¦o                                                                                                                                                                                                                             c>
Štev. 8.             V Ljubljani, l.velikega srpana 1913.            Leto XIV.
Kosovka devojka.
Srbska narodna pesern.
Se napoti Kosovka devojka,                    Zopet srce zaigra junaku,
se napoti rano u nedeljo,                       ino Pavel Orlovič govori:
u nedeljo pred žarečim solncem,             »Sestra draga, Kosovka devojka!
pa zasuče bele si rokave,                       Kaj se ti je žalega zgodilo,
jih zasuče do komolcev belih;                da junake po krvi prevračaš ?
na ramenu nese ročki zlati,                    Koga iščeš na bojišču, mlada ?
kojih ena studene vodice,                       AV po rodu brata al' bratranca,
druga vina črnega je polna.                   aV po grehu starega rodnika ?" Ona ide na Kosovo ravno,
pa sprehaja po bojišcu mlada,                Progovarja Kosovka devojka:
po bojišču slavnega se kneza                  -Dra0' brate> u Junak neznani!
ter junake po krui prevrača;                  Jaz od sv0Jih nik<>gar ne iščem,
kteri vidj se junak ji živ še,                   ne P° rodu brata> m bratranca,
s hladno ona ga umiva vodo,                 ne P° 9rehu ^tarega rodnika.
vliva vina črnega mu v usta                   Je li znan0 t(' Junak neznani,
in pa z belim kruhom ga zalaga.           MaJ knez Lazar Je obhajal vojsko
krog prekrasne Samodreže cerkve ?
Sreča dobra jo dovede tudi                    Vsa se srbska obhajala vojska,
do junaka Pavla Orloviča,                      trije bojni vojvode naposled:
ki bil knezu mlad zastavonoša,               eden bil ti Miloš je vojvoda,
tudi njega živega še najde:                    drugi bil ti je Kosančič Ivan,
Desna mu /e roka odsekana                   tretji bil pa je Toplica Milan.
ino leva noga do kolena,                        Jaz sem ravno tam pri vratih stala,
vitka so mu rebra izlomljena,                ko je mimo šel vojvoda Miloš.
da se pljuča vidijo mu bela;                  Bil junak je krasen na tem svetu,
vzdigne brzo ga iz tnnoge krvce,            sablja vlekla se mu je po tlaku,
pak uiniva s hladno ga vodico,              svilen kalpak, okovano perje,
vliva vina črnega mu v usta                   na junaku pisana haljina,
ino z belim hruhom ga zalaga.              okrog vrata pak iz svile robec;
8
__^,    170   ,+—
on ozrl se je in me pogledal,                 Bil junak je krasen na tem svetu;
je odloiil pisano haljino,                       sablja vlekla se mu je po tlaku,
je odložil jo, pa tneni dal jo:                svilen kalpak, okovano perje,
,N&, devojka, pisano haljino,                  na junaku pisana haljina,
pa spominjaj se po tej haljini               okrog vrata pah iz svile robec
mene še in mojega imena!                    in na roki od zlata zapestnik.
Glej, jaz pojdem, da poginem, duša,        On ozrl se je in me pogledal,
tam, kjer tabor svetlega je kneza;          z roke snel si zlati je zapestnik,
moli Boga, draga duša moja,                 z rohe snel si, pa ga meni dal je:
da se zdrao iz tabora ti vrnem,              ,NS, devojka, od zlata zapestnik,
a i tebe dobra sreča najde;                   pa spominjaj po zapestniku se
dal te bodem Milanu za zeno,                mene še in mojega imena!
Milanu mi v Bogu pobratimu,                Glej, jaz pojdem, da poginem, duša,
ki z menoj se pri Bogu velikem             ?am, kjer tabor svetlega je kneza;
in Ivanu svetem je pobratil;                  moli Boga, moja duša draga,
jaz boin  tebi družbanj pri poroki.i        da se zdrav iz tabora ti vrnem,
Za njim šel ti je Kosančič Ivan.             tebe, duša, dobra sreča najde;
Bil junak je krasen na tem svetu;          vzeti hočem te za zuesto zeno.1 —
sablja vlekla se mu je po tlaku,             In odšli so vsi uojuode bojni.
svilen kalpak, okovano perje,                  Mjih jaz danes na bojišču iščem."
na junaku pisana haljina,
okrog vrata pak iz svile robec                AF ji Pavel Orlovič odvrne:
in na roki prstan mu pozlačen.              »Sestra draga, Kosovka devojka !
On ozrl se je in me pogledal,                 Vidiš, duša, ona hopja bojna,
z roke snel je prstan pozlačeni,              kjer najvišja so in najgostejša ?
z roke snel ga, pa ga meni dal je:        Tam iztekla je junakom krvca,
,Nd, devojka, prstan pozlačeni,               segla dobrim konjem do stremena,
pa po mojem prstanu spominjaj             do stremena ino do usnjine,
mene se in mojega imena!                    a junakom gor do svilnih pasov,        ,
Glej, jaz pojdem, da poginem, duša,        tam so vsi ti trije smrt storili;
tam, kjer tabor svetlega je kneza;          ti pa vrni se na dvorec beli,
moli Boga, moja duša draga,                 ne krvavi krila, ni rokavov."
da se zdrav iz tabora ti vrnem,
a i tebe dobra sreča najde;                    Ko devojka sliši te besede,
dal te bodem Milanu za ieno,                solze belo oblijo ji lice,
Milanu mi v Bogu pobratimu,                ona vrne se na dvorec beli,
ki z menoj se pri Bogu velikem             pak iz grla belega ti vpije:
in Ivanu svetem je pobratil;                   nJoj mi! Kako tepe me usoda!
jaz bom tebi družbanj pri poroki.'          JDa, sirota, za bor zelen primem,
Za njim šel ti je Toplica Milan.             i on zelen bi se mi posušil."
J. Poljanec