Tone Fičafaj: Jubilej začasnega šolskega upravitelja Mrzel jesenski dan. Za devetimi hribi so se podili oblaki. Človeku je bilo, kakor bi mora padla nanj ... Učitelj ŽeFranček je sedel zamišljen v šolski veži. Zdaj pa zdaj je pogledal skozi okno po goricah tja proti Rebri, kjer je tolikokrat hodil po kostanjevem gozdičku in premišljeval svojo usodo. »Da, da, Veliki hrib ...« Njegovo dmgo službeno mesto je bil hrib — za devetimi hribi. Gadova luknja ga je sprejela kot idealnega pripravnika. Tu je prvič zasajal lopato na njivi narodne prosvete. Z idealizmom, z nerazumljivim zanosom je vcepljal znanje vaškim paglavcem, zapuščeinim hribovskim otrokom. In po tolikih letih je prišel še višje — nadmorska višina Velikega hriba je bila natanko za 101 m večja od Gadove luknje. No, pa je bil na boljšcm: ni mu bilo treba spati na kozolcu, tudi ne v vlažni sobici s koruznico in s slamo ... Globoko se je zamislil... »Sedemnajst in pol leta učiteljujem. O, kje so tisti časi, ko sta se med in mleko cedila po naši mili domovini. Pa tu še kar gre. Vsaj ničesar ne zapravim. Zekznica je daleč, enkrat na leto vidim vlak. Tovariši mi zavidajo ...«, tako se je tolažil. Zagrebel si je roke v lase in gledal v daljavo. »Oženil bi se! Potem bova z ženo skupno prenašala križe in težave učiteljskega stanu na tej grbasti zemlji. Ne, -ne, ne, te^a p i že ne! Žena tudi stane, pa niti tistih borih desetakov ni več uradno ocenjena. Žena je luksus!« Razjezil se je in vrgel stare knjige s police, da so se z velikim ropotom vsule na pre- luknjana vežna tla. Urejevati je začel inventar, kajti našel je nered na vseh koncih in krajih, pa oblast zahteva vse do pike in pičice na svojem mestu. »Naj bo. To je moj zadnji posel hvalevrednega začasnega šolskega upravitelja. Če še enkrat dobim to ,zvanje', grem rajši v Mrzlo Reber v leseno enorazrednico, kakor pa da tu za šefi in šefinjami ure.jam spise.« Z nevoijo je pograbil svežen.j starih aktov in jih vrgel v kot, da se je slaba vrvica pretrgala in so se pokazali še pečati c. kr. Veličanstva od bog ve kdaj. Vstopil je prijatelj šole, ispoštovani in ugledni gospod Trlica, stara dobričina, ki je prece} zaslužen za razvoj šole na Velikem hribu. »Dober dan, gospod upravitelj!« »Kakšen upravitelj, strela jasna!? Začasni šolski upravitelj, prosim!« se je Zefranček zadrl nad prišlecem. Pustil je staro šaro in vstopila sta v »elegantno« sobico zraven razreda. »No, gospod začasni šolski upravitelj, kako bo sedaj, ko smo izgubili gospoda upravitelja?« »I, kaj bo? Jaz bom spet vozil, dokler drugi ne pride.« »Hja, hm, jaz pa tega ne tazumem. Bomo zaprosili, da ste vi najbolj spoštovan pri nas, pa vas 'bodo postavili. Če je Ijudstvo za vas, bomo vendar kaj dosegli?« je poiasnievaf Trlica in včasih udaril po mizi. »iPočasi, prijateljček,« mu je segel v besedo Žefranček in se ironično nasmehnil, »ali poznate mojo storijo?« »Ne!« je Trlica odkimal. »Že v Gadovi luknji me je dvakrat dosegla čast, urejevati spisc. Spremil sem prvega upravitelja na postajo, ko je odhajal. To je že tako pri nas. Silimo drugam, prosimo in jokama, ko pride pa čas odhoda, se pa cmerimo. Pri vlaku je stalo učiteljistvo, gospod upravitelj pa se je s šopkom cvetja odpeljal drugam. Tovarišem, posebno nežnemu spolu so pri<|le solze v oči. ,Kaj pa je? Ali odhaja gospod v Ameriko?' je vprašal prometni uTadnik. ,Ne, samo na boljšo šolo!' In gospod prometnik ni mogel zadržati smeha. Vidite, za njim sem bil jaz imenovan slovesno za začasnega šolskega upravitelja, da sem vse lepo uredil in pripravil teren za novega, ki bo zasedel prestol. In je tudi prišel, mlad tovariš, kaj hočemo?« To je bil neki Peteršiliček. »Kaj ste bili dolgo v tisti Gadovi luknji?