele odnose, ki se tudi ob bližajočih se božičnih praznikih razvnamejo le ob potrošniškem mrzličnem tekmovanju, kdo bo kupil lepša darila in si privoščil čim bolj razkošen teden na snegu ali kako potovanje v bajne kraje. Pri vsem tem hlastanju za materialnimi dobrinami ljudje popolnoma pozabljamo na pristne, ljubeznive odnose, ki bi se morali tkati v družini in na splošno med nami. Pomembna je namreč le ljubezen, brez te so naša srca prazna in vsa praznovanja ničeva. To je svetlo in neizpodbitno sporočilo, ki ga izžareva igrica Trije dobri možje in Ljubezen. Ljubezen - nežno, rdeče srce - je bila zelo žalostna, ko je videla, da se celo med tremi dobrimi možmi, sv. Miklavžem, Božičkom in Dedkom mrazom, ki v decembrskih dneh obdarujejo pridne
otroke, krešejo iskrice, kdo je večji in pomembnejši... Ko spoznajo, da je kreganje jalovo, ker so prijatelji in vsi trije ljubijo otroke, ti pa starše..., se Ljubezen zave, da ni še
Žerjala, ki jih je varno vodil že pri izpeljavi lutkovne predstave Trije fantje muzikantje, predstavili kot uprizoritev v tehniki senčnega gledališča. Med ploskimi kartonastimi lutkami, vodenimi s palicami, in scenskimi elementi, ki so jih izdelali igralci ob režiserjevi pomoči, so se pojavljali tudi mladi igralci, seveda kot sence na prosojnem zaslonu, obžarjenem z lučmi. Učinek je bil mestomajarav poetičen. Režiser Žerjal je izbral pravo pot, saj je igrica tako dobila drugačno, privlačnejšo in prepričljivejšo podobo. Čestitati mu moramo za dobrodošlo in posrečeno zamisel, pa tudi lutkarjem - igralcem, Manuelu Persoglii, Tadeju Pahorju, Simonu Čavdku, Mitji Pahorju, Ivani Fajt, Chiari Bergnach, Katji Terčič,
za staro šaro in vesela brž pohiti spet med ljudi. Lepa igrica je v nedeljo, 4. decembra 2011, zaživela v Domu Franc Močnik v samosvoji postavitvi: mladi najstniški igralci Gledališke skupine "0'Klapa" so jo po domiselni zamisli režiserja Franka
Marti Fajt, Mojci Pintar in Sanji Vogrič, ki so v kratkem času uresničili drugi odrski podvig. Predsta-
r 'JU r f -" j.. u
Lara Komar in Tarek Rashid (foto A. Divo)
Gledališka sezona SSG v Gorici
Šoferji za vse čase so zabavali goriško publiko
Približno sto gledalcev, sedemdeset abonentov in trideset priložnostnih obiskovalcev, ki jih je na ogled gledališke predstave zvabilo ime režiserja Borisa Kobala ob misli na njegovo legendarno predstavo Afrika ali na svoji zemlji -težko je ponoviti tak uspeh in tako posrečeno uprizoritev! -, si je v ponedeljek, 22. novembra, v Kulturnem centru Lojze Bratuž ogledalo komedijo Šoferji za vse čase znanega hrvaškega avtorja Mira Gravana (1961), v izvedbi članov ansambla SSG in gosta iz celjskega gledališča ter v režiji Borisa Kobala. Delo o korupciji,
ki kaj rada zajame tudi male ljudi ob zgledu velikih politikov, ki pograbijo tam, kjer se le da, in si s prisluškovanjem, izsiljevanjem in goljufijo služijo mastne denarce, je doživelo krstno izvedbo	v
slovenskem jeziku oz. v tržaškem narečju v prevodu Borisa Kobala, ki je satirično vsebino prestavil v naš prostor in jo začinil s svojimi
režijskimi domislicami. Ob le-teh in seveda ob vsebini, ki v humorni obliki kaže, da skomine po lahkem zaslužku privedejo človeka do zelo nizkotnih dejanj, se je smeh kar nekajkrat oglasil iz dvorane. Tudi končno ploskanje je dokazalo, da je bila prva domača produkcija SSG v letošnji
sezoni goriškim gledalcem kar všeč, čeprav je kdo izmed njih tudi pripomnil, da je bila mestoma malce razvlečena. Nekaterim se je tudi odmor med prvim in drugim delom zdel odveč. Negativne ocene o predstavi znanih gledaliških kritikov iz matične domovine očitno niso vplivale na vzdušje, ki ga ustvarja komedijski zaplet. Goriški abonenti so za to predstavo bili deležni presenečenja: po dolgem času jih je iz okoliških vasi v Gorico spet pripeljal avtobus s pravimi šoferji; za prevoz je poskrbelo SSG in tako tudi s tem obudilo spomin na tiste čase, ko so bile abonmajske predstave našega gledališča dogodek dneva in so bile prežete s prazničnim ozračjem.
IK
Goriška sekcija Slovenske skupnosti
O volilnem programu in rajonskih svetih
ga uradnega predloga, kot to določa deželni zakon 1/2011. Oblikuje se torej resna nevarnost, da bodo z novim letom rajonski sveti ukinjeni. Slovenska skupnost temu odločno na-
Goriška občinska sekcija SSk je na rednem mesečnem sestanku, ki je potekal prejšnji ponedeljek, obravnavala več pomembnih točk. Med temi sta izstopala priprava programa za spomladanske občinske volitve in vprašanje reforme goriških rajonski svetov, za katere goriška občinska uprava še ni predstavila nobenega uradnega predloga.
Koordinator občinske sekcije Bernard Spazzapan je sekciji poročal o političnih sestankih levosredinske koalicije, ki podpira županskega kandidata Giuseppeja Cingolanija. Ustanovljene
so bile delovne skupine, ki bodo pripravile programske smernice za področja, ki zadevajo gospodarstvo, kulturo, zdravstvo in socialo, varstvo okolja in urbanistiko.
SSk je v vsako od teh skupin imenovala svojega predstavnika.
Veliko skrbi vzbuja vprašanje reforme goriških rajonskih svetov. Do danes goriška občinska uprava še ni predstavila nobene-
ZPPNoa
f
PRAVICE
Za vse nas
sprotuje, saj bi prišlo do spremembe upravnih meja v škodo slovenski narodni skupnosti. Goriška sekcija SSk je tudi vzela v pretres postopek za imeno-
vanje članov v upravni odbor EZTS. V naslednjih tednih se bo moral o tem izreči goriški občinski svet. SSk je mnenja, da morajo biti v EZTS predstavniki, ki bodo znali upoštevati resnično specifiko čezmejnega področja. Dogovori, še posebno med političnimi partnerji, pa morajo biti odprti in prozorni.
Ob koncu je goriška sekcija	SSk
obravnavala še	temo
občinske konzulte za Slovence glede dvojezičnih napisov oz. ledinskih nazivov. Sekcija je tej pobudi izrazila vso podporo. Preko izvoljenih svetnikov bo občinski konzulti nudila vso potrebno podporo in pomoč.
Praznično v prijateljskem krogu
Steverjanski sedemdesetletniki so praznovali
Doživetja in prijateljske vezi iz otroških in mladostniških let so izredna izkušnja: človeka zaznamujejo in mu s časom postanejo osebno bogastvo.
Tovrstne niti prijateljstva povezujejo tudi nas Steverjance, rojene v letu 1941, čeprav so različne življenjske poti nekatere od nas oddaljile od rojstnega kraja. Globoka želja, da se srečamo in se vsaj z besedo in čustvi povrnemo v svojo življenjsko pomlad, nas kar žene skupaj. Letos nas je še toliko bolj, saj smo praznovali svoj 70. življenjski jubilej. Ob okroglih obletnicah pa si poleg srečanja privoščimo tudi izlet. Tako smo se v prejšnjih letih odpeljali na Brione, drugič pa smo v Vrbi počastili našega pesnika Prešerna in večerjali pri Avseniku. Tokrat nas je zvabila Gorenjska.
Sredi poletja smo se veselo razpoloženi zbrali pred Severno postajo, na tirih pa je že rahlo sopihal muzejski vlak in čakal, da nas odpelje na Bled. Po hitrih pozdravih in prvih ogrevalnih izmenjavah občutkov smo zasedli svoj prostor v vlaku in ob predirljivem žvižgu lokomotive v zaspano deževno jutro zapustili Goriško. Kar hitro se je naša druščina ogrela in razživela, k še boljši volji vseh nas pa je svoje prispeval tudi harmonikar. Zatopljeni v klepet in v obujanje spominov še opazili nismo, kako - kljub počasni vožnji - vasice ob Soči, odete
v deževno sivino, kar hitijo mimo nas, in da se naša alpska lepotica v svoji strugi oži. Ko je ponovno ostro zažvižgalo in so zavore zacvilile, smo se prepričali, da tu-
vanje izleta v kraljestvu očaka Triglava. Dan nam je poleg kulinaričnega užitka ponudil
sproščujoče popoldne, ki ga je vsakdo od nas preživel po lastni želji: s sprehodom ob jezeru ali z vožnjo s čolnom do otoka. Marsikoga je namreč zamikalo, da bi
di stari hlapon - skorajda naš vrstnik - še ni za v pokoj, saj nas je srečno pripeljal na cilj. Tu nas je pričakal prijazen vodič, ki nam je do kosila hitel razkazovati blejske lepote in značilnosti ter orisovati zgodovino tega kranjskega kotička. Kot nekdanji šolarčki smo mu ubogljivo sledili in si skušali zapomniti marsikaj novega. Čas pa se res nikoli ne ustavi, tudi ko ti je najbolj prijetno: jutro se je nezavedno prevesilo v poldan in že nas je čakalo kosilo v blejski restavraciji. Okusna hrana nas je poživila, a še bolj sončni žarki, ki so nam obljubili prijetno nadalje-
ponovno potegnil zvonec pri blejski cerkvici, tako da bi se v prihodnje še katera od skritih želja vendarle uresničila. Sveži
gorski zrak, od dežja oprana nebesna modrina, rahlo pljuskanje bistre jezernice in seveda prijetna družba so kar obnovili naše moči, tako da se nam je vrnitev proti domu zdela hudo prezgodnja. To prijetno, brezskrbno doživetje nas je ponovno trdneje povezalo, da smo med potjo že načrtovali naše naslednje skupno potepanje. Vsekakor se naša druščina solet-nikov redno srečuje na Martinovo že celih dvajset let in zvesti tej lepi navadi smo se zbrali tudi letos. Naš Martinov dan smo uvedli z obiskom pokojnih vrstnikov na domačem pokopališču, našemu praznovanju pa smo vtisnili pravi briški pečat na Jazbinah, kjer smo v vinski kleti Izidorja Prinčiča nazdravili in si zaželeli še nadaljnjih trdnih dvajset let. Temu uvodu, polnemu prijetnih pričakovanj za prihodnost, je sledilo darovanje svete maše župnika Butkoviča: v cerkvi na Jazbinah smo se zahvalili Bogu za prejete dobrote in prosili pomoči za naložene preizkušnje. Svoj praznični dan smo sklenili v šte-verjanski restavraciji Vogrič z večerjo, ki se je v prijetnem vzdušju podaljšala do poznih ur, saj si vsega še nismo povedali.
M
DRUŠTVO ARS
vljudno vabi na odprtje likovne prodajne razstave v dobrodelne namene
a e«/«
gorice
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV
Koncertna sezona 2011-2012
BOŽIČNI KONCERT
Nataša Jakopič, sopran Martina Kocina, mezzosopran Dekliška vokalna skupina Bodeča neža Jasna Merlak, harfa Orkester ArsAtelier Mateja Černič, dirigent
Benjamin Britten - A CEREMONY OF CAROLS Patrick Quaggiato
Aleksander Vodopivec - Priredbe slovenskih božičnih pesmi
Kulturni center Lojze Bratuž torek, 20. decembra 2011, ob 20.30
predprodaja vstopnic na tel. 0481 531445 info@kclbratuz.org
UMETNIKI ZA KARITAS
razstavljajo: Arkan Al Nawas, Brane Jazbar, Zvonimir Kamenar, Konrad Krajnc, Jana Peršolja, Hrvoje Marko Peruzovič, Dušan Sterle, Ubald Trnkoczy, Klavdij Tutta, Joanna Zajac Slapničar
dela bo predstavila Anamarija Stibilj Šajn
galerija Ars na Travniku, Gorica ponedeljek, 12. decembra 2011, ob 18. uri
JAVNI RAZPIS
PRIZNANJE KAZIMIR HUMAR
1) Zveza slovenske katoliške posvete, Kulturni center Lojze Bratuž in Združenje cerkvenih pevskih zborov podeljujejo priznanje društvom in organizacijam ali posameznikom na osnovi utemeljitve predlagateljev in po presoji organizacij, ki priznanje podeljujejo.
2) Predloge za priznanje zbira Zveza slovenske katoliške prosvete na podlagi javnega razpisa.
3) Priznanje se praviloma podeli za ustvarjalne dosežke, za pomemben prispevek k razvoju ljubiteljskih kulturnih dejavnosti, za publicistično delo in za izjemne dosežke pri organizacijskem delu na kulturnem področju.
4) Priznanje lahko prejmejo tisti, ki delujejo v goriškem prostoru.
5) Predloge za priznanje je treba oddati do 31. decembra 2011 na naslov: Zveza slovenske katoliške prosvete - 34170 Gorica-Gorizia, Drevored 20. septembra, 85, s pripisom na ovojnico: “Predlog za priznanje”
Obvestila
V župnijski dvorani Anton Gregorčič vštandrežu bo v nedeljo, 11. decembra 2011, ob 17. uri tretja predstava Abonmaja ljubiteljskih gledaliških skupin Štandrež 2011 v organizaciji PD Štandrež. Tokratni gost bo Gledališče pod Kozolcem - Šmartno ob Paki, ki bo uprizoril komedijo Thomasa Brandoma Charleyeva teta v režiji Jožeta Kranjca.
V torek, 13. decembra, bo v Katoliški knjigarni ob 10. uri srečanje urednikov slovenskih založb v Italiji. V prostem pogovoru ob kavi bodo spregovorili o branju in najnovejših knjižnih izdajah.
Društvo slovenskih pisateljev prireja ob živahnem decembrskem dogajanju v sredo, 14. decembra, ob 18. uri v prostorih Društva na Tomšičevi 12, Ljubljana, večer jubilantov, ki ga bo vodila pesnica, esejistka in publicistka Meta Kušar, ki na večerih razpira ugledno ustvarjalnost, prežeto s spominom in žlahtno vitalnostjo visokih let. Na pogovor vabi Janeza Povšeta, Ernesta Ružiča, Tomaža Šalamuna, Eriko Vouk, Andreja Kokota, Branka Šomna, Janka Kosa in Janeza Rotarja.
Društvo slovenskih upokojencev za
Goriško prireja tradicionalno silvestrovanje v Hotelu Ai Pini v Pineti pri Gra-dežu v sredo, 28. decembra, z začetkom ob 15. uri. Vpisujejo po tel.: 0481 390697 (Marija Č.), 0481 882183 (Dragica V.), 0481 20801 (Sonja K.), 3471042156 (Rozina F.). Obvezno na račun 20 evrov.
KRUT vabi v petek, 13. decembra, na kuharsko delavnico z naslovom “Zdravi, sladki in slani namazi”. Delavnico bo vodil univ. dip. inž. živilske tehnologije g. Matjaž Kološa in bo potekala od 17.30 do 20.30 ure na goriškem sedežu krožka KRUT - korzo Verdi 51/int. Potrebna je predhodna prijava tel. 0481 530927 in e-mail: krut. go@tiscali. it ali na tel. 040 360072 in e-mail: krut. ts@tiscali. it. Nudim čiščenje in likanje. Sem mlajša gospa z izkušnjami pri takem delu. Kličite na tel. 00386/70777512. Nudim varstvo otrok na svojem domu, lokacija Miren. Starost: 0 mesecev- 5 let. Več informacij: 00386-40-700111.
Darovi
V počastitev spomina dragega prijatelja dr. Andreja Bratuža darujeta Marija in Metka 100,00 evrov za Kulturni center Lojze Bratuž (Uredništvo se opravičuje, kerje zaradi tehničnih zapletov ta dar izpadel v prejšnji številki).
Za CRO v Avianu: v spomin na Adele Bratuž Cotič daruje Milka Černič z družino 50 evrov.
V spomin na travniškega organista prof. Andreja Bratuža daruje Anica Vicchi 100 evrov za lačne otroke po svetu.
V spomin na An reja Bratuža za Slovensko karitas 30 evrov, Vida.
Čestitke
Dobrodošla Marjeta! Svojemu pevcu Bogdanu Podveršiču in ženi Urški, nekdanji pevki, ob rojstvu hčerke iskreno čestita MePZ Lojze Bratuž z dirigentom Bogdanom Kraljem.
RADIO SPAZIO 103
(od 9.12.201 Ido 14.12.2011)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob sobotah, od 21.30 do 22.30. Ob nedeljah od 14.30 do 15.30. Spored: Petek, 9. decembra (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev - Glasba iz studia 2.
Nedelja, 11. decembra (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 12. decembra (v studiu Andrej Baucon): Narodno-zabavna, zabavna in zborovska glasba - Novice iz naših krajev - Iz krščanskega sveta - Obvestila.
Torek, 13. decembra (oddaja odpade zaradi prenosa hokejske tekme) Sreda, 14. decembra (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Bukev je prvo drevo - Izbor melodij.
Na Filozofski fakulteti univerze v Ljubljani je ALENKA Dl BATTISTA
prejela Prešernovo nagrado za diplomsko delo Nova Gorica in Velenje čudeža socialistične gradnje v drugi Jugoslaviji.
Družina in prijatelji ji čestitajo in ji želijo še mnogo uspehov pri nadaljnjem študiju.
SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ
iskreno čestita
dr. JULIJANU ČAVDKU
ob pravkar opravljenem časnikarskem izpitu in mu želi v nadaljnjem poklicu veliko zadoščenja in uspehov.
Našemu sodelavcu in prijatelju
JULIJANU ČAVDKU
iskreno čestitamo ob opravljenem državnem izpitu za poklicnega časnikarja in mu želimo veliko uspeha pri delu ter tudi, da bi nam ostal zvest v prihodnje!
UREDNIŠTVO NOVEGA GLASA
GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA
vabi na predstavitev knjige prof. Marije Kacin
PRIMORSKA ŠOLA NA PREPIHU
Ob 65-letnici obnovitve
Delo bo predstavila avtorica prof. Marija Kacin
sreda, 14. decembra 2011, ob 17. uri galerija Ars na Travniku v Gorici
Pogovor / Andrea Mariani, tržaški odbornik za kulturo
"Smo obmejna kultura, ki je danes brez meja!"
kulturnih smernic v dvajsetem stoletju.
Kako pa nameravate promovirati tudi ostale mestne duše?
Večkulturnost je prav gotovo dejstvo, ki močno zaznamuje naše mesto. Govoriva namreč o pomembnih kulturnih prisotnostih, ki so že veliko časa zakoreninjene v mestu, pa tudi o novejših stvarnostih, ki se še razvijajo in ki jih bo potrebno še ovrednotiti.
Ste že pomislili na čezmejne projekte?
Na širšem področju načrtujemo stike z bližnjimi stvarnostmi. Načrtujemo sodelovanje z Ljubljano, ki ga bo treba še dodelati. Sodelovanje bo stalno, saj gre tu za neko vzajemnost interesov. Poleg bližine obeh mestne smemo spregledati dejstva, da je Ljubljana prestolnica, ki ponuja veliko možnosti. Trst pa ima nekaj, česar Ljubljana nima, in to je morje. Prepričani smo, da lahko v tem oziru med mestoma spletemo dobre niti.
Pa širše?
Župan Cosolini se je pred kratkim odpravil na Dunaj, s katerim bomo navezali pomembne stike. Dejavne stike smo navezali z deželo Veneto in njenimi mesti, svoje delovanje pa širimo tudi na druge stvarnosti.
