Dopisi. Iz Gradca. (Svetli cesar) so v slavnostno ozaljšano glavno mesto dospeli dne 4. t. m. ob 7. uri zjutraj. Na kolodvoru so jih pozdravili sekovSki knezoškof, dr. Leopold Schuster, cesarski namestnik Kiibeck in mestni župan dr. Potugall pa z daljšim govorom, na kar so mu cesar odgovorili ter med drugim rekli, da jim je pri srcu dušno in telesno blagostanje vseh enako iim dragib narodov. Mili vladar so se na to peljali v casarski dvorec. Ljudstvo jih je povsod navdušeno pozdravljalo, seveda tako ne, kakor se slišijo slovenski živio-kliei. Tudi lltisoč šolarjev je med potom cesarja pozdravilo. Ob 9. uri so svetli cesar vsprejeli različne dostojanstvenike, med temi v prvi vrsti milost. lavantinskega knezoškofa Mihaela, prefi. g. stolnega prošta J. Orožna, preč. g. kanonika dr. J. Križaniča in deželnega glavarja namestnika, g. dr. Fr. Radeva. Ob 11. uri so se milostni cesar peljali v novo vseučilišče, kjer jih je rektor pozdravil z daljšim govorom. Cesar so milostno odgovorlli ter vložili stavbinsko listino in slovesno odprli novo vseučilišče. Da je pri tem bilo veliko različne gospode, razume se samo ob sebi; bili so tudi skoro vsi slovenski deželni gg. poslanci, ki pa niso bili navzoči pri otvorjenju deželnega muzeja. K temu otvorjenju je namreč naše vrle gg. deželne poslance povabil deželni odbor; s tem pa naši poslanci nočejo sodelovati, ker deželni odbor nas Slovence le žali ter nam krati pravice, kjer le more. Sploh pa se Gradec tokrat, kakor navadno, ni pokazal, da je glavno^ mesto Štajarske, kjer biva tretjina Slovencev. Tudi so ta dva dni vsakemu zvestemu Avstrijcu v oči bodle nekatere zastave-Irankfurtaree, vernega katoličana pa je neljubo dirnilo to, da kaloliško dijaško društvo »Karolina« vsled pritiska liberalnega dijaštva ni smelo javno nastopiti. Ali kaj si čemo ? Upajmo, da bode v prihodnje marsikaj boljše. Saj ne velja nobena teh gorjupih opazk onim, katerim je Nj. Veličanstvo izgled pravičnosti, vernosti in prave Ijubezni. (Konec prih.) Iz Studenic. (Zborovanje) podružnice sv. Cirila in Metoda slovenje-bistriške je bilo nad pričakovanje sijajno. Namenjeno je bilo najpoprej na poličanski postaji v tako imenovanem »Peklu« ali v peklu za Slovence ni bilo prostora, zato snio se podali v tihe Studenlce, kjer so bili pri g. Koropecu vsi prostori prenapolnjeni. Prišli so imenitni gostje od vseh krajev, vseh stanov. Med tem, ko so bili poslušalci do solz ganjeni po govoru preč. g. kanonika Hajšeka, je neki veleučeni gospod vae navdušil za slov. šolo. Bistriški tamburaši pa so udarjali, da je bilo veselje — posebno pa je ugajalo pelje, spremljano od izvrstnega solista g. Vobiča. Uspeh, kakor v dušnem, tako tudi v gmotnem oziru, je res v čast onima patronoma, ki bedita nad tem društvom. Le tako naprej v Bistrici in povsod! Iz Lehna na Pohorju. (Občinska volitev.) Dne 30. maja t. 1. se je vršila tukaj volitev obč. odbornikov za občino Kreenbah. Kakor že večkrat, so tudi letos Krecnbaharji prišli gledat na lehnško uro. Mislili so nas, kakor se je govorilo, potlačiti, a nikdar še niso tako propadli, kaicor tokrat, kajti vrli Lehnčani so se kaj možato obnašali, vsi razun dveh bolnih se volitve udeležili. Hvala jim! Izvoljeni pa so bili ti-le gospodje: v III. razredu: Jakob Medved, Jernej Pavlič, Jože Vrčko, Lenart Ozvald, Jakob Orozel; v II. razredu: Jakob Urbanc, Janez