—   270   —
0 literarni zapuščini
Josipine Turnogradske Tomanove.
„Kdor angelja pogreša, joka naj z menoj I*
Young.
Spomoile ste doma koristne ,,Xovicea zapuščine Josipine Turnogradske — i to mi je razvezalo potrebne besede sledeče, ki jih, ako ravno s prekanjenim sercom, stavim zato, ker čutim, da sem jih domovini, rojakom, spomina i neizginljivi ljubezni preču-dnega bitja dolžan.
Potekla je ura naj blagejšemu bitja, — ko je Josip in a, naj vrednejša hči domovine, premila i ljube-znjiva moja ženka, zatisnila svoje mile očesa, i shrepe-nela k večnemu viru.
Umerla je — ah, da umerla! Al neamerjoča bo večno živela! — Pila si je neumerjočnost iz vedno lijo-čega toka natvore, iz krasote žemljice, iz veličanstva nebes, iz svita resnice, iz sreče ljubezni in izspoznaoja Boga, — pila si vedno živeče kapljice zarne v svoje čisto, preblago serce, v jasai in bistri svoj um, — i jih je vlila v čudotvorne besede preljube matere svoje.
Gotovo bo slednega Slovana razveselilo v serce, ko bode zaslišal, da Josipi na, ako ravno je bila tak rano od zemlje skipeia, je veliko iz neizmernih zakladov uma i serca zapuitila svojemu narodu. Al koliko višerodnih videj — bogapolnih uzorov, ki se niso izrekli, le v zakritem, žarečem morji njenih občutkov plameii — je vzela seboj v tihi grobi
Morebiti ni bilo kmalo bitja i posebno ne deklice pod solncem, ki bi bila toliko darov od nebes sprejela, serce i um razmerno, vsestrano si tak odgojila, natvoro, človeka, Boga tak razumela, toliko znanstev v vedah i umah si prilastila, — ki bi v vsem tak popolna bila v taki mladosti kot ona, ki je zdaj med nami ni več!
Nad njo so se besede nekega izverstnega spisa-telja do čuda izpolnile, da človek, ki mu genij v serca živi i kipi, se zamore osamljen i ločen od sveta popolno razviti i vse razmere človeške dokončno spoznati«
Dalje i več bi ztpisal, oznaniti rojakom, kak iz-verstno, nenavadno bitje je bila J osi p in a, — al namen teh verstic je le, Slovanom, ki so sledili z radostnim sercem i paznim okom nje spisovanju, i ki se žalostni po nji ozirajo, povedati: kaj i koliko je rajoa spisala, da nje dela ne bodo poginile, temveč vse skerbno so-brane zagledale beli dan, da bi slavile njeno ime od roda do roda, da bi naduševale vnuka za vnukom« i bile na čast i korist velike matere naše!
Ako se jaz tega početja podstopim, vem, da bo* dem le željo nje, ki je bila s celo dušo moja, spolni!, i če tudi nje življenje popisati se prederznem, se to iz tega vzroka zgodi, ker nje duša, svetu čudno zaključena, ee ni nobenemu z vsimi svojimi blagostmi i darovi tak razlivala ko meni« kar nje lastna mati, s ktero ste do zadojega diha skupej živele i vsako osodo zvesto delile« sama poterdi.
I kdo je trenutkov i ur presrečnih, ko se je v premišljevanji i občudovanji natvore, v dosledovanji Večnega, v nebeškem naduševanji nje duša meni zastopno razodevala, ko tekle iz nje so misli visoke i čutki globoki ko rosa na travi bliščeča, ko zvezde na nebu bleskeče, — kdo je bil priča ?!...
I to čem, kolikor je mojemu slabemu peresa i po-mankljivemu izreku mogoče, zapisati, saj «,dašaa — ah
pa ne da se vjeti v besede popolao! — Kolikrat je v tem rajna sama tožila!
