Uroš Stepišnik Geomorfologija krasa Slovenije Geomorfologija krasa Slovenije Avtor: Uroš Stepišnik Urednica: Mateja Ferk Recenzenta: Blaž Komac, Drago Perko Lektorica: Anja Muhvič Kartografinji: Tinkara Mazej, Lena Kropivšek Ilustracije: Sašo Stefanovski, Lena Kropivšek Fotografije: Uroš Stepišnik Oblikovanje in prelom: Eva Vrbnjak Založila: Založba Univerze v Ljubljani Za založbo: Gregor Majdič, rektor Univerze v Ljubljani Izdala: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Za izdajatelja: Mojca Schlamberger Brezar, dekanja Filozofske fakultete Ljubljana, 2024 1. izdaja, prvi natis Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Naklada: 150 izvodov Cena: 19,90 € Knjiga je izšla v okviru raziskovalnega programa Trajnostni regionalni razvoj Slovenije (št. P6-0229), ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije v okviru Javnega razpisa za sofinanciranje izdajanja znanstvenih monografij. To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna licenca (izjema so fotografije). / This work is licensed under a Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License (except photographs). Prva e-izdaja. Publikacija je v digitalni obliki prosto dostopna na https://ebooks.uni-lj.si/ZalozbaUL DOI: 10.4312/9789612973131 Kataložna zapisa o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani Tiskana knjiga COBISS.SI-ID=191660803 ISBN 978-961-297-315-5 E-knjiga COBISS.SI-ID=191590659 ISBN 978-961-297-313-1 (PDF) Kazalo Uvod 5 Obseg krasa v Sloveniji 7 Sistematizacije krasa – historiat 11 Procesnogeomorfološka sistematizacija krasa v Sloveniji 17 Pokritost kraškega površja s sedimenti 23 Goli kras 25 Pokriti kras 30 Polgoli kras 33 Gola kraška pobočja 35 Pobočni procesi na krasu 35 Pokrita kraška pobočja 37 Globoki kras 39 Korozijske uravnave 40 Kopaste vzpetine 49 Uvale 51 Vrtače 51 Brezstrope jame 54 Udornice 59 Plitvi kras 65 Ojezerjene kraške kotanje 68 Ojezerjena kraška polja 71 Prelivna kraška polja 73 Kanjoni 77 Kraške hidromorfološke oblike 87 Fluviokras 93 Erozijski jarki in dolki 95 Fluviokraške doline 97 Pritočna kraška polja 98 Glaciokras 101 Kotliči 105 Konte 106 Predledeniška kraška polja 110 Povzetek 113 Summary 115 Viri in literatura 117 Kazalo geografskih imen 131 1 UVOD Uvod Slovenski kras ima pomembno vlogo v zgo- poimenovan po slovenskem Krasu, ki ga imenuje-dovini krasoslovja, saj je večji del razvoja mo tudi matični. Mnogi lokalni izrazi in toponimi te znanstvene vede povezan z območjem z naših območij so bili zaradi teh zgodnjih raziskav Slovenije. Prve zabeležene raziskave naše- sprejeti v mednarodno krasoslovno terminologijo ga krasa segajo že v antiko, a začetek modernega (Gams, 1994; Kranjc, 2003; Kranjc, 2008). krasoslovja označuje delo Janeza Vajkarda Valva- Čeprav je Janez Vajkard Valvasor s svojim delom sorja Slava Vojvodine Kranjske. V tem delu je Valva- odigral ključno vlogo v zgodnjem razvoju krasoslov-sor sistematično opisal kras, vključno z jamami, po- ja in sta tudi dva druga Slovenca, Tobias Gruber ter vršinskimi oblikami in hidrološkimi značilnostmi. Franc Hanibal von Hohenwart, pomembno prispe- Čeprav so mnoge interpretacije v njegovem delu vala k razvoju vede, je treba priznati, da smo Slovenci bolj bajeslovne kot znanstvene, je imelo to delo po- do prve svetovne vojne imeli relativno majhen vpliv memben vpliv na evropsko in svetovno znanstveno na razvoj te znanstvene vede. Večino raziskav na po-skupnost, saj je spodbudilo nadaljnje zanimanje za dročju krasoslovja so opravili tuji raziskovalci. Za-raziskovanje krasa (Valvasor, 1689; Kranjc, 2010). četek obdobja, v katerem lahko govorimo o razvoju V 18. stoletju so se raziskave na področju kra- slovenskega krasoslovja, sega v čas po prvi svetovni ške hidrologije, geomorfologije, speleologije in vojni, ko so bile objavljene številne znanstvene študi-speleobiologije razširile, sledile so Valvasorjevim je, ki so kraške probleme obravnavale predvsem z lo-opisom in se osredotočale na Dinarski kras zahod- kalnega vidika. Poleg tega so bili izdani mnogi članki ne Slovenije, zlasti na porečji Ljubljanice in Reke. in monografije, ki so poskušali interpretirati kraške Zaradi teh pionirskih oziroma klasičnih raziskav oblike in procese na širšem regionalnem nivoju. to območje imenujemo tudi klasični Kras. Razi- Med pomembna dela spada prva slovenska mo- skovali so ga številni pomembni krasoslovci tistega nografija o krasu, Kraški svet in njegovi pojavi, ki jo časa, med njimi Joseph Anton Nagel (1748), Balta- je pred nekaj več kot sto leti napisal Pavel Kunaver zar Hacquet (1778), Tobias Gruber (1781), Franc (1922). Kmalu zatem je izšla tudi prva geomorfo-Hohenwart (1837), Adolf Schmidl (1854), Édou- loška monografija o Sloveniji, ki jo je napisal Jože ard-Alfred Martel (1894) in Jovan Cvijić (1895). Rus pod naslovom Slovenska zemlja: kratka analiza Njihovo delo je pomembno prispevalo k razvoju njene zgradnje in izoblike (Rus, 1924) ter je v njej med in razumevanju krasa. Prav ti zgodnji raziskovalci drugim obravnaval tudi geomorfologijo krasa. Tik so za ta tip površja začeli uporabljati ime pokraji- po drugi svetovni vojni je Šerko objavil delo Kraški ne, kjer so raziskovali, zato je ta geomorfni sistem pojavi v Jugoslaviji, v katerem je celostno obravnaval | Geomorfologija krasa Slovenije 5 geomorfologijo krasa Slovenije v kontekstu takratne Do sedaj še ni bila razvita takšna sistematiza- Jugoslavije (Šerko, 1947). Ivan Gams je leta 1974 cija krasa, ki bi v celoti vključevala procesnogeo-izdal monografijo Kras: zgodovinski, naravoslovni morfološki vidik. To lahko pripišemo posebnostim in geografski oris, ki je postala temeljno delo s pod- kraškega geomorfnega sistema, kjer je prevladujoča ročja slovenskega krasoslovja za naslednja desetletja kemična denudacija in pomanjkanje agradacijskih (Gams, 1974). Monografija vključuje pregled kraške okolij. Zaradi teh lastnosti se kraški geomorfni sis-geomorfologije, speleologije, hidrologije in človeko- tem ne ujema popolnoma s klasičnimi taksonom-vega vpliva na kras ter regionalni pregled krasa. Tri- skimi modeli procesne geomorfologije. deset let pozneje je bila izdana razširjena izdaja te Namen te monografije ni ustvariti novega re- monografije pod naslovom Kras v Sloveniji v prostoru gionalnega pregleda krasa, saj obstaja že veliko in času, ki velja za najobsežnejši regionalni pregled takšnih del. Namesto tega se monografija odmika slovenskega krasa do sedaj. od dosedanjih praks, ki so se osredotočale predvsem Večina obstoječih sistematizacij slovenskega na opisovanje značilnosti različnih območij, kot je krasa se naslanja na regionalno tipizacijo, ki se je bilo značilno za vse dosedanje monografije o krasu. izkazala za praktično v izobraževalnem okviru (npr. Cilj je oblikovati in uporabiti novo procesnogeo-Habič, 1969; Gams, 1974; Habič, 1982; Šušteršič, morfološko taksonomijo oziroma sistematizacijo 1991; Novak, 1993; Kranjc, 1998; Mihevc, 1998a; krasa za slovenski kras. Gams, 2003; Zupan Hajna, 2004; Mihevc, Mihevc, Ta nova sistematizacija vključuje procesno- 2021). Take tipizacije omogočajo vpogled v osnov- geomorfološki pristop, ki do sedaj ni bil vpeljan v ne lastnosti različnih kraških območij, kar je za pe- geomorfologijo krasa. Temelji na interpretaciji ge-dagoške namene izjemno koristno. Kljub temu pa omorfoloških oblik skozi prevladujoče geomorfne je s perspektive modernega krasoslovja ta pristop procese. Osredotoča se le na površinsko oblikova-preveč poenostavljen. Procesni aspekt, ki predsta- nost krasa in obravnava kraško podzemlje samo s vlja osnovo moderne geomorfologije, zahteva bolj procesnega vidika. Pri sistematizaciji smo uporabili celosten pristop. večnivojski pristop, ki najprej identificira posame- Problematika sistematizacije krasa, kot je opa- zne tipe krasa na podlagi prevladujočih procesov, ki zna tudi v mednarodni literaturi, izhaja iz odsot- vplivajo na njihovo oblikovanje in preoblikovanje, nosti splošno sprejetega procesnogeomorfološke- ter na osnovi njihove recentne hidrološke aktivno-ga pristopa. Kljub obsežni literaturi, ki obravnava sti. Nato smo določili specifična geomorfna okolja, kraške procese, večina trenutnih geomorfoloških kjer so ti procesi aktivni, pri čemer smo v vsakem klasifikacij krasa ne sledi pristopu, ki bi oblikova- tipu krasa te procese definirali drugače, glede na nje kraških oblik razvrstil glede na njihove prevla- njihove posebnosti. V zaključni fazi smo za vsako dujoče procese. Te sistematizacije namreč pogosto geomorfno okolje določili značilne reliefne oblike eklektično združujejo različne značilnosti krasa, kot in območja njihovega pojavljanja v Sloveniji. so hidrološke, geološke, geomorfološke … Idealna Poleg geomorfološke sistematizacije tipov kra- rešitev bi bil pristop, ki sistematično razvršča in sa sta podrobno obravnavana tudi dva vidika krasa, analizira kraške oblike, osredotočen na prevladujo- pokritost površja s sedimenti in pobočni procesi, ki če procese v različnih vrstah krasa in specifičnih ge- pomembno vplivata na vrsto in dinamiko procesov omorfnih kontekstih. Takšen pristop bi bil skladen na površju, kar posledično oblikuje površje kras sodobnimi taksonomskimi pristopi, ki so v rabi sa. Ključnega pomena so sedimenti na površju, saj v drugih geomorfnih sistemih, kjer najpogosteje vplivajo na morfologijo površja na različne načine razlikujemo med denudacijskimi in agradacijskimi in določajo smer odtoka vode. Poleg tega pobočni okolji, z značilnimi skupinami dominantnih geo- procesi na krasu potekajo nekoliko drugače kot v morfnih procesov. drugih geomorfnih sistemih. 6 Uroš Stepišnik | 2 OBSEG Obseg krasa v Sloveniji O razširjenosti krasa v Sloveniji so bile rečne mreže, prisotnost kraških reliefnih oblik in izvedene številne raziskave, pri čemer razširjenost karbonatnih kamnin. Na osnovi teh so se avtorji osredotočali predvsem na podatkov je ocenil, da kras pokriva 44 % Slovenije. karbonatne kamnine in na razširjenost Šušteršič (1991) je na pregledni karti Slovenije tipičnih kraških reliefnih oblik. Melik (1935) je prikazal kras, ki obsega okoli 50 % ozemlja Slove-bil prvi, ki je kartografsko opredelil obseg krasa v nije, vendar metoda tega izračuna ni podrobno opi-takratnih etničnih mejah Slovenije, pri čemer se je sana. Novak (1993) je navedel, da kras obsega 9000 opiral na razporeditev vrtač in kotličev, verjetno iz km2, kar je 44,4 % površine Slovenije, njegov delež takratnih topografskih kart. Po njegovi analizi bi pa je opredelil na osnovi obsega različnih vrst kar-kras pokrival 28 % današnjega slovenskega ozem- bonatnih kamnin. lja (Melik, 1935). V Geografskem atlasu Slovenije je Mihevc Podrobnejšo analizo je izvedel Šerko (1947). Ta (1998a) na pregledni karti prikazal obseg krasa, ni neposredno kvantificirala obsega krasa, ampak ki ga je opredelil na osnovi kraških reliefnih oblik, ga je prikazala na zemljevidih. Na kartah v merilu zlasti kotanj, in gostote površinske rečne mreže. V 1 : 100.000 je analiziral gostoto površinske rečne objavi je opozoril na pomanjkljivosti svojih ocen, mreže in prisotnost kraških reliefnih oblik, kot so saj je obseg krasa na območjih dolomitnega krasa vrtače, kotliči, udornice in kraška polja. Na podlagi in alpskega visokogorja težko opredeliti zaradi od-njegovih podatkov bi obseg krasa predstavljal okoli sotnosti značilnih kraških oblik in zaradi netipične 30 % površja Slovenije. površinske rečne mreže. Kljub kartografskemu pri- Gams (1972) je ocenil delež krasa v Sloveni- kazu, kjer kras zavzema 50,2 % ozemlja, v besedilu ji na 7000 km2, kar je približno tretjina celotnega navaja, da se obseg giblje med tretjino in polovico ozemlja. V besedilu navaja, da je podatek izpeljan iz ozemlja Slovenije. V istem atlasu je Kranjc (1998) starejših raziskav, brez navedbe specifičnih virov. V ocenil, da kras obsega 45 % slovenskega ozemlja, poznejšem obseženem regionalnem pregledu krasa vendar brez podrobne pojasnitve metode. v Sloveniji je Gams (1974) navedel, da karbonatne Najpogosteje navajana ocena obsega krasa v kamnine obsegajo 43 % površja Slovenije. Na pod- Sloveniji izhaja iz dela Gamsa (2003), ki je v svojem lagi tega podatka sklepa, da je obseg krasa nekoliko obsežnem regionalnem pregledu kraških območij v manjši (Gams, 1974). Sloveniji navedel, da kras zavzema 43 % sloven- Habič (1982) je pri opredeljevanju razširjenosti skega ozemlja. Po njegovi razčlenitvi je 35 % tega krasa upošteval prisotnost jam, razvitost površinske obsega na apnencu, preostalih 8 % pa na dolomitu. | Geomorfologija krasa Slovenije 7 Vendar pa Gams v svojem besedilu ni opisal meto- bila na podlagi zemljevida pojavljanja karbonatnih dologije, ki jo je uporabil za izračun teh vrednosti. kamnin kategorizirana kot območja nekarbonatnih Sčasoma so se metode in pristopi pri kartiranju kamnin (Gostinčar, 2016a). in analizi kraških območij razvijali, kar je privedlo Zaradi teh omejitev prve faze analize je bil do bolj natančnih in celovitih izračunov razširjeno- drugi korak metode usmerjen v ročni pregled sti krasa. Komac in Urbanc (2017) sta svoj izračun 12.635 poligonov litostratigrafskih enot, z name-o obsegu krasa v Sloveniji, ki naj bi zavzemal 45,6 nom natančnejšega določanja prisotnosti krasa. % ozemlja, utemeljila na obsegu karbonatnih ka- Pri tem pregledu so bili uporabljeni indikatorji za mnin na geološki karti (Buser, 2010). V projektu potencialno prisotnost krasa, ki so bili izračunani World Karst Aquifer Mapping je bila Slovenija opre- v prvem koraku, kot tudi digitalni model reliefa deljena s 49,5 % zakraselih kamnin (Chen in sod., in njegovi derivati, pridobljeni z laserskim skeni-2017). Ta ocena temelji na Global Lithological Map ranjem Slovenije. Ta pristop je omogočil bolj na- (GLiM) (Hartmann, Moosdorf, 2012) in na različ- tančno identifikacijo litostratigrafskih enot, ki vse-nih drugih virih, vključno s podatki o kraških vod- bujejo kras, in znatno zmanjšal napake, ki so nastale nih virih in lokacijah jam. zaradi uporabe neustreznih prostorskih podatkov v V raziskavi Gabrovca in Hrvatina (Gabrovec, prvi fazi (Gostinčar, Stepišnik, 2023). Hrvatin, 2018) je bila izdelana karta genetskih tipov Prostorska analiza obsega kraških kamnin v reliefa Slovenije, ki kras na apnencih in dolomitih Sloveniji, ki sta jo izvedla Gostinčar in Stepišnik opredeljuje na 39 % površine Slovenije. Vendar pa v (2023), razkriva, da kras obsega 49,7 % površi-njunem delu niso podrobno navedeni podatki, ki so ne države (slika 1). Največji delež obsega kras na bili uporabljeni za določanje tega obsega. apnencu, ki predstavlja 24,6 % celotne površine Najnovejši izračun obsega krasa v Sloveniji sta Slovenije. Kras v dolomitu je drugi največji in za-izvedla Gostinčar in Stepišnik (2023), ki sta defini- vzema 12,4 % površine, medtem ko kras na ob-rala obseg krasa na podlagi prostorske razširjenosti močjih, kjer se apnenec in dolomit kombinirata, kraških kamnin. Identifikacija krasa je potekala v obsega 1,9 % ozemlja. Skupaj kras na apnencih in dveh korakih. dolomitih predstavlja 38,9 % slovenskega ozemlja. V prvem koraku je bila izvedena analiza, ki Kras v klastičnih karbonatnih kamninah obsega 5,1 je vključevala združevanje litostratigrafske karte % površine, medtem ko kras na območjih, prekritih Slovenije (Hrvatin, 2016), zasnovane na geoloških s karbonatnim gruščem, pokriva 2,5 %. Dodatno, kartah merila 1 : 100.000, z drugimi podatki, kot kras na območjih s finozrnatimi sedimenti obsega 2 so prostorska razporeditev vrtač (Mihevc, Mihevc, % in tistih s karbonatnimi tili 0,8 % državne povr-2021), lokacije jamskih vhodov (JZS, 2023) in po- šine. Najmanj zastopan je kras v flišnih kamninah, datki o površinski rečni mreži (DRSV, 2023a). Re- ki obsega zgolj 0,5 % površine Slovenije. zultati so pokazali omejitve v prostorski natančnos- Karta obsega kraških kamnin v Sloveniji, ki ti, saj je litostratigrafska karta ustvarjena v manjšem sta jo izdelala Gostinčar in Stepišnik (2023), ima merilu v primerjavi z bolj podrobnimi podatki o omejeno natančnost predvsem zaradi slabe kako-vrtačah, jamskih vhodih in rečni mreži, ki so bili vosti vhodnih prostorskih podatkov. Težave z na-pridobljeni iz natančnejših virov, kot je lasersko tančnostjo litostratigrafskih enot ter neskladje med skeniranje (Čekada, Gostinčar, 2016). Poleg tega njihovimi robovi in dejanskim stanjem na terenu so obstajale velike razlike med območji, ki so bila predstavljajo ključno pomanjkljivost. Za potrebe predhodno identificirana kot območja karbonat- celostne analize in tipizacije krasa v Sloveniji smo nih kamnin (Gostinčar, 2016a), in tistimi, ki jih je na novo izračunali obseg krasa (slika 2), pri čemer identificirala uporabljena analiza. Vrtače in jamski smo kot osnovo uporabili karto obsega kraških vhodi se namreč pojavljajo tudi na območjih, ki so kamnin v Sloveniji (Gostinčar, Stepišnik, 2023). 8 Uroš Stepišnik | Murska Sobota kras v apnencu kras v apnencu in dolomitu kras v dolomitu kras v flišu kras v klastičnih karbonatnih kamninah kras, pokrit s karbonatnim gruščem kras, pokrit s karbonatnim tilom kras, pokrit z drobnozrnatimi sedimenti Maribor km 50 Celje Novo mesto Velenje 25 Kočevje 0 Ljubljana Kranj Postojna , Uroš Stepišnik, 2023 Koper Nova Gorica Tinkara Mazej S Avtor: Petra Gostinčar Kartografija: Vir podlage: ESRI, 2024 © Oddelek za geografijo, FF UL, 2024 Slika 1: Obseg krasa v Sloveniji na različnih litostratigrafskih enotah (Gostinčar, Stepišnik, 2023). | Geomorfologija krasa Slovenije 9 Da bi izboljšali natančnost obsega kraških območij opredelila kot kraške. Vključili smo območja kvar-smo uporabili karte litostratigrafskih enot v večjem tarnih nanosov, ki prekrivajo kraške kamnine. Ta merilu (Aničić, Ogorelec, Dozet, 2004; Jurkovšek, območja so bila na litostratigrafski karti Slovenije 2008; Mlakar, Čar, 2009; Jurkovšek, 2013; Demšar, (Hrvatin 2016) označena kot pliocenski in kvartar-2016; Poljak, 2017), ki so natančnejše od litostra- ni sedimenti (gline, melji, peski, prodi, grušči in tili) tigrafske karte Slovenije (Hrvatin, 2016), ki je bila ter rdeče boksitne gline (terra rossa), ki se pojavlja-osnova za prvotno karto obsega kraških kamnin v jo znotraj kraških območij. Pri reinterpretaciji smo Sloveniji (Gostinčar, Stepišnik, 2023). S tem smo bili pozorni tudi na kraške geomorfne oblike na teh izboljšali prostorsko natančnost litostratigrafskih območjih, ki smo jih prepoznali na podlagi vizuali-enot. Na podlagi digitalnega modela višin, prido- zacij površja. Novi izračun obsega krasa v Sloveniji bljenega z laserskim skeniranjem površja (ARSO, kaže nekoliko višje vrednosti, kot so bile navedene 2023), smo izračunali vizualizacije površja. S prek- v prejšnjih študijah. Kras obsega 50,63 % kopne po-rivanjem vizualizacij in litografskih enot smo lah- vršine Slovenije, kar predstavlja 10.267 km². Čeprav ko slednje bolj natančno zamejili. Popravki so bili ta izračun prinaša nove vrednosti deleža krasa, še omejeni na območja z očitnimi napakami, predvsem vedno obstajajo pomanjkljivosti, saj temelji na ge-na meji s sedimentnimi uravnavami in ob struktur- oloških kartah z omejeno natančnostjo. Dokler ne nih stopnjah. Poleg tega smo ponovno interpreti- bodo na voljo natančnejši geološki podatki, bo ta rali prisotnost krasa v nekaterih litostratigrafskih izračun ostal najboljša razpoložljiva ocena obsega enotah, ki jih Gostinčar in Stepišnik (2023) nista krasa v Sloveniji. Murska Sobota Maribor Velenje Kranj Celje Ljubljana Nova Gorica Novo mesto Postojna Kočevje Koper Avtor: Uroš Stepišnik, 2024 Kartografija: Tinkara Mazej Vir podlage: ESRI, 2024 0 25 50 km © Oddelek za geografijo, FF UL, 2024 kras Slika 2: Obseg krasa v Sloveniji. 10 Uroš Stepišnik | 3 SISTEM Sistematizacije krasa – historiat Prvo sistematizacijo krasa, ki je tipizirala Večina sodobnih tipizacij kraških okolij se osre-Dinarski kras, je razvil Cvijić (1893b) in dotoča na njihove geološke značilnosti. V skladu s je temeljila na prevladujočih geomorfnih tem se glede na starost oblikovanja krasa loči med procesih in reliefnih oblikah. Uporabil je paleokrasom in recentnim krasom (Blatnik in sod., izraz holokras za opis popolnega krasa z vsemi tipič- 2020; Otoničar, 2021; De Waele, Gutiérrez, 2022). nimi kraškimi oblikami, tudi kraškimi polji. Ta tip Paleokras se je oblikoval v geološki zgodovini, kraški krasa je značilen za obsežna zaporedja karbonat- procesi pa so inertni, saj je večinoma zapolnjen in nih kamnin, v katerih zakrasevanje prodre globoko prekrit. Sweeting (1973) je izpostavila dva podtipa pod gladino podzemne vode. Nasprotno je Cvijić paleokrasa: reliktni kras, kjer reliefne oblike niso bile (1893b) definiral merokras kot delno ali nepopolno prekrite, in fosilni kras, kjer so bile reliefne oblike razvito kraško okolje, v katerem sta poleg zakrase- prekrite, a so pozneje lahko ekshumirane. Jennin-vanja pomembna tudi mehansko preperevanje in gs (1964) je uvedel koncept singenetskega krasa, kjer rečna erozija. Merokras se primarno razvija na ob- sedimentacija in kraški procesi potekajo simultano. močjih, prekritih z zaporedji topnih in netopnih ali Glede na vrsto kamnin ločimo med karbonat- manj topnih kamnin. V poznejših študijah je Cvijić nim krasom (apnenec, dolomit, marmor), evapo- (1924) ugotovil, da se njegova tipizacija ujema le z ritnim krasom (sadra, halit, kalijeva sol) in krasom Dinarskim in Moravskim krasom, ne more pa se iz drugih kamnin (na primer peščenjak, kvarcit) neposredno uporabiti tudi na drugih kraških ob- (Gams, 2003; Ford, Williams, 2007b; Gostinčar, močjih, zato ji je dodal še tretji, prehodni tip krasa, ki 2016a; De Waele, Gutiérrez, 2022). Dodatne ti-ne temelji na prevladujočih procesih, pač pa glede pizacije krasa se pogosto osredotočajo na izposta-na geografsko lego regionalno tipizira kras v Fran- vljenost kamnin na površju. Pogosto se uporablja ciji, Grčiji in na Kubi. Čeprav so Cvijićeve tipizacije delitev na goli kras, kjer je kamnina izpostavljena na krasa v luči sodobnih raziskav in razumevanja krasa površju, pokriti kras, kjer je kamnina prekrita s se-postale manj aktualne, so njegovi zgodnji prispevki dimentom, in pokopani kras, kjer kraški procesi niso še vedno aktualni z vidika procesnogeomorfološke- aktivni zaradi velike debeline krovnine (Gvozdet-ga pristopa. Pojma merokras in prehodni kras so v skiy, 1965). Za goli kras se pogosto uporablja tudi nekateri literaturi nadomestili s pojmom fluviokras izraz eksokras, medtem ko se za pokriti kras, kjer ka- (Roglić, 1958; Gams, 1986). Ta se nanaša na hidro- mnine prekrivajo alogeni sedimenti, uporablja izraz loške sisteme, kjer imajo pomembno vlogo fluvialni endokras ali v nekaterih primerih kriptokras (Lacro-procesi z erozijo in površinskim odtekanjem vod. ix, 2004; Veress, 2016a). | Geomorfologija krasa Slovenije 11 Tipizacije se lahko osredotočajo tudi na prevla- s procesi raztapljanja, ki so povezani s podzemno dujoče geomorfne oblike ali procese na specifičnem vodo, ki prihaja iz večjih globin, ali z obnovljeno kraškem območju. Tako lahko ločimo vrtačasti, poli- agresivnostjo podzemnih vod, ki se ustvari zaradi gonalni, kopasti, stožčasti in stolpasti kras (Lehmann, podzemnih virov CO ali H S (Klimchouk, 2007; 2 2 1954; Gvozdetskiy, 1965; Monroe, 1970b; Swee- Palmer, 2007). Obalni kras predstavlja posebno ob-ting, 1973; Jennings, 1979; Jennings, 1985; Field, liko krasa, kjer pride do raztapljanja v karbonatnih 1999; Lowe, Waltham, 2002). Glede na nadmorsko kamninah na območju, kjer se mešata morska in višino krasa razlikujemo med obalnim, ravninskim, sladka voda (Mylroie, Mylroie, 2013). gričevnatim, srednjegorskim in visokogorskim krasom Interpretacije, ki so osredotočene na vpliv kli- (Veress, 2020). Glede na pomembne nekraške ge- me na geomorfologijo, izpostavljajo odločilni vpliv omorfne procese ločimo glaciokras, preoblikovan podnebnih dejavnikov tako na intenzivnost pro-z ledeniškim delovanjem (Kunaver, 1983; Smart, cesov raztapljanja kot na oblikovanje površinskih 1986; Bavec, Verbič, 2011; Žebre, Stepišnik, 2014a; reliefnih oblik v kraških okoljih. Podnebje na kras Žebre, Stepišnik, 2015b; Veress, 2016b; Ferk in neposredno vpliva s količino, distribucijo in vrsto sod., 2017), in fluviokras, značilen za območja de- padavin, ki so ključne za procese raztapljanja. Po-lovanja fluvialne denudacije in agradacije (Roglić, leg tega ima pomembno vlogo tudi temperatura, 1958; Komac, 2004; Stepišnik, 2021b). še posebej zato, ker pri temperaturah pod lediščem Tipizacije krasa, ki upoštevajo hidrologijo, raztapljanje kamnine in transport sedimenta nis-se delijo glede na temperaturo voda, prepustnost ta možna. Indirektno podnebje vpliva na kraške kraških kamnin in izvor vode. Termalni kras, kjer oblike prek tal in biološke aktivnosti. Zaradi teh so temperature vod višje od regionalnega povpre- različnih vplivov se kras pogosto tipizira glede čja, se segreva z notranjo toploto Zemlje (Veress, na podnebje v več tipov, kot so zmerno topli, sre-2020). Glede na prepustnost krasa lahko ločimo dozemski, tropski, vlažni, suhi, polsuhi, ledeniški in med eogenetskim krasom, ki je značilen za kamni- periglacialni kras. Posebno kategorijo predstavlja ne v zgodnji fazi diageneze, in telogenetskim kra- biokras, ki vključuje kraške oblike, ki so se obliko-som, v popolnoma litificiranih kamninah (Vacher, vale pod vplivom bioloških procesov (Viles, 1984; Mylroie, 2002; Florea, Vacher, 2006; Lipar, Ferk, Viles, 2004). 2011; Ferk, Lipar, 2012). Jakucs (1977) je razli- Psevdokras označuje tip krasa z reliefnimi obli- koval med avtigenim in alogenim krasom. Na av- kami, ki so podobne kraškim, vendar niso rezul-tigenem krasu je površje višje od okoliškega nek- tat kraških procesov, kot je raztapljanje kamnine. raškega območja, zato vanj priteka zgolj meteorna Takšna okolja lahko vključujejo jame in zaprte ko-voda. Nasprotno alogeni kras prejema vodo tudi tanje, ki so značilne za kras, a so nastale z drugač- iz okoliškega nekraškega okolja. Ford in Willi- nimi procesi. Koncept psevdokrasa je povezan z ide-ams (2007b) sta to tipizacijo nadgradila z uved- jo ekvifinalnosti ali geomorfološke konvergence, kjer bo pojma mešanega alogeno-avtigenega krasa. Kot različni geomorfološki procesi ustvarjajo podobne alogeni kras sta opredelila le tista kraška območja, reliefne oblike. Zato psevdokras ni tip krasa, temveč ki so prekrita z neprepustno krovnino. Nedav- geomorfno okolje, ki ima podobne reliefne oblike no je pridobila pozornost tipizacija, ki razlikuje (De Waele, Gutiérrez, 2022). med epigenim in hipogenim krasom glede na izvor V Sloveniji je kras prvi sistematiziral Melik vode in njeno agresivnost (Klimchouk, 2007; Pal- (1935), ki je uporabil Cvijićev pristop in kras razmer, 2007). Na epigenem krasu je značilen navzdol delil na dva tipa: holokras in merokras. Pozneje je usmerjen pretok podzemne vode, ki se napaja Šerko (1947) izdelal tipizacijo za celoten Dinar-z meteorno vodo ali vodo, ki izvira iz nekraških ski kras Jugoslavije, ki temelji na načinu delovanja zaledij. V nasprotju s tem je hipogeni kras definiran kraške hidrologije in na značilnostih oblikovanosti 12 Uroš Stepišnik | površja. Želel se je distancirati od Cvijićeve (1924) krasu, v Sloveniji pa so bila med ta območja vklju-tipizacije, ki je kras razvrstila na popolni in del- čena kraška območja v Julijskih in Savinjskih Al-ni kras ter vmesne tipe, poimenovane po tipičnih pah, Zasavskem hribovju, vzhodnih Karavankah kraških pokrajinah v Franciji, kot so Causses in in na Gorjancih (Šerko, 1947). Jura. Šerko (1947) je osrednji del Dinarskega gor- Različne tipizacije slovenskega krasa, ki teme- stva opisal kot globoki kras, kjer so vse klasične ljijo predvsem na dopolnjevanju Šerkove (1947) kraške oblike, kot so obsežne brezvodne vrtačaste hidrološke delitve, sta večkrat objavila Gams in pokrajine, mnoge ponikalnice in velike jame. S Habič. Habič (1969) je dopolnil hidrološko razde-terminom plitvi kras je opisal robove Dinarske- litev na osnovi načina odtoka vode, kjer loči med ga krasa, ki obdajajo globoki kras. V Sloveniji je enostavnimi odtočnimi območji, območji globoke-plitvi kras povezoval s Tržaškim Krasom, krasom ga krasa s kombiniranimi pretočno-odtočnimi la-vzhodne Suhe krajine in krasom v Beli krajini. stnostmi, območji z mešanim površinskim in pod-Glede na oblikovanost površja je ločil obalni goli zemeljskim pretokom ter območji plitvega krasa, kras, visokogorski kras s kotliči in pokriti kras. kjer se združujeta podzemeljski pritok in površinski Med primere pokritega krasa je uvrstil območja odtok (slika 3). teras na Sorškem polju, območje Dobrav, kras se- Gams (1974) je v podrobnem pregledu slo- verno od Celjske kotline ter kras v Halozah in na venskega krasa opisal različna kraška območja Maclju. Za kraška območja zunaj Dinarskega kra- tako v Sloveniji kot tudi v drugih delih nekdanje sa je uporabljal enake kriterije kot pri Dinarskem Jugoslavije. Kras je razdelil na odtočne, vključno Murska Sobota Maribor Velenje Kranj Celje Ljubljana Nova Gorica Odtočne regije Novo mesto globoki kras s Postojna podzemeljskimi tokovi nekras s podzemeljskim Kočevje odtokom Koper plitvi kras s površinskimi tokovi Pretočne regije Avtor: Peter Habič, 1969 menjava različnega odtoka Kartografija: Lena Kropivšek, Tinkara Mazej Vir podlage: ESRI, 2024 podzemeljski tok 0 25 50 km © Oddelek za geografijo, FF UL, 2024 površinske in kraške vode Slika 3: Hidrološka tipizacija slovenskega krasa (Habič, 1969). | Geomorfologija krasa Slovenije 13 z globokim krasom s podzemeljskim pretokom in odtočno funkcijo ter nizki primorski, notranjski in plitvim krasom s površinskimi tokovi, ter pretočne dolenjski kras s prevladujočo hidrološko funkcijo regije, kjer loči kras s ponikalnicami in kraška ob- pretočnega krasa. Plitvi kras v Sloveniji obsega di-močja z mešanim odtokom. V svojem regionalnem narsko-alpski vmesni, osamljeni kras, ki vključuje pregledu je uvedel tudi regionalno tipizacijo krasa delni fluviokras, plitvi in izolirani kras ter sufozij-po Cvijićevem (1924) zgledu, ki ne temelji na geo- ski kras. Vsi ti kraški tipi imajo kombinirano hi-morfoloških ali hidroloških značilnostih območij, drološko funkcijo odtočnega in pretočnega krasa pač pa kras z vidika geografske lege deli na alpski, (Habič, 1982). dinarski in osamljeni. Alpski kras zajema Julijske Poznejše tipizacije večinoma temeljijo na re- Alpe, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe, di- gionalni tipizaciji, ki jo je uvedel Cvijić (1924), na narski kras obsega primorski, notranjski in dolenj- slovenski kras pa sta jo prilagodila Gams (1974) ski kras, medtem ko izolirani kras pokriva manjša in Habič (1982), ki kras delita na alpski, dinarski, območja, predvsem v predalpskem delu Slovenije. vmesni in izolirani. To tipizacijo so v različnih de-Habič (1982) je v okviru speleološke karte lih uporabili številni avtorji (npr. Šušteršič, 1991; Slovenije kras razvrstil v globoki in plitvi kras (sli- Novak, 1993; Kranjc, 1998; Mihevc, 1998a; Zupan ka 4). Alpski in dinarski kras je opisal kot globoki Hajna, 2004; Mihevc, Mihevc, 2021). Čeprav so se kras. Alpski kras ima lastnostih visokogorskega takšne delitve, ki temeljijo na regionalni tipizaci-in gorskega krasa ter hidrološko deluje kot od- ji krasa, izkazale za izjemno uporabne v didaktič- točni kras. Dinarski kras pa deli na visoki kras z ne namene in ponujajo jasen okvir za poučevanje, Murska Sobota Maribor Velenje Kranj Celje Alpski kras Ljubljana Alpski kras Nova Gorica Dinarski kras visoki kras Novo mesto nizki primorski kras Postojna nizki notranjski kras Kočevje nizki dolenjski kras Koper Dinarsko- Alpski vmesni in osamljeni kras delni fluviokras Avtor: Peter Habič, 1982 Kartografija: Lena Kropivšek, Tinkara Mazej delni plitvi in izolirani kras Vir podlage: ESRI, 2024 0 25 50 km delni sufozijski kras © Oddelek za geografijo, FF UL, 2024 Slika 4: Tipizacija slovenskega krasa v pregledni speleološki karti Slovenije (Habič, 1982). 