V	tem oziru moramo namreč v Trst pripeljati zanimive stvari od drugod, drugje pa moramo predstaviti tržaške zanimivosti. Ker gre za pomembne in demografsko številne bazene, se moramo predstaviti tudi na novejših tržiščih, in sicer s tem, kar je naše bistvo, torej z najvišjima možnima s kakovostjo in vsebino.
Primož Starman
H ■	
	
Poslušajmo... z branjem
Leon Matek - Most (KUD France Prešeren, 2011)
Nekoliko sem pregledal zgodovino te rubrike in ugotovil, daje za nami že 19 tedenskih srečanj z bralno poslušalnico Novega glasa. Naslednji teden praznujemo okroglo obletnico, juhej! Prav beseda juhej pa mi je dala navdih za tokratno ploščo. Izbral sem novopečeni izdelek priznanega slovenskega kantavtorja, ki se redno potika okrog zanimivega Kulturnega društva France Prešeren na Trnovem, to je Leon Matek. "Most” je njegov šesti solistični album, asociacija vzklika juhej nanj pa poteka preko žal preminulega projekta Juhej in vuhmepiš, s katerim je z Mirkom Seškom prejel Zlatega petelina za najboljši slovenski folk in etno album leta 1999.
Čepravje Matek že dve desetletji aktiven na slovenskem dogajališču, je pri širšem občinstvu manj znan. To je žal usoda tistih, ki se potikajo na presečišču kantavtorstva, šansonov, navezav na ljudsko godbo in rock'n'rolla. To seveda ne pomeni, da je njegovo delo zavidanja vredno, kvalitetno in sporočilno. To velja tudi za “Most”, ploščo s posebno izrazno odprtostjo, v kateri se avtor prepusti “dihu” glasbe, ne postavlja ji velikih pregrad in meja, pusti ustvarjalnosti, da prosto zaplava. V njej lahko poudarimo dve determinanti. Prva je Matkov prodorni vokal, močan in prepričan o sebi, s katerim nam suvereno podaja svoja brihtna osebnoizpovedna ali angažirana besedila. Drugič: uporaba neznanega inštrumenta, dediča bosanske in orientalske tradicije. Kot nam prikazuje že platnica, je plošča ustvarjalni dotik med “evropskim” kantavtorjem in “orientalskim” igralcem na saz. Avtor se je do njega dokopal naključno, in sicer v gledališki predstavi Argonavti na Ljubljanici v Drami. Tam so mu namesto manjkajoče grške lire v roke dali saz. Navdušen nad sedemstrunskim brenkalom seje odpravil v Istanbul, kjer mu je stari mojster po doživetem preigravanju prodal saz za malo denarja. Bilo mu je pomembno, da gre v prave roke. “Most” je kupček desetih skladb za 40 minut goste in bogate muzike, kije prišla iz pravih rok. Glasbeno nudi album obilo užitkov v odlično odpetih in aranžiranih skladbah, lepih prehodih med različnimi tradicijami, skladno medigro spremljevalnih glasbenikov in odlično zloženim šopkom razpoloženj. Leon Matek dokazuje, da bi mu bilo vredno širše prisluhniti!
Jernej Šček
K
J
*
uniBiT/Ai
NAROČNINA ZA LETO 2012:
za Italijo 45,00 evrov za Slovenijo 48,00 evrov za inozemstvo 85,00 evrov
PODPORNA NAROČNINA: 100,00
evrov
Novi naročniki bodo prejeli v dar letošnjo knjižno zbirko Goriške Mohorjeve družbe, ki jo sestavljajo naslednje knjige:
- KOLEDAR GMD 2012
- Helena Jovanovič: PRAVLJICE ZA BELE ZIMSKE DNI
- Nadja Rojac: BRAZDE S TRMUNA 15 LET IZBOR
Zadnjega novembra letos smo na njegovem delovnem mestu ob tržaškem Velikem kanalu, ob katerem stoji znana palača Gopče-vič, obiskali tržaškega odbornika za kulturo An-dreo Marianija ter ga povprašali o tem, s kakšnimi izzivi se namerava njegovo odborništvo spopadati v času županskega mandata Roberta Cosolinija, in sicer do leta 2016. Do svojega imenovanja na če-
lo	tržaškega Odborništva za kulturo letos spomladi je bil Andrea Mariani predsednik Tržaške judovske skupnosti.
Katera bodo vodila vašega odborništva do leta 2016?
Prvotno vodilo je prav gotovo upoštevanje dejstva, da smo obmejna kultura, ki pa je danes brez meja. Potrebno bo torej v največji možni meri izražati tržaški kozmopolitizem ter kulturno odprtost, v sklopu katere neka določena tržaška duša stvarno predstavlja tudi ostale duše mesta.
Ste morda že načrtovali prireditve, s katerimi boste Trst promovirali tudi drugod?
Seveda. Najpomembnejša bo na vrsti v začetku naslednjega leta.
14.	januarja bomo namreč v prostorih nekdanje tržaške ribarnice odprli veliko razstavo, katere glavna tema bo narava.
Njen naslov se bo glasil Ogenj in narava (II fuoco e la natura), na razstavi pa se bodo predstavi-
li	sodobni umetniki, ki so znani v svetovnem merilu.
Bi nam o tem lahko spregovorili podrobneje?
Foto Kroma
V	tem trenutku se mi to ne zdi primerno, saj bomo v kratkem razstavo predstavili na tiskovni konferenci. Kot sem že povedal, bo razstava mednarodnega značaja, na njej se bo predstavi-
lo	od trideset do štirideset svetovno znanih umetnikov. Mnenja sem, da bo prireditev pomembno pripomogla k širši prepoznavnosti mesta.
Kako pa nameravata Odborništvo za kulturo in Občinska uprava promovirati slovensko kulturo v mestu?
Tržaška slovenska kultura je brez dvoma stvarnost, ki globoko zaznamuje naše mesto. Gre za pomembno nit, ki smo jo že začeli razvijati. Na sporedu bodo v kratkem razstave, ki bodo kronološko predstavljale dejavnosti slovenske narodne skupnosti v mestu, pa tudi vlogo, ki jo je ta odigrala pri udejanjanju pomembnih
Obiščite nas tudi na naši spletni strani: www.noviglas.eu
Galerija Ars na goriškem Travniku
Pogled v zakulisno ustvarjanje Roberta Faganela
Odprtju razstave velikih oljnih slik goriškega slikarja Roberta Faganela ob njegovi dvojni obletnici, 70-letnem življenjskem jubileju in 50-letnici likovnega ustvarjanja, v galerijskih prostorih Kulturnega centra Lojze Bratuž je v torek, 29. novembra 2011, pod večer sledilo odprtje drugega dela te razstave z naslovom Svetloba in barve, in sicer v galeriji Ars na goriškem Travniku. Tudi tokrat je o umetnikovih delih manjšega formata, ki nam razkrivajo zakulisno pripravo na večje slike, razstavljene v KCLB, spregovorila umetnostna zgodovinarka dr. Verena Koršič Zorn, katere tehtne razlagalne misli, ki so že pravi esej o likovnem snovanju umetnika, objavljamo v celoti. Povzetek njene razlage o dvo-delnosti razstave - v prvem prostoru galerije Ars so oljne slike,
v	stranskih hodnikih drugega prostora pa akvareli - in o njeni posebnosti - v glavnem so razstavljena dela očem gledalcev navadno prikriti osnutki poznejših slikarskih del večjega formata -, je lepemu številu udeležencev razstave v italijanščini povedal predsednik Ars in še sam poznavalec in občudovalec likovne umetnosti Jurij Paljk. Pri tem je skušal čim bolj jasno v italijanskem jeziku izraziti pronicljivost opisa umetnikovih vsebin in njegovih ustvarjalnih stremljenj, ki jih je zgoščeno in natančno izrekla Koršičeva.
Paljk je velik prijatelj Roberta Faganela in zelo ceni njegovo umetniško delo, pri tem meni, da spada njegov indijski ciklus v sam vrhunec sodobnega slikarstva na Goriškem.
Glasbeno ozračje za vpogled v umetnine malega, a zaradi tega izpovedno nič manj pomembnega formata slik Roberta Faganela je ustvaril mladi harmonikar Manuel Persoglia, ki tehniko
igranja harmonike osvaja v razredu Mirka Ferlana v Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici. Natančno je izvedel nelahko skladbo Kostella-tion zu H-E-G-A VVernerja Richterja in prejel pohvalo slikarja, ki je kot nekdanji violinist tudi sam velik ljubitelj glasbe. Med drugim je Faganel ob pogledu na zbrano občinstvo, med katerim je bil njegov sošolec iz osnov-
nošolskih klopi, dejal, da si ni mislil, da ima toliko prijateljev. Ker se goriška prefektinja Maria Augusta Marrosu ni mogla udeležiti odprtja razstave na Travniku, je poslala pisno opravičilo in v njem obenem izrazila željo, da bi si rada razstavljena dela ogledala s slikarjem Faganelom
v	naslednjih dneh.
m
Spoštovani!
Ob dvojni jubilejni razstavi je nocojšnja nekaj posebnega, je pogled nazaj v zakulisje umetniškega ustvarjanja. Za tiste, ki ste bili prejšnji četrtek v KCLB na odprtju razstave velikih oljnih slik Roberta Faganela, je ta razstava retrospektivno soočanje z nastajanjem umetniškega dela, za vse ostale pa uvod, ki ga boste lahko kasneje nadgradili z ogledom razstave v KCLB. Razstava je dvodelna in posebna: dvodelna, ker so v prvem prostoru oljne slike, v stranskih hodnikih pa akvareli; posebna pa je zato, ker so predstavljena dela v glavnem osnutki in prvi zapisi, ki jim nato sledi ateljejska izvedba v velikem formatu, največkrat v olju. Skupna posebnost vseh del pa je manjši format. Zakaj je slikar želel pokazati del svojega opusa, ki ostaja najpogosteje neviden očem publike, češ da so to le predhodni osnutki in nezanimivi za javnost? Mislim, da je v tem iskrena in poštena drža umetnika, ki tvega ta izziv in duševni napor, saj se pri tem
razgali, pokaže se v svoji prvinskosti in odgrne nekaj zasebnosti, ki navadno ostane sramežljivo shranjena v ateljeju. Robert Faganel pa je prav s tem razkritjem želel prikazati tudi idejno zasnovo velike razstave v KCLB, to je, prve trenutke ustvarjalnega zanosa, ko se ideje kopičijo in jih je treba čim hitreje zabeležiti.
Fu nas obdajajo dela v olju pravega kabinetnega formata, to je take velikosti, ki najlepše zaživi v majhnem prostoru. Fudi v preteklosti so se naročniki večjih del lahko intimno seznanjali s prihodnjo sliko s poskusnimi izvedbami takega formata ali pa uživali v naročeni mali sliki z motivom, vrednim velikih platen, širokih morskih vedut, raznih krajinskih izrezov ali pa tudi velikih zgodovinskih prizorov. Obiskovalci razstave v KCLB boste z lahkoto prepozna-
li	v teh miniaturnih slikah podlago, osnutek olj, ki so nastala kasneje, premišljeno in so bila prevedena v veliki format; moti-
vi	nam približujejo svet Indije, Havajev, Kanarskih otokov, a so kljub svoji drugačni namembnosti celovite, popolne umetnine. Izstopajo npr. slike s popotovanja po Indiji, prežete s prvim neposrednim slikarjevim doživljanjem te čarobne dežele, kot recimo postave z dežniki ali lastovke, zbrane na žicah, sončni zahod na širnih obalah, iz katerih so se kasneje namnožila številna oljna platna velikega formata; podoben epilog so doživeli tudi drugi motivi, zabeleženi s hitrimi potezami neko-
ga, ki ne želi izgubiti niti kančka razpoloženja, hipno ujetega v prežeče, prodorno oko. Včasih so taki osnutki emocijsko bogatejši, izrazno učnkovitejši in bolj povedni kot kasneje razvite slike,
saj so neposredni odgovorna pr-
vi	in najmočnejši slikarjev vtis in notranji vzgib. Kljub omejeni velikosti nam ta dela, posebno krajinski izrezi, pričarajo vtis prostora, ki se širi v neskončnost, neobvladljivo moč narave, njene lirične odtenke, njeno mehkobo in njeno trdoto, barvo in svetlobo.
Na stenah stranskih hodnikov so razstavljeni akvareli, pri katerih izstopa sveža slovenska krajina od Prekmurja do morja, nekaj pa je tudi motivov z daljših, že omenjenih slikarjevih popotovanj. Akvarel je prefinjena tehnika z dolgo tradicijo, cenjena že v starem Egiptu, v srednjem veku so se je posluževali ilumi-natorji rokopisov, kasneje tudi posamezni avtorji, svoj polni razcvet pa je doživela v 18. stoletju, predvsem med angleškimi krajinskimi slikarji, ko se je akvarel razvil v samostojno zvrst. Pri akvarelu se pokažeta vsa slikarjeva spretnost in znanje, saj akvarel ne prenese popravkov: slikar mora vedeti, kaj hoče, in to mora znati tudi upodobiti s čim natančnejšo, hitro, enkrat-
no potezo. Barvna zračnost akvarelov gledalca vedno preseneča s svežino in lahkotnostjo, krhkostjo in precioznostjo. Fi rahli, skoraj nevidni pigmentni delci, zajeti v vodne kapljice, so
že po svoji naravi primerni za hitre, neposredne zapise krajinskih raznolikosti: takojšnja vpojnost papirnate podlage namreč dokončno označi izbrani motiv, skoraj vedno z liričnim pridihom.
Posebno pomenljivo je, da je glavna slikarjeva muza narava, ki jo je sodobna umetnost odrinila na rob, narava, do katere se današnja družba obnaša mačehovsko in ravna z njo skrajno neodgovorno. Lahko se zgodi da bo izsek, ki ga slikar z iskateljskim žarom prenese na platno, že čez kako leto izginil pod kocko cementa in bo za njim ostal samo še naslikani spomin. Ljubezen do narave pa odkriva tudi nekaj globljega: izraža plemenito osebnost, plemenita osebnost pa zmore ustvarjati plemenito umetnost.
Slikarju lahko le čestitamo za nocojšnjo razstavo in razstavo v KCLB in mu želimo ob življenjskem jubileju še veliko srečnih trenutkov v družinskem krogu, ob 50-letnici umetniškega ustvarjanja pa še veliko uspešnih potez čopiča!
Kratki
Marija Kacin: Primorska šola na prepihu
-	Ob 65-letnici obnovitve
Primorska šola na prepihu je naslov nove publikacije, kije izšla pri Goriški Mohorjevi družbi. Avtorica prof. Marija Kacin s tem svojim
delom želi prispevati k poznavanju slovenskega šolstva na ozemlju, kije leta 1918 in leta 1947 prišlo pod Italijo, in na ozemlju, kije bilo po koncu druge svetovne vojne pa do leta 1954 pod ZVU. Kot uvod v vsako poglavje Marija Kacin bežno navaja nekatera zgodovinska dejstva, ki naj bi nekoliko uokvirila razmere, v katerih je bilo takrat slovensko šolstvo, vse do pravnih in političnih ozadij obnavljanja slovenskega šolstva v Italiji po drugi svetovni vojni. Avtoričino izvajanje se opira predvsem na bibliografsko gradivo -delo osebnosti, ki so na področju našega šolstva odigrale pomembno vlogo.
Nadaljujejo se odprti večeri o fotografiji
Fotoklub Skupina75 iz Gorice nadaljuje niz odprtih večerov o fotografiji. Naslednje srečanje bo v Galeriji75 na Bukovju v Števerjanu v torek, 13. decembra, ob 20.30. Gost bo pedagog, fotograf in publicist Vincenzo Marzocchini. S fotografijo se ukvarja od leta 1970, ko je poučeval na srednjih šolah fotografijo, nato se je posvetil študiju zgodovine, analize in fotografske kritike, predvsem o odnosih med fotografijo in literaturo. Proučeval je tudi zgodovino fotografije z vidika razvoja tehnik in aparatov. Marzocchini je med najpomembnejšimi fotografi s camero obscuro v Italiji in je avtor raznih publikacij o specifični tematiki. V vasi Montelupone v Markah je zasnoval Zgodovinsko fotografski muzej, ki hrani zbirko fotografij vseh obdobij v raznih tehnikah, pa tudi zbirko fotografskih aparatov. Marzocchini bo s pomočjo video projekcije predstavil svojo knjigo Uimmagine di se'. II ritratto fotografico tra '800 e '900 (Lastna podoba. Fotografski portret med 19. in 20. stol.). Med večerom bo avtor obavnaval nekatere družbeno-kulturne plati uporabe in širjenja fotografije, govoril bo tudi o tehniki in fotografskih materialih za snemanje in tisk od začetkov do prvih desetletij 20. stoletja. Predavanje bo v italijanščini. Informacije: www. skupina75. it; info@skupina75. it.
Primorska šola na prepihu
Ob 65-letnici obnovitve
Kavarna Tommaseo / Nagrada Trieste poesia
Jolka Milič: "Prevajanje je želja po komunikaciji"
;
f ^ erald Parks je bil
-	moj veliki prij atelj. Bil je poseben tip, a rad je imel poezijo. Ljubil je to literarno zvrst, ki jo nekateri zasmehujejo. Verjamem, da je takih tudi med nami nocoj. Poezija ni govorjenje v prazno. O tem sem se prepričala v dolgih letih prevajalske dejavnosti: poezija je glasba, ki nikdar ne usahne, poezija je neizmerna radost! V veselje mi je, da lahko pred vami nocoj poudarim, da sem zadovoljna, da sem njej posvetila svoje življenje".
S temi besedami je gospa Jolka Milič nagovorila občinstvo kavarne Tommaseo v petek, 2. decembra, potem ko ji je umetniški vodja mednarodnega festivala Trieste poesia Gaetano Longo izročil nagrado za prevajalstvo, poimenovano po ameriškem profesorju in pesniku Ge-raldiju Parksu, ki je več let preživel v Trstu in tu navezal mnogo prijateljskih stikov, med katerimi tudi s slovensko prevajalko. Parks je Jolko Milič poznal in cenil zaradi njenega neutrudnega posredovanja med italijansko in slovensko kulturo, za kar je končno prejela priznanje, ki si ga najbrž ni pričakovala.
"Na nagrade sicer gledam na poseben način. Na take pa, ki jih podeljujejo v Italiji in v Trstu, pa še prav na poseben način. Drage so mi", nam je povedala Jolka Milič, ki pa je v isti sapi dodala samozavestno in lo-
vsemi vašimi prevodi, ali ste se katerega izmed pesnikov lotili s posebnim zanosom? smo še povprašali. "Vsi moji prevodi so bili enako... najboljši", se je pošalila nagrajenka, kipa je nato resno nadaljevala: "Če je bilo
gično ter ironično ugotovitev: "Bodisi v primeru, da nagrado prejmem, bodisi, da je ne, ostajajo moji prevodi popolnoma isti. To velja sicer zame, v očeh drugih pa je moje delo pomembnejše in boljše v primeru, da je nagrajeno"!
Ali ste bili vselej zadovoljni z
kaj z njimi narobe, naj mi kritiki vsaj argumetirajo svoja stališča, naj mi povedo, v čem so bili pomanjkljivi". Res pa je, da je s širokega liričnega oboka Miličeva podčrtala predvsem "Kosovela, s katerim sem dejansko začela svojo prevajalsko pot. Pri srcu mi je ostal tudi Primo Levi,
uživala sem pri prevajanju Um-berta Sabe, prav tako Kocbeka". Dolgoletni trud pa žal ni bil povrnjen z ustreznim plačilom: "Niti ene predstavitve svojih del nisem doživela! Prestala sem polno bridkih izkušenj, za katere me nihče nič ne vpraša..." Želja po prevajanju se je Jolki Milič porodila iz potrebe po komunikaciji. "Kot otrok sem doživljala politiko fašistične Italije, se pravi, da sem se naučila prej italijanščine kot slovenščine. V letih sem si nabrala veliko italijanskih prijateljev, navadnih in nenavadnih: med te sodijo pesniki in drugi besedni umetniki. Večkrat sem opazila, kako so se le-ti malo zanimali za mojo kulturo: vedno sem jim morala dokazovati, od kod izhajam in kakšna je moja kultura. To mora vsakdo storiti, drugače postane le odsev njihove omike".
