An einen Haushalt
LETO XXXI — Številka 5	1. februarja 1979 Cena 4.— šil. (5 din)
Poštnina plačana v gotovini	Celovec	P. b. b.
Erscheinungsort Klagenfurt	Verlagspostamt 9020 Kiagenfurt
Močno moštvo EL Bekštanj: Janez Miki, Alojz Gailob, Folti Kargl.
Dinamično moštvo za Bekštanj
•	„Edina možnost za Slovence v 9 naši občini je, da nastopimo 9 tudi tokrat samostojno,“ je iz-9 javil na volilnem sestanku za 9 občino Bekštanj tamkaj-
•	šnji občinski odbornik Janez 9 Miki. Treba je, da se združi-9 mo in enotno nastopamo proti
•	nasilju; boriti pa se moramo 41 tudi na političnem področju,
9 kajti nas bodo le tedaj upošte-9 vali, če bomo znali zastopati 9 svoje interese učinkovito tudi v 9 občinski sobi.
Na sestanku navzoči predsed-nik Kluba slovenskih občinskih odbornikov Filip Warasch je spregovoril v prvi vrsti o spremembah splošnega občinskega reda, kot 30 to t. i. „vprašalna ura“ (Fragestunde), ki bo omogočala tudi hiajhni frakciji učinkovitejšo kon-trolo, ljudsko glasovanje in ljudsko Povpraševanje. Več pa je seveda sprememb, ki bodo koristile moč-oejšemu, med drugim tudi ta, da bo v tretjem volilnem postopku takorekoč „avtomatsko“ stavila župana najmočnejša stranka (če se seveda manjše stranke prej ne
rasch spregovoril o nekaterih toč-ksh programa samostojnih list, ki ['sj bi bile po možnosti skupne za oim več takih volilnih list. Tu je ontenil v prvi vrsti skrb za ohrani-tev obstoječih delovnih mest in iskanje možnosti za ustanovitev oovih podjetij, kajti treba bo zau-staviti trend odseljevanja iz naših vasi. Prav tako je pozval sloven-3ke občinske odbornike, naj po Možnosti tudi v občinskih sobah ptanovitneje kot doslej uporabljajo slovenščino. Tudi v občini Bek-3tanj so samostojno listo preimenovali v ENOTNO LISTO BEK-STANJ (EL). Glavna smer progra-nja pa bo ta, da v tej občini kandidirajo domačini, ki so nevezani 0^ strankinih central, domačini, ki ^Qlijo delovati zares za blagor vseh občanov.
Za glavne kandidate Enotne li-
sporazumejo na drugega župana). Obširno je predsednik Kluba, Wa-
ste Bekštanj (EL), ki je nadstrankarska in politično nevezana, so navzoči zaupniki izvolili z ogromno večino Janeza Mikla, kmeta iz Pečnice, ki so ga postavili tudi za novo obdobje v občini na prvo mesto. Drugo mesto na listi zavzema Alojz Gailob, mlad in napreden kmet iz žužalč in vsi navzoči so izrazili trdno upanje, da bosta zastopala EL v bodoči mandatni periodi dva občinska odbornika. Na tretjem mestu pa je mladi Valentin Kargl iz Bač, ki je že leta 1973 nosil največje breme volilne propagande.
Volilna lista EL — Bekštanj sicer še ni dokončno sestavljena, pač pa na njej še kandidirajo med drugimi Dita Krawanja, Šimej Triesnig, Martin Resman, Resi Novak, Simčič Otmar, Jožko Wrolich in še številni drugi.
To so selski kandidati za občinske volitve:
Mirko Oraže, Marjan Olip, Franci Roblek, Tomaž Wasner in Han-zi Roblek.
,Ne žalovati, da dr. Tischlerja ni vec, temveč biti hvaležni, da smo ga smeli doživeti!1
4 Te vzpodbudne in tolažilne be-# sede v naslovu je povedal v to-9 rek zvečer rektor Doma prosvete 9 v Tinjah, v kraju, kjer je pokoj-9 ni dr. Joško Tisch'er vzrastel, 9 ob daritvi osmine za tem velikim 9 človekom in možem besede, ki 9 je besede tudi spreminja! v de-9 janja.
Dr. Joška Tischlerja so v ponedeljek popoldne pokopali na pokopališču v Žrelcu. Deževalo je in snežilo, kljub temu so vse ulice in vse prazne prostore Žrelca zasedli avtomobili tistih, ki so pokojnika spremljali na zadnji poti. Prostorna cerkev je bila do zadnjega napolnjena že dolgo pred pričetkom obredov, prostor pred cerkvijo je kljub mlakam bil docela poln. Težko je bilo dobiti pregled, koliko ljudi je prišlo v Žrelec — bil je neprotokolaren pogreb — kljub temu, da je imel za ves slovenski
narod obeležje državnega pogreba. V gneči niti vsi duhovniki niso mogli drug za drugim slediti krsti — samo njih je bilo nad 50. Enajst od njih je somaševalo s celovškim škofom dr. Jožefom Köstnerjem, ki
je uvodoma našel — vse v slovenščini — zelo lepe, priznavalne in zahvalne besede za pokojnega, ki kristjan ni bil le v politiki, temveč tudi imel funkcije v Katoliški akci-(Dalje na 8. strani)
Škofiče, Sele: trend v samostojnost
#	Gibanje za samostojni nastop 9 pri občinskih volitvah je v Ško-
#	fičah živa politična sila. To je 9 pokazal sestanek prejšnji četr-9 tek pri Umeku v Škofičah. Z 9 večinskim sklepom so dali do-® sedanji Volilni skupnosti novo, ® ustreznejše ime: Enotna lista ® Škofiče. Občinski odbornik Her-® man Jäger je tudi tokrat nosi-9 lec liste, na kateri pa je najti 9 imena še 9 drugih ne samo kra-
#	jevno znanih osebnosti, med ® njimi živinozdravnika dr. Anto-® na Samoniga.
Uvodoma je predsednik Kluba slovenskih občinskih odbornikov mag. Filip Warasch povedal, da Klub podpira samostojni nastop povsod kjer to želijo krajevni dejavniki, kar je izraz povezanosti z ljudmi. Nekoliko podrobneje je Warasch obrazložil najnovejše spremembe Splošnega občinskega reda. Z njegovo oceno političnega dela nosilca liste, občinskega odbornika Hermana Jägerja, češ da je le-ta eden najbolj prizadevnih sodelavcev Kluba, so se vsi strinjali, saj je Jäger svoje volilce in sploh občane vedno informiral o delu na občini.
Razvoj samostojne liste v Škofičah po drugi svetovni vojni je nakazal vodja klubskega biroja Franc
Wedenig. Opozoril je posebno na dejstvo, da kažejo razultati zadnjih občinskih vo'itev (1973) po desetletnem upadanju zopet zelo pozitivno tendenco in da nikakor ni brez podlage upanje na pridobitev dodatnih glasov in s tem na močnejše zastopstvo v občini.
Kakor že v mnogih drugih občinah so tudi v Škofičah za samostojno listo prevzeli enotno ime: Enotna lista/Einheitsliste (EL) Škofiče, kar bo, kot so izrazili na sestanku, imelo predvsem praktične prednosti glede dela in propagande. EL postaja tako po pliberškem vzorcu vedno močnejši in privlačnejši simbol samostojne politične dejavnosti na občinski ravni.
Kandidati, s katerimi bo šla EL Škofiče v volilni boj, so bili izvoljeni v demokratičnem postopku. Herman Jäger (1926) zidar, je dobil kot nosilec liste ponovno zelo prepričljivo zaupnico. Drugo mesto so dali kmetu Rudolfu Maierhofer-ju (1926) s Podjerberka. S tem so upoštevali močno skupino kmečkih volilcev. Na tretjem mestu je živi-nozdravnik dr. Anton Samonig (1930), Škofiče. Njegova kandidatura daje listi brez dvoma novo komponento. Nič manj vredni zaupanja pa so tudi kandidati na ostalih mestih: 4. Perč Karel (1925),
poslovodja zadruge, Holbiče; 5. Pi-ček Valentin (1935), kmet in član kmečkogospodarskega odbora občine, Škofiče: 6. Umek Ana (1932), gostilničarka v Škofičah; 7. Perda-cher Josef (1940), kmet, Holbiče; 8. Koschier Matevž (1928), zidar, Škofiče; 9. Tscheber Hans (1944), pleskar, Škofiče in 10. Piček Ernst (1936), kmet, Holbiče.
Zborovanje je Herman Jäger zaključil z besedami zahvale ter z obljubo vsem udeležencem: Zavzemal se bom za Vašo korist in za korist vseh občanov.
S podžupanom Mirkom Oraže-tom na čelu prosi za zaupanje Selških volilcev tamkajšnja Enotna lista. Selška slovenska frakcija, ki ima v občinski sobi štiri mandate, je v preteklosti dokazala z odgovorno politiko, da je vredna zaupanja. Na žalost so izgubile Sele v preteki! mandatni dobi župana Hermana Velika, ki je bil neospo-ravan od vseh frakcij. Da je ravno slovenski značaj ohranil Selam pri zadnjih zložitvah občine neodvisnost, je prav tako dejstvo, ki ga priznavajo tudi manj zavedni Selani.
Kar zadeva razne projekte, ki se kujejo in načrtujejo v občinski sobi, je treba reči, da so se Selani že v preteklosti morali stegovati po razmeroma nizkem stropu. V (Dalje na 8. strani)
Nervozna SPO napada NSKS in samostojne občinske liste
Važni termini za volitve 1979
„Krščanski Slovenci so se etabli-rali kot stranka“, — pod tem naslovom je socialistični dnevnik KTZ zadnji četrtek napadel prizadevanja za samostojen nastop pri letošnjih občinskih volitvah. Ta napad je izzval začudenje tako pri zastopnikih samostojnih list po občinah kakor tudi pri Narodnem svetu koroških Slovencev, ki je bil prav tako deležen socialistične graje.
Frakcijski šef Enotne liste Globasnica, Janez Hudi, npr. je menil, da socialistični mandatarji v preteklosti ničesar niso napravili za enakopravnost ter za specifične interese slovenskih državljanov. Zaradi tega tudi ni vznemirjen nad napovedjo socialistične tiskovne službe, da se SPÖ v primeru samostojnega nastopa ne bo več čutila odgovorno za želje slovenske narodne skupnosti. Kajti o čutu odgovornosti tudi zakon o narodnih skupinah ne priča, ki so ga večinske stranke sklenile. — Zastopniki več samostojnih list so medtem poslali protestne telegrame deželnemu glavarju in šefu SPÖ Leopoldu Wagnerju.
Začudenje tudi pri Narodnem svetu koroških Slovencev: — med drugim nad trditvijo socialistične tiskovne službe, da so se slovenski občinski mandatarji pri volitvah županov postavili proti interesom SPÖ. Socialistična stranka naj loči med dejstvi in trditvami: tako npr. ve vsak na južnem Koroškem, da je v Pliberku večina socialističnih občinskih očetov z glasovnico v roki aktivno pomagala, da so vzdignili na stol črnega župana. Slovenski občinski odborniki — sedem po številu, bi bili 1973 — kakor že v preteklosti — pripravljeni podpreti socialističnega kandidata. Vendar SPÖ tega ni hotela — ter poškodovala samo sebe. Podoben je bil položaj tudi v Škocijanu. Tam bi slovenski mandatarji bili pripravljeni pomagati socialistič-
nemu odborniku dr. Holzerju na županov stol. Da je aktivni podirač dvojezičnih napisov Vitus Jesse bil za Slovence nevoljiv, bi moralo biti vsakomur jasno. Če SPO tedaj ne bi bila tako kratkovidna, bi svojemu sedanjemu prvemu kandidatu dr. Holzerju „prišparala“ hude nevroze, kako bi se profiliral, deželi Koroški pa težak konflikt (kakor znano, je bil dr. Holzer vrhovni poveljnik zloglasne policijske akcije v Škocijanu, ko je bilo aretiranih 26 Slovencev. To policijsko akcijo je pokaralo tudi ustavno sodišče).
Če socialistična tiskovna služba vidi v odločitvi krščanske organizacije koroških Slovencev, da podpre kandidaturo samostojnih ob-
činskih list, „korak“ proč od narodnostne proti strankarski politiki, potem to priča o manjkajočem poznanju političnih pojavov v deželi. Narodni svet koroških Slovencev je že vedno — in ne šele sedaj — podpiral samostojne liste, in sicer povsod tam, kjer so to zahtevali krajevni faktorji in tako kandidaturo tudi organizirali. Če od volitev do volitev narašča število samostojnih list in so te liste tudi uspešne, potem to dokazuje, da vlada pri volilcu potreba po takih samostojnih in od strankarske discipline neodvisnih list. SPÖ kot stranka, ki o sebi pravi, da posluša navadne ljudi, naj morda pomisli tudi v to smer.
Narodni svet koroških Slovencev
Končni termin za vložitev volilnih predlogov občinski volilni oblasti
Končni termin za imenovanje volilnih prič
Volitve
2. 3. 1979 15. 3. 1979 25. 3. 1979
Aktivno in pasivno volilno pravico za občinske volitve 1979 imajo vse osebe, ki so na dan 1. januarja 1979 dopolnile 19. leto.
razen tega vodi v slovenskih komunalnih politikih — ki pogosto niso identični z narodnostnimi politiki
—	učinkovit korektiv za narodnopolitično delo. Tako dolgo, kakor bodo slovenski občinski odborniki
—	ki so izvoljeni v drugi obliki kakor narodnostni politiki osrednjih organizacj — zadovoljni z narodnostno politiko, bo le-ta pravilna.
