narodna in univerzitetna knjižnica 5 67 II 117 986-1988 999430057,8 COBISS o St. 8 1988 Poštnina plačana v gotovini Skupina III/70 - mesečnik oktober 1988 Spedizione in abb. postale Gr. III/70 - Periódico mensile ottobre 1988 « L. 3000 ■ MLADIKA 8 IZHAJA DESETKRAT V LETU LETO XXXII. KAZALO Razmislimo svoj položaj . . 97 Tomaž Simčič: Draga ’88. . 98 Mogoče ne veste o letošnji Dragi .... 99 Pavle Zidar: Dolenjska; Po belih zobeh; Nekdo . . 101 Ob 40-letnici Slovenske prosvete v Trstu .... 102 Jelka Cvelbar: Vsaj enkrat v letu. . . . 103 Maks Šah: Novo šolsko leto .... 104 Antena.......................105 Iz slovenske publicistike . . 108 Martin Jevnikar: Zamejska in zdomska literatura (Vojko Arko) . . . . 110 Ocene: P. Zovatto: Italijanski in slovenski katoliški tisk v Trstu (M. Jevnikar) . . . 111 Dr. Miloš Kralj: Vnetje želodčne sluznice . 112 Na platnicah: Pisma; Čuk na Obelisku; Listnica uprave; Za smeh Prilogi: RAST 45-88, pripravlja uredniški odbor mladih. Pavle Merku: Svetniki v slovenskem imenoslovju (str. 25-28) Zunanja oprema: Edi Žerjal Uredništvo in uprava: 34133 Trst, Italija, ulica Donizetti 3 telefon 040/768189 Lastnik: SLOVENSKA PROSVETA Reg. na sodišču v Trstu št. 193 Član USPl (Zveze italijanskega periodičnega tiska) Posamezna številka Mladike stane 3.000 lir. Celoletna naročnina za Italijo 22.000 lir; nakazati na poštni tekoči račun 14470348 — Mladika -Trst. Letna naročnina za Jugoslavijo 10.000 din. Druge države 29.000 lir (ali enakovreden znesek v tuji valuti), po letalski pošti 39.000 lir. Tisk in fotostavek: »graphart«, Trst, ulica Rossetti 14 tel. 040/772151 Pisma v tej rubriki izražajo mnenja dopisnikov in ne obvezujejo uredništva. JE KNJIGA RES POŠLA? Da je knjiga Franca Cerarja PARTIZAN NEKOLIKO DRUGAČE pošla, ta glas me ni presenetil, ko mi je prišel na uho: jezuit, ki ne opisuje svoje demobranske ali četniške, ampak partizansko preteklost, to vendar ni vsakdanja reč! Pa me je prijatelj poučil: »Ni res! To krilatico, da je knjiga razprodana, je morala vreči ven oblast, da bi jo ljudje čim manj brali. Saj je tudi taka, da je boljše, za Partijo, da jo Slovenci čim manj berejo, posebno mladi. A knjiga se še dobi!« Res sem jo dobil, jo prebral kot kriminalko in si rekel: še ena mina v same temelje komunistične »resnice« o revoluciji! Tem močnejša, ker je njen naboj do kraja krščanski, brez sovraštva in revanšiz-ma. Poleg tega zna biti Cerar kritičen na vse strani, vključno do katoliške: vzemi njegovo rezerviranost do mladcev v Novem mestu! In še nekaj: Cerar se v tej knjigi loteva tabuja, ki se ga doslej ni upala lotiti v Sloveniji še nobena tribuna, tudi NOVA REVIJA ne: o upravičenosti upora 1941. Z drugo besedo: ali je mogel tisti upor koristiti slovenskemu narodu ali edinole Komunistični partiji, da si monopolizira protiokupatorske pozicije. Jaz bi ob tej čudovito pošteni knjigi rekel kar: knjiga leta! Kako, da katoličani v Sloveniji nimajo nobene literarne nagrade, da bi izkazali takšni knjigi priznanje, ki ga zasluži? G. V. SEŽANSKI OBČINI DAJEM PRAV Kar je dobrega na Slovenskem, naši ljubi sosedje Italijani vse radi poberejo, od žensk do gob, čeprav znajo sicer tajiti celo naš obstoj. Po obilnem deževju so na Krasu pognale