V	kavarni Tommaseo se je z izročitvijo osrednjih nagrad tako končal 14. mednarodni pesniški festival, ki je poleg Jolke Milič imel med nagrajenci tudi priljubljenega istrskega intelektualca, pesnika, esejista in kolumnista Milana Rakovaca (izročili so mu nagrado Antha-res - Pesnik za mir). Osrednjo nagrado pa je prejel dominikanski pesnik, glasbeni kritik in docent na univerzi George Mason v Virginiji Rei Berroa, ki je avtor preko tridesetih pesniških zbirk, antologij in kritiških besedil.
IG
Tržaška predstavitev Koledarja in knjižne zbirke Goriške Mohorjeve družbe za leto 2012 se je letos ujemala s priljubljenim nizom srečanj ob Qu-bik kavi, ki jih v Tržaški knjigarni ob upraviteljici Ilde Košuta prirejata ZTT in Založba Mladika. Kot je pred lepim številom občinstva uvodoma poudaril tajnik GMD Marko Tavčar, se vsakoletna zbirka vrti okrog osi založniškega načrta, to je Koledarja, ki že po tradiciji predstavlja letno kroniko mil-
jeja naše narodne skupnosti v Italiji. Podrobnosti nosilne publikacije je tržaškemu občinstvu predstavil njen urednik, g. Jože Mar-kuža, ki je Koledar opredelil zlasti kot zrcalo, v katerem se jasno kaže pestrost našega preteklega in sedanjega življenja, "v njem pa lahko izluščimo tudi smernice za v prihodnje". Za vsebino Koledarja, ki letos obsega 280 strani, je prispevalo 55 avtorjev: razdeljen je na 6 sklopov, vsak pa je namenjen določeni tematiki. Bralec bo
na podlagi pričevanj, spominov, spisov verske, družbene, politične in kulturne narave pobliže spoznal položaj in perspektive Slovencev v Italiji, obenem pa bo ob koledarskem delu publikacije lahko užival ob ličnih ak-varelnih ilustracijah Mateja Susiča. Umetnik se je pri svojem delu zgledoval po letnih časih, težišče njegovih stvaritev pa sta bili njemu zelo priljubljeni zima in jesen. Kot je sam avtor povedal v TK, mu tovrstno sodelovanje z GMD veliko pomeni tudi kot prikaz in promocija njegovega dela.
GMD po ustaljeni navadi namenja eno knjigo vsakoletne zbirke otrokom. Letos je to knjiga Pravljice za bele zimske dni novinarke Helene Jovanovič. "Čeprav so zgodbe vzete iz fantazije, imajo svojo iztočnico v realnem svetu", je obrazložila avtorica. Izhodišče in vsebina njenih pripovedovanj
Zapis o srečanju ob kavi, ki je bilo v Tržaški knjigarni v sredo, 16. novembra, velja začeti s sklepnimi mislimi, ki jih je na pobudo občinstva podal ms-gr. Dušan Jakomin. Ta je namreč ob prisotnosti Maria Šušteršiča (ki je zastopal Sašo Rudolfa) in Tamare Trampuž predstavil dvojezično publikacijo Pet stebrov - Le cinque Colonne, ki jo je letos izdala Duhovska zveza v Trstu. Končni del srečanja je bil zanimiv predvsem zato, ker se je razvila zanimiva debata o odnosu med verniki, neverniki in laiki, zlasti pa o sedanjem stanju in prihodnji usodi slovensko-tržaške Cerkve. Alojz Debeliš je namreč spomnil občinstvo, da na Katinari po nedavni smrti g. Žužka ni več slovenske službe božje. G. Jakomin je dodal, da se tak položaj že dalj časa nadaljuje v Benečiji, "sicer tudi pri nas v Trstu ni nič kaj boljši".
V	Boljuncu, Ricmanjih, na Kon-tovelu, na Kolonkovcu in pri Salezijancih ni slovenskih maš, "težko je, da bi nam priskočila na pomoč slovenska Cerkev, saj tudi v matični domovini je močno občutiti pomanjkanje dušnih pastirjev". Čeprav se je odnos italijanskih sobratov do naših potreb v zadnjih letih krepko spremenil na boljše, je problem še kako pereč. Predvsem zato, ker so naši duhovniki nosilci točno določene kulturne in jezikovne identitete, ki je ne more nadomestiti še tako
temeljita namreč na vprašanju, kakšno zemljo bomo zapustili svojim otrokom, se pravi, ali bo naš svet zmogel prenesti sedanji človekov izkoriščevalni odnos do narave. Oblikovno podobo pravljic odlikuje jezikovna izbira knjižne slovenščine, ki je v zamejstvu večkrat pastorka. Čeprav je Jova-
novičeva "oboževalka narečja", se ji zdi prav posamezne socialne zvrsti jezika tudi zaradi vzgoje otrok ločevati. Sporočilnost zgodb bodo otroci bolje dojemali tudi zaradi ilustracij Štefana Turka, ki poskuša v naše okolje načrtno uvajati drugačen, poglobljen pogled na to likovno zvrst, ki o-troke pravzaprav uvaja v umetnost. Ilustracije namreč ponujajo otrokom možnost doživljanja palete kromatičnih emocij, ki žal v vsakodnevnem življenju niso ved-
naklonjen italijanski duhovnik. In ravno na kulturnem in narod-nozavednem poslanstvu slovenske Cerkve sloni predstavljena publikacija, v kateri so zbrane ključne besede vzornih mož, ki so s svojim delovanjem utrjevali vero in jezikovno zavest. Knjiga se začenja z Antonom Martinom Slomškom, ki je z ustanovitvijo Mohorjeve družbe in s tiskanjem ter širjenjem knjig hranil in ohranjal tudi primorskega človeka: g. Jakomin je za objavo izbral sklepni del pridige, ki jo je msgr. Slomšek imel na binkoštni ponedeljek leta 1838. Drugi je na vrsti g. Franc Kosec, ki je prišel k nam iz Slovenije: škedenjski kaplan ga je izbral zaradi pomenljivega govora, ki ga je Kosec imel kot svetnik v občinskem svetu tržaške občine leta 1898: goreče zagovarja škofa, ki je odredil pridige v italijanščini za Italijane, v nemščini za Nemce in v slovenščini za Slovence. Prav zaradi tega ga lahko imamo celo za predhodnika msgr. Jakoba Ukmarja. G. Koscu sledi očak Beneških Slovencev, g. Ivan Trinko. Predzadnji razdelek je urednik knjige namenil pronicljivemu mislecu in kulturniku slovenskega krščansko socialnega gibanja na Goriškem, Jožku Kralju, čigar sklepno poglavje razmišljanja o narodnih vrednotah ga uvršča med predhodnike zamisli o združeni Evropi. Msgr. Jakob Ukmar in njegova znamenita pridiga
no na razpolago, niti v šoli... Goriška Mohorjeva družba v svoji vsakoletni zbirki posveča eno knjigo primorskemu prostoru. Tokrat je zanimanje izzvala dejavnost koprskega Študijskega krožka Beseda slovenske Istre, ki deluje v sklopu Andragoškega centra Slovenije. Kot je v knjigarni pou-
darila vodja krožka Nadja Rojac, je cilj krožka "raziskovanje in o-vrednotenje vsestranske dediščine avtohtonega slovenskega Istrana". Sintezo delovanja predstavlja vsakoletni zbornik Brazde s trmu-na, v katerem člani krožka objavljaj prispevke o različni tematiki. "Čeprav sedanja družba vse bolj sili v večkulturnost, trdno verjamemo v bogastvo prvobitne slovenske preteklosti na tem istrskem robu. Sploh nas ne skrbi, da nas lahko nekateri imajo za staro-
Za krščansko sožitje med narodi pa sklepata lično publikacijo, ki jo na naslovnici bogatita fotografiji Aljoše Novaka in Marije Kerkez.
G. Jakomin, kot neposredni naslednik teh osebnosti, je čutil dolžnost, da oživi njihove like. Če iz peterice izvzamemo le primorske dušne pastirje, čutimo, kako so na lastni koži doživljali hude trenutke fašistične dobe, kako so se z laiki javno in odločno uprli vsakemu nasilju. "V nelahki preizkušnji je duhovnik ostal zraven svojega ljudstva, ga bodril in napovedoval drugačne, boljše čase, jih pripravljal s svojim delom, a tudi osebno plačal svojo zvestobo", je zapisal g. Jakomin v uvodu ter poudaril absurdni odnos, ki ga je jugoslovanski režim imel po vojni do teh osebnosti. "Medtem ko nas je fašizem združeval, nas je komunizem ločeval"! Primorska Cerkev je bila namreč vselej okolje, katerega vrednote so bile sorodne tudi laikom oziroma nevernim osebam (v TK je g. Jakomin izrecno omenil Lonjer-sko rojakinjo Tončko Čokovo, ki je kljub svojim nazorom v času fašizma orglala v cerkvi). Škedenjski kaplan je tako kot živa priča tistih časov izoblikoval kremenito prepričanje, da je treba to dediščino ohranjati in jo prenašati mlajšim generacijam. Prav zato je svo-jčas poskrbel za ureditev Ukmarjevega arhiva, ki ga bodo v pri-
modne..." Pri GMD so se tako odločili za izbor pomenljivejših zapisov, ki so v zadnjih petnajstih letih izšli v Brazdah. Vsebinski sklopi knjige Brazde s trmuna 15 let - izbor so torej posvečeni različnim vidikom etnografsko - literarno in splošno kulturnemu, političnemu in družbenemu pridihu slovenske Istre. Bralec bo lahko odkril usodo glagolice v Istri, razvoj slovenske identitete in šolstva na tem ozemlju, nekdanje navade in šege, pomenljive osebnosti, ki so prispevale k ohranjanju slovenske besede v Istri, in še marsikaj zanimivega.
V	knjigi so zbrane tudi stare istrske zgodbe, zapisane v narečju. V Tržaški knjigarni so se tako predstavili nekateri stalni sodelavci Brazd, ki so občinstvu predstavili kanček lastne ustvarjalnosti na literarnem področju. Ivan Novak je recitiral svojo lepo poezijo, ki jo je spesnil v osabskem narečju, Danila Tuljak Bandi svojo pesnitev v koštabon-ski jezikovni različici, Marija An-dreašič Koren pa je predstavila vrsto okraskov iz testa in vode, ki jih v Brazdah presoja z osebnega zornega kota.
IG
hodnje javno izročili tržaški škofiji-
Tudi Saša Rudolf je v svojem zapisu, ki ga je prebral Rado Šušteršič, objavljene odlomke in knjižico samo ocenil kot izraz ljubezni do naše govorice, do slovenske besede. "Vsak v svojem slogu poudarja po eni strani milino materinega jezika, po drugi pa trdovratno vztrajanje pri ohranitvi naše besede, saj slovenski, in še posebej primorski narod ni bil nikoli tako trdno med seboj povezan, enoten, kot v dobi, ko so nam nasilno skušali odvzeti slovenstvo". Rudolf zato meni, da moramo biti ponosni na svoje poznavanje vsaj dveh jezikov, kajti "nam, ki obvladamo dva jezika, je dana možnost, da se v vsakem primeru lahko sporazumemo in s tem poudarimo razliko med nami in ostalimi eno-jezičnimi ljudmi. " Rudolf je ob sklepu svojega sestavka postavil ločnico med primorsko in slovensko Cerkvijo: ta namreč nima zaslug, ki si jih je pridobila primorska Cerkev, in to ne le samo med vojno, ko je mežikala okupatorju, pač pa tudi po osamosvojitvi, ko je vse preveč prišla na dan posvetna stran z zahtevo po vračanju gozdov, blejskega otoka in nepremičnin, kar je privedlo do ustanovitve trgovsko-finančnih družb kot Zvon 1 in 2, ki so neslavno končale s stečajem. "Dobro bi bilo, da bi primorska Cerkev postala zgled slovenski, kot bi bilo tudi dobrodošlo distanciranje od teh nedušebrižnih aktivnosti dela slovenske Cerkve".
IG
Kratki
Mačkolje / V pričakovanju...
Slovensko prosvetno društvo Mačkolje prireja v nedeljo, 11. decembra, ob 17. uri v Srenjski hiši v Mačkoljah dobrodelni adventni koncert V pričakovanju.... Program bosta sooblikovala Goriški mladinski pevski zbor Primož Trubar, ki ga vodi David Bandelj, in harmonikar Marko Manin. Taje pred kratkim dosegel izreden uspeh na prvem svetovnem prvenstvu v narodno-zabavni glasbi v Nemčiji - postal je svetovni prvak v diatonični harmoniki. Goriškim gostom in mlademu prvaku v pozdrav bo zapel društveni mešani pevski zbor pod vodstvom novega zborovodje Mateja Lazarja. Naslov koncerta V pričakovanju... se navezuje na pravi smisel adventnega časa, ko naj bi ljudje v pričakovanju skrivnosti božjega rojstva odprli svoja srca za potrebe bližnjega. 0 pomenu vzajemnosti in medsebojne pomoči bo na nedeljski prireditvi spregovorila socialna delavka Kristina Martelanc. Prispevke, zbrane na prireditvi, bo društvo namenilo gradnji invalidskega dvigala za potrebe otroka z omejeno možnostjo gibanja. / (NT)
29. sejem antikvariata Trieste Antiqua
Umetniško obdelani lestenci iz muranskega stekla, čelade avstrijskih in nemških vojakov iz prve svetovne vojne, dunajski leseni stoli znamenitega podjetja Thonet, dragocene čipke, bizarna ameriška bižuterija, eksotični kovčki potovalcev iz prejšnjih stoletij so bili nekateri od mnogih eksponatov, ki so od 29. oktobra do 6. novembra privabljali poznavalce in ljubitelje v prostore nekdanje tržaške ribarnice. Velika, svetla dvorana na nabrežju je imela v gosteh namreč 29. sejem antikvariata Trieste Antiqua.
51. razstavljaIcev je odprlo skrinje spomina s predmeti, ki govorijo o treh stoletjih zgodovine v intimni razsežnosti zasebnega življenja, s pobožno pripovednostjo ikon ali z jasno določeno zgodovinsko oznako strateškega zemljevida o boju za osamosvojitev Italije iz leta 1859. Dobrodelna stojnica AIRC je priredila razstavo o temi človekovih rok, dva zbiratelja pa sta bila prisotna izven sejma z razstavama o mlinčkih za kavo in o uniformah in miniaturah vojakov avstro-ogrske vojske. Predsednik Združenja starinarjev FJK Roberto Borghesi je zelo zadovoljen z naraščajočim uspehom tradicionalne prireditve: “Število razstavljalcev seje letos znatno povečalo in morali smo odkloniti več prošenj. Naši kriteriji postajajo vedno bolj selektivni, kar je za nas jamstvo visoke kakovosti in potrjuje našo uspešnost, saj imamo veliko aktivno zainteresiranih obiskovalcev. Promocijska strategija se je nekoliko spremenila, saj smo se tokrat osredotočili na izven tržaško območje, in to se je obrestovalo, da smo lahko privabili v naše mesto lepo število razstavljalcev in obiskovalcev. Letos je sodelovalo 27 starinarjev iz Lombardije, Veneta, Lacija, Piemonta, Južne Tirolske, 6 iz Nemčije, Avstrije in Belgije, vstopnic pa smo prodali za 40% več. S prodajo so bili najbolj zadovoljni draguljarji, njim sledijo prodajalci slik in pohištva. Ljudje so očitno razumeli, da je investicija v antikvariat manj podvržena spremenljivosti finančnega tržišča”.
Letošnja izvedba je bila v določenem smislu generalka za tridesetletnico, ki jo bodo v prihodnjem letu praznovali s tremi spremljevalnimi razstavami, predavanji in z drugimi presenečenji. Deželno Združenje upa, da mu bo Občina lahko čim prej potrdila uporabo primernih prostorov stare ribarnice za nadaljnje načrtovanje velikopoteznih načrtov, čeprav predstavljata pomanjkanje odgovora in odsotnost novega župana na odprtju skrb vzbujajočo noto za organizatorje, ki so do sedaj v večji meri začutili zanimanje in podporo občinske uprave. / PAL
TRŽAŠKA KNJIGARNA
| Predstavitev publikacije in zanimiva debata
Pet stebrov tudi za današnji čas
IHBD1V organizaciji založbe Mladika in ZTT
Na kavi... s knjižno zbirko Goriške Mohorjeve družbe
Foto IG
M Obravnavali so perečo problematiko
Tokrat o divji pozidavi Krasa
Prejšnji teden so v Peterlinovi dvorani obravnavali aktualno problematiko, in sicer divjo pozidavo Krasa in oddajanje nepremičnin neslovenskim kupcem. O tej pereči problematiki so v Društvu slovenskih izobražencev spregovorili člani Civilne iniciative za Primorsko Miha Pogačar, izredni profesor na Fakulteti za gradbeništvo in geo-
dezijo dr. Anton Prosen in članica Civilne iniciative Kras Barbara Jejčič.
Kot je splošno znano, so, odkar je Slovenija vstopila v Evropsko unijo, padle meje, pa tudi določene ovire, ki so veljale do pred kratkim, na primer glede kupovanja nepremičnin. Stopil je v veljavo zakon, ki odreja, da mora biti v vseh državah članicah Evropske
unije nakup nepremičnin prost za vse državljane članic iste zveze. Izjeme morajo biti posebej določene z začasnimi odredbami.
Ker je bilo v tem obdobju na celotnem slovenskem državnem ozemlju oddanih okoli 4.800 nepremičnin, je to vzbudilo zaskrbljenost vseh članov slovenske skupnosti. Samo na Primorskem je v razmeroma kratkem času priš-
lo	do prodaje več kot 1300 nepremičnin tujim državljanom, kar je silno zaskrbljujoče. Član Civilne iniciative Miha Pogačar je obrazložil, da "so slovenske občine leta 2001 izdale deklaracijo in obvestile javnost o grožnji, ki preti slovenskemu ozemlju. Naša vlada
je 30. aprila 2004 sprejela uredbo
o	nepremičninah. Prvega maja letos je preteklo sedemletno obdobje zaščitne odredbe ali klavzule, na tem področju pa ni bilo storjenega še ničesar. Tako smo poslali deklaracijo vsem županom Primorske in opozorili tudi samo vlado, ki je celo ustanovila medresorno delovno skupino pod vodstvom ministra Zalarja. Izvedena je bila analiza, še danes pa nimamo urejene načrtovalne politike in evidence nepremičnin".
Velja podčrtati, da temelji aktivnost Čivilne iniciative izključno na prostovoljni osnovi. Po mnenju Pogačarja obstaja rešitev, in si-
cer v zaščiti ozemlja skozi regijski narodni park. To bi bil dogovor med ljudmi, ki živimo na tem področju, in interesom trajnega razvoja. "Pričakujemo medsebojno sodelovanje, da se bodo stvari premikale v pravo stran". Pogačar je še dejal, da so kot nepolitično združenje veseli, da je vlada sprejela teh štirinajst ukrepov, nad realizacijo katerih bodo budno bdeli, ni pa podprla njihove peticije. "Kljub temu je našo dejavnost podprl tudi predsednik Turk. Upamo, da bo tudi prihodnja vlada imela posluh za to problematiko". Tretji član Civilne iniciative, Dr. Anton Prosen, je mnenja, da "glo-balizirana družba stremi k ena-
kosti: od oblačenja pa do branja istih knjig. Severne države, kot sta Norveška in Švedska, so začele opozarjati na ohranjanje narodne identitete, mi pa smo se začeli zavedati, da lahko izgubimo Kras". Resnici na ljubo je urejanje prostora in celoten urbanizem prepuščen samo občinam, ki jih je v Sloveniji okrog 200, te pa nimajo strokovnih služb.
Ob koncu zanimivega večera je spregovorila še Barbara Jejčič, ki je povedala, da je Civilna iniciativa nepolitično združenje in zato po ustavi lahko obstaja. Deluje na prostovoljni bazi, saj jih združujejo skupni interesi.