14 Uroš Stepišnik | so z vidika procesne geomorfologije preveč poe- nostavljene oziroma trivialne. Obstoječe regionalne tipizacije krasa so koris- ten uvod v razumevanje osnovnih značilnosti raz- ličnih kraških območij in so ključnega pomena za širše spoznavanje krasoslovja, vendar pa nas razvoj v procesni geomorfologiji spodbuja k nadgradnji teh tradicionalnih metod z integriranim pristopom, ki omogoča globlje razumevanje kompleksnosti krasa s pomočjo analize procesov in njihovih interakcij. | Geomorfologija krasa Slovenije 15 Procesnogeomorfološka 4 PROCE sistematizacija krasa v Sloveniji Geomorfologija je znanstvena veda, ki pre- odtoka vode (Sweeting, 1973; Bögli, 1980; White, učuje oblikovanost Zemljinega površja z 1988; Ford in Williams, 2007). Za kraški sistem sta različnih vidikov, predvsem pa skozi in- značilna dva dominantna procesa preoblikovanja terpretacijo interakcij med geomorfnimi reliefa: raztapljanje, ki je glavni proces prepereva-procesi in reliefnimi oblikami. Procesna geomorfo- nja, in kemična denudacija. Ta in drugi procesi, ki logija, kot eden od prevladujočih pristopov v mo- potekajo tako na površju kot v podzemlju, obliku-derni geomorfologiji, se osredotoča na razumevanje jejo pretežno skalnato površje z raznolikimi, na vi-teh dinamičnih interakcij. Ta pristop se deli na več dez kaotično razporejenimi okroglastimi reliefnimi smeri, ki jih opredeljujejo različne skupine procesov, oblikami. V podzemlju se zaradi raztapljanja ka-značilne za posamezne reliefne tipe (Anderson, An- mnin pore razširijo v kraške kanale z visoko efektiv-derson, 2010; Goudie, Goudie, 2013; Summerfield, no prepustnostjo (White, 2002), kar omogoča, da 2013; Huggett, 2017; De Waele, Gutiérrez, 2022). padavinske vode odtekajo skozi podzemlje. Agra- Znotraj procesne geomorfologije razlikujemo dacija sedimentov v kraškem geomorfnem sistemu geomorfne sisteme oziroma geomorfna okolja, kjer je minimalna ali celo zanemarljiva. Zaradi različnih skupina dominantnih geomorfoloških procesov ob- dominantnih geomorfoloških procesov in posledič- likuje relief. Ti sistemi se razlikujejo glede na prevla- no popolnoma drugačnih značilnosti reliefa krasa dujoče procese preperevanja, denudacije, transporta ne moremo enačiti s fluvialnim geomorfnim siste-sedimentov in njihove agradacije (Summerfield, mom ali mu ga podrejati (Bögli, 1980; Ford, Wil-2013; Huggett, 2017). Geomorfne sisteme in s tem liams, 2007b; De Waele, Gutiérrez, 2022). Zaradi tudi področja procesne geomorfologije najpogoste- kompleksnosti geomorfnih procesov in hidrologije je delimo na rečne (fluvialna geomorfologija), le- ter omejitev pri raziskovanju podzemlja je kraški deniške (glacialna geomorfologija), vetrne (eolska relief med geomorfologi prepoznan kot eden izmed geomorfologija), obalne (obalna geomorfologija) in najbolj zahtevnih tipov reliefa za proučevanje in druge geomorfne sisteme (Goudie, Goudie, 2013). interpretacijo. V okviru procesne geomorfologije se kraški ge- Obstoječe geomorfološke sistematizacije kra- omorfni sistem, pogosto imenovan kar kras, obrav- sa večinoma ne uporabljajo pristopa, ki bi oblike nava kot samostojen geomorfni sistem. Čeprav ga razvrščal glede na prevladujoče procese njihovega nekateri avtorji opisujejo kot podsistem fluvialne- nastanka. Večinoma se opirajo na morfografsko ga geomorfnega sistema, se kras od njega razliku- ali morfometrično tipizacijo kraških reliefnih ob-je predvsem zaradi prevladujočega podzemnega lik (e.g. Bögli, 1980; Gams, 2003; Ford, Williams, | Geomorfologija krasa Slovenije 17 2007b). Morfometrični pristop razvršča reliefne recentnega hidrološkega delovanja. Nato smo opre-oblike na podlagi njihove velikosti, medtem ko delili specifična geomorfna okolja, kjer so ti procesi jih morfografski pristop razvršča glede na njihovo aktivni. V vsakem tipu krasa smo jih opredelili dru-oblikovanost. Poleg tega sistematizacije pogosto gače, glede na njihove specifične značilnosti delova-eklektično združujejo različne vidike, kot so geo- nja. V zaključni fazi smo za vsako geomorfno okolje morfološki, speleološki, geološki, sedimentološki in določili značilne reliefne oblike (slika 5). drugi. Ob tem se pojavlja tudi problematika upo- V Sloveniji kraški geomorfni sistem razvršča- rabe istih terminov za različne pojme, kar dodatno mo v štiri tipe: globoki kras, plitvi kras, fluviokras otežuje jasnost in doslednost taksonomije. in glaciokras. Globoki kras je tip krasa, v katerem je Trenutno v geomorfologiji obstaja vrzel v siste- dominantni proces preperevanja raztapljanje in zato matizaciji krasa, ki bi temeljila na procesnogeomor- prevladuje kemična denudacija. Padavinske vode na fološkem pristopu. Idealno bi takšen pristop vklju- globokem krasu vtekajo v podzemlje in oblikujejo čeval sistematično razvrščanje in analizo kraških jame. V tem okolju je agradacija sedimenta mini-oblik glede na prevladujoče procese v specifičnih malna. Zaradi hidroloških značilnosti ta tip krasa geomorfnih okoljih. To bi bilo v skladu s sodobni- opredeljujemo kot globoki kras, saj je gladina pod-mi praksami, ki se ukvarjajo z drugimi geomorfni- zemne vode vedno pod površjem. V globokem kra-mi sistemi, kjer se v klasični procesni taksonomiji su so geomorfni procesi, ki vplivajo na oblikovanje tipi geomorfoloških sistemov delijo na denudacij- površja, aktivni v dveh geomorfnih okoljih: na po-ska in agradacijska okolja, z značilnimi skupinami vršju in v podzemlju. Uravnana območja globokega geomorfnih procesov, ki oblikujejo površje. Vendar krasa opredeljujemo kot korozijske uravnave. Ne-pa do sedaj takšna sistematizacija, ki bi integrira- enakomerno raztapljanje in denudacija pa vodita do la procesnogeomorfološki vidik, za kras še ni bila nastanka razčlenjenega kraškega površja, oblikujejo razvita. To je verjetno posledica specifike kraškega se kopaste vzpetine, uvale in korozijske vrtače. Jame geomorfnega sistema, ki ga opredeljujeta prevladu- v podzemlju se zaradi denudacije površja preslikajo joča kemična denudacija in odsotnost agradacijskih na površje in se tako oblikujejo brezstrope jame in okolij. Zaradi teh značilnosti delovanja kraški geo- udorne vrtače. Spodjedanje v jamah zaradi podze-morfni sistem ne more slediti klasičnim taksonom- mnih tokov povzroča nastanek udornic na površju. skim modelom procesne geomorfologije. Plitvi kras je tip krasa, kjer gladina podzemne Nova procesnogeomorfološka taksonomija vode sega nad površje, zato se oblikujejo stalna ali oziroma sistematizacija krasa v Sloveniji temelji na občasna vodna telesa na površju krasa. Zaradi raz-interpretaciji geomorfoloških oblik skozi delovanje ličnega geomorfnega delovanja površinskih vod ga dominantnih geomorfnih procesov, značilnih za delimo na dve okolji: okolje stoječih vod in okolje določene geomorfne sisteme. Ta procesnogeomor- tekočih vod. V okolju stoječih vod, ki so značilne za fološki pristop (Ritter, Kochel, Miller, 2002; Shar- kraške kotanje, kot so vrtače, uvale in udornice, se ma, 2010; Summerfield, 2013), poznan kot morfo- oblikujejo stalna ali občasna jezera. Tudi večje kra-genetski in morfodinamični pristop (Pavlopoulos, ške kotanje so lahko občasno ali stalno ojezerjene, Evelpidou, Vassilopoulos, 2009; Stepišnik, 2020a), a te zaradi dimenzij uvrščamo med kraška polja. V interpretira procese oblikovanja in preoblikovanja kraških jezerih prevladuje kemična denudacija, ki reliefnih oblik ter njihovo dinamiko. deluje predvsem lateralno in jih širi. V jezerih se Pri procesni geomorfološki sistematizaciji kra- vrši tudi agradacija drobnozrnatega mehanskega sa v Sloveniji smo uporabili večstopenjski pristop. sedimenta. V okoljih tekočih vod, ki so navadno Najprej smo identificirali posamezne tipe krasa na prisotne kot reke v kanjonih, se vršita mehanska in podlagi dominantnih procesov, ki vplivajo na nji- kemična denudacija, ki dna kanjonov poglabljata. hovo oblikovanje in preoblikovanje, ter na osnovi Agradacija sedimenta je pogosto kemična v obliki 18 Uroš Stepišnik | geomorfološki tip krasa geomorfološko okolje; reliefne oblike sistem dominantni procesi korozijske uravnave površje kopaste vzpetine denudacija: kemična agradacija: / uvale korozijske vrtače globoki kras udorne vrtače podzemlje denudacija: kemična brezstrope jame agradacija: / udornice ojezerjene vrtače stoječe vode ojezerjene udornice denudacija: kemična agradacija: mehanska ojezerjene uvale ojezerjena kraška polja plitvi kras avtigeni kanjoni tekoče vode alogeni kanjoni kras denudacija: mehanska, kemična agradacija: mehanska, kemična kraške kotline prelivna kraška polja erozijski jarki fluvialna denudacija denudacija: mehanska dolki agradacija: / fluviokraške doline fluviokras fluvialna agradacija fluviokraški vršaji denudacija: / agradacija: mehanska pritočna kraška polja ledeniška denudacija kotliči denudacija: kemična, mehanska agradacija: / konte glaciokras ledeniška agradacija predledeniška denudacija: / kraška polja agradacija: mehanska Slika 5: Procesnogeomorfološka sistematizacija krasa. | Geomorfologija krasa Slovenije 19 lehnjaka in mehanska kot grobozrnati mehanski območja zelo redkih poplav, ki vključujejo poplave sediment. Kanjone po hidrološki funkciji delimo na s povratno dobo petdeset ali več let. Poleg tega smo avtigene in alogene. Krajše kanjone, v katerih vode med območja plitvega krasa uvrstili tudi okoli-vtekajo v kras ali iz njega iztekajo, opredeljujemo co površinskih vodotokov na območjih globokega kot slepe in zatrepne doline. Širše razširitve v ka- krasa. Fluviokraška območja smo identificirali na njonih so kraške kotline, medtem ko so kraška polja podlagi vizualnega pregleda oblikovanosti površja z vodotoki opredeljena kot prelivna kraška polja. z različnimi pretvorbami digitalnega modela višin. Vsi drugi tipi se od globokega in plitvega krasa Vsa kraška območja z oblikami fluviokrasa (erozij-razlikujejo po vrsti dominantnih procesov preobli- ski jarki, dolki, fluviokraške doline in fluviokraška kovanja površja, ki niso tipično kraški. Vključujejo agradacijska območja) smo uvrstili pod to kategori-namreč tudi procese, tipične za druge geomorfne jo. Glaciokraška območja so bila določena na osnovi sisteme. Te tipe so v preteklosti pogosto imenova- literature o obsegu poledenitve (npr. Bavec, Verbič, li nepopolni kras ali jih je literatura opredeljevala 2011; Kodelja, Žebre, Stepišnik, 2013; Stojilković, s pridevniki, kot so dolomitni kras, ledeniški kras, Stepišnik, Žebre, 2013; Žebre, Stepišnik, Kodelja, kontaktni kras in podobno. Pri opredeljevanju ge- 2013; Žebre, Stepišnik, 2015a; Stojilković, 2016; omorfnih okolij teh tipov krasa smo uporabili ta- Ferk in sod., 2017; Kozamernik in sod., 2018; Žeb-ksonomski pristop procesne geomorfologije in jih re, Stepišnik, 2018). Vse preostale površine krasa, ki razdelili na denudacijska in agradacijska okolja. niso bile uvrščene v omenjene kategorije, smo opre- Fluviokras je specifičen tip kraškega geomor- delili kot območja globokega krasa. Globoki kras fnega sistema, ki se pojavlja na pobočjih pokritega tako obsega 4960,35 km² ali 48 % celotnega površja krasa. Zaradi sedimenta na pobočjih je zavrt verti- krasa, fluviokras 3957,57 km² ali 39 %, glaciokras kalni odtok padavinskih vod v podzemlje, kar vpli- 1166,88 km² ali 11,3 % in plitvi kras 181,84 km² ali va na hidrološko delovanje na površju. Vode se po 1,8 % (slika 6). pobočjih pretakajo površinsko in zato prihaja do fluvialne denudacije in agradacije na teh pobočjih. Okolja fluviokrasa tako delimo na denudacijska, za katera so značilne oblike erozijski jarki, dolki in fluviokraške doline, ter agradacijska, kjer so zna- čilne reliefne oblike fluviokraški vršaji in pritočna kraška polja. Glaciokras je tip krasa, ki je bil preoblikovan z ledeniki, zato na površju prevladujejo ledeniške re- liefne oblike. Nekatere od njih se razvijejo izključno v poledenelih kraških okoljih, zato jih opredeljuje- mo kot glaciokraške. Zaradi kemične in mehanske denudacije podledeniških tokov so se oblikovala številna brezna in kotliči. V denudacijskih okoljih so se oblikovale tudi konte. Na agradacijskih glaci- okraških okoljih pa so predledeniška kraška polja. Za določitev deležev posameznih tipov krasa v Sloveniji smo uporabili prostorske podatke o obse- gu krasa. Plitvi kras smo prostorsko opredelili z ob- segom poplavnih območij (DRSV, 2023b) in priso- tnostjo vodotokov (DRSV, 2023a). Upoštevali smo 20 Uroš Stepišnik | globoki kras plitvi kras fluviokras glaciokras Murska Sobota Maribor km Celje 50 Novo mesto Velenje 25 Kočevje 0 Ljubljana Kranj Postojna Koper Nova Gorica Tinkara Mazej S Avtor: Uroš Stepišnik, 2024 Kartografija: Vir podlage: ESRI, 2024 © Oddelek za geografijo, FF UL, 2024 Slika 6: Prostorska razporeditev tipov krasa v Sloveniji. | Geomorfologija krasa Slovenije 21 POKR 5 Pokritost kraškega površja s sedimenti Kraško površje je po splošnih predstavah razčlenjena kot tista, ki jih prekriva sediment. Prav izrazito kamnito. Že prvi raziskovalci so na tej razliki v kamnitosti površja so bile zasnovane ga opisovali kot kamnito, težko prehodno, prve tipizacije krasa na holokras (nem.: holokarst) brezvodno in negostoljubno pokrajino oziroma popolni kras, ki je kamnit, in merokras (Valvasor, 1689; Nagel, 1748; Gruber, 1781; Ha- (nem.: merokarst) oziroma delni kras, ki ga prekriva cquet, 2020). Celo beseda kras naj bi izvirala iz sediment (Cvijić, 1893b; Cvijić, 1924). V slovenski besede za kamen (Kranjc, Snoj, Pleterski, 2002). strokovni literaturi se za izrazito skalnata kraška Ampak poleg kamnitih površij, ki so v skladu s okolja, kjer sklenjeno izdanja kamnina, uporablja splošnimi predstavami o krasu, se pojavljajo tudi termin goli kras. Kot sopomenka golemu krasu se takšna, ki jih delno ali v celoti prekriva sediment. uporablja tudi izraz kamniti kras ali s tujko eksokras Navadno so kamnita kraška površja v drobnem bolj (Gams, Kunaver, Radinja, 1973). Kraška površja, ki Slika 7: Pokriti (a), polgoli (b) in goli kras (c). | Geomorfologija krasa Slovenije 23 goli kras pokriti kras polgoli kras Murska Sobota Maribor km Celje 50 Novo mesto Velenje 25 Kočevje 0 Ljubljana Kranj Postojna Koper Nova Gorica Tinkara Mazej S Avtor: Uroš Stepišnik, 2024 Kartografija: Vir podlage: ESRI, 2024 © Oddelek za geografijo, FF UL, 2024 Slika 8: Prostorska razporeditev golega, polgolega in pokritega krasa v Sloveniji. 24 Uroš Stepišnik | jih prekriva sediment do te mere, da ni kamnin- polji in drugimi kraškimi kotanjami (Gams, 1962; skih izdankov, označujemo s terminom pokriti kras Habič, 1985; Gams, 1986; Gams, 2003; Komac, (Gams, Kunaver, Radinja, 1973). Za vmesne stop- 2004; Stepišnik, 2004; Mihevc, 2007; Mihevc, Zu-nje, kjer kamnina izdanja le mestoma, se uporablja pan Hajna, 2007; Kovačič, 2008; Stepišnik, 2011; strokovni izraz polgoli kras (Gams, Kunaver, Ra- Stepišnik, Gostinčar, 2020). dinja, 1973). To tipizacijo lahko opredelimo tudi s hidrogeološkimi conami krasa (Ford, Williams, 2007b). Kot pokriti kras opredeljujemo območja, Goli kras kjer epikraško cono prekriva cona talnega prenika- nja oziroma sediment. Polgoli kras vključuje tista Goli kras je vezan na kamnine, ki so bolj odporne območja, kjer epikraška cona le mestoma izdanja na mehansko preperevanje, kot so masivni in debe-na površje. Kot goli kras pa opredeljujemo območja, loplastoviti apnenci. Na teh kamninah prevladuje kjer epikraška cona izdanja na površje in je ne prek- kemično preperevanje nad mehanskim prepere-riva sediment (slika 7). vanjem. Posebej značilna območja golega krasa so Različna litološka zgradba, pestrost površin- pobočja in vrhovi kopastih vzpetin, kjer je prisotna skih geomorfnih procesov, klimatske značilnosti in tudi intenzivna denudacija organskega in drugega vegetacijski pokrov vplivajo na kamnitost kraških mehanskega sedimenta (slika 9). območij v Sloveniji. Literatura pogosto povezuje Posebna oblika golega krasa je griža, ki nasta- pojavnost golega krasa z visokogorjem, pojavnost ne zaradi mehanskega razpadanja kamnine v skalne pokritega krasa pa z dolomitnimi območji, kraškimi bloke (slika 10). Ti veliki in kaotično razporejeni Slika 9: Goli kras pri Cerju na matičnem Krasu. | Geomorfologija krasa Slovenije 25 Slika 10: Griža na Špiku pri Selih na matičnem Krasu. bloki lahko v celoti ali delno prekrijejo kamninsko reliefnih oblik se nekatere pojavljajo tako pogosto, podlago, s čimer se oblikuje griža (Gams, Kunaver, da jih imenujemo z lastnimi termini. Celotno sku-Radinja, 1973). Griža se običajno razvije na apnen- pino manjših reliefnih oblik, ki nastanejo na površi-cih, ki so zaradi sedimentnih (lezike) ali tektonskih ni kamnine zaradi kemičnega preperevanja, imenu-nezveznosti prepereli na bloke. Ti bloki so odpor- jemo drobne skalne oblike oziroma mikrokraške oblike ni proti nadaljnjemu mehanskemu razpadanju na (Gams in sod., 1962; Ginés, 2009; Veress, 2009a). manjše frakcije. Razlikovati je treba med grižo in Na ravni površini nastanejo škavnice, v smeri naj-sedimenti na pobočjih, ki so posledica graviklastič- večjega strmca raznovrstni žlebiči, ob razpokah v nih procesov, kot so melišča in podorni bloki. Sle- kamnini pa škraplje. dnji niso primer golega krasa, temveč predstavljajo Škavnice so majhne kotanje na površini ka- sedimente na pobočjih. mnine (Gams, Kunaver, Radinja, 1973), ki so v tlo- Na kamninskih izdankih golega krasa, kjer je risu okroglih ali nekoliko podolgovatih oblik (slika dinamika mehanskega preperevanja bistveno manj 11). Njihova dna so izrazito ravna, nizke stene pa intenzivna od kemičnega preperevanja, se zaradi so nekoliko izpodjedene. Termin srbsko-hrvaškega kemičnega preperevanja oblikujejo značilne relie- izvora ( kamenica) je prek nemške oblike Kamenitza fne oblike. Intenziteta raztapljanja ne deluje pov- prešel v mednarodno rabo (Kranjc, 2008). Sloven-sem enakomerno, ampak je to na nekaterih delih ski termin ima najverjetneje izvor v pomanjševalnici intenzivnejše kot v okolici. Tako na površini ka- besede škala (tudi škalna), ki v primorskem dialektu mnine nastanejo zajede dimenzij od nekaj milime- pomeni stopnica in ima izvor v italijanskem jezi-trov do več deset metrov. V množici najrazličnejših ku ( scala). Škavnice so velike od nekaj centimetrov 26 Uroš Stepišnik | do nekaj decimetrov, redko pa presežejo dimenzije stopnice na površju kamnine (Gams, Kunaver, Ra-enega metra. Največje dokumentirane dimenzije dinja, 1973). Njihove velikosti dosegajo premer od škavnic dosegajo premer sedem metrov in globino dveh do petindvajsetih centimetrov, višina polkro-pol metra (Cucchi, 2009). Nastanejo na kamnin- žnih pobočij pa je od dveh do petih centimetrov skih izdankih z majhnim naklonom, kjer voda ne (Veress, 2009c). Korozijske stopničke navadno naj-more odtekati, ampak se zadržuje v manjših kota- demo na skalnem površju ob zaprtih škavnicah, kar njah. Proces raztapljanja je pospešen tudi z bioko- nakazuje, da je njihov nastanek lahko vezan na šir-rozijo (Cucchi, 2009; Veress, 2009a). Raztapljanje jenje škavnic z raztapljanjem, ki je delno odstranilo je najintenzivnejše v bližini vodne gladine, zato so njihov rob. Korozijske stopničke so pogoste tudi škavnice relativno plitve, njihove stene pa so izpod- na nagnjenih površjih, kjer škavnice ne morejo na-jedene. Zelo pogosto jih korozija razširi do te mere, stajati. Njihov nastanek še ni dokončno pojasnjen, da se s strani odprejo, zato se voda več ne zadržuje v literatura pa jih povezuje s korozijo snežnice (Cu-njihovem dnu, pač pa odteka. Te oblike imenujemo cchi, 2009; Veress, 2009c). odprte škavnice (Gams, Kunaver, Radinja, 1973). Za nagnjene površine kamnin so značilne po- Škavnicam podobne oblike, na eni strani po- dolgovate vdolbine, ki potekajo v smeri največje-polnoma odprte, na drugi pa omejene z jasno iz- ga strmca površja. Za najmanjše tovrstne oblike raženimi polkrožnimi strmimi pobočji, imenujemo uporabljamo termin mikrožlebiči (Kunaver, 1962; korozijske stopničke (Veress, 2009c). Ime teh je Gams, Kunaver, Radinja, 1973). To so žlebovom vezano na njihovo obliko, saj te polkrožne zajede podobne podolgovate oblike, ki se pojavljajo na z ravnim dnom spominjajo na majhne vodoravne nagnjenem površju kamnine in ležijo vzporedno Slika 11: Škavnica na matičnem Krasu v bližini Sežane. | Geomorfologija krasa Slovenije 27 ena ob drugi. V prečnem prerezu so parabolične in običajno znašata od nekaj centimetrov do nekaj oblike, med njimi pa so ostri robovi. Široki so od decimetrov. Žlebiči so različno dolgi in lahko do-enega do treh centimetrov, globoki od dveh do šes- sežejo nekaj deset metrov. Navadno so vzporedni, tih milimetrov in dolgi največ okoli dvajset centi- lahko pa se navzdol združujejo, s čimer se njiho-metrov (Veress, 2009b). Nastajajo na grebenih, na ve dimenzije povečujejo; največje dokumentira-najvišjih delih kamnine, zaradi raztapljanja s pada- ne globine in širine so tudi do en meter (Veress, vinsko vodo. V spodnjem delu so manj globoki in 2009b). Žlebiče, ki se po pobočju navzdol zdru-ob izteku preidejo v plosko nerazčlenjeno površi- žujejo, imenujemo dendritični žlebiči (Kunaver, no. Te izravnane dele nagnjenih skalnih površij ob 1983). Oblikovanje žlebičev je vezano na območja, izteku mikrožlebičev imenujemo korozijske police kjer se ploskovno tekoča voda prične kanalizira- (Veress, 2009b). Imajo dolžino do nekaj deset cen- ti. Takšno združevanje vode v večje vodne curke timetrov in nastanejo zaradi korozije s ploskovnim povzroča nastanek turbulentnega toka, s čimer se tokom meteorne vode, ki priteka iz mikrožlebičev. poveča dinamika raztapljanja kamnine. Zgornji Ploskovni tok enakomerno raztaplja kamnino in jo deli žlebičev so zato navadno pod korozijskimi tako zgladi. policami ali pod odprtimi škavnicami. Na njihovo Večje podolgovate oblike od mikrožlebičev so oblikovanje poleg korozije vodnih curkov vpliva žlebiči (Kunaver, 1962; Gams, Kunaver, Radinja, tudi biokorozija ali korozija pod sedimentom, ki 1973). Prav tako kot mikrožlebiči tudi žlebiči po- jih mestoma lahko zapolnjuje. Na goli skali pre-tekajo v smeri največjega naklona površja kamni- vladujejo žlebiči z ostrimi robovi in ozkimi dni, ne. Njihova globina in širina se navzdol povečujeta če pa so bili prekriti z mahom ali sedimentom, so Slika 12: Mikrožlebiči na matičnem Krasu v bližini Sežane. 28 Uroš Stepišnik | bolj zaobljenih oblik. Tudi mehansko preperevanje mehanskega preperevanja. Pogosto potekajo prek žlebičev vpliva na njihovo oblikovanost (Kunaver, več plasti kamnine. Če so na golem krasu, so po-1983). Lahko so popolnoma ravni, če pobočje ni gosto ostrih oblik, prekrite z žlebiči. Škraplje, ki jih strmo, pa tudi meandrirajo. Takšne žlebiče opre- zapolnjuje sediment, pa so bolj zaobljenih oblik ter deljujemo kot meandraste žlebiče (Gams, Kuna- imajo na površini različne vdolbine v kamnini in ver, Radinja, 1973; Kunaver, 1983). koreninske luknje, ki nastanejo zaradi biokorozije. Škraplje so korozijsko razširjene razpoke v Oblike na škrapljah, ki so nastale pod sedimentom, kamnini, ki ležijo v epikraški hidrogeološki coni imenujemo podtalne oziroma subkutane oblike krasa. Razpoke v kamnini se širijo z raztapljanjem (Gams, 2003; Slabe, Knez, 2004). padavinske vode in raztapljanjem pod sedimentom. Goli kras v Sloveniji obsega 302 km2, kar je Škraplje namreč segajo od cone talnega prenika- 1,5 % celotne države oziroma 2,9 % celotnega nja (v primeru pokritega krasa) oziroma od površja krasa (slika 8). Prostorski obseg smo izračunali s (v primeru golega krasa) prek celotne epikraške prekrivanjem vektorskih podatkovnih slojev rabe cone do cone vertikalnega prenikanja. Te razpoke tal Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in pre-so različnega nastanka, lahko so namreč rezultat hrano (MKGP, 2023) in obsega kraških območij v napetosti v kamnini (tektonske), sedimentacijske Sloveniji. Območje golega krasa smo opredelili na nezveznosti (lezike) ali mehanskega preperevanja podlagi rabe tal, vanj smo vključili negozdna zem- (razbremenjevanje). Tako je razporeditev škrapelj ljišča, pokrita z nizko vegetacijo (pod 2 m) in zem-odvisna od gostote in usmeritve razpok, iz katerih ljišča z nepomembnim rastlinskim pokrovom ali se razvijejo, oblika pa od dinamike raztapljanja in brez njega s površino vsaj 5000 m2 (MKGP, 2023). Slika 13: Meandrasti žlebiči na Kaninu. | Geomorfologija krasa Slovenije 29 Največje površine golega krasa so v visokogorju, ki Pokriti kras je bilo preoblikovano z ledeniškim delovanjem v hladnejših obdobjih pleistocena. Ledeniška erozija Sedimenti na površju pokritega krasa so lahko lo-je denudirala cono talnega prenikanja in epikraško kalni ali pa alogeni. Lokalni sedimenti nastajajo z cono, tako da teh območij ne prekriva sediment, mehanskim in kemičnim preperevanjem kamnine ampak izdanjajo velike skalne površine. Hkrati je ter akumulacijo organskega materiala. Po drugi zaradi večjih naklonov denudacija sedimenta na strani pa so alogeni sedimenti prineseni z vetrom, teh območjih bolj intenzivna, agradacija aloge- ledeniki, najpogosteje pa z vodo, kar je značilno nih sedimentov na površju pa je zaradi visoke to- predvsem za okolja plitvega krasa. pografske lege zanemarljiva. Klimatsko pogojena V Sloveniji je pokriti kras najpogosteje priso- lega nad gozdno mejo prav tako onemogoča agra- ten na kamninah, ki intenzivno mehansko prepere-dacijo organskega sedimenta. Mnogi avtorji zaradi vajo. Dinamika mehanskega preperevanja mora biti velikega deleža golega krasa v visokogorju enačijo večja od dinamike kemičnega preperevanja, tako da goli kras z visokogorskim ali alpskim krasom (Ku- se preperina ohrani na površju. Pogosto se oblikuje naver, 1961; Kunaver, 1962; Gams, Kunaver, Ra- na dolomitih, zato se pokriti kras pogosto enači s dinja, 1973). V visokogorju Julijskih in Kamniško- terminom dolomitni kras (npr. Kranjc, 1992; Gab- -Savinjskih Alp so večja sklenjena območja golega rovec, 1994; Gabrovec, 1995; Komac, 2003; Komac, krasa na podih in grebenih, ki so topografsko nad 2004; Komac, 2006; Stepišnik, Mihevc, 2008; Go-lokalno gozdno mejo ter mejo ruševja. Tudi strma stinčar, 2016a). Poleg dolomitov so za razvoj po-južna pobočja Južnih bohinjskih gora in Jelovice, kritega krasa ugodni tudi tankoplastoviti apnenci ki niso bila poledenela, imajo zaradi intenzivnih in lapornati apnenci (Roglić, 1958; Komac, 2004). pobočnih denudacijskih procesov večja območja Pokriti kras je tudi značilen za območja tektonsko golega krasa. deformiranih kamnin, ki imajo večjo dinamiko me- Na Dinarskem krasu so območja golega krasa hanskega preperevanja (Čar, 2018). V zmerno topli prav tako vezana na strma pobočja s stenami, po- humidni klimi, kakršna je v Sloveniji, je zmrzalno dornimi bloki in melišči, predvsem vzdolž struk- preperevanje najintenzivnejši način mehanskega turnih stopenj na južnih pobočjih Kraškega roba preperevanja karbonatnih kamnin. Vezano je na (Bržanije), Trnovskega gozda, Nanosa in Snežni- zmrzovanje vode v porah kamnine (Gunn, 2013), ka. Manjša območja golega krasa so tudi na strmih zato je pokriti kras pogosto oblikovan na dolomitih, pobočjih nekaterih reliefnih oblik, kot so udornice, ki imajo večjo razpoklinsko poroznost od apnen-slepe doline, zatrepne doline, kanjoni in fluviokra- cev (Kranjc, 1992; Komac, 2004). Poleg zmrzalnega ške doline. Goli kras je tudi na vršnih delih neka- preperevanja deluje tudi temperaturno preperevanje terih kopastih vzpetin na Krasu, Slavniku, Nanosu, oziroma eksfoliacija, ki je vezana na mehanski raz-Trnovskem gozdu in Snežniku. Ta območja so bolj pad kamnine zaradi temperaturnih nihanj. Sledovi izpostavljena močni burji, kjer deluje intenzivna de- temperaturnega preperevanja so vidni v spodmolih flacija (vetrna denudacija), hkrati pa je zaradi manj Kraškega roba, kjer kamnina razpada na značilne ugodnih razmer vegetacijski pokrov preskromen, luske (Ozis, Šmuc, 2015; Ozis, 2018). da bi vplival na produkcijo organskega materiala Tudi kemično preperevanje ima ključno vlo- in pospeševal mehansko preperevanje kamninske go pri oblikovanju pokritega krasa, zlasti ko so v podlage. Večje sklenjene površine golega krasa so kamninah prisotne netopne primesi. Karbonatni tudi na nekaterih delih zahodnega Krasa, kjer je minerali se raztapljajo kongruentno, torej popolno-odsotnost vegetacijskega pokrova rezultat pogostih ma, medtem ko se nečisti apnenci, bogati z roženci, gozdnih požarov. tufi in drugimi netopnimi primesmi, ne raztapljajo enako in se kopičijo kot sediment na površju. Ta 30 Uroš Stepišnik | Slika 14: Spodmol v ostenju Kraškega roba med Velim Badinom in Krogom pri Sočergi. sediment kemično prepereva s hidrolizo, ki je ne- golega krasa. Danes pa to območje izključno zaradi kongruentno raztapljanje, pri čemer za seboj pusti agradacije organskega materiala kot posledice spre-glinene minerale kot trdne ostanke tega prepere- membe rabe tal in pogozdovanja v zadnjem stoletju vanja (Kranjc, 1986; Mihevc, Zupan Hajna, 1996; opredeljujemo kot polgoli, na nekaterih delih celo Zupan Hajna, 2002; Huggett, 2007; Anderson, pokriti kras (Zorn, Kumer, Ferk, 2015). Anderson, 2010; De Waele, Gutiérrez, 2022). Alogeni sediment na pokritem krasu je znači- Sedimenti na pokritem krasu so pogosto veza- len tudi za plitvi kras. Tako so dna kraških kotanj ni na agradacijo organskega materiala, ki je odvisna tega tipa krasa, kot so vrtače, uvale in udornice ter predvsem od rabe tal. V Sloveniji je tako pokriti ojezerjena in pretočna kraška polja, občasno ojezer-kras na apnencih prisoten predvsem v gozdovih za- jena in zato zapolnjena s sedimenti. Enako je pri radi izdatne akumulacije organskega materiala. Na vseh tipih kanjonov, vključno s slepimi in zatrep-manjši delež pokritega krasa vpliva intenzivnejše nimi dolinami, kjer površinski vodotoki agradirajo kmetovanje, zlasti paša. Hkrati se s poljedelstvom, sediment v njihovih dneh (Stepišnik, 2017a; Stepi-pašo in manjšim deležem gozda povečuje spiranje šnik, Gostinčar, 2020; Švara, 2023; Švara, Mihevc, sedimenta v kraško podzemlje. Nazoren primer to- Zupan Hajna, 2023). vrstne spremembe je matični Kras, ki so ga v prete- Alogeni sedimenti so lahko tudi rezultat lede- klosti opisovali kot izrazito kamnito pokrajino (npr. niške ali eolske agradacije. Ledeniška agradacija, ki Valvasor, 1689; Hacquet, 1778) oziroma območja je bila aktivna v hladnejših obdobjih pleistocena, | Geomorfologija krasa Slovenije 31 je imela pomemben vpliv na oblikovanje pokritega drugim vrstam vrtač, vendar jih gradijo sedimenti krasa. Obsežne študije poledenitve v Sloveniji (npr. namesto kamnin, zato jih imenujemo tudi napla-Melik, 1955b; Šifrer, 1959; Bavec, Verbič, 2011; vinske ali aluvialne vrtače (Cvijić, 1895; Gams, Ku- Žebre, Stepišnik, Kodelja, 2013; Ferk in sod., 2017; naver, Radinja, 1973). Te vrtače so zelo pogoste na Kozamernik in sod., 2018) so potrdile, da obsežna plitvem krasu, fluviokrasu in glaciokrasu (Žebre, območja slovenskega glaciokrasa prekrivajo lede- Stepišnik, 2014b). niški sedimenti, zato ga opredeljujemo kot pokri- Pokriti kras v Sloveniji obsega 4317 km2, to ti kras. Raziskave eolske agradacije v Sloveniji so je 21,3 % ozemlja Slovenije ali 42,1 % krasa (sli-redke, vendar, čeprav se zdi, da je njen današnji ka 8). Med pokriti kras smo uvrstili vsa območja, vpliv minimalen, kažejo, da so bili njeni učinki pre- kjer je kamnina prekrita s sedimenti pliocenske in cej pomembnejši v hladnejših klimatskih obdobjih, kvartarne starosti ter rdečimi boksitnimi glinami kar potrjujejo sedimenti, najdeni v določenih de- (Buser, 2010; Gostinčar, Stepišnik, 2023). Poleg lih hrvaškega krasa (Mikulčić Pavlaković in sod., tega smo za pokriti kras opredelili tudi območja 2011; Fabec, 2012; Wacha in sod., 2016; Wacha in plitvega krasa in območja fluviokrasa. Največja ob-sod., 2018). močja pokritega krasa sovpadajo z območji, ki jih Na sedimentih, ki prekrivajo kras, se pogosto gradijo raznovrstni dolomiti, ploščasti apnenci, li-oblikujejo sufozijske vrtače (slika 29). Nastajajo za- totamnijski apnenci, laporasti apnenci, laporovci in radi sufozije, ki je proces spodkopavanja ali spiranja karbonatni klastiti različnih starosti (Buser, 2010). sedimentov v podzemlje. Po svojih morfografskih Večja sklenjena območja pokritega krasa na teh ka-in morfometričnih lastnostih so te vrtače podobne mninah obsegajo skoraj celoten kras Predalpskega Slika 15: Pokriti kras na dolomitu v bližini Rakitne. 32 Uroš Stepišnik | hribovja in Dinarskega krasa s porečji Borovniščice, Večje območje obsega celotni severni del Belo-Cerkniščice, Iške in Rašce. Najdemo ga tudi vzdolž kranjskega ravnika in uravnave v zahodnem delu Dolenjskega podolja, na Posavskem hribovju in v vzdolž Lahinje in Dobličice. Alogeni sedimenti vzhodnem delu Novomeške kotline ter na Gorjan- na krasu so v večjem obsegu prisotni tudi v nižjih cih, delih Menine planine in Boču ter predstavlja predelih Novomeške kotline in vzdolž Dolenjskega celoten kras na Vzhodnih Karavankah. Pokriti kras podolja, predvsem vzdolž Grosupeljščice, Temenice je značilen tudi za manjša območja na teh kamni- in Mirne. Območja krasa, ki ga pokrivajo glacial-nah, ki so zunaj naštetih območij. Zaradi inten- ni sedimenti, so predvsem na območjih Julijskih in zivnega mehanskega preperevanja teh kamnin se Kamniško-Savinjskih Alp. oblikuje sloj preperine, ki zvezno prekriva površje, tako da kamninskih izdankov ni oziroma so relativ- no redki. Večji kamninski izdanki na teh kamninah Polgoli kras so prisotni le na strmih pobočjih, zaradi intenzivne denudacije s pobočnimi procesi. Polgoli kras obsega vsa območja krasa, ki niso Pokriti kras obsega tudi območja, ki jih prekri- ne goli ne pokriti kras. Njegova skupna površivajo sedimenti, kot so rečni sedimenti (aluvij), gli- na je 5647 km2, kar je 27,9 % površine Slovenije ne, melji, peski in tili pliocenske, pleistocenske in oziroma 55 % krasa (slika 8). Polgoli kras obse-holocenske starosti ter rdeče boksitne gline (terra ga predvsem območja, ki jih gradijo apnenci ali rossa) (Buser, 2010). Tovrstni pokriti kras je zna- apnenci z dolomiti predvsem mezozojske starosti čilen za vsa kraška polja in območja plitvega krasa. (Buser, 2010). Sediment na tovrstnih kamninah Slika 16: Polgoli kras v bližini Jurišč na Javornikih. | Geomorfologija krasa Slovenije 33 je najpogosteje organski material, ki prekriva dele površja in zapolnjuje škraplje, tako da izdanjajo le posamezni kamninski bloki ali skupine kamnin- skih blokov (slika 16). Zaplate sedimentov na teh območji so pogosto rezultat denudacije in razpada jamskih rovov z raznovrstnimi alogenimi polnili na površju (Mihevc, 1996; Mihevc, Zupan Haj- na, 1996; Šušteršič, 2004; Mihevc, 2007; Mihevc, Zupan Hajna, 2007). Tektonsko porušene cone (Čar, 2018) so zaradi lokalno zdrobljene kamnine prav tako pogost vir sedimenta na polgolem kra- su. Območja polgolega krasa v Sloveniji obsegajo večji del Dinarskega krasa od Podgorskega krasa, Slavnika, Matarskega podolja, Krasa, dela Banjšic, Trnovskega gozda, Hrušice, Nanosa, Snežnika, Menišije, Racne gore, Ribniške Velike in Male gore, Goteniške gore, Stojne, Kočevske Male gore, Poljanske gore do Suhe krajine. 34 Uroš Stepišnik | POBO 6 Pobočni procesi na krasu Velik del površja krasa Slovenije ni urav- Sediment nastane z mehanskim preperevanjem nan, ampak je nagnjen, torej ga gradijo kamnine in je prinesen iz višjih delov pobočij ali različna pobočja. Nagnjeni deli površja pa je organskega izvora. Na pokritih kraških po-krasa oziroma kraška pobočja so speci- bočjih sediment zavira vertikalni odtok padavinski fična geomorfna okolja, kjer součinkujejo kraški in vod v kras, zato se vode delno stekajo po površju pobočni geomorfni procesi. Značilnost kraških pro- ali v sediment. Tako poleg tipičnih kraških proce-cesov na površju je, da padavinske vode, ki kemično sov, ki vključujejo raztapljanje in vertikalni odtok raztapljajo kamnine, odtečejo v kraško podzemlje vode v kraško podzemlje, delujejo tudi procesi po-in ob tem poleg raztopljene kamnine odnašajo tudi bočnega spiranja sedimenta. drobnozrnate sedimente. Poleg kraških procesov na pobočjih delujejo tudi pobočni geomorfološki pro- cesi, ki jih lahko razdelimo na graviklastične procese Gola kraška pobočja in pobočno spiranje (Jennings, 1985; Summerfield, 2013; Huggett, 2017). Prepereli skalni bloki in grušč Gola kraška pobočja so območja golega in polgo-se pod vplivom gravitacije premikajo po pobočju. Če lega krasa. Vezana so na kamninsko podlago, kjer je na pobočju sediment, ki omejuje vtekanje pada- je dinamika mehanskega preperevanja kamnine vinskih vod v podzemlje, vode odtekajo po površju manjša od kemičnega preperevanja, tako da se na ali skozi sedimente v bližini površja. To povzroča površju ne akumulira zadostna količina sedimen-pobočno spiranje sedimentov. Kraška pobočja mo- ta, ki bi zavirala vertikalni odtok padavinskih vod ramo zato obravnavati kot edinstvena kraška okolja, v kras. Prav tako je na teh pobočjih zanemarljiva ki se oblikujejo zaradi vzporednega delovanja kra- akumulacija alogenega sedimenta. V Sloveniji ta ških in pobočnih geomorfoloških procesov. pobočja gradijo predvsem apnenci ali apnenci z Vrsta pobočnih procesov je odvisna od po- dolomiti mezozojske starosti (Buser, 2010). kritosti površja s sedimenti. Na golih kraških Na golih kraških pobočjih kamnina mehan- pobočjih, ki niso prekrita s sedimentom, izdanja sko razpada na manjše bloke (klaste), ki se pod kamninska podlaga. Padavinske vode vtekajo v vplivom gravitacije z valjenjem, kotaljenjem, podzemlje, zaradi česar na pobočjih ni površin- skakanjem in padanjem premeščajo navzdol po skih tokov, zato poleg raztapljanja delujejo pred- pobočju, kar opredeljujemo kot graviklastične vsem graviklastični procesi. Na pokritih kraških procese (Summerfield, 2013; Huggett, 2017). pobočjih kamninsko podlago prekriva sediment. Graviklastični material se akumulira v nižjih delih | Geomorfologija krasa Slovenije 35 pobočij v obliki melišč in skalnih blokov. Dina- 2019; Novljan, 2019). Med aktivna kraška pobo-mika graviklastičnega premeščanja je odvisna od čja uvrščamo tudi aktivna melišča in akumulaci-dinamike mehanskega preperevanja kamnine in je skalnih blokov na njih. Stene aktivnih kraških od naklonov pobočij. Z manjšanjem naklona po- pobočij so ob tektonsko pretrtih območjih pre-bočij bo dinamika graviklastičnih procesov upa- kinjene s stenskimi žlebovi. Ti žlebovi so videti dala. Ko je naklon pobočij dovolj majhen, bloki podobno kot erozijski jarki, ampak ne nastanejo s kamnine, ki nastanejo z mehanskim razpadom pobočnim spiranjem. Na teh mestih so zaradi in-kamnine, preperijo na mestu nastanka, ne da bi tenzivnejšega mehanskega preperevanja dejavnej-se transportirali po pobočju navzdol. Na osnovi ši graviklastični procesi, zato se vzdolž tektonsko aktivnosti graviklastičnih procesov ločimo aktiv- pretrtih con pobočja hitreje umikajo. V stenskih na kraška pobočja in uravnotežena kraška pobočja žlebovih so zaradi manj prepustne kamnine in za- (Stepišnik, Kosec, 2011). radi večje pokritosti s sedimentom lahko izjemo- Kot aktivna kraška pobočja opredeljujemo vsa ma prisotni tudi procesi spiranja po pobočju. pobočja, kjer delujejo graviklastični procesi. To so Dokler na pobočjih delujejo graviklastični stenasta in strma pobočja, kjer izdanja kamninska procesi, se pobočja umikajo in postajajo vse bolj podlaga, na kateri vidimo jasne oblike mehan- položna. Ko so nakloni dovolj majhni, se proces skega preperevanja, kot so ostri odlomni robovi. graviklastičnega premeščanja zaključi. Kamnina Nakloni teh pobočij so navadno višji od 25 do 30 še vedno mehansko prepereva, a je dinamika ke-stopinj (Stepišnik, 2010b; Lipar, Stepišnik, Ferk, mičnega preperevanja kamninskih blokov večja Slika 17: Aktivno kraško pobočje na Nanosu. 36 Uroš Stepišnik | od premeščanja po pobočju. Torej pride do ize- nakloni uravnoteženih kraških pobočij pa so pri načitve oziroma uravnoteženja med dinamiko kamninah, ki hitreje mehansko preperevajo (Ste-mehanskega preperevanja kamninske podlage in pišnik, 2010b; Stepišnik, Kosec, 2011). kemičnega preperevanja, zato ta pobočja imenu- jemo uravnotežena kraška pobočja. Z uravnoteže- njem obeh procesov se umikanje pobočij zaključi, Pokrita kraška pobočja kar pomeni, da se naklon pobočij več bistveno ne spreminja. Edini proces, ki deluje na uravnoteže- Pobočja, ki jih gradijo kamnine z večjo dinamiko nih kraških pobočjih, je raztapljanje, ki povzroča mehanskega preperevanja, bodo navadno prekrita relativno enakomerno denudacijo površja. Zaradi s sedimentom, zato jih imenujemo pokrita kraška prevladujočega kemičnega preperevanja se urav- pobočja. Ta v Sloveniji, z izjemo zelo strmih po-notežena kraška pobočja identificirajo po izdan- bočij, sovpadajo z območji pokritega krasa, ki ga kih kamninske podlage in skalnih blokih, ki so na gradijo predvsem raznovrstni dolomiti, ploščasti površju korozijsko zaobljeni in pogosto razčlenje- apnenci, litotamnijski apnenci, laporasti apnenci, ni z drobnimi skalnimi oblikami. Nakloni uravno- laporovci in karbonatni klastiti različnih starosti teženih kraških pobočij so različni, saj so odvisni (Buser, 2010). Na njih je dinamika mehanskega od dinamike mehanskega preperevanja kamnine. preperevanja ter agradacije pobočnega sedimenta Na masivnih in plastnatih apnencih in apnencih in organskega materiala večja od dinamike poboč- z dolomiti znašajo okoli trideset stopinj. Najnižji nega odtekanja sedimenta in kemične denudacije Slika 18: Uravnoteženo kraško pobočje kopaste vzpetine na Hrušici. | Geomorfologija krasa Slovenije 37 sedimenta. Sediment na pobočjih zavira odtok pa- Pokrita kraška pobočja, ki so se oblikovala davinskih vod v podzemlje, zato se vode stekajo po zaradi součinkovanja kraških procesov s procesi površju ali v bližini površja skozi sediment. Zaradi premeščanja sedimenta z različnimi načini spira-tega delujejo procesi premeščanja sedimenta po nja, erozije in plazenja, imenujemo fluviokraška pobočju, ki so lahko počasni in kontinuirani ali pa pobočja. Na teh pobočjih se oblikuje poseben tip hitri in občasni. Njihova dinamika je odvisna od kraškega geomorfnega sistema, ki ga opredeljuje-količine in značilnosti sedimenta ter od naklona mo kot fluviokras (Gabrovec, 1995; Komac, 2004; pobočij. Stepišnik, 2021a). Proces, ki na pobočnih sedimentih deluje re- lativno počasi, je polzenje tal. Dinamika tega pro- cesa je nekaj centimetrov na leto in deluje zara- di strižnih napetosti sedimenta v smeri naklona pobočja. Premeščanje je hitrejše, če je sediment prepojen z vodo, saj se zmanjša trenje med klasti. Spreminjanje volumna sedimenta zaradi zmrzo- vanja, oscilacij temperatur in hidratacije določenih mineralov prav tako pospešuje polzenje tal (Go- dard in sod., 2016; Huggett, 2017). Del padavinskih vod odteka ploskovno po površju, kar povzroča spiranje drobnih frakcij se- dimenta v suspenziji. Ploskovno spiranje je rela- tivno počasen proces in je bolj aktiven na pobočjih brez vegetacije. Ob večjih količinah vod na površju ploskovno odtekanje preide v linijsko, kar pomeni, da se vzdolž pobočja združuje v vodne tokove. Ti povzročajo premeščanje večjih frakcij sedimenta z erozijo. Linijsko premeščanje večjih frakcij sedi- menta po pobočju oblikuje erozijske jarke (Hug- gett, 2017). Poleg tega del padavinskih vod prehaja skozi sediment, kjer ne samo raztaplja sediment, ampak tudi odnaša drobnozrnate frakcije. To spiranje v sedimentu oblikuje kanale s premerom do 50 cm, ki lahko oslabijo in spodkopajo sediment pod po- vršjem, kar vodi do nastanka manjših sufozijskih vrtač na pobočjih (Huggett, 2017). Ob večjih količinah sedimenta na pobočjih lahko pride tudi do hitrejših premikov večjih sedi- mentnih teles, zlasti če je prepojen z vodo. Zaradi strižnih napetosti se večja gmota sedimenta pre- makne po pobočju hitreje kot okoliški sediment. Tovrstne premike imenujemo zemeljski plazo- vi, če so manjših dimenzij pa usadi (Belec, 1983; Huggett, 2017). 