Razen tega slovenska narodna
Wagnerjeve neresnične trditve
Dr. Franci Zwitter, predsednik je dejal predsednik ZSO dobe-
ZSO, je dejal, da stališče socialistične tiskovne službe le z začudenjem more vzeti na znanje. Ako-ravno ima ZSO glede samostojne kandidature drugačno stališče kakor NSKS ali Klub slovenskih občinskih odbornikov, mora on, dr. Zwitter, poudariti, da ima vsak avstrijski državljan pravico do ustanovitve lastne stranke. To velja tudi za koroške Slovence. Zaradi tega pomeni stališče socialistične tiskovne službe zožitev ustavnih pravic slovenske narodne skupnosti ter se morebitni volilni skupnosti že popred podtikava, da hoče zaostriti odnose med obema narodnima skupinama v deželi. Kot nerazumljivo pa je dr. Zwitter označil napoved, da se večinske stranke ne bodo več čutile odgovorne za prizadevanja slovenske narodne skupnosti. Stranke kot take v zadnjih letih žal niso dokazale, da bi jim dobrobit slovenske narodne skupnosti ležala na srcu,
sedno. Razen tega izvoljeni mandatarji niso več zastopniki strank, temveč zastopniki ljudstva in ne morejo mimo vprašanja kakor so to določila državne pogodbe. Docela odkloniti pa je treba indirektno grožnjo s „prostovoljnim ugotavljanjem“, ki jo izreka stranka, ki je v tem vprašanju kapitulirala pred nacionalističnimi silami ter celo bojkotirano ugotavljanje skupno z drugima vzela za podlago docela nesprejemljivega zakona o narodnih skupinah, je zaključil dr. Zwitter.
V torek je sledil nov napad socialistične tiskovne službe pod geslom: „Kdor voli krščanske Slovence, voli ÖVP“. Tiskovna služba je celo citirala deželnega glavarja, šefa stranke.
Wagner naj ostane pri dejstvih. Tako so reagirali pri Narodnem svetu koroških Slovencev na to
nadaljevanje polemike. Wagnerje-va trditev, da so vse slovenske kandidature, razen maloštevilnih izjem, bile usmerjene proti SPÖ ter da so koristile ÖVP, nasprotuje dejstvom. Dejstvo je, da je kandidiralo pri zadnjih občinskih volitvah 1973 19 samostojnih list, vendar so le v treh občinah (ali v 16% občin) slovenski mandatarji podprli kandidata ÖVP. Trditev Wagnerja „kdor voli krščanske Slovence, voli ÖVP“ je sicer lep volilni slogan, vendar z hibo, da je to napačna informacija.
Nadvse močna reakcija tiskovne službe SPÖ — celo strankin predsednik je moral poseči vmes — pusti domnevati, da je SPÖ nervozna zaradi novega trenda v občinski politiki, ki gre proč od strank in tja k samostojnim, od strankar- . ske discipline neodvisnim listam. Tako kandidirajo na samostojnih listah številne osebnosti, ki so včasih desetletja kandidirale na listah
skupina take socialistične tiskovne službe noče prevrednotiti. Kajti zdi se, da se mora SPÖ tik pred volitvami močneje profilirati za mnogo večji nemškonacionalni glasovni potencial. Tik pred volitvami bo žalovanje za menda „zaradi Slovencev“ izgubljenimi socialističnimi župani pri zadnjih volitvah vsekakor vzbudilo sočustvovanje v prej omenjenih plasteh volilcev.
večinskih strank ali so dolgoletni člani strank.
V ostalem NSKS z zadoščenjem ugotavlja, da mu zopet podeljujejo naziv „krščanski“. Kajti v zadnjih letih so ga vedno zopet pečatili za „komunističnega“. K stilu tiskovne službe SPÖ je treba pripomniti, da na Koroškem ni umetnost, prikazati antiklerikalno držo; takšno držo nemškonacionalni vo-lilci vse preradi honorirajo.
#	Značilno je, zakaj deželni pred-
#	sednik SPÖ Leopold Wagner 9 molči k primeru Pliberk. Kajti 0 tam so župana Mory-ja (ÖVP) @ povzdignili na stol socialisti $ (pet od osmih mandatarjev ® SPÖ). Pomoč sedmih slovenil skih občinskih odbornikov, da $ bi tudi v bodoče zasigurali so-
#	cialističnega župana, je SPÖ ® krčevito odklonila. Z besedami ® predsednika SPÖ Wagnerja po-@ vedano: V Pliberku je bila SPÖ ® bolj papeška od papeža — ali
#	bolj krščanska kakor krščanski
#	Slovenci.
JI_I Aus dem Wilajet Kärnfen___
Einst galten die Südslawen als ein antemurale Christiani-tatis gegen die Türken! Haben nicht gerade die Südslawen auf zahllosen türkischen Schlachtfeldern geblutet für die christliche europäische Kultur! Speziell das deutsche Volk wurde hauptsächlich durch die Südslawen vor der türkischen Invasion beschützt und konnte sich deshalb frei entwickeln! Welche Ironie, wenn nun die Südslawen eben jene Deutschen, für die sie einst in den Kampf gezogen, befreundet sehen mit dem Erbfeind der Christenheit! Beide haben eben dasselbe Interesse: der Slawe muß niedergehalten werden.
Für die Slowenen kommen schließlich noch die Italiener in Betracht. Aus Crispis Memoiren erfahren wir, daß die Slowenen und Kroaten an der blauen Adria im Interesse des Dreibundes durch direkten Einfluß von Berlin italiani-siert wurden. An der so wichtigen adriatischen Küste übten die Italiener lange Zeit unbeschränkte Herrschaft aus. Die Italianisierung der Slowenen und Kroaten machte ungeahnte Fortschritte. Ist denn die Zeit schon gar so ferne, als in Dalmatien kaum 20.000 Italiener eine halbe Million Kroaten beherrschten? Die Irredenta, welche auf eine Eroberung der ganzen österreichischen Adria und der Hinterländer durch Italien hinarbeitete, hatte denn doch schließlich der österreichischen Regierung die Augen geöffnet. Die absolut patriotischen Slowenen und Kroaten den Italienern hinzuopfern, Triest, den wichtigsten Handelsplatz der ganzen Monarchie, Pola, den österreichischen Kriegshafen, die ganze für Österreich so wichtige adriatische Küste des natürlichsten Schutzwalles, der Slowenen und Kroaten zu berauben, ja sie direkt durch Italianisierung den Gegnern zuzutreiben, das wäre wahrlich keine österreichische, patriotische Tat, das war und ist nicht im Interesse Österreichs gelegen, sondern im Interesse der Todfeinde der Monarchie.
Es gibt in Österreich zweifelsohne auch eine russische Irredenta. Die Zeitungsstimmen über eine ausgedehnte Agitation zu Gunsten Rußlands in Polen mehren sich von Tag zu Tag.
Aber schon bei der Besprechung der alldeutschen Bewegung wurde darauf hingewiesen, daß sich alldeutsche und großrussische Pläne decken, Rußland soll mit Polen und Bukowina abgespeist werden und soll dann die Alldeutschen den Tschechen und den Slowenen gegenüber ruhig gewähren lassen.
Es ist ja ein schon altes deutsches Programm, Galizien und Bukowina von Österreich abzutrennen.
Wie läppisch ist es nun, unter den Südslawen Österreichs Panslawismus zu wittern! Nein! solange es ein gerechtes, katholisches Österreich gibt, das den katholischen Slawen die kulturelle, wirtschaftliche und politische Entwicklung innerhalb seiner Grenzpfähle ermöglicht, ist ein Panslawismus, am wenigsten aber unter der Ägyde des orthodoxen Russentums, ein Ding der Unmöglichkeit.
Recapitulieren wir ganz kurz!
Das katholische Kaisertum Österreich ist eine mit Naturschätzen reich besetzte Tafel. Zu dieser Tafel wollen sich in brüderlicher Eintracht der Russe, der Großungar, der italienische Irredentist und der Alldeutsche setzen. Jeder wünscht seinen Anteil. Die Einladung zu diesem ungewohnten Festmahl besorgte die Freimaurerei und ihr secun-diert das Judentum. Es ist historischer Wunsch der Freimaurerei, da dieses Festmahl schon endlich einmal stattfinde. Die Vorbereitung dazu ist eine zweifache. Einerseits warfen die Freimaurer und die Juden die Brandfackel des Nationalitätenhaders unter die österreichischen Völker, damit sie sich gegenseitig zerfleischen, andererseits erregten dieselben den Heißhunger der oben erwähnten vier feindlichen Brüder! Hatte doch schon der Freimaurer Mazzini, ein Todfeind Österreichs, im Jahre 1851 in einem Briefe nach London die Worte niedergeschrieben: „Austria de-lenda“. Österreich müsse zerfallen durch die Aufhetzung der verschiedenen Nationalitäten gegeneinander“. Dieses freimaurerische Rezept wirkt bis jetzt vortrefflich. Und das Judentum? Gibt es eine Presse, die mehr nationale Hetze in Österreich treibt als die jüdische? Und hat nicht die
Freimaurerei jene, welche sich lachend zum österreichischen Festschmaus setzen wollen, zusammengeführt? Kossut, der Vater der großungarischen Bewegung, und die jetzigen Vertreter dieser Idee sind Freimaurer. Mazzini, Cavour, Garibaldi, die Schöpfer des heutigen national-italienischen Staates und die heutigen Irredentisten sind Freimaurer. Und die alldeutsche Bewegung? „Der deutsche, der alldeutsche Gedanke war zu mächtig in Millionen und Abermillionen deutscher Herzen; die ganze Jugend, soweit sie deutsch war, gehörte diesem Gedanken im innersten Herzen an; es war ein geheimes Freimaurerzeichen, welches Jünglinge und Männer, nicht zuletzt Frauen und Jungfrauen dasselbe denken, tun, hoffen und wünschen ließ“, so zu lesen in der oben erwähnten Broschüre „Im alldeutschen Reich“ von A-v. Reder, Berlin 1901. — Die Logik der Freimaurer ist hiebei eine höchst einfache. Jahrhunderte lang arbeitet die Freimaurerei daran, den Fels Petri, Rom, zu zertrümmern. Als gewaltiges, letztes Bollwerk Roms gleichsam steht noch Österreichs unter dem Scepter Habsburgs. Dieses Bollwerk muß vernichtet werden und die Mittel dafür sind innere nationale Zersetzung und der Ansturm äußerer Feinde. Es ist direkt ein österreichisches Staatsbedürfnis, daß die Freimaurerei in Österreich verboten ist, obwohl ein solches Verbot das geheime Treiben der Freimaurer nur wenig- unterbindet.
Wie weit die Maulwurfsarbeit der Freimaurerei schon gediehen ist, zeigt die Behauptung des Reichsratsabgeord. Malik auf der Los-von-Rom-Versammlung in Wien, der sagte. „Der Staat, auf den sie (Papst und Kirche nämlich), sich stützen wollen, sei längst morsch geworden... Wenn der Zusammenbruch bis heute noch nicht eingetreten ist, sei dies den ungeheuren Naturschätzen unserer Heimat zu danken“.
Dieses soeben entwickelte Programm mag freimaurerisch protestantisch, alldeutsch sein, katholisch, österreichisch, patriotisch ist es sicherlich nicht.
(Dalje prihodnjič)
3
KMETIJSKO-GOSPODINJSKA STROKOVNA ŠOLA S PRAVICO JAVNOSTI V ŠENTRUPERTU PRI VELIKOVCU	______
sporoča staršem in dekletom, ki se odločajo za nadaljnjo šolanje, da sprejema za šolsko leto 1979/80 učenke v K M E T I J S K O - G O S P O D I N J S K O ŠOLO
Na šoli se poučuje v obeh deželnih jezikih. Ta šola velja tudi za 9. šolsko leto (politehnični letnik).
NAMEN ŠOLE JE,
učenkam poglobiti splošno izobrazbo dosedanjega šolanja; usposobiti jih za samostojno vodstvo gospodinjstva, tudi kmečkega.
Posebna važnost se polaga na spretnost v kuhanju, šivanju, gospodinjstvu in vzgoji v družini.
POGOJ ZA SPREJEM
je dovršena 8. šolska stopnja in vsaj delno znanje slovenskega jezika.
V slučaju, da učenka 8. šolske stopnje ni dovršila, je v šolo lahko sprejeta s sprejemnim izpitom. V danih pogojih dobijo učenke državno podporo.
ZA ŠOLO SE LAHKO PRIJAVITE ŽE SEDAJ!
Nadaljnje informacije dobite pri vodstvu šole,
90100 Völkermarkt, Klosterstraße 2, tel. 0 42 32/796.
ZVEZNA GIMNAZIJA ZA SLOVENCE V CELOVCU___________
Objava
Zvezna gimnazija za Slovence v Celovcu sporoča:
1.	Po posebnem odloku Zveznega ministrstva za pouk in umetnost naj prijavijo starši svoje otroke, ki jih želijo dati v šolskem letu 1979/80 na gimnazijo, takoj po končanem prvem semestru tega šolskega leta, v času od 12. do 28. 2. 1979, ravnateljstvu Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu. Ob prijavi za sprejem je treba predložiti ravnateljstvu spričevalo prvega semestra 4. razreda ljudske šole, rojstni list in dokaz avstrijskega državljanstva.
2.	Pravočasno prijavljeni učenci, ki bodo ob koncu šolskega leta 1978/79 po oceni ljudskošolske konference sposobni za vstop v prvo vrsto glavne šole (ERSTER KLASSENZUG), bodo sprejeti na gimnazijo brez sprejemnega izpita.
3.	Prijavljeni učenci, ki ne bi dosegli tako dobre ocene, bi morali delati sprejemni izpit. Za sprejemni izpit, pri katerem bo izpitna komisija gimnazije presodila sposobnost učenca, bo treba otroka prijaviti v prvi polovici junija 1979. Sprejemni izpiti bodo v petek, 6. julija 1979.
4.	Konec maja 1979 bo vodstvo ljudske šole javilo gimnaziji učni uspeh vseh učencev, ki so se prijavili za vstop v gimnazijo. Nato bo ravnateljstvo gimnazije pravočasno obvestilo starše o sprejemu učenca oziroma o potrebi prijave k sprejemnemu izpitu.
5.	Zakasnele prijave bodo v izjemnih primerih še možne s posebnim dovoljenjem Deželnega šolskega sveta.
6.	Za vstop v višje razrede je potreben poseben razgovor z ravnateljem.
Prijave za sprejem v gimnazijo lahko opravite osebno v šolski
pisarni ali pa se obrnete pismeno na naslov: Zvezna gimnazija za
Slovence, Ebentaler Straße 14, 9020 Klagenfurt/Celovec.
RAVNATELJ:
dr. Reginald Vospernik, I. r.
STROKOVNA ŠOLA ZA ŽENSKE POKLICE ŠOLSKIH SESTER, ŠENTPETER 25, 9184 ŠENTJAKOB V ROŽU
Objava
Na dvojezični strokovni šoli za ženske poklice v Šentjakobu v Rožu je vpisovanje v
1. RAZRED 3-LETNE STROKOVNE ŠOLE ZA ŽENSKE POKLICE in v 1-LETNO GOSPODINJSKO ŠOLO najkasneje do konca februarja 197 9.
Pogoji za sprejem:
Uspešno opravljena 8. šolska stopnja in vsaj delno znanje slovenščine oziroma narečja.