gobe in zdaj ajde čez mejo na vse strani proti Tomaju, Senožečam in Brkinom. In potem domov z nabreklimi torbami jurčkov in žordank volit LISTA PER TRIESTE. Sežanska občina je temu rekla: zapik! Prav je naredila! Naj gredo tisti naši prijatelji iskat gob po Piazza Uni-ta! Po starem mestu, v kraljestvu mačk, v kakšni ulici Riborgo, utegnejo najti kakšne primerke, ki jih na našem Krasu ni. P. Š. ŠE OB ZAMENJAVI V SKA Pisec pisma U. C. »Ob zamenjavi v SKA« se je v Mladiki štev. 5/6 spotaknil ob pisanje tajnika Slovenske kulturne akcije, Toneta Brulca. Pisec pravi, da dva Brulčeva nastopa v zadnjem času nista na tisti širokosrčni ravni, ki jo je do zadnjega uspelo obdržati dosedanjemu predsedniku SKA Ladislavu Lenčku. Poglejmo, nad čem se je spotaknil U. C. Zdi se, da predvsem nad člankom v »Celovškem zvonu« (marec 1988), v katerem Brulc odgovarja na članek Viktorja Blažiča »Dobljena vojna — izgubljen mir«. Brulc očita Blažiču, da se je pri pisanju svojega članka poslužil lažnih poročil o dogodkih, ki so se izvršili v začetku druge svetovne vojne. Ta lažna poročila je tedaj razširil komunistični tisk. Brulc pa je bil tedaj osebna priča in očividec dogodkov, ki jih Blažič popisuje v neresnični obliki. Zakaj bi ne smel Brulc zapisati tistih dogodkov, ki jih je in kakor jih je sam doživel? Blažič v omenjenem članku med drugim trdi, da je prvi množični protiklerikalni upor nastal po razpadu Jugoslavije na Dolenjskem v aprilu in maju 1941, ko je množica kmetov, nahujskana od hitlerjanskih agitatorjev, množično, z nacističnimi zastavami uprizorila demonstrativen pohod v Novo mesto in terjala nemško zasedbo, namesto italijanske. Hitlerjanci so kmete naščuvali tudi zoper duhovščino tako, da je morala domala vsa pobegniti za italijansko demarkacijsko črto. Brulc je kot osebna priča odgovoril Blažiču, da takega množičnega protikle-4. stran platnic ||||^ SUKA NA PLATNICI: V okviru tretjih koroških dnevov v Italiji je v Trstu in Gorici nastopil s stilnim koncertom »PONIŽANI IN RAZŽALJENI - pesmi zatiranih narodov« mešani pevski zbor ROŽ iz Št. Jakoba. V dvorani pri Salezijancih v Trstu je pevce in goste pozdravil v imenu organizatorjev prof. Marjan Kravos. REVIJO IZDAJA UREDNIŠKI ODBOR: Lojzka Bratuž, Lilijana Filipčič, Ivo Jevnikar, Marijan Kravos, Saša Martelanc, Marij Maver (odgovorni urednik), Albert Miklavec, Franc Mljač, Aleksander Mužina, Sergij Pahor, Danilo Pertot (uprava), Ivan Peterlin, Peter Rustja, Ester Stereo, Tomaž Simčič, Maks Šah, Marko Tavčar, Zora Tavčar, Edvard Žerjal (likovna oprema) in Ivan Žerjal. Vsi pisci sodelujejo brezplačno. 11 i 1 7986 Razmislimo svoj položaj Pisatelj Alojz Rebula se je na letošnji Dragi s svojim velikim smislom za sintezo spraševal, kam plovemo. Naše izhodišče za ta uvodnik je precej podobno. Sprašujemo se, kje smo? Kje smo po 45 letih od konca zmagoslavnega leta 1945? Kje smo od divjega leta 1948? Kje smo od prelomnega leta 1954 in še po osimskem letu 1975? Vse te letnice so rezale v naše narodno telo še posebej tu na Tržaškem. Nekaj tega dogajanja je spremljala tudi naša revija v svojih 32 letnikih. Zato se lahko toliko bolj upravičeno sprašujemo, kje smo. Nekaj odgovorov na zastavljeno vprašanje nam je dal pisatelj