38 Uroš Stepišnik | GLOB 7 Globoki kras Tip krasa, ki ga opredeljujemo kot globo- oblikujejo različne tipe jam, kot so vadozna brezna ki kras, odraža površinsko oblikovanost, in freatični rovi. predvsem pa hidrološke značilnosti, ki so V okviru procesnogeomorfološkega pristopa v skladu s splošnimi predstavami o krasu globoki kras predstavlja kraški geomorfni sistem, kot kamniti in brezvodni pokrajini. Že prvi razi- kjer prevladuje raztapljanje nad preostalimi obli-skovalci so površje globokega krasa primerjali celo kami preperevanja. Kemična denudacija kot do-s puščavskimi okolji (Hacquet, 1778). Ključno la- minanten geomorfni proces oblikuje površje, saj stnost globokega krasa predstavlja vtekanje vse pa- voda odnaša produkte raztapljanja. Ta način pre-davinske vode neposredno v podzemlje, zaradi česar perevanja in denudacije ni prisoten le na površju, se pogosto obravnava kot nasprotje fluvialnih okolij. ampak tudi v podzemlju, saj padavinske vode vanj Hidrološko je globoki kras opredeljen z zna- vtekajo. Agradacija sedimenta v globokem krasu je čilnim načinom pretakanja vode. V njem so priso- zanemarljiva in ne vpliva na oblikovanje površja. tne vse tri hidrogeološke cone: vadozna, epifrea- Zaradi različnih načinov delovanja kemične denu-tična in freatična. Padavinska voda s površja vteka dacije na površju in v podzemlju delimo globoki v kras, ne da bi oblikovala površinske vodotoke ali kras na dve značilni okolji: površje in podzemlje. stoječa vodna telesa. Voda lahko vteka neposredno Površinska denudacija v globokem krasu je v epikraško cono, kar je značilno za goli kras. V predvsem posledica raztapljanja kamnine in sedi-podzemlje pa lahko vteka skozi sediment oziroma menta s padavinsko vodo. Neenakomerno razta-cono talnega prenikanja, kar upočasni dinamiko pljanje povzroča topografske razlike, zaradi česar vtekanja in je značilno za pokriti kras. Vendar pa so nekateri deli višji kot drugi. Denudacija kra-v globokem krasu voda praviloma ne teče po po- škega površja ni rezultat lateralnega premeščanja vršju, tudi če je to površje prekrito s sedimentom. sedimenta po površju, kar bi oblikovalo linijske Dinamika kemičnega preperevanja površja globo- oblike, kot so doline in slemena v fluvialnem geo-kega krasa presega dinamiko mehanskega prepe- morfnem sistemu. Denudacija, ki deluje pretežno revanja, kar zagotavlja, da količina mehanskega v navpični smeri, izoblikuje v tlorisu okroglaste sedimenta na površju ne ovira vertikalnega odtoka površinske kraške oblike, kot so kopaste vzpe-padavinskih vod v kraško podzemlje. V podze- tine in uvale ter korozijske vrtače. Nekateri deli mlju voda prehaja skozi vadozno cono v freatič- globokega krasa niso reliefno razčlenjeni in zato no, kjer lateralno odteka proti izvirom. Raztaplja- te relativno uravnane dele imenujemo korozijske nje ter smer in način pretakanja vode skozi kras uravnave. | Geomorfologija krasa Slovenije 39 Raztapljanje in kemična denudacija v podze- in večji del Snežnika ter nadalje Menišija, Krimsko mlju na oblikovanost površja delujeta posredno. Z in Mokrško pogorje, Racna gora, Velika Ribniška raztapljanjem v podzemlju nastajajo različni tipi gora, Goteniška gora in Stojna. Na vzhodu Dinar-jam. Zaradi denudacije površja in mehanskih ne- skega krasa obsega skoraj celotno Suho krajino in stabilnosti jam, ki so nastale v vadozni, epifreatični Kočevski rog, vključno z Ribniško Veliko goro in ali freatični coni, te iz podzemnih oblik preidejo na Kočevsko Malo goro, Poljansko goro in večji del površje. Deficit mase jamskega prostora se odraža v Bele krajine. Zunaj tega območja zajema Jelovico oblikovanju kotanj na površju, kot so udorne vrta- v Julijskih Alpah in večja območja v Kamniško- če, brezstrope jame in udornice (Šušteršič, 2000; -Savinjskih Alpah. Na predalpskem območju se Stepišnik, Grlj, 2018; Lipar, Stepišnik, Ferk, 2019; globoki kras razteza na manjših predelih Cerkljan-Stepišnik, 2020a). Poleg tega v podzemlju prihaja skega, Idrijskega, Škofjeloškega, Polhograjskega do agradacije sedimenta, vendar je ta proces zane- in Posavskega hribovja ter delih Menine planine, marljiv, obsega pa predvsem izločanje sige v jamah Dobroveljske planote in Ponikovske planote. Po-vadozne cone in nima pomembnega vpliva na po- leg tega je globoki kras prisoten tudi na območjih vršinsko oblikovanost krasa. kvartarnih sedimentnih kamnin v severnem delu Termin globoki kras morda ni popolnoma Ljubljanske kotline. ustrezna oznaka za ta tip krasa, saj se osredotoča bolj na hidrološko delovanje kot na dominantne procese oblikovanja površja. Nekateri avtorji so ta Korozijske uravnave tip krasa označevali kot pravi ali čisti kras (Bögli, 1980; Šušteršič, 1986), kar sicer nakazuje na prevla- Osnovni proces, ki oblikuje površje globokega kra-do kemičnega preperevanja, a termina nista ustre- sa, je kemična denudacija, ki ni popolnoma ena-zna, saj podrejata pomen drugih tipov krasa. Šerko komerna. Neenakomerna denudacija vodi v obli- (1947) je bil prvi, ki je v slovenski krasoslovni lite- kovanje površinskih reliefnih oblik z okroglastim raturi uporabil termin globoki kras za opis osredne- tlorisom (Šušteršič, 1986; Šušteršič, 1994; Šušteršič, ga dela Dinarskega gorstva brez površinskih vodnih 2000; Stepišnik, 2020a). Prevladujoče oblike so ko-tokov, kjer so prisotne kraške reliefne oblike v kla- paste vzpetine in uvale, ki dajejo globokemu krasu sični obliki. Po Slovenski kraški terminologiji (Gams, značilno podobo kopastega krasa, pogosto razčle-Kunaver, Radinja, 1973) je globoki kras hidrološko njenega z vrtačami in udornicami. Poleg kopaste opredeljen kot tip krasa, kjer najgloblje reliefne ko- topografije so za območja globokega krasa značilna tanje ne segajo do gladine podzemne vode. Kljub tudi obsežna uravnana območja, imenovana koro-ohlapnosti pomena termin ostaja v uporabi za opi- zijske uravnave (Roglić, 1957; Gams, 2003; Bočić, sovanje tega tipa krasa zaradi njegove dolgoletne Pahernik, Mihevc, 2015; Stepišnik, Ferk, 2024). konsistentne rabe. Te uravnave obsegajo vse dele globokega krasa, ki Globoki kras v Sloveniji obsega 4863 km2, kar niso območja kopastega krasa. Nekatere korozijske predstavlja 24 % površine države ali 47,4 % celot- uravnave imajo lahko širino več deset kilometrov nega krasa (slika 19). Območja globokega krasa (Stepišnik, 2020a). Te uravnave so lahko razmero-litološko sovpadajo z območji raznovrstnih apnen- ma ravne, vendar jih običajno razčlenjujejo števil-cev in dolomitov (Buser, 2010). Največja sklenjena ne vrtače, udornice in posamezne manjše osamele območja globokega krasa so v Dinarskem gorstvu, kopaste vzpetine. V številne korozijske uravnave so ki vključuje Kras, Podgorski kras, Slavnik, Vremš- poglobljeni tudi kanjoni, ki so lahko hidrološko ak- čico, Matarsko podolje in Slavinski ravnik. Ta ob- tivni ali pa neaktivni. močja vključujejo tudi višje ležeče pokrajine, kot so V preteklosti so raziskovalci interpretirali obli- Banjšice, Trnovski gozd, Nanos, Hrušica, Javorniki kovanje korozijskih uravnav s fluvialnimi procesi 40 Uroš Stepišnik | globoki kras kras Murska Sobota Maribor km Celje 50 Novo mesto Velenje 25 Kočevje 0 Ljubljana Kranj Postojna Koper Nova Gorica Tinkara Mazej S Avtor: Uroš Stepišnik, 2024 Kartografija: Vir podlage: ESRI, 2024 © Oddelek za geografijo, FF UL, 2024 Slika 19: Obseg globokega krasa v Sloveniji. | Geomorfologija krasa Slovenije 41 (Cvijić, 1893a; Penck, 1900; Cvijić, 1901; Davis, 1954b). V literaturi je tako prevladovalo mnenje, da 1901; Grund, 1914a; Cvijić, 1918). Roglić (1957) korozijske uravnave nastajajo zaradi raztapljanja na je sistematično preučeval korozijske uravnave na erozijski bazi, kar vodi v bočno širjenje periodično Dinarskem krasu in jih na podlagi geomorfoloških poplavljenih uravnav. Sodobnejši raziskovalci so ve-in hidroloških značilnosti razdelil na štiri glavne činoma potrdili oblikovanje korozijskih uravnav na tipe: obrečne uravnave, morsko odprte uravnave, erozijski bazi, pri čemer niso omejeni na specifične uravnave v zaprtih kotanjah in uravnave na robovih klimatske značilnosti. Strinjajo se, da je za njihov kraških polj. Ugotovil je, da nastajajo na območju nastanek ključno dolgotrajno in stabilno obdob-kontaktnega krasa, kjer voda iz nekraškega okolja je uravnavanja na erozijski bazi (Ford, Williams, na kras prinaša sedimente, ki se odlagajo na občas- 2007a; De Waele, Gutiérrez, 2022). no poplavljenih površinah. Prav tako je trdil, da je Korozijske uravnave, značilne za kraški geo- njihov nastanek odvisen od ustreznih podnebnih morfni sistem, se od uravnav v drugih geomorfnih razmer (Roglić, 1957). Podobne zaključke so ob- sistemih razlikujejo po tem, da jih gradi kamnina, ki javili tudi drugi raziskovalci v svojih študijah kra- je le deloma pokrita s sedimenti, medtem ko druge ških okolij po svetu (Lehmann, 1954; Wissmann, nastanejo predvsem zaradi rečne ali obalne agradacije Slika 20: Tipi korozijskih uravnav: kraški ravniki (a), suha kraška polja (b), robne uravnave kontaktnega krasa (c) in robne uravnave fluviokrasa (d). 42 Uroš Stepišnik | Slika 21: Kraški ravnik na matičnem Krasu južno do Komna. sedimentov. Korozijske uravnave so najpogosteje po- bolj sistematičen pristop pri analizi in razumevanju dedovane reliefne oblike, ki se ne oblikujejo v globo- korozijskih uravnav v slovenskem krasu. kem krasu, temveč predvsem v plitvem krasu. V relie- Kraški ravniki so najobsežnejše korozijske fu ohranijo zelo dolgo, predvsem zaradi prevladujoče uravnave. Zanje so značilne izjemne dimenzije, saj kemične denudacije, ki enakomerno znižuje površje. lahko v širino dosežejo tudi do več deset kilome-Vendar pa dinamika kemične denudacije ni povsem trov. Značilnost kraških ravnikov je razčlenjenost enakomerna, kar pomeni, da sčasoma korozijske površja z množico kraških kotanj, kot so vrtače in uravnave postanejo reliefno bolj razčlenjene. To reli- udornice, ter manjših izoliranih kopastih vzpetin. efno razčlenjevanje postopoma vodi v transformacijo Posebna značilnost kraških ravnikov so kanjoni, ki korozijskih uravnav v kopasti kras. prav tako lahko razčlenjujejo njihovo površje. V slovenski krasoslovni literaturi se za opis ko- V Sloveniji je več obsežnih kraških ravnikov, rozijskih uravnav, glede na njihove morfografske od katerih ima vsak svoje značilnosti. Najobsežnej-in morfogenetske lastnosti, uporablja vrsta izrazov, ši je Kraški ravnik, ki se razteza na 217 km² pla-kot so kraška ravnica, kraški ravnik, zaravan, koro- note Kras. Sledi mu Belokranjski ravnik s 187 km² zijska ravnica, robna ravnica, robna ploskev, suho polje površine. Med druge večje kraške ravnike spadajo še in podobno (Gams in sod., 1962; Gams, Kunaver, ravnik Zgornje Pivke, Krški ravnik, ki leži ob zgor-Radinja, 1973; Gams, 2003). Raznolikost termino- njem toku Krke med Krko in Dvorom, ter Topliški logije v pretekli literaturi je vodila do nejasnosti pri ravnik jugozahodno od Novega mesta. Kljub različ- klasifikaciji in razumevanju njihovega nastanka in ni velikosti in geološki sestavi je skupna značilnost delovanja. Zaradi jasnejše klasifikacije in interpre- vseh teh ravnikov njihova razčlenjenost s kanjoni. tacije se korozijske uravnave delijo na štiri osnovne Na Kraškem ravniku sta Veliki Dol in Mali Dol dva tipe: kraške ravnike, suha kraška polja, robne urav- takšna kanjona, ki sta hidrološko neaktivna in ju uvr-nave kontaktnega krasa in robne uravnave fluviok- ščamo med suhe kanjone. Na drugih kraških ravni-rasa (Stepišnik, Ferk, 2024). Ta razdelitev omogoča kih so kanjoni aktivni, na primer Kolpa, Lahinja in | Geomorfologija krasa Slovenije 43 Krupa na Belokranjskem ravniku, Pivka na Ravniku kanjoni so nastali kot antecedentne doline, obli-Zgornje Pivke, Krka na Krškem ravniku in Sušica v kovane z vrezovanjem med tektonskim dvigom ali Topliškem ravniku (Stepišnik, Ferk, 2024). zaradi znižanja erozijske baze (Summerfield, 1996; Geološke in geomorfološke značilnosti neka- Stepišnik, Ferk, 2024). Prisotnost ujetih meandrov terih ravnikov se razlikujejo. Podgorski ravnik je v kanjonih kaže na to, da so reke v preteklosti tekle kompleksen, z menjavanjem plasti apnenca in fli- po poplavnih ravnicah z nizkim gradientom (Hug- ša. Delno ga razčlenjuje kanjon Grižnika, ki se čez gett, 2007). Poplavne ravnice so značilne izključno mejo v Italiji izteče v kanjon Glinščice. Kanjon je za plitvi kras, kar pomeni, da so uravnave nastale nastal z antecedentnim vrezovanjem, vendar se je na območju nihanja gladine podzemne vode v kra-vrezovanje zaključilo zaradi pretočitve vode v kras su. To je v skladu s prejšnjimi razlagami, da je bil in s tem oblikovanja ponornega kontaktnega kra- nastanek kraških ravnikov povezan z bližino ero-sa v zaledju Grižnika. Banjško-Trnovski ravnik je zijske baze oziroma z epifreatično hidrogeološko prav tako edinstven. Nekdanji enotni kraški ravnik cono (Gams, 2004; Ford, Williams, 2007a; Stepi-deli na dva dela suhi kanjon Čepovanski dol. Za- šnik, 2017b; Stepišnik, 2021b; De Waele, Gutiér-radi visoke topografske lege ima Banjško-Trnovski rez, 2022). Prisotnost kanjonov na vseh kraških ravnik starejše in reliefno bolj razčlenjeno površje, ravnikih v Sloveniji potrjuje, da so nastali zaradi ki ga lahko delno opredelimo že kot kopasti kras. denudacije površja do erozijske baze. Po zaključku Nastanek kraških ravnikov še vedno ostaja uravnavanja na erozijski bazi, zaradi tektonskega predmet znanstvenih razprav. V preteklosti so ga dviganja in spuščanja gladine podzemne vode, so se raziskovalci povezovali z vplivom rek in fluvialnih vodotoki začeli poglabljati v kamninske uravnave, ali jezerskih sedimentov na območjih plitvega kra- kar je povzročilo formiranje kanjonov. V nekaterih sa, kar je Roglić (1957) opisal kot planacijo kon- primerih so kanjoni postali hidrološko neaktivni, taktnega krasa. Proces sedimentacije in poznej- kar je lahko posledica preusmeritve rečnih tokov še denudacije je povzročil preslikavo sedimentne v podzemlje ali njihovega obglavljenja v pritočnih uravnave v kamninsko podlago, s čimer so nastali delih (Stepišnik, Ferk, 2024). kraški ravniki (Roglić, 1957). V okviru klimatske Korozijske uravnave, ki ležijo v zaprtih kota- geomorfologije je Roglić (1957) procese uravna- njah, ki niso hidrološko aktivne v kontekstu plitvega vanja povezal s toplejšimi podnebnimi razmerami, krasa ali fluviokrasa, se klasificirajo kot suha kraška ki so bile v pliocenu na območju Dinarskega kra- polja. Značilnost teh polj so ravna dna, ki jih gradi sa. Sodobnejša literatura razlaga kraške ravnike kot kamnina in so delno prekrita z zaplatami sedimen-posledico uravnavanja v erozijski bazi (Gams, 2004; tov. Ta dna so razčlenjena z visoko gostoto vrtač ter Ford, Williams, 2007a; Stepišnik, 2017b; Stepišnik, posameznimi udornicami in manjšimi kopastimi 2021b; De Waele, Gutiérrez, 2022), kjer stabilna vzpetinami, ki predstavljajo ostanke nekdan jih hu-erozijska baza omogoča kemično denudacijo do mov na poljih. njene višine, pod katero se proces denudacije ustavi. Najobsežnejše suho kraško polje v Sloveniji To povzroči obsežno uravnavanje kamninske pod- je Logaško-Begunjski ravnik, ki se razprostira na lage. Za ta proces so potrebne stabilne tektonske in površini 22 km². Ta korozijska uravnava se razteza hidrogeološke razmere, ki omogočajo dolgotrajno med Logatcem in Begunjami pri Cerknici. Gradi uravnavanje površja (Gams, 2004). Čeprav okoljski ga kamninska podlaga, ki jo mestoma prekrivajo dejavniki, ki so omogočili te razmere, ostajajo ne- zaplate sedimenta. Razčlenjena je z veliko gostoto jasni, so kraški ravniki pogosta oblika na območjih vrtač, posameznimi udornicami in manjšimi ko-globokega krasa. pastimi vzpetinami. Po morfodinamični klasifika- Kanjoni so značilni za vse kraške ravnike na ciji kraških polj (Stepišnik, 2020a) je bil Logaško-Dinarskem krasu, vključno s tistimi v Sloveniji. Ti -Begunjski ravnik v preteklosti pritočni tip polja. 44 Uroš Stepišnik | To dokazujejo sedimenti na uravnavi in sledovi v bližini Grčaric. Njegovo dno je razčlenjeno z nekdanjega toka Cerkniščice, ki je pred preto- vrtačami, v južnem delu pa ima ohranjeno zat- čitvijo na Cerkniško polje tekla skozi to območje repno dolino, v kateri so bili v preteklosti izviri (Šušteršič, Šušteršič, 2003). Drug primer suhega (Stepišnik, Ferk, 2024). kraškega polja, ki je prav tako nekoč delovalo kot Suha kraška polja so podtip korozijskih urav- pritočni tip, je Hrastov dol (slika 22) v severnem nav. Roglić (1957) jih je definiral kot uravnave v delu Suhe krajine. Tudi to polje ima uravnano dno, zaprtih kotanjah. Kljub temu so nekateri avtorji v to razčlenjeno z vrtačami. Dno prekrivajo sedimen- kategorijo vključili tudi hidrološko aktivna kraška ti, ki so nekoč pritekali iz severnega pobočja, kar polja in kraške kotline (Roglić, 1957), kar ni ustre- je razvidno iz dolkov, ki jih najdemo na tem delu zno, saj v takšnih primerih prevladujejo sedimen- (Stepišnik, Ferk, 2024). tne uravnave, ne pa kamninske uravnave. Večinoma V Sloveniji sta tudi dve suhi kraški polji, imajo dna suhih kraških polj kamninsko podlago, ki sta bili v preteklosti prelivni polji (Stepišnik, ki je na mestih prekrita z zaplatami sedimentov. 2020a). Prvo je v zahodnem delu Suhe krajine, Nekatera polja postanejo suha zaradi pretočitve vo-blizu naselja Polom. Zanj je značilno uravnano dotokov ali sprememb v hidrogeoloških razmerah kamnito dno, ki je razčlenjeno z množico vrtač in kraškega vodonosnika, kar vodi do znižanja gladi-delno prekrito z zaplatami sedimentov. Vidni so ne podzemne vode. Prekinitev vodnega dotoka iz tudi ostanki rečne struge nekdanjega vodotoka, fluviokraških zaledij je pogosto vzrok za odsotnost ki je imel izvir na dveh lokacijah v zahodnem, površinske vode na pritočnih poljih, kar velja tudi pritočnem delu uravnave in iztek na jugovzho- za robne uravnave fluviokrasa. Na teh poljih so na dnem, odtočnem delu. Drugo suho prelivno polje pritočnih delih ohranjene suhe fluviokraške doline se razteza med Ribniško Veliko goro in Stojno, in dolki. Na slovenskem krasu so tako suha pritočna Slika 22: Suho kraško polje Hrastov dol. | Geomorfologija krasa Slovenije 45 kot tudi suha prelivna kraška polja. Slednja so za- podolja (slika 23) in Slavinski ravnik; tu je voda iz prte kraške kotanje z ravnim dnom in nerazčlenje- eocenskih flišev pritekala na kraško površje, kjer je nimi pobočji. Na vseh suhih poljih je visoka gostota odložila sedimente. Na Kočevskoreškem in Rajn-vrtač, pri čemer so na nekaterih še vedno ohranjene dolskem ravniku pa so se odlagali sedimenti, ki so suhe rečne struge, ki so dokaz nekdanjih površin- pritekali iz nekarbonatnih klastičnih sedimentnih skih vodotokov. kamnin karbonske in permske starosti. Na litološ- Robne uravnave predstavljajo specifičen tip ko- kih stikih so se na nekdanjih pritočnih območjih rozijskih uravnav, ki so se oblikovale na nekdanjih oblikovale slepe doline, kjer voda še vedno vteka v agradacijskih območjih kontaktnega krasa in fluvi- podzemlje. Na območjih pritokov na Matarskem okrasa. Te uravnave so nastale tam, kjer so fluvial- podolju in na Slavinskem ravniku so se ohranili tudi ni sedimenti prekrivali robne dele kraških območij. reliktni vršaji, zaradi česar je kraško površje v bližini Sčasoma so ta območja postala hidrološko neaktivna, litološkega stika nekoliko nagnjeno. Kočevskoreški pri čemer so bili sedimenti denudirani do te mere, in Rajndolski ravnik sta v bližini litološkega stika da na površju izdanja kamninska podlaga. V Slove- relativno uravnana. niji so robne uravnave kontaktnega krasa značilne Roglić (1957) je opredelil robne uravnave za bližino geoloških stikov med eocenskimi fliši in kontaktnega krasa kot posebno vrsto korozijskih karbonskimi in permskimi klastičnimi kamninami uravnav, ki nastanejo, ko voda iz nekraškega okolja ter zakraselimi karbonatnimi kamninami. Vodotoki, prinaša sedimente na kras. V sodobnejših študi-ki so pritekali iz nekarbonatnih kamnin na zakrasela jah se te uravnave imenujejo tudi pritočno-robne karbonatna območja, so odlagali sedimente v obliki korozijske uravnave (De Waele, Gutiérrez, 2022). vršajev ali naplavnih ravnic. Ko je proces agradaci- Njihov nastanek je posledica denudacijskih proce-je sedimentov prenehal, je denudacija sedimenta sov, pri katerih se sedimentne uravnave preslikajo povzročila, da so se te sedimentne uravnave preslika- v kamninsko podlago. Na območjih pritokov so se le v karbonatno kamninsko podlago. ohranili reliktni vršaji (Stepišnik, 2009; Stepišnik, V Sloveniji sta dve robni uravnavi kontaktnega 2010a), zaradi česar je površje ob stiku s flišnimi krasa: uravnava severozahodnega dela Matarskega kamninami eocenske starosti rahlo nagnjeno. Po Slika 23: Robni ravnik kontaktnega krasa pri Slopah na Matarskem podolju. 46 Uroš Stepišnik | drugi strani pa so robne uravnave kontaktnega 1974), je pravi vzrok zmanjšanje dotoka fluvial-krasa, ki so v stiku s klastičnimi kamninami kar- nih sedimentov na dno polj, enako kot pri robnih bonske in permske starosti, v bližini litološkega uravnavah kontaktnega krasa. stika razmeroma ravne in brez reliktnih vršajev. Robne uravnave fluviokrasa na slovenskem Vendar pa ostajajo razlogi za razlike v oblikah krasu, ki so nastale na distalnih delih pritočnih teh robnih uravnav, glede na litološke razlike na polj, tvorijo nekakšne kamninske terase nad ak-pritočnih območjih, še vedno nejasni (Stepišnik, tivnimi deli polj. Najpogosteje so razčlenjene z Ferk, 2024). veliko gostoto vrtač. Med primeri teh uravnav Robne uravnave fluviokrasa so nastale na so ob Vrbovškem polju, Logaškem polju, Rakov-območjih, kjer so se odlagali sedimenti iz fluvi- ško-Unškem polju in Dobrepolju. Najobsežnejša okraških območij na kraška. Te sedimentne aku- robna uravnava fluviokrasa v Sloveniji, Ribni-mulacije tvorijo večje uravnave, ki jih po morfo- ško-Kočevska robna uravnava, se razprostira na dinamični klasifikaciji opredeljujemo kot pritočna vzhodnem robu Ribniškega in Kočevskega polja, kraška polja (Stepišnik, 2020a). Z zmanjševanjem ki obsega približno 52 km². V preteklosti so poleg dotoka sedimentov se distalni rob polja pomak- reke Bistrice, ki ima porečje na fluviokraškem za-ne proti pritočnemu delu, kar vodi do hidrološke ledju, pritekali tudi reka Tržiščica in drugi manjši neaktivnosti teh oddaljenih delov. Prehod med vodotoki s severa, ki izvirajo v permskih klastič- aktivnimi in neaktivnimi deli je lahko blag ali os- nih sedimentnih kamninah. Velikost te uravnave ter v obliki kamninskih jež. Neaktivni deli polja je verjetno povezana s skupnim dotokom iz dveh se sčasoma preoblikujejo v kamninske uravnave, ki različnih zaledij, zaradi česar jo lahko opredelimo jih mestoma prekrivajo zaplate sedimentov, zato kot kombinacijo robnih uravnav kontaktnega kra-jih imenujemo tudi reliktni deli polja. Za te urav- sa in fluviokrasa. nave je značilna tudi velika gostota vrtač. Čeprav Nekatere robne uravnave fluviokrasa v Sloveni- to vrsto uravnavanja na robovih pritočnih kraških ji se ločijo po svoji morfogenezi, saj niso locirane na polj literatura pogosto pripisuje tektonskim pro- obrobju polj, temveč so se razvile pod fluviokraški-cesom (Gams, Kunaver, Radinja, 1973; Gams, mi pobočji. Na teh mestih so v preteklosti pritekali Slika 24: Robni ravnik fluviokrasa ob Ribniškem polju. | Geomorfologija krasa Slovenije 47 Murska Sobota kras kraški ravnik robna uravnava fluviokrasa robna uravnava kontaktnega krasa suho polje Maribor Korozijske uravnave km Celje 50 Novo mesto Velenje 25 Kočevje 0 Ljubljana Kranj Postojna Koper Nova Gorica Tinkara Mazej S Avtor: Uroš Stepišnik, 2024 Kartografija: Vir podlage: ESRI, 2024 © Oddelek za geografijo, FF UL, 2024 Slika 25: Prostorska razporeditev korozijskih uravnav v Sloveniji. 48 Uroš Stepišnik | vodotoki in s sedimenti prekrili nižje ležeče dele Kitajski raziskovalci so že v začetku 17. stole- kraškega površja. Prekinitev dotoka sedimentov tja opisovali kraške vzpetine kot najbolj značilno je povzročila denudacijo sedimentov in preslikave obliko krasa in za njih razvili termine, ki so bili uravnav v kamninsko podlago. Na primer, na Po- pozneje sprejeti v moderno kitajsko krasoslovje ljanskem ravniku je sediment pritekal s severa, kjer (Zhu in sod., 2013). V tropskem in subtropskem danes občasno izvira vodotok, medtem ko je na krasu razlikujemo kopaste vzpetine, ki se pojavlja-Spodnjeloškem ravniku sediment pritekal z vzhod- jo v skupinah – fengcong (slov.: šop vrhov), in tiste, nega pobočja, ki je recentno razčlenjeno s številni- ki se pojavljajo posamično – fenglin (slov.: gozd mi dolki. vrhov) (Sweeting, 1973; Ravbar, 2002; Zhu in Robne uravnave na distalnih delih pritočnih sod., 2013). V drugi polovici 20. stoletja so trop-kraških polj literatura opisuje s terminom uravnave ski kopasti kras začeli raziskovati tudi evropski na robovih kraških polj (Roglić 1957) ali korozijske krasoslovci (Lehmann, 1954; Wissmann, 1954a), terase ob poljih (Ford, Williams, 2007a; De Waele, brez predhodnega poznavanja kitajske literature. Gutiérrez, 2022a). Gams (1973a) je interpretiral Uvedli so nove termine, izhajajoče iz evropskih morfogenezo teh robnih uravnav kot rezultat več- jezikov, za opisovanje kopastega krasa ( kegel-faznega razvoja polj in tudi kot posledico tekto- karst, cockpit karst, polygonal karst, pinnacle karst) nike. Vendar so poznejše raziskave pokazale, da je (Lehmann, 1954; Wissmann, 1954a; Williams, nastanek teh uravnav v resnici posledica denuda- 1972), kopastih vzpetin ( turmkarst, mogote, cone, cije sedimentnih uravnav in njihovega preslikanja piton, pesino, hum) (Williams, 1972; Day, Che-v kamninsko podlago (Stepišnik, 2021c; Stepišnik, noweth, 2004) in vmesnih kraških kotanj ( cockpit, 2021b; Stepišnik, Ferk, 2024). uvala) (Brook, Hanson, 1991; Day, Chenoweth, 2004; Williams, 2004; Williams, 2006a; De Wa- Kopaste vzpetine ele, Gutiérrez, 2022) ter podali nove interpretacije njihovega nastanka in preoblikovanja. Raziskovanje krasa na tropskih in subtropskih Neenakomerna dinamika kemične denudacije območjih je vplivalo na percepcijo in študije kopas-površja globokega krasa povzroča vertikalno razčle- tega krasa v zmerno toplih klimah, vključno s Slove-njevanje površja, zato so nekateri deli v višji, drugi nijo. Ta vpliv je privedel do interpretacije kopastega pa v nižji topografski legi (Šušteršič, 1986; Šušter- krasa v zmernih podnebjih kot fosilnega reliefa, ki šič, 1994; Šušteršič, 2000; Stepišnik, 2020a). Višje izvira iz obdobij, ko so prevladovale ugodne trop-dele reliefa imenujemo kopaste vzpetine, nižje dele ske klimatske razmere (Brook, Ford, 1978; Brook, pa uvale (Gams, Kunaver, Radinja, 1973; Stepi- Hanson, 1991). Enako velja za kopasti kras v Slo- šnik, 2020a). Tip reliefa, kjer prevladujejo te oblike, veniji, ki je bil razumljen kot fosilni kras iz toplejših označujemo kot kopasti kras. V toplih in vlažnih obdobij miocena in pliocena (Gams, 1974; Habič, klimatskih okoljih so kopaste vzpetine dominantne 1978; Habič, 1980; Habič, 1985; Gams, 2003; Ste-reliefne oblike, saj imajo velike višine in strma po- fanovski, 2018). Zaradi te interpretacije je bil ko-bočja. V literaturi tovrstni kopasti kras opredeljuje- pasti kras na zmernih klimatskih območjih deležen jo kot tropski kras ali pa s terminom stožčasti kras manjše pozornosti in je posledično slabše raziskan. (Gams, 2003; Ford, Williams, 2007b). V zmerno Čeprav kopaste vzpetine predstavljajo eno toplih klimatskih okoljih je razčlenjenost reliefa izmed najbolj značilnih reliefnih oblik globoke-kopastega krasa manj izrazita. Kljub temu je kopas- ga krasa, je bilo njihovo raziskovanje v preteklosti ti kras najznačilnejša pojavna oblika globokega kra- omejeno, do te mere, da Slovenska kraška termino-sa, poleg območij korozijskih uravnav (Stepišnik, logija (Gams, Kunaver, Radinja, 1973) za to obli-Ferk, 2024). ko ni razvila niti specifičnega termina. V slovenski | Geomorfologija krasa Slovenije 49 krasoslovni literaturi se pogosto označujejo kot Dinarskem krasu imajo kopaste vzpetine relativne kopasti vrhovi (Gams, 2003), kar pa ni primerno, višine do okoli 150 metrov in naklon pobočij do saj ta izraz opredeljuje le njihove najvišje točke. približno 15 stopinj (Stefanovski, 2018). Strmejša Habič (1968) je kopaste vzpetine razvrstil glede pobočja so zelo redka. Kopaste vzpetine se na po-na njihovo obliko in razporeditev s termini, kot vršju lahko pojavljajo izolirano, a so najpogosteje v so kucelj, hum in kovk. Kuclji so stožčaste oblike, skupinah ena ob drugi, ali pa se pojavljajo v lini-humi pa pravilne kopaste oblike, medtem ko imajo jah, kot slemena, ki jih sestavljajo kopaste vzpetine kovki strma pobočja. Če so kovki večjih dimenzij (Stefanovski, 2018). in sestavljeni iz več kopastih vzpetin, jih imenuje Danes se klimatska interpretacija nastanka ko- grmade (Habič, 1968). Ta poimenovanja se v slo- pastih vzpetin ne uporablja več, saj se ta oblika po-venski krasoslovni terminologiji niso uveljavila, javlja na globokem krasu v vseh klimatskih pasovih. saj ne podajajo dovolj natančnih morfometričnih Razlika je le v oblikovanosti pobočij (Gams, 1965; kriterijev za razlikovanje v praksi (Stefanovski, Gams, 2003). Kopaste vzpetine so na območjih, 2018). Poleg tega se danes izraz hum uporablja kjer so procesi kemične denudacije manj intenziv-izključno za osamelce na kraških poljih (Gams, ni, medtem ko je dinamika denudacije v reliefnih Kunaver, Radinja, 1973; Kranjc, 2008; De Waele, znižanjih med njimi višja. Večjo aktivnost denuda-Gutiérrez, 2022). cije pripisujemo tako tektonsko bolj pretrtim co- Kopaste vzpetine imajo v tlorisu okroglasto nam kot litološko manj odpornim kamninam, zato obliko in se dvigajo nad okolico deset ali več sto je razporeditev in tlorisna oblikovanost kopastih metrov. Vendar se med seboj razlikujejo po obli- vzpetin odvisna od lokalne geološke zgradbe (Ford, kah, višini in naklonu pobočij ter medsebojni raz- Williams, 2007b; Stefanovski, 2018). Nekatere ko-poreditvi (Habič, 1968; Habič, 1980; Stefanovski, paste vzpetine lahko nastanejo tudi kot dvignjene 2018; De Waele, Gutiérrez, 2022). Na slovenskem tektonske strukture (Gams, 2003). Slika 26: Kopaste vzpetine v okolici Križne gore. 50 Uroš Stepišnik | Oblikovanost pobočij kraških vzpetin je odvi- reliefna znižanja med kopastimi vzpetinami (Willi-sna od dinamike procesov, predvsem od razmerja ams, 2004; Williams, 2006b; Stepišnik, 2020a; Stemed mehanskim in kemičnim preperevanjem ka- pišnik, Gostinčar, 2020). Njihov obod v reliefu ni mnine (Kaufmann, 2009; Stepišnik, Kosec, 2011). jasen, saj zvezno prehajajo v pobočja vzpetin, zato Na območjih intenzivnega kemičnega preperevanja je njihova razmejitev v prostoru lahko le približna. in zanemarljivega mehanskega preperevanja, kar V profilu so skledastih oblik z uravnanim dnom, v je značilnost humidnega tropskega krasa, so po- dneh imajo navadno tudi vrtače. Njihove dimenzije bočja strmejša, torej imajo vzpetine obliko kraških so odvisne od razporeditve kopastih vrhov, a navad-stožcev (Williams, 1972; Gams, 2003). V kraških no širine presegajo premer nekaj sto metrov. Na-okoljih z obratnim razmerjem, ki je prisotno v višjih stale so s pospešeno vertikalno denudacijo vzdolž geografskih širinah, so pobočja vzpetin manj strma, tektonsko deformiranih con ali vzdolž manj odpor-torej je njihova oblika bolj blaga oziroma kopasta. nih kamnin (Čar, 1982; Ćalić, 2011). Zaradi razno-Večino pobočij kopastih vzpetin v Sloveniji lahko likosti lokalnih geoloških struktur so lahko njihove opredelimo kot uravnotežena kraška pobočja (Ste- oblike različne. Če je kopasti kras okoli uval orga-pišnik, Kosec, 2011). niziran v kopaste hrbte, potem so med njimi razpo- tegnjene kotanje, ki jih imenujemo jarkaste uvale. Uvale Te lahko sestojijo iz več uval z ločenimi dni ali pa imajo enotno podolgovato dno. Dolžine takšnih uval lahko dosegajo tudi nekaj kilometrov. Strokovni izraz uvala je v krasoslovje prvič uvedel Kopasti kras, ki ga sestavljajo kopaste vzpe- Cvijić (1893b), ko je opisoval reliefne kotanje, večje tine in uvale, je v Sloveniji značilen predvsem za od vrtač, a manjše od kraških polj. Slovenska kraška Dinarski kras, na območjih, kjer ni korozijskih terminologija opredeljuje uvalo podobno kot skle- uravnav. Zelo razčlenjen kopasti kras je na pogor-dasto oblikovane kotanje z razčlenjenim dnom, ki jih Slavnika in Vremščice. Najobsežnejše enotno so večje od vrtač, a manjše od kraških polj (Gams, območje kopastega krasa v Sloveniji se razteza od Kunaver, Radinja, 1973). Izraz uvala se v srbsko- Trnovskega gozda prek Nanosa, Hrušice in Javor- -hrvaškem jeziku uporablja za označevanje dolin nikov vse do Snežnika. Prisoten je tudi na obmo-in zalivov. Etimološko izhaja iz italijanske besede čju Križne gore, Racne gore, Travne gore, Goteni-valle, ki v prevodu pomeni dolina. ške gore, Stojne ter Ribniške Velike in Male gore, Cvijić (1893b) je ob vpeljavi termina predpos- zajema pa tudi celotno Suho krajino in Kočevski tavljal, da uvale nastanejo z združevanjem vrtač in rog. Kopasti kras se pojavlja tudi na območju Kri-da se v nadaljnjih fazah razvoja krasa iz uval razvije- ma in Mokrca. jo kraška polja. Današnje razumevanje krasa zavrača njegovo ciklično interpretacijo, kar je postavilo ter- min uvala v negotov položaj (Waltham, Bell, Cul- Vrtače shaw, 2005). To se odraža v nedosledni rabi termina v slovenskem krasoslovju, kjer se pogosto zmotno Termin vrtača uporabljamo kot skupno ime za uporablja za označevanje različnih kraških kotanj, kraške kotanje, ki jih literatura (Gams, Kunaver, ki ustrezajo ohlapnim definicijam uval (npr. Habič, Radinja, 1973) opredeljuje kot okroglaste kotanje 1975; Habič, 1978; Frelih, 2003; Ćalić, 2011). Za- s premerom do okoli sto metrov in globino do oko-radi te strokovne zmede sta nujni jasna opredelitev li deset metrov. Te kotanje morajo biti bolj široke in dosledna raba termina uvala. kot globoke (Gams, Kunaver, Radinja, 1973; Gams, Uvale so kraške kotanje, značilne za kopas- 1974). Izvor besede vrtača je verjetno povezan z ti kras, ki jih moramo opredeljevati izključno kot glagolom vrteti in izhaja iz njene okrogle oblike | Geomorfologija krasa Slovenije 51 (Badjura, 1953) ali pa z besedo vrt, zaradi pogos- Na osnovi morfogeneze ločimo več različnih tih obdelovalnih zemljišč v dneh vrtač (Šušteršič, tipov vrtač, ki opisujejo glavne procese njihovega 1994). Star slovenski ljudski izraz za vrtačo je do- oblikovanja ali preoblikovanja. Prevladujoča inter-lina, ki se je prenesel tudi v nemški jezik in pozne- pretacija razvoja kraškega površja pripisuje nastanek je v mednarodno strokovno poimenovanje (Gams, večine vrtač raztapljanju površja. Te vrtače imenuje-2003). V preteklosti se je tudi v slovenski strokovni mo korozijske vrtače. Po tej interpretaciji naj bi ko-literaturi uporabljal termin dolina, a ga je pozneje rozijske vrtače nastale zaradi lokalno intenzivnejše-zamenjal termin vrtača, ki je bil v rabi v srbski in ga raztapljanja kamnine. Mehanizem korozijskega hrvaški literaturi (Frelih, 2014). oblikovanja je prvi predstavil Cvijić (1893b), ki je s Vrtače nekateri avtorji opredeljujejo kot eno svojo interpretacijo končal skoraj stoletni spor med najbolj tipičnih kraških oblik (Ford, Williams, različnimi smermi krasoslovcev; zagovorniki koro-2007b) ali diagnostičnih oblik kraškega površja zijske teorije in zagovorniki udorne teorije nastanka (Sweeting, 1973). V tlorisu niso popolnoma okro- vrtač (Gams, 1974; Gams, 2003; Stepišnik, 2010b). gle, ampak lahko kažejo na nekoliko raztegnjeno Zagovorniki slednje so namreč opredeljevali vrtače obliko z različno razčlenjenimi robovi. Razlikujejo kot oblike, ki nastanejo z udiran jem različnih vrst se predvsem po oblikovanosti pobočij in dna, zato jamskih prostorov. jih Slovenska kraška terminologija (Gams, Kuna- Korozijska interpretacija oblikovanja vrtač ver, Radinja, 1973) razvršča med skledaste, lijakaste (Cvijić, 1893b), kjer vrtačo razumemo kot znižanje in kotlaste vrtače. reliefa na točkah bolj prepustne kamnine, je bila v Slika 27: Korozijske vrtače na Rajndolskem ravniku. 