38      Spomini na borbo za jezikovno ravniopravnost na Štajerskem.
Spomini na borbo za jezikovno ravnopravnost na Štajerskem,
Dr. Juro Hraiovec.
Boj so bili začeli na Spodnjem Štajerskem pred menoj že drugi, posebno od leta 1877. dalje pokojni celjski odvetnik dr. Josip S e r n e C, ki mu je bilo načelo, da je za slovenske stranke uradoval brez izjeme samo slovensko, za nje vlagal pri vseh uradih v slovenskih pokrajinah samo v slovenskem^ jeziku vse prošnje, tožbe, pritožbe, tudi na višja oblastva v Gradcu in najvišja na Dunaju.
Bik je tu moja prva šola; on mi je bil vzgled.
Posebno v času, odkar se je 1. 1904. ustanovilo društvo slovenskih odvetnikov in večinoma pod njegovo firmo so šle na predstojnike okrajnih sodišč, na predsedništvi okrožnih sodišč v, Celju in Mariboru, na justično ministrstvo neštevilne pritožbe, našim slovenskim poslancem pošiljali so se o vsaki važnejši priliki podatki za interpelacije zaradi zapostavljanja našega jezika in naših uradnikov.
Pri okrajnih sodiščih na Spodnjem Štajerskem razen malih izjem — 3, k večjemu 4. kjer so še bili slovenski predstojniki — uiradovalo se je nemško. Edina izjema bila je, kadar je slovenski odvetnik vložil civilno slovensko tožbo; v takih primerih se je navadno izdala slovenska sodba.
Spomini na borbo za jezi'ko\TiO ravnopTavnost na Štajerskem.      39
Dosledmoi so pač slovenski odvetniiki vlagali slovenske prošnje, tožbe in pritožbe, dosledno so delali slovenski notarji, katerih pa je bilo vedno manj — vsako na novo razpisano mesto bilo je že obljubljeno prošnjiku izrazito nemškega mišljenja — slovenske zapisnike o zapuščinskih razpravah in slovenske pogodbe ter so se sl6venski sklepi v zemljiškoknjižnih stvareh redno vpisovali v istem jeziku v zemljiško knjigo.
To je pa bilo tudi vse.
Izmied mnogih primerov zapostavljanja naj jih navedem nekaj, ki se zdijo danes že neverjetni.
Leta 1904. je okrajno sodišče v kraju, v katerem prebivajo razen neznatne peščice Nemcev sami Slovenci, odklonilo predlog za vknjižbo zastavne pravice samo iz raž;loga, ker je bila dotična občina imenovana v slovenkem jeziku (Slivnica - Schleinitz). Vendar je okrožno sodišče v tem primeru rekur-zu ugodilo, dotični odlok predrugačilo in vknjižbo dovolilo, ker je moralo prvemu sodniku biti znano, da je Slivnica slovensko ime za nemški »Schleinitz«, da drugega kraja »Slivnica« v tem okraju ni, da je to tudi očitno po oficialnem krajevnem seznamu, kjer se to slovensko ime nahaja, in da se je stranka, ako je v slovenskem predlogu namesto oficialnega nemškega imena navedla pravilno slovensko ime občine »Slivnica«, poslužila dovolj točne označbe, tako da po zakonu zavrnitev predloga ni bila utemeljena.
Ko so sodišča začela pošiljati županstvom namesto slovenskih aU vsaj dvojezičnih vprašalnih pol samo nemške tiskovine, sploh slovenskim občinam dopisovati v nemškem jeziku, so vsled našega poduka zavedni župani vračali take ti-sikovine in dopise. Seve je politična oblast, do katere so se sodišča obrnila za odpomoč, takoj pod kaznijo županstvom naročila, da se nemški dopisi morajo sprejemati, ker je nemščina v deželi navaden jezik.
Nemški dopis" so se tedaj moraU sprejemati, pa so biU od županstev poslani namestništvu v Gradcu v svrho prevoda na slovenski jezik; zaeno se je dotično sodišče obvestilo, da bo županstvo na poslani nemški dopis odgovorilo, ko pride prevod od namestništva.
40      Spomini na boifco za jezikovno ravnopiravnost na Štajerskem.
Da so se taki župani zamerili na vse strani, je jasno; pa večkrat je pomagalo in so odslej prihajali spet slovenski dbpisi ali vsaj dvojezične vprašalne pole.
Dvakrat sem zastopal naše jezikovne pravice pred državnim sodiščem. Predstojnik dr. Oto Ambrositsch jc zavrnil moj pri mestnem; magistratu v Celju vloženi predlog, ki je bil pisan v slovenskem jeziku, da me naj mestna občina sprejme v domovinsko zvezo, ker je uradni jezik mestnega urada nemški.
S sodbo od 13. oktobra 1902. je državno sodišče na Dunaju ta sklep razveljavilo iz razloga, da je, kakor splošno znano, slovenski jezik tudi v celjski mestni občini navaden in torej izpodbijana odloiba nasprotuje § 19 temeljnega zakona od 21. decembra 1867 št. 142 drž. zak.
Spet nekoliko let pozneje je mestni urad prepovedal obrt-niko^m in trgovcem v Celju rabiti na hišah ali loikalih pribitih ali v zrak molečih napisov bodisi samo v slovenskem, jeziku, bodisi dvojezičnih, marveč da morajo vsi napisi biti v nemškem jeziku. Deželni odbor v Gradcu je seveda vsled pritožbe ta odtok potrdil, a državno sodišče je s sodbo od 16. oktobra 1907. to odločbo razveljavilo, iker je vsakemu Slovencu v Celju na prosto voljo dano, da rabi napis v svojem jeziku, ki je v Celju tudi navaden; drugo stališče bi nasprotovalo temeljnemu zakonu o jezikovni ravnopravnpsti.
Še preden je bila sodba izrečena, je bil žc mestni urad narekoval kazen vsem dotičnim obrtnikom in trgovcem ter je bilo treba še posebn'h pr^ošenj. da se je izvršitev kazni odložila do sodbe državnega sodišča.
Omenil sem že, da se naše delovanje ni samo omejilo na sodna oblastva, marveč obsegalo tudi druga.
Zanimiv, dasi žalosten, je bil tale prime«-':
Stranka iz Ljubljane je vložila na ravnateljstvu državnih železnic v Beljaku, kateremu so bile podrejene tudi razne proge v slovenskih pokrajinah, prošnjo v slovenskem jez'ku. Prošnja se je vrnila z opazko, da je nerazumljiva in da jc tam nemščina službeni jezik.
V takih raz.merah smo Slovenci tukaj živeli; nahajali smo se v večnem boju z vsemi oblastvi.
Pred tridesetimi leiti. 41
Ako naš boj premnogokrat ni unel piiaktičnih uspehov, smo si pa le priborili ugled na zgoiraj in pred slovensko javnostjo smo preprečili, da se ni prehitno mogel dograditi nemški most do Adrije in smo morda le tudi pripomogli, da se je, ko je končno prišlo naše ujedinjenje, brez posebnih težav mogla slovenščina kot uradni jezilk prav kmalu udomačiti pri vseh naših oblasitvih.
Teh bojev sedaj ni več.
Čaka nas silovenske pravnike pa še mnogo drugega dela in bi bilo le želeti, da bi se mlajši naraščaj novega mnogo-stranskega dela lotil z onim veseljem in z isto dosled'nostjo, s kakršno so se borili slovenski pravniki za naše pravice pod avstrijsko vlado.