NOVI
GLAS
v
8. decembra 2011
ljudsko Marijino Lepa si Marija. Pevski veterani revije Pesem je-
Vsakoletna revija ZCPZ
KULTURNI DOM
Doživljanje jeseni s pesmijo v srcu
Ko kraška gmajna in breški vinogradi žarijo v poznojesenskih barvah, se tržaški pevski zbori vsako leto zberejo na priljubljeni pevski reviji Pesem jeseni, ki se je letos po desetih letih ponovno vrnila v kulturni hram tržaških Slovencev na ulico Petronio.
Na odru Kulturnega doma se je namreč zbralo 11 pevskih sestavov, ki so na željo Zveze cerkvenih pevskih zborov vključili v svoj program eno narodno pesem, da bi počastili 20. obletnico osamosvojitve matične domovine, in eno skladbo tržaškega skladatelja Ignacija Ote, čigar 10-letnico prerane smrti in 80-letnico njegovega rojstva praznujemo prav letos. To dvojno priložnost je v imenu prirediteljev poudaril sam predsednik ZCPZ Marko Tavčar v pozdravnem nagovoru. Izbira Kulturnega doma ni bila slučajna, saj je z več strani prišla želja, da bi Zveza prav s Pesmijo jeseni pripomogla k spodbujanju slovenske pesmi in besede, skratka slovenske kulture v mestnem središču. Okoliščine namreč niso ravno spodbudne, saj kaže, da se slovenska omika sredi Trsta krha. "Včasih sta le še slovenska cerkvena pesem in slovenska služba božja edini postojanki naše prisotnosti v nekaterih mestnih župnijah”, je ugotavljal Tavčar. Novega elana je potrebno zato vliti v de-
lovanje šolskih, društvenih, zborovskih in verskih struktur. Kot zgled naj bo vztrajnost organistke Amalije Smotlak ter pevk Anice Zahar in Dore Rapotec iz Boršta, ki so veliko let življenja posvečale glasbi in petju. Odbor
seni, člani MoPZ Fantje izpod Grmade iz Devina, ki jih vodi novi zborovodja Herman Antonič, so zapeli Medvedovo Mili kraj, ljudsko iz Doline Temna noč Ignacija Ote ter Kernjakovo Je na drav-ce mehva. 'Čezmejni' Združeni MePZ Repentabor pod vodstvom Saše Prinčič je pripravil tri ljudske pesmi v raznih priredbah, in sicer Dober večer, Meglica ter Nocoj se mi je sanjalo. Posebno ganljiv je bil nastop ŽePZ Prosek-Kontovel, ki je nastop na Pesmi jeseni posvetil ne-
REVIJA PEVSKIH ZBOROV ZCPZ
/\\\\
Foto IG
ZCPZ se je želel gospem zahvaliti z izročitvijo posebnih priložnostnih plaket.
Na odru Kulturnega doma je pevski večer uvedel MePZ Lipa iz Bazovice pod vodstvom Tamare Ražem Locatelli z Vrabčevo Zdravico, ki je zapel istrsko ljudsko Mamca pošljite me po vodo ter Adamičevo Jurjevanje. ŽeCPZ iz Zgonika je pod vodstvom Zule-jke Devetak pripravil tri skladbe: Venturinijevo priredbo ljudske Nocoj, pa, oh, nocoj, ponarodelo koroško Rož, Podjuna, Zila ter
davno preminuli članici Marti Guštin. Pod vodstvom zborovodje Marka Štoke je zbor zapel dve ljudski v priredbi Ignacija Ote, in sicer tržaško ljudsko Nezvjesta lebjezen in dalmatinsko ljudsko Ja sam Majko ter skladbo An-drejke Možina na besedilo Saše Martelanca Hrasti na Krasu. MePZ Mačkolje se je v Kulturnem domu predstavil z novim zborovodjo Matejem Lazarjem. V izvedbi mačkoljanskih pevk in pevcev so zazvenele skladbe Brede Šček Pojdem na prejo, Ven-
turinijeva Zdravici in še Ipavčevi Kje so moje rožice. MeČPZ Sv. Jernej z Opčin je pod vodstvom dolgoletnega zborovodje Janka Bana zapel Vrabčevo Bor, Venturinijevo Znamenje na Gregorčičevo besedilo in Vrabčevo Kraška gmajna. Iz Bazovice je prišla tudi MoVS Lipa, ki je pod vodstvom Anastazije Purič zapela znano Vodopivčevo Pobratimija, Boštjančičevo priredbo Pozimi, poleti ter Kraško deželo dutov-skega rojaka Hermana Kjudra. MePZ Skala-Slovan iz Gro-pade je pod taktirko dirigenta Hermna Antoniča izvedel Ipavčevo skladbo Slovenec sem, Kernjakovo Rož, Podjuna, Zila ter Venturinijevo Pozdravljena, domovina.
MePZ Igo Gruden iz Nabrežine je pripravil pesem Aka si mi krasna Eugena Suchona ter dve skladbi Ignacija Ote, iz sicer Sanje gredo in Mi smo s Krasa. Nabrežinske pevke in pevce je vodila Mikela Uršič. Sklepni del programa je izvedel MoPZ Sv. Jernej z Opčin, ki ga vodi Mirko Ferlan. Openski pevci so zapeli Vodopivčevo Na poljani na besedilo Josipa Murna, Zvečer Hrabroslava Volariča in Bučarjevo Je detelja že rdeča. Poudariti gre, da je Slovenska prosvetna matica podprla revijo in posamezne zbore in na tak način še enkrat pokazala skrb za spodbujanje pevske kulture v naši manjšinski sredini.
Napovedovalca večera sta občinstvo v imenu ZCPZ povabila na tradicionalni božični koncert, ki bo v nedeljo, 15. januarja 2012, v stolnici sv. Justa.
IG
NARODNI DOM
| Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm
Srečanje ob rojstnem dnevu prof. Marije Pirjevec
Slavistično društvo Trst-Gor-ica-Videm je v tržaškem Narodnem domu v petek, 2. decembra, priredilo svečano srečanje ob 70. življenjskem jubileju esejistke, univerzitetne profesorice, prevajalke, raziskovalke in literarne zgodovinarke Marije Pirjevec. Ob prisotnosti pomembnih kulturnih delavcev in intelektualcev našega prostora smo se poklonili njenemu trudu na področju slovenistike, s katerim je ovrednotila in razširila pomen literature s slovenskega zahodnega roba. Večer je odprla in povezovala profesorica in lektorica Neva Za-ghet. Opozorila je na to, da se zgodovina večkrat spominja le pisateljev, ne pa tudi literatnih kritikov in preučevalcev jezika, ki opravljajo temeljno raziskovalno in analitično delo. Marija Pirjevec je ena največjih predstavnikov slovenske strokovne literarne raziskave, ki pa še zdaleč ne počiva. Pravkar sta pri
založbi Mladika v izidu zbirka esejev Tržaški književni razgledi in izbor dvanajstih novel Alojza Rebule v italijanskem prevodu La vigna deli'imperatrice romana (Vinograd rimske cesarice).
Ganjen poklon je Mariji Pirjevec namenila najprej dekanja Visoke šole za prevajalce in tolmače v Trstu, prof. Lorenza Rega, ki jo ima za veliko docentko, raziskovalko in še večjo prijateljico.
Ob prijetnih odlomkih iz njenih del, ki so jih prebirali dijaki znanstvenega liceja France Prešeren, smo vneto prisluhnili slavistu in politiku dr. Zoltanu Janu, ki je s citatom povedal, da ne bo "nobene retrospektive, še manj pa nagrobnih govorov". Ni namreč v navadi, da smo ob takem jubileju v pričakovanju novih knjižnih izdaj, kar dokazuje, da energija prof. Pirjevčeve ne pojenja.
S svojim doprinosom v poklicu literarne zgodovinarke in univerzitetne pedagoške delavke, predvsem na oddelku za slovensko filologijo Filozofske fakultete v Trstu, je danes ponosen zgled mlajšim generacijam. Izdala je 176 enot, samostojnih in so-avtorskih, 8 samostojnih knjig,
Foto DPD
prevodov, učbenikov, med katerimi naj omenimo neprecenlji-
vo antologijo Tržaška knjiga. Medtem pa so izšli še italijanski prevodi Cankarja in Prešerna, ta v sodelovanju z Giorgiom De-pangherjem, prevodi Pahorja in Rebule ter številne pomembne literarne analize in kritike. Ob akademskih obveznostih je prof. Marija Pirjevec poskrbela za razvoj slovenistike.
Priznanje in zahvalo prof. Mariji Pirjevec je izrazil še prof. Igor Škamperle z ljubljanske Filozofske fakultete. Pomembno je pisanje literature, pravi, prav tako pomembna pa so interpretacija, razmišljanje in analiza le-teh. Jedro zanimanja jubilantke so vedno bili ustvarjalci t. i. zamejske literature, torej slovenske pisane besede na Tržaškem, Goriškem in Videmskem. Iz svoje bogate in ne vedno lahke življenjske izkušnje je Marija Pirjevec znala razviti tankočutno jezikovno občutljivost in velik čut za kulturni in zgodovinski kontekst, s čimer je lahko relevantno analizirala, interpretirala in prevajala književno produkcijo specifičnega področja, v katerem živimo. Tudi po njeni zaslugi je slovenski in evropski literarni vrvež postal pozoren na kakovost zamejskih avtorjev.
JŠ
Obvestila
V Bambičevi galeriji, Proseška 131 na Opčinah, bo v soboto, 10. decembra 2011, ob 18. uri odprtje likovne razstave Alessandro Bullo - Med pravljico in realnostjo. Avtorja bo predstavil Claudio Clari, za glasbeni utrinek pa bo poskrbel kitarist Manuel Bullo. Razstava, ki jo prireja Sklad Mitja Čuk, bo odprta do 23. decembra 2011 od ponedeljka do petka, od 10. do 12. in od 17. do 19. ure.
Društvo	slovenskih
izobražencev in Knjižnica Dušana Černeta vabita v ponedeljek, 12. decembra, na predavanje strokovnjaka za slovensko izseljenstvo in diplomata dr. Zvoneta Žigona Slovenci v svetu - iz spomina v prihodnost. Pred tem bo KDČ odprla razstavo Predhodniki slovenske osamosvojitve v našem zamejstvu. Začetek ob 20.30 v Peterlinovi dvorani v ul. Donizetti 3 v Trstu.
Slovenska Vincencijeva
Konferenca vabi svoje člane, sodelavce, prijatelje in dobrotnike na predbožično srečanje, ki bo v Domu šolskih sester pri Sv. Ivanu
(ul. Del le Docce 34) v Trstu v sredo, 14. decembra 2011, s sv. mašo ob 16. uri, ki jo bo daroval duhovni asistent družbe g. Jože Špeh. Sledila bo družabnost, ki bo obenem priložnost, da voščimo drug drugemu božična in novoletna voščila ter da razmislimo in načrtujemo prihodnjo pobudo.
NaKatinarise za poskusno dobo obnavlja slovenska sveta maša ob delavnikih ob 16.30, v soboto ob 17.15. Maša ob delavnikih je v Tarcizijevem domu ob cerkvi Svete Trojice. Ob nedeljah in praznikih je slovenska služba božja ob 9.15 v cerkvi.
Darovi
Misijonski krožek Rojan je prejel: za slovenske misijonarje: družina Cerkvenik 50 in Nada Martelanc 30 evrov.
Za rojansko glasilo Med nami darujejo Nada Martelanc 20 evrov, Mirka Krmec 20 evrov ter Irma in Savino Pisani 10 evrov.
V spomin na sestro Severino darujeta Ivan in Ana Buzečan 100 evrov za svetoivanski pevski zbor in 100 evrov za Slovensko Vincencijevo konferenco.
TRŽAŠKA KNJIGARNA in GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA
vabita na predstavitev knjige prof. Marije Kacin
PRIMORSKA ŠOLA NA PREPIHU
Ob 65-letnici obnovitve
Delo bo predstavila avtorica prof. Marija Kacin
četrtek, 15. decembra 2011, ob 18. uri Tržaška knjigarna v Trstu, ul. sv. Frančiška 20
EH) Napoved srečanja
Večer o zvestobi slovenstvu
V Peterlinovi dvorani v Trstu bo v ponedeljek, 12. decembra, dvojni kulturni dogodek, povezan z zvestobo slovenstvu v zamejstvu in zdomstvu.
Ob bližanju Dneva slovenske samostojnosti bo Knjižnica Dušana Černeta najprej odprla manjšo razstavo tiskov in knjig Predhodniki slovenske osamosvojitve v našem zamejstvu. Gre za pričevanje o publikacijah in osebnostih, ki so pri nas ne le hrepenele, ampak tudi delale za samostojno Slovenijo. Ob odprtju bosta spregovorila Matjaž Rustja in Saša Martelanc.
Takoj za tem bo sedel za predavateljsko mizo strokovnjak za izseljenstvo in diplomat mlajše generacije dr. Zvone Žigon, ki na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu skrbi za gospodarsko sodelovanje z rojaki v izseljenstvu ter vprašanja v zvezi z izseljenskim arhivskim gradivom. Govoril bo o temi Slovenci v svetu - iz spomina v prihodnost. Dr. Žigon, ki se je rodil leta
1967 v Postojni in je znan tudi kot navdušen pevec in fotograf, je diplomiral kot časnikar, magistriral kot socialni in kulturni antropolog, leta 2000 pa doktoriral iz politoloških znanosti. Od takrat je zaposlen na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, vendar je bil vmes v letih 2005-09 generalni konzul v Clevelandu (ZDA), nato na zunanjem ministrstvu v Ljubljani, od avgusta 2010 do letošnjega julija pa odpravnik poslov na veleposlaništvu v Avstraliji.
O slovenskih izseljencih, zlasti v Južni Ameriki in Afriki, ki jih je spoznal tudi na študijskih potovanjih, je v letih 1998 - 2005 izdal tri znanstvene in eno strokovno monografijo. Kjerkoli je služboval ali raziskoval, je takoj navezal odlične stike s slovenskimi skupnostmi po svetu. Ne gre mu le za spoznavanje njihove problematike, ampak tudi za krepitev tistih družbenih in kulturnih opornikov, ki zagotavljajo njihov obstoj in razvoj.
Odprtje prenovljene cerkve sv. Roka v Nabrežini
Praznično ob slovesni sv. maši nadškofa Dina De Antonija
Nabrežina se je v nedeljo, 27. novembra, odela v praznična oblačila. Množica vernikov in vaščanov se je zbrala pri slovesni sveti maši, ki jo je v nabrežinski vasi daroval goriški nadškof Dino De An-
toni ob odprtju obnovljene cerkve sv. Roka.
Ob vrnitvi Gospodovega hrama vaški skupnosti se je častitljivi metropolit takoj spomnil tragičnega dogodka, ki je pred dnevi terjal smrt delavca v nabrežinskih kamnolomih.
V	nabito polni cerkvi se je ob patru Ugu in Janku ter ob prisotnosti krajevnih oblasti spomnil adventnega časa, ki smo ga začeli v nedeljo s prižigom prve sveče v adventnem vencu. To je čas, ko se kristjani pripravljamo na
Božič, tako da razmišljamo o bližnjem rojstvu Božjega sina. Ženski svet ima v tem času premišljevanja privilegirano vlogo, saj dobro pozna izkušnjo pričakovanja otroka. Goriški nadškof De Antoni nam je v pridigi položil v dušo vprašanje, ali ima Kristus še smisel in prostor v našem življenju? Je v njem še pomemben? Pri odgovoru naj bomo iskreni in naj premislimo o tem, kaj Božič in obdobje njegovega pričakovanja pomenita
onkraj daril in počitnic. Tudi če imamo zdravje, plačo ali živimo v blagostanju, ne zmoremo sami zdržati teže življenja. Dino De Antoni je plemenito spregovoril tudi o konkretnih problemih ljudi v današnjem času, o porastu revščine, pomanjkanju, izgubi delovnega mesta. Končal pa je z mislijo, da je cerkev dom vseh nas, pa čeprav smo si med seboj še tako različni.
V	njej se zbiremo vsakdanji ljudje, župan, bogati in revni, delavci in brezposelni. Vsi
smo pred Bogom enaki. V družbi je marsikdaj drugače, pomislimo npr. na lokale, ki so izključno namenjeni navijačem Juventusa, drugi pa Milana, eni in drugi pa ne stopijo za isto mizo.
Nabrežina ima sedaj čedno prenovljen božji hram, ki nedvomno pomeni obogatitev za vaško življenje. Skupnost se je po nedeljski maši zbrala na sproščenem druženju ob domačih dobrotah.
Jernej Šček
v. Miklavž v
Na pobudo slovenske krščanske skupnosti v Milanu in društva Slovenci v Milanu se je letos sv. Miklavž prvič odpravil tudi k njim, da bi obdaroval tamkajšnje Slovence, ki se zbirajo vsak mesec pri slovenski sv. maši. Za to priložnost so se jim pridružile družine in otroci iz Štandreža, ki so se odpeljali na pot že v zgodnjih jutranjih urah. Po sv. maši, ki jo je daroval g. Karlo Bolčina v kapeli cerkve Corpus Domini in so jo verniki spremljali z ljudskim petjem, so vsi prisotni nestrpno pričakovali prihod radodarnega svetnika. Ob njegovem prihodu se mu je poklonil župnijski otroški zbor iz Štandreža, ki mu je lepo zapel nekaj pesmi, nato pa je sv. Miklavž nagovoril prisotne. Dobrohotno je poklical vsakega k sebi in ga obdaroval. Ob koncu so se vsi lepo zahvalili dobremu svetniku in se poslovili z upanjem, da jih bo tudi prihodnje leto spet obiskal.
STANDREZ
Župnijska dvorana A. Gregorčič
Predsednika SSO in SKGZ sta pisala M. Montiju
Naj se spoštujejo norme zaščitnega zakona!
Predsednika krovnih organizacij Slovencev v Italiji, Rudi Pavšič za SKGZ in Drago Štoka za SSO, sta pisala novemu predsedniku italijanske vlade Mariu Montiju in mu zaželela čim bolj uspešno sicer strmo pot, ki jo je ubral skupaj s svojimi kolegi vlade.
"Prav v tem posebnem obdobju, ki ga preživlja naša država", pišeta predsednika Štoka in Pavšič, "Vas želiva seznaniti tudi s problemi, ki se tičejo slovenske manjšine v deželi Furlaniji Julijski krajini.
Slovenska manjšina v Italiji je zaščitena tudi v 6. členu italijanske ustave, po statutu Dežele Furlanije Julijske krajine (3. člen) in
z normami in predpisi mednarodnih sporazumov, ki jih je podpisala italijanska vlada v povojnem času. Tu se nanašava posebno na Londonski memorandum (1954) in Osimske sporazume (1975) ter na druge veljavne mednarodne konvencije v zvezi s pravno in politično zaščito jezikovnih in etničnih manjšin, ki neposredno zadevajo evropsko realnost.
Slovenska manjšina v Italiji je dosegla po dolgih desetletjih pričakovanj in političnih prizadevanj zaščitni zakon št. 38/2001, ki je prav 23. februarja slavil desetletnico sprejetja. V tem desetletju so bili storjeni nekateri pomembni koraki v
Na ogled začasnih prostorov povabljeni le nekateri javni upravitelji
Pristranski prikaz stanja SSPPS
Vodstvo	tržaškega
podjetja za zdravstvene storitve še vedno vztraja, da so novi začasni prostori Slovenske socio-psiho-peda-goške službe čisto v redu, in to ne glede na dejstvo, da so čisto nasprotnega mnenja uslužbenci in starši, ki so zbrali preko 1300 podpisov. Zanimivo je, da je pred kratkim vodstvo zdravstvenega podjetja priredilo voden ogled prostorov za skupino občinskih javnih upravi-
teljev, na katerega seveda niso bili vabljeni tisti politični predstavniki, ki so doslej izražali kakršenkoli dvom o ustreznosti izbire. Začasne prostore v ul. Vespucci so v prejšnjih dneh na hitro olepšali in postavili nekaj dvojezičnih napisov, ki jih še pred tednom dni ni bilo. Hvalevreden 'lifting' ne more spreminjati nekaterih dejstev, ki so pragmatično na dlani: prostorov je premalo in so neustrezni, lokacija sedeža je
Sožalje rojakov iz Koroške
Spoštovani!