52 Uroš Stepišnik | krasoslovju vsesplošno sprejeta in se je več kot sto ki nastanejo z udorom podzemnega prostora, ime-let ohranila v literaturi. V zadnjih letih pa se je iz- nujemo udorne vrtače. Za njihovo poimenovanje se kazalo, da primeri, na katerih je Cvijić (1893b) po- pogosto uporabljata tudi strokovna izraza udorni-jasnil nastanek vrtač, niso korozijske vrtače, temveč ca oziroma manjša udornica (Stepišnik, 2010b), ki so nastale zaradi kemičnega preperevanja površja in sicer opisujeta proces oblikovanja, a nista ustrezna razpadanja podzemnih prostorov zaradi denudacije za poimenovanje tovrstnih vrtač, saj udornice, ne površja (Šušteršič, 1994; Stepišnik, 2015b). Oblike, glede na velikost, nastajajo zaradi spodjedanja v ki jih je navajal Cvijić (1893b) kot tipične primere podzem lju. Oblika udornih vrtač je odvisna pred-korozijskih vrtač, so namreč različne oblike brez- vsem od stopnje njihovega razvoja. V zgodnjih fa-stropih jam, zapolnjenih z ilovnatim sedimentom. zah imajo strma navpična in stenasta pobočja, dno Drugih praktičnih dokazov o korozijskem nastan- pa je prekrito s podornimi bloki. V njihovih dneh ku vrtač v literaturi še ni, zato bo treba s prihodnji- so pogosti vhodi v jamske prostore. V starejših fa-mi raziskavami pretehtati paradigmo o korozijskem zah razvoja mehansko in kemično preperevanje ter nastanku vrtač (Resnik Planinc, 2016). pobočni procesi povzročijo preoblikovanje strme Udor jamskega stropa se šteje za najstarejšo udorne vrtače v kotanjo z blagimi pobočji in rahlo interpretacijo nastanka vseh okroglih kotanj na uravnanim ali konkavnim dnom. Udorne vrtače krasu (npr. Cvijić, 1893b; Gams, 2003). Moderna lahko ločimo od drugih vrtač le v zgodnjih stopnjah krasoslovna literatura se tudi vse pogosteje vrača k razvoja, medtem ko udornim vrtačam na starejših tej teoriji (Gams, 1974; Stepišnik, 2015b). Vrtače, stopnjah razvoja zaradi njihovih oblik, ki so enake Slika 28: Udorna vrtača Kafrna dolina na Postojnskem krasu. | Geomorfologija krasa Slovenije 53 Slika 29: Morfogenetski tipi vrtač: sufozijska (a), korozijska (b) in udorna vrtača (c). korozijskim vrtačam, najpogosteje pripisujemo ko- odraža tudi v njihovi medsebojni prostorski raz-rozijski nastanek. Različni tipi jam, iz katerih se poreditvi, ki je v splošnem zelo raznolika. Najpo-razvijejo udorne vrtače, se odražajo v različnih veli- gosteje se pojavljajo kot samostojne reliefne enote. kostih, oblikah in vsebnosti sedimentov v njihovih Več vrtač skupaj lahko tvori večje reliefno znižanje, dneh. Rezultat udora večjih jamskih dvoran so več- zato jih imenujemo sestavljene vrtače. V primerih, je udorne vrtače. Oblike nekdanjih jamskih dvoran ko si vrtače sledijo v nizu in tvorijo večjo podol-se pogosto odražajo tudi v obliki kotanj na površju govato vrtačasto kotanjo, lahko to reliefno znižanje (Gams, 1966; Šušteršič, 1983). Pri razpadu frea- imenujemo vrtačasti jarek (Gams, Kunaver, Radi-tičnih ali epifreatičnih rovov so pogosto ohranjeni nja, 1973). Na nekaterih območjih so vrtače najbolj jamski sedimenti, kot so prod, ilovica in siga (Sauro, dominantna oblika in zasedajo večji delež površja. 2003; Sauro, 2012). Vrtače mejijo ena na drugo in v tlorisu tvorijo mre- Vrtače so prostorsko vezane na zmerne ge- žo, zato se za takšna območja uporablja tudi termin ografske širine in so redkejše v drugih klimatskih poligonalni kras (Ford, Williams, 2007b). okoljih (Gams, 2000a). Razporeditev vrtač na kra- Vrtače v Sloveniji so razporejene neenakomer- škem površju ni enakomerna. Primarno sta gostota no. Največja gostota vrtač je na korozijskih urav-in razporeditev vrtač vezani na sam naklon površja. navah. Na območju Hotenjskega ravnika njiho-Gostota vrtač se bistveno zmanjša na območjih, vo število preseže celo 500 vrtač na km2 (Mihevc, kjer povprečen naklon okoliškega površja znaša več Mihevc, 2021). Nadpovprečna gostota vrtač je tudi kot deset stopinj (Kranjc, 1981; Stepišnik, 2017a; na jugu Logaško-Begunjskega ravnika, na robni Novljan, 2021). Vrtače so zato navadno najbolj fluviokraški uravnavi Ribniškega polja, Matarskem številčne na kraških uravnavah, kjer njihova go- podolju in Kočevskoreškem ravniku. Na območjih stota lahko presega tudi več sto vrtač na kvadratni kopastega krasa je manjša gostota vrtač kot na ko-kilometer (Mihevc, 2001; Mihevc, Mihevc, 2019). rozijskih uravnavah, vendar zaradi večjih dimenzij Na njihovo razporeditev bistveno vplivajo tudi ge- lahko zavzemajo večji delež površja (Frelih, 2014; ološke razmere (Gams, 1974; Gams, 2000b; Ver- Mihevc, Mihevc, 2021). bovšek, Gabor, 2019). V splošnem velja, da so manj številčne na dolomitnih območjih kot na apnen- častih (Mihevc, Mihevc, 2021). Poleg litoloških Brezstrope jame značilnosti na razporeditev vplivajo tudi strukturne razmere na območju. Vrtače so lahko vezane na raz- Brezstrope jame so kotanje na kraškem površju, lične tektonske deformacije, zato si pogosto sledijo ki nastajajo, ko se podzemne votline odprejo na v nizu (Čar, 2001; Žvab Rožič, Čar, Rožič, 2015; površje zaradi odstranitve stropa jamskih rovov s Verbovšek, 2024). V nekaterih primerih se to lahko kemično denudacijo. Za njih se pogosto uporablja 54 Uroš Stepišnik | tudi nadpomenka denudirane jame, ki se uporablja V starejši literaturi (Melik, 1955a; Melik, kot širši izraz za označevanje vseh vrst podzemnih 1961; D‘Ambrosi, 1966; Radinja, 1967) so dalj-votlin, ki se zaradi različnih oblik denudacije – obal- še kotanje brezstropih jam zmotno interpretirali ne, pobočne ali ledeniške – preslikajo na površje. kot suhe struge vodotokov, ki so se v preteklosti Oblika brezstropih jam je odvisna od obliko- pretakali čez kraško površje. Povezovali so jih to-vanosti jam, iz katerih nastanejo (slika 30), in od rej z nekdanjim fluvialnim delovanjem kraškega oblikovanosti površja (Knez, Slabe, 2002). Običaj- površja. Ti avtorji so interpretirali razvoj krasa kot no so plitve in podolgovate ter dosežejo dolžino od večfazen, kjer so se v zgodnjih fazah, ko se kraški nekaj deset metrov do nekaj kilometrov (Stepišnik, vodonosnik še ni oblikoval, vodotoki površinsko Grlj, 2018), pri čemer njihova širina redko presega pretakali čez kraško površje. To fazo razvoja krasa petdeset metrov. Pobočja so lahko blaga ali strma, so imenovali predkraška faza. Šele v poznejših fa-lahko so prisotne tudi stene, globina brezstropih zah naj bi nastopila pretočitev vodotokov v kraški jam pa navadno ne presega deset metrov. Na pobo- vodonosnik, kar so opredeljevali kot kraško fazo. čjih brezstropih jam se lahko ohranijo oblike, kot so Pri tej pretočitvi naj bi postala korita rek reliktna, fasete in druge korozijske zajede, ki so značilne za v njih pa naj bi se ohranili alogeni sedimenti, ki jamske rove. V samih jamah so navadno ohranjeni so jih reke transportirale iz nekarbonatnih zale-sedimenti, ki so zapolnjevali jamske rove. To so obi- dij (Melik, 1955a; Melik, 1961; D‘Ambrosi, 1966; čajno alogeni sedimenti, ki so pogosto laminirani, Radinja, 1967). kot so ilovice, peski in prodi. V brezstropih jamah Bahun (1969) je bil prvi, ki je opozoril na so pogosto ohranjene tudi različne oblike sige, od obstoj brezstropih jam. V svoji interpretaciji na-kapnikov do ostankov sigovih kop. Kotanje brez- stanka vrtač je sklepal, da se te oblikujejo iz jam, stropih jam lahko prehajajo v jame, kjer je strop oh- ki zaradi denudacije površja preidejo v površinske ranjen, kar neposredno dokazuje njihovo genetsko oblike. V zgodnjih fazah oblikovanja te površinske povezavo z jamami. oblike ohranjajo tloris jamskih prostorov, pozneje Slika 30: Brezstropa jama, ki se je nastala s kemično denudacijo poševnega jamskega rova. | Geomorfologija krasa Slovenije 55 pa se preoblikujejo v vrtače. Bahunovo (1969) tol- Mihevc, Zupan Hajna, 2007; Mihevc, Stepišnik, mačenje preoblikovanja jamskih rovov v površin- 2011; Grlj, Grigillo, 2014; Bosák, 2016; Bosák in ske oblike je v strokovni literaturi ostalo prezrto sod., 2016b; Knez, Slabe, 2016; Mais, 2016; Šebe-skoraj tri desetletja, vse do devetdesetih let 20. la, 2016; Čeru, Dolenec, Gosar, 2018; Čeru in sod., stoletja. Med gradnjo avtoceste čez Kras so odkrili 2018; Stepišnik, Grlj, 2018; Švara, Mihevc, Zupan in proučili številne podolgovate kotanje (npr. Še- Hajna, 2023). S tem so se odprle nove perspektive bela, 1995; Mihevc, Zupan Hajna, 1996), ki so jih pri definiranju in interpretaciji procesov nastanka prej interpretirali kot reliktna rečna korita. V teh in preoblikovanja brezstropih jam ter pri razumeva-kotanjah so našli različne plasti laminiranih sedi- nju razvoja kraškega površja. Bili so zavrnjeni mo-mentov in sige, na pobočjih kotanj pa so bile vidne deli večfaznega razvoja krasa, predvsem pa obstoj korozijske zajede, značilne za jame, oblikovane v predkraške faze razvoja krasa. Tako se je reinterpre-freatični in epifreatični coni krasa. Nekatere ko- tirala morfogeneza številnih podolgovatih kraških tanje so se nadaljevale v jame z ohranjenim stro- kotanj in sedimentnih zaplat na površju. Razume-pom (Mihevc, 1996; Mihevc, Slabe, Šebela, 1998; vanje preslikavanja jam v površinske reliefne oblike Mihevc, 2007). Prisotnost laminiranih alogenih pa je prineslo spremembe v interpretaciji dinamike sedimentov in sig ter prehod površinskih oblik v razvoja kraškega površja (Mihevc, 1998b; Mihevc, podzemne sta bila ključna dokaza, da proučevane 2001; Mihevc, Zupan Hajna, 2007; Bosák in sod., oblike niso ostanek nekdanje predkraške faze, am- 2016a; Šušteršič, 2016). pak so v resnici jamski rovi, ki so se zaradi denu- Identifikacija brezstropih jam na terenu nava- dacije preslikali na površje krasa. dno ne predstavlja zahtevne naloge, saj lahko vsem Sledile so številne objave, ki so identificirale dolgim jarkom, ki so zapolnjeni z ustreznimi sedi-ter na različne načine interpretirale oblikovanje, menti ali imajo ohranjene značilne jamske oblike, razvoj in sedimente v brezstropih jamah na raz- pripišemo razvoj iz nekdanjih podzemnih jamskih ličnih kraških območjih (Mihevc, 1996; Mihevc, rovov. Vendar pa se pri manjših odsekih brezstropih Slabe, Šebela, 1998; Mihevc, 2001; Šušteršič, 2004; jam, ki imajo obliko vrtač in so okroglaste v tlorisu, Slika 31: Brezstropa jama v bližini Dolnjih Ležeč pri Divači. 56 Uroš Stepišnik | lahko pojavi težava pri opredeljevanju reliefne ob- alogenega sedimenta vtekajo v kras. Razvoj jam like. Terenske analize nekaterih vrtač so pokazale, na teh območjih je povezan s procesom parage-da so nastale z denudacijo vertikalnih ali pošev- neze, ki oblikuje dolge vodoravne jame na nivoju nih jamskih rovov (Grlj, Grigillo, 2014; Stepišnik, podzemne vode. Rezultat denudacije dolgih vo-2015b; Resnik Planinc, 2016; Stepišnik, Grlj, doravnih jam na uravnanem kraškem površju so 2018). Čeprav je njihov nastanek povezan z denu- dolge brezstrope jame. dacijo jam, se označujejo kot vrtače, ki so skupno Najdaljše do sedaj razpoznane brezstrope ime za opisovanje manjših zaprtih kraških kotanj, jame na slovenskem krasu so na Divaškem kra-ne glede na njihov nastanek. su, na Slavinskem ravniku in na Matenjski gmajni Krajše brezstrope jame dolžine do nekaj de- pri Postojnski kotlini. Na Slavinskem ravniku je set metrov, ki jim lahko dokažemo jamsko mor- najdaljša brezstropa jama, ki je bila do sedaj iden-fogenezo, so značilne za vsa območja globokega tificirana v Sloveniji. Dolga je več kot 4,3 km in krasa (Stepišnik, 2015b; Stepišnik, Grlj, 2018). jo zapolnjujejo predvsem alogeni flišni sedimenti. Daljše brezstrope jame so običajne le na koro- Med sedimenti so ohranjene tudi sige, ki so veči-zijskih uravnavah v bližini kontaktnega krasa noma v manjših klastih, ohranjene pa so tudi večje (Mihevc, 2001; Stepišnik, Grlj, 2018; Stepišnik, sigove kope. V bližini glavnega jarka brezstrope 2020a; Švara, Mihevc, Zupan Hajna, 2023). Naj- jame so manjše jame z ohranjenim stropom, ki pogosteje se pojavljajo na območjih, kjer kon- so nekoč tvorile del enotnega jamskega sistema centrirani vodni tokovi z velikimi količinami (Švara, 2023; Švara, Mihevc, Zupan Hajna, 2023). Slika 32: Sigova kopa v brezstropi jami v Lipovih dolinah na Divaškem krasu. | Geomorfologija krasa Slovenije 57 Brezstropa jama leži nad aktivnimi paragenetsko ohranila tudi velika sigova kopa (Mihevc, 2001; preoblikovanimi rovi Markovega spodmola in Mihevc, 2007). Vodne jame v Lozi, katerih skupna dolžina znaša Na območju Matenjske gmajne pri Postojnski okoli 8,5 km. kotlini je veliko brezstropih jam, vendar o njih še Na Divaškem krasu je bila med gradnjo av- nimamo podrobnejših podatkov, saj še niso bile toceste odkrita tudi prva brezstropa jama v bli- proučene. Poleg Divaškega krasa in Slavinskega žini naselja Povir, pozneje pa so na tem območju ravnika so bile v Sloveniji proučene brezstrope identificirali še 16 večjih brezstropih jam (Šebe- jame tudi na drugih območjih, na primer brez-la, 1995; Mihevc, 1996; Nagode, 2002; Mihevc, stropa jama v Podbojevem lazu pri Rakovem 2007). Te brezstrope jame so dejansko denudi- Škocjanu (Stepišnik in sod., 2009a), brezstropa rani paragenetsko preoblikovani jamski rovi na jama Pri bunkerju na Logaško-Begunjskem rav-jugozahodnem delu korozijske uravnave Krasa, niku (Geršl, Stepišnik, Šušteršič, 1999), brez-med katerimi je najdaljši odsek brezstrope jame v stropa jama pri jami Ulica pečina na Matarskem Lipovih dolinah, ki meri v dolžino okoli tri kilo- podolju (Mihevc, 2007) in številne brezstrope metre. Brezstrope jame zapolnjujejo alogeni flišni jame na Podgorskem krasu (Grlj, Grigillo, 2014). sedimenti, na izdankih kamnine pa so ohranjene V vseh primerih gre za manjše freatične ali epi-sledi oblikovanja v jamskem okolju, predvsem freatične izdanke jam, ki jih zapolnjujejo različni fasete. V njih se je poleg majhnih kosov sige, alogeni sedimenti in siga. L sigova kopa i p o v e doline Dol Lisična 0 250 500 m Velika dolina Kartografija: Lena Kropivšek, Tinkara Mazej Škocjanske Vir podlage: ARSO, 2015 jame © Oddelek za geografijo, FF UL, 2024 Slika 33: Prostorska razporeditev brezstropih jam na Divaškem krasu. 58 Uroš Stepišnik | Udornice Čeprav se izraza kukava in koliševka pogosto v slo- venski strokovni literaturi uporabljata kot sinonima Udornice predstavljajo eno najbolj izrazitih oblik za udornico, je pomembno, da se njuna raba omeji globokega krasa, saj imajo te obsežne okrogle kraške glede na specifičen pomen vsakega izraza. kotanje pogosto značilna strma in prepadna poboč- Nastanek udornic ni povezan z udiranjem ja. Poimenovanje udornic izhaja iz starejših inter- jamskih dvoran, kot je navajala starejša literatura pretacij njihovega nastanka (Cvijić, 1893b; Cramer, (Cvijić, 1893b; Cramer, 1941). To dokazujejo pros-1941), ki so ga povezovale z udori stropov nad pod- tornine udornic, ki presegajo prostornine največjih zemnimi votlinami. Te interpretacije so se opirale na znanih jamskih dvoran, kar kaže, da udornice niso geomorfološke dokaze za udore, kot so prisotnost mogle nastati z udiranjem teh dvoran (Šušteršič, strmih in prepadnih sten, podornih blokov in po- 2000). Namesto tega se udornice razume kot relie-gostih jamskih vhodov, ki se odpirajo na pobočjih fne oblike, ki nastajajo na območjih, kjer podzem ni ali dneh udornic (Cvijić, 1893b; Cramer, 1941). tokovi tečejo skozi tektonsko deformirano kam-Vendar so sodobne študije ovrgle te starejše teorije nino (Šušteršič, 1973; Šušteršič, 1983; Šušteršič, o nastanku udornic. Namesto teorij o udiranju so- 2006; Stepišnik, 2010b). dobna razis kovanja interpretirajo njihov nastanek s Geološke strukture, ki vplivajo na nastanek postopnim posedanjem površja v tektonsko pretrtih udornic, so prelomi, območja zmanjšane prepust-conah, kar je posledica erozije v podzemlju (Šušter- nosti v kraškem vodonosniku (slika 34). Te struk- šič, 2000; Šušteršič, Čar, Šebela, 2001; Gabrovšek, ture so prepustne le na določenih mestih, s čimer Stepišnik, 2011; Kaufmann, Romanov, 2016; Lipar, se koncentrirajo večji podzemni tokovi (Šušteršič, Stepišnik, Ferk, 2019). Kljub tem novim interpreta- 2000; Šušteršič, 2003; Stepišnik, 2010b; Gabrovšek, cijam, ki razlagajo nastanek udornic kot posledico Stepišnik, 2011; Kaufmann, Romanov, 2016; Lipar, posedanja, in ne udiranja, se je strokovni izraz udor- Stepišnik, Ferk, 2019). Ker so območja prelomov nica ohranil kot termin v krasoslovju. mehansko manj stabilna, se vzdolž njih kamnina V Sloveniji so udornice razširjena geomorfolo- poseda, podzemni vodni tokovi pa jo sproti erodi- ška oblika, ki se pojavlja na različnih kraških obmo- rajo. Tako se zaradi erozije na območju prelomov čjih, zaradi česar obstaja več lokalnih izrazov za nji- v podzemlju postopoma poseda sediment, kar vodi hovo poimenovanje. Najbolj razširjeni ljudski izrazi v nastanek reliefnih kotanj na površju (Šušteršič, za udornice so globoščak, dol, dolac, draga, kukava in 2000; Šušteršič, 2003; Stepišnik, 2010b; Gabrovšek, koliševka (Stepišnik, 2006b). Posebej značilni lokal- Stepišnik, 2011; Kaufmann, Romanov, 2016; Lipar, ni poimenovanji za udornice na Notranjskem sta Stepišnik, Ferk, 2019). Proces oblikovanja udornic kukava in koliševka (Habič, 1978; Šušteršič, 2000). torej ni vezan na udor jamskih dvoran, ampak na Tudi na Kočevskem se udornice pogosto imenujejo dolgotrajno erozijo na območjih prelomnih con v koliševke, s čimer so nadomestili stare kočevarske iz- podzemlju, kar povzroča posedanje površjGeološke raze za udornice, kot je die Grube (na primer Doroch strukture, ki vplivajo na nastanek udornic, so prelo- Grube: Podsteniška koliševka), kar v nemščini po- mi, območja zmanjšane prepustnosti v kraškem vo- meni kotanja. Beseda koliševk a izvira iz besede kal, donosniku (slika 34). Te strukture so prepustne le saj so koliševke pogosto udornice s kalom na dnu. V na določenih mestih, s čimer se koncentrirajo večji starejših kartografskih gradivih se včasih uporablja podzemni tokovi (Šušteršič, 2000; Šušteršič, 2003; izraz kališevka. Izraz kukava izhaja iz praslovanske Stepišnik, 2010b; Gabrovšek, Stepišnik, 2011; Ka- besede, ki pomeni »osamljen, odmaknjen kraj«, ali iz ufmann, Romanov, 2016; Lipar, Stepišnik, Ferk, pridevnika kúkaven, kar pomeni »beden, žalosten«; 2019). Ker so območja prelomov mehansko manj kukave so običajno udornice z omejeno ekonom- stabilna, se vzdolž njih kamnina poseda, podzemni sko rabo zaradi strmih pobočij (Stepišnik, 2006b). vodni tokovi pa jo sproti erodirajo. Tako se zaradi | Geomorfologija krasa Slovenije 59 erozije na območju prelomov v podzemlju postopo- Največje udornice lahko dosežejo prostornine v ma poseda sediment, kar vodi v nastanek reliefnih obsegu nekaj milijonov kubičnih metrov. Največja kotanj na površju (Šušteršič, 2000; Šušteršič, 2003; udornica v Sloveniji je Pekel pri Vrbovcu (Stepiš- Stepišnik, 2010b; Gabrovšek, Stepišnik, 2011; nik 2006), katere prostornina znaša 6,7 milijona Kaufmann, Romanov, 2016; Lipar, Stepišnik, Ferk, kubičnih metrov. V Sloveniji obstaja več kot šestde- 2019). Proces oblikovanja udornic torej ni vezan na set udornic s prostornino, večjo od enega milijona udor jamskih dvoran, ampak na dolgotrajno ero- kubičnih metrov. zijo na območjih prelomnih con v podzemlju, kar Oblike udornic se zelo razlikujejo. Nekatere povzroča posedanje površja (Šušteršič, Čar, Šebela, izmed njih imajo v tlorisni obliki oglate, okrog- 2001; Šušteršič, 2003; Šušteršič, 2006; Stepišnik, laste ali pa razpotegnjene – elipsaste oblike. Po- 2010b). ršič, Čar, Šebela, 2001; Šušteršič, 2003; Šuš- bočja udornic so lahko aktivna, strma in stenasta, teršič, 2006; Stepišnik, 2010b). pogosto prekrita z melišči in podornimi bloki. Po Dimenzije udornic so neposredno povezane drugi strani pa so pobočja nekaterih udornic bolj z dinamiko in trajanjem erozije v podzemlju, kar položna in uravnotežena. Dna udornic se prav povzroča postopno posedanje površja (slika 34). tako razlikujejo; lahko so strma in lijakasta ali pa Ta dinamika je odvisna od pretoka in mehanskih oblikujejo obsežne uravnave. Obliko udornic so v lastnosti tektonsko pretrte kamnine, ki leži pod preteklosti interpretirali glede na starost udornic udornicami (Gabrovšek, Stepišnik, 2011). Prostor- oziroma njihovo razvojno stopnjo (Šušteršič, 1983; nina udornic se povečuje, vse dokler poteka proces Jennings, 1985; Ford, Williams, 2007b). Tako so spodjedanja, zaradi česar se njihove dimenzije moč- interpretirali, da so v mlajši razvojni fazi, ko je po-no razlikujejo. Najmanjše udornice so po velikos- sedanje še aktivno, pobočja strma in stenasta, tlori-ti primerljive z vrtačami, zato med udornicami in sne oblike pa nepravilne. Dna udornic so v tej fazi vrtačami ne obstaja jasna morfometrična delitev. zapolnjena s podornimi bloki in gruščem. S časom stene izginejo, delež melišč se poveča in se lahko razširi vse do dna udornice. V starejši fazi razvo- ja so pobočja udornic položnejša in uravnotežena, brez intenzivne dinamike pobočnih procesov, dna pa so konkavna in zapolnjena s sedimentom. Tlo- risne oblike udornic se postopoma spreminjajo v bolj okroglaste (Ford, Williams, 2007b; Stepišnik, 2010b; Lipar, Stepišnik, Ferk, 2019). Procesi v naravi so kompleksnejši od tistih, ki jih predlagajo preprosti modeli razvojnih faz udor- nic. Najpomembnejši proces, ki vpliva na obliko udornic, je erozija v podzemlju, ki povzroča po- sedanje in postopno večanje prostornine udornic. V začetnih fazah oblikovanja so udornice v tlorisu pogosto bolj nepravilne in oglate. Dokler traja pro- ces posedanja, so pobočja udornic navadno strma, aktivna, z mnogimi stenami, melišči in podornimi bloki. Aktivne udornice imajo pogosto na dnu li- jakaste kotanje, ki so indikatorji točk najintenziv- nejšega posedanja sedimenta na dnu udornice. Ko Slika 34: Prerez udornice. proces oblikovanja udornic postane manj aktiven 60 Uroš Stepišnik | ali pa se zaključi, postanejo te bolj okroglaste v tlo- odpornimi kamninami zaradi intenzivnejšega risni obliki. Pobočja so lahko sprva še vedno strma, mehanskega preperevanja. Pogosto pa na poboč- a sčasoma postanejo položnejša. Hitrost in dina- jih najdemo tudi alogene sedimente, ki so rezultat mika tega umika pobočij sta odvisni od mehanskih razpada jamskih rovov. Alogeni sedimenti, ki so lastnosti kamnine. V masivnih in debelo plastovi- zapolnjevali nekdanje jamske rove, se izpirajo na tih apnencih se lahko stene v pobočjih ohranjajo pobočja pod njimi. Zaradi površinskega odtoka dalj časa v primerjavi z manj odpornimi kamnina- vode na pobočjih, ki jih prekrivajo sedimenti, se mi, kjer lahko pobočja že v aktivni fazi oblikovanja oblikujejo erozijski jarki, ki se lahko v poznejših udornic postanejo položnejša (Gabrovšek, Stepiš- fazah razvoja preoblikujejo v dolke (Stepišnik, nik, 2011; Stepišnik, Grlj, 2018). 2006a; Stepišnik, Grlj, 2018). Graviklastični procesi niso edini, ki preobli- Udornice, ki imajo v pobočjih erozijske jarke, kujejo pobočja udornic; erozija in pobočno spiran- imajo najpogosteje območja akumulacij sedimen-je imata pomembno vlogo, vendar sta omejena na tov v svojih dneh. Te akumulacije navadno tvorijo tiste dele pobočij, ki so prekriti s sedimenti. Ti se- uravnave na dnu udornic in lahko dosežejo globino dimenti, ki zavirajo odtok padavinskih vod v pod- nekaj metrov (Stepišnik, 2004; Stepišnik, 2006a; zemlje, so lahko lokalnega izvora, nastali ob pre- Stepišnik, 2008). Uravnave neposredno pod ero-lomnih conah ali na območjih z mehansko manj zijskimi jarki so blago nagnjene in oblikovane Slika 35: Udornica Unška koliševka. | Geomorfologija krasa Slovenije 61 kot vršaji. V fazi aktivnega nastajanja udornic se lahko uravnave v udornicah ohranijo dlje časa in lahko pojavi zapolnjevanje dna udornic s poboč- so prisotne tudi v spremenjenih hidrogeoloških nimi sedimenti. Ta proces zapolnjevanja vodi do razmerah, torej tudi v globokem krasu. Takšne uravnavanja dna udornic, kar posledično pomeni, zapolnitve v udornicah so običajne na izvirnih in da lijakaste kotanje, ki bi sicer nastale na mestih ponornih območjih krasa v bližini večjih rek, ki najintenzivnejšega posedanja, niso vidne. Takšna vtekajo v kras ali iztekajo iz njega. Primeri takih uravnana dna so značilna za udornice, kjer je dina- skupin udornic so v bližini ponorov Reke na Di-mika procesov odlaganja sedimentov v dneh večja vaškem krasu, pri ponorih Pivke pri Postojni in v od procesov posedanja (slika 36). bližini izvirov Ljubljanice pri Vrhniki (slika 37). Dna udornic so lahko uravnana zaradi sedi- Pogosto so dna sosednjih udornic uravnana na menta, ki ne izvira iz pobočij, temveč je bil od- enakih nadmorskih višinah, saj so bile ojezerjene s ložen, ko so bila dna udornic ojezerjena. Takšne poplavnimi vodami enake gladine. ojezeritve udornic so rezultat nihanja gladine pod- Natančno število udornic v Sloveniji je zara- zemne vode, ki doseže dna udornic. Iz stoječe vode di njihove morfološke raznolikosti in podobnosti se odlaga v dneh udornic drobnozrnat sediment, z drugimi kraškimi oblikami težko določiti. Pro-kar uravna njihova dna. Ta proces je sicer znači- cesi, ki prispevajo k njihovemu nastanku, so sicer len za plitvi kras, kjer globlje kraške kotanje ležijo dobro pojasnjeni, a različni procesi preoblikovan-na območju nihanja podzemne vode. Vendar pa se ja povzročajo heterogenost njihovih oblik, kar Slika 36: Geomorfološka karta udornice Šator pri Štorjah. 62 Uroš Stepišnik | Slika 37: Udornica Paukarjev dol pri Vrhniki z uravnanim dnom. otežuje njihovo razlikovanje od drugih kraških izviri Timave na Krasu. Prav tako so značilne viso-kotanj. Tudi morfometrični kriteriji, ki jih oprede- ke koncentracije udornic na območju kraškega po-ljujejo kot večje kotanje od sosednjih vrtač, so sub- rečja Ljubljanice, in sicer med Postojnsko kotlino jektivni in se razlikujejo med različnimi območji. in Planinskim poljem, med Cerkniškim in Planin-Kljub temu se ocenjuje, da je v Sloveniji okoli 500 skim poljem, med Planinskim in Logaškim poljem udornic, vendar je ta številka le okvirna. ter ob robu Ljubljanskega barja. Večje zgostitve Udornice so razporejene neenakomerno (sli- udornic so tudi na matičnem Krasu v ponornem ka 38). Največje koncentracije udornic najdemo zaledju Reke, v Suhi krajini med Dobrepoljem in vzdolž glavnih podzemnih tokov na pretočnem Krko ter v Kočevskem rogu med Kočevskim pol-krasu. Posebej so udornice zgoščene nad podzem- jem in dolino Čermošnjičice. nim tokom Reke med Škocjanskimi jamami in | Geomorfologija krasa Slovenije 63 udornica kras Novo mesto Kočevje km 20 Ljubljana 10 0 Postojna Koper Tinkara Mazej Nova Gorica S Avtor: Uroš Stepišnik, 2024 Kartografija: Vir podlage: ESRI, 2024 © Oddelek za geografijo, FF UL, 2024 Slika 38: Prostorska razporeditev udornic v Sloveniji. 64 Uroš Stepišnik | PLITV 8 Plitvi kras Kras je splošno znan kot kamnita pokrajina Tektonsko deformirana območja, ki delujejo brez površinskih voda. Vendar so neka- kot hidrološko manj prepustne cone v kraškem vo-teri deli krasa znani tudi po površinskih donosniku, lahko pomembno prispevajo k zvišanju hidroloških oblikah, kot so presihajoča je- gladine podzemne vode. Vzdolž teh con se pogosto zera, kanjoni s številnimi lehnjakovimi slapovi, reke oblikujejo območja znižanega reliefa. Na teh reli-ponikalnice ter veliki izviri in ponori. Takšen tip efno znižanih območjih, kjer je kraški vodonosnik krasa, kjer so jezera ali vodotoki na površju, ozna- lokalno zajezen, pride do dviga gladine podzemne čujemo kot plitvi kras. vode in oblikovanja plitvega krasa. Hidrološko plitvi kras opredeljujemo kot tip Procesi v freatični coni so enaki kot pri glo- krasa, kjer vadozna hidrogeološka cona ni prisotna, bokem krasu, kjer se vode pretakajo podzemsko in kar pomeni, da površje sega do epifreatične ali celo z raztapljanjem oblikujejo jame, medtem ko od-freatične cone krasa. Na teh območjih se gladina sotnost vadozne cone pomeni, da padavinske vode podzemne vode dviguje nad površje (Gams, Ku- odtekajo lateralno, saj je površje znotraj freatične naver, Radinja, 1973; Stepišnik, 2017a; Stepišnik, oziroma epifreatične hidrogeološke cone. Zato pri-2020a; Stepišnik, Gostinčar, 2020). Območja, ki haja do omejene kemične denudacije, ki bi površje segajo v epifreatično cono, so zato občasno ojezer- zniževala vertikalno, kot je to značilno za globoki jena ali pa se po njihovem površju pretakajo občasni tip krasa. Površje plitvega krasa, ki je občasno ali vodni tokovi. Tisti deli površja, ki segajo v freatično stalno pod vodno gladino, se preoblikuje zaradi cono, pa so stalno ojezerjeni oziroma so vodni to- delovanja površinskih voda. Torej so dominantni kovi tam stalni. geomorfološki procesi, ki oblikujejo površje, vezani Več dejavnikov lahko vpliva na dvig gladine na denudacijske in agradacijske procese površinskih podzemne vode do površja na območjih plitvega vod, ki se izmenjujejo (vtekajo in iztekajo) v epi-krasa. Zajezitev kraškega vodonosnika je eden od freatični coni v krasu. Vrste geomorfnih procesov teh dejavnikov. Ključno vlogo pri tem igra pred- so odvisne od dinamike površinskih vod, zato plit-vsem topografska lega nezakraselih kamnin in se- vi kras delimo na okolje stoječih vod, kjer je voda dimentov na iztočnih delih kraških vodonosnikov, na površju prisotna v jezerih, in okolje tekočih vod, prav tako kot nivo morske gladine. Na obalnih ob- kjer so na površju vodotoki. močjih se plitvi kras pogosto pojavi zaradi morske Prevladujoča geomorfna procesa, ki poteka- gladine, kar povzroči, da kraške kotanje občasno ali ta v okolju stoječih vod plitvega krasa, sta kemič- stalno ojezerijo. na denudacija in mehanska agradacija. Kemična | Geomorfologija krasa Slovenije 65 denudacija v tem okolju ne znižuje površja, am- Švara, Mihevc, Zupan Hajna, 2023) ali kontaktni pak deluje predvsem na okoliška kraška pobočja, fluviokras (Gams in sod., 1962; Gams, 1986). Ta tip kar povzroča, da se dna kotanj plitvega krasa širijo, krasa so glede na hidrološko pozicijo delili na dve za kar uporabljamo termin bočna korozija (Gams, geomorfni okolji: ponorni in izvirni kontaktni kras 1985/1986; Gams, 2003). Mehanska denudacija (Mihevc, 1991b; Gams, 1995). V obeh primerih v tem nizkoenergetskem okolju nima pomemb- gre za identične procese, kot so značilni za okolja nega učinka na oblikovanje reliefnih oblik. Je pa plitvega krasa s površinskimi tokovi; na ponornem mehanska agradacija zelo pomembna, saj se iz sto- kontaktnem krasu se oblikujejo alogeni kanjoni, ječih vod odlaga drobnozrnati sediment, ki zato na izvirnem pa avtigeni kanjoni. Na površju kon-prekriva in uravnava ta območja. S temi procesi taktnega krasa so površinski tokovi, saj leži v epi-se preoblikujejo zlasti različne kraške kotanje, ki freatični ali celo freatični hidrogeološki coni. Zato so morfogenetsko vezane na globoki kras. Zaradi kontaktni kras v nadaljevanju obravnavamo kot tip lege v plitvem krasu se je spremenila njihova hi- plitvega krasa. drološka funkcija in s tem tudi procesi njihovega Točke oziroma območja plitvega krasa, kjer preoblikovanja. To so občasno ali stalno ojezerjene vode s površja vtekajo v kras ali iz njega iztekajo, vrtače, uvale in udornice. Tudi večje kraške kotanje, so prav tako površinske geomorfološke oblike, ki ki jih zaradi dimenzij opredeljujemo kot stalno ali jih delimo na osnovi njihove oblikovanosti. Mesta, občasno ojezerjena kraška polja, so značilne za ta kjer vode iztekajo iz krasa, delimo na jamske izvire, geomorfna okolja. obrhe in krope, mesta vtekanja pa na požiralnike, Prevladujoči geomorfni procesi, ki potekajo v ponikve in ponore. okolju tekočih vod plitvega krasa, so nekoliko dru- Termin plitvi kras, ki ga uporabljamo za tovr- gačni in obsegajo kemično in mehansko denudacijo stni tip krasa, podobno kot termin globoki kras ni ter kemično in mehansko agradacijo. Denudacija je najbolj ustrezen, saj postavlja v ospredje hidrološko še posebej izrazita v visokoenergetskih površinskih funkcijo, in ne prevladujočih geomorfnih procesov. tokovih, ki povzročajo mehansko denudacijo pred- Termin za ta tip krasa je v slovensko terminologi-vsem z abrazijo, erozijo sedimenta in kavitacijo ter jo uvedel Šerko (1947), z njim pa je opisoval kraš- kemično denudacijo z raztapljanjem. V teh okoljih ka območja s površinskimi tokovi, kot sta Bela in prihaja tudi do mehanske agradacije, ki vključuje Suha krajina. Pozneje sta ga za potrebe tipizacije predvsem odlaganje grobozrnate frakcije sedimen- krasa Slovenije uporabila tudi Gams (1974) in Ha-tov. Agradacija kemogenih sedimentov iz prenasi- bič (1982). V slovenski kraški terminologiji (Gams, čenih vodnih tokov pa najpogosteje poteka v obliki Kunaver, Radinja, 1973) je plitvi kras območje, kjer lehnjaka. V teh okoljih se oblikujejo kanjoni, ki jih je cona vertikalnega pretakanja plitva in globlje re-po načinu napajanja ločimo na alogene in avtigene. liefne depresije segajo do freatične cone. Nekate-Večje razširitve v kanjonih so kraške kotline. Tudi ra literatura označuje plitvi kras tudi kot območje kraška polja, po katerih se pretakajo površinski to- manjše debeline zakraselih kamnin (Habič, 1975; kovi in jih zato imenujemo prelivna kraška polja, so Jennings, 1985; White, 1988), kar pa ni v kontekstu značilna za tovrstna kraška okolja. naše rabe termina. Plitvi kras obsega tudi območja aktivnega hid- Plitvi kras obsega najmanjši delež krasa v Slove- rološkega stika med fluvialnimi in kraškimi geo- niji, pokriva namreč le 176 km2, kar predstavlja 0,9 % morfnimi sistemi, kjer vode bodisi vtekajo v kras površine države in 1,7 % celotnega slovenskega ali iz njega iztekajo. Ta območja nekateri avtorji krasa (slika 39). Največja strnjena območja plitvega obravnavajo kot samostojen morfodinamičen pod- krasa so občasno ojezerjena in prelivna kraška polja, tip krasa in ga imenujejo kontaktni kras (Mihevc, kot so Planinsko, Cerkniško, Loško, Ribniško, Ko-1991b; Gams, 1995; Gams, 2001; Gams, 2003; čevsko, Radensko in Mirensko polje ter Dobrepolje 66 Uroš Stepišnik | plitvi kras kras Murska Sobota Maribor Celje km 50 Novo mesto Velenje 25 Kočevje 0 Ljubljana Kranj Postojna Koper Nova Gorica Tinkara Mazej S Avtor: Uroš Stepišnik, 2024 Kartografija: Vir podlage: ESRI, 2024 © Oddelek za geografijo, FF UL, 2024 Slika 39: Obseg plitvega krasa v Sloveniji. | Geomorfologija krasa Slovenije 67 in Globodol (Stepišnik 2020b). Velika območja ojezerjena. Stalna jezera so v kotanjah, katerih dna plit vega krasa predstavljajo tudi kraške kotline, zlasti ležijo znotraj freatične cone, medtem ko se občasna na Zgornji Pivki in v okolici Krke, ter dna kanjo- jezera v epifreatični coni (Stepišnik, 2017a; Stepiš- nov (Stepišnik, 2017a; Stepišnik, Gostinčar, 2020). nik, 2020a; Stepišnik, 2021c). Poleg tega plitvi kras najdemo na območjih kon- Najmanjše ojezerjene kraške kotanje so oje- taktnega krasa, ki obsegajo večje predele v okolici zerjene vrtače. Če dno vrtače sega v freatično cono, Brkinov (Mihevc, 1991b; Mihevc, 2001), v okolici je stalno ojezerjena vrtača, medtem ko je občasno Postojnske kotline (Mihevc, 1991b; Ferk, 2016), na ojezerjena vrtača tista, ki sega v epifreatično cono. območju Kočevske Reke (Mihevc, 1991a; Stefa- Tudi na globokem krasu so lahko vrtače zapolnje-novski, Grk, Hočevar, 2021) in okoli Šibja (Mihevc, ne z vodo, vendar do tega pride zaradi zadrževanja 1991b; Mihevc, 1991a). Plitvi kras obsega tudi ce- padavinske vode na neprepustnih sedimentih, in ne lotno območje Izolskega krasa (Gams, 1964), ki je zaradi gladine podzemne vode v bližini površja. Za ob povišanih gladinah morja občasno poplavljen. takšne vodne kotanje se uporabljata izraza kal ali lokev (Gams, Kunaver, Radinja, 1973). Kali so obli- Ojezerjene kraške kotanje kovani v sedimentu, medtem ko so lokve obzidane, a nobena od njih ni oblika plitvega krasa. Stalno ojezerjenih vrtač v Sloveniji ne poz- Ojezerjene kraške kotanje predstavljajo eno izmed namo, so pa pogoste vzdolž morske obale na Di-najbolj značilnih geomorfoloških oblik na obmo- narskem krasu. Občasno ojezerjene vrtače so na čjih plitvega krasa. Te kotanje so morfogenetsko plitvem krasu v Sloveniji redkost in se večinoma vezane na globoki kras, zato jih kategoriziramo z pojavljajo le v neposredni bližini kraških polj. Naj-istimi termini kot tiste na globokem krasu. Zara- demo jih predvsem na vzhodnem in jugovzhodnem di spremenjene hidrološke funkcije v njih delujejo robu Ribniškega polja, na vzhodnem in jugovzho-drugačni geomorfni procesi. Te kotanje vključu- dnem robu Kočevskega polja in vzdolž vzhodne-jejo vrtače, uvale in udornice, vendar se razliku- ga roba Dobrepolja. Nekaj jih je tudi na kraškem jejo po tem, ali so njihova dna stalno ali občasno ravniku na Zgornji Pivki. Manjše skupine tovrstnih Slika 40: Občasno ojezerjena vrtača na Zgornji Pivki. 