Prijavi za sprejem je treba priložiti spričevalo 1. semestra, rojstni list in domovnico. Učenke, ki stanujejo v internatu, dobijo ob danih pogojih državno podporo.
Prijave so možne osebno v šolski pisarni, po telefonu štev. 0 42 53/343 ali pa pismeno na zgornji naslov.
Vodstvo šole
„Visoška kronika" na šmihelskem odru
#	V nedeljo, 21. januarja, je doži-$ vela farna dvorana v Šmihelu v @ Podjuni pravi kulturni praznik,
#	ki so ga pripravili domači igralci @ s uprizoritvijo igre „Visoška kro-
#	nika“ svojim „pristašem“ od bli-@ zu in daleč. Dvorana je bila za-® res nabito polna; med častnimi ® gosti naj omenim le župnika Vin-
#	ka Zaletela, ki je v teku svojega
•	velikega kulturnega delovanja 9 na Koroškem gotovo eden naj-
•	vidnejših režiserjev in gonilnih ® sil naše odrske dejavnosti zad-® njih desetletij. Domači kaplan $ Hanzej Dersula ie kot režiser 9 uprizorjene igre znal to dejav-
•	nost Vinka Zaletela v kratkih
•	besedah tudi prikazati. Vinko
•	Zaletel je našel vrednega na-
•	slednika svojega trudapolnega ® dela v osebi pečniškega žup-
•	nika Petra Stickerja, ki je pri-% skočil na pomoč svojemu so-
bratu pri režiji te zgodovinske
•	igre.
G. Vinka Zaletela (saj je prav on za to najbolj poklican) smo prosili za kratek oris njegovih vtisov. Tu so:
„Priznam, da sem šel na predstavo z dvomom in strahom, kajti ta igra je zelo zahtevna: najprej zaradi vsebinske mnogostranosti, dalje zaradi številnih vlog (35!), zaradi scenerije in mnogih prizorov in še zaradi tega, ker je šmihel-sko prosvetno društvo v zadnjih letih igralsko malo delovalo. Bil sem prijetno presenečen, ker je bil uspeh nad pričakovanjem. Vesel sem bil te igre že zaradi tega, ker je zajela toliko sodelavcev, saj vemo, da je v času vsesplošnega vdora televizije v naše domove bilo težko zvabiti mladino iz toplih hiš v mrzlo dvorano k dolgim večernim vajam. Vesel sem bil, da se je društvo lotilo igre iz slovenskega slovstva, iz naše zgodovine. Posamezne vloge bo kdo drugi
ocenjeval, vendar sem bil presenečen, da je ob tolikih igralcih, od katerih je bilo mnogo novincev, igra potekala gladko, harmonično in so vsi sodelujoči zadovoljili. Sce-nerijsko je bila taka rešitev edino možna in uspešna in smo povsod občutili nevidno režiserjevo roko tudi g. Petra Stickra. Mnogo sta k učinku pripomogli razsvetljava in
zvočna spremljava. Kostumi so bili časovno skladni, saj so bili iz poklicnega gledališča.
Dramatizacija Tavčarjeve povesti vsebuje nekatere predolge samogovore, kar deloma utruja. Vendar je ob vsej težki igri, ki bi bolj spadala v poklicno gledališče, največji dokaz kakovosti in uspešnosti pred-
Slovensko prosvetno društvo „Danica“ je začelo leto 1979 s svojim tradicionalnim novoletnim koncertom, ki je bil tokrat 6. 1. 1979 pri Voglu v Št. Primožu. Koncert je bil namenjen domačinom, saj ima domači zbor drugače precej nastopov, ki so posvečeni turistom oziroma so izven domačega kraja.
Domači pevci so v dveh delih prinesli večinoma na novo naštudirane pesmi, ki jim je občinstvo rado prisluhnilo. Prav tako v dveh delih so nastopili gostje iz Logatca. Logaški oktet je pod umetniškim vodjem Tomažem Tozonom, novim pevcem Slovenskega okteta, prinesel v prvem delu težje skladbe, od Gallusove Liberias animi, preko Beethovnove Večerne do Vrab-čeve Samo milijon nas je. Pesmi in način petja logaških pevcev sta občinstvo občarala. V drugem, lažjem, narodnem delu, zato tudi aplavz ni hotel ponehati. Prinesli so same vesele, večinoma pri nas neznane pesmi. Izvrstna publika je prav prisilila pevce, da so pridali še štiri pesmi. Za novi kulturni dom
stave to, s kako pozornostjo, zavzetostjo in prav ganljivostjo so gle-da'ci sledili poteku igre.
Sam bi smatral za potrebno, da bi pred igro kdo predstavil pisatelja dr. Ivana Tavčarja, ki je med našimi vrhovi bolj malo poznan in pa versko, narodno in socialno ozadje dogajanja, ker se dejanje vrši pred več kot 300 leti in so bile razmere tedaj popolnoma drugačne. Zlasti večina gledalcev ni mo-g'a iz igre razumeti tedanjega boja med luterani in katoličani.
Vsekakor je bila uprizoritev pomemben kulturni dogodek in moremo čestitati Katoliškemu prosvetnemu društvu v Šmihelu in vsem sodelujočim k izvrstni uprizoritvi!
Največje breme igre in največji trpin je bil gotovo g. kaplan Hanzej Dersula, ki se mu zahvalimo za trud. Napovedal je, da bodo igro še ponovi'i. Priporočam jo vsem, ki je še niso videli!"
Igralci „Visoške kronike“: Rep Kert, Peter Kert, Bernardka Sadjak, Jozej Demšar, Erhard Stuck, Micka Demšar, Zinka Tratar, Hinko Tratar, Stanko Sadjak, Franc Wutte, Helmut Blažej, Stanko Trap, Štefej Kristan, Katka Bricman, Bernardka Bricman, Cvetka Tratar, Pepej Breznik, Hanzej Bricman, Anica Šumnik, Hermi Vavti, Marija Sadjak, Mirca Zdouc, Marija Vogl, Micka Vavti, Peter Bricman, Fridl Rudolf, Franc Čik, Hanzej Rosen-zopf, Vinko Pečnik, Franc Kristan in Hanzej Kaiser.
„Danice“ pa so prinesli Logačani s sabo lesenega Mrtina Krpana.
V	nedeljo, 21. 1. 1979, pa je gostovala v Šentprimožu farna mladina iz Pliberka z igro Slehernik. Tematika smrti je zaposljevala človeštvo vseskozi. Zato spada tudi v odrski literaturi med večkrat obdelane. Igra v verzih je za glavno vlogo precej zahtevna. Vse je zgrajeno na njej, zato z njo stoji in pade vse. Glavni igralec, Slehernik, pa jo je zelo dobro speljal. Igra je bila gotovo uspeh za mlado skupino okoli kaplana Valentiniča, samo, da bi se dalo dolgo Slehernikovo umiranje morda malo skrajšati, ker postane prezgoščen mo-raličen nauk že malo mučen.
V	soboto, 27. 1. 1979, pa je imela „Danica“ svoj redni „Ples Danice“. Po otvoritvi s petjem je igral ansambel „Fantje s Podjune“ do jutranjih ur. Da sta domače vzdušje in izvrstna godba prijala obiskovalcem, se je videlo zlasti na tem, da se ljudem ni in ni ljubilo domov. Med častnimi gosti so bili konzul SFRJ, Zarol šandor, ter delegacija iz Šentjurja s predsednikom občinske skupnosti. Prireditev je prinesla tisto domačnost, ki jo naši ljudje potrebujejo. * v
TO
zanesljiva informacija iz prve roke
Farna igralska skupina Kotmara vas vabi na ponovitev igre
„HENRIK, GOBAVI VITEZ“
v nedeljo, 4. 2. 1979, ob 19.30 v farni dvorani v Kotmari vasi.
Igralci „Slehernika“:
Spredaj od leve: Pavel Boročnik, Peter Trampuš, Micka Valeško, Krista Sumnič, Franc Kuežnik, Franc Valentinič, Walter Juvan; srednja vrsta: Lenčka Krištof, Marjana Krištof, Zalka Mandelc, Peter Trampuš, Marija Koletnik, Micka Riedl; zadnja vrsta: Robert Germ, Gitka Maček, Toni Broman, Janko Krištof, Marko Trampuš, Franc Valeško, Albert Mesner, Majda Kancian, Zalka Boročnik.
Notna aktivnost SPD „Danice"
„Cut za socialno šibke“
Kot ravnatelj tiste ustanove, ki ji je dal pokojni dr. Joško Tischler duše in srca, mi pripada težka in častna naloga, da se poslovim od moža, ki je s polno silo svojega orjaškega kulturno-političnega zaleta zaoral tako leta 1945 kot tudi leta 1957 z ustanovitvijo gimnazije ledino naše koroške zemlje. Zlasti vanjo je vsajal vztrajno kali znanja in kali ljubezni do te naše domače govorice.
Dragi Joško! Okoli črne vrzeli, ki sprejema danes to, kar je umrljivega na Tebi, nas glej — Tvoje profesorje prvega trenutka, peščica jih je, in vse tiste, ki smo pozneje prihajali v prijetno domovanje Tvoje slovenske gimnazije. Bil si ji središče, ognjišče, bil si dober kot domači kruh in — kadar je bilo potrebno — rezek in neizprosen. Tu ob Tvojem zadnjem domu stojijo tudi profesorji, ki so bili nekdaj Tvoji učenci. In med pogrebci so številni maturanti, ki si jim podpisal zrelostno spričevalo. In tu naokoli stoji mladina, ki ji nisi več prodajal matematike in fizike, kakor si se sam čestokrat izražal, ampak ki dorašča v času, ko si užival svoj zasluženi, a žal prekratki pokoj. In vendar si jo učil in jo še učiš: S svojim zgledom, s svojim živim zanimanjem za šolo, s svojo globoko ljubeznijo do materine besede.
Tako Ti stoji danes mogočen spomenik iz kamna in betona, še več: spomenik iz živih mladih teles. Ta spomenik, vanj si veroval v težkih trenutkih obupa prav tako kot si ga bil vesel v dneh prešernosti in praznovanja, naj bo dolgotrajno znamenje tvoje vere v pravičnost.
Že pred leti umrli slovenski župnik Tomaž Ulbing je maja 1952, ob Tvoji petdesetletnici, zapisal:
Ko prva vojna je končana, pripadnost Korotana znana, na zborih ljudskih ga spoznam, ga slišim in srce mu dam.
Kar sem takrat le medlo slutil, od dne do dne sem bolj občutil, da narod naš on ljubi res, med njim mu raste naj sloves.
Mladine, naroda učitelj, ni čuda, da si mu voditelj vsled svojih, dragi, del postal! Naj raste, kar mu boš sejal!
Očetov narod naš — besedo in vero ljubi, zdravo vedo, boritelj ti lastnosti teh, za narod bodeš žel uspeh.
To Tebi, narodu želimo, Slovence vabimo, rotimo, da Ti zaupajoč slede, za pravdo staro se bore.
Zaključna Ulbingova želja teh prigodniških verzov, da bi slavljenec doživel 100 let, se ni izpolnila. Prizadevajmo si, da se izpolni vsaj želja po vrednem izpolnjevanju pokojnikove duhovne oporoke. Skoraj osemdesetletno življenje, katerega dobršen del je bil posvečen našemu narodnemu občestvu, je odlikovala delavnost, pravičnost, odlikoval tenak čut za ponižane in razžaljene, odlikovala doslednost.
Delavnost — brez nje pokojni dr. Tischler ne bi mogel v pičlem desetletju ustvariti čudeža lastne slovenske srednje šole.
Pravičnost — v vsem pedagoškem hotenju smo jo občutili profesorji, so jo občutili dijaki.
Čut za ponižane in razžaljene — bil je oče koroškim slovenskim izseljencem in neizprosno se je boril za njih vrnitev in rehabilitacijo; na svoji šoli je posvečal posebno skrb socialno šibkim otrokom, zavedajoč se, da je prav njim treba na široko odpreti vrata do osvoboditeljske izobrazbe.
Sedanji trenutki turobnega slovesa od osrednje kulturnopolitične osebnosti predvojne in povojne dvojezične Koroške naj nas ne zavajajo, da dajemo ne-izpolnljive obljube. Vendar: Dragi Joško, ko se danes poslavljamo od celovitega moža, smemo le obetati: Čuvali in gojili bomo Tvoj spomenik iz betona in živih teles, kajti Tvoja prizadevnost in Tvoja ljubezen sta v njem. Zato Ti kličemo iskren: Bog lonaj!
Zbrali smo se danes, da se poslovimo od velikega moža, da se poslovimo od dr. Joška Tischlerja, katerega smrt pomeni hud udarec za ves slovenski narod. Poslavljamo se danes v neizmerni žalosti od rojaka, ki je bil vse svoje življenje neutrudni borec za pravice slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Zatisnil je za vedno svoje oči človek, katerega življenje je simbol trpečega, a trdoživega naroda ob Karavankah, mož, ki ni nikdar klonil, ki ni nikdar okleval, če ga je klical narod.
Že v zgodnji mladosti je spoznal težavno življenje koroškega Slovenca. Doživel je, ko je njegov oče v plebiscitnih dogodkih leta 1920 čez noč osivel. V študijskih letih na Dunaju je bil soustanovitelj Kluba slovenskih
njegovo mladino. Ta ljubezen ga je vodila k vedno večjim naporom, mu vlivala optimizem, da je dosegel ogromne uspehe, ki so še danes življenjske važnosti za našo narodno skupnost. Izbojeval je že leta 1945 odredbo o dvojezičnem šolstvu v zavesti, da je bistvena za miren razvoj v deželi vzgoja k medsebojnemu spoštovanju in razumevanju že v šolskih letih. Ni slučaj, da je ravno umrli dr. Tischler dosegel prvi in do danes edini uspeh v boju za izpolnitev člena 7 avstrijske državne pogodbe, namreč leta 1957 ustanovitev Slovenske gimnazije in s tem je ustvaril temelj izobrazbi in samozavesti naše mladine, naše prihodnosti.
