Dragi moj sekretar! ; * - ¦ ¦ Prišli so časi, ko ne veš, kje ti je glava in kam te nesejo noge. Pravi pravcati tek. Saj ti delo naiaga velike dolžnosti, biti moraš med prvimi (kaj, če ne bo tako, vsi bodo pogledali proč in govorili: glej ga, sekretarja, kako slabo dela);saj te kličejo na sleherni, tudi najmanjši sestanek; praviš, da si v teh zadnjih dveh meseelh pretekel več kot naši atleti na baU kanskih in sredozemskih igrah; saj te voditelji v podjetju kličejo in vprašujejo, da ti mora glavo dobesedno raznesti (praviš, celo doktorat bi ti bil premalo, da bi odgovoril na vsa vprašanja); nekaj pa je treba narediti tudi doma, kajti drvžine ne srneš zanemariti. Ves ta tek pa ima svojo glavo in svoj rep, točno $e ve, kje je kaj in zakaj je tam, kjer je, vse je usmerjeno k enemu samemii cilju — k stabilizaciji. Doslej se~ ti je to zdelo kakor domača naloga izpred tridesetih let. Tedaj si jih pisal, toda zarddi njih si nisi trgal živcev. Zdaj pa spoznavaš, da to ni domača, celo niti ne pismena naloga, ampak ispit zrelosti, tvoj in vseh vas — komunistov v vaši TOZD in vašega vodstva. In prav ta zrelostni izpit, to naše vsakodnevno dokazovct-nje in naprezanje, je vzbudilo v tebi veliko pobud, predlogov, ugotovitev. Praviš, ko si postušal, kako govorijo tvoji sodelav-ci, tvoji tovariši iz proizvodnje fkako jim to, kar zdaj dela-mo, ustreza, kako jih to zanima), je v tebi zavrelo, pojavilo se )e stanje, ki pritiska, je kakor prenapihnjen baloh, ki hoče eksplodirati. Nastalo pa je kot rezultat pobud. Praviš, zakaj predlogi delavcev o tem, da moramo vsi delati intenzivno, n> so uresničeni? Zakaj se temu predlogu tiho postavljajo na-sproti veliki in mali Sefi? Zakaj direktor sdaj ne pokaže, da je zares direktor? Da ne ra&una na te velike vn male šefe? Zakaj se plače ne izplačujejo tako, kakor bi se morale? Naj-brž bi iudi pri njth moralo biti nekaj novega. To novo pa bi moralo biti, da ti šefi, ki ne delajo, ampak prebirajo dnevnike, ne dobivajo plače,.vsaj takšne ne, kakršno imajo. Vse to je v tebi, vse io te tišči, vse to bi hotel povedati, vendar še ne veš, če je napočil prapi čas. Kaj, če to mine, pa se vrnejo stari časi. Potem bo hudo zame. Najprej me bodo grizli veliki in mali šefi, U neopazni družbeni zajedalci, potem se me bo NAŠE DOPISOVANJE Pismo mojemu sekretarju lotilo tudi vodstvo, najpre} načelno, čeS, to je tovariška pomoč, nato pa konkretno, kost za kostjo. ' Vendar, tovariš sekretar, ne pusti se. To je Tiaša etapa revoluetje, to je naša bitka. V njej ne bo porazov, če boš hraber in vztrajen, če pa, bomo umirali kot drevesa — stoje. Veja za vejo se bo posiišila. Zato reci, kar moraš povedati. In druge pozovi, da povedo. Res, marsikaj se da povedati. Po-' raba, bratec, je prevelika. Delate manj, kakor bi lahko. Vaš povprečni dejanski delovni čas se je znižal na štiri do štiri uretn pol na dan. Tu ni opravičila. Povej, pa tudi če umreš. Praviš, da imaš veliko predlogov, da pa jih ne moreš stresti iz rokava, v katerem jih že dolgo imaš. Najprej bi predlagal, da je treba prihajati na delo točno, ob uri. To bi ^zahteval najprej od direktorja, predsednika sindikata in od tebe, potem pa od vseh. Tistih,ki bi zamudili, sploh ne bi pustil na delo? Cez mesec dni bi zamujanja ne bilo več. Prav tako bi odpravil preddelavsko delovno mesto. Celo število avtomobilov, čezmerno potovanje (pri vas se, kakor na-vajaš, dogdja, da hodita dva direktorja sektorjev hkrati v eno iri isto mesto, pa tega nobeden izmed njiju vnaprej ne ve) itd. Povej to vendar. Nihče ti ne bo odsekal glave, čeprav te bodo gledali postrani. Toda teh pogledov se ne boj. Vdari. Tako se rušijo pregrade. Tu ne more biti materinskega pomi- , lovanja. ¦ Imaš tudi veliko ugotovitev in spoznanj. Praviš, da vaši .komercialisti iščejo dlako v jajcu, ko gre za nakup knjig, li-terature, revij in časnikov, prav malo pa jih briga,.kadar gre za bogato kosilp ali še bolj bogat popust, samo da prodajo. Bojiš se, da bodo Ijudje še tnanj brali, še manj znali, da bodo še manj obveščeni. To pa je.po tvojem mnenju (in tudi po mojem) voda na mltn tistim, ki bi hoteli, da je tega čim manj... če je temu iako, tovariš sekretar, zakaj potem čakaš, zakaj tega ne poveš, javno, pred vsemi? če dajete za knjige pri vas 10.000 dinarjev, potem je to, kakor praviš, kaplja v morje, saj znaša vaš promet milijardo dinarjev, tista kosila in ttsti popusti pa so se na tej tvoji lestvici povzpeH na me-sto, za katero je rečeno, da gre v te namene vsak stoti dinar. To pa je stokrat več kakor za knjige, časnike in revije, četudi ne pove vsega, ker je knjigd trajna, kosilo in popušt pa tre-nutna nuja. Tu dvomov ni: predlagajte in prepovejte takšno »komerciakio« (beri: neodgovorno) poslovanje. ¦ 1 Na koncu pa tole: ne omahuj. To je zares trenutek, ko je treba biti vztrajen in celovit. V tem trenutku so potrebni tudi nekatert obračuni. Glav ni treba rezati, zato pa je treba presekatt negattvne pojave in težnje. Pfepričan bodl, da je res tako. Ti in jaz nisva važna. Pomembna je skupna zmaga, čeprav je tudi tvoj in moj prispev/ek k njej važen. Naj nama ne bo ial. Veliko pozdravov od tvojega urednika!, _ . ^ ¦ .. Dežurni urednik