68 Uroš Stepišnik | vrtač so tudi ob južnem robu Cerkniškega polja pri jezera v udornici je okoli trideset metrov. Pod njo so vasi Goričica, v Rakovem Škocjanu, ob Globodolu jamski rovi, ki so bili raziskani do globine več kot v Suhi krajini in v kraški uravnavi izteka Temenice petdeset metrov. Po njih odteka voda iz jezera proti pri Ponikvah. izvirom na robu Ljubljanskega barja (Vrhovec, Mi- Jezera so pogosta v udornicah. Če je dno hajlovski, 1996). udornice v epifreatični coni, jih opredeljujemo kot Dna udornic, ki so občasno ojezerjena, so po- občasno ojezerjene udornice, medtem ko so tiste, gosto uravnana s sedimenti. Iz stoječe vode se med katerih dno leži v freatični coni, stalno ojezerjene občasnimi ojezeritvami odlaga v udornicah drob-udornice. Na Dinarskem krasu, tudi v Sloveniji, se nozrnat sediment, kar uravna njihova dna. Takšne za stalno ojezerjene udornice najpogosteje uporab- zapolnitve v udornicah so običajne za pretočni kras, lja preprost izraz jezero. V mednarodni krasoslovni kjer voda praviloma prenaša večje količine sedimen-literaturi se za tovrstne udornice pogosto uporablja ta. Sedimentne uravnave v dneh udornic so pogoste izraz cenote. To so namreč udornice na krasu Jukata- na izvirnih in ponornih območjih krasa. Pogosto so na v Mehiki, njihovo poimenovanje pa izvira iz lo- dna sosednjih udornic uravnana na enakih nadmor-kalnega dialekta jezika Majev, ki so kotanje z vodo skih višinah, saj so bile ojezerjene z visokimi voda-imenovali tsʼonoʼot (Cordingley, 2006). V Sloveniji mi z enotno gladino. je le ena stalno ojezerjena udornica – Podpeško je- V Sloveniji so občasno ojezerjene udornice zero (slika 41). Leži na Podpeškem polju. Globina najpogostejše na območju Zgornje Pivke, kjer se Slika 41: Podpeško jezero s prerezom v smeri sever - jug (Vrhovec, Mihajlovski, 1996). | Geomorfologija krasa Slovenije 69 jih kar 13 (Habič, 2005; Kovačič, 2008; Stepišnik, vodoravnih rovov v epifreatični coni, skozi katere 2017a; Stepišnik, Gostinčar, 2020). V zaledju izvi- teče reka. Dna teh udornic nad tovrstnimi jamskimi rov Ljubije in Ljubljanice pri Vrhniki je tudi sku- sistemi segajo v epifreatično cono, zato je v njih vo-pina petih občasno ojezerjenih udornic: Grogarjev dotok. Ob visokih vodostajih so njihova dna lahko dol, Paukarjev dol, Meletova dolina, Babni dol in tudi ojezerjena. Tovrstne udornice so v Sloveniji re-Susmanov dol (Stepišnik, 2006a; Stepišnik, 2010b). lativno pogoste in predstavljajo ene največjih narav-Na območju blizu ponora reke Reke pa so tri udor- nih znamenitosti slovenskega krasa. Slovenska kra-nice, ki so ojezerjene le ob izredno visokih vodosta- ška terminologija (Gams in sod., 1962) strokovnega jih: Sapendol, Vzhodni Sokolak in Zahodni Soko- izraza za te oblike ne opredeljuje, zato jih v skladu lak (Radinja, 1967; Stepišnik, 2008). V Rakovem z mednarodnim poimenovanjem ( karst window) Škocjanu sta občasno ojezerjeni udornici Kotel, ki (Von Osinski, 1935; Monroe, 1970a) imenujemo leži v zaledju izvirov Očesa, in Škocjanska jama, ki kraška okna. V Sloveniji se kraška okna najpogosteje leži tik pod ruševinami cerkve sv. Kancijana (Ferk, pojavljajo v pritočnem in odtočnem delu Rakovega 2011; Ferk, Stepišnik, 2011). Škocjana (Kunaver, 1966; Habič, Gospodarič, 1987; Poseben tip udornic plitvega krasa je oblikovan Ferk, 2011). Poleg tega so kraška okna tudi Velika in nad paragenetskimi jamskimi sistemi, ki so značil- Mala dolina pri Škocjanskih jamah, udornica Pivka ni za zaledja ponorov večjih alogenih rek, ki vte- jama nad Postojnskim jamskim sistemom ter udor-kajo v kras. Ti jamski sistemi imajo obliko daljših nici Jerinova dolina in Remihov mlin pri Željnah. Slika 42: Občasno ojezerjena udornica pri Tkalci jami v Rakovem Škocjanu. 70 Uroš Stepišnik | Uvale, ki ležijo v ustreznih hidrogeoloških co- (slov.: kad) (Gams, 1978). Ob koncu 19. stoletja je nah, so lahko občasno ali stalno ojezerjene uvale. mednarodna literatura za to reliefno obliko začela V Sloveniji stalno ojezerjenih uval ni. Občasno uporabljati izraz polje, ki izhaja iz slovanskih jezikov ojezerjene uvale, ki ležijo na območjih pretočne- (Mojsisovicz, 1880). Takrat so nastale prve defini-ga krasa, imajo v dneh sedimentne uravnave. Ob cije, ki kraška polja opisujejo kot velike kraške ko-občasnih ojezeritvah se v njihova dna odlaga drob- tanje z uravnanim dnom in podzemnim odtokom. nozrnat sediment. Občasno ojezerjene uvale so v Daljše osi dnov polj naj bi po njihovi interpretaciji Sloveniji najpogostejše okoli Zgornje Pivke, z zna- bile orientirane v smeri lokalne geološke struktu- čilnimi primeri, kot so Jeredovce, Krajnikov dol re. Dna prekrivajo sedimenti (Cvijić, 1900; Gams, in Šembijsko jezero (Stepišnik, Gostinčar, 2020). 1959; Gams, 1978). Druge lokacije z občasno ojezerjenimi uvalami so Razlaga nastanka polj iz tega obdobja izhaja na območju južno od Ljubljanskega barja, z Je- iz teorije cikličnega razvoja površja, kjer so kraška zerskim borštom vzhodno od Podpeškega jezera, polja razumeli kot predzadnjo fazo razvoja kraških Podlož severno od Loškega polja, Mali Log jugo- kotanj. Vrtače bi se postopoma širile in združevale vzhodno od Travnika pri Loškem potoku, Loke pri v uvale, te pa bi se z zraščanjem preoblikovale v kra-Suhorju pri Vinici v Beli krajini in Police južno od ška polja. Končna faza razvoja kraškega površja bi Radenskega polja. tako predstavljala obsežno korozijsko uravnavo, ki naj bi nastala s širjenjem in združevanjem kraških Ojezerjena kraška polja polj (Cvijić, 1895; Cvijić, 1900). Sodobne interpretacije kraških polj (Gams, 1974; Gams, 1978; Gams, 2003; Ford, Williams, Kraška polja so največje kotanje plitvega krasa. V 2007b) so se nekoliko oddaljile od prvotnih defini-zgodnjih krasoslovnih objavah iz 19. stoletja so cij in jih opisujejo kot kraške kotanje s širokim, so-bila opisana kot kotanje brez površinskega odtoka, razmerno ravnim dnom, obkrožene z višjimi pobo-za katere se je uporabljal nemški izraz die Wanne čji vzdolž celotnega oboda. Dna teh polj so pogosto Slika 43: Občasno ojezerjena uvala Podlož. | Geomorfologija krasa Slovenije 71 prekrita z rečnimi ali jezerskimi sedimenti. Zanje je vrsto polj glede na način nastanka opredeljuje kot značilna hidrologija v obliki površinskih vodotokov polja v piezometrični gladini ali, z vidika hidrološke in občasne ojezeritve, medtem ko so trajno ojezer- funkcije, kot izvirno-ponorniška polja zajezenega jena kraška polja redkejša. Kljub temu je za vsa kra- krasa (Gams, 1978; Gams, 2003; Ford, Williams, ška polja značilno delovanje kraške hidrologije, kjer 2007b). Ta tip kraških polj obsega kotanje primerne voda vteka v kraški vodonosnik (Gams, 1978; De velikosti, ki dosežejo epifreatično ali freatično cono Waele, Gutiérrez, 2022). Iz polj vode ne odtekajo krasa, zaradi česar so lahko občasno ali stalno oje-površinsko. V primerih, ko pa iz obsežnih kraških zerjena. Izraz polja v piezometrični gladini, ki ga je kotanj voda odteka površinsko, se takšna območja predlagal Gams (1978), ni primeren, saj piezometer klasificirajo kot kraške kotline (Stepišnik, 2020a). označuje napravo za merjenje hidrostatičnega tlaka, V znanstveni literaturi so opredelitve dimen- ki se uporablja za določevanje gladine podzemne zij kraških polj različne (Cvijić, 1895; Cvijić, 1900; vode. Prav tako je termin izvirno-ponorniška polja Gams, 1978; White, 1988; Ford, Williams, 2007b). zajezenega krasa potencialno zavajajoč, saj naka-Cvijić (1895) je kot prvi uporabil morfometrična zuje, da voda odteka izključno skozi horizontalne merila in določil minimalno širino dnov kraških jame ali ponore, kar ni vedno res. Zato je prepro-polj na en kilometer. V nasprotju s tem je Gams stejši in natančnejši termin ojezerjena kraška polja (1978) v svoji opredelitvi, ki je danes sprejeta tudi (Stepišnik, 2020b) bolj primeren za opisovanje teh v mednarodni literaturi (Jennings, 1985; White, reliefnih oblik, saj bolje odraža njihove morfodina-1988; Ford, Williams, 2007b), predlagal, da mi- mične lastnosti, neodvisno od njihovega nastanka nimalna širina znaša 400 metrov. Ta prilagoditev ali hidrogeoloških značilnosti okoliškega kraškega je rezultat dejstva, da mnoga manjša kraška po- vodonosnika. lja v Sloveniji ne dosegajo širine enega kilometra Ojezerjena kraška polja delimo na stalno in (Gams, 2003). Poudariti velja, da to razlikovanje občasno ojezerjena. Dna stalno ojezerjenih kraških v dimenzijah ne vpliva na osnovne procesne geo- polj segajo do freatične cone v kraškem vodonos-morfološke značilnosti, ampak predvsem omogoča niku, kar pomeni, da so njihova dna nenehno pod natančnejšo razmejitev med večjimi kraškimi polji vodno gladino. V Sloveniji takšnih stalno ojezerje-in manjšimi kraškimi kotanjami, ki imajo podobne nih kraških polj ni, so pa na Dinarskem krasu ob Ja-hidrološke lastnosti. dranski obali. Primeri vključujejo Vransko jezero v Najpreprostejša hidrološka dinamika je značil- Dalmaciji in Vransko jezero na otoku Cres. V Italiji na za ojezerjena kraška polja. Starejša literatura to nedaleč od meje s Slovenijo na Krasu leži Prelosno Slika 44: Občasno ojezerjeno kraško polje. 72 Uroš Stepišnik | kraško polje s Prelosnim jezerom. Čeprav se površi- ojezerjena zaradi nihanja nivoja podzemne vode ter na jezera pri nizkih vodostajih zmanjša, voda nikoli se napajajo in praznijo prek mnogih estavel. popolnoma ne odteče iz dna polja, zaradi česar ga Cerkniško polje in Dobrepolje delno sodita v lahko štejemo med stalno ojezerjena kraška polja. tip občasno ojezerjenih polj. Južni del Cerkniške- O bčasno ojezerjena kraška polja so v Sloveniji ga polja, posebej okoli Otoka in v Zadnjem kraju, veliko bolj pogosta. To so kraške kotanje ustrezne je občasno ojezerjen, predvsem zaradi dviga pod-velikosti in oblik, katerih dna segajo v epifreatič- zemnih voda. Voda na tem območju izvira iz več no cono, zaradi česar so občasno ojezerjena. Voda v estavel (Gospodarič, Habič, 1979b). Podobno je z dneh teh polj običajno izvira iz estavel, ob znižanju južnim delom Dobrepolja, na katerega priteka voda vodostaja pa skozi te estavele ponovno vteka v pod- iz izvirov na zahodnem robu ter vteka v različne zemlje. V nekaterih takih poljih estavel ni; namesto ponikve na polju in ob vzhodnem robu dna polja tega so prisotna ločena mesta vtekanja voda na po- (Šifrer, 1967). Na območju obeh polj je opazno hi-lje in iztekanja z njega. Kljub temu v takih poljih drološko delovanje, ki je značilno tudi za druge tipe običajno ne opazimo večjih površinskih tokov ali kraških polj, zato ju uvrščamo med kombinirane tipe strug, ki bi povezovale dotočne in odtočne dele. kraških polj (Stepišnik, 2020b). Globodol je najobsežnejše občasno ojezerjeno polje v Sloveniji in je bil prvi primer tovrstnega po- lja, ki ga je opisal Gams (1959). Druga manjša polja Prelivna kraška polja so še Retje pri Loškem Potoku (Stepišnik, 2022) ter kotanji Petelinjskega (slika 45) in Palškega jezera Drugi tip polj v plitvem krasu imenujemo prelivna na Zgornji Pivki (Kovačič, 2006; Stepišnik, 2017a; kraška polja. Ta, podobno kot občasno ojezerjena Stepišnik, Gostinčar, 2020). Vsa ta polja so občasno polja, ležijo v epifreatični hidrogeološki coni krasa. Slika 45: Občasno ojezerjeno Petelinjsko polje ob različnih vodostajih. | Geomorfologija krasa Slovenije 73 Njihova glavna razlika je prisotnost vodotoka na zatrepnih dolinah, medtem ko se vodotoki na dnu dnu polja, ki prevaja vodo po površju od izvirnega polj pogosto pretakajo v meandrih. Za odtočne do ponornega dela (slika 46). Zaradi te značilnosti dele je značilna prisotnost ponikev in požiralni-so jih nekatere pretekle študije (Gams, 1978; Gams, kov, ki jih običajno najdemo pod strmimi pobočji 2003) opredeljevale kot izvirno-ponorniška kraška ponornih zatrepov (Stepišnik, 2020a; Stepišnik, polja. Termin prelivna kraška polja, ki ga uporablja- 2020b). mo v nadaljevanju, je bil za ta tip polj uporabljen že Čeprav se ta kraška polja pogosto navajajo v pretekli literaturi (Gams, Kunaver, Radinja, 1973) kot najbolj tipični primeri kraških polj v Sloveni-ter preprosto in dovolj natančno opisuje hidrološko ji (Gams, 1978), dejansko predstavljajo le petino funkcijo teh kraških polj. vseh polj (Stepišnik, 2020b). Loško polje velja za Prelivna kraška polja so na območjih z izra- največje med njimi, literatura pa kot najbolj tipi-zitejšim hidravličnim gradientom, ki omogoča čen primer, najverjetneje zaradi pestrosti geomor-pretakanje vodotokov od izvirnih do ponornih de- fnih oblik, izpostavlja predvsem Planinsko polje lov. Ta polja so pogosto locirana vzdolž tektonsko (Gospodarič, Habič, 1976; Gams, 2003; Mihevc, deformiranih območij, kjer se oblikujejo znižani 2010). Planinsko polje ima v pritočnem delu na-deli reliefa ali podolja. Takšna deformirana ob- mreč dve izraziti zatrepni dolini rek Unice in Ma-močja delujejo kot hidrološke pregrade v kraškem lenščice ter izvirni zatrep Škratovke. Reka Unica vodonosniku, kar povzroči višjo gladino podze- čez polje teče v številnih meandrih, ponorni del mne vode na pritočnem delu polj v primerjavi z pa je vzdolž roba v številnih požiralnikih v reč- odtočnim, torej se oblikuje hidravlični gradient. nem koritu in v skrajnem severnem delu v števil-Podobno kot tektonsko deformirana območja de- nih ponikvah v izrazitem ponornem zatrepu. Ob lujejo tudi pasovi manj prepustnih kamnin. Prav visokih vodostajih je celotno dno polja ojezerjeno. tako kot občasno poplavljena kraška polja so tudi Med prelivna kraška polja v Sloveniji uvrščamo dna prelivnih polj ob visokih vodostajih ojezerje- tudi Mirnopeško polje, Lučki dol ter manjša po-na. Literatura prelivna kraška polja opredeljuje kot lja, kot so Podpeško polje, Ponikve pri Preserjah in najbolj tipična za kras (Gams, 1978; Gams, 2003), Travnik pri Loškem potoku. Dna večine teh polj predvsem zaradi njihovih jasno izraženih obodov so občasno popolnoma ojezerjena, razen Loško in pestrosti kraških oblik. Na pritočni strani polj polje predstavlja izjemo. Njegovo dno je ojezer-vodotoki običajno izvirajo v izvirnih zatrepih in jeno zgolj na ponornem območju, kar je posledica Slika 46: Prelivno kraško polje. 74 Uroš Stepišnik | Slika 47: Planinsko polje ob različnih vodostajih. reliefnih značilnosti Loškega polja, ki ima pritočni številnih ponikvah v bližini vasi Dolenje Jezero. V del v nekoliko višji topografski legi. času visokih vodostajev polje ojezeri in tako pos- Največja slovenska polja, vključno s tane največje presihajoče jezero v Sloveniji (Gos-Cerkniškim, Ribniškim, Kočevskim in Radenskim podarič, Habič, 1979a). Cerkniško polje, skupaj z poljem, se deloma uvrščajo med prelivna kraška drugimi velikimi kraškimi polji, lahko označimo polja. Po Cerkniškem polju, ki je največje kraško kot kombinirano, saj deluje tudi kot občasno oje-polje v Sloveniji, teče reka Stržen, ki skupaj s šte- zerjeno in pritočno kraško polje. vilnimi pritoki izvira na jugovzhodnem in vzhod- nem robu polja. Stržen ima izrazito meandrasto strugo čez celotno dno polja. V podzemlje vteka v | Geomorfologija krasa Slovenije 75 polje Mirnopeško Ponikve na Rogu Globodol polje Koprivniško Vrbovško polje kombinirano polje občasno ojezerjeno polje predledeniško polje prelivno polje pritočno polje kras Dobsko polje polje Kočevsko polje Ribniško polje Lučki dol Žalnsko Dobropolje polje Goteniško km 20 polje Radensko Travnik Retje 10 Babno polje Bloško polje polje polje Podpeško Bločiško polje Gomance Rakitniško Loško polje 0 Ponikve pri Preserjah polje Rakovško-Unško polje Cerkniško polje Logaško Palško polje polje Koritniško polje Strmica polje Planinsko Petelinjsko polje Hotenjsko polje Tinkara Mazej Črnovrško Zadlog S Avtor: Uroš Stepišnik, 2024 Kartografija: Vir podlage: ESRI, 2024 © Oddelek za geografijo, FF UL, 2024 Slika 48: Prostorska razporeditev kraških polj v Sloveniji. 76 Uroš Stepišnik | Kanjoni eno pomembno razliko: v aridnih okoljih pobočja niso razčlenjena zaradi odsotnosti padavin, v kra- Poleg različnih kotanj, ki so občasno ali stalno oje- ških pa zaradi vertikalnega odtoka padavinskih vod zerjene, so za okolja tekočih vod plitvega krasa zna- v podzemlje. čilni tudi površinski vodotoki, ki se erozijsko pog- Čeprav so le dna kanjonov na območju plitvega lobijo v okoliško površje, s čimer oblikujejo globoke krasa, kjer gladina podzemne vode doseže površje, in strme doline. V slovenščini takšne ozke doline z se celotno območje kanjonov, od robov do njihovih zelo strmimi in deloma skalnatimi pobočji običajno dnov, šteje kot reliefna oblika plitvega krasa. Njihov imenujemo soteske ali vintgarji, medtem ko v stro- nastanek in oblika sta namreč neposredno poveza-kovni krasoslovni literaturi prevladuje izraz kanjon na s procesi, ki delujejo v plitvem krasu, predvsem z (Stepišnik, 2020a). Izraz kanjon izvira iz španske mehansko in kemično denudacijo na njihovih dneh. besede cañón in se običajno nanaša na dolge, glo- Kanjoni nastajajo predvsem s procesom anteceden-boke, razmeroma ozke in strme doline v fluvialnem ce, ki je geomorfološki proces, pri katerem vodotok geomorfnem sistemu, značilne predvsem za sušna ohranja svojo prvotno smer kljub tektonskemu dvi-in polsušna klimatska okolja. V takšnih okoljih po- govanju oziroma spustu erozijske baze (Huggett, bočja kanjonov niso razčlenjena z erozijskimi obli- 2017; De Waele, Gutiérrez, 2022). Reka se med kami zaradi pomanjkanja površinskih pritokov in tem procesom erozijsko vreže v kamninsko podlago minimalnih procesov pobočnega spiranja zaradi in s tem oblikuje globoke, strme doline ali kanjone. aridnosti (Ehlen, 2004). V kraških okoljih so ka- Vodotoki se v kanjonih lahko dodatno na- njoni podobni tistim v aridnih okoljih, vendar z pajajo iz kraških pritokov ali pa vtekajo v kraško Slika 49: Suhi kanjon Čepovanski dol. | Geomorfologija krasa Slovenije 77 podzemlje, zato so v kanjonih pogosto številni kra- globoko zarezali v kamninsko podlago. V Slove- ški izviri in požiralniki v rečnem koritu. Dno ka- niji so nazorni primeri takšnih kanjonov z ujetimi njona običajno leži v epifreatični coni krasa, torej meandri kanjon Lahinje, Kočevske Reke in Sušice na območju nihanja gladine podzemne vode, kar pri Dolenjskih Toplicah. Po drugi strani pa ima na zaradi nihanj vodne gladine povzroča različne raz- primer kanjon Raše na Krasu že skoraj popolnoma mere pretoka v površinskih vodotokih. V nekaterih linearno smer, ki sledi tektonsko pretrti coni, vzdolž kanjonih lahko površinski vodotoki v času nizkih katere se je reka vrezala. Takšna usmeritev kanjo-vodostajev celo povsem izginejo. Če v kanjonih ni nov poudarja pomemben vpliv geološke strukture več površinskih vodotokov tudi ob visokih vodo- na usmerjanje in oblikovanje rečnih dolin že pred stajih, jih opredeljujemo kot suhe kanjone, ki jih v antecedenco. literaturi pogosto imenujejo kar suhe doline (Gams, Pobočja kanjonov so območja golih kraških 2003; Košutnik, 2007; Kure, 2023). Primeri takšnih pobočij, na katerih delujejo predvsem graviklastič- kanjonov v Sloveniji vključujejo Čepovanski dol in ni procesi. Graviklastični material se akumulira v Mali dol na Krasu. nižjih delih pobočij v obliki melišč in skalnih blo- Kanjoni, ki so nastali zaradi antecedence, imajo kov. Iz nižjih delov pobočij se sediment erodira z pogosto ohranjene oblike nekdanjih rečnih tokov. vodnimi tokovi v dneh kanjonov. Z manjšanjem Med temi so najpogostejši ujeti meandri, ki pred- naklona pobočij se dinamika graviklastičnih proce-stavljajo nekdanje meandre rek, ki so se pozneje sov zmanjšuje, kar vodi v postopno preoblikovanje Slika 50: Kanjon Raše na vzhodnem delu matičnega Krasa. 78 Uroš Stepišnik | aktivnih kraških pobočij v uravnotežena kraška po- Evropi je kanjon Tare v Črni Gori, vrezan do 1300 bočja (Kaufmann, 2009; Stepišnik, Kosec, 2011). metrov globoko (Pešić in sod., 2020). V Franciji je Strma stenasta pobočja kanjonov so pogosto najgloblji znameniti kanjon reke Verdon s 700 me-razčlenjena s stenskimi žlebovi. Ti žlebovi so mor- tri globine, medtem ko kanjon reke Vikos v Grči-fološko podobni erozijskim jarkom, ampak nasta- ji z globino okoli 1000 metrov velja za najgloblji nejo z intenzivnejšim mehanskim preperevanjem kanjon na svetu glede na razmerje med globino in na mestih manj odporne kamnine, kar je pogosto širino (Hughes in sod., 2023). vzdolž tektonsko pretrtih con. Za pobočja kanjonov Kanjoni, ki so vrezani v korozijske uravnave, so je značilno, da niso razčlenjena z erozijskimi jarki, običajno manj globoki. V Sloveniji lahko najdemo dolki ali drugimi oblikami, ki bi nastale z erozijo primere, kot sta kanjona Raše (slika 50) in Reke na ali pobočnim spiranjem sedimenta. Če so tovrstne Krasu, ki dosegata globino do okoli sto metrov. Po-oblike na pobočjih prisotne, teh dolin ne opredelju- gosto so kanjoni te vrste globoki do nekaj deset me-jemo kot kanjone, temveč kot fluviokraške doline. trov, kar je značilno za kanjone, kot so Krka, Krupa Kanjoni so vrezani v okoliško kraško površje in Lahinja. Podobne globine imata tudi kanjona različno globoko. Globina je odvisna od topogra- Save in Kokre, ki sta vrezana v kvartarne konglo-fije površja, v katerega so kanjoni poglobljeni, in merate v Ljubljanski kotlini. Obstajajo tudi veliko od načina njihovega nastanka. Med najglobljimi bolj plitvi primeri, ki so le nekaj metrov poglobljeni kanjoni v Sloveniji je kanjon Soče, ki je v pogorji v okoliško površje, kot so kanjoni Pivke ter Sušice Sabotina ter Svete gore med Plavami in Solkanom pri Neverkah in Sušice pri Dolenjskih Toplicah. vrezan okoli 550 metrov. Podobno globino ima Kraški kanjoni se lahko na določenih mestih tudi kanjon Kolpe pod Kostelom, kjer dosega več razširijo v široke uravnave. Te razširjene segmen-kot 400 metrov globine. Najgloblji kraški kanjon v te kanjonov opredeljujemo kot kraške kotline Slika 51: Kraška kotlina Krško polje, kjer izvirata Krka in Poltarica. | Geomorfologija krasa Slovenije 79 (Stepišnik, 2020a). Njihova dna prekrivajo sedi- Cerje, v bližini izvirov njenih pritokov pa ležijo kra-menti, okoliška pobočja pa večinoma gradijo karbo- ške kotline Nerajčice, Podturnščice in Dobličice. V natne kamnine. Čeprav te reliefne oblike nekatera Beli krajini se kanjon Kolpe razširi v kraške kotline literatura označuje kot odprta kraška polja (Cvijić, pri Podzemlju, Otoku in Metliki. Kraške kotline so 1900; Gams in sod., 1962; Krešić, 1988), ta termin tudi vzdolž toka Pivke, kjer je ob izviru Zagorsko ni najbolj primeren. Lokalni toponimi namreč to- polje, dolvodno pa se plitev kanjon razširi v Rado-vrstne oblike zaradi gospodarske rabe opredeljuje- hovsko polje, Klenško polje in Petelinjsko polje. jo kot polja. A vsa kraška polja, kot reliefne oblike, Kanjoni se medsebojno razlikujejo predvsem imajo odtok vode v podzemlje (Ford, Williams, glede na zaledje, iz katerega prejemajo vodo. Raz-2007b), česar kraške kotline nimajo. Vode iz teh ločimo lahko dva osnovna tipa: kanjone, ki se kotlin odtekajo namreč površinsko in se stekajo ne- napajajo iz krasa z avtigenimi vodami, in tiste, posredno v kanjone. ki prejemajo vodo iz tokov iz drugih geomorfnih Takšne kraške kotline v Sloveniji poznamo ob okolij, torej z alogenimi vodami. Prve imenujemo kanjonih Krke, vključno s Krškim poljem ob izvirih avtigeni kanjoni, druge pa alogeni kanjoni. Alo-Krke (slika 51), Radeškim poljem pri sotočju Krke geni vodotoki lahko pritekajo v kanjone tako iz in Radešice ter Straškim poljem v bližini sotočja nekraških kot tudi fluviokraških in glaciokraških Krke in Prečne. Pri izviru Lahinje je kraška kotlina geomorfnih okolij. Slika 52: Kanjon Krupe v Beli krajini. 80 Uroš Stepišnik | Avtigeni kanjoni, ki se napajajo iz kraških izvi- ob prelivnih kraških poljih so doline Malenščice roAvtigeni kanjoni, ki se napajajo iz kraških izvirov, in Unice na Planinskem polju (slika 53), Stržena, imajo nad izviri strma pobočja, ki jih imenujemo Šteberščice in Žerovniščice na Cerkniškem polju, zatrepi. Povirni deli avtigenih kanjonov so pogosto Ribnice na Ribniškem polju, Malega Obrha na tudi v kraških kotlinah, od koder vode izvirajo in se Loškem polju in Mirne na Mirnopeškem polju. nato stekajo v kanjone. Primeri takšnih kanjonov, ki Ob kraških kotlinah so primeri zatrepnih dolin se začnejo z zatrepom nad izvirnimi območji, vklju- doline Prečne ob Straški kotlini, Mišnika na Klen- čujejo Globočec, pritok Krke, Sušico pri Dolenjskih škem polju, Obrha na Metliškem polju in Raka Toplicah, Kočevsko Reko, Težko vodo pri Novem v povirnem delu Rakovega Škocjana, ki je bila v mestu, Potok pri Paki, še posebej značilen izvir pod preteklosti prav tako na pritočnem delu kraškega zatrepom pa ima Krupa v Beli krajini (slika 52). Med polja (Ferk, 2011). ljanskem barju in Studene pri avtigenimi kanjoni, ki prejemajo vode iz kraških ko- Kostanjevici na Krki (Tičar, 2015). Po literaturi te tlin, so kanjon Pivke, Krke, Dobličice in Lahinje. nad doline predstavljajo obliko kontaktnega krasa, kar izviri strma pobočja, ki jih imenujemo zatrepi. Povir- pomeni, da so nastale zaradi aktivnega hidrološke-ni deli avtigenih kanjonov so pogosto tudi v kraških ga stika med kraškim in fluvialnim geomorfnim kotlinah, od koder vode izvirajo in se nato stekajo sistemom (Lipar, Ferk, 2015). v kanjone. Primeri takšnih kanjonov, ki se začnejo Druge zatrepne doline so nastale na pritočnih z zatrepom nad izvirnimi območji, vključujejo Glo- delih prelivnih kraških polj in ob kraških kotlinah. bočec, pritok Krke, Sušico pri Dolenjskih Toplicah, Primeri zatrepnih dolin ob prelivnih kraških poljih Kočevsko Reko, Težko vodo pri Novem mestu, Po- so doline Malenščice in Unice na Planinskem potok pri Paki, še posebej značilen izvir pod zatrepom lju (slika 53), Stržena, Šteberščice in Žerovniščice pa ima Krupa v Beli krajini (slika 52). Med avtige- na Cerkniškem polju, Ribnice na Ribniškem polju, nimi kanjoni, ki prejemajo vode iz kraških kotlin, so Malega Obrha na Loškem polju in Mirne na Mir-kanjon Pivke, Krke, Dobličice in Lahinje. nopeškem polju. Ob kraških kotlinah so primeri Vsi ti avtigeni kanjoni so vrezani v kraške ravni- zatrepnih dolin doline Prečne ob Straški kotlini, ke. Navadno imajo zelo nizek hidravlični gradient, Mišnika na Klenškem polju, Obrha na Metliškem kar pomeni, da je mehanski transport minimalen in polju in Raka v povirnem delu Rakovega Škocjana, prevladuje poglabljanje z raztapljanjem. Zaradi vi- ki je bila v preteklosti prav tako na pritočnem delu sokih koncentracij raztopljenega kalcijevega karbo- kraškega polja (Ferk, 2011). nata se le-ta izloča in oblikuje lehnjakove pregrade Torej, zatrepnih dolin ne moremo šteti iz- s slapovi, ki v zaledju ustvarjajo lokalne ojezeritve. ključno kot oblike izvirnega kontaktnega krasa, Takšne lehnjakove pregrade so značilne predvsem kot so jih opisovali prejšnji avtorji (Gams, 1986; za Krko in Lahinjo. Gams, 1995; Gams, 2001; Tičar, 2015), ampak jih Krajši avtigeni kanjoni, ki so značilni za plitvi moramo razumeti kot krajše avtigene kanjone pli-kras in nastanejo v bližini, kjer vode iz kraškega tvega krasa. vodonosnika iztekajo na površje, so opredeljeni Posebna vrsta zatrepnih dolin, ki imajo zaradi kot zatrepne doline. Te se oblikujejo zaradi za- lokacije svojih izvirov značilno obliko, se imenu-denjske erozije nad izviri, ne pa zaradi anteceden- je zatrepni jarek (Gams, 2003; Stepišnik, 2020a). ce, ki je bolj značilna za daljše avtigene kanjone v V njihovem zgornjem delu, na območjih zatrepa, kraških ravnikih. Na stiku med kraškimi in nek- voda izvira iz strmih pobočij, včasih celo v obliki raškimi kamninami so tako nastale zatrepne do- slaIzvirni zatrepi so strma pobočja nad izviri, ki line izvirov LjubljaniceDruge zatrepne doline so nastajajo v podobnih hidroloških okoljih kot zatre- nastale na pritočnih delih prelivnih kraških polj pne doline. Pobočja v teh zatrepih so podobna po- in ob kraških kotlinah. Primeri zatrepnih dolin bočjem kraških kanjonov, saj se oblikujejo z istimi | Geomorfologija krasa Slovenije 81 Slika 53: Zatrepna dolina Unice na Planinskem polju. procesi zadenjske erozije, zato jih obravnavamo na primera v bližini litološkega stika izvira Hublja (sli- tem mestu. V literaturi so izvirni zatrepi oprede- ka 54) in Lijaka. ljeni kot oblike, značilne za izvirni kontaktni kras Izvirni zatrepi so strma pobočja nad izviri, ki (Gams, 1986; Mihevc, 1991a; Stepišnik, 2020a; nastajajo v podobnih hidroloških okoljih kot zatre- Stepišnik, 2020b). Prisotni so tudi na robovih vseh pne doline. Pobočja v teh zatrepih so podobna po- prelivnih kraških polj in kraških kotlin, na primer bočjem kraških kanjonov, saj se oblikujejo z istimi izvira Krke in Poltarice na Krškem polju, in ob ka- procesi zadenjske erozije, zato jih obravnavamo na njonih, kjer je skoraj ob vsakem pritoku oblikovan tem mestu. V literaturi so izvirni zatrepi oprede- izvirni zatrep. očja, ki obdajajo zatrepne jarke, so ljeni kot oblike, značilne za izvirni kontaktni kras tipično strma in obdajajo globoko vrezano strugo (Gams, 1986; Mihevc, 1991a; Stepišnik, 2020a; reke z velikim gradientom. Tovrstne izvirne oblike Stepišnik, 2020b). Prisotni so tudi na robovih vseh so pogoste v glaciokraških okoljih ali na območjih prelivnih kraških polj in kraških kotlin, na primer izvirnega kontaktnega krasa, kjer je iztok iz kra- izvira Krke in Poltarice na Krškem polju, in ob ka- škega vodonosnika v višji topografski legi zaradi njonih, kjer je skoraj ob vsakem pritoku oblikovan geoloških značilnosti izvirnega območja. Nazorni izvirni zatrep. primeri zatrepnih jarkov na glaciokraških območjih V alogene kanjone pritekajo površinski vo- so izviri rek Boke, Soče in Savice, medtem ko sta dotoki, ki imajo svoje povirne dele v nekraških, 82 Uroš Stepišnik | fluviokraških ali glaciokraških geomorfnih oko- veliko in vključujejo Sočo, Cerkniščico, Iško, Idrij-ljih. Zanje je značilna podobna morfologija s str- co, Želimeljščico, Globoški potok, Črni graben na mimi pobočji in vodotoki z velikim gradientom. Dobroveljski planoti, Bršljinski potok pri Novem Procesi poglabljanja teh kanjonov potekajo zaradi mestu, Čermošnjičico ter druge. kombinacije raztapljanja karbonatne podlage in Alogeni kanjoni so prav tako značilni za pri- abrazije, saj vodotoki prenašajo s seboj velike ko- toke iz glaciokraških okolij, kot sta kanjon Radov-ličine mehanskega sedimenta. V alogenih kanjonih ne, znan tudi kot Blejski vintgar, in kanjon Lučke zaradi abrazije navadno ni lehnjakovih pregrad. V Bele. Poleg tega lahko vsa korita, ki so vrezana v kanjonskih dneh se sediment lahko odlaga, kar v visoko ležeče doline pritokov nekdanjih glavnih do-nekaterih primerih ustvarja širša aluvialna dna. linskih ledenikov v Sloveniji – predvsem območja, Alogeni kanjoni, ki prejemajo vode iz fluviokraških ki so jih oblikovali Soški, Dolinski in Bohinjski le-okolij, so vedno v nadaljevanju fluviokraških dolin. denik – opredelimo kot kanjone, če imajo ustrezno Glavna razlika med njimi in fluviokraškimi dolina- morfologijo. Glaciokraški kanjoni so pogosto suhi mi je v razčlenjenosti pobočij; pobočja fluviokra- ali neaktivni, saj so jih oblikovali proglacialni ali ških dolin so, v nasprotju s kanjonskimi, razčlenjena subglacialni tokovi v času poledenitve. Značilen priz erozijskimi jarki. Takšnih kanjonov je v Sloveniji mer takšnega suhega kanjona je Pokljuška soteska. Slika 54: Zatrepni jarek Hublja ob visokem vodostaju. | Geomorfologija krasa Slovenije 83 Kadar pritekajo vodotoki iz nekraških okolij v dolin je različna, najdaljša med njimi je šest kilo-kras, prav tako oblikujejo alogene kanjone. Ležijo metrov dolga slepa dolina Reke, ki ob izteku odteka v nadaljevanju fluvialnih dolin. Obliko imajo kot v Škocjanske jame. Navadno pa so krajše in se raz-preostali kanjoni, navadno je v njihovih dneh vo- tezajo manj kot kilometer od kontakta na območje dotok z velikim gradientom, ki prenaša večje količi- krasa. Vse slepe doline so oblikovane na korozijskih ne nekarbonatnega mehanskega sedimenta. Zaradi uravnavah, najpogosteje na uravnavah, ki jih opre-tega se v teh kanjonih navadno ne odlaga lehnjak. deljujemo kot robne uravnave kontaktnega krasa. Najpogosteje so ti kanjoni vrezani čez celotna kra- Nekatere slepe doline imajo zaradi agradacije ška območja, ki niso nujno le korozijske uravnave, sedimenta v dnNekateri kanjoni ne prečkajo ce- pač pa tudi višja pogorja. Prav zato ti kanjoni sodijo lotnih kraških območij, temveč se na njih končajo. med najgloblje kanjone v Sloveniji, kot sta kanjo- Vodotoki odtečejo v podzemlje, na teh mestih pa na Soče in Kolpe. Nekateri so na pritočnem delu se kanjoni zaključijo s strmo reliefno stopnjo. Zato, razvejani, kar je rezultat preslikavanja in vrezovanja ker se na tem mestu rečna dolina slepo zaključi, se nekdanje rečne mreže v kras. Tovrstna kanjona sta za tovrstne alogene kanjone uporablja izraz slepe Sušica s pritoki in Raša s pritoki. doline. Te slepe doline imajo podobne morfološke Nekateri kanjoni ne prečkajo celotnih kraških značilnosti kot kanjoni s strmimi pobočji. Dolžina območij, temveč se na njih končajo. Vodotoki od- slepih dolin je različna, najdaljša med njimi je šest tečejo v podzemlje, na teh mestih pa se kanjoni kilometrov dolga slepa dolina Reke, ki ob izteku zaključijo s strmo reliefno stopnjo. Zato, ker se na odteka v Škocjanske jame. Navadno pa so krajše in tem mestu rečna dolina slepo zaključi, se za tovr- se raztezajo manj kot kilometer od kontakta na ob- stne alogene kanjone uporablja izraz slepe doline. močje krasa. Vse slepe doline so oblikovane na ko- Te slepe doline imajo podobne morfološke značil- rozijskih uravnavah, najpogosteje na uravnavah, ki nosti kot kanjoni s strmimi pobočji. Dolžina slepih jih opredeljujemo kot robne uravnave kontaktnega Slika 55: Slepa dolina Brezovica na Matarskem podolju. 84 Uroš Stepišnik | krasa.ne uravnave, druge pa imajo ozka dna brez se- ki pritekajo iz nezakraselih območij, se ob litolo-dimentnih akumulacij. Slepe doline z ozkim dnom, škem stiku ali v njegovi neposredni bližini zaklju-kot so Mižuk pri Kočevski Reki, slepa dolina Reke čujejo z izrazitim, pogosto skoraj stenastim poboč- pri Škocjanskih jamah in Mejame pri Danah, imajo jem, pod katerim so ponikve ali ponori. Pobočja so na svojem izteku ponore, skozi katere voda odteka v običajno le nekoliko odmaknjena od litološkega vodoravne jamske sisteme. Nasprotno pa imajo šte- stika, zaradi česar so ponorni zatrepi na zakraselih vilne druge slepe doline obsežna aluvialna dna, kjer kamninah širši od njihovih dolžin (Mihevc, 1991). vodotoki vtekajo v podzemlje skozi številne ponik- Čeprav literatura (Mihevc, 1991b; Mihevc, ve in požiralnike, redkeje ponore. Lepi primeri ta- 1994) ponorne zatrepe klasificira kot oblike kontak-kih slepih dolin so na Matarskem podolju in vklju- tnega krasa, se ti ne pojavljajo izključno v teh speci- čujejo Odolino, Brezovico (slika 55) in Jezerino. fičnih okoljih. Pogosto jih najdemo tudi na ponor- Ponorni zatrepi predstavljajo oblike ponornega nih delih kraških polj. Nazorne primere ponornih kontaktnega krasa, ki nastanejo tam, kjer se povr- zatrepov imata Pivka, ob vtoku v Postojnsko jamo, šinski vodotoki stekajo v podzemlje na stičišču med in Lokev, v Predjamo (slika 56). Primeri ponornih nezakraselimi in zakraselimi kamninami. Četudi se zatrepov na kraških poljih vključujejo Unico, ki ob ponorni zatrepi ne uvrščajo med kanjone ali slepe severnem robu Planinskega polja vteka v podzemlje doline, jih zaradi podobnih geomorfoloških pro- skozi več ponikev in požiralnikov, ter Cerkniščico, cesov, ki prevladujejo na njihovih pobočjih in dnu, ki ob severozahodnem robu Cerkniškega polja vte-obravnavamo v tem sklopu oblik. Fluvialne doline, ka v ponore jamskega sistema Karlovica. Slika 56: Ponorni zatrep Lokve pri Predjami. | Geomorfologija krasa Slovenije 85 Celje alogen kanjon avtigen kanjon kraška kotlina Novo mesto napajanje Kočevje km 30 Ljubljana 15 Kranj 0 Postojna Koper Tinkara Mazej Nova Gorica S Avtor: Uroš Stepišnik, 2024 Kartografija: Vir podlage: ESRI, 2024 © Oddelek za geografijo, FF UL, 2024 Slika 57: Prostorska razporeditev večjih avtigenih in alogenih kanjonov ter kraških kotlin na slovenskem Dinarskem krasu. 86 Uroš Stepišnik | Kraške hidromorfološke Termin ponor se v strokovni literaturi upo- oblike rablja za mesto, kjer voda vteka v podzemlje skozi večjo vodoravno jamo (Gams in sod., 1962; No- vak, 1962). Največkrat so ponori locirani na izteku Reliefne oblike, ki nastanejo na mestih vtekanja ali slepih dolin in ponornih zatrepov. Zelo pogosti so iztekanja vodotokov v kras ali iz njega, imenujemo tudi na robovih kraških polj. Nazorni primeri pokraške hidromorfološke oblike. Oblike, ki nastanejo norov v Sloveniji so ponor Pivke v Postojnsko jamo, na mestih vtekanja vodotokov v kraški vodonosnik, ponor Reke v jamski sistem Škocjanskih jam, ponor delimo glede na geomorfološke značilnosti na po- Tržiščice v Tentero (Slika 60) in ponor Sušice na nikve, ponore in požiralnike. V terminologiji kra- Radenskem polju v jamski sistem Viršnice. soslovja se izraz ponikev nanaša na mesto, kjer voda Požiralniki so špranje ali brezna v skalnem ko- vteka v podzemlje v odprtino, ki je delno ali popol- ritu, kjer voda vteka v podzemlje (Gams in sod., noma prekrita z naplavino (Novak, 1962). Ponikve 1962; Novak, 1962). Manjši požiralniki so priso- so tipične za dele plitvega krasa, kjer sediment prek- tni v vseh skalnih koritih rek v slepih dolinah in riva površje, predvsem za odtočne dele kraških polij na odtočnih delih kraških polj. Znameniti tovrstni in slepe doline. Najlepši primeri ponikev v Sloveniji požiralniki so pri Gornjih Vremah, kamor ob niz- so na območju Rešeta in Vodonosa pri Dolenjem kih vodostajih odteka celoten tok Reke. Večji po- jezeru na Cerkniškem polju (slika 58). Med tipične žiralniki, ki jih lahko opredelimo kot brezna, so v primere v slepih dolinah pa lahko uvrstimo ponikve rečnih koritih bolj redki. Najlepši primer tovrstnega na južnem robu slepe doline Brezovica na Matar- požiralnika v Sloveniji je v slepi dolini Odolina na skem podolju. Matarskem podolju, ki ima ime Ponikve v Odolini. Slika 58: Slika ponikev Rešeto na Cerkniškem polju | Geomorfologija krasa Slovenije 87 Slika 59: Kraške hidromorfološke oblike: (a) jamski izvir, (b) obrh, (c) retje, (d) ponikev, (e) požiralnik in (f) ponor. Katavotron pa v mednarodnem krasoslovnem na Slovenskem krasu sta na severnem, odtočnem izrazoslovju opisuje navpične vtoke v podzemlje, robu Planinskega polja. Imenujeta se Putickovi ki so bili umetno razširjeni, po potrebi obzidani in štirni, in sicer po češkem inženirju Wilhelmu Pu-opremljeni z mrežami proti plavju, z namenom po- ticku, vodji hidromelioracijskih del in raziskovalcu večanja odtoka s kraškega površja in s tem prepre- okoliških jam v času, ko sta bila zgrajena. čevanja poplav. Termin katavotron izvira iz starogr- Posebna hidromorfološka oblika plitvega krasa ške besede καταβόθρα ( katabothra), ki se nanaša na je estavela, saj se prek nje voda vteka v podzemlje naravni podzemni prehod ali brezno, skozi katerega ali pa izteka iz podzemlja na površje. Termin esta-odteka voda. V Sloveniji je bilo največ katavotronov vela izvira iz okcitanske besede étable (hlev), iz ka-urejenih v obdobju od konca 19. do začetka 20. sto- tere je dobil ime tudi izvir L‘Estavelle. Cvijić (1924) letja. Najpogosteje gre za umetno razširjene poži- je v strokovno terminologijo v kontekstu dvojnega ralnike ali ponikve. Najlepša ohranjena katavotrona hidrološkega delovanja pomotoma uvedel ta izraz, Slika 60: Ponor Tentera na Ribniškem polju. 