Na Koroškem nas je prizadela žalostna vest o smrti dr. Andreja Bratuža, ki je bil zelo močno povezan s koroškimi Slovenci. V začetku 60. let je prihajal na Koroško s svojimi vrstniki in mentorji, s prof. Mirkom Filejem, prof. Jožetom Peterlinom in drugimi. Srečavali pa smo ga tudi kot pevca ob gostovanjih zbora Lojze Bratuž, kot političnega predstavnika Slovenske skupnosti in Sveta slovenskih organizacij. Kot publicist in glavni urednik Novega glasa je v marsikaterem članku pisal o koroških Slovencih, česar se s hvaležnostjo spominjamo.
Vsem prizadetim ob smrti Andreja Bratuža izrekamo iskreno sožalje in se mu zahvaljujemo za pokončnost in prijateljsko povezanost s koroškimi Slovenci. Sožalje posebej izrekamo tudi sestri dr. Lojzki Bratuž.
Andreja Bratuža bomo ohranili v častnem spominu.
Za Krščansko kulturno zvezo: mag. Sonja Kert-Wakounig, predsednica dr. Janko Zerzer, častni predsednik Nužej Tolmajer, odbornik
Besni Jona je krepko podrezal v gledalčevo dušo
spoštovanju predvidenih zakonskih norm, drugi še pričakujejo njihovo pravilno in objektivno uresničitev ne samo na kulturnem, ampak tudi na socialnem in političnem področju.
Vse to pa tvega izjalovitev zaradi proceduralne težave, ki onemogoča popolno izplačilo finančnih prispevkov, predvidenih po 16. členu zaščitnega zakona št. 38/2001 za leto 2011. Rešitev tega problema je bila zagotovljena tudi na dvostranskih srečanjih z najvišjimi institucionalnimi predstavniki Republike Slovenije. Upamo, da boste znali, tudi v svojstvu ministra za finance in gospodarstvo, rešiti ta problem, ki je poglavitnega pomena za slovensko manjšino v Italji.
Zato da bi se lotili in rešili številna vprašanja, ki se tičejo izvajanja zaščitnega zakona št. 38/2001, pričakujeva, da bo sklicano delovno omizje vlada-slovenska manjšina, ki ga je prejšnja vlada načrtovala v mesecu oktobru".
Med prireditve, ki jih je župnija sv. Andreja apostola iz Štandreža v sodelovanju s Krajevnim svetom in PD Štandrež priredila ob letošnjem praznovanju domačega zavetnika, je bil tudi "gledališko-pridigarski" večer, ki ga je mojstrsko vodil in izvedel dramski igralec Gregor Čušin pred lepim številom gledalcev v torek, 29. novembra 2011, zvečer v župnijski dvorani A. Gregorčič v Štandrežu. Igralca je predstavil in o njegovem delu uvodoma spregovoril štandreški župnik in dekan Karel Bolčina. Čušina, ki je obredel kar nekaj gledaliških hiš in odigral že celo vrsto vlog, gledalci, predvsem tisti iz katoliških krogov, dobro poznajo tudi zaradi njegovih avtorskih monokomedijskih predstav, navdih za katere išče zmeraj v Sv. pismu Stare ali Nove zaveze. Do sedaj je uspešno izpeljal že Hagado, Evangelij po Čušinu in Pešca, sedaj pa po župnijskih domovih kroži z novo monokomedijo Jona, besni prerok, ki ima sicer bolj malo komedijskega v sebi, vsebuje pa veliko krščanskih resnic. Monodramo, v kateri je tudi z duhovitimi intermezzi, a predvsem s sporočilno resnostjo osvetlil preroka Jono, ki je bežal pred Bogom, ker ni hotel v Ninive, da bi tamkajšnje prebivalce svaril pred pogubo in božjo jezo, je premišljeno sestavil iz branja odlomkov Stare zaveze in jo z veščino dramskega igralca in s čutečim srcem kristjana učinkovito podaja
kot nekakšno pridigo. Sam namreč med gledališko predstavo in predavanjem umešča pridigo. Njegove misli in besede se skladno prepletajo in zaobjemajo krščansko izročilo od stvaritve dalje. Monodramska izpoved Jona, besni prerok je sicer veliko bolj osebnega značaja kot ostala
Foto
tri njegova dela, saj je vanjo DP vpletel celo svojo družino. V njej je lahkotnost pustila mesto trši besedi, ki zahteva odgovor kristjana, da sprejme Božje povabilo in še sam kot Jona skuša najprej sebe predrugačiti, nato še bližnjo in daljno okolico. Zelo angažirano in prepričano Gregor Čušin, ki kljub svojemu "laiške-mu igralskemu poklicu", v katerem morajo igralci početi po njegovih besedah tudi marsikaj "neumnega", si je v zadnjih letih
odločno oblekel "pridigarsko" kuto in v njej s svojim izvajanjem globoko dreza v dušo kristjana, ki pod vplivom današnje potrošniške in razčlovečene družbe ne živi več po božjem nauku. Gledalca s svojimi ostrimi, neposrednimi besedami izziva in ga skuša usmeriti na pot razmišljanja o lastnem dosedanjem življenju in ga pripraviti do tega, da bi se poglobil "v svoje Ninive" in se skušal poboljšati. Njegova kritika ošvrkne tudi vrhove katoliške Cerkve, v kateri je vse preveč popustljivosti, ki nas oddaljuje od resnice. Vseh deset Božjih zapovedi je treba v življenju upoštevati in jih živeti, če namreč ena odpade, odpadejo vse, kot lučke na božičnem drevesu, ki ugasnejo, če ena izmed njih ne gori več. Jona-Čušin bo po prvem oklevanju šel v Ninive zaradi svojih otrok - ima jih kar šest -, da bodo ubrali pravo pot k Bogu.
Enourni "dramski" izliv Gregorja Čušina, v katerem se igralska spretnost celovito prepreda s krščanskim naukom in njegovo angažiranostjo pristnega kristjana, je globoko zarezal v srca štandreš-kih poslušalcev, ki so zaploskali igralcu in zamišljeni odhajali iz dvorane z zavestjo, da bi morali še sami slediti Jonovemu zgledu.
IK
CERKEV SV* IVANA IN NJEN ČAS (1)
Mariza Perat
odročna, število nameščencev oz. nameščenk je v teh letih krepko padlo in nazadnje je bila SSPPS prikrajšana tudi za dragoceno sodelovanje psihologinje, ki je bila po večletni izkušnji brez otipljivih razlogov premeščena v drug okraj. K temu bi lahko dodali, da je raven konfliktualnosti med uslužbenkami in vodstvom podjetja na nivoju, ki onemogoča vsakršno konstruktivno dogovarjanje. Glede na povedano, predlagam javnim upraviteljem, ki so bili vabljeni na vodeni ogled, in tudi tistim, ki jim to ni bilo dano, da se že v naslednjih dneh srečajo tudi s predstavništvom uslužbencev slovenske službe in predstavniki staršev, ki so pred nedavnim sprožili odmevno peticijo. Stališče zdravstvenega podjetja je namreč vsem nam zelo dobro znano, česar pa ne moremo trditi glede argumentov vseh tistih, ki se dnevno soočajo predvsem s težavami slovenske službe in jim je pri srcu, da se vendarle čim prej iz-boljša kakovost pomembne storitve v korist šibkejših članov naše skupnosti pa tudi, da bo rešitev v ul. Vespucci res začasnega značaja.
Igor Gabrovec deželni svetnik SSk
Leta 2012 bo poteklo 40 let, odkar je bilo v Gorici 24. oktobra 1972 ustanovljeno Slovensko pastoralno središče.
Prav je zato, da se tega dogodka spomnimo, saj je ustanovitev Slovenskega dušnopastirskega središča v goriškem mestu pomemben dogodek v verskem, pa tudi narodnem pogledu slovenske goriške skupnosti.
Pobudo za ustanovitev duhovnije oziroma Slovenskega pastoralnega središča pri sv. Ivanu je dal takratni škofijski kancler msgr. dr. Rudolf Klinec, go-riški nadškof msgr. Peter Co-colin pa jo je podprl in uresničil.
V dolgih stoletjih svojega obstoja je bila cerkev sv. Ivana tesno povezana s slovenskimi verniki, ki so jo že od vsega začetka obiskovali, in torej tudi z njihovo, večkrat težko in burno zgodovino.
Naj bo zato ta skromni zapis o Slovenskem dušnopastir-skem središču v Gorici iskreno priznanje in zahvala vsem, ki so pripomogli in si prizadevali, da je do tega Središča prišlo, vsem, ki so tu delovali in ki tu še delujejo, najprej dušnim pastirjem, vsem, ki so jim pomagali in jim še pomagajo, in seveda vernikom, ki so cerkev sv. Ivana obiskovali in jo še danes obiskujejo kot "svojo cerkev". Cerkev sv. Ivana in doba njenega nastanka Prihod jezuitov
Cerkev sv. Ivana je z zgodovino slovenskega ljudstva v Gorici in tudi v njeni okolici najtesneje povezana, saj so se tu že od vsega začetka zbirali slovenski verniki. Tu so božjo besedo poslušali v svojem, slovenskem jeziku, tu so imeli svoja združenja.
Cerkev je bila najprej podružnica župnije sv. Hi-larija in Tacijana, ustanovljene leta 1460 in takrat edine župnije v goriškem mestu.
Cerkev je leta 1585 dal zgraditi baron Vid Dorn-berški, in sicer z namenom, da bi nekoč postala goriška stolnica. Baron se je namreč zelo zavzemal, da bi v Gorici bila ustanovljena samostojna škofija, in je cerkev sv. Ivana prav zato dal postaviti na nekoliko odmaknjenem kraju, da bi jo pozneje lahko povečali (Podatki: g. Alessio Stasi, kaplan pri sv. Ivanu v Gorici). Pravkar dograjeni cerkvi je baron Vid, ki je več let bival v Gorici kot
vladarjev namestnik, pozneje v Trstu kot guverner, v Rimu in Benetkah pa kot poslanec, daroval še hišo ob njej za stanovanje duhovnika, ki bi oskrboval vernike nove podružnice.
Cerkev je bila skoro dokončana že leta 1588, tako da je v tem letu tu že bila služba božja. Slovesno jo je 19. maja 1593 posvetil oglejski patriarh Frančišek Barbaro.
Prvi kaplan pri sv. Ivanu je bil Nikolaj iz Poreča, ki je tu svojo službo opravljal 25 let.
Cerkev je bila torej zgrajena v 16. stol., v stoletju ostrega verskega trenja. To je bilo stoletje reformacije, ko se je pojavilo luteranst-vo. Pri nas se je razširilo predvsem med plemiči in meščani, zlasti Nemci, medtem ko se na deželi med preprostim ljudstvom ni ukoreninilo. Kljub temu je nova vera tudi med preproste vernike vnesla precejšnjo zmedo in razrva-nost. Tudi pri duhovščini je bilo opaziti nepravilnosti, tako da je bil splošni verski položaj kar precej žalosten.
Oglejski patriarh Frančišek Barbaro je zato leta 1570 poslal na Goriško možniškega opata, grofa Jerneja Porcio, da bi proučil versko stanje v deželi. Na teh svojih potih je opat Porcia ugotovil, da sta v Tolminu župnik Gregor Potrebujež in njegov nečak, kaplan Ivan Gallo, med ljudstvom širila krivoverske nauke. Vizitator Porcia je zahteval, da se le-tem takoj odpovesta, in sicer javno, pred verniki. V zvezi s tem je izdal naslednje poročilo:
"Ker je bilo sejanje zmot javno, bodi tudi preklic javen, in ne samo v latinskem jeziku, temveč v slovenskem, v katerem sta sejala ljuljko. Zato pa sem naročil, naj nečak, (kaplan), to stori v nedeljo, zase in za strica, (ta je bil namreč bolan), pred ljudstvom, med slovesno sveto mašo". (Slov. past. sred. - Zapiski msgr. R. Klinca).
Pri preklicu sta bila prisotna dva kanonika čedaj-skega kapitlja, kamor je Tolminska spadala. Kanonika je spremljal prevajalec in dobesedno prevedel v slovenski jezik obrazec odpovedi. Vizitator Porcia je tudi prepovedal župniku v Šempasu maševati v staroslovenščini.
/dalje
Sloveniia
--------^	M-
Koper
Odmevna predstavitev Brazd s trmuna
Volilni izidi v Sloveniji so presenetili
Na parlamentarnih volitvah je zmagala lista Zorana Jankoviča
Politični zemljevid Slovenije se je po predčasnih parlamentarnih volitvah v nedeljo, 4. decembra, delno že spremenil, zato ker je največ glasov in s tem prvo mesto prejela Lista Zorana Jankoviča, sicer ljubljanskega župana, in ne SDS Janeza Janše, kot so do zadnjega napovedovale javnomnenjske ankete in raziskave. Po neuradnih izidih, ki jih je pripravila Agencija Mediana za javno TV, je Lista Zorana Jankoviča prejela 29,5% glasov, SDS Janeza Janše 25,9%, Socialni demokrati Boruta Pahorja pa 10,3% glasov. V Državni zbor so se uvrstile še stranke Gregorja Viranta, ki je prejela 8% glasov, ter Desus, SLS in Nova Slovenija-krščanska ljudska stranka. Ostale stranke niso dosegle štiri odstotnega volilnega praga in bodo ostale pred parlamentarnimi vrati. Med tistimi, ki ne bodo več poslanci, so tudi znani politiki,
Zmago Jelinčič-Ple-meniti, Gregor Golobič in Katarina Kresal.
Stranke se že posvetujejo o oblikovanju nove parlamentarne in vladne koalicije, kar pa bo očitno zapleten in dolgotrajen proces. Zmagovalec volitev je dejal, da se bo zadovoljil samo s položajem predsednika vlade, vendar pa ni v nobenem primeru pripravljen sodelovati z Janezom Janšo oziroma stranko SDS. Proti sodelovanju se je izrekel tudi premier v odstopu Borut Pahor. Kako bo izgledala prihodnja vladna koalicija in koliko časa jo bodo sestavljali, seveda še ni jasno. Politično pomembno pa je, da se je v Državni zbor s štirimi poslan-
Premierna uprizoritev lastne produkcije je vselej praznični dogodek za gledališki hram, če pa je to krstna uprizoritev dela domačega avtorja, je vzdušje na premieri še bolj navdušujoče in veselo. Tako je bi-
lo	v četrtek, 24. novembra 2011, v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica, kjer je na velikem odru doživela novogoriško krstno uprizoritev "burkaška moraliteta" Sljehernik. Zgledujoč se po delu Slehernik, ki ga je pred 100 leti za salzburški lestival napisal Hugo von Hofmannsthal, je novo podobo slehernika srednjih let z mediteransko iskrivostjo, v zgoščenem verzu s tekočim ritmom stkal Iztok Mlakar. Mojster songa se je tokrat imenitno izkazal kot virtuozno pero celega dramskega teksta v verzih, ki zahteva točno določen ritem in obvezujočo rimo in je izzvenel kot izredno dognana verz-ificirana mojstrovina, vsa prežeta s silo in privlačnostjo narečne govorice, "mlakarščine", o kateri avtor pravi, da je mešanica solkanskega narečja s cerkljanskimi, vipavskimi in furlanskimi izrazi. To seveda še dodatno plastično obarva besedilo, ki pa ni podlaga lahkotne situacijske komedije, kot pri njegovi veliki uspešnici Duo-htor pod mus!, ki je doživela nad dvesto ponovitev po raznih slovenskih odrih, ampak tekst, ki
ci vrnila Nova Slovenija-krščans-ka ljudska stranka. Njena predsednica Ljudmila Novak ter evropski poslanec Lojze Peterle sta poudarila, da se tako v slovenski parlament po odsotnosti, ki je trajala eno mandatno dobo, ponovno vračata krščanstvo in krščanski duh, tako pomembni vrednoti za preteklost in sedanjost našega naroda.
Predvolilna kampanja ni bila posebno aktualna in zanimiva, razen delno v končnem delu, ko so si politični nasprotniki začeli dajati očitke o aferah in domnevnih špekulacijah s parcelami in stanovanji. Janez Janša je tudi po mnenju svojih političnih nasprotnikov bil na predvolilno kampanjo dobro pripravljen in je v njej tudi prepričljivo sodeloval,
na volitvah pa je dosegel manjši uspeh od napovedanega in pričakovanega. To tudi zaradi srdite gonje, dejali bi lahko pogroma, ki so ga zoper njega uprizarjali politiki, časniki in druga občila ter mnogi novinarji. Nekdanji predsednik države Milan Kučan, ki se je na volitvah na neki način odrekel Borutu Pahorju, predsed-
ostro nagovarja vsakega, da si še sam izpraša vest. Tudi Sljehernik, prepreden s pomenljivimi drobci življenjskih resnic, je nastal pod taktirko Vita Tauferja, režiserja, ki je svoje najboljše odrske uprizoritve, od legendarne Ionescove Plešaste pevke, preko Beckettovih Konec Igre in Čakajoč Godota, ustvaril prav na novogoriškem odru. Kakor Duohtarpod mus! je tudi Sljehernik koprodukcija z Gledališčem Koper, kar je predstavi ob soočanju igralcev iz ra-
zličnih gledaliških hiš nedvomno prililo svežine in živosti. V središču tokrat ni človek z obrobja, pač pa novodobni poslovnež, povzpetnež, novopečeni bogataš, takšen, kakršnih se je "rodilo" kar nekaj v zadnjih letih tudi v naši
niku Socialnih demokratov, naslednice stranke nekdanjih komunistov, in se opredelil za Zorana Jankoviča, ki je morda zaradi svoje vloge tudi uspel na volitvah, je menil, da Slovenska demokratska stranka ni demokratična. Sedanji predsednik Slovenije dr. Danilo Turk pa se med volilno kampanjo, v nasprotju s tem, kar so nekateri pričakovalli, ni izrekal o strankah, kandidatih za poslance in nasploh o aktualnih dogajanjih v državi. Nekateri politiki oziroma politični nasprotniki so Janeza Janšo obtoževali vsega mogočega, celo tega, da bi Slovenijo po volitvah spremenil v policijsko in totalitarno državo. Obtoževali so ga, da je bil zapleten v trgovanje z orožjem in podobno. Predsednik
Liberalne akademije prof. Darko Štrajn je bil do Janeza Janše nenavadno kritičen in celo žaljiv. V pismu svojim privržencem je napisal tudi tole: "Liberalne stranke so v trenutnih političnih razmerah lahko jeziček na tehtnici. Če se slovenski volilci zanje ne boste odločili, morate prevzeti soodgovornost za vaše in naše
ljubi domovini. Zaradi svojega simpatičnega,	odkritega,
burkaškega značaja, ki v šaljive sponke skrije tudi prav cinične besede, namenjene pomoči potrebnim, se ta antijunak zna posebno dobro prikupiti občinstvu, čeprav je v bistvu zelo negativna oseba, ušiv sebičneš, grabežljivec, suženj kapitala, ki še lastno mater spravi živet pod most, da bi se polastil njene hiše, saj je zmeraj želela "imeti razgled na reko"! Sam uživaško usmerja
tok življenja in rad obiskuje tudi pocestnico in se kar dobro ima v družbi politikov, finančnikov, ki so zablodili tudi v svet mamil, dokler mu smrt s koso v roki ne odpre oči in terja od njega odgovor za vsa njegova tuzemska počet-
življenje v nazadnjaški državi, kjer bodo znova našli svoje zmagoslavno mesto sovraštvo, izključevanje, prezir in preganjanje vseh, ki mislijo drugače". Predstavniki strank, ki so se uvrstili v Državni zbor, so bili v svojih ocenah in komentarjih zadovoljni. Zoran Jankovič je dejal, "da gre za njegovo listo in tudi zanj za izjemen uspeh". Podpredsednik SDS Zvonko Černač je predvolilne aktivnosti stranke označil za soočanje programov, premier v odstopu Borut Pahor pa je dejal, "da je njegova stranka na parlamentarnih volitvah dosegla več od pričakovanj". Janez Janša je po prvi analizi volilnih rezultatov izrekel zaskrbljenost zaradi razpršenih glasov volilcev, kar bo oviralo sestavo koalicije. Zato bodo v Sloveniji pred koncem novega mandata Državnega zbora, torej najvišjega predstavnika zakonodajne oblasti, morda ponovno potrebne predčasne državnozborske volitve.