30 let je od tega, ko je ustanovil leta 1949 Narodni svet koroških Slovencev. Predsedoval mu je ce-
ga dela in je spomenica iz le,>'~' 1955 prvi rezultat tega edino vilnega gledanja na reševanje n3 rodnostnega vprašanja. Še b0' markantno je zarisal to potrebo 1 času predsedovanja po letu 19?2 Dr. Tischler je bil vedno pripra* Ijen za konkretne razgovore z av strijsko vlado in smatral le-to ** partnerja v vprašanjih izpolnil določil člena 7 avstrijske držav"1 pogodbe. Bil je za kompromis* vendar ne za gnile, in pri pog# njih, pri katerih je bil navzoč, 11 bilo nobenega klečeplazništva, a13 pak so bile postavljene vedno ja* ne in realne zahteve. V nekem pc govoru z zveznim kanclerjem d' Kreiskyjem je povedal: „Gospo' kancler, državna pogodba leži ^ mizi in ne pod mizo.“
Ko sva bila skupno s tajniko"
r
GOVOR PREDSEDNIKA NSKS DR. MATEVŽA GRILCA NA ŽALNI SEJI:

„Gospod kancler, državna pogodba leži na mizi in ne pod mizo!“
študentov. Ko se je vrnil po končanih študijih na Koroško, zanj ni bilo zaposlitve, moral je v Fürstenfeld na Štajersko in se je šele po šestih letih vrnil na Koroško. Leta 1936 je postal predsednik Slovenske prosvetne zveze. Toda že leta 1939 je moral ponovno v izgnanstvo, tokrat v Bregenz. Po končani vojni je pripeljal pod najtežjimi pogoji slovenske izseljence nazaj na Koroško. Pod pogoji, da mora biti rešeno šolsko vprašanje in pa zagotovljena vrnitev vseh izseljencev na svoje domove, je vstopil julija 1945 v provizorično deželno vlado, katere član je bil do novembra istega leta. Leta 1949 je ustanovil Narodni svet koroških Slovencev, katerega predsednik je ostal do leta 1960. Na predsedniško mesto se je vrnil zopet v kritični narodnopolitični dobi leta 1972, leta 1976 pa predal to odgovorno mesto v mlajše roke, sam pa je ostal častni predsednik do smrti. Osebno največji uspeh je bila ustanovitev Slovenske gimnazije, katere ravnatelj je bil od leta 1957 do leta 1967.
Ob tem kratkem pregledu vidimo, kako bogato je bilo njegovo življenje, koliko je ustvaril s svojo delavnostjo, potrpežljivostjo in pogumom. Vera v božjo pomoč in neizmerna ljubezen do naroda sta narekovali pot umrlega, ki ni nikoli iskal osebnih prednosti, nikoli ni vprašal za plačilo, ampak videl pred seboj le en cilj: lepšo bodočnost slovenskega naroda na Koroškem. Ljubil je narod, ljubil
lih 15 let in tej organizaciji dal pečat svoje osebnosti in tudi narodnopolitično vsebino, ki velja in bo veljala v delovanju naše organizacije tudi v bodočih časih. Realnost v oceni različnih situacij je bila maksima njegovega dela tudi takrat, ko je padla aprila leta 1945 v Parizu odločitev glede avstrijskih končnih meja in se je odločil za ustanovitev Narodnega sveta koroških Slovencev. Potreba po politični prisotnosti Slovencev v deželi se je izražala v njegovem stališču, v katerem je zastopal ideje samostojnega političnega nastopanja koroških Slovencev tudi pri volitvah v občinske odbore in deželni zbor. V enem njegovih zadnjih intervjujev je ugotovil, da je bila zgodovinska napaka, da koroški Slovenci leta 1945 niso samostojno kandidirali v deželni zbor in s tem tudi niso bili prisotni pri pogajanjih za avstrijsko državno pogodbo. Tudi, ko se je pogajal leta 1953 z ÖVP, je zahteval posebno „slovensko skupino“ v okviru ÖVP, ki bi bila v narodnopolitičnih vprašanjih neodvisna. Ker to ni uspelo, se on ni več pogovarjal z ljudsko stranko, ampak je videl edino možnost politične prisotnosti Slovencev v samostojnih nastopih, v zaupanju v lastno moč. Tega se naj zavedajo danes tudi tisti, ki ravno v zadnjih dneh vehementno napadajo to politiko Narodnega sveta koroških Slovencev.
Enotnost vseh koroških Slovencev v narodnopolitičnih vprašanjih je bila prav tako vsebina njegove-
r
v
Telegrami sožalja
Ob smrti dolgoletnega predsednika Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Joška Tischlerja so naslovile naslednje osebnosti in ustanove žalne telegrame na družino pokojnika oziroma Narodni svet koroških Slovencev:
Dr. Rudolf Kirchschläger, zvezni predsednik; dr. Bruno Kreisky, zvezni kancler; dr. Hannes Androsch, vicekancler; dr. Christian Broda, zvezni minister za pravosodje; dr. Willibald Fahr, zvezni minister za zunanje zadeve; dr. Günther Haiden, zvezni minister za kmetijstvo in gozdarstvo; sekcijski šef dr. Ludwig Adamovich, vodja ustavne službe; veleposlanik Steiner, zunanje ministrstvo; Novak Pri-bičevič, veleposlanik SFRJ; Leopold Wagner, koroški deželni glavar; dr. Josef Köstner, celovški škof; Herbert Bacher, namestnik koroškega deželnega glavarja; Stefan Knafl, deželni
svetnik; Milan Samec, generalni konzul SFRJ v Celovcu; Peter Zupančič, konzul SFRJ v Celovcu; deželno vodstvo socialistične stranke; deželno vodstvo avstrijske ljudske stranke; centralni komite komunistične zveze Avstrije; Zveza slovenskih organizacij na Koroškem; Klub slovenskih študentov na Dunaju; Veno Doljak, predstavnik jugoslovanske gospodarske zbornice v Celovcu.
Edvard Kardelj, član predsedstva Jugoslavije in Zveze komunistov Jugoslavije; Stane Dolanc, izvršni sekretar ZKJ; Sergej Kraigher, predsednik predsedstva Slovenije; Milan Kučan, predsednik skupščine SRS; dr. Anton Vratuša, predsednik izvršnega sveta Slovenije; Mitja Ribičič, predsednik republiške konference SZDL Slovenije; France Popit, predsednik centralnega komiteja ZKS; Ilija Va-kič, predsednik jugoslovanske
nekaj dni pred božičem na obisk pri dr. Tischlerju, nama je ponov"1 razlagal svoja gledanja na narod"1 vprašanje koroških Slovencev. Pc vedal nama je med drugim, da si"1 koroški Slovenci del slovenski naroda in da manjšina brez tes"1 povezave z državo matičnega n3 roda ne more živeti, ki ima pravi"' in dolžnost vsestransko podpif"1 življenjski boj koroških Slovence* Rajni je bil odlikovan za svoi' zasluge z „redom jugoslovansk zvezde z zlatim vencem“. Avstrii1 pa je, zgleda, pozabila na podob"1 odlikovanje, nekateri avstrijski Pc litiki so se tega velikega Avstriji spomnili šele ob njegovi smrti-Realnost, politična prisotno"1 enotnost, pripravljenost za dial0^-na podlagi člena 7 avstrijske df žavne pogodbe in dobri odnosi ^ matičnim narodom — to je naro** nopolitična oporoka najmočneje osebnosti zadnjih desetletij v n*||| šem narodnem življenju in mi d* nes prisegamo ob krsti narodni3 N ka dr. Tischlerja, da bomo to nj^or govo oporoko v naši, v njegovi ganizaciji, Narodnemu svetu kobili ških Slovencev, vestno izpolni3' vali.	eu
Spoštovana žalujoča družini spoštovani gostje, dragi rojaki! Mk moremo še danes doumeti sm^d tega plemenitega človeka, ki fHoi nihče ne bo mogel nadomesti* v Ostal pa bo med nami koroški^eri Slovenci kot svetal zgled vztrSlo nega in nezlomljivega borca 3‘d enakopravnost našega naroda. Sl3J0 va njegovemu spominu!	a
'a rt
gospodarske zbornice; Vida Tomšič, članica predsedstva Slovenije; Boris Bavdek, predsednik republiške konference zveze socialistične mladine Slovenije; Vekoslav Grmič, mariborski škof; Bojan Lubej, predsednik komisije skupščine SRS za mednarodne odnose; Jože Hartman, predsednik komisije za manjšinska in izseljeniška vprašanja pri SZDL Slovenije;
Tone Kovič, član izvršnega sveta Slovenije; Stane Rozman od gospodarske zbornice Slovenije; Marjan Rožič in Vlado Beznik za mesto Ljubljana; Skupščina gorenjskih občin in družbenopolitične organizacije; Milan Ogris in Janez Ivnik za občino Tržič; občinska konferenca SZDL Radovljica; predstavniki italijanske in madžarske narodnosti v Sloveniji; klub koroških Slovencev v Ljubljani; profesorji in ravnatelj gimnazije Ravne.
Boris Race, predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze.
leli' --------------------------------------
}rä IZ PRIDIGE LOVRA KAŠLJA: n»---------—--------------------------------
bdi

Ziv dokaz za tesno sorodnost verske in narodne zvestobe“
Poklon prvemu ravnatelju in očetu Slovenske gimnazije
z< jtvl
v|)i „Nihče izmed nas ne živi se-jSe k' in nihče sebi ne umrje. Če ' namreč živimo, živimo Gospodu, , in če umiramo, umiramo Gospo-
' du-“
aif
ja! Morda nevede, pač pa dejan-pc sko so bile te besede aposto-d' la Pavla vodilo in geslo pokoj-po1 nemu dr. Tischlerju za vse nje-i( govo življenje, delo in trpljenje. Nikdar ni živel zgolj sebi, coi>	ničesar ni delal zgolj sebi v
Prid in korist, tudi trpljenje je sprejemal in prenašal v službi skupnosti in kot žrtev zanjo.
Kot globoko veren, prepričan kristjan je živel in umiral z Gospodom v smislu Kristusovih besed v službi bližnjemu: »Kar koli ste storili mojim najmanjšim bratom, ste meni storili.“ v svojem bližnjem je gle-dal Kristusa, je služil Kristusu, je ljubil Kristusa. Zavedal se je 5	tega v svojem odnosu do last-
v	ne družine, do svojega naro-
p(	da, do svojih poklicnih kolegov,
P	do svojih učencev. Prav s tega
»n1	stališča mu pesnikov poziv ni
efl	bil |e |epa jn prazna beseda,
ampak vsebina življenja: „Ne, n	kar veleva mu stan, kar more,
,|Cj	te mož je storiti dolžan.“ Tudi,
ir	kadar je namesto hvaležnosti
'e	'n priznanja žel prezir in po-
'°l'	smeh.
sK‘
[fijf Prav s tega stališča je bil jjpi dr. Tischler tudi močno anga-pd ^iran katoličan. Že davno pred ifi 2. vatikanskim koncilom in pred sinodo krške škofije, ki sta pravil no odkazala laikom važne vlo-
flFNe moremo še doumeti, da se Vramo danes od Vas posloviti. ® “Staviti za vedno od Vas, ki ste 5jei' do konca Vašega življenja sre-1I ^ med nami kot neustrašen in ■nfeUtrUden borec za pravice naše-'fji, narocia. Niste si privoščili po-rk a niti v zadnjih letih, ker ste . e|i, da Vas mi, da Vas koroški ■til °Venci Potrebujemo.
^čkrat ste mi govorili o živ-“raj0n)ski epizodi na Tinjskem polju, Zi ste se kot mladenič poslovili 3lSj ^ašega očeta in šli študirat. °Zej, priden bodi in na dom pa , “oga ne pozabi!“ To napotilo , ta? jp dal takrat Vaš oče in po-■ 0 J® Vaša življenjska filozofija. ouPali ste v Boga in nikoli niste sbili na dom in s tem na svoj, j s|ovenski narod, ki ste ga Iju-’ ki ga niste nikoli zatajili, am-K mu služili do smrti, za kate-gtj9 ste bili pripravljeni dati vse, ' celo življenje, kakor dokazu-dogodivščine ob vrnitvi slo-
ge in pozicije v Cerkvi, se je dr. Tischler zavedal svoje naloge in svoje soodgovornosti kot laik v koroški Cerkvi. Kot dragocen dokument njegove dejavnosti na tem področju hranim iz tistih let obširno pismo na Sveto stolico, v katerem v imenu slovenskih katoliških laikov med drugim pravi: „Naša vera in naša ljubezen do Cerkve, ki sta nam celo bili sovzrok fizičnega preganjanja, zaporov in gmotne škode, nam niti trenutek ne dovoljujeta omahovanja v prepričanju, da samo katoliška Cerkev s Kristusovim naukom more pokazati in usmeriti resničen izhod iz današnjega verskega, kulturnega, nacionalnega in socialnega kaosa na svetu in tudi pri nas.“
Pa že desetletje prej ga vidim, kako na počitniškem sestanku koroških slovenskih vi-sokošolcev v Šmihelu kot mlad profesor in predsednik Slovenske prosvetne zveze na grobeh pokojnih tovarišev naglas naprej moli molitve za rajne. In v svesti si svoje verske soodgovornosti za rojake vzame 15. aprila 1946 v celovški stolnici rožni venec v roke ter ga rojakom izseljencem, ki zaman čakajo na spominsko zahvalno mašo, moli naprej. Kdor ga je globlje poznal, ve, da je to storil iz zgolj verskega nagiba kot kristjan, ki se zaveda svoje odgovornosti za od razočaranja togotne sotrpine.
venskih izseljencev leta 1945 iz nemških taborišč v domovino.
Vaše požrtvovalno in nesebično de'o je prineslo za slovensko narodno skupnost tudi uspehe, rezultate, brez katerih si življenje našega naroda danes ne bi mogli predstavljati. V zavesti, da je mladina bodočnost naroda, ste ji priborili dvojezično šolo in končno slovensko gimnazijo, ki je in bo ostala žarišče našega hotenja.
30 let ste bili učitelj na nemški gimnaziji, 10 let na slovenski. Tam ste, kakor ste se sami izrazili, res doživeli to, kar ste si vse življenje želeli. 8 let ste bili tudi moj profesor na gimnaziji in leta moj učitelj v narodnostni politiki. Bili ste kakor oče, ki vzgaja svoje otroke. Če ste bili včasih strogi, smo tudi takrat čutili, kako nas ljubite, kako Vam je pri srcu slovenska mladina.
