908
PODOBA NEKEGA MESTA
(Ljubljana, detajl) Niko   Grafenauer
Glej ta kraj v popku zemlje. Ta kraj
kot pena kamna razgrnjen pred nama. To je ta kraj zvečer,
ko se odpira v temni očnici sveta. Ko iztiska žleze svetlobe daleč do tiste točke, kjer stopa njegova lepota v svoj vrh. To je
ta kraj
malo utrujeni kraj in zožen od sna. Ta kraj
v plombi spominov. Ne moreva
čakati, da nama stopi v oči.
S komaj zasluteno podobo
greva
v vsako njegovih čutil.
Trave jedkajo suhi zrak. Sediva
znotraj svojega zaupanja
sama.
Ptice se razhajajo z višinami,
ptice se vračajo k svoji pesmi. V njen nežni zenit.
To je
ta kraj na cilju poletja. Ta kraj
\   roži trenutka.
Pojdiva daleč vanj, daleč, da mu najdeva dušo.
Med nama
je ta kraj
brez imena (Mrtvi ga hranijo zase,
a midva veva, da poleg drugega obsega
tudi ljubezen).
To ime čutiva
in ta kraj
v svoji krvi.
Ta kraj brez trpkosti zvečer.
909