Rebula v že omenjenem govoru na letošnji Dragi, vendar z ozirom na ves slovenski prostor in na ves slovenski svet. Toda njegove najbolj pekoče trditve o »matični depresivnosti«, o »zamejskem odmiranju in zdomski razpršenosti«, o »ideoloških tabujih«, o »psihološkem-bivanjskem dnu«, v katerega nas je »pripeljala leninistično-kardeljevska odprava«, o »deklariranem sestopanju z oblasti« in o računih, ki za »slovenskega kristjana... še daleč niso sklenjeni«, so poročevalci obšli, tako da glavne teme njegovega nastopa skoraj niso odmevale. Nihče jih ni registriral, nihče ni z njimi polemiziral. Kot da so njegove besede padle v praznino, v veliko gluho ložo. Tistim, ki se zdi, da imamo preveč svobode, lahko postrežemo s to gluho ložo... To je dokaz, da svobode ni in ne bo nikoli preveč. k k k Kot odgovorni kulturni delavci ne moremo ob tem molčati. Zato na uvodnem mestu te številke obnavljamo in punktiramo te misli, posebej glede na naš zamejski prostor. Ne moremo si zapirati oči pred bolečimi dejstvi: — da nekatere naše osnovne šole, ki smo jih pred 40 leti ustanavljali in pred desetimi leti svečano poimenovali, hirajo; da od nekaterih teh institucij ostajajo samo table in zidovi (Medjavas, Stivan, Cerovlje...); — da se naše gledališče vleče iz krize v krizo, ki ni samo finančna, saj se je doslej denar še vedno našel, ostajali pa so drugi problemi (igralski kader, obisk...); — da naša društva in domovi — ne vsi, hvala Bogu — životarijo; da so v nekaterih športnih eki- pah trenerji in igralci večinoma ne-Slovenci; da se nekateri tako v prosveti kot pri športu rešujejo s formulo o združevanju moči; — da je naš radio vse manj kulturna ustanova (nižja raven jezika, površnost, včasih tudi pro-staštvo); da je skoraj povsem izginila iz tega medija ugledna institucija Radijski oder, ki je bila steber radijskega programa vsa povojna leta; — da tudi na političnem področju izgubljamo pozicije: italijanska socialistična stranka ni pri zadnjih volitvah izvolila slovenskega predstavnika ne na goriško pokrajino ne na tržaško občino in pokrajino; da je Slovenska skupnost svojega predstavnika na deželi komaj obdržala; da KPI z nazadovanjem na volitvah spravlja v nevarnost slovenske predstavnike, ki jih še ima... k k k Upravičeno se torej lahko sprašujemo, kje smo po tolikih letih dela, garanja, ustvarjanja. Ustvarili smo strukture, tako javne kot privatne. Za prve nosimo odgovornost vsi, za druge pa vsak za svoje. Ne glede na to, kaj delajo drugi, smo kristjani odgovorni za tiste, za katere nosimo odgovornost samo mi. Poskrbeti moramo še dokončno za utrditev svojega kulturnega jedra v centru mesta, za svoj mladinski center na Opčinah, za svoje periferne strukture, za svoja glasila, društva in ustanove. Ne gre za to, da bi ustanavljali paralelne strukture. Za to danes ni čas in bi bilo nesmiselno tratenje sil. Toda kot zavedni člani skupnosti moramo narediti svojo dolžnost in ne samo čakati in kritizirati. Začeti moramo pri sebi. Če ne bomo zavestno in zagrizeno zastavili lopate, če ničesar ne bomo žrtvovali za našo narodno skupnost, nas bo — vsaj kot skupnost — odpihnilo. In kdo si za to prevzame odgovornost? k k k Za svoja kulturna ognjišča potrebujemo voljnih rok in