Vse Vaše delo je služilo le enemu cilju — enakopravnosti sloven-
Živijenje dr. Tischlerja je živ dokaz za tesno sorodnost verske in narodne zvestobe, dveh komponent, ki kujeta značaj vsestransko zanesljivega človeka. Njemu sta bili prav v smislu Slomškovih besed katoliška vera luč, materina slovenska beseda pa ključ pri iskanju in najdenju prave, temeljite omike, ki ga je usposobila za vzglednega kristjana in ve-lezaslužnega narodnega voditelja.
Z zadoščenjem vidimo v navzočnosti našega prevzvišenega gospoda škofa in številnih duhovnikov pri pogrebu zasluženo posthumno priznanje zvestemu sinu katoliške Cerkve ter vestnemu in neoporečnemu vzgojitelju in mentorju naše mladine v duhu krščanske etike.
V globokem spoštovanju se klanjamo njegovi plemeniti osebnosti in njegovemu čistemu značaju. Z iskreno hvaležnostjo se žalostni poslavljamo od zvestega soproga in skrbnega družinskega očeta, ki je za svoje skrbel z ganljivo prizadevnostjo in ljubeznijo; od vestnega šolnika, ki je z vnemo in požrtvovalnostjo živel svojemu poklicu; od narodnega voditelja, ki je svoj narod in svojo domovino ljubil z vzorno nesebičnostjo in doslednostjo; od kristjana, ki mu kristjan biti ni bilo zgolj dolžnost in formalnost, ampak samoumevna duhovna zadeva in življenjska potreba.
skega naroda. Nikoli niste vprašali za plačilo, ampak ste bili brezmejni idealist, ki je večkrat tudi svojo težko prigarano plačo dal (Dalje na 8. strani)
Slovenska gimnazija je osirotela. Umrl je njen oče, umrl njen prvi ravnatelj. Globoka žalost je zajela učitelje in dijake. Na žalni konferenci, ki je bila v ponedeljek, 29. januarja, ob 14. uri, je orisal ravnatelj Reginald Vospernik lik dr. Joška Tischlerja, njegova dolgoletna prizadevanja, da bi koroški Slovenci končno le dobili svojo lastno srednjo šolo. Pokojni se ni zbal nikakršnih naporov, žrtvoval je vse za dosego tega cilja. Gimnaziji je vlil duše, življenja.
Razgrnila se je vsa doba od prvih začetkov gimnazije, od prve konference, ki je bila junija 1957, preko prvih sprejemnih izpitov do prve mature maja 1963, od desetletnice 1967 do slovesa od gimnazije konec leta 1967. Pričevanja
Osebnost dr. Joška Tischlerja je tako raznolika, da je ni mogoče zajeti in opisati v vsej njeni široki obsežnosti.
Ko se poslavljamo v imenu Zveze slovenskih organizacij na Koroškem od zaslužnega borca za narodne pravice koroškega slovenskega ljudstva, bi zato rad poudaril samo dve njegovi vrlini.
Dr. Joško Tischler je — kot vsaka samonikla močna osebnost — imel svoje lastne izklesane poglede na svet in življenje, ki jim je ostal vedno zvest, ne glede na eventualne neprijetnosti in težko-če, in jih je zastopal in zagovarjal pri vsem svojem neumornem, zavzetem delu in prizadevanju za pravice teptanega ljudstva, ki mu je pripadal!
Ob tej svoji neizprosni zvestobi lastnemu nazoru pa je vedno cenil, spoštoval in upošteval tudi poglede drugih.
In ti dve vrlini sta bili garant, da sta obe Osrednji slovenski organizaciji koroških Slovencev tudi v najbolj viharnih dneh medsebojnega trenja vedno našli skupen jezik in potrebno akcijsko enotnost, ki jo je vedno znova terjala „ofi-
prvega ravnatelja, očeta, ki se je veselil razvoja in napredovanja šole, svojega ljubljenega otroka.
Najbolj pretresljivo je bilo, ko so vsi navzoči čuli magnetofonski posnetek besed, ki jih je izrekel dr. Tischler na akademiji 1977, posvečeni dvajsetletnici gimnazije. Takrat je bilo tudi zadnjič, ko je dr. Tischler spregovoril v javnosti.
Žalne konference so se udeležili tudi vodja manjšinskega šolskega oddelka nadzornik Rudi Vouk, nadzornika Valentin Inzko in prelat Aleš Zechner, bivši ravnatelj Pavle Zablatnik, bivši profesorici Slavka Hronekova in Anica Petkova ter zastopniki odbora šolske skupnosti. Mešani oktet 6. a-razreda pa je ubrano zapel „Gozdič je že zelen ... “.
cialna“ družba, ki se sicer ima za pluralistično, ki pa je v resnici vedno bila in je ozko-nacionalistič-no strnjena in enotna, kadar je šlo in gre za odrekanje pravic našemu ljudstvu.
V dolgi dobi skupnega prizadevanja se spominjam dolgih, večurnih, čestokrat dnevnih srečanj pogovorov in pomenkov, posvetov in skupnih iskanj izrazov za čimbolj pravilno in jasno formulacijo predlogov in zahtev za našo narodno skupnost, kakor pridejo do izraza v številnih vlogah in spomenicah, ki nosijo tudi podpis pokojnega in, ki so vse do danes in ■bodo še dolgo dobo ostale osnova in izhodišče za naše politično in kulturno ter sploh narodno prizadevanje.
Za ta Tvoj doprinos, ko se nikoli nisi zapiral samo v svoje „osebno gledanje“, ampak si bil vselej tvorno povezan z vsemi problemi in utripi naše narodne stvarnosti, za Tvoje plodno sodelovanje pri ustvarjanju, izgrajevanju in utrjevanju enotnosti v vseh skupnih narodnih zadevah se Ti, dragi Joško, v imenu Zveze slovenskih organizacij na Koroškem iskreno zahvaljujem, osebno pa še prav posebno za Tvoje toplo, človeško prijateljstvo!
Ko za vedno odhajaš od nas, se zavedamo, da bomo vsi pogrešali Tvojo iz bogate življenjske skušnje porojeno misel, Tvoj vedno tehtni, preudarni in razsodni nasvet in zlasti Tvojo izravnalno in spravno besedo! Naj Ti bo zemlja domača, ki si jo moral večkrat zapustiti in si jo zato še bolj vzljubil in za njenega človeka gorel in izgoreval, lahka! Ohranil Te bom v trajnem, častnem spominu!
Naj mi bo na koncu še dovoljeno, da Vam, težko prizadeta gospa soproga, ki ste zaslužnemu pokojniku vedno neopazno, skromna v ozadju, stali ob strani tako v redkih lepih kakor v številnih hudih težkih dneh, v imenu Zveze slovenskih organizacij na Koroškem in v lastnem imenu izrekam globoko sočutje, vsem ostalim žalujočim, še posebej hčerkama in sinovoma pa iskreno sožalje!
NAMESTO VENCEV
Ob smrti dvornega svetnika dr. Joška Tischlerja sta namesto venca Slovenska prosvetna zveza bivšemu predsedniku, Zveza slovenskih izseljencev častnemu članu, v smislu pokojnikove želje darovali ustrezen znesek Združenju staršev na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu.
Namesto venca na grob dr. Joška Tischlerja je daroval Klub koroških Slovencev v Ljubljani 6000 din. Združenju staršev na Slovenski gimnaziji.
Ravnateljstvo, Združenje staršev ter zastopstvo dijakov Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu sporoča žalostno vest, da je umrl dne 23. januarja 1979 njen ustanovitelj in prvi ravnatelj
dvorni svetnik
dr. Joško Tischler
Profesorji, dijaki in starši so se na posebni žalni seji 29. januarja 1979, na dan pogreba, ob 14. uri spomnili neminljivih zaslug pokojnega za rast Slovenske gimnazije v Celovcu.
RAVNATELJ:
dr. Reginald Vospernik
ZASTOPNICA DIJAKOV:	PREDSEDNIK ZDRUŽENJA
Marica Kušej	STARŠEV:
Ignac Domej
Žalna seja: pogled na zbor „Lesičjak“ in predsedstvo
iloN-------------------------------------------
dr
•j fljVIATEVŽ GRILC NA ODPRTEM GROBU:

Jozej,... na dom in na loga ne pozabi!“
PREDSEDNIK ZSO DR. FRANCI ZWITTER NA ODPRTEM GROBU:
.Zahvala za plodno sodelovanje*
Smiklavž ob Dravi: slovo od rajnega župnika Vilka Pippa
Leto pred svojim zlatomašniškim jubilejem je odšel v večnost župnik Vilko Pipp. Slovo je bilo pretresljivo. Verjetno so položili k večnemu počitku na šmiklavško pokopališče zadnjega župnika. Pomanjkanje duhovnikov na Koroškem postaja čedalje bolj vznemirljivo. Še prav posebej pa bodo občutili pomanjkanje duhovniškega naraščaja koroški Slovenci, saj je v številnih krajih župnik edini, ki ohranja v javnosti slovensko besedo.
lat Aleš Zechner. Ob odprtem grobu se je poslovil v slovenščini in nemščini od svojega rajnega župnika in dobrega osebnega prijatelja Karel Miki, zadnji ravnatelj dvo-razredne osnovne šole v Šmiklav-žu. Pogreba se je udeležilo tudi lepo število faranov iz Gorenč. Zastopnik župnijskega sveta se je ob odprtem grobu zahvalil rajnemu župniku Vilku Pippu za vse dobrote, ki jih je izkazal Goren-
čanom. Cerkvena zbora iz Marije na Zilji in Pečnice sta prepevala med sveto daritvijo in se poslovila od Vilka Pippa, čigar rod po očetovi strani izhaja od Zilje, s pesmijo „Rož, Podjuna, Zilja“.
Naj se rajni župnik Vilko Pipp odpočije v večnosti od vseh muk in vsega trpljenja. Sorodnikom, predvsem nečakinji, ki mu je zadnja leta stregla, velja naše iskreno sožalje!
Skioptično predavanje z barvnimi slikami
ROŽ, PODJUNA, ŽILA, II. del
(običaji naših krajev)
Prireditelj: SPD „Edinost“ Šteben Kraj: Gostišče „Juena“ pri Globasnici Predava: g. Vinko Zaletel
SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA
vabi na
PREŠERNOVO PROSLAVO ob slovenskem kulturnem prazniku v četrtek, 8. 2. 1979, ob 19. uri v dvorani „Aula slovenica“ Celovec, Paulitschgasse 5-7 Sodelujejo:
#	Slavnostni govornik, ravnatelj Univerzitetne knjižnice v Mariboru, dr. Bruno Hartman
#	Recitacijska skupina SPZ (režija Marjan Srienc)
% Moški pevski zbor SPD „Radiše“ (vodi Stanko Wrulich)
Ljubitelje slovenske kulture in umetnosti vabimo, da se proslave udeležijo v čim večjem številu. Z udeležbo na Prešernovi proslavi bomo izpričali povezanost z narodno celoto in s slovensko kulturo.
MATURANTI ZVEZNE GIMNAZIJE ZA SLOVENCE VABIJO NA
GIMNAZIJSKI
PLES
KI BO DNE 9.2.1979 OB 19.30 URI V PROSTORIH DELAVSKE ZBORNICE V CELOVCU
ZABAVAJO VAS:
ANSAMBEL VOKALI NEW SWING QUARTET
IN SOLIST

OTO
PESTNER
SLOVENSKO PROSVETNO DRUŠTVO „RADIŠE“
vabi na
3. RADIŠKI PLES
v soboto, 10. 2. 1979, ob 20. uri
pri Taverju na Radišah
Igrajo trgovci iz Slovenije
Župnik Vilko Pipp se je rodil 30. maja 1905 v Lescah pri Bledu. Maš-niško posvečenje je sprejel na praznik Petra in Pavla, 29. junija 1930, v Ljubljani. Leta 1947 je prišel na Koroško. Dolga leta je pasti-roval v Gorenčah. Tam je zbiral mladino, jo učil petja in igrati igre. Postavil je farni dom. Za časa njegovega delovanja je močno cvetela v Gorenčah slovenska prosveta.
Leta 1962 je prevzel župnijo Smiklavž ob Dravi. Bil je vesten župnik, dober pastir. Z vso močjo je širil verski tisk, slovenskega in nemškega, ter Mohorjeve knjige. Kot vnetemu in dobremu pevcu mu je bilo zelo pri srcu petje v cerkvi. Kljub temu, da so mu noge opešale in ga je bolezen čedalje bolj mučila, je še maševal in skrbel za versko vzgojo župljanov, zlasti mladine. Zadnje čase mu je pomagal pri dušnem pastirstvu pečniški župnik Peter Sticker.
Žalostno in pretresljivo je bilo slovo v torek, 16. januarja 1979. Pogrebne obrede je opravil ob asistenci več kot trideset duhovnikov in številni udeležbi župljanov pre-
DIE KÄRNTNER LANDESREGIERUNG erfüllt die traurige Pflicht, Nachricht zu geben, daß Herr
Dr. Joško Tischler
HOFRAT UND DIREKTOR IN RUHE
am Dienstag, dem 23. Jänner 1979, nach langem, schwerem Leiden verstorben ist. Herr Hofrat Dr. Joško Tischler war vom 26. Juli bis 10. Dezember 1945 Mitglied der Provisorischen Kärntner Landesregierung.
Die Kärntner Landesregierung wird ihm stets ein ehrendes Andenken bewahren. Klagenfurt, am 25. Jänner 1979.
DIE KÄRNTNER LANDESREGIERUNG:
LANDESHAUPTMANN
LEOPOLD WAGNER
LANDESHAUPTMANN-STELLVERTRETER LANDESHAUPTMANN-STELLVERTRETER
ERWIN FRÜHBAUER	HERBERT BACHER
LANDESRAT
HANS SCHOBER
LANDESRAT
RUDOLF GALLOB
LANDESRAT	LANDESRAT
STEFAN KNAFL	Dr. MARIO FERRARI-BRUNNENFELD
ENOTNA LISTA (EL)
ŽELEZNA KAPLA
vabi na
VOLILNI SESTANEK
ki bo v torek, 13. 2. 1979, ob 19.30 v hotelu „Obir“.