88 Uroš Stepišnik | čeprav ta konkretni izvir deluje izključno kot mesto količine vode, pogosto do le nekaj litrov na sekundo, iztekanja vode (Gèze, 1987). Kljub tej napaki je ter- in ki lahko občasno presahnejo. Če voda izteka iz min estavela zdaj splošno sprejet in označuje hidro- razpok v kamnini, jih imenujemo studenci, medtem morfološke oblike v epifreatični coni krasa. V času, ko izvire, kjer voda izteka iz sedimenta, imenujemo ko gladina podzemne vode naraste, estavele delujejo močila (Novak, 1962). Močila so značilna za obmo-kot mesta iztekanja vode, medtem ko ob nižanju gla- čja pokritega krasa, kjer sediment prekriva površje. dine voda prek njih vteka v podzemlje. Estavele ima- Obrhi so kraški izviri, iz katerih voda izteka iz jo lahko različno obliko. Lahko so vodoravne jame, navpičnega ali poševnega jamskega rova. Značilno za kot ponori, lahko so prekrite z naplavino, torej imajo te izvire je, da voda iz globokih delov freatične cone značilnosti ponikev, ali pa so le razpoke v kamninski kraškega vodonosnika priteče skozi bolj ali manj nav-podlagi, torej imajo obliko požiralnikov. Estavele po- pične kanale z velikim premerom, kar lahko povzroči gosto najdemo v dneh kraških polj, predvsem tistih, občasno izjemno visoke pretoke (Novak, 1962). V ki jih opredeljujemo kot občasno ojezerjena kraška slovenski krasoslovni terminologiji se pogosto za ta polja. Številni primeri estavel, ki so morfološko po- tip izvirov uporablja itudi zraz vokliški izvir, ki izha-dobne ponikvam, so na območju Zadnjega kraja na ja iz hidronima Vaucluse, imena izvira reke Sorgue v Cerkniškem polju (slika 61) in vzdolž zahodnega Provansi (Gams, Kunaver, Radinja, 1973). Ime izvi-roba Radenskega polja. Estaveli, ki imata obliko vo- ra iz latinskega Vallis Clausa (zaprta dolina), ki se je doravne jame, pa sta Matijeva jama in Jama v Ždin- sčasoma preoblikovalo v Vaucluse. Ime nakazuje lego ku na Palškem polju (Kirn, 2016). izvira pod visoko steno v zaprti oziroma zatrepni do- Mesta, kjer vode pritekajo iz kraškega podzemlja lini. V Sloveniji je ta tip izvirov značilen za zatrepne na površje, imenujemo izviri. Glede na njihove geo- doline, primeri pa so izviri Velike Ljubljanice Veliko morfološke značilnosti jih ločimo na studence, mo- in Malo okence v zatrepni dolini Retovje, Divje jeze- čila, obrhe, krope in jamske izvire. Studenci in moči- ro pri Idriji v zatrepni dolini Jezernice in Šteberšči-la predstavljajo najmanjše izvire, ki prevajajo manjše ce na vzhodnem robu Cerkniškega polja. Obrhi so Slika 61: Estavele v Zadnjem kraju na Cerkniškem polju. | Geomorfologija krasa Slovenije 89 Slika 62: Divje jezero pri Idriji je obrh oziroma vokliški izvir. prav tako pogosti v izvirnih zatrepih, mednje spadajo razdaljah ali pa so v njih dostopni celotni jamski sis-Obrh pri Dolenjskih Toplicah, izvir Bilpa v kanjonu temi. Ležijo v epifreatični coni krasa in so ob viso-Kolpe, Očesa v Rakovem Škocjanu in izvir Dobličice kih vodostajih poplavljene, medtem ko so pri nizkih v Beli Krajini (Gams in sod., 1962; Gams, Kunaver, vodostajih suhe. Primeri takih izvirov so izvir Unice Radinja, 1973). iz Planinske jame, Raka iz Zelških jam, zgornji izvir Krope so najbolj razširjena vrsta kraških iz- Krke iz Krške jame in izvir Male Boke pri Bovcu. virov, kjer izvirajo obilne količine vode iz množi- Obmorski in podmorski izviri, poznani kot ce razpršenih razpok, podornih blokov, grušča ali vrulje (Novak, 1962; Gams, 2003), predstavljajo še drobnega sedimenta (Novak, 1962). Krope deluje- eno hidromorfološko kategorijo izvirov. Jame, ki jo podobno kot obrhi, saj voda priteče iz freatične napajajo te izvire, so nastale v hladnejših obdobjih hidro geološke cone krasa. Razlika je v obliki izvira; pleistocena, ko je bila morska gladina nižja od da-rovi v izviru so preozki, da bi jih lahko šteli za jame, našnje. Z dvigom morske gladine do sedanjih ravni ali pa so zasuti. Primeri takšnih izvirov so Veliki in so bili izviri preplavljeni. Vrulje najdemo do globin Mali Močilnik, izviri Male Ljubljanice, izvir Krke nekaj deset metrov, kjer mora sladka voda imeti do-pri Krški jami, izvir Krupe v Beli Krajini in Zelenci volj velik hidravlični tlak za iztekanje pod morsko – izviri Save Dolinke (slika 63). gladino. Čeprav v Sloveniji vrulj ni, obstaja nekaj Jamski izviri so definirani kot horizontalne jame, manjših podmorskih žveplenih izvirov pred obalo iz katerih teče potok ali reka (Novak, 1962). Te jame Izole, ki jih opredeljujemo s terminom brojnice, in z vodnimi tokovi so lahko prehodne samo na kratkih ne vrulje (Žumer, 2004; Žvab Rožič in sod., 2023). 90 Uroš Stepišnik | Slika 64: Izvir iz jame Škratovka na Planinskem polju opredeljujemo kot jamski tip izvira. Slika 63: Zelence, izvire Save Dolinke, opredeljujemo kot krope. | Geomorfologija krasa Slovenije 91 FLUVI 9 Fluviokras Fluviokras je tip kraškega geomorfnega siste- infiltracijo padavinskih voda v podzemlje. Kljub ma, ki se bistveno razlikuje od tipov krasa, temu na relativno uravnanih delih vsa padavinska kot sta globoki in plitvi kras, kjer je večina voda vteka v kras. Na pobočjih pa zaradi manjše di-procesov vezana na raztapljanje na površju namike infiltracije padavinska voda v celoti ne vte-in v podzemlju ter na površinska vodna telesa, ki ka v kras, ampak del vode odteka po površju. Zaradi se napajajo iz freatične cone krasa. Procesi na flu- tega na pobočjih delujejo različni fluvialni denuda-viokrasu delujejo podobno kot v fluvialnem geo- cijski procesi, ob vznožjih pobočij pa agradacijski. morfnem sistemu, glavni procesi preoblikovanja so Fluviokras je zato tip krasa, ki je prostorsko vezan le namreč fluvialni denudacijski ali erozijski procesi. na pokrita kraška pobočja (Stepišnik, 2021b). Površje ni razčlenjeno z okroglastimi kraškimi ko- Z vidika procesne geomorfologije lahko flu- tanjami in vzpetinami ter kraškimi polji, ampak je viokras opredelimo kot kraško območje s specifič- izrazito razčlenjeno z dolinami, med katerimi so nim načinom preperevanja ter fluvialnim načinom podolgovata slemena. Vsa pobočja so razčlenjena premeščanja sedimenta v dveh geomorfnih oko-z erozijskimi jarki in dolki. Površje fluviokrasa ni ljih: denudacijskem in agradacijskem. Na fluvio-kamnito, ampak ga prekriva sediment. Kljub navi- krasu je dinamika mehanskega preperevanja večja deznim fluvialnim potezam so na vseh območjih od kemičnega, zato sediment sklenjeno prekriva fluviokrasa prisotne tudi jame, ki jasno kažejo na ta kraška pobočja. Sediment na pobočjih je lahko razvit kraški vodonosnik s podzemnim pretakanjem tudi drugačnega izvora. V denudacijskem okolju vode. Ta tip krasa velja za manj značilen in je bil v fluviokrasa meteorna voda zaradi sedimenta ne preteklosti opredeljen kot polkras (nem.: halbkarst) vteka neposredno v kras, ampak se del vod steka (Grund, 1914b) in nepopolni kras (nem.: merokarst) po površju, del pa se infiltrira v sediment. Ob več- (Cvijić, 1924). S temi izrazi so raziskovalci želeli jih kopičenjih sedimenta, zlasti kadar je ta nasi-izpostaviti atipično oblikovanost površja in zavrto čen z vodo, lahko pride do hitrih premikov več- delovanje določenih kraških procesov. jih sedimentnih teles. Te premike, ki jih povzroča Hidrološko fluviokras definiramo kot obmo- strižna napetost, imenujemo zemeljski plazovi ali čje, ki ga v celoti prekriva sediment, kar pomeni, da v primeru manjših dimenzij usadi. Večji vodni to-cona talnega prenikanja zvezno prekriva epikraško kovi premeščajo večje frakcije sedimenta z erozi-hidrogeološko cono. Vsi nižji deli vadozne cone, kot jo, hkrati delujeta tudi abrazija in kavitacija, kar tudi freatična cona, delujejo nemoteno (Stepišnik, povzroči oblikovanje erozijskih jarkov, iz katerih 2020a; Stepišnik, 2021b). Sediment upočasnjuje se lahko razvijejo dolki. | Geomorfologija krasa Slovenije 93 Slika 65: Obseg fluviokrasa v Sloveniji. 94 Uroš Stepišnik | Agradacijska okolja fluviokrasa so ob vznožju značilen tudi za druge tipe kamnin. Med te sodijo pobočij. Najpogosteje agradacija poteka v obliki ploščasti apnenci, litotamnijski apnenci, laporasti vršajev, ki jih zaradi specifičnih značilnosti geomor- apnenci, laporovci in karbonatni klastiti različnih fnega okolja opredeljujemo kot fluviokraške vršaje. starosti (Buser, 2010). Fluviokraški procesi so pri-Pogosto so na območjih agradacije sedimenta tudi sotni tudi na tektonsko deformiranih kamninah. fluviokraške doline. Sedimenti zavirajo vertikalni Čeprav so to kamnine, na katerih običajno ne bi odtok vod iz dolin, zato so v njih pogosto stalni, pričakovali fluviokraških procesov, prisotnost večje pogosteje pa občasni vodotoki. Če se fluviokraške količine tektonsko deformirane kamnine omogoča doline ali fluviokraški vršaji iztečejo v večjih kra- erozijo sedimenta vzdolž pobočij (Čar, 2018). ških kotanjah ter njihova dna zapolni in uravna se- Fluviokras v Sloveniji pokriva površje 4059 diment, jih tipiziramo kot pritočna kraška polja. km², kar predstavlja 20 % celotnega ozemlja drža- Koncept fluviokrasa in s tem tudi njegovo poi- ve ali 39,5 % vsega krasa (slika 65). Najobsežnejša menovanje je v znanstveno literaturo uvedel Roglić sklenjena območja fluviokrasa najdemo v Idrijskem, (1958). Opisal je kraška območja, kjer intenzivno Cerkljanskem in Polhograjskem hribovju, južnih mehansko preperevanje določenih kamnin omejuje delih Krimskega in Mokrškega hribovja z okolico, v odtok vode v kras, kar povzroča fluvialno preobli- Gorjancih ter v večjem delu krasa v vzhodni Slove-kovanje delov kraškega površja. V nadaljnjih stro- niji, ki leži vzhodno od Kamniško-Savinjskih Alp kovnih in znanstvenih delih se je pojem fluviokrasa in severno od Dolenjskega podolja. razširil in začel uporabljati za vsa kraška območja na karbonatnih kamninah s površinskimi vodotoki (npr. Sweeting, 1973; Gams, 1986; Gams, 2003). Erozijski jarki in dolki Druga pogosta uporaba pojma se nanaša na poreč- ja, kjer poteka izmenjava med podzemno kraško Na pokritih kraških pobočjih del padavinskih vod in površinsko hidrologijo (Jones, White, 2005). Te ne vteka skozi sediment v kraški vodonosnik, tem-rabe termina so se oddaljile od izvirnega koncep- več teče po površju, kar povzroča pobočno spira-ta fluviokrasa in niso ustrezne. Prva se nanaša na nje. Sprva te vode tečejo ploskovno, pri čemer s okolja plitvega krasa, druga pa obravnava izmenjavo ploskovnim spiranjem odnašajo predvsem drobne med fluvialnim in kraškim geomorfnim sistemom, frakcije sedimenta. Ko se voda zbere v večje tokov-ne pa specifičnosti fluviokraških okolij. nice, preide v linijsko odtekanje. To povzroča abra- V Sloveniji se fluviokras najpogosteje razvija zijo kamnine, na skokih pa kavitacijo in erozijo več- na območjih, ki jih gradijo različne vrste dolomitov. jih frakcij sedimenta (Huggett, 2007). To linijsko Zaradi te pogoste povezave je fluviokras v sloven- odtekanje povzroči oblikovanje erozijskih jarkov, ski literaturi pogosto opredeljen kot dolomitni kras ki so značilni tako za fluvialna kot za fluviokraška (Gabrovec, 1994; Gabrovec, 1995; Komac, 2003; pobočja. Komac, 2004; Komac, 2006; Gostinčar, 2016a). Erozijski jarki so različnih dimenzij ter lahko Fluviokraški tip krasa je v primerjavi z drugimi merijo v dolžino do nekaj sto metrov in v globino tipi krasa slabše raziskan, čeprav se je tej tematiki v do nekaj deset metrov (Gostinčar, Stepišnik, 2012; preteklosti posvečalo več raziskovalcev (npr. Melik, Stepišnik, 2021b). Ti jarki se običajno začnejo s str-1961; Melik, 1962; Gams, 1968; Gams, 1974; Ha- mimi pobočji in so pogosto organizirani v razveja-bič, 1985; Gams, 1986; Mihevc, 1987; Kranjc, 1992; no ali dendritično mrežo, kjer se posamezni jarki Gabrovec, 1994; Gabrovec, 1995; Komac, 2003; stekajo eden v drugega. Usmerjeni so v smeri naj-Komac, 2004; Komac, 2006; Gostinčar, 2011; Go- večjega naklona pobočij. Pobočja erozijskih jarkov stinčar, 2016b; Stepišnik, 2021b; Lipar, Ferk, 2022). so relativno strma, medtem ko so v njihovih dneh Poleg območij dolomitov je fluviokras v Sloveniji pogosto ozke in skalnate rečne struge, kjer tečejo | Geomorfologija krasa Slovenije 95 stalni ali občasni vodotoki. Pri izteku jarkov se obi- prekrita s sedimentom. V njihovih dneh običajno čajno oblikujejo območja agradacije sedimenta, ki ni strug, saj v njih ne tečejo niti občasni vodoto-se kažejo v obliki fluviokraških vršajev. Tisti erozij- ki. Značilnost nekaterih dolkov so tudi sufozijske ski jarki, ki so v fluviokraških vršajih in na drugih vrtače (Komac, 2006), ki kažejo na intenzivno spi-agradacijskih območjih vrezani v okoliško površje, ranje v sedimentu, kar ga spodkopava in oblikuje te se ob iztekih zaključijo na mestih, kjer vodotoki kotanje. Dolki se pogosto iztečejo v erozijske jarke vtekajo v podzemlje. Nekateri med njimi so dovolj (Gostinčar, Stepišnik, 2012). Podobno kot erozijski veliki, da jih literatura opredeljuje kot slepe doline jarki se lahko dolki končujejo na fluviokraških vrša- (Gostinčar, 2016a). Pri jarkih, ki se izlivajo v fluvi- jih, v pritočnih delih kraških polij ali v fluviokraških okraške doline, ob izteku ni obsežnejših agradacij- dolinah. Manj pogosto pa se dolki iztečejo v manjše skih območij. kraške kotanje, ki imajo dimenzije vrtač. Te kotanje Dolki predstavljajo najznačilnejšo reliefno funkcionalno delujejo kot ponikve, kamor odtekata obliko fluviokrasa (Komac, 2006; Gostinčar, Ste- voda in sediment iz dolkov (Stepišnik, 2021b). pišnik, 2012). Podobno kot erozijski jarki so tudi Literatura o nastanku dolkov ni povsem eno- dolki linearne vdolbine, ki sledijo smeri največje- tna. V starejših delih je bil njihov nastanek pripi-ga naklona pobočja. Imajo podobne dimenzije kot san intenzivnemu mehanskemu preperevanju, ki erozijski jarki in so lahko organizirani v dendritično naj bi bilo okrepljeno z zmrzalnim preperevanjem mrežo. Vendar pa se dolki razlikujejo po bolj blagih med hladnejšimi obdobji pleistocena (Melik, 1961; pobočjih, ki so manj strma, in po širših dneh, ki so Melik, 1962; Mihevc, 1985; Gabrovec, 1995). V Slika 66: Dolek pri Velikih Lipljenah. 96 Uroš Stepišnik | poznejših študijah se je pojavila teorija o vlogi in- po površju in bi lahko prišlo do ponovne formacije tenzivnega kemičnega preperevanja v dneh dolkov, erozijskih jarkov. ki vključuje spiranje raztopljenih snovi in suspen- diranega drobnozrnatega sedimenta skozi sedi- mentne plasti. Komac (2006) povezuje nastanek Fluviokraške doline dolkov iz začetnih plitkih vdolbin na pobočjih, kjer bi zastajanje vode v sedimentu spodbujalo kemično Fluviokraške doline so geomorfološke oblike, ki preperevanje. nastajajo na reliefnih znižanjih fluviokraških ob- V novejših raziskavah so dolki interpretirani močij, kamor se steka sediment iz okoliških pobočij kot podedovane geomorfološke oblike, ki izhaja- in erozijskih jarkov. Ta sediment zavira odtok vode jo iz erozijskih jarkov (Gostinčar, 2011; Gostin- v podzemlje, kar omogoča prisotnost površinskih čar, Stepišnik, 2012; Gostinčar, 2016a; Stepišnik, vodotokov in oblikovanje dolin. Po njih teče pada-2020a; Stepišnik, 2021b). Ta proces se začne, ko vinska voda in voda iz okoliških erozijskih jarkov. erozija na dnu erozijskih jarkov zmanjša debelino Fluviokraške doline imajo razčlenjena pobočja z sedimenta, kar povzroči spremembo odtoka vode – erozijskimi jarki in dolki ter razvejano obliko, ki namesto po površju lahko voda sedaj vteka v kraški spominja na fluvialne doline. Za razliko od ka-vodonosnik. Ko erozija na dnu jarkov preneha de- njonov imajo bolj razčlenjena pobočja. Vodotoki v lovati, se dna jarkov preoblikujejo v blage konkavne dneh teh dolin vtekajo v podzemlje skozi požiralni-oblike brez vidnih strug. Ob zadostni akumulaciji ke in ponore, kar lahko povzroči, da doline občasno sedimenta v dolkih se voda začne znova pretakati ostanejo brez površinskih vodotokov. To je pogosto Slika 67: Fluviokraška dolina Črnega potoka pri Logaškem polju. | Geomorfologija krasa Slovenije 97 predvsem v primerih, ko erozija odstrani dovolj ki se izliva na Bloško polje, in Bistrico, ki se konča sedimenta, da voda neposredno vteka v kraški vo- na Ribniškem polju. donosnik. To dinamiko odtekanja vode je mogoče opazovati na primeru Reke in Črnega potoka pri Logatcu, kjer so mlinarji in žagarji v preteklosti Pritočna kraška polja mašili požiralnike v strugi, da voda ni odtekala v kras (Nagode, 2002; Stepišnik, 2021a). Nekatere Večje zaprte kotanje, ki jih zapolnjujejo sedimenti fluviokraške doline segajo v območje podzemne iz fluviokraških pobočij in dolin, so znane kot kra-vode v krasu, zato so v njihovih dneh lahko tudi ška polja. V literaturi se pojavljajo različne opre-kraški izviri, zaradi česar združujejo značilnosti flu- delitve teh polj. Tradicionalno so bila ta polja po viokrasa in plitvega krasa. hidrološki funkciji opredeljena kot pritočno-ponor- Fluviokraške doline brez vodotokov sčasoma niška polja in po nastanku kot robna polja (Gams, pridobijo manj strma pobočja, tako da spominjajo 1978; Gams, 2003). Vendar pa se je izkazalo, da na manjša podolja. Primer suhe doline je Petkovšči- oznaka ponorniška ni nujno primerna, saj je zna-ca, ki je nekoč tekla skozi aktivno dolino na severu čilnost odtekanja vode v podzemlje skupna vsem in pritekla na Logaško polje (Melik, 1959; Mihevc, kraškim poljem. Zato so ta polja, ki se polnijo s 1985; Mihevc, 1987; Stepišnik, 2021a). Podoben površinskim pritokom vode iz fluviokraških ob-primer je tudi spodnji del doline Žejskega potoka močij, bolj primerno imenovana pritočna kraška severno od Hotenjskega polja, kjer vodotok sredi polja (Stepišnik, 2020b). To poimenovanje na-doline izgine v požiralniku (imenovanem Kmetov tančneje opisuje njihove hidrološke lastnosti, obe-brezen), nadaljevanje doline pa ostane suho in potok nem pa delno ohranja zgodovinsko terminologijo po njej teče le ob zelo visokih vodostajih (Mihevc, (Gams, 1978; Gams, 2003). 1987; Kranjc, Mihevc, 1988; Stepišnik, 2021a). Pritočna kraška polja je pretekla literatura Veliko število fluviokraških dolin ima dna v opredeljevala kot značilna za območja, kjer se stika-gladini podzemne vode torej na območju plitve- jo nekraške in kraške kamnine (Gams, 1978; Gams, ga krasa, kar omogoča prisotnost številnih izvirov, 2003). Vendar pa, kot kažejo primeri iz literature, aktivnih predvsem ob višjih vodostajih. Takšne voda na ta polja vedno priteka iz fluviokraških ob-večje fluviokraške doline vključujejo Idrijco, Belo, močij, ne pa iz nekarbonatnih okolij, kot so flišne Trebušo in Hotenjko v Predalpskem hribovju ter kamnine ali skrilavi glinavci, ki so običajni ob zak-povirni del Poljanske Sore. Na širšem območju Do- raselih karbonatnih kamninah na slovenskem Kra-lenjskega podolja so primeri takšnih dolin Višnjica, su. Največje zaprte kotanje na stiku flišev in kraških Stiški potok, Temenica, Mirna in Radulja. Južno od kamnin, kot sta Vremska dolina pri Divači ali slepa Ljubljanskega barja v kraških porečjih Ljubljanice dolina Brezovica na Matarskem podolju, čeprav iz-in Krke so primeri porečij Iške, Bloščice, Bistrice, polnjujejo vse morfografske in hidrološke kriteri-Cerkniščice, Borovniščice in Želimeljščice. je kraških polj, opredeljujemo kot slepe doline, in Fluviokraške doline se navadno iztečejo v flu- ne kot kraška polja (Gams, 1978; Gams, 2003). To vialne doline ali kotline, redkeje v kanjone, kot je nakazuje na potrebo po natančnejši in bolj celoviti to v primeru Iške in Želimeljščice. Nekatere do- definiciji pritočnih kraških polj. Zato bi bilo bolj line pa se ob zaključku razširijo v obsežnih kra- ustrezno opredeliti pritočna kraška polja kot polja, ških kotanjah, kjer sedimenti, ki jih prinašajo reke, ki ležijo na stiku fluviokraških in kraških območij, tvorijo razsežne uravnave. Te uravnave so pogosto kjer vode površinsko pritekajo na polja in vtekajo v oblikovane kot vršaji v pritočnih delih. Primeri kraški vodonosnik. tovrstnih iztekov fluviokraških dolin vključujejo Nekatera pritočna kraška polja imajo zelo Cerkniščico, ki teče na Cerkniško polje, Bloščico, preprost način hidrološkega delovanja, saj nanje 98 Uroš Stepišnik | Slika 68: Zadloško pritočno kraško polje. pritekajo le vodotoki neposredno iz okoliških po- Nasprotno pa je hidrološko delovanje nekaterih bočij. Sedimenti se iz erozijskih jarkov in dolkov pritočnih kraških polj veliko bolj kompleksno, kar se spirajo v dna teh polj, kjer so običajno odloženi v odraža tudi v njihovi raznovrstni oblikovanosti. Na obliki vršajev. Na površju polj so struge vodotokov, ta polja ne pritekajo samo vodotoki neposredno iz ki se iztečejo v ponikvah (Gostinčar, Stepišnik, okoliških pobočij, ampak tudi površinski tokovi iz 2012; Gostinčar, 2016a). Zaradi svoje lege nad fluviokraških dolin. V nasprotju s pritočnimi kraški-gladino podzemne vode v krasu so ta polja veči- mi polji z občasnim lokalnim napajanjem na ta polja noma suha, razen v času intenzivnejših padavin se pritekajo večji in stalnejši vodotoki. Posebej značilno na njih pojavijo občasni vodotoki. Dimenzije teh za ta polja je, da v času visokih vodostajev njihovi polj so običajno tako majhne, da komaj presega- najnižji deli pogosto ojezerijo. Te občasne ojezeritve jo morfometrične kriterije za kraška polja (Gams, so posledica nezadostne kapacitete vtekanja povr-1978; Gams, 2003). Zadloško polje je največji pri- šinskih voda v kras, ne pa nihanj podzemne vode. mer s takšnim hidrološkim delovanjem (slika 73), Ta polja imajo pogosto velike dimenzije, pri čemer medtem ko so Rakovško-Unško polje, Črnovrško lahko njihove širine presegajo več kilometrov. Med polje, Žalnsko polje, Koprivniško polje, Strmica, tovrstna pritočna kraška polja štejemo Logaško, Bločiško polje in Ponikve na Rogu manjši primeri Koritniško, Goteniško, Vrbovško, Dobsko, Bloško, tovrstnih polj. Babno, Rakitniško in Hotenjsko polje (slika 69). | Geomorfologija krasa Slovenije 99 Slika 69: Hotenjsko pritočno kraško polje. Slika 70: Pritočno kraško polje. 100 Uroš Stepišnik | GLAC 10 Glaciokras Glaciokras ali ledeniški kras je poseben tip krasa, erozije, ki jo povzročajo podledeniške vode. Hkrati kjer so ledeniki popolnoma preoblikovali površje, zmanjšanje vsebnosti vode pod ledenikom povzroči tako da je velika večina oblik na teh območjih re- večje trenje med ledenikom in kamninsko podlago, zultat ledeniških procesov. Kljub temu pa so na teh kar pospeši dinamiko ledeniške abrazije. Podlede-območjih kraške oblike, ki sicer nastanejo s sou- niške vode vtekajo v kraški vodonosnik pod tlakom, činkovanjem kraških in ledeniških procesov so iz ki se spreminja skupaj s sezonsko oscilacijo vodne vidika krasa izjemne. Ta tip krasa izstopa predvsem gladine v ledeniku. Vode s seboj prinašajo tudi le-po speleoloških značilnostih saj se najgloblja brezna deniški sediment. Zato se pod ledeniki oblikujejo praviloma nahajajo na teh območjih. Tudi ogromne, brezna pod drugačnimi pogoji, kot v drugih tipih kraške kotanje, ki po dimenzijah presegajo celo krasa. Brezna namreč delujejo kot podledeniški po-udornice, so značilne le za glaciokras. žiralniki. Izdatne količine ledeniške vode ne samo Kras pod ledeniki odvaja podledeniške vode. z raztapljanjem ampak tudi z abrazijo oblikujejo in Te se skozi kraški vodonosnik stekajo proti nižje preoblikujejo jamski sistem. ležečim izvirom, ki so navadno v dolinah. Za učin- Pod akumulacijskimi območji ledenikov, kjer se kovito delovanje kraške hidrologije poledenelega nabira večja količina sedimentov, ti sedimenti ome-krasa je ključno, da iztoki vode iz vodonosnika niso jujejo odtok vode v podzemlje. To vodi do nastanka blokirani z ledom zaradi poledenitve (Ford, 1979; podledeniških tokov, ki premeščajo sedimente pod Adamson, Woodward, Hughes, 2014). Prav zato ledenikom. V primeru poledenelega krasa je dina-je poledeneli kras značilen predvsem za gorski tip mika tega premeščanja sedimentov opazno manjša poledenitve, kjer lahko deluje kraški način vtekanja kot v drugih poledenelih okoljih. Razlog za to je ledeniške vode, medtem ko je pri celinskem tipu manjša količina podledeniških vod, ki je posledica poledenitve to odvajanje omejeno. vtekanja podledeniških vod v kras. Posledično so na Odtok podledeniških vod v kraški vodonosnik območjih poledenelega krasa obsežne akumulacije ima pomemben vpliv na pretočne razmere znotraj sedimentov, ki se kažejo v obliki in obsegu bočnih ledenikov, kar posledično spreminja dinamiko le- in čelnih moren, v primerjavi z drugimi poledeneli-denikov in njihovo interakcijo s kamninsko pod- mi okolji. Zaradi manjše količine vod, ki iztekajo iz lago (Adamson, Woodward, Hughes, 2014; Žebre, ledenika je namreč dinamika erozije ledeniških se-Stepišnik, 2015b). V erozijskih območjih ledenikov dimentov manjša (Žebre, Stepišnik, 2015b; Žebre, odtok podledeniških vod v kras zmanjša količino Stepišnik, 2015a; Žebre in sod., 2019). Prav tako je podledeniške vode, kar povzroči upad intenzitete manjši pretok predledeniških tokov na glaciokrasu, | Geomorfologija krasa Slovenije 101 Slika 71: Poledeneli kras. kot na nekarbonatnih okoljih. Ampak vseeno iztek- ki nastanejo zaradi kombinacije ledeniške abrazije ajo in ob tem premeščajo ledeniški sediment. in eksaracije so ledeniške grbine. Na pritočni strani Z vidika procesne geomorfologije glaciokras so te grbine obrabljene zaradi abrazije, na odtočni delimo enako kot glacialni geomorfni sistem na strani pa razčlenjene v posamezne kamnite bloke denudacijsko in agradacijsko okolje. Procesi v de- zaradi eksaracije. Nekatere ledeniške grbine imajo nudacijskih okoljih obsegajo predvsem eksaracijo na vrhu izravnane površine, običajno vzdolž lezik. in abrazijo ter erozijo podledeniških vod. Najvišji Večje izravnane površine ledeniških grbin in drugih hidrogeološki cone krasa, vključno s cono talne- delov glaciokrasa, ki so posebej značilne za plastna-ga prenikanja in epikraško cono, so bili na veči- te apnence, so poimenovane lašti (Kunaver, 1962). ni glaciokraških območij popolnoma denudirani. V glaciokraških okoljih, so poleg tipičnih le- Po umiku ledenikov cona vertikalnega prenikanja deniških oblik tudi edinstvene reliefne oblike, ki so izdanja na površini kot kamnito površje brez se- specifične le za glaciokras. Med najpogostejšimi so dimentov, z mnogimi vhodi v brezna, ki so zna- kotliči. Značilne oblike glaciokrasa so tudi konte, čilni za to hidrogeološko cono krasa. Na kamniti velike kotanje, ki se nahajajo na različnih mestih glaciokraški površini so ohranjene različne oblike nekdanje poledenitve, tako v denudacijskih kot erozije podledeniških vod, ledeniške abrazije in agradacijskih območjih in tudi v bližini nekdanjih eksaracije. Najpogostejše oblike, nastale zaradi ero- sklenjenih območij poledenitve. Drobne skalne ob-zije podledeniških vod, so krajši deli rečnih strug like, kot so žlebiči in škavnice, ki so nastale zaradi v kamniti podlagi, imenovani podledeniški kana- raztapljanja kamnitega površja po umiku ledenika, li (Benn, Evans, 2010). Te struge niso usmerjene nekateri avtorji (Ginés, 2009; Kunaver, 2009; Ve-v smeri največjega naklona pobočij, ampak so se ress, 2009a) opredeljujejo kot glaciokraške oblike, oblikovale pod gladino ledeniških vod, zato so us- čeprav niso pogoste le v glaciokraških okoljih, am-merjene v različne smeri in pogosto se iztekajo ob pak se lahko razvijejo na površju kateregakoli gole-vhodih v brezna ali kotličih. Najznačilnejše oblike, ga krasa (Ford, 1979). 102 Uroš Stepišnik | V nižjih visokogorskih predelih so pogoste tudi Williams, 2007b; Žebre, Stepišnik, Kodelja, 2013; glaciokraške agradacijske oblike. Čeprav v Sloveniji Adamson, Woodward, Hughes, 2014; Žebre, Ste-obstaja relativno velik delež glaciokrasa, večjih le- pišnik, 2014a; Žebre, Stepišnik, 2014b; Žebre, Ste-deniških akumulacij, značilnih za glaciokraška oko- pišnik, 2015b; Lipar in sod., 2021). Takšen tip krasa lja, kot so obsežni bočno-čelni morenski kompleksi manj pogosto označujemo tudi s sopomenko lede- (Çiner in sod., 2019; Žebre in sod., 2019), ni priso- niški kras (Smart, 2004; Žebre, Stepišnik, 2015a; tnih. Pogoste pa so sufozijske vrtače na ledeniških Ferk in sod., 2017; Stepišnik, 2020a). sedimentih. Med značilne glaciokraške akumulacij- V Sloveniji je danes poledeneli kras samo v ob- ske oblike uvrščamo dve večji kotanji, Gomance in močju dveh manjših ledeniških zaplat pod Trigla-Velo polje pod Triglavom, ki so jih zapolnili sedi- vom in Skuto. V preteklih hladnejših obdobjih ple-menti proglacialnih tokov in jih lahko opredelimo istocena pa je poledeneli kras zajemal skoraj celotne kot predledeniška kraška polja (Stepišnik, 2020a; Julijske Alpe, dele Karavank in Kamniško-Savinj-Stepišnik, 2021c). skih Alp ter najvišje dele Trnovskega gozda in Snež- Termin glaciokras tako opredeljuje tip krasa, nika (Bavec, Verbič, 2011; Ferk in sod., 2017; Žebre, ki je prisoten na območjih, ki so bila v preteklo- Stepišnik, 2018) zato vsa ta območja nekdanjega sti poledenela (Kunaver, 1983; Smart, 2004; Ford, poledenelega krasa opredeljujemo kot glaciokraška. Slika 72: Ledeniško denudacijsko površje na Kaninskih podih z uravnanimi ledeniškimi grbinami oziroma lašti. | Geomorfologija krasa Slovenije 103 glaciokras kras Murska Sobota Maribor Celje km 50 Novo mesto Velenje 25 Kočevje 0 Ljubljana Kranj Postojna Koper Nova Gorica Tinkara Mazej S Avtor: Uroš Stepišnik, 2024 Kartografija: Vir podlage: ESRI, 2024 © Oddelek za geografijo, FF UL, 2024 Slika 73: Glaciokras v Sloveniji. 104 Uroš Stepišnik | Kotliči glaciokrasa so torej v času poledenitve delovala kot podledeniški odtočni jamski sistemi. Dokazi za Ledeniška denudacija je pogosto popolnoma tovrstno delovanje so v jamah ohranjeni ledeniški odstranila zgornje dele krasa, vključno s celotno sedimenti (Ford, 1979; Ford, 1983; Smart, 2004; cono talnega prenikanja in epikraško cono. Na po- Bočić in sod., 2012; Bočić, Buzjak, Kern, 2014) ter vršju posledično izdanja globlja hidrogeološka cona fasete na stenah brezen, ki sicer ne morejo nastajati krasa, ki je cona vertikalnega prenikanja. Zanjo je v vadozni coni, ampak le v freatični. Datacije le-značilno, da se v njej zaradi vertikalnega odtoka deniških sedimentov v teh jamah celo dokazujejo, večjih zbranih vodnih tokov oblikujejo brezna. Na da so jame delovale kot podledeniški požiralniki v površju nekdanjega erozijskega območja glaciokra- različnih poledenitvenih fazah (Jelinić, Horvatin-sa so tako številni vhodi v brezna, ki so v času po- čić, Božič, 2001). ledenitve služila kot podledeniški požiralniki. Med Nekateri podledeniški požiralniki so bili med taljenjem ledenikov, še posebej v obdobjih ablacije, poledenitvijo ali po umiku ledenikov delno ali v so pod visokim tlakom v brezna vtekale podlede- celoti zasuti s sedimenti. To je na površju obli-niške vode, prenašale ledeniške sedimente in tako kovalo vrsto navpičnih kotanj različnih globin. preoblikovale in oblikovale jamske sisteme. Brezna Vhodi v te kotanje so značilni po ostrih robovih Slika 74: Kotlič na Kaninskih podih. | Geomorfologija krasa Slovenije 105 in okrogli ali podolgovati obliki, odvisno od ge- Konte oloških struktur. Pobočja kotanj so strma, včasih celo navpična. Premeri obodov variirajo od ne- Konte so velike kraške kotanje, ki so značilne za vi-kaj metrov do nekaj deset metrov, pri čemer se sokogorski kras in se zaradi svoje lege na območjih globina kotanj razlikuje med brezni (globlje) in nekdanje poledenitve ali v njihovi bližini obravna-kotliči (plitvejše). Kotliči običajno ne presegajo vajo kot glaciokraške oblike. Raznolikost njihovih globine nekaj deset metrov, pogosto pa so plitvej- morfografskih značilnosti se kaže v oblikah, naklo- ši (Kunaver, 1962). Dno kotličev je pogosto za- nih pobočij, razčlenjenosti dna in prekritosti s sedi-polnjeno z ledeniškim sedimentom, gruščem ali menti. Obodi kont so lahko okroglasti ali izrazito ledom. V njih se pogosto ohranja sneg tudi skozi elipsasti, pobočja pa strma ali celo prepadna, po-celo leto (Kunaver, 1962), zato literatura razlaga gosto prekrita z melišči ali podornimi bloki. Ne-njihov nastanek kot posledico lokalno pospešene- katera pobočja so blaga in uravnotežena, druga pa ga raztapljanja s snežnico (Kunaver, 1962; Gams, razčlenjena z erozijskimi jarki iz časa, ko so se pre-2003; Veress, 2009a; Veress, 2016b). Kotliči so ko njih še pretakali podledeniški ali predledeniški zato pogosto opredeljeni kot visokogorski ekvi- vodotoki (Stefanovski, Stepišnik, 2024). Dna kont valent vrtač (Habič, 1969; Habič, 1978; Ford, so raznolika: nekatera so prekrita s sedimenti ali Williams, 2007b). S taljenjem snega ali ledu se na pa v dneh izdanja kamninska podlaga. Na dneh, ki dnu kotličev pogosto odprejo brezna. V nekaterih jih prekriva sediment so pogoste sufozijske vrtače, primerih jamarji odkrijejo spodaj ležeče jamske medtem ko so kamnita dna navadno razčlenjena v sisteme z odstranjevanjem grušča iz kotličev, kar več ločenih kotanj. Dimenzije kont se močno raz-dodatno kaže na to, da so kotliči nastali z zapol- likujejo in imajo od nekaj sto metrov do več kot njevanjem brezen (Žebre, Stepišnik, 2015a; Ferk kilometra v premeru, globine pogosto presegajo več in sod., 2017). deset metrov. Največja konta v Sloveniji, Pekel, ki Preoblikovanje kotličev je najpogosteje pove- se nahaja severno od Snežnika, ima premer skoraj zano z mehanskim razpadom navpičnih sten ali po- 3 kilometre in globino, ki presega 200 metrov. Ne-bočij. Zaradi mehanskega preperevanja se postopno katera literatura konte neustrezno opredeljuje kot zmanjšuje naklon okoliških pobočij, kotliče posto- visokogorske uvale (Gams, 2003; Ogrin, 2007). poma spreminja v oblike, podobne vrtačam. Zato Kont, zaradi svoje specifične lokacije in oblik, ne jih literatura včasih opredeljuje kot kotličaste vrtače moremo enačiti z uvalami, ki so reliefna znižanja (Habič, 1978). med kopastimi vzpetinami značilne za globoki kras Na glaciokraškem površju, še posebej na de- (Stepišnik, 2020a). nudacijskem delu nekdanjih ledenikov, so brezna, Slovenski izrazi za konte so padež, pogos- kotliči in kotličaste vrtače zelo razširjene geomor- to uporabljen na Snežniku, in draga, tipičen za fološke oblike. Te reliefne oblike so pogosto orga- Trnovski gozd in Snežnik (Badjura, 1953; Kodelja, nizirane v linijah vzdolž tektonsko deformiranih Žebre, Stepišnik, 2013). Izraz konta izvira iz Julij-con, kjer jih lahko najdemo skupaj s škrapljami, skih Alp, kjer je ta lokalni toponim pogost (npr. ki prav tako sledijo istim prelomnim linijam. Na Medvedova konta na Pokljuki). Etimološki izvor polgolem in pokritem glaciokrasu ki se nahaja na termina pa je v italijanski besedi conca, ki pomeni agradacijskih delih nekdanjih ledenikov pa pre- kotanja ali vdolbina, in se uporablja za opis podob-vladujejo kotličaste vrtače. Razlika pri kotličastih nih oblik v alpskih in kraških regijah Italije (Stefa-vrtačah na teh območjih je v tem, da jih ne zapol- novski, Stepišnik, 2024). njujejo le grušč in drugi produkti preperevanja po- Kamnine na območjih kont so tektonsko defor- bočij, temveč tudi raznoliki ledeniški in organski mirane (Habič, 1968) ali pa manj odporne od oko-sedimenti. liških kamnin (Smart, 1986). Ledeniški sedimenti, 106 Uroš Stepišnik | Slika 75: Spodnje Kriško jezero je ojezerjena konta. ohranjeni v dneh in pobočjih kont, zadržujejo pa- 1986; Kodelja, Žebre, Stepišnik, 2013; Stefanovski, davinsko vodo, kar lahko povzroči zamočvirjenje ali Stepišnik, 2024). celo ojezerjenje nekaterih kont (Srednje in Spodnje Obledeniške konte (slika 76) so na območjih, Kriško jezero, Krnsko jezero, Jezero pod Vršacem, čez katera v hladnejših obdobjih pleistocena niso Črno jezero, Jezero pri Planini pri Jezeru …). polzeli ledeniki. V okolici kont ni ledeniških oblik Čeprav se konte pogosto opredeljujejo kot gla- ali sedimentov, najpogosteje njihovo okolico razčle-ciokraške kotanje, jih najdemo tudi zunaj območij, njujejo vrtače. Te konte imajo oster obod in okrog-kjer so bili nekoč ledeniki. Te običajno ležijo v bli- lo tlorisno obliko, ki je zaradi lokalnih tektonskih žini nekdanjih poledenelih območij, pogosto na ne- struktur včasih rahlo razpotegnjena. Pobočja oble-koliko nižjih nadmorskih višinah. deniških kont so strma, le izjemoma se pojavljajo Na osnovi oblik in dimenzij lahko konte raz- stene. Sedimentni pokrov na delih pobočij povzroča delimo na dva tipa. Prvi tip so obledeniške konte, pobočno spiranje, zato so tam pogosti erozijski jarki ki niso bile neposredno preoblikovane z ledeniki, in dolki. Dna obledeniških kont so lahko enotna ali čeprav so verjetno bile zapolnjene z ledom zara- razčlenjena z več kotanjami . Lahko so zapolnjena di inverzne ravnovesne meje ledenikov. Drugi tip s sedimenti, v tem primeru so v njih pogoste tudi so podledeniške konte, ki so bile preoblikovane z sufozijske vrtače. Lahko pa se pobočja stožčasto ledeniško denudacijo in agradacijo, ko so ledeniki iztečejo v ožje dno, ki ga v tem primeru navadno polzeli čez njih. Podledeniške konte se med seboj zapolnjujejo podorni bloki. razlikujejo po oblikah, ki so odvisne od dinamike Obledeniške konte so se oblikovale zaradi in vrste ledeniških procesov, ki so vplivali na nji- kombinacije kraških in ledeniških procesov (Ste-hovo preoblikovanje. Pri tem so v erozijskih delih fanovski, Stepišnik, 2024). Najpogosteje