Teško tedaj je nje življenje popisati, — al zgoditi pe mora i zgodilo se bode, ker bilo je v resnici ogledalo za slednjega človeka, posebno pa za Vas deklice i žene slovanske, ki ste pozabile svoj rod, ali pa za posvetnem preveč hrepenite.
Životopisu če pa slediti vse, kar je: za občinstvo pisala ali se mu podati zamore, — i tega je veliko več, kakor je do zdaj priobčenega.
Razdeliti se dajo vse dašne nje dela: 1) v povesti; 2) v razne spise, pesmi, prevode; 3) v liste; 4) v napeve i glasbenke.
1.  P o vesti c je nekaj deloma v »Slovenski Bčeli", deloma v dveh bukvah »Zore" natisnjenih i sicer „ue-dolžnost i sila", »Muaa izdajnik", »Slavjanski mučenik", »Zvestoba do smerti", »Svatoboj pušavnik", »Boris", »Rozmanova Lenčica", i „Tverdislavu. Kaki občutki, kake misli v kaki besedi se razlivajo že v teh povesti-csh, kratkih po natisu, al neizmerno polnih duše zlatega
zerna !
Razun teh povestic je spisala rajna se okrog dvajset druzih; ki se niso zagledale belega dne i ki vse so vredne sestrice pred imenovanih. Naj se le nektere zmed njih imenujejo, kakor: „Vilicaa, »Marula", „Svobodo-željna Slavjanka", »Rodoljub", »Sodba Bretislavova", „Spitigujev i udova", »Nikola Zrinji", „Sprava", »Moč vesti" itd. Zraven tega je pa moralo več povestic komaj začetih ostati, kakor jih je tudi več le v načertu aH celo le po imenu, naslovu i predmetu zaznamovanih.
—  Namenila je rajna spisati »Ogledalo človeškega serca" v povestih, in ž njimi zajeti kreposti i zlobosti njegove. Zbirala si je za to predmete iz zgodovine, naj ljubše slavjanske, da bi Slovanom živo govorili. Prekrasen namen! — al ni se do konca izpolnil. — Kak žalostno, da moralo je zastati tako serce, ki je toliko v sebi hranilo 1
2.  Pesmi, razni spisi, prevodi.
Pisala je jedno jedino i v resnici ieverstno pesem: „Zmiraj krasna je narava", ki se nahaja v »Slovenski Bčeli". Zapisana, razlita je v njej vsa narava, kakor je živa.    »Zmiraj krasna"! Tak jo zapopade čisto serce
—  duša nebeška!
Med spisi moram naj pervo opomniti sostavka »Metrika proze". Čuditi se mora slednji temu sostavku. Da je rajna spisateljica tak metriško pisala ko malokdo drug, priča vsaka verstica njenih povestic. Da je pa lastnost, metriško pisati, ki je z doslednostjo misel osko zvezana i mora biti duhu prirojena, tudi v vodilih, pravilih i dokazih, i sicer tako dosledno, premišljeno, umetno i jed-notno izrekla, — to mora človeka prevzeti!
Opomnim še dalje prekrasnih sostavkov: wNa grobu Prešerna", »Grecia — Slava", »O kipih Velesovskih", »Hoja iz Predvora na Turn", »Pusti grad", »Jesen", .»Donava (o poroki cesarjevi)" itd. — Tudi v tej versti je komaj začeto delo, jedna tragedia: ;,Vilica" — ki bi bila, kolikor se iz začetka viditi zamore, izverstna bila; predmet je tisti ke v zgorej imenovani povesti.
Omeniti je še prevod ilirske novele: »Nepoznani dvobojnik".    (Konec sledi.)
—   271    —
—   274    —
O literarni zapuščini
Josipine Turnogradske Tomanove.
([Konec.)