Švajger, Jakob Kopič, Ožbalt Hrastnik, Franc Kaiser; v I. razredu: Mihal Cink, Anton Kasnjak, Jakob Medved p. d. Planšak, Janez Šiker, Andrej Pavlič. Iz Mute. (Sovraštvo) tukajšniih bismarkovcev do Slovencev je postalo neznosno. Žalibog pa, da tukajšnjega poštenega Slovenca ne zaničujejo samo nekateri nemški »tevtoburžani« in revne nemčurske pokveke, ampak tudi oni, katerim je slovenska mladina v izrejo izročena. Tak zaklet sovražnik slovenskega imena je naš nadučitelj g. Viljem Neuner. Kaj da on misli o slovenskem jeziku, to je pred kratkim javno povedal. Dokazoval je neki gospč, katera se svojega slov. materinega jezika ne sramuje, da kadar slovenski govori, se mu zdi, kakor bi pes lajal. Tako zaničljivo govori o slovenskem jeziku in o Slovencih on, ki med Slovenci živi, za katerega tudi ubog slovenski trpin v davkarijo plačuje, in kateri ima malodane polovico slovenskih otrok v šoli! — »Gliha vkup šlriha«. Naša podučiteljica, g. Karolina Briller, v ravno tistem velikonemškem duhu rogovili, kakor g. nadučitelj. Slovenski jezik, še bolj pa slovenski katekizmi lej prikazni neizrečeno smrdijo. Slovenskim šolarjera je prepovedala slovenske katekizme v šolo prinesti in se slovensko učiti krščanski nauk. Vpraša se, ali ima ta velika Nemka in šulvereinovka pravico, tako ravnati in pri tem kateketovo veljavo spodkopavati ? Ali bo tega že kmalu konec ? Izpved Boča. (Božja pot.) Cerkveno predstojništvo na Ložnem je prejelo od c. kr. okr. glavarstva dovoljenje, v mežnariji po shodnih dnevih imeti oštarijo ter obiskovaleem cerkve Matere božje prodajati vino in hrano. Kar se je mnogo let želelo, smo prejeli; razume se pa, da med božjo službo se ne bo nič prodavalo. Ta oštarija ludi ne bode za kratek čas, ampak le za potrebno okrepčalo; torej tudi upamo da ne bo pivcev, ki bi cerkvi nadlego delali. Ce Bog da, bo tukaj v tem letu dne 15. avgusta in 8. septembra dvojno opravilo, juterno in pozno. Kako bi se pa dala pot na loženski breg popraviti? Morda pride dobrim Marijinim otrokom to ali ono na misel, da bodo to pot popravili. Na Ložno ne pridejo samo Križevljanke, temveč različni romarji od rogaške strani, pa tudi precej gospode. Naj Ijuba Devica Marija vse usliši! Od Sv. Jošta na Kozjaku. (Starosta naše župnije; knezoškof A. M. Slomšek.) Da človek dočaka nad 82 let, ni nič izvanrednega; da sepačlovek v teku tolikih let ohrani vedno zdravega, je pa posebna milost božja. Tacega moža imamo tu-gori; ime mu je Marko Feldin p. d. stari Brdelak. Ta mož v svojem življenju ni bil nikdar bolan; pretrpel je pa toliko, da nobeden tukajšnjih faranov ne toliko. Celih 40 let vsakih 14 dnij je nosil iz naših planin »potošeljj« v teži jednega stota y Celje in še dalje. Tobaka in opojnih pijač ni užival; ovsenjak mu je hranil telo, studenčnica pa poživljala otrple ude. Pomilovanja vreden je pa zdaj starček, ker je pred par meseci popolnoma oslepel, če tudi je drugače na duhu in telesu še krepak. — Dopisniku teh vrstie je imenovanec večkrat pripovedoval, kako so lela 1857. na praziuk sv. Rešnjega Telesa na birmo prišli škof Anton Martin od Št. Andraža v Laboški dolini k Sv. Joštu. Spominja se še, kako navdušeno so tistokrat škof v uvodu pridige izgovorili besede: »Prvi in prej ko ne tudi zadnji škof sem, ki ta dan in tu-gori vam oznanjujem besedo božjo«. Vodili so tudi procesijo. Zanimivo! —