jih naj-ledenikov potekali drugačni procesi preoblikovanja demo na tektonsko deformiranih območjih, kjer je kot na njihovih akumulacijskih območjih (Smart, bil v času zadnje poledenitve prisoten led. Hitrejše | Geomorfologija krasa Slovenije 107 Slika 76: Obledeniška konta Ribenska planina na Jelovici. kemično preperevanje tektonsko pretrtih kamnin južnem pobočju segal višje kot na severnem zaradi povzroča lokalno pospešeno kemično denudacijo različne dinamike ablacije ledu. Ledenik je zaradi površja, kar lahko pojasni nastanek nekaterih kra- nagnjenega površja zato polzel proti severu (Kode- ških kotanj tudi zunaj območij glaciokrasa. Ven- lja in sod., 2013). S polzenjem kontnih ledenikov dar te kotanje ne dosegajo dimenzij podledeniških so pričeli delovati tudi procesi ledeniške abrazije kont, kar nakazuje na dodatne procese njihovega in eksaracije ter podledeniške erozije in agradacije, oblikovanja. kar je bistveno pripomoglo k dinamiki poglabljanja Nekatere kotanje so bile dovolj globoke, da se kont. V podzemlje tako ni vtekal le sediment v raz-je v hladnejših pleistocenskih obdobjih v njih nabi- topini, ampak tudi velika količina drobnozrnatega ral led, kar je pospešilo preperevanje kamnine, tako sedimenta, ki je produkt ledeniške denudacije. Ta zmrzalno kot kemično (Kodelja, Žebre, Stepišnik, način oblikovanja literatura (Stefanovski, Stepi-2013; Žebre, Stepišnik, Kodelja, 2013). Ta proces je šnik, 2024) dokazuje z asimetrijo med severnimi in vplival na poglabljanje kotanj, ki so sčasoma doseg- južnimi pobočji, ki je rezultat značilnega delovanja le velikost, potrebno za akumulacijo ledu v kritični kontnih ledenikov. masi, da je ledena masa v konti postala ledenik. Le- Čez podledeniške konte so v času hladnejših deniki so namreč ledene mase, ki se zaradi notranjih obdobij pleistocena polzeli ledeniki. V njihovi oko-deformacij premikajo. Te ledenike, ki se oblikujejo v lici so na površju oblike ledeniške denudacije in kontah, imenujemo kontni ledeniki (Kodelja, Žeb- agradacije, kar dokazuje prisotnost ledenikov. re, Stepišnik, 2013; Žebre, Stepišnik, Kodelja, 2013; Pobočja podledeniških kont se ne razlikujejo Stepišnik, Stojilković, Hočevar, 2019). Led je na bistveno glede na ekspozicijo, kot pri obledeniških 108 Uroš Stepišnik | kontah, pač pa je oblikovanost odvisna od sme- vrsto globljih krnic (Hughes in sod., 2011; Adam-ri polzenja ledenika. Praviloma imajo pritočni del son, Woodward, Hughes, 2014; Pope, Hughes, oboda v višji topografski legi od odtočnega. Pritoč- Skourtsos, 2015). Dna podledeniških kont so obina pobočja podledeniških kont imajo ostrejši obod čajno bolj ravna kot pri obledeniških kontah, za-in so bolj strma v primerjavi z odtočnimi pobočji. polnjena z ledeniškimi in pobočnimi sedimenti ter Na pritočnih pobočjih je zaradi ledeniške eksaracije razčlenjena s sufozijskimi vrtačami (Stefanovski, prišlo do njihovega širjenja v smeri gibanja ledeni- Stepišnik, 2024). ka. Na drugi strani so odtočna pobočja manj strma, Največja zgostitev kont v Sloveniji je na Snež- z nižjim in manj jasnim obodom, in pogosto zvezno niškem pogorju. Drugače pa jih najdemo tudi na prehajajo v okolico. Povečan ledeniški tlak je na teh drugih območjih nekdanje poledenitve, predvsem pobočjih povzročil intenzivno ledeniško abrazijo, ki na Trnovskem gozdu, Jelovici in Komni. Podlede-je pobočja zgladila in znižala, v skrajnih primerih niške konte, ki so zaradi polzenja ledenika v tlorisu pa celo povsem odstranila, tako da so se nekatere nekoliko razpotegnjene, so pogoste na območjih, konte iz kotanj preoblikovale v polkrožne reliefne kjer sta bili debelina ledu in dinamika polzenja le-oblike, podobne krnicam. Ta posebna oblika je raz- denika čez konte veliki. Te konte imajo navadno log, da nekateri raziskovalci konte opredeljujejo kot manj izrazite obode in blaga pobočja, zlasti na Slika 77: Podledeniška Medvedova konta na Pokljuki. | Geomorfologija krasa Slovenije 109 pritočni in odtočni strani ledenika. Najdemo jih ustreznimi dimenzijami, jih imenujemo predle-na erozijskih delih ledenikov, na primer Veliki dol deniška kraška polja. Ta polja so danes hidrološko na Kaninskih podih ter konti pri Planini na Kra- neaktivna, saj predledeniški tokovi ne pritekajo več ju in Planini Govnjač na Komni. Prisotne so tudi nanje, čeprav so na poljih pogosto ohranjene nji-na akumulacijskih delih nekdanjih ledenikov, na hove struge (Stepišnik, 2015a). Starejša literatura primer na Pokljuki (Medvedova konta, Kranjska ta polja imenuje piedmontska polja (Gams, 1978) dolina, Velika raven in druge) (Stefanovski, Stepi- (it.: piede di monte = vznožje gora) ali piedmontska šnik, 2024) in Snežniku (Medvedja draga, Padež- gorska polja (Gams, 1978; Gams, 2003), kar pa ni nica, Črna draga in druge). Obledeniške konte so ustrezno, saj večinoma ležijo v visokogorju, pred tipične za območja, ki niso bila poledenela, zato so iztoki nekdanjih ledenikov, ne pa pod gorami. najznačilnejše konte tega tipa na Jelovici (Stefa- V Sloveniji večjih predledeniških kraških polj novski, Stepišnik, 2024). ni, saj so ta bolj značilna za višje predele Dinar- skega gorstva, predvsem v Hercegovini in Črni Predledeniška kraška polja gori (Stepišnik in sod., 2009b; Žebre, Stepišnik, 2015b; Veress, 2016b). V Sloveniji sta le dve takšni polji: Velo polje pod Triglavom (Gams, 1963) in Dobre ohranjenosti ledeniških akumulacij ob nek- Gomance južno od Snežnika (Žebre in sod., 2016). danjih ledeniških čelih lahko pripišemo odtoku Velo polje pod Triglavom ima površino 0,07 km2 in podledeniške vode v kraški vodonosnik (Adamson, premer le 340 m, a ga literatura kljub premajhnim Woodward, Hughes, 2014). Kljub temu del podle- dimenzijam uvršča med piedmontska polja, saj je deniških tokov pod akumulacijskim delom ledeni- prvi opisani primer polja tega tipa (Gams, 1963). ka ne vteka v podzemlje zaradi obilne akumulacije Gomance so kraško polje, ki ga je oblikoval dotok ledeniškega sedimenta, ki deluje kot neprepustna proglacialnega sedimenta iz dolinskega ledenika, podlaga. Predledeniški tokovi zato površinsko iz- ki je pritekal iz južnih pobočij Snežnika. Kraška tekajo iz čela ledenika in odlagajo fluvioglacialni kotanja, v kateri se je oblikovalo polje, je na meji sediment v obliki vršajev. V primeru, da predle- s Hrvaško, tako da samo skrajni severni del polja deniški vršaji zapolnjujejo večje kraške kotanje z leži v Sloveniji. Slika 78: Velo polje pod Triglavom. 110 Uroš Stepišnik | Slika 79: Gomance na Snežniškem pogorju. | Geomorfologija krasa Slovenije 111 Povzetek Monografija Geomorfologija krasa Slovenije pred- celotnega površja krasa Slovenije. Na globokem stavlja izčrpen znanstveni prispevek k razumevanju krasu padavinske vode vtekajo v podzemlje in obli-geomorfologije krasa v Sloveniji. V nasprotju z dru- kujejo jame, pri čemer je agradacija sedimenta mi-gimi deli, ki vsebujejo regionalni pregled krasa, se nimalna. Zaradi hidroloških značilnosti se takšno monografija osredotoča na razvoj in uporabo nove okolje definira kot globoki kras, kjer je gladina procesnogeomorfološke taksonomije ali sistemati- podzemne vode stalno pod površjem. Geomorfni zacije krasa, prilagojene za slovenski kras. Ta temelji procesi, ki bistveno vplivajo na oblikovanost površja na interpretaciji geomorfoloških oblik skozi prevla- globokega krasa, so aktivni tako na površju kot v dujoče geomorfne procese. podzemlju. Uravnana območja globokega krasa Za izdelavo nove sistematizacije slovenskega opredeljujemo kot korozijske uravnave. Neenako-krasa je bilo treba določiti obseg kraških območij. S merna denudacija vodi v nastanek razčlenjenega kombinacijo obstoječih litostratigrafskih kart raz- kraškega površja, oblikujejo se kopaste vzpetine, širjenosti kraških kamnin in podrobnejših geoloških uvale in korozijske vrtače. Jame v podzemlju se za-kart ter podatkov digitalnega modela višin smo za- radi denudacije površja preoblikujejo v površinske mejili obseg kraških območij. Novi rezultati kažejo, oblike; tako nastanejo brezstrope jame in udorne da kras obsega 50,63 % Slovenije, kar je nekoliko vrtače. Spodjedanje v jamah zaradi podzemnih to-več, kot je bilo ugotovljeno v prejšnjih študijah. kov povzroča nastanek udornic na površju. Monografija podrobno obravnava tudi dva vi- Plitvi kras je tip krasa, pri katerem gladina dika krasa – pokritost površja s sedimenti in po- podzemne vode sega nad površje, zato se oblikuje-bočne procese –, ki pomembno vplivata na vrsto jo stalna ali občasna vodna telesa na površju krasa. in dinamiko procesov na površju, kar posledično Plitvi kras obsega le 1,8 % celotnega površja sloven-oblikuje površje krasa. Sedimenti na površju so skega krasa. Zaradi različnega geomorfnega delova-ključnega pomena, saj na različne načine vplivajo na nja površinskih vod ga delimo na dve okolji: okolje morfologijo površja in določajo smer odtoka vode. stoječih vod in okolje tekočih vod. V okolju stoječih Pobočni procesi na krasu potekajo nekoliko drugače vod, ki so značilne za kraške kotanje, kot so vrtače, kot v drugih geomorfnih sistemih. uvale in udornice, se oblikujejo stalna ali občasna Nova sistematizacija slovenskega krasa teme- jezera. Tudi večje kraške kotanje so lahko občas-lji na procesnogeomorfološkem pristopu. Uporabili no ali stalno ojezerjene, vendar jih zaradi dimenzij smo večstopenjski pristop, pri katerem smo najprej uvrščamo med kraška polja. V kraških jezerih pre-identificirali tipe krasa na podlagi njihovih geomor- vladuje kemična denudacija, ki deluje predvsem la-fnih procesov in recentnega hidrološkega delovanja. teralno in jih širi. V jezerih poteka tudi agradacija Sistematizacija razdeli kras na štiri tipe: globoki kras, drobnozrnatega mehanskega sedimenta. V okoljih plitvi kras, fluviokras in glaciokras, ter obravnava po- tekočih vod, ki so navadno prisotne kot reke v ka-sebnosti vsakega tipa glede na prevladujoče geomorf- njonih, potekata mehanska in kemična denudacija, ne procese in specifična geomorfna okolja. Ta pristop ki poglabljata dna kanjonov. Agradacija sedimenta omogoča boljše razumevanje kompleksnosti krasa je pogosto kemična v obliki lehnjaka in mehanska prek analize procesov in njihovih interakcij. kot grobozrnati mehanski sediment. Kanjone po Na globokem tipu krasa je dominantni proces hidrološki funkciji delimo na avtigene in alogene. preperevanja raztapljanje, zato prevladuje kemič- Krajše kanjone, v katerih vode vtekajo v kras ali iz na denudacija. Ta tip krasa obsega skoraj polovico njega iztekajo, opredeljujemo kot slepe in zatrepne | Geomorfologija krasa Slovenije 113 doline. Širše razširitve v kanjonih so kraške kotline, medtem ko so kraška polja z vodotoki opredeljena kot prelivna kraška polja. Fluviokras je specifičen tip kraškega geomorf- nega sistema, ki se pojavlja na pobočjih pokritega krasa in obsega 39 % celotnega površja krasa. Zaradi sedimenta na pobočjih je zavrt vertikalni odtok pa- davinskih vod v podzemlje, kar vpliva na hidrološko delovanje na površju. Vode se po pobočjih pretakajo površinsko, zato na teh pobočjih prihaja do fluvial- ne denudacije in agradacije. Okolja fluviokrasa tako delimo na denudacijska, za katera so značilne oblike erozijski jarki, dolki in fluviokraške doline, ter agra- dacijska, kjer so značilne reliefne oblike fluviokraški vršaji in pritočna kraška polja. Glaciokras je tip krasa, ki je bil preoblikovan z ledeniki, zato na površju prevladujejo ledeniške re- liefne oblike. Glaciokras obsega 11,3 % celotnega površja krasa Slovenije. Nekatere ledeniške reliefne oblike se razvijejo izključno v poledenelih kraških okoljih, zato jih opredeljujemo kot glaciokraške. Zaradi kemične in mehanske denudacije podlede- niških tokov so se oblikovala številna brezna in ko- tliči. V denudacijskih okoljih so se oblikovale tudi konte. Na agradacijskih glaciokraških okoljih pa so predledeniška kraška polja. 114 Uroš Stepišnik | Summary The monograph Karst Geomorphology of Slovenia geomorphic environments. This approach allows a represents a thorough scientific contribution to the deeper understanding of the complexity of karst by understanding of karst geomorphology in Slovenia. analysing the processes and their interactions. Its aim is not to create a new regional overview of In the deep type of karst the dominant weath- karst, as several such works already exist, but rather ering process is dissolution, hence chemical den-to focus on the development and application of a udation predominates. This type of karst covers new process geomorphological taxonomy or sys- almost half of the total karst area in Slovenia. In tematization of karst adopted for the Slovenian deep karst, precipitation waters infiltrate the under-karst. This is based on the interpretation of geo- ground and form caves where sediment aggradation morphological forms through the dominant geo- is minimal. Based on the hydrological characteris-morphic processes. tics, such an environment is defined as deep karst, For the conception of the new systematization where the groundwater level is consistently below of the Slovenian karst, it was crucial to determine the surface. Geomorphological processes are active the extent of karst areas. By combining existing both on the surface and in the subsurface, which lithostratigraphic maps on the extent of karst li- have a significant influence on the shape of the sur-thology and more detailed geological maps along face of the deep karst. Levelled areas of the deep with data from the digital elevation model, we have karst are defined as corrosion plains. Uneven den-defined the extent of karst areas. The new results udation leads to the formation of a dissected karst show that karst covers 50.63% of Slovenia, which surface, forming conical hills, uvalas and dissolution is slightly more than was determined in previous dolines. Underground caves transform into surface studies. forms due to the denudation of the surface, forming The monograph also examines in detail two denuded caves and collapse dolines. Undercutting aspects of karst – the coverage of the surface with of caves by underground currents leads to the for-sediments and karst slope processes – which sig- mation of huge collapse dolines on the surface. nificantly influence the type and dynamics of the Shallow karst is a type of karst where the wa- processes on the surface and thus shape the karst ter table is above the surface, forming permanent or surface. Sediments on the surface are of crucial im- temporary water bodies on the karst surface. Shallow portance, as they affect the morphology of the sur- karst accounts for only 1.8% of the total area of Slo-face in various ways and determine the direction of venian karst. Due to the different geomorphologic water flows. Slope processes in karst operate some- activity of surface waters, it is divided into two en-what differently than in other geomorphic systems. vironments: Environments with stagnant water and The new systematization of the Slovenian karst environments with flowing water. In the stagnant is based on a process geomorphological approach. water environment, which is characteristic of karst We used a multi-stage approach in which we first depressions such as dolines, dolines and uvalas, per-identified the types of karst based on their geomor- manent or temporary lakes are formed. Even larger phic processes and recent hydrological activity. The karst depressions can also be flooded occasionally or systematization divides karst into four types – deep permanently, but due to their dimensions, they are karst, shallow karst, fluviokarst, and glacikarst – and classified as inundated karst poljes. In karst lakes addresses the peculiarities of each type based on the chemical denudation predominates, which mainly dominant geomorphic processes and the specific acts laterally and enlarges them. In lakes there is | Geomorfologija krasa Slovenije 115 also aggradation of fine-grained mechanical sedi- ment. In flowing water environments, which typ- ically occur in the form of rivers in canyons, both mechanical and chemical denudation take place, deepening the canyon floors. Sediment aggradation is often chemical in the form of tufa and mechani- cal as coarse-grained sediment. Canyons are divid- ed into autogenous and allogenous canyons accord- ing to their hydrological function. Shorter canyons where water enters or exits the karst are called blind and pocket valleys. Wider expanses in canyons are karst basins, while karst poljes with watercourses are defined as overflow karst poljes. Fluviokarst is a specific type of karst geo- morphic system that occurs on the slopes of cov- ered karst and encompasses 39% of the total area of karst. Due to the sediments on the slopes, the vertical outflow of precipitation water into the un- derground is inhibited, which affects the hydrolog- ical activity on the surface. The water flows over the slopes, leading to fluvial denudation and aggrada- tion on these slopes. Fluviokarst environments are therefore divided into denudation areas, which are characterized by forms such as erosion gullies, dells, and fluviokarst valleys, and aggradation areas, where fluviokarst alluvial fans and inflow karst poljes are characteristic landforms. Glacikarst is a type of karst that has been re- shaped by glaciers, hence glacial landforms domi- nate the surface. Some of these ladforms develop exclusively in glaciated karst environments, hence they are defined as glacikarstic. Due to chemical and mechanical denudation by subglacial streams, numerous shafts and snow kettles have formed. In denudational environments, kontas have also formed. In aggradational glacikarst environments, preglacial karst poljes are present. Glacikarst covers 11.3% of the total karst area in Slovenia. 116 Uroš Stepišnik | Viri in literatura Adamson, K. R., Woodward, J. C., Hughes, P. D., Bočić, N., Buzjak, N., Kern, Z. 2014. Some new 2014. Glaciers and rivers: Pleistocene uncoupling potential subterranean glaciation research sites in a Mediterranean mountain karst. Quaternary from Velebit Mt. (Croatia). 6th International Science Reviews, 94, str. 28-43. DOI: https:// workshop on ice caves. August 17 through 22, doi.org/10.1016/j.quascirev.2014.04.016. 2014. Idaho Falls, The National Cave and Karst Anderson, R. S., Anderson, S. P., 2010. Geo- Research Institute: 72-76. morphology: The Mechanics and Chemistry of Bočić, N., Faivre, S., Kovačić, M., Horvatinčić, N., 2012. Landscapes. Cambridge: Cambridge Universi- Cave developement under the influence of Plei- ty Press. stocene glaciation in the Dinarides - an example Aničić, B., Ogorelec, B., Dozet, S. 2004. Geološka from Štirovača Ice Cave (Velebit Mt., Croatia). karta Kozjanskega 1 : 50.000. Ljubljana, Geo- Zeitschrift für Geomorphologie, 56, 4, str. 409- loški zavod Slovenije: 1 zvd. 433. DOI: 10.1127/0372-8854/2012/0083. ARSO, 2023. Podatki LIDARskega snemanja. URL: Bočić, N., Pahernik, M., Mihevc, A., 2015. Ge- http://gis.arso.gov.si/evode/profile.aspx?id=a- omorphological significance of the palae- tlas_voda_Lidar@Arso (10.10.2023). odrainage network on a karst plateau: The Badjura, R., 1953. Ljudska geografija. Terensko izra- Una–Korana plateau, Dinaric karst, Croatia. zoslovje. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Geomorphology, 247, str. 55-65. DOI: https:// Bahun, S., 1969. On the formation of dolines. Geo- doi.org/10.1016/j.geomorph.2015.01.028. loški vjesnik, 22, 1, str. 25-32. DOI. Bögli, A., 1980. Karst Hydrology and Physical Bavec, M., Verbič, T., 2011. Glacial history of Slo- Speleology. Berlin Heidelberg New York: venia. V: Ehlers, J., Gibbard, P. L., Hughes, P. Springer-Verlag. D. (ur.). Quaternary Glaciations - Extent and Bosák, P., 2016. The Evolution of Karst and Caves in Chronology : A Closer Look. Amsterdam: El-the Koněprusy Region (Bohemian Karst, Czech sevier, str. 385-392. Republic), Part III: Collapse Structures. Acta Belec, B., 1983. Fizična geografija. 1. del. Maribor: Carsologica, 29, 2. DOI: 10.3986/ac.v29i2.447. Univerza v Mariboru. Bosák, P., Knez, M., Otrubová, D., Pruner, P., Slabe, Benn, D. I., Evans, D. J. A., 2010. Glaciers and Gla- T., Venhodová, D., 2016a. Palaeomagnetic Re- ciation. New York: Rutledge. search of a Fossil Cave in the Highway Con- Blatnik, M., Culver, D. C., Gabrovšek, F., Knez, M., struction at Kozina, SW Slovenia. Acta Carso- Kogovšek, B., Kogovšek, J., Liu, H., Mayaud, logica, 29, 2. DOI: 10.3986/ac.v29i2.446. C., Mihevc, A., Mulec, J., Năpăruş-Aljančič, Bosák, P., Mihevc, A., Pruner, P., Venhodová, D., M., Otoničar, B., Petrič, M., Pipan, T., Prelov-Langrová, A., 2016b. Cave Fill in the Črnotiče šek, M., Ravbar, N., Shaw, T., Slabe, T., Šebela, Quarry, SW Slovenia: Palaeomagnetic, Mine- S., Zupan Hajna, N., 2020. Late Cretaceous ralogical and Geochemical Study. Acta Carso- and Paleogene Paleokarsts of the Northern logica, 28, 2. DOI: 10.3986/ac.v28i2.483. Sector of the Adriatic Carbonate Platform. V: Brook, G. A., Ford, D. C., 1978. The origin of Knez, M., Otoničar, B., Petrič, M., Pipan, T., labyrinth and tower karst and the clima- Slabe, T. (ur.). Karstology in the Classical Karst. tic conditions necessary for their develo- Cham: Springer International Publishing, str. pment. Nature, 275, 5680, str. 493-496. DOI: 11-31. 10.1038/275493a0. | Geomorfologija krasa Slovenije 117 Brook, G. A., Hanson, M., 1991. Double Fo- Cordingley, J., 2006. Diving in caves. V: Gunn, J. urier-Series Analysis of Cockpit and Do- (ur.). Encyclopedia of caves and karst science. line Karst near Browns Town, Jamaica. New York: Fitzroy Dearborn, str. 624-628. Physical Geography, 12, 1, str. 37-54. DOI: Cramer, H., 1941. Die Systematik der Karstdoli-10.1080/02723646.1991.10642417. nen. Neues Jahrbuch für Mineralogie, Geolo- Buser, S. 2010. Geološka karta Slovenije 1 : 250.000. gie und Paläontologie, 85, 1, str. 293-382. DOI. Ljubljana, Geološki zavod Slovenije. Cucchi, F., 2009. Kamenitzas. V: Ginés, A., Knez, Ćalić, J., 2011. Karstic uvala revisited: Toward M., Slabe, T., Dreybrodt, W. (ur.). Karst rock a redefinition of the term. Geomorpho- features: karren sculpturing. Ljubljana: Založba logy, 134, 1-2, str. 32-42. DOI: 10.1016/j. ZRC, str. 139-150. geomorph.2011.06.029. Cvijić, J., 1893a. Das Karstphänomen [The pheno- Čar, J., 2001. Structural bases for shaping of dolines. menon of Karst]. Geographischen Abhandlun- Acta Carsologica, 30, 1, str. 239-256. DOI. gen Wien, 5, 3, str. 218-329. DOI. Čar, J., 2018. Geostructural mapping of karstified Cvijić, J., 1893b. Das Karstphänomen: Versuch einer limestones. Geologija, 61, 2, str. 133-162. DOI: Morphologischen Monographie. Wien: Hölzel. https://doi.org/10.5474/geologija.2018.010. Cvijić, J., 1895. Karst: geografska monografija Beo- Čekada, M., Gostinčar, P., 2016. Uporaba lidarja grad Srpska akademija nauka i umetnosti. v jamarstvu. V: Ciglič, R., Geršič, M., Perko, Cvijić, J., 1900. Karsna polja zapadne Bosne i Her-D., Zorn, M. (ur.). Digitalni podatki: Založba cegovine (Die Karstpoljen in Westbosnien und ZRC, str. 35-43. in Herzegowina). Glas Srpske kraljevske aka- Čeru, T., Dolenec, M., Gosar, A., 2018. Applica- demije nauka, 59, 1, str. 59-182. DOI. tion of Ground Penetrating Radar Supported Cvijić, J., 1901. Morphologische Studien aus Bo-by Mineralogical-Geochemical Methods for snien, der Herzegowina und Montenegro. Ab- Mapping Unroofed Cave Sediments. URL: handlungen der Geographisen Gesellschaft, 3. Čeru, T., Šegina, E., Knez, M., Benac, Č., Gosar, DOI. A., 2018. Detecting and characterizing unro- Cvijić, J., 1918. Hydrographie souterraine et évo-ofed caves by ground penetrating radar. Geo- lution morphologique du karst. Revue de morphology, 303, str. 524-539. DOI: https:// Géographie Alpine, 6-4, str. 375-426 DOI. doi.org/10.1016/j.geomorph.2017.11.004. Cvijić, J., 1924. Types morphologiques de terrains Chen, Z., Auler, A. S., Bakalowicz, M., Drew, D., calcaires. Glasnik Geografskog društva, 10, 1, Griger, F., Hartmann, J., Jiang, G., Moosdorf, str. 1-7. DOI. N., Richts, A., Stevanovic, Z., Veni, G., Gol- D’Ambrosi, C., 1966. Considerazioni sull’origine dscheider, N., 2017. The World Karst Aqui-e sul periodo di svolgimento del ciclo carsico fer Mapping project: concept, mapping pro- in atto nella Venezia Giulia con particolare cedure and map of Europe. Hydrogeology riguardo all’Istria e al Carso di Trieste. Atti e Journal, 25, 3, str. 771-785. DOI: 10.1007/ Memorie della Commissione Grotte »Eugenio s10040-016-1519-3. Boegan«, 1, 5, str. 29-47. DOI. Çiner, A., Stepišnik, U., Sarıkaya, M. A., Žebre, M., Davis, W. M., 1901. An excursion in Bosnia, Herce-Yıldırım, C., 2019. Last Glacial Maximum and govina und Dalmatia. Bulletin of Geographical Younger Dryas piedmont glaciations in Blidi- Society of Philadelphia, 3, 2, str. 47-50. DOI. nje, the Dinaric Mountains (Bosnia and Herze- Day, M., Chenoweth, S., 2004. Cockpit Country govina): insights from 36Cl cosmogenic dating. Cone Karst, Jamaica. V: Gunn, J. (ur.). En- Mediterranean Geoscience Reviews, 1, 1, str. cyclopedia of Caves and Karst Science. New 25-43. DOI: 10.1007/s42990-019-0003-4. York: Fitzroy Dearborn, str. 478-482. 118 Uroš Stepišnik | De Waele, J., Gutiérrez, F., 2022. Karst Hydroge- Environmental Assessment, Washington Office. ology, Geomorphology and Caves. London: Florea, L. J., Vacher, H. L., 2006. Springflow Wiley. hydrographs: eogenetic vs. telogenetic karst. Demšar, M. 2016. Geološka karta Selške doline 1 Ground Water, 44, 3, str. 352-361. DOI: : 25.000. Ljubljana, Geološki zavod Slovenije. 10.1111/j.1745-6584.2005.00158.x. DRSV, 2023a. eVode. Direkcija RS za vode. URL: Ford, D., 1979. A review of Alpine karst in the So- http://www.evode.gov.si/ (1.1.2022). uthern Rocky Mountains of Canada. Bulletin DRSV, 2023b. eVode: Opozorilna karta poplav. of the National Speleological Society, 1, 41, str. URL: https://podatki.gov.si/dataset/opozoril- 53-65. DOI. na-karta-poplav (11.11.2023). Ford, D., 1983. The glaciated valley land system. V: Ehlen, J., 2004. Canyon. V: Gaudie, A. S. (ur.). En- Eyles, N. (ur.). Glacial geology. Oxford: Perga- cyclopedia of Geomorphology. New York: Ro- mon, str. 91-110. utledge, str. 116-116. Ford, D., Williams, P., 2007a. Karst Hydrogeology Fabec, T., 2012. Geoarheološke lastnosti zapolnitev and Geomorphology. Chichester: John Wiley vrtač na Divaškem krasu (jugozahodna Slove- & Sons Ltd. nija) = Geoarchaeological nature of the doline Ford, D., Williams, P. D., 2007b. Karst Hydrogeo-infills in the Divača Karst region (SW Slove- logy and Geomorphology. Chichester: Wiley. nia). V: Andrič, M., Toskan, B., Šilc, U., Ba- Frelih, M., 2003. Geomorphology of karst depre-vec, M. (ur.). Dolgoročne spremembe okolja 1. ssions: polje or uvala - a case study from Luč- Ljubljana: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, ki dol. Acta Carsologica, 32, 2, str. 105-119. Založba ZRC, str. 43-54. DOI. Ferk, M., 2011. Morfogeneza kotline Rakov Škocjan. Frelih, M., 2014. Gostota, razporeditev in morfo-Geografski vestnik, 83, 1, str. 11-25. DOI. loške značilnosti vrtač na izbranih primerih v Ferk, M., 2016. Paleopoplave v porečju kraške Lju- Sloveniji. Ljubljana: Oddelek za geografijo, bljanice. Ljubljana: Geografski inštitut Antona Univerza v Ljubljani. Melika. Gabrovec, M., 1994. Relief in raba tal na dolo- Ferk, M., Gabrovec, M., Komac, B., Zorn, M., mitnih območjih Slovenije. Doktorska diserta- Stepišnik, U., 2017. Pleistocene glaciation in cija. Ljubljana: Oddelek za geografijo Univerze Mediterranean Slovenia. V: Hughes, P. D., v Ljubljani. Woodward, J. C. (ur.). Quaternary Glaciation Gabrovec, M., 1995. Dolomite areas in Slovenia in the Mediterranean Mountains: Geological with particular consideration of relief and land Society of London. use = Dolomitne pokrajine v Sloveniji s poseb- Ferk, M., Lipar, M., 2012. Eogenetic caves in Ple- nim ozirom na relief in rabo tal. Geografski istocene carbonate conglomerate in Slovenia. zbornik, 1, 35, str. 7-44. DOI. Acta geographica Slovenica, 52, 1, str. 7-33. Gabrovec, M., Hrvatin, M., 2018. Reliefni tipi. DOI: 10.3986/AGS52101. (ur.). Geološki atlas Slovenije. Ljubljana: Geo- Ferk, M., Stepišnik, U., 2011. Geomorfološke zna- loški zavod Slovenije, str. 104-105. čilnosti Rakovega Škocjana. Ljubljana: Založba Gabrovšek, F., Stepišnik, U., 2011. On the formati-ZRC. on of collapse dolines: A modelling perspecti- Field, M. S., 1999. Lexicon of Cave and Karst Ter- ve. Geomorphology, 134, 1-2, str. 23-31. DOI: minology with Special Reference to Envi- 10.1016/j.geomorph.2011.06.007. ronmental Karst Hydrology. Washington: U.S. Gams, I., 1959. H geomorfologiji kraškega polja Environmental Protection Agency, Office of Globodola in okolice. Acta Carsologica, 2, 1, Research and Development, National Center for str. 27-65. DOI. | Geomorfologija krasa Slovenije 119 Gams, I., 1962. Slepe doline v Sloveniji. Geografski Gams, I., 2003. Kras v Sloveniji v prostoru in času. zbornik, 7, 1, str. 263-306. DOI. Ljubljana: Založba ZRC. Gams, I., 1963. Velo polje in problemi pospešene Gams, I., 2004. Kras v Sloveniji - v prostoru in času korozije. Geografski vestnik, 35, 1, str. 55-64. [Karst in Slovenia - in Space and Time]. Lju- DOI. bljana: Založba ZRC. Gams, I., 1964. Izolanski kras. Proteus, 26, 9/10, str. Gams, I., Kunaver, J., Novak, D., Jenko, F., Savnik, 235-239. DOI. R., 1962. Kraška terminologija. Geografski ve- Gams, I., 1965. H kvartarni geomorfogenezi ozem- stnik, 34, 1, str. 115-137. DOI. lja med Postojnskim, Planinskim in Cerkniškim Gams, I., Kunaver, J., Radinja, D., 1973. Slovenska poljem. Geografski vestnik, 37, 1, str. 61-101. kraška terminologija. Ljubljana: Katedra za fi- DOI. zično geografijo, Univerza v Ljubljani. Gams, I., 1966. On the hydrology of the territo- Geršl, M., Stepišnik, U., Šušteršič, S., 1999. The ry among the poljes of Postojna, Planina and “unroofed cave” near the bunker (Laški Rav- Cerknica. Acta Carsologica, 4, 1, str. 5-54. nik). Acta Carsologica, 28, 2, str. 77-90. DOI. DOI. Gèze, B., 1987. Les mésaventures des sources de Gams, I., 1968. Geomorfološko kartiranje na pri- l’Estavelle et de l’Inversac en Languedoc médi- meru Rakitne in Glinic. Geografski vestnik, 40, terranéen. International journal of speleology, 1, str. 69-88. DOI. 16, str. 101-109. DOI. Gams, I., 1972. Geografsko raziskovanje krasa v Ginés, A., 2009. Karren landscapes and karren lan-Sloveniji. Geografski vestnik, 44, 1, str. 57-74. dforms. V: Ginés, A., Knez, M., Slabe, T. (ur.). DOI. Karst Rock Features : Karren Sculpturing. Lju- Gams, I., 1974. Kras : zgodovinski, naravoslovni in bljana: Založba ZRC, str. 13-24. geografski oris. Ljubljana: Slovenska matica. Godard, V., Ollivier, V., Bellier, O., Miramont, Gams, I., 1978. The polje: the problem of defini- C., Shabanian, E., Fleury, J., Benedetti, L., tion: with special regard to the Dinaric karst. Guillou, V., 2016. Weathering-limited hil- Zeitschrift für Geomorphologie, 22, 2, str. 170- lslope evolution in carbonate landscapes. 181. DOI. Earth and Planetary Science Letters, 446, Gams, I., 1985/1986. Kontaktni fluviokras. Acta str. 10-20. DOI: http://dx.doi.org/10.1016/j. Carsologica, 14/15, 1, str. 71-87. DOI. epsl.2016.04.017. Gams, I., 1986. Kontaktni fluviokras. Acta Carsolo- Gospodarič, R., Habič, P., 1976. Underground wa-gica, 14/15, 1, str. 71-87. DOI. ter tracing: investigations in Slovenia 1972- Gams, I., 1994. Spremenljivi pomen Krasa za kra- 1975. Postojna: SAZU, Institute for Kars Re- soslovje med razvojem pojma kras. Annales, 4, search SAZU. 4, str. 135-142. DOI. Gospodarič, R., Habič, P., 1979a. Karst phenomena Gams, I., 1995. Types of the contact karst. Studia of Cerkniško polje. Acta Carsologica, 8, 1, str. carsologica, 6, 1, str. 98-116. DOI. 11-162. DOI. Gams, I., 2000a. Doline morphogenetic processes Gospodarič, R., Habič, P., 1979b. Kraški pojavi from global and local viewpoint. Acta Carsolo-Cerkniškega polja. Acta Carsologica, 8, 1, str. gica, 29, 2, str. 123-138. DOI. 11-162. DOI. Gams, I., 2000b. Doline morphogenetic processes Gostinčar, P., 2011. Kontaktni kras v Kočevskem from global and local viewpoint. Acta Carsolo-Rogu in Kočevski Mali gori. Dela, 35, str. 27-43. gica, 29, str. 123-138. DOI. DOI: https://doi.org/10.4312/dela.35.27-44. Gams, I., 2001. Notion and forms of contact karst. Gostinčar, P., 2016a. Geomorphological characte-Acta Carsologica, 30, 2, str. 69-71. DOI. ristics of karst on contact between limestone 120 Uroš Stepišnik | and dolomite in Slovenia. PhD thesis. Ljublja- Habič, P., 1968. Kraški svet med Idrijco in Vipa-na: Univerza v Novi Gorici. vo. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in Gostinčar, P. 2016b. Geomorphological characte- umetnosti. ristics of karst on contact between limestone Habič, P., 1969. Hidrografska rajonizacija krasa v and dolomite in Slovenia: dissertation. Nova Sloveniji. Krš Jugoslavije, 1, 6, str. 79-88. DOI. Gorica, [P. Gostinčar]: XXI, 276, 238. Habič, P., 1975. Pivka in njena kraška jezera. V: Fa- Gostinčar, P., Stepišnik, U., 2012. Geomorfološke zna- tur, S. (ur.). Ljudje in kraji ob Pivki. Ljubljana: čilnosti Kočevskega Roga in Kočevske Male gore s Kulturna skupnost Postojna, str. 41-50. poudarkom na fluviodenudacijskem površju. Lju- Habič, P., 1978. Razporeditev kraških globeli v Di-bljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. narskem krasu. Geografski vestnik, 50, 1, str. Gostinčar, P., Stepišnik, U., 2023. Extent and spa- 17-31. DOI. tial distribution of karst in Slovenia. Acta ge- Habič, P., 1980. Nekatere značilnosti kopastega ographica Slovenica, 63, 1, str. 111-129. DOI: krasa v Sloveniji. Acta Carsologica, 9, 1, str. 10.3986/AGS.11679. 5-25. DOI. Goudie, A., Goudie, V., 2013. Encyclopedia of Ge- Habič, P., 1982. Pregledna speleološka karta Slo-omorphology. Taylor & Francis. venije. Acta Carsologica, 10, 1, str. 5-22. DOI. Grlj, A., Grigillo, D., 2014. Uporaba digitalnega Habič, P., 1985. Površinska razčlenjenost Dinarske-modela višin in satelitskega posnetka Rapi- ga krasa. Acta Carsologica, 14-15, 1, str. 39-58. dEye za zaznavanje kraških kotanj in brez- DOI. stropih jam Podgorskega krasa [Use of digital Habič, P., Gospodarič, R., 1987. The Rakov Škocjan elevation model and RapidEye stelite image to karst valley. V: Gams, I., Habič, P. (ur.). Man’s locate karst depressions and unroofed caves of impact in Dinaric karst: guide-book. Ljubljana: podgorski kras]. Dela, 42, 1, str. 129-147. DOI: Department of Geography, str. 80-91. http://dx.doi.org/10.4312/dela.42.7.129-147. Habič, Š., 2005. Pivka, dolina presihajočih jezer. Gruber, T., 1781. Gospoda Tobiasa Gruberja, svet- Vrhniški razgledi, 6, 1, str. 41-58. DOI. nega duhovnika in c.-kr. gradbenega in naviga- Hacquet, B., 1778. Oryctographia Carniolica, oder cijskega direktorja v Temišvarskem Banatu, pis-Physikalische Erdbeschreibung des Herzogt- ma hidrografske in fizikalne vsebine iz Kranjske hums Krain, Istrien, und zum Theil der bena- gospodu Ignazu pl. von Bornu, c.-kr. pravemu chbarten Länder. Leipzig: bey Johann Gottlob dvornemu svetniku. Cerknica; Ljubljana: Knji- Immanuel Breitkopf. žnica Jožeta Udoviča; »Maks Viktor«. Hacquet, B., 2020. Oryctographia Carniolica ali Fi- Grund, A., 1914a. Der geographische Zyklus im zikalno zemljepisje vojvodine Kranjske, Istre in Karst. Zeitschrift der Gesellschaft fur Erdkun- deloma sosednjih dežel. Cerknica; [Ljubljana]: de zu Berlin, 52, str. 621-640. DOI. Knjižnica Jožeta Udoviča; »Maks Viktor«. Grund, A., 1914b. Der geographische Zyklus in Hartmann, J., Moosdorf, N., 2012. The new glo-karst. Zeitschrift der Gesellschaft für Erdkun- bal lithological map database GLiM: A re- de zu Berlin, 8, 1, str. 621-640. DOI. presentation of rock properties at the Earth Gunn, J., 2013. 6.7 Denudation and Erosion Rates surface: TECHNICAL BRIEF. Geoche- in Karst. V: Shroder, J. F. (ur.). Treatise on Ge- mistry, Geophysics, Geosystems, 13, 12. DOI: omorphology. San Diego: Academic Press, str. 10.1029/2012GC004370. 72-81. Hohenwart, F. J. H., 1837. Wegweiser für die Wan- Gvozdetskiy, N. A., 1965. Types of Karst in the derer in der berühmten Adelsberger Kaiser U.S.S.R. Separatum, Prob. Speleol. Res, 1, 1, Ferdinands-Grotte bei Adelsberg in Krain. La- str. 47-54. DOI. ibach: gedruckt bei Joseph Blasnik. | Geomorfologija krasa Slovenije 121 Hrvatin, M., 2016. Morfometrične značilnosti površja 106, 1, str. 62-77. DOI: https://doi. na različnih kamninah v Sloveniji: Doktorska di- org/10.1016/j.geomorph.2008.09.016. sertacija. Koper: Univerza na Primorskem. Kaufmann, G., Romanov, D., 2016. Structure and Huggett, R., John, 2017. Fundamentals of Geo- evolution of collapse sinkholes: Combined morphology. London: Routledge. interpretation from physico-chemical mo- Huggett, R. J., 2007. Fundamentals of delling and geophysical field work. Journal of Geomorphology. Hydrology, 540, str. 688-698. DOI: https://doi. Hughes, P. D., Allard, J. L., Woodward, J. C., Pope, org/10.1016/j.jhydrol.2016.06.050. R. J. J., 2023. Chapter 24 - The Balkans: glacial Kirn, T., 2016. Naravovarstvena izhodišča za varo-landforms during deglaciation. V: Palacios, D., vanje Pivških presihajočih jezer: Magistrsko Hughes, P. D., García-Ruiz, J. M., Andrés, N. delo Ljubljana: Univerza v Ljubljani. (ur.). European Glacial Landscapes: Elsevier, Klimchouk, A., 2007. Hypogene Speleogenesis: str. 221-231. Hydrogeological and Morphogenetic Per- Hughes, P. D., Woodward, J. C., van Calsteren, spective. Carlsbad: National Cave and Karst P. C., Thomas, L. E., 2011. The glacial histo-Research Institute. ry of the Dinaric Alps, Montenegro. Quater- Knez, M., Slabe, T., 2002. Unroofed caves are an nary Science Reviews, 30, 23–24, str. 3393-important feature of karst surfaces: examples 3412. DOI: http://dx.doi.org/10.1016/j. from the classical karst. Zeitschrift für Ge- quascirev.2011.08.016. omorphologie, 46, 2, str. 181-191. DOI: Jakucs, L., 1977. Morphogenetics of Karst Regions. 