3,  Listi. Resnično je, kar pravi modri Goethe, da je marsikteri, ki ga še po imena ne poznamo, v svojih listih več izverstnega pisal, ko daiječ sloveči pisatelji, — i to se bi bilo nad Josipino, ko bi ne bila nič dragega ko same liste pisala, dostojno spolnilo. I če omislim, da ona ni ne verstice i besedice nepremišljeno pisala, da je wsvojim" prijatlom in prijatlicam na blizu i daiječ v tuje kraje o vsih razmerah človeških i o naj višjih videjah, o Boga, svobodi, ljubezni, domovini, zgodovini narodov, natvori, vedah i umah dopisovala, i da se je tacih listov število na več sto naraslo, tak lahko sledni previdi, koliko medu, zlata, biserov i žlahnih zern iz nje dušnih zakladov v tih pismih leži.
Skerbel bodem, da, kar je listov v moji roci, jih dobim i naberem iz njih nebeško blago.
4.  Nape vi i glasbenke. Bila je rajna preiz-verstna sviraljka na glasoviru. Razlivala je v čarovne glase svoje čatke i misli, ker v glasa se duša bolj da izreči kakor v besedi, — al malo, premalo od tega je zapisala.
Mili ^Občutki" so zadosti znani — al ne tako „Tri rožice" i „Napitnicaa, vse izverstne pesmi! — Ne morem i ne smem zamolčati, da je tuli vedno od spevoigre: ^Certomir i Bogomila" govorila i tudi že več pesem iz nje prepevala, ki so se pa le v spominu i glasa njenih ohranile i niso zapisane« Posebno izversten je samospev Certomira, ko svojim vojakom, preden z njimi udari na vraga, napije „na Slavo i dom", i za tem doneči kor serčnih vojakov. Neizrečeno mil i pomemben je dalje samospev ribiča, ki jutro po bitvi zgubljeni veslja tužeu
po bohinskeui jezeru i poje:
„Plavaj , plavaj prosta ribica , Vjela boš se v mrežico itd.
„Glasbenk" ([kakor jih je sama imenovala) je tudi žalibože! nekaj pošamelo za večno, — ostale so le sledeče zapisane: „Rodoljubice" (okrogle), ^Spominčice" (okrogle), „Zoranka" (polka) i ?;lVlilotinkea (gorenske), vse prekrasne, mile i izvirne!
To so dušne dela Josipine  Turnogradske.  — Zadosti — gotovo veliko jih je,  ker ona  je bila pri vsem tem, da je spisovala i se vedno učila, najzvestejša hčer, naj boljša sestrica,  naj  skerbnejša i  ljubejša  ženica — i v vsakem obziru gospodinja izverstna.
Pa zapustila me je duša moje duše, iskra mojega serca, — i naloga ostala mi je teška, al jedina ljuba i sveta: nje spomin, ki si ga sama je stavila živa, ohraniti dostojno i vredno!
Bodem tedaj vse dela, ki jih je zapustila, skerbno sobral, jih s svojo naj boljo previdnostjo vverstil in jih natisa, kakor hitro mi opravila mojega poklica pripuste, z njeno podobo izročil. Pa to vse če dobro premišljeno in ne prenagljeno biti, ker bi krivda bila velika do rajne i njenega duha, ako bi nje dušne dela ne prišle v vredni obliki na dan.
Preden sklenem, naj Vam še, predragi Slovani, ko sem Vam oznanil, kaj da je bila i kaj da je pisala Josipina Tarnogradska, i ki se morebiti čadite, da je bila ona tako molčeča, povem, da je molčala, ker je bila pri svoji nenavadni popolnosti neizrečeno ponižna — i je zmiraj le po tihem dalje hrepenela.
Stala je rožica rajna v spomladi — izcvetena prekrasno, mirisno duhteča, radost prečudno krog sebe zlivajo —, i pride vihar nenadjan, strašan, — odterga ji berst neizrašen še, — pritisne neusmiljeno bolj i zlomi tudi rožico milo —: prazno i mertvo je mesto, kjer bila je „jedinica ona"! —                            Dr. Lovro Toman.