DOM v TINJAH
V četrtek, 1. 2. 1979, ob 19. uri
FORUM PRAVNIH VPRAŠANJ
„Problemi in vprašanja novega družinskega prava“
Predavatelj: sodnik dr. Tomaž Partl
V soboto, 3. 2. 1979, od 15. do 22. ure
FILMSKI FORUM
za amaterske filmarje Predavatelj: inž. Roman Flis
Od sobote, 3. 2. 1979, ob 15. uri, do nedelje, 4. 2. 1979, ob 13. uri SEMINAR KOROŠKE DIJAŠKE ZVEZE „Osnove organizacijskega dela“ „Priprava in vodenje sestankov“ Predavatelj: v. vi. sv. dr. P. Apovnik
Od sobote, 3. 2. 1979, ob 15. uri, Od nedelje, 4. 2. 1979, ob 18. uri. do četrtka, 8. 2. 1979, ob 9. uri
DUHOVNE VAJE
za člane in duhovne prijatelje Zveze spravnega rožnega venca, n. Voditelj: p. Benno
Od petka, 9. 2. 1979, ob 15. uri, do sobote, 10. 2. 1979, ob 15. uri
SEMINAR ZA CERKVENO PETJE
za cerkvene zbore in organiste Voditelji: žpk. Maks Michor prof. Jože Ropitz prof. Silvo Mihelič
IVAN CANKAR:	16
^ßödßbe iz s1 (nrj
_______________________________________r
Vse njih nehanje, vsaka beseda in vsak korak se ravna po neizprosnih ukazih te misli; njeni sužnji so. Časih morda poskušajo, da bi se otresli tega strašnega suženjstva; ali ne da se, niti s trenom trepalnice ne; še v smehu se razodeva, še v vinski popevki, še v pohotni kvanti. Kdor se upira tej misli, kdor bi ji hotel pobegniti kam vstran, v toploto, pod sonce, tisti je hinavec; in koj se mu na očeh in v besedi pozna, da je hinavec. Naširoko so odprta srca in žalost se preliva v žalost, groza v grozo. Srečaš tujca iz daljnih krajev in nič ti ni tujega v njem. „Kako je tebi, brat moj?“ ga pozdraviš; in že te je sram vprašanja.
Ali ura pride nekoč, ko bo odprl srca topel spomladanski veter, ko si bodo obrazi enaki v veselju, ne v bridkosti, ko se bodo ljudje pozdravljali s cvetjem ovenčani in z glorijo ljubezni. „Kako je tebi, brat moj, ki si mi bil brat v bolesti?“ ... Morda jih bo še nekaj, vsaj nekaj, ki bodo dočakali tisto blagoslovljeno uro. O, da bi bila med njimi tudi ti in jaz!
SRAKA IN LASTOVICA
Kolikor poznam živali, velikih in malih, ima sraka med vsemi največ humorja. Ta njen humor je grenak, poln žolča in ujedljivosti, rezek je in neusmiljen, kakor sama
resnica; tisti humor je, ki izvira iz stoletne izkušnje, iz samotnega premišljevanja in ki ga je blagoslovilo trpljenje.
Moja sraka je nekoliko pohabljena, ker se je bila pomešala med ljudi in njih spletke ter jo je doletelo, kar jo je moralo doleteti. Prinesel mi jo je bil popoten človek; vsa nebogljena je bila, krvava kepa, zmršena in pomečkana; toliko da je še malo brcnila z nogo, udarila s kljunom. Zdaj se je za silo popravila, pošepava že, kolikor pač more, po izbi in pred hišo. Ena perut ji skoraj čisto manjka; ostanek visi nizdol in pometa po tleh. Tudi enega očesa nima; drugo pa je zelo veliko in svetlo ter pove, kar je treba povedati.
V teh časih, ko sem sam in zapuščen, kakor še nikoli, v teh časih, ko je človeka strah, da bi govoril s človekom, mi je njena beseda božji dar. Zgovorna res ni posebno, ker je preveč zamišljena in samosvoja; toda karkoli reče, je brez laži in zahrbtnosti, je žebelj, ki udari tja, kamor sodi. Primeri se mnogokdaj, da ne razumeva natanko drug drugega, ker sva doma iz svetov, ki sta si nekoliko narazen, in ker tudi najina govorica ni čisto ena; vendar pa vselej vem, da beseduje po pravici in da nikoli ni podobna materi, ki laže otroku, zato ker misli, da je ne razume.
Kadar mi je najbolj hudo pri srcu, pride k meni. Pri-majd se, nerodno poskakovaje, vzdigne glavo in mi pogleda naravnost v lice s svojim svetlim, rjavim očesom. Tako se zgodi posebno pod noč, ko začno trkati temne misli, težke sanje na okna in duri. „Kam si se zamaknil?“ vpraša to njeno svetlo oko. „Ali nisi že vajen teh strahov? Pozabi nanje in ne bo jih več! Stori kakor tisti kmet, ki so ga klestili z gorjačami, pa se jim je smejal naglas. — Cernu
se krohotaš, norec, kaj te prav nič ne boli? — so se čudili razbojniki. — Saj ne tepete pravega! — jim je veselo odvrnil ... “
Takrat, ko mi je sraka tako povedala, sem jo postavil predse na mizo, da bi se pomenila brez težave.
„Poštena in usmiljena je tvoja misel, o sraka, ali za tolažbo je pregrenka! Duri, glej, so zaklenjene, okna, glej, so zastrta in zadelana; toda ponoči, ko upihnem luč, se odprö tiho duri in okna in zdelo se mi bo, da ležim pod milim nebom na pokopališču. Tam ne počivajo samo tisti, ki so mojemu srcu dragi, poleg njih počivajo tudi vse moje mlade misli, moja upanja z njimi. Ponoči se vzbude moji dragi, prisedejo nemi k meni, tožijo mi brez besed svojo bolest; vzbude se moje mlade misli, moja vesela upanja; bleda lica imajo, žalna oblačila nosijo ... “
„Tudi meni se prikažejo časih taki čudni strahovi!“ je rekla sraka in povesila glavo. „Zadnjič, ko sem bila komaj napol zadremala, sem se prestrašila, vzdramila se in ugledala sem jih tristo. Tristo jih je bilo. Vsi mladi in zdravi, sonca veseli. Zdaj ni nobenega več, toliko da je še spomin. Zal mi je posebno za enega med njimi; tako čvrst je bil, tako prešeren in predrzen! Ni bil moje žlahte ne moje sorte, ali rada sem se malo poigrala z njim. Jurček mu je bilo ime ... Jurček Negoda!“
„Kaj pa je bil po poklicu?“
„Po poklicu je bil vrabec. Vsi so bili vrabci, vseh tristo. Sedeli so na lipi, svatovali so, ali kaj, pa je iznenada treščilo vanje in komaj da se je še perče vilo v črnem dimu... “
Ozrl sem se malo vstran, ker je bil srakin pogled zelo svetel in srep.
TV AVSTRIJA
1. SPORED
NEDELJA, 4. februarja: 9.55 Evro-vizija iz Pfrontna: Slalom žensk —
12.55	Slalom žensk, 2. tek — 15.30 Ljubezen štirih — 17.00 Dr. Bliskogla-va supermarket — 17.30 Pinocchio —
17.55	Za lahko noč — 18.00 Club seniorjev — 18.30 Hans Hotter — 19.00 Avstrija v sliki ob nedeljah — 19.25 Kristjan v času — 19.30 Cas v sliki 1 s kulturo — 19.50 Sport — 20.15 Otroška party — 21.45 Sport — 21.55 Nočni izbor — 22.40 Poročila.
PONEDELJEK, 5. februarja: 9.00 Am, dam, des — 9.30 Drevesne bolezni —
10.00	Šolska TV: Darovani sin — 10.30 Tako se mi dopadeš — 17.00 Am, dam, des — 17.25 Pička nogavička — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Švicarska družina Robinson — 18.30 Mi, družinska oddaja — 19.00 Avstrija v sliki —
19.30	Čas v sliki 1 s kulturo in športom — 20.00 Sport ob ponedeljkih —
21.00	Petrocelli — 21.50 Poročila —
22.05	Večerni šport.
TOREK, 6. februarja: 9.00 Am, dam, des — 9.25 Veleslalom žensk, prenos iz Berchtesgadna — 11.00 Songs alive ~~ 11.25 Šolska TV: Nova matematika
—	11.55 Veleslalom žensk, 2. tek — 1630 Posnetek veleslaloma žensk —
17.00	Am, dam, des — 17.25 Tudi hec mora biti — 17.55 Za lahko noč —
18.00	Svet živali — 18.30 Mi, družinska oddaja — 19.00 Avstrija v sliki —
19.30	Čas v sliki 1 s kulturo in športom — 20.00 Tiralica — uganka —
20.15	Smej se Lucille Bali — 21.10 Neil Diamond in concert — 21.55 Poročila — 22.00 Sport.
SREDA, 7. februarja: 9.00 Tudi hec mora biti — 9.30 Igra — temeljni kamen življenja — 10.00 Šolska TV: Tako gospodari zunanjetrgovsko podjetje
—	10.30 Evil Roy Slade — 17.00 Črni snežni mož — 17.25 Rdeči avtobus —
17.55	Za lahko noč — 18.00 Mož v hiši — 18.30 Mi, družinska oddaja —
19.00	Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki 1 s kulturo in športom — 20.00 Lola Montez — 21.50 Poročila — 21.55 šport.
ČETRTEK, 8. februarja: 9.00 Am, dam, des — 9.30 Les gammes, francoščina — 10.00 Šolska TV: Obraz stoletij — 10.30 Lola Montez — 17.00 Am, dam, des — 17.25 Dobri prijatelji
—	17.30 Slonov otrok — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Televizijska kuhinja
—	18.30 Mi, družinska oddaja — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki 1 s kulturo in športom — 20.00 Ciganski baron — 21.40 Hotel v Duke-cesti —
22.30	Poročila in šport.
RADIO CELOVEC
SLOVENSKE ODDAJE
NEDELJA, 4. FEBRUARJA:
07.05—07.35 Duhovni nagovor — Naj pesmica naša darilo vam bo. PONEDELJEK, 5. FEBRUARJA: ■14.10—15.00	Celovški radijski
dnevnik — Iz ljudstva za ljudstvo. TOREK, 6. FEBRUARJA:
0ä.30—10.00 Land an der Drau
—	dežela od Dravi — 14.10—15.00 Celovški radijski dnevnik — Sport
—	Otroci, poslušajte!
PETEK, 9. februarja: 9.00 Am, dam, des — 9.30 Ruščina — 10.00 Šolska TV: Gibanje v podabljajoči umetnosti
—	10.30 Klub seniorjev — 11.00 Ah, ljubček, ne tukaj? — 17.00 Am, dam, des — 17.25 Pes in gospodič — 17.45 Umetni letalci — 17.55 Za lahko noč
—	18.00 Od časa do časa vedro —
18.30	Mi, družinska oddaja — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki 1 s kulturo in športom — 20.15 XY-nere-šeno — 21.20 Februar 1934 — v očeh očividcev — 22.20 Šport in reklama
—	22.30 Robinson na Marsu — 00.05 Poročila.
SOBOTA, 10. februarja: 15.25 Lepa lažnjivka — 17.00 Športna abeceda —
17.30	Moj stric z Marsa — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Panoptikum — 18.25 Dober večer... Heinz Conrads — 19.00 Avstrija v sliki z aktualno Južnotirolsko
—	19.30 Čas v sliki 1 s kulturo — 19.55
Šport — 20.15 Glasba je adut — 21.55 Šport — 22.10 Vprašanja kristjana — 22.20 Wichita — 23.40 Poročila.
TV Avstrija 2. spored
NEDELJA, 4. februarja: 11.15 ORF-stereo-koncert:	Chopin, Brahms —
16.00	Evropsko prvenstvo v umetnem drsanju — 18.00 Evil Roy Slade — 19.40 Gospod Rossi išče srečo — 20.00
SREDA, 7. FEBRUARJA:
14.10—15.00	Celovški	radijski
dnevnik — Veseli val.
ČETRTEK, 8. FEBRUARJA:
14.10—15.00	Celovški	radijski
dnevnik — Glasbeni mojstri (operna glasba).
PETEK, 9. FEBRUARJA:
14.10—15.00	Celovški	radijski
dnevnik — Iz	kulturnega	življenja
koroških Slovencev.
SOBOTA, 10. FEBRUARJA:
09.45—10.30 Od pesmi do pesmi — od srca do srca.
Knjižni bazar — 20.15 Prizma — 21.45 Brez nagobčnika.
PONEDELJEK, 5. februarja: 18.00 Songs alive — 18.30 Pri iskanju Afrike — 19.30 Kitara za vse — 20.00 Hotel na Duke-cesti — 20.55 Prost vstop — 21.50 Čas v sliki 2 — 22.20 Zgodovina nekega greha.
TOREK, 6. februarja: 10.30 Ljubezen štirih — 18.00 Avanti, avanti! — 18.30 Stroji namesto ljudi — 19.30 Glasbeni klub — 20.00 Kamouraska — 22.00 Čas v sliki 2 s kulturo — 22.35 Club 2.
SREDA, 7. februarja: 18.00 Francoščina — 18.30 Tako je bilo včeraj —
19.30	Začetki letalstva — 20.00 Apropos TV — 20.45 Prizorišča svetovne literature — 21.30 Čas v sliki 2 s kulturo — 22.05 Čas v sliki 2 špecialno.
ČETRTEK, 8. februarja: 18.00 Ruščina — 18.30 Prost vstop — 19.30 Spotlight — 20.00 Hudičeva igra — 21.50 Čas v sliki 2 s kulturo — 22.25 Club 2.
PETEK, 9. februarja: 18.00 Orientacija — 18.30 Impresionizem — 19.25 En dan pri Maxim’s — 20.15 Znanje aktualno — 21.20 Richelieu — 22.10 Cas v sliki 2 s kulturo ter karikaturami tedna — 22.45 Mednarodni šov ob petkih.
SOBOTA, 10. februarja: 14.30 Hokej na ledu, zvezna liga — 17.00 Klub regional — 17.55 Igra — temeljni kamen življenja — 18.25 Brez nagobčnika —
19.30	Munsterjevi — 19.55 Galerija —
20.15	Proti pravilom igre — 21.45 Bourbon Street.
TV Ljubljana
1. SPORED
NEDELJA, 4. februarja: 8.50 Poročila — 8.55 Za nedeljsko dobro jutro: 30 let folklorne skupine France Marolt
—	9.25 S. Matavulj: Beograjske povesti — 10.25 Ulica Sezam, mladinska oddaja — 11.25 Mozaik — 11.30 Kmetijska oddaja — 12.30 Poročila — Kaj vemo o ... — Športna poročila — Dosje našega časa: Leto 1965 — Mladi Freud, film — Poročila — 17.00 Evropsko prvenstvo v umetnostnem drsanju, revija najboljših — 19.15 Risanka — 19.20 Cikcak — 19.30 TV dnevnik — 20.00 B. Čopič-A. Diklič: Osma ofenziva, TV nadaljevanka —
21.05	Svet brez pohlepa, oddaja iz cikla: Iz tropskega deževnega gozda
—	21.35 TV dnevnik — 21.50 Zabavnoglasbena oddaja — 22.05 Športni pregled.