« »Eh, kmalu je Peteršiljček šel — in jaz sem za njim urejeval, kajpak. Saj Peteršiljček je bil dober zakonski mož, mož na svojem mestu. Nikoli ni tožil, da je poenostavljenje administracije potrebno. Kaj še! Do pike in pičice vse je bilo v redu. In še več. Aktov po spalnici, jedilnici in vseh drugih pritiklinah je bilo dovolj. Ni čudno, da je ženička Peteršiljka, kakor so ji Ijudje pravili — kar prijela za pero in »reševala akte, samo da bi bil prej red po ,sobanah'. Pa ga ni bilo! Ko pa je odhajal, ni bilo treba urejevati — ker sem prav kmalu tudi jaz pricapljal na Veliki hrib. Nič hudega, po potrebi službe. In še sedaj sem tu.« »Hvala Bogu!« je dodal Trlica. »Tisti vaš prvi upravitelj pri nas ni bil pa nič kaj priljubljen. Še dobTo za občino in za otroke, da ni dolgo tu ostal. takile pristranski ljudje niso za nas. Mi hočemo mož, ki bodo delali za ljudstvo, ki bodo po svoji marljivosti vzgled našim otrokom, ne pa ...« »No, za njim sem Jlikal' in krpal spet jaz,« ga je Žefranček prekinil. Zraven si je mislil: Kako ositer sodnik je naše ljudstvo, na žalost večkrat tudi krivičen, sodnik. »Hja, če se dtibro spominjam, so tisti gospod moralno podpirali telovadno društvo. Tudi mi z žuljavimi rokami, vedite. pcznamo tako podpiranje. Ne miš, ne tič! Ali mislite, da so verjeli ljudje tistemu Peteršiljčku? Niri za čik! Vse, kar so začeli, je šlo rakom žvižgat, ker niso bili za vse ljudi.« »Ubogi učitelj!« si je mislil Žefranček. in se je spomnil Peteršiljčka, kako so mu ljudje zadnjo noč za slovo razbili šipe na oknih. Zakaj? Ker ni delal — za vse občane, vseh nazorov in stremljenj! Za njim je junaški Zefranček pisaril precej časa, da je bilo vse v redu po naročilu .predpostavljenih', pa se ni nič pritoževal. No, saj to je posel začasnega šolskega upravitelja. »Pa gospod Neroda? Kaj mislite o njem?« se je Trlica zasmejal. Tudi Žefranček je postal dobre volje. »E, Neroda, eh, no ja, bil je ...« »Mevža!« mu je Trlica planil v besedo. »Kolebal je sem ter tja kot vetrnjak. Preveč se je vdal pijači. In je razgrajal v gostilni, ter hujskal ljudi. Tako strankarekega človeka pri nas še ni bilo. Za njim ste menda spet vi prevzeli šolske reči, kajne?« je ogorčeno udaril po mizi. »Seveda, kaj je to kaj čudnega?« je rekel Žefranček. »Kolikokrat pa vas je prav za prav doletela čast, biti šef v življenju, kar službujete?« »Nič manj ko štirikrat in pred nekaj dnevi — petkrat. Za Nerodo je prišel Kozdbrin, potem Jurek. Da, petič sem začasni šolski upravitelj,« in pokazal je Trlici pod nos črno na belem ter si pogladil par kocin po bradi. »Zdaj, ko so premestili še Debelinka, po katerem me še čaka pisarjenje, sem dosegel juibilej, ki ga bomo tudi zalili.« »Gospod Žefranček! Meni pa le ne gre v betico, zakaj vas ne imenujejo? Saj ste še preden ste prišli k nam tam v Gadovi luknji kot začasni upravitelj razširili šolo kot Ribničanje svojo cerkev. Tu pri nas ste pridno delali pri Društvu samcev, društvu Treznosti, pri gasilcih, pri Društvu za pobijanje kvartopirstva, pri naši Zadrugi, kjer ste delali samo za druge, bili ste, no, pri vseh društvih; delali ste za našo vas, pri odboru na občini ste bili in še vse drugo. Zakaj ne postanete upravitelj?« »Dragi Trlica, ko me pa sonce še ni tako ogrelo, čeprav sem na Velikem hribu, da bi dobil pravo ,farbo'.« Trlica je debelo pogledal, buljil v Zefrančka in — oba sta bušnila v smeh ... Zvečer tistega dne so v šoli na Velikem hribu praznovali Tedek jubilej. Zbrani tovariši in tovarišice vseh skupin in periodičnih poviškov, vseh starosti, toda samo enega prepričanja — so pri čaši cvička in odojku skupno z odbornikom Trlico in začasnim šolskim upraviteljem Žefrančkom pozabljali na usodo učitelja v mili domovini. Žefranček je bil dobre volje. Dvignil je čašo in rekel: »Tovariši, cenjeni gospod Trlica! Danes praznujem dvojni jubilej, ki je morda edinstven v zgodovini šolstva naše mile domovine. Dosegel sem sedemnajst in pol leta službene dobe, to je ravno polovica, in postal sem petič začasni šolski upravitelj1. Častitljiv jubilej. Na to se pije ...« In še je govoril, tudi čestitk je bilo dovolj. — Za oglom je zavijal veter, da so šipe na oknih šklepetale. Daleč, nekje na vasi, je lajal pes ...