Slovenija se nahaja v globoki gospodarski in vsestranski krizi. Zaradi tega bi morala nova vlada najprej sprejeti ukrepe za varčevanje in obnovo sodelovanja med vlado, delodajalci in sindikati, tako da bi lahko čim prej sprejeli reforme pokojninskega sistema, zdravstva in trga dela.
Na volitvah v Sloveniji je sodelovalo 19 političnih strank, gibanj in list. Vseh volilnih upravičencev je bilo nad milijon 600, kandidatov za novih devetdeset poslancev v Državnem zboru pa okoli 1.300. Vendar pa je bila volilna udeležba nižja, kot so napovedovali. Znašala je samo okoli 44,05 upravičencev. Zgodil se je tudi incident, ko so iz urada v Tržiču neznanci odnesli sto glasovnic.
Marijan Drobež
ja. Pri tem se bridko izkaže, da ni upošteval niti ene same od desetih božjih zapovedi, čeprav je z Bogom barantal za njihovo število, ko se mu je le-ta prikazal iz onstranstva, sicer kot malce betežen starček, truden od prestopkov grešnikov. Dekla smrt, ki se nepričakovano v oblaku saj priplazi iz kamina s svojo smešno, čeprav strašljivo teatralično pojavo in jeklenim smehom, ob črtanju vseh desetih zapovedi, ki jih Pepi Slehernik ni izpolnjeval, ga preda na milost in nemilost zadirčne in ognjevito temperamentne, zlovešče žene, ki je nekakšna Pepijeva vest. Konec sveta je tako odložen za še nekaj časa.
Odrska uresničitev Sljehernika je spet dokazala vso ustvarjalno moč igralske in režijske dvojice Mlakar -Taufer, ki sta se spet enkratno ujela in spet izžarevala prvi svojo nezadržno očarljivost komedijantske virtuoznosti, pa tudi pretanjeno odmerjenost žalostnih odtenkov smešnega klovna in vrhunsko pan-tomimsko obvladanje, kakor ga je izkazoval veliki Chaplin, in učinkovito pevsko interpretacijo songov z zgoščenostjo vsebin, drugi pa kot subtilen poznavalec zapletenega komedijskega kolesja, ki je dobro le, če deluje popolnoma naravno in neposredno. Protagonistovo ženo, kot muhe nadležno in vztrajno vrtajočo vest, je z ognjevito temperamentnostjo in vihravostjo odločno poosebila Marjuta Slamič.
/str. 16
ne
V	dvorani Pokrajinskega muzeja v Kopru je bil v četrtek, 1. decembra, lepo obiskan in doživet večer ob predstavitvi zbornika Brazde s tr-
muna 15 let - izbor. Za člane študijskega krožka Beseda slovenske Istre, ki deluje v Andragoškem centru Slovenije, je bil to pravi praznik in potrditev dela, ki ga opravljajo. Zato gre poudariti, da je v pozdravnem nagovoru predstavnica občine Koper napovedala, da je Krožek glavni kandidat za ugledno Kocjančičevo nagrado. Sam večer je povezovala mentorica krožka in urednica publikacije Nadja Rojac, medtem ko so ostali člani na različne domiselne načine predstavili vsebino različnih sklopov, ki so zbrani v knjigi. Na posebnem ekranu so medtem predvajali diapozitive, ki so bili vsebinsko uglašeni na podajanje nastopajočih. Osrednji nagovor in predstavitev vsebine in sporočila 15. zbornika Brazde s trmuna je podala ugledna etno-
grafinja, raziskovalka dr. Marija Stanonik. Sam večer je s petjem različnih ljudskih pesmi obogatila ženska pevska skupina Stu ledi pod umetniškim vodstvom
Katje Lavrenčič.
Ob tej praznični predstavitvi je Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti krožku Beseda slovenske Istre podelil posebno priznanje za 15-letno delovanje in ohranjanje slovenske kulturne dediščine. Vsebinsko izredno raznolik večer se je končal z voščili in čestitkami mnogih, posebno prisrčno pa sta istrskim raziskovalcem vošči-
li	predstavnica ptujskega krožka in predsednica Andragoškega centra Slovenije dr. Nevenka Bogataj.
Sam dogodek je obogatila še razstava, ki so jo sicer v knjižnici Srečka Vilharja v Kopru pripravi-
li	že pred kakim mesecem, tokrat pa je v veži Pokrajinskega muzeja opozarjala obiskovalce na bogato in uspešno 15-letno delovanja študijskega krožka.
Primorci so prebujali Slovenijo
Na zboru kristjanov v Kopru je publicist Milan Gregorič na zgledih iz novejše primorske zgodovine pokazal, kako bi kristjani lahko ponovno vstopili v družbo in jo prekvasili. Srečanje z naslovom Prebudimo Slovenijo se je začelo s slovensko himno, ki ga je v sodelovanju s koprsko Rotundo organiziral Gregorič. Istrani so prisluhnili še besedam zgodovinarjev dr. Staneta Grande in Tamare Griesser Pečar. Voditeljica večera, predsednica koprskega Kluba krščanskih izobražencev Zlata Krašovec, je kot vzrok za srečanje navedla, da bi v Sloveniji morali “domovinsko pravico dobiti tudi verujoči”.
“Ker prihajam iz slovenske Istre, naj spomnim prisotne na izjemen prispevek, ki so ga dali v zadnjih nekaj desetletjih slovenski družbi kristjani na Primorskem”, je poudaril Gregorič in naštel projekte, ki so se tu rodili: tednik Družina (Nova Gorica), revija Ognjišče (Postojna), založba in Radio Ognjišče (Koper) ter semenišče in gimnazija (Vipava). Za tole je dejal, da je “po nastanku slovenske države s prispevki 40.000 primorskih vernikov prerasla iz Malega semenišča s peščico gojencev v novo izobraževalno središče in duhovno žarišče škofije z več sto dijaki in dijakinjami”. Dodal je še dosežke primorskih kristjanov pri reševanju življenjskih stisk zasvojencev in razvejeno dobrodelno dejavnost. Avtor kake desetine knjig, ki v zadnjih letih izhajajo predvsem pri tržaški Mladiki, je nato potegnil črto: to so prepričljivi dokazi, kaj krščanski genij zna in zmore. Treba jih je samo posnemati, tudi na političnem in drugih področjih. Družba je kot odprta njiva, ki kliče k obdelavi in setvi. Zato naj pisatelji odložijo pero, kmetje svoje pluge in delavci stroje in se spopadejo tudi s politiko, ker jim jo bodo sicer, tako kot doslej, krojili drugi po svoji meri in svojih interesih”. Zgodovinar Stane Granda je ocenjeval, zakaj je levica prevladala v nekaterih izrazito katoliških srednjevropskih državah, kot so Poljska, Hrvaška in Slovenija. “V zgodovini vidimo, da je bilo vse v redu, dokler so bili kristjani socialno usmerjeni. Ko so dobili oblast, pa so na to pozabili”, je menil Granda in kot svoj duhovni in politični zgled postavil Janeza Evangelista Kreka. Danes pa kmetov, ki so bili steber slovenstva, skorajda ni več, je poudaril. “Naše vasi so se spremenile vzelo lepa spalna naselja”, je dejal. “Krščanstvo je ljubezen do bližnjega, sicer krščanstva ni”, je dodal. Zgodovinarka Tamara Griesser Pečar zaradi bolezni v Koper k sv. Ani na večer ni mogla priti, zato je poslala svoj prispevek o evropskem pogledu na Slovenijo. “Tranzicija je v Sloveniji potekala povsem drugače kot v drugih državah Vzhodne Evrope. Medtem ko so druge države z radikalnimi reformami prestrukturirale svoje gospodarstvo, je Slovenija obdržala stare strukture in šla po poti majhnih korakov, ki pa so celoten proces zelo podražili. Zaradi tega konkurenčnost Slovenije v primerjavi z drugimi državami EU dramatično pada”, trdi Griesser Pečar. Med razpravljalci seje kritično oglasil tudi novinar in zgodovinar Tino Mamič. “Cerkev, kije bila do leta 1990 ugledna opozicijska in moralna sila, je danes samo še senca tega”, je poudaril in naštel nekaj največjih napak v zadnjih dveh desetletjih. Morali bi počistiti Avgijev hlev, je rekel in predlagal: “Edino, kar kristjanu preostane, je osebna spreobrnitev. To pa pomeni izpolnjevanje desetih božjih zapovedi. Če bi kristjani, vsak zase, za začetek jutri samo nehali krasti in lagati, bi tako lahko začeli spreminjati svet".
SNG Nova Gorica/ Premiera: Sljehernik
"...peku ni potreben, sej je že sam greh za grešnika narhujša kazen..."
mttifflJ Niko Tence, predsednik Slovenskega deželnega gospodarskega združenja
Preživetje v ozkih mejah dosedanje geografske /krajevnosti/ je danes nemogoče
Intervju z Nikom Tencem smo posneli v njegovi gostilni La lampara v Križu. Bilo je v poznih jutranjih urah, ko je Tence pripravljal jedilnico za nov delovni dan. "Včasih je res težko usklajevati službo in predsednikovanje. Na srečo je naša gostilna 'družinsko podjetje'"... Niko Tence je bil pri SDGZ najprej predsednik gostinske sekcije. Predsedoval ji je celih 12 let. Po odstopu Borisa Siege je prevzel predsedniško mesto Združenja, sedaj opravlja svoj drugi mandat, ki se bo iztekel leta 2013.
Začnimo kar pri Okusih Krasa, ki so letos doživeli jubilejno deseto izvedbo. Zakaj ste se takrat odločili za to prireditev?
Začel bi nekoliko prej. Ovrednotenje Krasa se je dejansko začelo z nekdanjo Cesto terana, ki so jo moji kolegi pripravili že pred dvajsetimi leti. Pred desetimi leti se je porodila zamisel, da bi nadgradili ta načrt s celovitejšim ovrednotenjem kraškega področja: priredili smo tako posamezne večere, ki niso bili vsebinsko povezani, iz bolj skromnih začetkov pa je nato nastala prireditev, kot jo poznamo sedaj. Pri SDGZ oziroma pri njeni gostinski sekciji smo se odločili za koordinacijo promocije kraške kuhinje na podlagi nekdanjih receptov. V letih so se Okusi Krasa večali tudi zato, ker smo srčiko prireditve iz gostinske sekcije razširili še na trgovsko in obrtniško sekcijo. Vse do letos, ko so program Okusov Krasa zarisali gostinci, trgovci in tudi peki. Kakšne učinke so Okusi Krasa v letih prispevali k enogastro-nomski valorizaciji Krasa?
Z veseljem lahko poudarim, da se je ta prireditev obrestovala. Pomembno je bilo namreč to, da smo se kot gostinci zedinili v enotni koordinaciji, s katero smo ovrednotili našo zemljo in sadove, ki jih nudi. Iz leta v leto smo beležili večje število obiskovalcev, ki so Kras dejansko spoznavali... na resničnih tleh. Poudaril bi predvsem neposredni stik, ki smo ga kot gostinci navezali s strankami: obložena miza in recepti so bili iztočnica za temeljitejše spoznavanje ljudi, ki na Krasu živijo in delajo: omenil bi sodelovanje, ki se je v času razširilo tudi na kraške konzorcije in proizvajalce. Ta mrežna podlaga je nedvomno prispevala k enotni in manj razpršeni marketinški promociji Krasa.
Ali je ta vidik manjkal?
Naj moje besede ne izzvenijo prevečslavospevne, ampak Okusi Krasa so edina prireditev, ki združuje vse krajevne enogastro-
nomske dejavnike. Veliko posameznikov je že v preteklosti uspešno delovalo na področju gostinstva, vinarstva, sirarstva: Okusi Krasa pa so to kakovost učinkovito poenotili. Nezanemarljivo je dejstvo, da so se v tako sodelovanje vključili gostinci na slovenski strani meje, saj smo Kras vedno pojmovali kot enotno področje.
Deseto obletnico ste hoteli ovrednotiti tudi s posebno priložnostno publikacijo z naslovom 10 let dobrot - Po poteh Okusov Krasa. Bi nam jo lahko predstavili?
Izhajal bi iz že povedanega. Večkrat se dogaja, da vsak promovira svojo ožjo dejavnost ali pa da si kdo prisvoji zamisel nekoga drugega. To publikacijo smo si zamislili kot priznanje ljudem, ki so svojčas zasnovali Okuse Krasa, začenši z gostinci, ki so nekoč začrtali Cesto terana. S časom so upravitelji Ceste terana postali proizvajalci in ne več gostinci, ta pobuda pa je polagoma zamrla. Dane bi Okusi Krasa doživeli podobne usode, smo pri SDGZ hoteli zajamčiti 'starševstvo' tega jesenskega dogodka in črno na belem poudariti kakovost prireditve in učinkovitost složnega marketinškega delovanja. Publikacija je nastala v sodelovanju z Založništvom tržaškega tiska: poudariti moram prizadevnost, s katero je Martina Kafol izpeljala ta načrt.
Kako se bodo Okusi Krasa razvijali v prihodnje?
Verjamem, da vsaka prelomnica nosi v sebi izziv za prihodnje novosti. Ob že itak suverenem ustroju prireditve čutim, da bi jo bilo treba nekoliko nadgraditi. Ogrodje bomo nedvomno ohranili, ker pa opažamo, da se je v desetih letih delokrog Okusov Krasa povečal - danes nas prisotnost koroških gostov ali pa gostov iz Veneta nikakor ne preseneča -, začenjamo razmišljati o neki širiši ponudbi, ki bi se ob enogastronomiji vezala še na turistično ovrednotenje teh krajev, ki prav v jeseni pokažejo svojo najžlahtnejšo podobo. Mislim na naravo, a tudi na kraško kuhinjo: novo vino, zelišča itd. Skratka, ta letni čas jeza našo prireditev najbolj prikladen, promocija našega območja pa traja celo leto... Slovensko deželno gospodarsko združenje je letos obhaja-
lo	65-letnico delovanja. Ta dogodek ste obeležili pred nekaj tedni na Trgovinski zbornici z okroglo mizo Vključevanje lokalnega gospodarstva v regijske in globalne tokove. Kako bi opredelili osrednje smernice in izsledke, ki so izš-
li	s tega srečanja?
Pri SDGZ smo zadovoljni, ker je srečanje v Trgovinski zbornici docela zrcalilo naša pričakovanja. Vloga Združenja je ob vzporednosti z delovanjem ostalih sindikalnih osebkov dejavna tudi v čezmejnem delokrogu slovenskih in italijanskih podjetij. Odpiranje delovnega in poslovnega prostora med Slovenijo in
Italijo ter Koroško oziroma Avstrijo je bila srčika posveta. Še prej pa bi poudaril nezanemarljivo dejstvo, da je nekaj dni po našem posvetu bilo v Paluzzi srečanje z deželnim predsednikom Tondom. Takrat sta sama predsednika Trgovinske zbornice Paoletti in Združenja industrij-cev v svojih posegih izhajala iz izsledkov naše Okrogle mize, na kateri je bila poudarjena potreba po internacionalizaciji poslovnih in marketinških vzvodov naših podjetij. To enostavno pomeni, da mora tržaško gospodarstvo ponovno in s prenovljenim občutkom širiti svoje posle na svoje naravno zaledje, to je v srednjeevropski prostor, ali bolje, na nekdanje avstro-ogrsko območje. Zadovoljen sem, ker je naš posvet spodbudil to vizijo, ki predstavlja temelj našega delovanja. Opažam, da besede nekaterih ostajajo le načelna razglaše-vanja sodelovanja (npr. pri italijanskih partnerjih), pri drugih
pa je ta vidik sprejet in udejanjen.
V	uvodnem posegu ste poudarili, da je delovanje organizacije usmerjeno v dve poglavitni smeri. Prvo predstavlja neposredno delovanje za člane s sindikalno dejavnostjo v sekcijah ter s storitvami, ki jih, tudi na tržišču nudijo podjetja Servis, Euroservis in Servis Ko-
per. Druga pa se izraža v uveljavljanju vašega specifičnega znanja kot manjšinske organizacije, ki pozna dva jezika, dve kulturi, dva pravna in gospodarska sistema na širšem, čezmejnem oziroma regijskem proštom.
Kaj torej pomeni pri vašem vsakdanjem delovanju poznavanje teh dveh svetov?
Kot poslovni klub Ministrstva za zunanje zadeve v sklopu Japti-ja (to je agencije za javni razvoj) spremljamo in spodbujamo podjetniške izmenjave med Slovenijo in Italijo. Prav v zvezi s tem našim 'poslanstvom' smo
Od četrtka, 1. decembra 2011, bodo na Ad for-mandumu v Trstu sprejemali vpise na tečaj poklicne kvalifikacije s področja gostinstva. Gre za enoletni tečaj, ki ga sofinancira Evropski socialni sklad in je zaradi tega brezplačen. Namenjen je vsem, ki želijo v enem samem letu osvojiti znanje in prakso in se izučiti za kuharja.
Kuhar je odgovoren za celoten potek priprave jedilnih listov: od izbora sestavin do njihovega preoblikovanja, kuhanja in postavitve na krožnik. Njegovo delo ni izključno tehnične narave. Kreativnost se največkrat nanaša samo na tradicionalne umetniške zvrsti, je pa pomemben koncept tudi v kuhinji. Vsaka, tudi dobra jed izgubi vrednost in okus, če ni primerno pripravljena in predstavljena na krožniku. Umetnost kuhanja ni v tem, da do pike izvajaš recepte iz knjig.
svojčas že pripravili priročnik za slovenska podjetja, ki želijo poslovati z Italijo. Sedaj pa snujemo zrcalno publikacijo; namenjena je italijanskim podjetjem, ki se odpirajo na slovenskem tržišču. Vsakodnevno se na Združenju soočamo z dvema jezikoma, pa tudi z dvema upravnima in birokratskima sistemoma: čeprav so zakonske direktive EU iste, so njihove interpretacije v Italiji in Sloveniji različne. Vsak dan smo namreč na zvezi z obrtnimi in gospodarskimi zbornicami po Sloveniji in s slovensko vlado, podobne stike vzdržujemo z italijanskimi gospodarskimi osebki in na tak način je naše servisiranje podjetij vedno na visoki ravni. V ta vidik se uvršča izpeljava evropskega načrta Trans-ar-nom, na podlagi katerega bomo izpeljali katalogizacijo različnih normativ, npr. glede varnosti na delu, in jih uskladili glede na potrebe podjetij, ki poslujejo v sosednji državi, Italiji ali Sloveniji. Tovrstne servise namenjamo zlasti manjšim podjetjem, ki dejansko predstavljajo naš ciljni delovni segment: večje družbe pa že itak same poskrbijo zase.
SDGZ tvori pet sekcij. Največja je obrtniška, sledijo nato še ostale: trgovina, mednarodna trgovina, gostinci in samostojni poklici. Članov je okrog 600. Kako potekajo servisne usluge v posameznih sekcijah Združenja?
Letos smo delo sekcij nadgradili, posebno zadovoljni pa smo, da smo uveljavili našo prisotnost v predstavništvu tržaške Trgovinske zbornice. Tvorno sodelujemo tudi z ostalimi resorskimi zbornicami v Italiji in Sloveniji. Prav pred mesecem dni smo sklenili konvencijo za ustanovitev konzorcija (CATA, to je Center za tehnično podporo obrtnikom) med drugim v sodelovanju z Obrtniško zbornico, ki šteje kakih 30 tisoč članov v deželi: to si štejemo v velik ponos, saj smo v tem konzorciju enakopravno prisotni. Ta bo od 1. januarja dalje postal operativni člen dežele FJK, ki bo koordiniral prispevke, ki jih dežela namenja ustanavljanju podjetij, izboljšanju proizvodnje in drugim dejavnostim. To bo za naše člane pomembna servisna storitev.
Umetnost kuhanja je v tem, da se naučiš tehnik in s kombiniranjem sestavin ustvarjaš nove stvaritve. Zaradi tega je poklic kuharja poklic umetnika v kuhinji.