PONEDELJEK, 5. februarja: 9.00 TV v šoli: Pravljica, Dom ob morju, Za prosti čas, Organske spojine — 10.00 TV v šoli: Materinščina, Risanka, Zemljepis — 11.10 TV v šoli: Za najmlajše
—	15.00 TV v šoli, ponovitev — 16.00 TV v šoli, ponovitev — 17.20 Poročila
—	17.25 Vrtec na obisku: Naš dojenček — 18.05 Tobak — 18.35 Obzornik
—	18.45 Mladi za mlade — 19.15 Risanka — 19.20 Cikcak — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Dona Rosita, TV drama — 22.20 TV dnevnik.
TOREK, 6. februarja: 8.45 TV v šoli: Uganke, Ali ste vedeli, V. A. Mozart: Mala nočna glasba, Pekarna Mišmaš, Dnevnik 10 — 10.00 TV v šoli: Kemija, Risanka, Glasbeni pouk — 14.45 TV v šoli, ponovitev — 16.40 Šolska TV: Grafične igre na tekstilu, Koroški kmečki upor leta 1478, Marksistično pojmovanje odtujitve — 17.30 Poročila —
17.35	Folklora Gora — Jugoslavija, Madžarska — 18.00 Pisani svet —
18.35	Obzornik — 18.45 Po sledeh napredka — 19.15 Risanka — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Nalijmo si čistega vina, aktualna oddaja — 20.45 J. Ja-nicki: Pota Poljske — 22.10 TV dnevnik — 22.25 Razvoj popularne glasbe.
SREDA, 7. februarja: 9.00 TV v šoli: Poštarska pravljica, Etnografski muzej, Hej brigade — 10.00 TV v šoli: Predšolska vzgoja, Risanka, Izobraževalni film — 17.00 Poročila — 17.05 Tako so živeli: Ariel — 17.30 Ne prezrite — 17.45 Obzornik — 17.55 Proslava ob slovenskem kulturnem prazniku, prenos — 19.30 TV dnevnik —
20.00	Film tedna: Paviljon 6 — 21.35 Majhne skrivnosti velikih kuharskih mojstrov — 21.40 TV dnevnik.
ČETRTEK, 8. februarja: 8.55 TV v šoli: Geometrija, Filmski jezik — 9.55 do 11.50 in 12.55 do 14.20 Slalom za ženske, prenos s Pohorja — 15.00 Šolska TV: Grafične igre na tekstilu, Koroški kmečki upor leta 1478, Marksistično pojmovanje odtujitve — 15.50
Slalom za ženske, posnetek s Pohorja
—	16.50 Poročila — 16.55 Krokodil Ham — 17.05 Spremeniti mesto —
17.55	Trim brez trebuha — 18.35 Obzornik — 18.45 Babičin vnuček —
19.15	Risanka — 19.20 Cikcak —
19.30	TV dnevnik — 20.40 Oči kritike
—	20.45 Človek, naše največje — 22.30 TV dnevnik.
PETEK, 9. februarja: 9.00 TV v šoli: Makedonščina, Ruščina, Od petka do petka, Obiščite z nami — 10.00 TV v šoli: Angleščina, Risanka, Zgodovina —
15.00	TV v šoli, ponovitev — 16.50 Poročila — 16.55 Zverinice iz Rezije: Hitri polžek — 17.15 Poletje s Katko
—	17.45 Rock-koncert: Mike Oldfield
—	18.15 Maraton za zdravje — 18.25 Obzornik — 18.45 Spoznavajmo naše morje — 19.15 Risanka — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Zabavno-glasbena oddaja — 21.00 Lee Harwey Oswald — 21.45 TV dnevnik — 22.00 625 — 22.20 Jazz na ekranu: Vulkan Lakatoš.
SOBOTA, 10. februarja: 7.55 Poročila — 8.00 Krokodil Ham — 8.10 Tako so živeli: Ariel — 8.35 Vrtec na obisku — 8.50 Babičin vnuček — 9.20 Pisani svet — 9.55 Aare: Slalom za moške, prenos — 11.00 Dokumentarna oddaja — 11.30 Po sledeh napredka
—	12.00 Trim brez trebuha — 12.40 A. Blomquist: Maja z viharnega otoka, TV nadaljevanka — 13.35 625 —
13.55	Aare: Slalom za moške, prenos
—	15.25 Poročila — 15.30 godba o kuhinji, mladinski film — 17.00 Košarka: Bosna — Partizan, prenos — 18.40 Naš kraj — 18.50 Očka, dragi očka
—	19.15 Risanka — 19.20 Cikcak —
19.30	TV dnevnik — 20.00 Morgan: Marie Curie — 21.05 Potrkaj na vsaka vrata, film.
TV Ljubljana 2. spored
NEDELJA, 4. februarja: 8.55 Poročila
—	9.00 Oddaje za JLA — 12.00 Poročila — 15.40 Nedeljsko popoldne —
19.30	TV dnevnik — 20.00 Dediščina za prihodnost, dokumentarna oddaja
—	21.00 Včeraj, danes, jutri — 21.20 Celovečerni film.
PONEDELJEK, 5. februarja: 17.10 TV dnevnik v madžarščini — 17.30 TV dnevnik — 17.45 Orfeum, otroška oddaja — 18.00 Moj prijatelj Piki Jakob
—	18.15 Živeti v družini — 18.45 Mladi za mlade — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Športna oddaja — 20.35 Izkušnje —
21.05	Poročila — 21.15 Celovečerni film.
TOREK, 6. februarja: 17.10 TV dnevnik v madžarščini — 17.30 TV dnevnik
—	17.45 Otroška oddaja — 18.15 Nove knjige — 18.45 Glasbena oddaja —
19.30	TV dnevnik — 20.00 TV drama
—	21.15 Včeraj, danes, jutri — 21.35 Znanost — 22.20 Rock-koncert.
SREDA, 7. februarja: 17.10 TV dnevnik v madžarščini — 17.30 TV dnevnik
(Dalje na 8. strani)
fr fotfia, kafri ttcu/adna imafr tnMoi!	
iacadi U$a tafri tako{ U IT2	PODJERBERK — ST. KATHREIN
	Škofiče/Schiefling Tel.: 0 4274-295518
Sem po kuhinje!	Celovec/Klagenfurt Rothauerhaus Tel.: 86 2 92

„Ali si poznala Valenčiča... Franca Valenčiča?“ sem i° vprašal. „Deset življenj za eno njegovo, pa je ugasnil tam brez pesmi in zvona, kakor sveča v vetru!“
„Kaj pa je bil po poklicu?“
„Jurist je bil!“
„Drugače pa... ali je bila lastovica ali taščica?“ „Človek je bil!“
Tedaj se je sraka raskavo zasmejala, kakor se pač Ponavadi smejejo srake.
„Nikar ne zameri, ne smejem se tvoji bolesti, sama jo občutim! Prišlo mi je le kar tako na smeh, ko sem se spomnila na lastovice, na tiste, ki so obnorele, ko je planil Mednje strah. To se je zgodilo zadnjič tam nekje pri Šte-verjanu, ali kje... milost božja, toliko je zdaj imen, ki ne Pomenijo več nobene stvari in nobenega kraja! Gosposko s° priblisnile v enem samem žarku izpod neba, da bi se razgledale po svojih domovih. Letele so v jasnem loku, vtomer, vonomer, visoko, nizko, blizu, daleč; doma ni bilo n'kjer, nikjer niti enega, ne zibke, ne postelje ne groba. Iz puste zemlje je široko zeval črni strah, nad njim so tožile, kakor uročene, prosile s tenkim svojim glasom: Kje je moj dom? Povejte mi! — Od jutranje in od večerne strani jim je z glasnim smehom odgovarjala smrt: Tukaj, iastovica, glej, tukaj je tvoj dom! — In niso se genile nikakor, ni jim prišlo na misel, da bi pobegnile. Padale so, kakor zrele češnje z drevesa, popadale so vse do zadnje, ^rto sem še videla na svoje oči, da je švignila za frčečo smrtjo, ker je mislila, da je mušica... To se je zgodilo pri Steverjanu, ali kje... Vse do zadnje so popadale zaradi bridkosti. In vendar so imele krila, da bi lahko šle do samega sonca!“
„Rekla si, da so obnorele in smejala si se jim naglas!“
„Smejali so se vsi, kolikor je modrijanov. Kadar plane razbičana bolest navrh plota, se prevrne na ono stran v humor.“
Zazeblo me je; počasi, tiho, se mi je zdelo, da se odpirajo duri in okna.
„Pa kaj si storila ti, oj sraka, v teh časih, ko so lastovice poginile od gorja?“
Pogledala me je svetlo s svojim edinim, srepim očesom.
„V topli izbi sedim in čakam strahov... Pa kaj si storil ti, oj človek?“
KADET MILAVEC
Zaželi si človek v tej utrujenosti, zaželi bolestneje vsak dan in vsako uro, da bi se spustil velik zastor od nebes do zemlje ter zakril na vekomaj vse, kar se v strašnem, črnem loku vali in vije pred njegovimi razbolelimi očmi. Izginilo bi čisto brez sledu, kakor izginejo zjutraj divje sanje; bolnik se vzdrami, ugleda svetlo sonce in se nasmehne: „Saj ni bilo nič! Pomlad je zunaj, veselje in življenje, jaz pa sem mislil, da sem bolan!“
Spusti se na zemljo, blagoslovljeni zastor! — Pomlad je zunaj, lepa, kakor da je prva: nedeljsko jutro je, sveže, polno luči — lica kmetiškega otroka. Srce je mirno, oko bistro: vse, kar je, kamor sežeta misel in spomin, je brez madeža in brez zlega. Prostrano polje zeleni; tam bo nekoč zašumelo žito, bo rodilo obilen sad. Daleč na pobočjih in vrhovih sinjih gora, pod bleščečim, srebrnim obzorjem pojo gozdovi; zamolkla, tiho trepetajoča je njih pesem, pesem starca godca, ki je sam videl kralja Matjaža in ne mara umreti, dokler ga ne ugleda v gloriji vstajenja. Po
stezah med njivami, na ravni cesti med travniki so vzklili pisani cvetovi, beli, rdeči, modri, zeleni, vsi migljajoči v soncu; vzklili so in shodili so koj, družijo se prijazno in kmalu se giblje in vije tam cvetoča procesija, kajti steze, poti, kolovozi in ceste se zlivajo v klanec, ki vodi pobožno in strmo do cerkve na hribu. Zvonovi ugledajo to procesijo in zavriskajo, nji sami, poljem, gozdovom, luči in nebesom za nedeljski pozdrav. In iz pesmi gozda in njiv, neba in zvonov, iz prazniških obrazov otrok, žensk, mladeničev in starcev sije in poje tisto edino, kar je božjega na zemlji: ljubezen in mir...
Da bi se spustilo to blagoslovljeno zagrinjalo, vsaj za uro, vsaj za hip! Toda če bi bilo od samega jekla, močnega, za klaftro debelega — od zadaj bi udarilo kladivo in to jekleno zagrinjalo bi se zrušilo kakor zid od pepela. Tam zadaj je grozota; in grozota hoče, da jo vidiš, drži te s kremplji za roko in za pas, da ji ne uideš; okreni se kamorkoli, zastrmela ti bo bleda in nema v obraz; ozri se kamorkoli, če proti samim nebesom, ona je vsepovsod, edina je; nema je, ali vse, kar slišiš, je njen glas, tudi tisti glas, ki krikne ponevedoma iz tvojih ust. V vsakem utripu svojega srca, v vsakem dihu svojih misli, celo v sanjah si njen suženj...
Tudi jaz sem si zaželel marsikatero uro, da bi zatisnil oči za dolgo spanje brez sanj; in iztaknil bi si jih brez strahu in bolečine, če bi zares ne videl ničesar, ničesar več; ali vem, da bi že v tistem trenutku ugledal grozoto s tisočerimi očmi, potisočerjeno. In komaj poskusiš, da bi se veselo zasmejal, kakor v onih zdavnih časih, ti smeh še neporojen oledenl na licih ... Padel je kadet Milavec.
(Dalje prihodnjič)
Kotmara vas:
Lilo je kot iz škafov. Vreme je bilo na moč podobno vremenu, kot je bilo na zadnjo nedeljo v lanskem letu, ko je kotmirška farna igralska skupina uprizorila „Pe-trčkove poslednje sanje“. Samo da je lani še snežilo povrhu.
Kljub obilnemu dežju torej si je v nedeljo, 28. januarja, razveseljivo število domačinov, pa tudi še od drugod so prišli, ogledalo igro „Henrik, gobavi vitez“, ki so jo domači igralci podali v dveh „razprodanih“ predstavah v lepi farni dvorani. S svojim obiskom so se gledalci zahvalili igralcem in igralkam za ves njihov trud in tudi nagradili njihov igralski uspeh z močnim ploskanjem po predstavi.
Vsebina tega božičnega misterija je „izkušenim“ obiskovalcem iger na naših odrih gotovo znana, za mlajše jo naj nakažemo. Dejanje je vzeto iz srednjega veka, iz dobe križarskih vojsk. Na sveti večer se pripravljata za odhod v Sveto deželo vitez Henrik in njegov zvesti spremljevalec Ludovik. Na poti na grad sta v snežnem metežu našla v nekem vozu mlado dekle Blanko, ki je ležala vsa prezebla zraven njenega mrtvega očeta; oče in mati sta ji oba umrla za kugo. Henrik izroči dekle materi v varstvo in odide s prijateljem na vojsko. Cez tri leta se vrneta Ludovik in Henrik, ki je zbolel za gobami, v domači grad, kjer vsi zbežijo pred njim. Edina Blanka se ga upa dotakniti. Tedaj tudi mati spozna, da je tudi „živ mrlič“ vreden ljubezni materine in nege; zvestoba in ljubezen „ciganske“ deklice jo je osramotila. Blanka se poda v Rim, da bi tam izprosila Henriku zdravje.