10.1127/zfg/46/2002/181. Bristol: Adam Hilgar. Knez, M., Slabe, T., 2016. Unroofed Caves and Jelinić, I., Horvatinčić, N., Božič, V., 2001. Ledena Recognising them in Karst Relief (Discoveri- jama u Lomskoj dulibi. Senjski zbornik, 28, 1, es during Motorway Construction at Kozina, str. 5-20. DOI. South Slovenia). Acta Carsologica, 28, 2. DOI: Jennings, J. N., 1964. Geomorphology of Punchbowl 10.3986/ac.v28i2.486. and Signature Caves. Helectite, 2, 1, str. 57-80. Kodelja, B., Žebre, M., Stepišnik, U., 2013. Pole-DOI. denitev Trnovskega gozda. Ljubljana: Znan- Jennings, J. N., 1979. Cave and Karst terminology. stvena založba Filozofske fakultete Univerze v AFS Newsletter, 83, 1, str. 3-14. DOI. Ljubljani. Jennings, J. N., 1985. Karst Geomorphology. Ox- Komac, B., 2003. Dolomite relief in the Žibrše Hil-ford: Basil Blackwell. ls. Acta geographica Slovenica, 43, 2, str. 7-30. Jones, W. K., White, W. B., 2005. Karst. V: White, DOI: https://doi.org/10.3986/AGS43201. W. B., Culver, D. C. (ur.). Encyclopedia of ca- Komac, B., 2004. Dolomitni kras ali fluviokras? Ge-ves. Amsterdam: Elsevier, str. 430-438. ografski vestnik, 1, 76, str. 53-60. DOI. Jurkovšek, B. 2008. Geološka karta severnega dela Komac, B., 2006. Dolec kot značilna oblika dolo-Tržaško-komenske planote 1:25.000 Ljublja- mitnega površja. Ljubljana: Založba ZRC. na, Geološki zavod Slovenije: 1 zvd. Komac, M., Urbanc, J., 2017. Map of the spatial Jurkovšek, B. 2013. Geološka karta Krasa 1: 100.000. distribution and karstification intensity of sur- Ljubljana, Geološki zavod Slovenije. ficial karst areas in Slovenia 1:250.000. Ljublja- JZS, K., 2023. Kataster jam Jamarske zveze Slove- na: Geološki zavod Slovenije. nije. URL: https://www.jamarska-zveza.si/ (1. Košutnik, J., 2007. Questions of dry valleys on karst: 1. 2021). case study of Mali dol, Kras (Slovenia). Acta Kaufmann, G., 2009. Modelling karst geomorpho- Carsologica, 36, 3, str. 425-431. DOI: https:// logy on different time scales. Geomorphology, doi.org/10.3986/ac.v36i3.176. 122 Uroš Stepišnik | Kovačič, G., 2006. Relief evolution in the hinterland Krešić, N., 1988. Karst i pećine Jugoslavije. Beog-of the Pivka River. Acta geographica Slovenica, rad: Naučna knjiga. 46, 1, str. 33-55. DOI: 10.3986/AGS46102. Kunaver, J., 1961. Visokogorski kras vzhodnih Julij- Kovačič, G., 2008. Vzroki in posledice poplav v skih in Kamniških Alp. Geografski vestnik, 33, povirju reke Pivke. V: Zorn, M., Komac, B., 1, str. 95-135. DOI. Pavšek, M., Pagon, P. (ur.). Naravne nesre- Kunaver, J., 1962. Terminologija visokogorskih kra- če v Sloveniji. Ljubljana: Založba ZRC, str. ških oblik. Geografski vestnik, 34, 1, str. 123- 75-83. 127. DOI. Kozamernik, E., Colucci, R. R., Stepišnik, U., Forte, Kunaver, J., 1983. Geomorphology of the Kanin E., Žebre, M., 2018. Spatial and climatic chara-Mountains with special regard to the glaciokarst. cterization of three glacial stages in the Upper Geografski zbornik, 12, 1, str. 201-343. DOI. Krnica Valley, SE European Alps. Quaternary Kunaver, J., 2009. The nature of limestone pave-International, 470, str. 67-81. DOI: https://doi. ments in the central part of the southern Kanin org/10.1016/j.quaint.2017.05.047. Plateau (Kaninski podi), western Julian Alps. Kranjc, A., 1981. Poplavni svet na Kočevskem polju. V: Ginés, A. (ur.). Karst rock features : kar- Geografski zbornik, 21, 1, str. 117-155. DOI. ren sculpturing. Ljubljana: Založba ZRC, str. Kranjc, A., 1986. Recentni fluvialni jamski sedi- 299-312. menti, njihovo nastajanje in vloga v speleoge- Kunaver, P., 1922. Kraški svet in njegovi pojavi. Lju-nezi Ljubljana: Univerza v Ljubljani. bljana: Učiteljska tiskarna. Kranjc, A., 1992. Intenzivnost zakrasevanja v do- Kunaver, P., 1966. Rakov Škocjan. Ljubljana: Mla-lomitnem krasu (na primeru Lašč). Geografski dinska knjiga. vestnik, 64, 1, str. 9-18. DOI. Kure, K., 2023. Geomorfološke značilnosti Čepo- Kranjc, A., 1998. Kraške vode. (ur.). Geografski vanskega dola: Magistrsko delo. Ljubljana: Fi-atlas Slovenije: država v prostoru in času. Lju- lozofska fakulteta. bljana: DZS, str. 92-93. Lacroix, M., 2004. Cryptokarst. V: Goudie, A. S. Kranjc, A., 2003. Balthasar Hacquet, predecessor (ur.). Encyclopedia of Geomorphology. Lon- of modern karstology. Hacquetia, 2, 2, str. 129- don: Routledge, str. 205-205. 138. DOI. Lehmann, H., 1954. Der tropische Kegelkarst auf Kranjc, A., 2008. Kraška terminologija - pojmi z di- den Grossen Antillen. Erdkunde, 8, 2, str. 130- narskega krasa. Geografija v šoli, 17, 2, str. 3-10. 139. DOI. DOI. Lipar, M., Ferk, M., 2011. Eogenetic caves in con- Kranjc, A., 2010. Short history of research. V: Mi- glomerate: an example from Udin Boršt, Slo- hevc, A., Prelovšek, M., Zupan Hajna, N. (ur.). venia. International Journal of Speleology, 40, Introduction to the Dinaric Karst. Postojna: 1, str. 53-64. DOI: 10.5038/1827-806X.40.1.7. Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, str. Lipar, M., Ferk, M., 2015. Karst pocket valleys and 9-13. their implications on Pliocene–Quaternary Kranjc, A., Mihevc, A., 1988. Poplavni svet ob hydrology and climate: Examples from the Nu- Notranjski Reki. Geografski zbornik, 28, 1, str. llarbor Plain, southern Australia. Earth-Scien- 193-218. DOI. ce Reviews, 150, str. 1-13. DOI: https://doi. Kranjc, A., Snoj, M., Pleterski, A., 2002. Kako so org/10.1016/j.earscirev.2015.07.002. pred tisočletji Dravidi in »Praslovenci« živeli Lipar, M., Ferk, M., 2022. Fluviokarst on Qua-skupaj v jamah na Krasu in gojili teran ter še o ternary eogenetic conglomerates; an example marsičem drugem. Acta Carsologica, 31, 3, str. from Slovenia. V: UIS (ur.). 18th International 183-186. DOI. Congress of Speleology: UIS, str. 57-60. | Geomorfologija krasa Slovenije 123 Lipar, M., Martín-Pérez, A., Tičar, J., Pavšek, M., Mihevc, A., 1987. Logatec, Logaško Polje, and Gabrovec, M., Hrvatin, M., Komac, B., Zorn, Logaščica. V: Gams, I., Habič, P. (ur.). Man’s M., Zupan Hajna, N., Zhao, J. X., Drysdale, R. impact in Dinaric karst. Ljubljana: De- N., Ferk, M., 2021. Subglacial carbonate depo- partment of geography, University of Ljublja- sits as a potential proxy for a glacier’s former na, str. 60-64. presence. The Cryosphere, 15, 1, str. 17-30. Mihevc, A., 1991a. Morfološke značilnosti ponor-DOI: 10.5194/tc-15-17-2021. nega kontaktnega krasa v Sloveniji Geografski Lipar, M., Stepišnik, U., Ferk, M., 2019. Multip- vestnik, 63, 1, str. 41-50. DOI. hase breakdown sequence of collapse doline Mihevc, A., 1991b. Morfološke značilnosti po-morphogenesis: An example from Quaternary nornega kontaktnega krasa: izbrani primeri s aeolianites in Western Australia. Geomorpho- slovenskega krasa. Magistrsko delo. Ljubljana: logy, 327, str. 572-584. DOI: https://doi. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. org/10.1016/j.geomorph.2018.11.031. Mihevc, A., 1994. Morfološke znacilnosti Matar- Lowe, D., Waltham, T., 2002. Dictionary of Karst skega podolja. Annales. Series historia natura- and Caves: A Brief Guide to the Termino- lis., str. 163-168. DOI. logy and Concepts of Cave and Karst Sci- Mihevc, A., 1996. Brezstropa jama pri Povirju. Nase ence. Great Hucklow: British Cave Research jame, 38, str. 65-75. DOI. Association. Mihevc, A., 1998a. Kraško površje. (ur.). Geografski Mais, K., 2016. Roofless Caves, a Polygenetic Status atlas Slovenije: država v prostoru in času. Lju- of Cave Development with Special References bljana: DZS, str. 90-91. to Cave Regions in the Eastern Calcareous Alps Mihevc, A., 1998b. Speleogeneza matičnega krasa: in Salzburg and Central Alps, Austria. Acta Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Carsologica, 28, 2. DOI: 10.3986/ac.v28i2.489. Ljubljani, Filozofska fakulteta. Martel, E. A., 1894. Les ablmes les eaux souter- Mihevc, A., 2001. Speleogeneza Divaškega krasa. raines, les cavernes, les sources la spelaeolagie. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Paris: Delagrave. Mihevc, A., 2007. New interpretations of fluvial se- Melik, A., 1935. Slovenija : geografski opis. Lju- diments from the Kras. Dela, 28, 2, str. 15-28. bljana: Slovenska matica. DOI: 10.4312/dela.28.2.15-28. Melik, A., 1955a. Kraška polja Slovenije v pleisto- Mihevc, A., 2010. Geomorphology. V: Mihevc, A., cenu. Ljubljana: SAZU. Prelovšek, M., Zupan Hajna, N. (ur.). Introdu- Melik, A., 1955b. Nekaj glacioloških opažanj iz ction to Dinaric karst. Postojna: IZRK ZRC zgornje Doline. Geografski zbornik, 3, 1, str. SAZU, str. 30-43. 299-318. DOI. Mihevc, A., Mihevc, R., 2019. Distribution of do- Melik, A., 1959. Posavska Slovenija. Ljubljana: Slo- lines in Slovenia defined by LIDAR data sets venska matica. and machine learning. V: Blatnik, M. (ur.). Melik, A., 1961. Fluvialni elementi na krasu. Geo- Karst hydrogeology - research trends and grafski zbornik, 6, 1, str. 333-362. DOI. applications. Ljubljana: Založba ZRC, str. Melik, A., 1962. O dolih na krasu. Arheološki ve- 116-116. stnik, 13/14, 1, str. 223-240. DOI. Mihevc, A., Mihevc, R., 2021. Morphological cha- Mihevc, A., 1985. Geomorfološka karta ozemlja racteristics and distribution of dolines in Slove- Logaških Rovt = Geomorphological map of nia, a study of a lidar-based doline map of Slo- Logaške rovte. Acta Carsologica, 14-15, 1, str. venia. Acta Carsologica, 50, 1. DOI: 10.3986/ 207-218. DOI. ac.v50i1.9462. 124 Uroš Stepišnik | Mihevc, A., Slabe, T., Šebela, S., 1998. Denuded Nagel, J. A., 1748. Opis na najvišji ukaz Njegovega caves - An Inherited element in the Karst rimskocesar. in kralj. veličanstva Franca I. raz- Morphology; The case from Kras. Acta Carso- iskanih redkosti narave, ki se nahajajo v vojvo-logica, 27, 1, str. 165-174. DOI. dini Kranjski. Cerknica; Ljubljana: Knjižnica Mihevc, A., Stepišnik, U., 2011. Uporaba metode Jožeta Udoviča; “Maks Viktor”. električne upornosti tal na primeru Divaške Nagode, M., 2002. Raziskave požiralnikov Lo-jame. Dela, 35, 1, str. 45-54. DOI: 10.4312/ gaščice v Jački. Nase jame, 44, 1, str. 141-148. dela.35.45-54. DOI. Mihevc, A., Zupan Hajna, N., 1996. Clastic sedi- Novak, D., 1962. Kraške oblike z vodno funkcijo. ments from dolines and caves found during the Geografski vestnik, 34, 1, str. 129-132. DOI. construction of the motorway near Divača, on Novak, D., 1993. Hydrogeological research of the the classical Karst. Acta Carsologica, 25, 1, str. Slovenian karst. Nase jame, 35, 1, str. 15-20. 169-191. DOI. DOI. Mihevc, A., Zupan Hajna, N., 2007. Sestava in iz- Novljan, Ž., 2019. Vrtače na pobočjih. Ljubljana: vor klastičnih sedimentov iz vrtač in brezstro-Filozofska fakulteta. pih jam pri Divači. V: Knez, M., Slabe, T. (ur.). Novljan, Ž., 2021. Morfometrija in gostota vrtač Kraški pojavi, razkriti med gradnjo slovenskih na izbranih pobočjih slovenskega krasa. str. 89- avtocest. Ljubljana: Založba ZRC, str. 153-162. 108. DOI: 10.4312/dela.56.89–108. Mikulčić Pavlaković, S., Crnjaković, M., Tibljaš, D., Ogrin, M., 2007. Minimalne temperature v slo- Šoufek, M., Wacha, L., Frechen, M., Lacković, venskih mraziščih v zimi 2006/07. Dela, 28, D., 2011. Mineralogical and geochemical cha- 1, str. 221-237. DOI: https://doi.org/10.4312/ racteristics of Quaternary sediments from the dela.28.221-237. Island of Susak (Northern Adriatic, Croatia). Otoničar, B., 2021. Speleogenesis and depositional Quaternary International, 234, 1, str. 32-49. DOI: history of paleokarst phreatic caves/cavities; https://doi.org/10.1016/j.quaint.2010.02.005. Podgrad, SW Slovenia. Acta Carsologica, 50, 1. MKGP, 2023. Dejanska raba tal. URL: https://rkg. DOI: 10.3986/ac.vi.9945. gov.si/ Ozis, L., 2018. Morfogeneza spodmolov v Sloven- Mlakar, I., Čar, J. 2009. Geološka karta idrijsko- ski Istri: Doktorska disertacija. Ljubljana: -cerkljanskega hribovja med Stopnikom in Rov- Ozis, L., Šmuc, A., 2015. Lehnjakasti kapniki v tami 1:25.000. Ljubljana, Geološki zavod Slove-spodmolih v slovenski Istri. Geografski vestnik, nije; = Geological Survey of Slovenia: 1 zvd. 87, 2, str. 9-22. DOI: 10.3986/GV87201. Mojsisovicz, E., 1880. Zur Geologie der Karst Er- Palmer, A. N., 2007. Cave Geology. Dayton: Cave scheinungen. Jahrbuch der Geologische Rei-Books. chsanstalt, 30, 3, str. 1-30. DOI. Pavlopoulos, K., Evelpidou, N., Vassilopoulos, A., Monroe, W. H., 1970a. A Glosary of Karst Termi- 2009. Mapping Geomorphological Envi- nology. Washington: U. S. department of the ronments. Berlin Heidelberg: Springer. interior. Penck, A., 1900. Geomorphologische Studien aus Monroe, W. H., 1970b. A Glossary of Karst Ter- der Herzegovina. Zeitschrift der deutschen minology. Washington D.C.: U.S. Geological und osterreichishen Alpenvereins, 31. DOI. Survey. Pešić, V., Grabowski, M., Hadžiablahović, S., Ma- Mylroie, J. E., Mylroie, J. R., 2013. Pseudokarst Ca- rić, D., Paunović, M., 2020. The Biodiversity ves in the Littoral Environment. V: Lace, M. J., and Biogeographical Characteristics of the Mylroie, J. E. (ur.). Coastal Karst Landforms. River Basins of Montenegro. V: Pešić, V., Pa- Dordrecht: Springer Netherlands, str. 3-14. unović, M., Kostianoy, A. G. (ur.). The Rivers | Geomorfologija krasa Slovenije 125 of Montenegro. Cham: Springer International Šebela, S., 2016. Morphological and Geologi-Publishing, str. 157-200. cal Characteristics of Two Denuded Caves in Poljak, M. 2017. Geološka karta vzhodnega dela SW Slovenia. Acta Carsologica, 28, 2. DOI: Krške kotline 1:25.000 Ljubljana, Geološki za- 10.3986/ac.v28i2.491. vod Slovenije. Šerko, A., 1947. Kraški pojavi v Jugoslaviji. Geo- Pope, R. J., Hughes, P. D., Skourtsos, E., 2015. grafski vestnik, 19, 1, str. 43-70. DOI. Glacial history of Mt Chelmos, Peloponne- Sharma, V. K., 2010. Introduction to Process Geo-sus, Greece. V: Hughes, P. D., Woodward, J. C. morphology. London: CRC Press. (ur.). Quaternary Glaciation in the Mediterra- Šifrer, M., 1959. Obseg pleistocenske poledenitve nean Mountains. London: Geological Society, na Notranjskem Snežniku Geografski zbornik, str. 211-236. 5, 1, str. 27-83. DOI. Radinja, D., 1967. Vremska dolina in Divaški Kras Šifrer, M., 1967. Kvartarni razvoj doline Rašice : problematika kraške morfogeneze. Geografski in Dobrega polja. Geografski zbornik, 10, str. zbornik, 10, str. str. 157-269, [154] pril. DOI. 273-305. DOI. Ravbar, N., 2002. Chinese karst terminology Slabe, T., Knez, M., 2004. Kraške podtalne skalne (Examples from tropical and subtropical karst). oblike. Annales, 14, 2, str. 259-266. DOI. Acta Carsologica, 31, 2, str. 189-208. DOI. Smart, C. C., 2004. Glacierized and glaciated karst. Resnik Planinc, T., 2016. The new paradigm of so- V: Gunn, J. (ur.). Encyclopedia of caves and lution dolines. Geografski vestnik, 88, 1, str. 65- karst science. New York: Fitzroy Dearborn, str. 78. DOI: https://doi.org/10.3986/GV88104. 804-809. Ritter, D. F., Kochel, R. C., Miller, J. R., 2002. Pro- Smart, P. L., 1986. Origin and development of gla-cess geomorphology. Boston: McGraw-Hill cio-karst closed depressions in the Picos de Boston. Europa, Spain. Zeitschrift für Geomorpholo- Roglić, J., 1957. Zaravni na vapnencima. Geograf- gie, 30, 4, str. 423-443. DOI. ski glasnik, 19, 1, str. 103-134. DOI. Stefanovski, S., 2018. Uporaba digitalnega modela vi- Roglić, J., 1958. Odnos riječne erozije i krškog pro- šin pri proučevanju kopastega krasa na izbranih cesa. V. kongres geografa FNR Jugoslavije, str. območjih : Zaključna seminarska naloga Ljublja- 103-134. DOI. na: Oddelek za Geografijo, Univerza v Ljubljani. Rus, J., 1924. Slovenska zemlja: kratka analiza nje- Stefanovski, S., Grk, J., Hočevar, G., 2021. Kvan-ne zgradnje in izoblike. Zvezna tiskarna in titativni model vrednotenja geodiverzitete na knjigarna. podlagi raznolikosti in gostote elementov geo- Sauro, U., 2003. The dolina: emblematic and pro- diverzitete na primeru kontaktnega krasa med blematic karst landform. Dela, 20, 1, str. 43-60. Kočevsko Reko ter Kostelom. Dela, 54, str. 75- DOI. 103. DOI: 10.4312/dela.54.75-103. Sauro, U., 2012. Closed Depressions in Karst Areas. Stefanovski, S., Stepišnik, U., 2024. Konte na Jelo-V: Culver, W. B., White, D. C. (ur.). Encyclo- vici in Pokljuki. Ljubljana: Znanstvena založba pedia of Caves (Second Edition). Amsterdam: Filozofske fakultete. Academic Press, str. 140-155. Stepišnik, U., 2004. The origin of sediments inside Schmidl, A., 1854. Die Grotten und Höhlen von the collapse dolines of Postojna karst (Slovenia) Adelsberg, Lueg, Planina und Laas: mit einem = Izvor sedimentov v udornicah postojnskega Heft Tafeln in Folio. Wien: W. Braumüller. krasa (Slovenija). Acta Carsologica, 33, 1, str. Šebela, S., 1995. Jama brez stropa. Življenje in teh- 237-244. DOI. nika, 46, 5, str. 60-61. DOI. Stepišnik, U., 2006a. Loamy sediment fills in col- lapse dolines near the Ljubljanica River springs, 126 Uroš Stepišnik | Dinaric Karst, Slovenia. Cave and Karst Sci- Stepišnik, U., 2021c. Kraška polja v Sloveniji. Dela, ence, 33, 3, str. 105-110. DOI: 10.4312/ 53, str. 23-43. DOI: 10.4312/dela.53.23-43. dela.26.6.75-89. Stepišnik, U., 2022. Geomorfološke značilnosti. V: Stepišnik, U., 2006b. Udornice na slovenskem krasu : Ogrin, M. (ur.). Geografski oris občine Loški Doktorska disertacija. Ljubljana: Oddelek za Potok. Ljubljana: Znanstvena založba Filozof- geografijo, Univerza v Ljubljani. ske fakultete, str. 13-22. Stepišnik, U., 2008. The application of electrical re- Stepišnik, U., 2009. Active and relict alluvial fans sistivity imaging in collapse doline floors: Di-on contact karst of the Vrhpoljska brda hills, vača karst, Slovenia. Studia Geomorphologica Slovenia. Acta geographica Slovenica, 49, 2, str. Carpatho-Balcanica, 42, str. 41-56. DOI. 245-262. DOI: 10.3986/AGS49201. Stepišnik, U., 2010a. Relict alluvial fans of Matar- Stepišnik, U., Ferk, M., 2024. Morphogenesis and sko podolje and Vrhpoljska brda, Slovenia. Ze-classification of corrosion plains in Slovenia. itschrift für Geomorphologie, 54, 1, str. 17-29. Acta geographica Slovenica, 64, 1, str. 7-22. DOI: 10.1127/0372-8854/2010/0054-0002. DOI: 10.3986/AGS.11774. Stepišnik, U., 2010b. Udornice v Sloveniji. Ljublja- Stepišnik, U., Ferk, M., Kodelja, B., Burger, B., na: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Abramović, M., Peterca, S., 2009a. Brezstropa Stepišnik, U., 2011. Sediments in collapse dolines jama v Podbojevem lazu, Rakov Škocjan. Dela, on the Kras plateau, Slovenia. Acta geographi- 0, 31, str. 37-53. DOI: 10.4312/dela.31.37-53. ca Slovenica, 51, 1, str. 233-252. DOI: 10.3986/ Stepišnik, U., Ferk, M., Kodelja, B., Medenjak, G., AGS51201. Mihevc, A., Natek, K., Žebre, M., 2009b. Glaci-Stepišnik, U., 2015a. Krasno polje on Velebit Mo- okarst of western Orjen, Montenegro. Cave and untain: morphographic and morphogenetic karst science : the transactions of the British Cave characteristics Hrvatski geografski glasnik, 77, Research Association, 36, 1, str. 21-28. DOI. 2, str. 85-99. DOI: https://doi.org/10.21861/ Stepišnik, U., Gostinčar, P., 2020. Periodically inun- HGG.2015.77.02.05. dated uvalas and collapse dolines of Upper Piv- Stepišnik, U., 2015b. The problem of dissolution ka, Slovenia. Acta geographica Slovenica, 60, 2, doline definition. Dela, 43. DOI: 10.4312/ str. 92-105. DOI: 10.3986/AGS.8051. dela.43.2.29-40. Stepišnik, U., Grlj, A., 2018. Caves, denuded caves Stepišnik, U., 2017a. Dinarski kras: plitvi kras and collapse dolines as past hydrological pattern Zgornje Pivke. Ljubljana: Znanstvena založba indicators of the Grabovica plateau, the Dina- Filozofske fakultete. ric karst (Bosnia and Herzegovina). Dela, 49, 1, Stepišnik, U., 2017b. Dinarski kras: plitvi kras str. 95-111. DOI: 10.4312/dela.49.95-111. Zgornje Pivke. Ljubljana: Znanstvena založba Stepišnik, U., Kosec, G., 2011. Modelling of slope pro-Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. cesses on karst. Acta Carsologica, 40, 2, str. 267- Stepišnik, U., 2020a. Fizična geografija krasa Lju- 273. DOI: https://doi.org/10.3986/ac.v40i2.11. bljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Stepišnik, U., Mihevc, A., 2008. Investigation of Stepišnik, U., 2020b. Kraška polja v Sloveniji. Dela, structure of various surface karst formations in 53, str. 23-43. DOI: 10.4312/dela.53.23-43. limestone and dolomite bedrock with applica- Stepišnik, U., 2021a. Fluviokras Žibrške planote s tion of the Electrical resistivity imaging. Acta Hotenjskim in Logaškim kraškim poljem. Dela, Carsologica, 37, 1, str. 133-140. DOI: https:// 55, 1, str. 41-68. DOI: 10.4312/dela.55.41-68. doi.org/10.3986/ac.v37i1.165. Stepišnik, U., 2021b. Fluviokras Žibrške planote s Stepišnik, U., Stojilković, B., Hočevar, G., 2019. Hotenjskim in Logaškim kraškim poljem. Dela, Geomorfološke značilnosti Severnega Velebi- 55, str. 41-68. DOI: 10.4312/dela.55.41-68. ta. V: Stepišnik, U. (ur.). Dinarski kras: Severni | Geomorfologija krasa Slovenije 127 Velebit. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filo- Šušteršič, F., 2006. Relationships between deflector zofska fakulteta, str. 21-43. faults, collapse dolines and collector channel Stojilković, B., 2016. Glaciation of the Eastern Ka- formation: some examples from Slovenia. In- mnik-Savinja Alps and dictionary of English- ternational journal of speleology, 35, 1, str. -Slovene glaciological terminology. Ljubljana: 1-12. DOI: 10.5038/1827-806X.35.1.1. Univerza v Ljubljani. Šušteršič, F., 2016. Vertical Zonation of the Spele- Stojilković, B., Stepišnik, U., Žebre, M., 2013. Ple- ogenetic Space. Acta Carsologica, 28, 2. DOI: istocenska poledenitev v Logarski dolini. Dela, 10.3986/ac.v28i2.492. 40, 1, str. 25-38. DOI: https://doi.org/10.4312/ Šušteršič, F., Čar, J., Šebela, S., 2001. Zbirni kana- dela.40.25-38. li in zaporni prelomi = collector channels and Summerfield, M. A., 1996. Global geomorphology: deflector faults. Nase jame, 43, str. 8-22. DOI. an introduction to study of landforms. London: Šušteršič, F., Šušteršič, S., 2003. Formation of the Longmann. Cerkniščica and the Flooding of Cerkniško Summerfield, M. A., 2013. Global Geomorpho- Polje. Acta Carsologica, 32, 2. DOI: 10.3986/ logy. London; New York: Routledge, Taylor & ac.v32i2.342. Francis Group. Švara, A., 2023. Morphogenesis of the Postojna Ba- Šušteršič, F., 1973. K problematiki udornic in so- sin karst periphery: dissertation. Nova Gorica: rodnih oblik visoke Notranjske. Geografski ve- Univerza v Novi Gorici. stnik, 45, str. 71-86. DOI. Švara, A., Mihevc, A., Zupan Hajna, N., 2023. Acti- Šušteršič, F., 1983. Preprost model preoblikovanja ve and relict contact karst morphological forms udornic. Acta Carsologica, 12, str. 1-32. DOI. of the Slavina corrosional plain. Acta Carsolo- Šušteršič, F., 1986. Model čistega krasa in nasledki gica, 51, 2. DOI: 10.3986/ac.v51i2.10788. v interpretaciji površja. Acta Carsologica, 21, 1, Sweeting, M. M., 1973. Karst Landforms. New str. 97-116. DOI. York: Columbia University Press. Šušteršič, F., 1991. Kras. V: Javornik, M. (ur.). Enci- Tičar, J., 2015. Geomorfološke značilnosti izbranih klopedija Slovenije. Ljubljana: Mladinska knji-zatrepnih dolin v Sloveniji. Geografski vestnik, ga, str. 397-398. 87, 1, str. 23-42. DOI: https://doi.org/10.3986/ Šušteršič, F., 1994. Classic Dolines of Classical Site. GV87102. Acta Carsologica, 23, 1, str. 123-154. DOI. Vacher, H., Mylroie, J., 2002. Eogenetic Karst From Šušteršič, F. 2000. Are collapse dolines formed the Perspective of an Equivalent Porous Me- only by collapse? . 8th International Karsto- dium. Carbonates and Evaporites, 17, 1, str. logical School - Collapse Dolines, Postojna, 182-196. DOI: 10.1007/BF03176484. June 26-29th, 2000. Ljubljana, Slovenska aka- Valvasor, J. V., 1689. Čast in slava vojvodine Kranj-demija znanosti in umetnosti; Znanstveno- ske [Die Ehre des Herzogthums Crain]. Lju- raziskovalni center SAZU: Str. 213-230. bljana: Zavod Dežela Kranjska, str. 3532. Šušteršič, F., 2003. Collapse dolines, deflector Verbovšek, T., 2024. Analysis of Karst Surface Ani-faults and collector channels. Speleogene- sotropy Using Directional Semivariograms, sis and Evolution of Karst Aquifers, 1, 3, str. Slovenia. Pure and Applied Geophysics. DOI: 1-10. DOI. 10.1007/s00024-023-03411-x. Šušteršič, F., 2004. Cave Sediments and Denuded Verbovšek, T., Gabor, L., 2019. Morphometric pro-Caverns in the Laški Ravnik, Classical Karst perties of dolines in Matarsko podolje, SW Slo- of Slovenia. V: Sasowsky, I. D., Mylroie, J. (ur.). venia. Environmental Earth Sciences, 78, 14, Studies of Cave Sediments. New York: Sprin- str. 396. DOI: 10.1007/s12665-019-8398-6. ger US, str. 123-134. 128 Uroš Stepišnik | Veress, M., 2009a. Karst Environments. Karren Waltham, T., Bell, F., Culshaw, M., 2005. Sinkho-Formation in High Mountains. Dordrecht: les and subsidence : Karst and cavernous rocks Springer. in engineering and construction. Chichester: Veress, M., 2009b. Rinnenkarren. V: Veress, M. Springer; Praxis. (ur.). Karst rock features: karren sculpturing. White, W. B., 1988. Geomorphology and hydro-Ljubljana: Založba ZRC, str. 211-235. logy of karst terrains. Oxford: Oxford universi- Veress, M., 2009c. Trittkarren. V: Ginés, A., Knez, ty press. M., Slabe, T., Dreybrodt, W. (ur.). Karst rock Williams, P. D., 2004. Karst. V: Goudie, A. S. (ur.). features: karren sculpturing. Ljubljana: Založba Encyclopedia of Geomorphology. London: ZRC, str. 152-159. Routledge, str. 568-594. Veress, M., 2016a. Covered Karsts. London: Springer. Williams, P. D., 2006a. Dolines. V: Gunn, J. (ur.). Veress, M., 2016b. Postglacial evolution of paleo- Encyclopedia of Caves and Karst science New depressions in glaciokarst areas of the Alps and York: Fitzroy Dearborn, str. 628-642. the Dinarides. Zeitschrift für Geomorphologie, Williams, P. W., 1972. Morphometric Analysis of 60, str. 343-358. DOI: 10.1127/zfg/2016/0331. Polygonal Karst in New Guinea. GSA Bulletin, Veress, M., 2020. Karst Types and Their Karstifica-83, 3, str. 761-796. DOI: 10.1130/0016-7606. tion. Journal of Earth Science, 31, 3, str. 621- Williams, P. W., 2006b. Karst evolution. V: Gunn, J. 634. DOI: 10.1007/s12583-020-1306-x. (ur.). Encyclopedia of Karst and Cave Science. Viles, H. A., 1984. Biokarst:review and prospect. New York: Fitzroy Dearborn, str. 1020-1024. Progress in Physical Geography: Earth Wissmann, H., 1954a. Der Karst der humiden hei-and Environment, 8, 4, str. 523-542. DOI: ssen und sommerheißen Gebiete Ostasiens. 10.1177/030913338400800403. Erdkunde, 8, 2, str. 122-130. DOI. Viles, H. A., 2004. Biokarst. V: Goudie, A. (ur.). Wissmann, H., 1954b. Der Karst der humiden hei- Encyclopedia of Geomorphology. London: ssen und sommerheissen Gebiete Ostasiens. Routledge, str. 86-87. Erdkunde, 8, 2. DOI. Von Osinski, W., 1935. Karst Windows. Proceedin- Žebre, M., Sarıkaya, M. A., Stepišnik, U., Yıldırım, gs of the Indiana Academy of Science, 44, 1, str. C., Çiner, A., 2019. First 36Cl cosmogenic 161-165. DOI. moraine geochronology of the Dinaric mo- Vrhovec, T., Mihajlovski, M., 1996. Podpeško jeze- untain karst: Velež and Crvanj Mountains of ro. Nase jame, 38, 1, str. 114-115. DOI. Bosnia and Herzegovina. Quaternary Scien- Wacha, L., Rolf, C., Hambach, U., Frechen, M., ce Reviews, 208, str. 54-75. DOI: https://doi. Galović, L., Duchoslav, M., 2018. The Last org/10.1016/j.quascirev.2019.02.002. Glacial aeolian record of the Island of Susak Žebre, M., Stepišnik, U., 2014a. Glaciokarst geo- (Croatia) as seen from a high-resolution gra- morphology of the Northern Dinaric Alps: in–size and rock magnetic analysis. Quaternary Snežnik (Slovenia) and Gorski Kotar (Croa- International, 494, str. 211-224. DOI: https:// tia). str. 9-9. DOI: https://doi.org/10.1080/17 doi.org/10.1016/j.quaint.2017.08.016. 445647.2015.1095133. Wacha, L., Vlahović, I., Tsukamoto, S., Kovačić, M., Žebre, M., Stepišnik, U., 2014b. Reconstruction of Hasan, O., Pavelić, D., 2016. The chronostrati-Late Pleistocene glaciers on Mount Lovćen, graphy of the latest Middle Pleistocene aeoli- Montenegro. Quaternary International, 353, an and alluvial activity on the Island of Hvar, str. 225-235. DOI: https://doi.org/10.1016/j. eastern Adriatic, Croatia. Boreas, 45, 1, str. 152- quaint.2014.05.006. 164. DOI: https://doi.org/10.1111/bor.12141. Žebre, M., Stepišnik, U., 2015a. Glaciokarst geomorphology of the Northern Dinaric Alps: | Geomorfologija krasa Slovenije 129 Snežnik (Slovenia) and Gorski Kotar (Croa- Kačna jama. Acta Carsologica, 44, str. 153-168. tia). Journal of Maps, 12, 5, str. 873-881. DOI: DOI: https://doi.org/10.3986/ac.v44i2.1958. 10.1080/17445647.2015.1095133. Žvab Rožič, P., Šušmelj, K., Vreča, P., Kanduč, T., Žebre, M., Stepišnik, U., 2015b. Glaciokarst lan- Verbovšek, T., Žagar, K., Čenčur Curk, B., Zu- dforms and processes of the southern Dinaric liani, T., Žigon, S., Rožič, B. 2023. Hydroge- Alps. Earth Surface Processes and Landforms, ochemistry of submarine springs in Izola, Slo- 40, 11, str. 1493-1505. DOI: 10.1002/esp.3731. venia, PANGAEA. Žebre, M., Stepišnik, U., 2018. Poledenitev Dinar- skega gorstva v Sloveniji. Geografski obzornik, 65, 2, str. 4-13. DOI. Žebre, M., Stepišnik, U., Colucci, R. R., Forte, E., Monegato, G., 2016. Evolution of a karst polje influenced by glaciation : the Goman- ce piedmont polje (northern Dinaric Alps). str. 143-154. DOI: https://doi.org/10.1016/j. geomorph.2016.01.005. Žebre, M., Stepišnik, U., Kodelja, B., 2013. Sledovi pleistocenske poledenitve na Trnovskem goz- du. Dela, 39, str. 157-170. DOI: https://doi. org/10.4312/dela.39.157-170. Zhu, X., Zhu, D., Zhang, Y., Lynch, E. M., 2013. Tower Karst and Cone Karst. V: Shroder, J. F. (ur.). Treatise on Geomorphology. San Diego: Academic Press, str. 327-340. Zorn, M., Kumer, P., Ferk, M., 2015. Od gozda do gozda ali kje je goli, kamniti Kras? Kronika, 63, 1, str. 561-574. DOI. Žumer, J., 2004. Odkritje podmorskih termalnih izvirov. Geografski obzornik, 51, 2, str. 11-17. DOI. Zupan Hajna, N., 2002. Chemical weathering of li- mestones and dolomites in a cave environment. V: Gabrovšek, F. (ur.). Evolution of karst: from prekarst to cessation. Postojna: Inštitut za razi- skovanje krasa ZRC SAZU; Založba ZRC, str. 347-356. Zupan Hajna, N., 2004. Karst in Slovenia. V: Oro- žen Adamič, M. (ur.). Slovenia: a geographical overview. Ljubljana: Association of the Geo- graphical Societies of Slovenia; Založba ZRC, str. 39-44. Žvab Rožič, P., Čar, J., Rožič, B., 2015. Geologi- cal structure of the Divača area and its influ- ence on the speleogenesis and hydrogeology of 130 Uroš Stepišnik | Kazalo geografskih imen B D I Babni dol 70 Dane 85 Idrijca 83, 98 Babno polje 99 Dinarski kras 13, 30, 42, 44, 50, Idrijsko hribovje 40, 95 Banjšice 34, 40 68, 69, 72, 86 Iška 33, 83, 98 Banjško-Trnovski ravnik 44 Divača 56, 98 Izola 90 Begunje pri Cerknici 44 Divaški kras 57, 58, 62 Izolski kras 68 Bela 98 Dobličica 33, 80, 81, 90 Bela krajina 13, 40, 71, 80, 81 Dobrepolje 47, 63, 66, 68, 73 J Bela Krajina 90 Dobroveljska planota 40, 83 Jama v Ždinku 89 Belokranjski ravnik 43, 44 Dobsko polje 99 Javorniki 40, 51 Bistrica 47, 98 Dolenje Jezero 75 Jelovica 30, 40, 108, 109, 110 Blejski vintgar 83 Dolenjske Toplice 78, 79, 81, Jeredovce 71 Bločiško polje 99 90 Jerinova dolina 70 Bloščica 98 Dolenjsko podolje 33, 95, 98 Jezerina 85 Bloško polje 98, 99 Dvor 43 Jezero pod Vršacem 107 Boč 33 Jezero pri Planini pri Jezeru Boka 82, 90 G 107 Borovniščica 33, 98 Glinščica 44 Jezerski boršt 71 Bovec 90 Globočec 81 Julijske Alpe 13, 14, 30, 33, 40, Brezovica 84, 85, 98 Globodol 68, 69, 73 103, 106 Brkini 68 Globoški potok 83 Južne bohinjske gore 30 Bršljinski potok 83 Gomance 103, 110, 111 Bržanija 30 Goričica 69 K Gorjanci 13, 33, 95 Kafrna dolina 53 C Gornje Vreme 87 Kamniško-Savinjske Alpe 30, Cerje 25, 80 Goteniška gora 34, 40, 51 33, 40, 95, 103 Cerkljansko hribovje 40, 95 Goteniško polje 99 Kanin 29 Cerkniščica 33, 45, 83, 85, 98 Grčarice 45 Kaninski podi 103, 105, 110 Cerkniško polje 45, 63, 66, 69, Grižnik 44 Karavanke 13, 33, 103 73, 75, 81, 85, 89, 98 Grogarjev dol 70 Karlovica 85 Grosupeljščica 33 Klenško polje 80, 81 Č Kmetov brezen 98 Čepovanski dol 44, 77, 78 H Kočevska Mala gora 34, 40 Čermošnjičica 63, 83 Hotenjka 98 Kočevska Reka 68, 78, 81, 85 Črna draga 110 Hotenjski ravnik 54 Kočevski rog 40, 51, 63 Črni graben 83 Hotenjsko polje 98 Kočevsko 59, 63 Črni potok 97, 98 Hrastov dol 45 Kočevsko polje 40, 47, 63, 66, Črno jezero 107 Hrušica 34, 40, 51 68, 75, 81 Črnovrško polje 99 Hubelj 82, 83 Kočevskoreški ravnik 46, 54 | Geomorfologija krasa Slovenije 131 Kokra 79 Loško polje 66, 71, 74, 75, 81 O Kolpa 43, 79, 80, 84, 90 Lučka Bela 83 Obrh 81 Komna 109, 110 Lučki dol 74 Očesa 70, 90 Koprivniško polje 99 Odolina 85, 87 Koritniško polje 99 M Otok 73, 80 Kostanjevica na Krki 81 Mala Boka 90 Kostel 79 Mala dolina 70 P Kotel 70 Mala Ljubljanica 90 Padežnica 110 Krajnikov dol 71 Malenščica 74, 81 Palško jezero 73 Kranjska dolina 110 Mali dol 78 Palško polje 89 Kras 30, 34, 40, 43, 56, 58, 63, Mali Dol 43 Paukarjev dol 70 72, 78, 79 Mali Log 71 Pekel 106 Kraški rob 30, 31 Mali Močilnik 90 Pekel pri Vrbovcu 60 Krim 51 Mali Obrh 81 Petelinjsko jezero 73 Krimsko hribovje 95 Markov spodmol 58 Petelinjsko polje 73, 80 Krimsko pogorje 40 Matarsko podolje 34, 40, 46, 54, Petkovščica 98 Križna gora 51 58, 84, 85, 87, 98 Pivka 44, 62, 68, 79, 80, 81, 85, Krka 43, 63, 68, 79, 80, 81, 82, Matenjska gmajna 57, 58 87 90, 98 matični Kras 25, 27, 28, 63 Pivka jama 70 Krnsko jezero 107 Matijeva jama 89 Planina Govnjač 110 Krška jama 90 Medvedja draga 110 Planina na Kraju 110 Krški ravnik 43, 44 Medvedova konta 106, 109, 110 Planinska jama 90 Krško polje 80, 82 Mejame 85 Planinsko polje 63, 66, 74, 75, Krupa 44, 79, 80, 81, 90 Meletova dolina 70 81, 82, 85, 88 Menina planina 33, 40 Plave 79 L Menišija 34, 40 Podbojev laz 58 Lahinja 33, 43, 78, 79, 80, 81 Metlika 80 Podgorski kras 34, 40, 58 Lijak 82 Metliško polje 81 Podgorski ravnik 44 Lipove doline 57, 58 Mirensko polje 66 Podlož 71 Ljubija 70 Mirna 33, 81, 98 Podpeško jezero 69, 71 Ljubljanica 5, 62, 63, 70, 81, 89, Mirnopeško polje 74, 81 Podpeško polje 69, 74 98 Mišnik 81 Podsteniška koliševka 59 Ljubljanska kotlina 40, 79 Mižuk 85 Podturnščica 80 Ljubljansko barje 63, 69, 71, 81, Mokrc 51 Podzemelj 80 98 Mokrško hribovje 95 Pokljuka 109, 110 Logaško-Begunjski ravnik 44, Mokrško pogorje 40 Pokljuška soteska 83 54, 58 Polhograjsko hribovje 40, 95 Logaško polje 44, 47, 54, 58, 63, N Police 71 97, 98, 99 Nanos 30, 34, 40, 51 Poljanska gora 34, 40 Logatec 44, 98 Nerajčica 80 Poljanska Sora 98 Loke 71 Neverke 79 Poljanski ravnik 49 Lokev 85 Novo mesto 43, 81, 83 Polom 45 Loški potok 71, 74 Novomeška kotlina 33 Poltarica 79, 82 Loški Potok 73 Ponikovska planota 40 132 Uroš Stepišnik | Ponikve 69 Ribniško polje 40, 45, 47, 54, 66, Škofjeloško hribovje 40 Ponikve na Rogu 99 68, 75, 81, 88, 98 Škratovka 74 Ponikve pri Preserjah 74 Špik 26 Ponikve v Odolini 87 S Šteberščica 81, 89 Posavsko hribovje 33, 40 Sabotin 79 Štorje 62 Postojna 62 Sapendol 70 Postojnska jama 85, 87 Sava 79 T Postojnska kotlina 57, 58, 63, 68 Sava Dolinka 90, 91 Temenica 33, 69, 98 Postojnski jamski sistem 70 Savica 82 Tentera 87, 88 Postojnski kras 53 Sela na Krasu 26 Težka voda 81 Potok pri Paki 81 Sežana 27, 28 Timava 63 Povir 58 Skuta 103 Topliški ravnik 43, 44 Prečna 80, 81 Slavinski ravnik 40, 46, 57, 58 Travna gora 51 Predalpsko hribovje 33 Slavnik 30, 34, 40, 51 Travnik 71, 74 Predjama 85 Slope 46 Trebuša 98 Prelosno jezero 73 Snežnik 30, 34, 40, 51, 103, 106, Triglav 103, 110 Prelosno polje 73 110 Trnovski gozd 30, 34, 40, 51, Snežniško pogorje 109 103, 106, 109 R Soča 79, 82, 83, 84 Tržiščica 47, 87 Racna gora 34, 40, 51 Solkan 79 Radensko polje 66, 71, 75, 87, 89 Spodnje Kriško jezero 107 U Radešica 80 Spodnjeloški ravnik 49 Ulica pečina 58 Radeško polje 80 Srednje Kriško jezero 107 Unica 74, 81, 82, 85, 90 Radohovsko polje 80 Stiški potok 98 Unška koliševka 61 Radovna 83 Stojna 34, 40, 45, 51 Radulja 98 Straška kotlina 81 V Rajndolski ravnik 46, 52 Straško polje 80 Velika dolina 40, 68, 70 Rak 81, 90 Strmica 99 Velika raven 110 Rakitniško polje 99 Stržen 75, 81 Velika Ribniška gora 40 Rakov Škocjan 58, 69, 70, 81, 90 Studena 81 Velike Lipljene 96 Rakovško-Unško polje 47, 99 Suha krajina 13, 34, 40, 45, 51, Veliki dol 110 Raša 78, 79, 84 63, 69 Veliki Dol 43 Rašca 33 Suhor 71 Veliki Močilnik 90 Reka 5, 62, 63, 70, 79, 84, 85, Susmanov dol 70 Velo polje pod Triglavom 103, 87, 98 Sušica 44, 78, 79, 81, 84, 87 110 Remihov mlin 70 Sveta gora 79 Vinica 71 Retje 73 Viršnica 87 Ribenska planina 108 Š Višnjica 98 Ribnica 81 Šator 62 Vodna jama v Lozi 58 Ribniška Mala gora 34, 51 Šembijsko jezero 71 Vrbovško polje 47, 99 Ribniška Velika gora 34, 40, 45, Šibje 68 Vremska dolina 98 51 Škocjanska jama 70 Vremščica 40, 51 Ribniško-Kočevska robna Škocjanske jame 63, 70, 84, 85, Vrhnika 62, 70 uravnava 47 87 Vzhodni Sokolak 70 | Geomorfologija krasa Slovenije 133 Z Zadnji kraj 73, 89 Zagorsko polje 80 Zahodni Sokolak 70 Zelenci 90 Zelške jame 90 Zgornja Pivka 43, 44, 68, 69, 71, 73 Ž Žalnsko polje 99 Žejski potok 98 Želimeljščica 83, 98 Željne 70 Žerovniščica 81 134 Uroš Stepišnik |