Tečaj Operater v gostinstvu -Kuhar je tečaj poklicne kvalifikacije, ki traja eno šolsko leto
Poleg tega odmevnega dogodka snujemo na tihem še druge načrte, kot na primer evropski čezmejni načrt za podporo podjetjem na novih tržiščih: domet tega projekta je zelo obširen, saj zadeva Argentino, Egipt, Gruzijo, s Kmečko zvezo pa sodelujemo s skupnim projektom v Makedoniji. Vse to omogoča, da se zlasti naša sekcija za mednarodno trgovino srečuje z mednarodnimi, 'globalnimi' tržišči. Nekdanji ciljni balkanski trg naših podjetij smo tako razširili na druge gospodarske realnosti. Zavedati se moramo, da je preživetje vozkih mejah dosedanje geografske 'kraj evnosti' nemogoče: nekoč je predstavljalo poslovanje s Srbijo že velik uspeh, danes je treba te poslovne meje premakniti vse tja do Kavkaza ... Tako razmišljanje ne gre prištevati le obrtniški ali trgovski sekciji: tudi gostinci morajo promovirati svojo dejavnost na način, da bodo privabljali stranke iz večjega ciljnega bazena kot nekoč. Preživeli bomo le, če bomo v skladu z izzivi sedanjega časa in tržišča.
Kako ocenjujete sedanji gospodarski in politični položaj v Italiji: ali bomo še dolgo trpeli zaradi finančnega kraha ali so hudi časi šele pred nami? Ker sem po naravi optimist, verjamem, da bodo pristojni naš-
li	politični dogovor, ki bo zagotovil ponovno ravnotežje sil. Vsako krizno obdobje prinaša veliko negativnih učinkov, pa tudi nekaj izzivov: podjetja, ki so svojčas preosnovala svojo dejavnost tako, da lažje in učinkovitejše kljubujejo novim gospodarskim in tudi družbenim tokovom, bodo preživela, morda se bodo celo utrdila! Prepričati se moramo, da se dosedanji kalupi ne bodo več ponovili: potrebno je biti v skladu s časi. Ne zatiskam pa si očes pred dejstvom, da obstajajo hudi problemi splošne likvidnosti podjetij, saj banke čedalje krčijo svoje kredite v to smer. Lastnost trenutne krize je v tem, da ni prizadela vseh sektorjev v enaki meri. V deželi imamo na primer podjetje Danieli, ki izredno dobro posluje. Večina podjetnikov pa je na robu: mnogo je takih, ki čakajo, kaj se bo zgodilo...
Na katerem področju je krizo najboj občutiti?
Gradbeni in prevozni sektor sta trenutno najboj pod udarom. Način poslovanja npr. v prevozništvu se je spremenil, saj se posli sklepajo celo na podlagi dražb, kar enostavno pomeni, da moraš opraviti dvojno delo, da zaslužiš isto vsoto denarja kot nekoč...
Igor Gregori
in je namenjen odraslim, zaposlenim in nezaposlenim, ki se na tak način lahko ponovno vključijo v svet dela in pridobijo diplomo, ki dokazuje njihove sposobnosti in znanje. Stopnja izobrazbe ni pogoj za vpis. Izobraževanje poteka v razredu; tečaj traja 700 ur, od teh je 300 ur namenjenih delovni praksi v gostinskih podjetjih. Za zaposlene s tega področja so predvidene posebne (skrajšane) oblike izobraževanja. Ob koncu šolanja prejmejo udeleženci tečaja diplomo poklicne kvalifikacije. Izbor kandidatov bo v ponedeljek, 12. decembra 2011, predvideni so pisni testi in praktične vaje v kuhinji. Za dodatne informacije je na voljo tajništvo Ad formanduma v Trstu na tel. 040. 566360 ali preko maila na naslovu info@adformandum. org.
NOVI	ODGOVORNI	UREDNIK	Jurij	Paljk
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
GLAS
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. pl Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC IIŠK.^
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 6. decembra, ob 14. uri.
Tečaj poklicne kvalifikacije za kuharja na Ad formandumu v Trstu
Kuha^ poklic umetnosti v kuhinji
Ali je človek res tako zaslepljen?
Bloody Sunday
Ne vem, zakaj mi je prišla na misel tale lepa pesem skupine U2, ki govori sicer o krvavih dogodkih na Irskem, morda ker je drugače vedno govor o nesrečnih petkih, o zoprnih ponedeljkih in nesrečnem trinajstem dnevu v mesecu. O nedeljah pa ni še nihče povedal nič slabega, vsaj do te decembrske nedelje, ki je sicer letos tudi druga adventna nedelja.
Vse se je začelo lepo, s pridihom zime in prihajajočega Božiča, s pričakovanjem adventa in s prelepim, trinajst kilometrov dolgim sprehodom v osrčju naših slovenskih gozdov. Mir in tišina, da duša zadiha, vonj po smrekovem lubju, po smoli in po prihajajočem snegu, modro nebo in meglice, ki hite v daljavo. Česa naj bi si človek še zaželel?
Včasih tega, da ne bi imel televizije in računalnika in da ne bi vedel nič o tem, kar se dogaja okoli nas. Pa ne samo okoli nas, kajti to, kar se te dni dogaja, bo močno spremenilo naše življenje, naše izlete v naravo in naše razpoloženje.
Že nekaj časa živim razpeta med Italijo in Slovenijo, med našo, domačo slovensko stvarnostjo, in vsem tem, kar se dogaja v veliko večji Italiji. Saj si ne morem kaj, po jeziku in pripadnosti sem Slo-
venka, v Italiji pa sem preživela polovico svojega življenja, tam imam prijatelje, sorodnike in ljudi, ki jih imam rada, italijanska kultura in italijanska realnost sta me spremljali skozi otroštvo in mladost, tako da bi se lagala, ko bi trdila, da se nekako ne počutim tudi Italijanka.
No, in najprej je udarilo kot strela z jasnega. Italijo, ki je tako zavožena, da je sploh malo upanja na konkretno in hitro rešitev, bomo iz krize in propada na svojih plečih vlekli vsi. Vsi, ki smo tam delali in tam živeli ali ki tam delamo in živimo. Novice na teletekstu so boleče ne samo za tiste, ki imajo toliko, da davkov sploh ne občutijo, a tudi za nižji srednji sloj, tisti nižji srednji sloj, ki živi od poštenega dela, ima lastno hišo in prihranke (nekaj malih prihrankov) v banki in računa na dostojno, ne visoko, kot jo imajo parlamentarci, ampak dostojno pokojnino. Podatki podirajo vse te sanje: delovno mesto bomo lahko zapustili šele nekje pri sedemdesetih letih (če bomo seveda še živi, kajti za našo generacijo in vse naslednje se življenjska doba že krajša), pokojnino, če bo višja od 960 evrov na mesec (ne recite, prosim, da je to veliko v državi, kjer stane liter bencina 1,6 evra in več, liter kurilnega olja
nekaj manj, najemnina manjšega stanovanja v Trstu pa gre tja od 500 evrov mesečno navzgor), pa se sploh ne bo več usklajevala z inflacijo in življenjskimi stroški, ampak bo ostala ista do konca naših dni. No, saj to sploh ne bo dolgo, glede na stanje zdravstvenega sistema in na življenjski ritem, ki nam ga vsiljujejo.
In plačevali bomo seveda tudi za hišo, sledili bodo vsakemu premiku našega denarja, ki bo višji od 500 evrov (da bi kdo imel bogatega strica v Ameriki), vzeli nam bodo sanje in prosti čas, našim otrokom starše, nonote in veselje, plačevali in jokali pa bomo za dolga leta, ko so tisti, ki naj bi vladali, uživali na razuzdanih veselicah in prejemali za ždenje v parlamentu mastne tisočake. Naše tisočake.
In kako so ti ljudje sploh prišli na
Kmalu se bo začela sezona tudi za Polet Kwins
Po petnajstih letih prvič brez Al lige
Z novim letom bo prvenstvene napore začela tudi članska ekipa Poleta Kwins, ki bo v hokeju in line nastopila v B ligi, torej v tretjem državnem tekmovanju. Kot znano, so se na Opčinah po lanskem nazadovanju poleti odpovedali igranju v A2 ligi in sklenili, da korenito omejijo stroške ter zaupajo v celoti doma vzgojenemu igralskemu kadru. Po polnih petnajstih letih nepretrganega igranja v najvišji ligi v hokeju na rolerjih bodo konji - ki bi lahko celo še
tletju sodelovanja pri Poletu opravil titansko delo in tudi po zaslugi človeških vrlin na openski ploščadi pustil odličen vtis in ogromno prijateljev.
Kakorkoli že, v času hude ekonomske krize želi Poletova uprava unovčiti načrtno in smotrno delo z naraščajem; to opravlja že vrsto let in pri tem namerava vztrajati. S sezono 2011/2012 se začenja nov cikel, ki so ga deloma nakazali že v prejšnjih letih s postopnim vključevanjem mladincev in zmanjšanjem števila
f
Polet Kwins ZKB - Edera 9.11.2010
naprej tekmovali v Al, saj jih je vsedržavna zveza povabila k repasažu - dejansko nastopili v prvenstvu meddeželne razsežnosti z globoko pomlajeno postavo. Še naprej so na spisku članov moštva brata Mojmir in Samo Koko-rovec, zgodovinski spomin kwin-sov, ter veteran Poloni, glavna nosilca bosta predvidoma napadalca Battisti in Deiaco, levji delež pa bodo morali prispevati dvajsetletniki, ki jih letos v ekipi ne manjka. Na Pikelc se je po več letih v vlogi trenerja vrnil Dean Rušanov, ki je bil v zadnjih sezonah s klopi med akterji uspehov tržaške Edere. V snop varčevalnih ukrepov v taboru oranžno-črnih je namreč sodila tudi boleča odpoved ljubljanskemu strokovnjaku Aciju Ferjaniču, ki je v dese-
hokejistov iz Slovenije. Svoje navijače so poletovci v preteklosti navadili na vrhunsko igro, saj so osvojili tudi dva pokalna naslova in so v najboljših sezonah navduševali z nastopi, vrednimi samega državnega vrha. Nastopanje v drugoligaški konkurenci proti glavnini ekip iz naše dežele - kar
NOGOMET
Elitna liga: Manzanese - Kras 2:2 Promocijska liga: Juventina - Flaibano 2:2, Vesna - Tricesimo 2:2
1. amaterska liga: Primorec - Pro Gorizia 2:0, Cormonese - Sovodnje 1:1
2. amaterska liga: Primorje - Breg 2:1, Zarja -Fogliano 3:0
3. amaterska liga: Mladost - Lucinico 1:1 KOŠARKA
Državna C liga: Cittadella - Jadran 69:77
a: Breg - San Vito 88:54, Bor -Tolmezzo 66:67
D liga: San Vito - Kontovel 69:61 ODBOJKA
Moška B2 liga: Prala - Sloga Tabor 3:0 Ženska C liga: Tavagnacco - Zalet 3:1 Moška C liga: Cus - Olympia 1:3, Vbu - Vol 3:1, Sloga - FerroAlluminio 0:3 Ženska D liga: Zalet - Lignano 0:3 Moška D liga: Olympia - Volley Club 3:2
te položaje in tam tako dolgo ostali??? Prav v tem je najbolj žalostna plat celotne zgodbe. Kajti tja so prišli po zaslugi volivcev. Pa ne zgražajte se samo nad italijanskimi volivci in nad njihovo naivnostjo, kajti podobna zgodba se je ravno to nesrečno nedeljo ponovila v Sloveniji.
Kako je sploh mogoče, da ljudje, pošteni ljudje, ki delajo in garajo, ki garajo tudi ob nedeljah in praznikih, ki komaj shajajo s svojimi
je bilo, z izjemo občutenih derbijev z Edero, doslej nepojmljivo -, bo za marsikoga, tudi za nas, ki smo srečanja spremljali z novinarsko beležko, malce čudno in nenavadno, pa vendar je to realnost in zgodba kwinsov se nadaljuje - mogoče v rahlo manjšem obsegu, toda na zdravih in smiselnih temeljih. Že prvi krog italijanskega pokala proti pokrajinskemu tekmecu, ekipi Tergeste, je pokazal, da bodo naši proti nekaterim nasprotnikom najverjetneje opravili tako rekoč z levo roko, kljub vsemu pa ostaja kakovost nasprotnikov v B ligi prava neznanka, tako da je težko napovedovati, ali bo Polet krojil sam vrh. Želja je seveda ta, da bi openski mladci odigrali vidno, po možnosti vodilno vlogo v prvenstvu. Uvrstili so jih v skupino C (B liga je sestavljena iz štirih skupin), v kateri bodo nasprotniki že omenjeni Tergeste, goriška Fiam-ma, Taurus Buj a, Dinos Šarile, Big Foot Corno, ter šesterki Ghost in Legnaro iz Padove. Sezona bo zagotovo stala bistveno manj kot prejšnje, maloštevilni odborniki pa bodo pri tem lahko mirneje zadihali in se še bolj osredotočili na mladinski pogon. Na Pikelcu si - kljub neugodni tradiciji - želijo le še večjega priliva slovenskih fantov, medtem ko je za mladostnike večinskega naroda ta nišna, malo razširjena športna panoga, kot kaže, zanimiva. Prvenstvo B lige se bo pričelo v soboto, 14. januarja, ko se bodo poletovci - ki medtem tekmujejo v državnem pokalu za drugoligaše - na domačem kotalkališču spoprijeli z gosti iz Buje na Videmskem.
HC
družinami in nimajo niti denarja za popravilo strehe ali fasade svojega skromnega doma, volijo pohotneže, ki kopičijo denar, ki večkrat služijo na nepošten način ter živijo v nagnusnem razkošju, potrati in samoljubju. Kako smo sploh lahko v Sloveniji po vsem tem, kar se je zgodilo v Italiji, dobili na oblast Berlusconijevega dvojnika??? In prosim, ne recite, ker ljudje niso marali Janše, ker so vezani na ideje NOB in na svobodomiselne, demokratične, leve vrednote. Med kandidati je bila tudi stranka TRS, ki se sploh ni prebila v parlament in za katero je kandidiral tudi nekdanji varuh človekovih pravic, odprt, lojalen in svobodomiseln, predvsem pa pošten človek.
Povejmo si po pravici, za kaj gre. Poštenost, skromnost, narava, vse to niso več vrednote, ki bi jih ljudje cenili. Ljudje sanjajo o bogastvu, radi bi imeli luksuzne vile, mastne bančne račune in vsi se zadolžujejo za nakup novega avtomobila. Avto naj bo čim lepši in čim dražji, da bo sosed čim bolj nevoščljiv. In prosti čas preživljajo za policami trgovin, kjer je polno
slik lepih žensk in bogatih moških, kjer sta doma obilje in lepota za vsako ceno. In ko si že ljudje tega sami ne morejo privoščiti, hočejo na čelu svoje države nekoga, ki vse to ima, ki se s tem postavlja in ki z lepim, nasmejanim obrazom vabljivo maha s plakatov recesiji v brk. Tele nasmehe in bele zobe pa žal že poznamo iz italijanske politike. Ljudje so taki, všeč jim je prestiž, kdo pa bo volil za nekoga, ki pleza nekam po ledenih slapovih in hrepeni po samoti Trente. Ali sploh nekoga, ki se bori za pravice drugačnih, revnih, prizadetih in nekaj blebeče o solidarnosti in človečnosti, ki naj stojita pred ekonomijo. Pa to ravno sedaj, ko je Božič, ko je čas norega nakupovanja.
Na mojem adventnem venčku v tišini gorita svečki. Drobni svečki, o katerih je na Fbju pisal tudi prijatelj Aleš Čerin. Takih malih svečk naokoli skoraj ne vidiš več, kajti povsod gorijo zaslepljujoče luči in vlada nori hrup nakupovanja. V tem tihem in tako žalostnem adventu.
SuziPertot
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 91
Na god sv. Miklavža me je neka prijateljica vprašala, kaj mi je prinesel sveti Miklavž. Preprosto sem povedal, da sem ga bil letos vesel, ker mi je prinesel pomaranče, mandarine, pistacije, ki jim pri nas rečemo "pištači" ter dodal, da je primaknil zraven še eno knjigo, lepo darilo, ki sem ga bil, kot sem vedno vsake knjige, vesel. In je kar nejevoljno dodala, kaj da sploh delam s toliko knjigami, ter tako nehote pokazala na tisto tiho nestrpnost določenega dela ljudi do knjig, pisateljev, pesnikov, književnikov in knjig nasploh, tisto grdo nestrpnost, ki je je tudi pri nas veliko, čeprav se javno vsi radi pohvalimo, koliko knjig smo prebrali, in še pojamramo radi zraven, da ne vemo, kam bi s knjigami. Sam imam zelo rad ljudi, med njimi je tudi nekaj dobrih znancev in prijateljic ter prijateljev, ki jasno in glasno povedo, da knjig ne berejo, da knjig ne marajo in se s knjigami ne obremenjujejo. Rad imam čiste odnose, ne prenašam sprenevedanja. Raje imam te ljudi kot tiste, ki vedno stokajo in pravijo, da bi sami "srčno radi prebirali knjige, a zanje preprosto nimajo časa", kar seve^ da ni res, saj v zameno vedo veliko o te- 1 levizijskih oddajah in o zadnjih filmih, o marsičem, kar zgovorno priča, da si zavestno časa za knjige ne vzamejo, ker se pač odločajo za druge stvari. Tudi sam nisem mnenja, da smo tisti, ki beremo, že zato, ker radi beremo, kaj dosti boljši ljudje od tistih, ki ne berejo, kot lahko tudi skromno dodam, da sem najlepše knjižnice videl v tistih domovih, kjer zelo, zelo malo berejo, v zameno pa imajo po navadi zavidljivo visok znesek na bančnem računu in izjemno visok življenjski standard. Napisal sem, da imajo najlepše knjižnice in ne tega, da so njihove knjižnice najbolj žive. Žive, živahne in življenja polne knjižnice so tiste, ki jih zaznaš takoj, že ob prvem pogledu na knjige v hiši namreč veš, kako je z njimi. Če je knjižnica preveč lepo urejena, gotovo priča o hladnem odnosu do knjig, če pa opaziš ob vstopu v hišo knjige tudi na tleh, na kavču, na mizi, v kuhinji, dejansko povsod, že to dejstvo govori o tem, da te knjige jemljejo v roke. Zelo rad imam pogled na razmetane knjige v hiši, kjer je veliko majhnih otrok, ker pomeni, da starši teh otrok zgledno skrbijo, da njihovi otroci lahko knjige tipajo, jemljejo nenehno v roke, da se tako z njimi dobesedno "okužijo" in je to dober obet za prihodnost. Po navadi taki otroci, ki lahko jemljejo knjige v roke vedno in ob vsaki priložnosti, postanejo zvesti prijatelji knjige za vse življenje, saj se nanje navežejo, postanejo jim zares prijateljice, s katerimi se bodo družili vse življenje. O knjigah pa se ve, da so prijateljice, ki nikdar, zares nikdar ne razočarajo, vedno nas počakajo, vedno vljudno izkažejo pozornost, ko jih vzamemo v roke, ostanejo vedno in za vse življenje prijateljice, ki nikdar ne izdajo prijateljstva. Res je, da se starši jezimo ali pa smo se jezili, in še kako smo se jezili!!!, ko so nam otroci kako knjigo prijeli v roke z mastnimi ali pa od sladkorja in drugih dobrot sladkimi prstki, a dejstvo je, da je to davek, ki ga moraš plačati, če hočeš, da se bodo otroci navezali na knjigo. Sam nerad poslušam jamranje ljudi, kako nimajo časa za branje, ker to ni res, ker to preprosto ni res. Res je, da ne moremo brati več toliko, kot smo lahko brali v mladosti in v dijaških, študentskih letih, ker nam delovne obveznosti tega ne dopuščajo, a vedno in povsod lahko beremo. Sam zadnje čase še največ prebrem v avtu, ko čakam otroka, da bo končal kako svojo dejavnost, med enim prevažanjem in drugim. Prijateljici sem seveda vljudno, a dovolj odločno izrazil svoje nestrinjanje z njenim omalovaže-
valnim odnosom do knjige, a ni pomagalo, povedala mi je še, da je sveti Miklavž njenemu otroku prinesel neko elektronsko igro. Preveč utrujen sem že od tega našega digitalnega, vzporednega sveta, v katerem živimo vedno globlje in vedno bolj tako, da ne živimo, saj si sam nisem še na jasnem, ali je življenje na svetovnem spletu zares resnično in življenja vredno življenje ali pa je neki namišljen, umeten, narejen, a vseeno življenja poln paralelni svet, preveč sem torej utrujen od vsega tega, da bi se še šel vedno znova misijonarja, in sem zato raje pogovor preusmeril na pomaranče ter seveda takoj vprašal, ali je slučajno prebrala Aksijonovo mladostno delo Pomaranče iz Maroka, ki je še danes zame sijajen poklon pomarančam, soncu, dobremu in lepemu v vsakem človeku, hrepenenju, ljubezni, življenju torej, tisti notranji sili, ki nas vodi naprej, da iščemo več in lepše, bolje, da smo sicer res vpeti med tukaj in sedaj, tudi ranjeni, da, ranjeni, lahko s preteklostjo, a iščemo in upamo v lepšo prihodnost. Ničkolikokrat sem že zapisal, da je meni pomaranča simbol lepega, sončnega sveta, simbol blaginje in bogastva, da, bogastva. Sam sem o sebi prepričan, da bom prenehal upati in resnično živeti, ko se mi v srcu nekaj ne bo več premaknilo ob naključnem pogledu na pomarančo. Ko mi gre vse narobe, mi pogled na pomaranče v stari kraški lončeni skledi, prijaznem darilu kraške prijateljice, na mizi v dnevnem prostoru pove, da le ni vse narobe, da je življenje lepo, da še obstaja neko soskladje med menoj in svetom, ki mu velja slediti. In začeti vedno znova. Pomaranča mi sredi zime govori o toplih krajih, o soncu in morju in sem hvaležen velikemu Goetheju, ki je pisal o Italiji kot o deželi limon in limonovcev. Pomaranča, "mandarinčki" in limone pa mi govorijo tudi o svetem Miklavžu izpred veliko desetletij, ko jih tu ni bilo veliko, onkraj državne meje, kjer sem sam odraščal, jih pa sploh ni bilo in tudi sv. Miklavžu ni vedno uspelo prinesti pomaranč. Enkrat je pri nas doma zdrsnil na ledu, "tam pri Tamalem mostu", zato ni zmogel do nas prinesti pomaranč, drugič pa so "hudički" poskrbeli, da sveti Miklavž, ubogi!, spet ni prinesel nobene pomaranče, kaj šele, da bi zraven dodal kak "mandorlat" ali "mandarinček". A pomaranča je vedno bila nekje, že v otroških letih mi je legla v zavest, podzavest, dobesedno v dušo, vedno je bila nekje in še vedno je nekje "v zraku", simbol toliko lepih, plemenitih, dobrih stvari, da se danes nikomur niti približno ne da povedati, kaj je od samega svetega Miklavža podarjena in od južnega sonca lepa ter zlata pomaranča pomenila nam otrokom, ki smo vsakdanjik živeli brez nje. Kaj je zame pomaranča, niti otrokom mi ni uspelo dopovedati, ker sem nehal govoriti o tem, sem že vesel, da sami večkrat mamo ali mene opozorijo, kako da doma "manjkajo pomaranče in limoni". In je bilo zato lepo, joj, kako je bilo lepo!, ko si na krožniku zraven nikdar dovolj tople postelje na Miklavžev večer le ugledal poleg orehov, suhega sadja, lešnikov, kakega bonbona ter željene pomaranče tudi kako drobno knjižico. Kako lepo spadajo skupaj pomaranče s knjigami, se zaveste najlepše sami, če pomarančo daste na knjižno polico in seveda - ne pozabite nanjo! Ko se minljiva lepota poljublja z večno!