sredstev. Roke imamo, a jih moramo pomnožiti. Sredstva so skromna in nezadostna. Vse naše organizacije ne premorejo uradnika, ki bi bil na razpolago v našem kulturnem središču. In vendar če bi 500 prijateljev — ali nas je toliko? — žrtvovalo 10.000 lir na mesec za te skupne zadeve, bi imeli na razpolago pet milijonov na mesec ali 60 milijonov na leto. Ali se s to vsoto res ne da nič narediti? In smo res taki reveži, da teh žrtev ne zmoremo? Diagnoza slovenskega trenutka Tomaž Simčič Letošnji, 23. Dragi je bilo usojeno, da je nekako zaključila vroče in obetavno slovensko poletje ’88. To poletje se je začelo z mogočno manifestacijo na ljubljanskem Kongresnem trgu in se nadaljevalo mimo Mosteca vse do pretresljivih dogodkov na Roški cesti. Ozračje se je v nekaj mesecih naelektrilo, in to ne samo v Sloveniji, ampak tudi na tej strani državne meje. Morda se je prav zato kdo zaskrbljeno spraševal, kako bo po vsem tem odmevala Draga, kaj bo imela še povedati novega, potem ko je bilo povedano že vse, kar je bilo možno povedati. V akademsko puščobnost pa tudi ni smela za nobeno ceno zdrseti. A že na tiskovni konferenci, v petek, 2. septembra, ko so bila razglašena imena predavateljev, so se dvomi po večini razblinili. ...Predsednik Društva slovenskih izobražencev Sergij Pahor je v sobotnem nagovoru pravilno poudaril dragocenost Drage predvsem »v njenem boju za idejni in politični pluralizem v najširšem slovenskem prostoru, ko je skušala obdržati pri življenju sposobnost kritičnega in svobodnega obravnavanja preteklosti in sedanjosti in ko je postavljala predloge prihodnjega razvoja, da ne bi slovenski narod v vsem svojem pojavljanju izgubil korak za razvitim svetom in pridobitvami Evrope.« »To bo kvalitetna Draga«, so si mislili mnogi. In mislim, da ne tvegam veliko, če trdim, da je bila to v resnici kvalitetna Draga, ena od tistih Drag, ki bo mar- Predstavitev letošnjih predavateljev in prvo predavanja je sikateremu udeležencu še dolgo ostala v spominu. Pa ne toliko zaradi izredne udeležbe (ki je bila gotovo rekordna, čeprav še vedno po zaslugi prijateljev od zunaj), niti ne zaradi dejstva, da smo v tržaškem slovenskem dnevniku (po mnogih letih) najbrž prvič brali skoraj povsem naklonjeno oceno teh študijskih dni. Upam si trditi, da svojstvenega pečata letošnji Dragi niso dala niti predavanja sama na sebi, ampak predvsem predavatelji s svojo osebnostjo, svojim nastopom, svojim smislom za sintezo. Študijski dnevi Draga 1988 so bili tako srečanje najprej s politikom, ki svojo panogo jemlje za to, kar v resnici je, namreč umetnost možnega, s pisateljem — Srbom, v katerem je poslušalstvo takoj zaslutilo veliko več kot samo esteta in kulturnika, namreč etično prizadetega narodnjaka, zaljubljenega v svoj preizkušam narod, dalje je bila Draga srečanje s teologom — zgodovinarjem, ki je znal jasnovidno ločiti trajno od zgodovinsko pogojenega, nespremenljivo bistvo krščanskega sporočila od spremenljivih oblik, v katera se to sporočilo v zgodovini uteleša, in končno s pisateljem in kulturnikom, kateremu je beseda veliko več kot golo znamenje. Je orodje, s katerim je slovenskemu svetu izpovedal svojo prizadetost ob zgodovinski usodi svojega naroda, pa tudi svojo voljo, da