Spet je Sveti večer in v grajski sobi sedijo Henrik, ki je popolnoma oslepel, Ludovik, mati Marija in oče Leopold. Pride romar, ki vse blagoslovi in pravi, da ve za Henrikovo usodo, saj je v Rimu vse zvedel od Blanke, ki se je ravnokar vrnila z njim na grad. Šele ko romar odide in Henrik čudežno ozdravi, vsi spoznajo, da je bil tujec Jezus sam.
Igralcem in igralkam ter režiserju, domačemu župniku Maksu Mi-
TV Ljubljana ...
(Nadaljevanje s 7. strani)
— 17.45 Zlata nit — 18.15 Tehnična kultura — 18.45 Popularna glasba —
19.30	TV dnevnik — 20.00 Prosta sreda — 21.30 Pop ekspres — 22.15 TV dnevnik.
Škofiča, Sele...
(Nadaljevanje s 1. strani)
tej zvezi hočejo kandidati EL Sele uresničiti program, ki ima kot prvo načelo, ravnati se po potrebah in težavah posameznih Selanov. Gradov nihče ne more obljubiti, ker so neuresničljivi. Izboljšati pa bo treba sedanje stanje, po katerem so Sele tista koroška občina, ki ima najmanj dohodkov iz občinskih davkov. Ker imajo Sele v precej pogledih še nepokvarjen značaj, bo tega treba z vso previdnostjo in preudarnostjo ohraniti, ko bo šlo za izboljšanje prilik — predvsem v turizmu. Nadaljnji kandidati: Hanzi Užnik, Hanzi Čertov, Franci Kelih, Hanzi Jug, Flori Oraže, Peter Olip, Stanko Kelih i. dr.
NAS TEDNIK izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslov: „Naš tednik“, Celovec, Viktringer Ring 26. 9020 Klagen-furt. — Telefon uredništva, oglasnega oddelka in uprave 72 5 65. Naš zastopnik za Jugoslavijo ADIT-DZS, Gradišče 10, 61000 Ljubljana, tel. 22207. Naročnina znaša letno: za tuzemstvo 150.— šil., za Jugoslavijo 200.— din za ostalo inozemstvo 250.— šil. (po zračni pošti 500.— šil.). — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev — Odgovorni urednik: Nužej Tolmajer, Verovce štev. 2. 9065 Zrelec. — Tiska: Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.
uspeh igralske skupine
horju, je treba priznati, da so zares dobro in živo igrali igro, ki jo je v resnici težko igrati, saj ji manjka pravega, razburljivega dejanja, ki pritegne pozornost gledalca. Kotmirški igralci so se lotili težavne naloge in jo tako dobro izvršili, da so celo najmlajši gledalci sledili zamaknjeni pogovorom na
odru. Igralci so poželi lep uspeh, želeti bi bilo, da bi jih še več. Kajti božični čas ni edina taka priložnost.
Igro „Henrik, gobavi vitez“ bodo ponovili prihodnjo nedeljo zvečer v farni dvorani v Kotmari vasi. Obisk priporočamo vsem rojakom tudi iz bolj oddaljenih krajev.
„Henrik, gobavi vitez“ (od leve na desno): spredaj: Hani Krischner, Franci Rulic, Regina Waschnig, Magda Adlassnig, Maks Mihor (režiser); Zadaj: Magda Pack, Hanzej Waschnig (Henrik), Marija Beguš, Ferdi Kulnik, Hanzej Hafner, Črtomir Živkovič, Stanko Adlassnig, Jozej Murko.
Iščemo ženo med 40 in 60 leti za gospodinjstvo v hiši zdravnika z enim otrokom v Rožu. Stanovanje oz. soba v hiši, ker je stalna navzočnost potrebna. Plača in vse druge socialne ugodnosti po dogovoru, znanje obeh deželnih jezikov — zlasti slovenščine — potrebno. Interesentke naj se javijo pod šifro „vestna“ na uredništvo!
Arztehaushalt mit einem Kind im Rosental sucht Frau zwischen 40 und 60 Jahren. Wohnung bzw. Zimmer im Haus, da ständige Anwesenheit notwendig. Gehalt und andere soziale Vergünstigungen nach Absprache. Die Kenntnis beider Landessprachen — besonders Slowenisch — ist erforderlich. Bewerbungen unter „Gewissenhaft“ an die Redaktion!
... na Boga ne pozabi!
(Nadaljevanje s 5. strani)
revnim dijakom ali za akcije v prid narodu.
Kot kulturni delavec, kot preudaren narodni politik ste razumeli tok časa in ste zarisali pot narodnim delavcem tudi za bodoče čase. Zato bomo šli po Vaši poti naprej: odločni in enotni bomo v borbi za naše pravice, pripravljeni za dialog z oblastmi, a le za vzajemne rešitve v prid slovenski narodni skupnosti. Zagotoviti moramo našo politično prisotnost v družbi, vendar se ne bomo prodali nikoli!
Dragi gospod ravnatelj — saj to je najlepši naziv za Vas — zatisnili ste Vaše oči in šli k večnemu počitku. Sad vašega dela pa bo rasel naprej, dokler bo živel naš narod na podedovani koroški zemlji. Bog naj Vam da zasluženo plačilo! Hvala Vam!
ZAHVALA
Ob smrti našega ljubljenega moža, dragega očeta in brata
dr. Joška Tischlerja
smo sprejeli toliko izrazov sočutja, da se nam ni mogoče zahvalili vsakemu posebej.
Zato se zahvaljujemo po tej poti vsem avstrijskim in jugoslovanskim predstavnikom ter zastopnikom javnih organov in organizacij — na čelu z avstrijskim državnim predsednikom dr. Kirchschlägerjem — za izraze sočutja, škofoma krške in mariborske škofije ter drugim visokim cerkvenim dostojanstvenikom, prečastiti duhovščini pa izrekamo za koncelebracijo in opravljene obrede, govornikom za častne in ganljive poslovilne besede, pevcem in vsem, ki so dragega rajnega danes spremili v tako velikem številu na zadnjo pot, iskreni „Bog plačaj!“
Žalne seje N a r o d n e g a sveta koroških Slovencev in Krščanske kulturne zveze ter Zvezne gimnazije za Slovence v počastitev spomina dragega preminulega so nas globoko ganile.
Predvsem pa čutimo potrebo, da se posebno srčno zahvalimo med. svetniku dr. Friedrichu Steinböcku za požrtvovalno in ljubeznivo zdravniško oskrbo skozi dolge mesece.
Vzgled rajnega naj sveti naprej v srcih nas vseh!
ANA, žena
JANKO, MARJETA, JOŠKO, ANICA, otroci z družinami ANA in LENKA, sestri.
Celovec, Dunaj, Tinje, dne 29. januarja 1979.
Zadnja pot dr. Joška Tischlerja
(Nadaljevanje s 1. strani)
ji. — Med mašo zadušnico sta prepevala na koru zbor „J. Petelin-Gallus“ pod vodstvom Janeza Kampuša ter zbor pod vodstvom Francija Certova. „Gallus“ je izvajal „Ropitzovo mašo“, ki jo je skladatelj prof. Jože Ropitz sam spremljal na orglah. Mogočen pog'ed so nudili po maši združeni mešani zbori, ki so se postavili pred glavnim oltarjem in — obrnjeni proti krsti in ljudstvu — pod vodstvom Jožka Kovačiča zapeli „Jaz sem vstajenje in življenje“.
Še prej pa se je mariborski škof dr. Vekoslav Grmič zahvalil dr. Jošku Tischlerju v imenu slovenske Cerkve. Dr. Tischler je bil človek, pri katerem bi morali zapisati besedo „človek“ z veliko začetnico. Bil je humanist, č'ovekoljub, ki je moč za to črpal iz Evangelija. Bratstvo, enakost, svoboda ter pravičnost in ljubezen pri dr. Jošku Tischlerju niso bile samo vrednote, za katere je živel, ne: dr. Tischler je vse to bil, za kar je živel. Znal je najti skupen jezik z vsemi ljudmi dobre volje.
Pretresljiv je bil tudi selski križev pot „Liepa roža“, ki so ga Selani zapeli za slovo pri mrtvašnici, najbolj ganljiva pa je bila pokojnikova najljubša pesem „Sirota jaz okrog blodim“, ki so jo gimnazijci svojemu očetu zadnjič zape'i — v nadvse posrečeni izvedbi z baritonistom dr. Antom Feinigom. Ob pesmi „Rož, Podjuna, Žila“, so se vrstili nagrobni govori: dr Grilc, dr. Vosperik, dr. Zwitter (glej strani 4/5), dr. Inzko skoraj izključno v nemščini, Drago Štoka ter Mihej Antonič. Dr. Štoka se je pokojniku zahvalil v imenu Slovencev iz Italije ter pripovedoval o pomenku, ki ga je imel z dr. Tischlerjem pred leti. Oba sta razlagala drug drugemu težave svojih manjšin ter nevšečnosti, ki jih imajo manjšinski politiki. Dr. Štoka je tedaj vzdihnil in dejal, ali ne bi bilo bolje, če bi se še enkrat rodil, roditi se v Parizu, Londonu ali Rimu — v velemestu proč od provincialnega nacionalnega vzdušja. Ne, je tedaj takoj odločno odvrnil dr. Tischler, če bi se še enkrat rodil, bi se rad rodil zopet tu sredi svojih ljudi, njihovih težav in njihove reščine.
Mihej Antonič, podpredsednik Kluba slovenskih občinskih odbornikov, se je v svojem govoru spomnil, kako je rajni dr. Tischler pomagal pri samostojnem političnem nastopu tudi v Šentjakobu. To je bila linija pokojnika, namreč da se morajo koroški Slovenci znati samostojno in neodvisno politično artikulirati. Tudi on je poudaril veličino značaja dr. Tischlerja. Pogrebne obrede je opravil dr. Pavel Zablatnik.
V ponedeljek opoldne sta vabila NSKS in KKZ na žalno sejo v dvorano Zbornice za obrtno gospodarstvo, ki jo je s pesmimi o'epšal moški zbor SPD Franc Leder-Le-sičjak iz Štebna pod vodstvom Janeza Petjaka. Udeležba žalnih gostov na žalni seji je pokazala, kako so pokojnega dr. Tischlerja cenili. Vrhunski uradniki — sekcijski šef prof. dr. Ludwig Adamovich za zveznega kanclerja, predsednik deželnega sodišča dr. Gerhard An-derluh za pravosodnega ministra, direktor deželnih uradov dr. Ralf Unkart za koroškega deželnega glavarja; celovški župan in poslanec Leopold Guggenberger in poslanec Leo Uster za deželnega svetnika Knafla; svetnik ambasade SFRJ na Dunaju, Besedič, konzul SFRJ Peter Zupančič; tajnik Hrvat-skega kulturnega društva Alfons Kornfeind; predsednik dr. Franci Zwitter in tajnik dipl. inž. Feliks Wieser za ZSO, predsednik SPZ V. Polanšek, Beno Zupančič in Jože Hartman za SZDL, Bojan Lubej za skupščino SRS, Andrej Ujčič za
IS SRS; mariborski škof dr. Vekoslav Grmič, prelat Aleš Zechner, stolna kanonika dr. Ivan Merlak in Rafko Lešnik; deželni svetovalec dr. Drago Štoka, Marjan Terpin in dr. Drago Legiša za Slovensko skupnost v Italiji, Košuta, Izidor Predan in Vojko Colja za SKGZ.
V	kratkem, a široko zasnovanem govoru je predsednik NSKS dr. Matevž Grilc orisal politični lik pokojnega. Tajnik mag. Filip Warasch pa je prebral imena osebnosti, ki so brzojavile sožalje (glej str. 4/5). Predsednika SPZ v letih 1936 do 1946 se je spomnil tudi predsednik idejne naslednice KKZ Lovro Kašelj.
V	Slomškovem domu v Celovcu pa je v soboto in nedeljo dr. Joško Tischler ležal na mrtvaškem odru. Prvo mašo je daroval prelat Aleš Zechner, pokojnikov sošolec, prepevali so selski pevci pod vodstvom Mire Oraže.
Ves čas je bil pokojni dr. Tischler obdan od častne straže njegovih bivših učencev. Nekateri od njih so medtem že profesorji na njegovi Slovenski gimnaziji, zopet drugi pa se, opremljeni s solidnim znanjem, posredovanim v Slovenski gimnaziji uveljavljajo v drugih poklicih. Seme je porodilo obilen sad.
PREDSEDNIK KKZ LOVRO KAŠELJ NA ŽALNI SEJI:
Hvaležnost za idealizem
Naša prosvetna organizacija, Krščanska kulturna zveza, se z žalostjo in hvaležnostjo poslavlja od dr. Joška Tischlerja, saj je bil njen soustanovitelj, prijatelj in mentor.
Od vsega začetka svojega aktivnega narodnopolitičnega udejstvovanja se je zavedal, da narodnostna politika v zamejski skupnosti more biti uspešna le v tesni vzajemnosti s kulturno dejavnostjo. Zatorej je ustrezalo njegovemu pojmovanju o voditeljstvu v narodni skupnosti koroških Slovencev, ko je bil izvoljen za prvega predsednika Slovenske prosvetne zveze, ki je po razpustu političnih strank v avtoritarni Avstriji morala hkrati zastopati politične in kulturne interese koroških Slovencev. Tudi v docela spremenjenih okoliščinah po končani vojni je veljala njegova največja skrb kulturnemu področju narodovega preporoda.
Kot po njegovi lastni izjavi idejna naslednica nekdanje Slovenske prosvetne zveze se Krščanska kulturna zveza zaveda svojega posebnega odnosa do pokojnika in dolžne hvaležnosti za vse, kar je iz nesebičnega idealizma storil za ohranitev naših kulturnih vrednot in zlasti za rešitev ugleda in veljave slovenskega jezika na ozemlju naših najstarejših književnih spomenikov z neutrudnim prizadevanjem za pravično dvojezičnost v osnovni šoli in za slovensko srednjo šolo.
Ime dr. Joško Tischler bo v seznamu zaslužnih kulturnih delavcev in voditeljev koroških Slovencev za vso bodočnost zapisano med največjimi in najodličnejšimi ter nam bo hkrati opomin k delu za narod v njegovem duhu. Slava mu in trajen spomin!