Kako je to res, da je sveti Miklavž dober svetnik, ki se na te stvari razume, je potrdil tudi nenapovedan obisk sodelavca, a bolj kot sodelavca prijatelja, tolminskega kaplana Andreja Vončine, ki je po poti v Gorico srečal svetega Miklavža in tudi njemu je dal za nas knjige ter pomaranče!
POSTOJNA
5. pevsko zborovsko tekmovanje
Slavila sta tudi naša zbora iz Trsta in Steverjana
Zveza pevskih zborov Primorske, Javili sklad RS za kulturne dejavnosti ter Občina Postojna so letos že petič pripravili tekmovanje primorskih pevskih zborov in malih skupin, pod pokroviteljstvom Zavarovalnice Triglav d. d.. Organizatorji množične revije Primorska poje so namreč prišli do spoznanja, da revija ne more izpolnjevati dveh ciljev, prvič po množičnosti udeležbe, in drugič po kakovosti petja, zato so na tem tekmovalnem srečanju zapolnili vrzel, ki so jo pogrešali na reviji Primorska poje.
Na letošnjem tekmovanju je nastopilo 10 zborov, ki so se občinstvu predstavili na dveh koncertih v soboto, 26. novembra, v Glasbeni šoli v Postojni. Prvi tekmovalni koncert je bil ob 12., drugi pa ob
15.	uri. V Kulturnem domu Postojna pa je bil ob 20. uri koncert nagrajenih zborov.
Tudi letošnje tekmovanje primorskih pevskih zborov je tako kot vsako leto ponudilo po-
slušalcem pester in kakovosten program, ki izpričuje vlogo in pomen pesmi v naši kulturi, naši zgodovini in izročilu. Direktor tekmovanja je prof. Anton Baloh, predsednik Zveze
pevskih zborov Primorske, organizacijski odbor sestavljajo Silva Bajc, Mihela Jagodic, Maja Jerman Bratec in Ivan Tavčar, umetniški svet Branka Kljun, Janko Ban, Maja Cilenšek in Ivan Tavčar, žirijo pa Andraž Hauptman, Andreja Martinjak in Matej Penko. Na 5. Tekmovanju primorskih pevskih zbo-
rov in malih skupin 2011 so lahko sodelovali slovenski pevski zbori iz Republike Slovenije (primorska regija) in Italije (dežela Furlanija - Julijska krajina). Tekmujejo lahko odrasli
pevski zbori in vokalne skupine v ženski, moški ali mešani zasedbi. Pevci smejo v zboru sodelovati le ljubiteljsko, nepoklicno, zborovodje pa so lahko poklicni glasbeniki. Tekmovanje je razdeljeno v dve kategoriji, in sicer: kategorija A, v kateri nastopajo ženski, moški in mešani pevski zbori z najmanj dvanajstimi čla-
ni, in kategorija B za ženske, moške in mešane vokalne skupine z največ enajstimi člani. Na podlagi ocen žirije v kategorijah A in B so podeljena zlata priznanja z odliko, zlata, srebrna in bronasta priznanja, nagrada Radia Koper in posebna priznanja žirije. Na obeh tekmovalnih koncertih so nastopili naslednji zbori in skupine: VoS Elum - Postojna (pevovodja Karolina Repar), MoPZ Pivka (Marcel Štefančič), MePZ Frančišek Borgia Sedej - Števerjan (Aleksandra Pertot), MePZ Jacobus Gallus -
Trst (Marko Sancin), APZ Univerze na Primorskem (Andreja Hrvatin), DePZ Krasje - Trebče (Urška Fabijan), MePZ Postojna (Mirko Ferlan), Komorni zbor Ipavska - Vipava (Matjaž Šček), MePZ Stanko Premrl - Podnanos (Vida Fabčič) in VoS Chorus' 97
-	Miren (Laura Winkler).
V	soboto ob 12. uri je v prostorih
Glasbene šole Postojna nastopil tudi Mepz F. B. Sedej in prejel skupno 79 točk, torej srebrno priznanje. Poleg ostalih je ob isti uri nastopil tudi MePZ Jacobus Gallus in prejel 85 točk, zlato priznanje. Števerjanci so zapeli Cantate Domino Vytautasa Miškinisa, Veliki četrtek na besedilo Alberta Miklavca in glasbo Aleksandra Vodopivca, Vabilo na besedilo Aleksija Pregarca in glasbo Adija Daneva ter ljudsko iz okolice Trsta Škrinja orehova Uroša Kreka. Ob 20. uri je bil v Kulturnem domu Postojna sklepni koncert s podelitvijo nagrad najboljšim. Nastope je ocenjevala strokovna komisija, posebej pozorni pa so bili na intonacijo, ritem, dikcijo, prepričljivost izvedbe, vokalno pripravljenost in zahtevnost tekmovalnega programa. MePZ F. B. Sedej se je na to pomembno tekmovanje skrbno pripravljal dobra dva meseca. Med priprave je sodil tudi nastop na letos že 53. reviji goriških pevskih zborov Cecilij anka, v nedeljo, 20. novembra, na kateri so Števerjanci krstno izvedli Danevo-vo skladbo Vabilo.
Števerjance je po nastopu čakalo prijetno kosilo na turistični kmetiji Hudičevec, v domovini burje in pod vznožjem Nanosa. Postregli so nam z domačimi kmečkimi dobrotami do poznega popoldneva.
Marjan Drufovka
S13. strani
"... peku ni potreben •••
Enkraten, kot že dolgo ne, je bil Radoš Bolčina, kot brezoblična, (čudovito ga je maskirala Nastja Starič) pred Pe-pijevo ženo celo malce strahopetna tragikomično delujoča smrt s prečudno zvenečim smehom in glasom v falsetu! Pepijeva ustrežljiva in vseodpuščajoča, čeprav do skrajnosti izkoriščena mati je bila Teja Glažar. Različne like so oživili Rok Matek kot Revež, Žandar in Pravnik, Igor Štamulak kot Prijatelj in Politik, Ivo Barišič kot Finančnik in postarani, omahljivi Bog. Dolgonoga in sloka Ajda Toman je bila gospodovalna Rufjana. Mlakarjevo glasbo so v prijetno, včasih glasnejšo in bolj razigrano, včasih pa bolj zadržano zvočnost, ki je mestoma izzvenela kot komentar, prelili David Trebižan, klavir, David Šuligoj, bas, in Roman Kobal, tolkala: preverjeni trio zna mojstrsko in učinkovito interpretirati Mlakarjevo glasbo. Samo Oblokar in Jaka Varmuž sta oblikovalca svetlobnih efektov, posebno posrečenih pri nastopu Smrti in Boga Stvarnika. Samo Lapajne je izoblikoval nekaj bistvenih, dognano domiselnih scenskih elementov in kostume, pri katerih nedvomno izstopa dolg plašč s kapuco, pod katero se skriva okostnjak- smrt.
Predstavo je treba videti, poslušati njeno rimajočo, pojočo besedo, ob njej uživati in se tudi krepko zamisliti!
Iz astronomije porojena veda astrofizika
Raziskovanje lastnosti nebesnih teles
V	19. stoletju se je poleg astronomije razvila nova vej a znanosti, imenovana astrofizika. Astrofiziki so tedaj začeli izkoriščati nova spoznanja in pridobitve v fiziki, kemiji in matematiki, da bi razložili zgradbo planetov, kometov in zvezd in razumeli njihovo delovanje. Medtem ko se astronomija ukvarja z gibanjem nebesnih teles, astrofizika raziskuje njihove lastnosti: velikost, maso, temperaturo in zgradbo. Močno se je uveljavila zvezdna spektroskopija (preučevanje spektrov zvezd), s katero je mogoče določiti, katere kemične elemente vsebujejo zvezde, in njihovo temperaturo. Spekter
postavljali, namreč o tem, kaj poganja Sonce in kako le-to tako dolgo sveti. Ugotovili so, da je Zemlja stara preko 4 milijarde let, zato mora biti Sonce še starejše. Le-to je v svojem
svetlobe nastane, ko gre snop svetlobe skozi prizmo in ga ta razkloni v vse njegove barvne komponente (kot mavrica). Če s snopom bele svetlobe posvetimo skozi plin in na drugi strani analiziramo njen spekter, opazimo temne lise pri valovnih dolžinah, ki jih ta plin vpija. To je absorpcijski spekter plina. Ker ima vsak element točno določen spekter, lahko z opazovanjem svetlobe iz zvezd določimo, katere elemente vsebuj e. Podobno lahko s pomočjo fizikalnih zakonov določimo tudi temperaturo zvezd.
V	začetku 20. stoletja so znanstveniki odkrili odgovor na vprašanje, ki so si ga že dolgo
življenju svetilo približno z enako intenziteto, kar si do takrat niso mogli razložiti, saj niso poznali goriva, ki bi tako dolgo vzdrževalo njegovo delovanje. Albert Einstein je ugotovil, da
se masa lahko pretvori v energijo. S pomočjo njegove enačbe je britanski astrofizik Artur Ed-dington pojasnil, da je jedrska fuzija (spajanje lažjih atomskih jeder v težja) vir Sončeve energije. V Soncu se jedra vodika spajajo v jedra helija. Prva so le posamezni protoni (pozitivno nabiti delci v atomu), druga pa so iz dveh protonov in dveh nevtronov (delcev v atomu, ki nimajo električnega naboja). Če bi stehtali jedro helija, bi opazili, da ima to manjšo maso kot seštevek mase dveh protonov in dveh nevtronov. Masa, ki manjka, pa se pri reakciji pretvori v energijo v skladu z Einsteinovo enačbo. Pri tem se sprostijo ogromne količine energije in te jedrske reakcije lahko trajajo zeio dolgo, saj ima Sonce velike zaloge vodika. Izračunali so, da lahko naša zvezda sveti 10 milijard let in danes je približno na polovici svojega življenja.
Proti koncu 19. stoletja so z napredovanjem tehnologije nastali tudi novi teleskopi, z njimi pa nova odkritja. Refraktorje (teleskope z lečami) so opustili zaradi fizičnih omejitev gradnje leč. Izdelovati so začeli velike zrcalne teleskope, s katerimi so hoteli astronomi seči po najglobljih predelih vesolja. Pomembno vlogo je odigral teleskop Hooker na gori Wilson v Kaliforniji, ki je prispeval kar k dvema velikima odkritjema. Leta 1920 je potekala razprava med ameriškima astronomoma Shapleyjem in Curtisom. Prvi je zatrjeval, da je v vesolju le ena velika (naša) galaksija, ki naj bi bila mnogo večja, kot je v resnici. Curtis pa je bil prepričan, da to ni res in da so nekatere meglice, vidne na nočnem nebu, druge samostojne galaksije, ki so enakomerno porazdeljene po prostoru. S Hookerjem so tako opazovali Andromedino "meglico" in
ugotovili, da je desetkrat bolj oddaljena od premera naše galaksije, kar pomeni, da je to samostojna skupina zvezd. Iz tega je sledilo, da so tudi vse ostale spiralne "meglice", tako kot Andromeda, spiralne galaksije. Ta teleskop je uporabljal tudi Edwin Hubble in prišel do drugega pomembnega odkritja. Raziskoval je spektre galaksij in videl, da so spektralne črte, ki jih sestavljajo, premaknjene proti rdečemu delu. To se zgodi, ko se objekti od nas oddaljujejo. Opazil je tudi, da je premik tem večji, bolj kot so galaksije oddaljene. Tako je odkril, da se vesolje, v katerem so galaksije, širi. Nastal je Hubblov zakon o širjenju vesolja. Po tem odkritju so astronomi sklepali, da, če se vesolje širi, je bilo v preteklosti manjše, kot je danes, in se je zato nekoč tudi začelo. To je bil prvi korak naproti teoriji velikega poka.
Andrej Brešan
Abonma Veliki in Mali polžek
Dve iskrivi predstavi za naše šolarje
GORIŠKI VRTILJAK
Dva dopoldneva, obžarjena od jesenskega sonca, v ponedeljek, 14., in v torek, 15. novembra, sta bila za naše šolarje še prijetnejša, ker so se spet zbrali v Kulturnem centru Lojze Bratuž, da bi uživali ob dveh gledaliških predstavah Goriškega vrtiljaka, ki jim ga tudi letos ob strokovni pomoči Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica poklanja Kulturni center Lojze Bratuž.
Na drugem letošnjem srečanju z dramsko govorico so se najprej zbrali učenci zadnjih treh razredov osnovnih šol iz goriškega in doberdobskega ravnateljstva, ki so kot vselej do zadnjega kotička napolnili veliko dvorano KCLB na dveh ponovitvah predstave Zakaj. V cirkuškem slogu za-
mišljeno in uresničeno predstavo, v kateri je nekakšen vrtiljak simbol našega življenja, ki se vrti na tej zemlji, na kateri nam je dano živeti od rojstva do smrti, je uprizorilo Lutkovno gledališče Maribor, ki slovi po lepih, domiselno zrežiranih in komunikativnih predstavah za naj mlaj še gledalce. Predstava Zakaj, ki jo je spisal Tomaš Jarkovsky, zrežiral pa Jakub Vašiček, preprosto in odkrito odgovarja na najpogostejša vprašanja, ki jih otroci postavljajo ob svojem zvedavem in hlastajočem iskanju odgovorov na zagonetke na poti odraščanja in spoznavanja življenjskih resnic. Predstava na neobreme-njujoč način spregovori o stvarjenju, o rojstvu in smrti. Tudi ta je predstavljena kot povsem
umevni konec toka našega življenja. Sporočilo predstave je gotovo prav v tem, da veselo sprejmemo življenje tako, kakršno je, s smrtjo vred. Igralci Miha Bezeljak, Maksimiljan Dajčman, Aja Kobe, Elena Volpi in Anže Zeu-nik so tudi ob pomoči lutk v zelo privlačni dramski igri, izvedeni v hitrem ritmu z duhovitimi režijskimi domislicami in naglo si sledečimi prizori, ob pisanosti kostumov in domiselno predstavljenim vrtiljakom-vrtljivim odrom, ki ga je poganjal igralec s pedali, sedeč na kolesu vrh vrtiljaka, s svojo živahno igro popolnoma omrežili mlade gledalce, da so vseskozi spremljali odrsko dogajanje in se mestoma tudi veselo nasmejali.
V torek, 15. novembra, pa so v veliko dvorano Kulturnega centra Lojze Bratuž prišli malčki iz vrtcev in prvošolčki, Mali polžki, ki jim je Goriški vrtiljak, kot vedno z dvema ponovitvama, postregel z igrico Mali korenjak v izvedbi Gledališča na vrvici Nova Gorica. Štiri mlade igralke, Tanja
Srednik kot samozavestna voditeljica celote, pripovedovalka in pevka,
Damjana Srednik,
Kaja Dragoljevič in Anuša Kodelja, kijih na gledališki poti učinkovito spremlja ustanovitelj in režiser te novogoriške mladinske ljubiteljske skupine Emil A-beršek, so sproščeno odigrale igrivo glasbeno predstavo. Uprizoritev je iz pesmic o Pe-denjpedu Nika Grafenaurja zelo posrečeno in domiselno stkal ter zrežiral EmilAber-šek. Aberšek se je že večkrat izkazal kot tenkočuten in spreten poznavalec otroškega sveta in oblikovalec predstav, za katere je dobil navdih pri otroških pesniških stihih. Dogodivšči-
ne in ne zmeraj pohvale vredni podvigi malega Pedenjpeda, v katerih se zrcalita obnašanje in ravnanje otrok, so tudi ob spodbudi mladih igralk, ki so živahno
vpletale male cicibane v igro in se niso pustile zmesti od njihovih nepredvidljivih odzivov, zabavali malčke in jih sočasno poučili, kaj se lahko dela in česa se ne sme. Ob petju, ki ga je spremljala glasba različnih žanrov Luke Manojloviča in Mateja Doljaka, in plesnih gibih koreografinje Sare Kenda so otroci spoznali tudi, da strahu ni, in doživeli lep poetičen konec predstave, ki se konča, ko Pedenj-ped utrujen od dogajanja celega dne leže v posteljo in se spokojno preda spancu in sanjam. Ob ugašanju odrskih luči se v temi svetijo le fluorescentne rokavice, na rokah igralk, ki ustvarjajo sugestivno, mehko odrsko sliko.
m