se izzivom in preizkušnjam ne umakne v varno zavetje nevtralnosti in neškodljive »literarnosti«, ampak da se od- bilo zaradi slabega vremena v dvorani Finžgarjevega doma Prvi predavatelj na Dragi '88 je bil avstrijski državni poslanec dr. Karel Smolle krito opredeli za vse tiste, ki se v sedanjem trenutku borijo za narodno suverenost, za demokracijo in za človekove pravice. V petek, 2. septembra se je poslušalcem v Finžgar-jevem domu (slabo vreme ni omogočilo prireditve na prostem) kot prvi predstavil poslanec Koroške enotne liste, izvoljen v dunajski parlament na listi Zelenih, dr. Karel Smolle. V predavanju z naslovom »Manjšinstvo z evropske perspektive« se je naslonil na listino o manjšinskih pravicah, ki jo je sprejel Evropski svet in ki vsebuje pomembne zaščitne norme za narodne manjšine. V zaključnem delu svojega posega je v dvanajstih zgoščenih točkah zavzeto nakazal, v čem bi se po njegovem mnenju manjšinska politika morala prilagoditi zahtevam časa (recimo večja pozornost gospodarski in socialni osnovi pripadnikov manjšine, pogumna odpoved preživelim dejavnostim, solidarnost med manjšinami itd.). Sodobne, včasih kar izzivalne misli so sprožile zanimivo, morda najboljšo diskusijo letošnje Drage, med katero so poslušalci v predavatelju spoznali temperamentnega, včasih tudi ognjevitega sogovornika, človeka odprtih, stvarnih in nekomformističnih pogledov. Srbski pisatelj in akademik Dobriča Čosič je v soboto predaval na vrtu Finžgarjevega doma V slovenska obzorja in čez 0 letošnji DRA mogoče ne veste, da... — da je po oceni organizatorjev dosegla doslej največje število udeležencev, v nedeljo popoldne približno 500... — da je jugoslovanski miličnik pustil čez mejo avto, v katerem se je vozil srbski pisatelj Čosič skupaj s slovenskimi prijatelji, ne da bi pogledal potne liste... — da se je prvič zgodilo, da je italijanska policija s posebno pozornostjo spremljala tridnevni simpozij... — da sta pri maši škofa Bellomija brala berili profesorja Vinko Beličič in Maks Šah... — da je bilo v nedeljo naročenih 70 kosil, potem pa je bilo treba postreči 95 interesentom... — da sta po prvem nedeljskem predavanju pozdravila zborovalce škof iz Montane v ZDA in njegov generalni vikar g. Mauser, oba na poti v Slovenijo... — da sta na koncu med petstotimi udeleženci samo dva, oba iz zamejstva, vzdignila roko proti predlogu, da se pošlje protest v zvezi z dogodki v Sloveniji... — da se je na prodajnem pultu, kjer so bile razstavljene zamejske publikacije, pojavila tudi nova pesniška zbirka Vinka Beiičiča PESEM JE SPOMIN, v kateri je zbrana vsa njegova dosedanja pesniška žetev... — da je ljubljansko DELO spremljalo letošnjo DRAGO z večjo udržanostjo kot lansko leto, čeprav med predavatelji ni bilo predstavnika politične emigracije... — da je bil izražen predlog, naj bi DRAGA v prihodnje zmeraj imela po enega neslovenskega predavatelja... — da so bile prvič na razpolago nove kartice z motivi iz prejšnjih DRAG... — da je ob zaključku simpozija bil izrečen predlog, naj bi prišlo do osnovanja Svetovnega slovenskega kongresa... — da je LJUBLJANSKI DNEVNIK na nefair način v celoti ponatisnil govor pisatelja Čosiča, ne da bi navedel, kje in komu ga je govoril... ■ Ti ,<5