Dr. Ivan Ev. Krek: Socijalni pomenki. 635 tem ložje navadilo, ker so bile umerjene po domačih melodijah. Z vsako pesmijo je označil pesnik tudi obče znani napev, po katerem naj se poje, in kmalu, ko je izšla, so jo že prepevali delavci, rokodelski vajenci in sploh do mala vse ljudstvo. Njegov „Stari capin" — „Le vieux vagabond" — slove: V jarku ob cesti bo zadnje dejanje, starec umiram in slab in bolan. Kažejo name: poglejte, pijan je. Dobro! noben ne bo zame solzan. Nekaj nad mano oči jih zavija, drugi kak sold mi zažene v obraz. Pojte! da se ne shladi vam gostija. Stari capin! se ne brigam za vas. Starost ga je, porekč, umorila. Glada tako ne umira nikdo. Mislil sem, da mi bolnica sladila v smrti bo urico zadnjo grenko. Vsa zavetišča so polna trpinov, revnih se vedno število množi. Cesta edina je mati capinov. Stari capin! Kjer si rojen, umri! Uka pri mojstrih iskal sem v mladosti: „Dajte, učite me, da bom kaj znal." „Malo zaslužka je, dela ni dosti; pojdi beračit", me vsak je pognal. Vi bogatini, ki „delaj!" ste vpili, vaših gostij kako kost sem bil vjel; spaval na vaši sem slami po sili, stari capin! vas ne bodem več klel. Lahko bi kradel, ko ni bilo jesti, rajše pa prosil sem dobrih ljudi. Vtrgal sem pač kako sadje ob cesti, ko se smijalo je v trudne oči. Dvajsetkrat so me zato uteknili v kralja imenu v temnice hram. Last so edino tako mi vgrabili. Stari capin! saj le solnce imam! Ima-li revež še kje domovino? Kaj mi mar slava, vaš ponos razvpit? Žito ne briga me vaše in vino. Pojte se s svojimi zbori solit! Mesta z orožjem je tujec odpiral; in ko pohotno se v njih je mastil, jokal kot nor sem, v solzah sem umiral. Stari capin! pa me on je redil! Ali me niste zatreti hoteli kakor mrčes, ki se vniči z nogo ? Pa bi me bili učiti imeli; delal bi bil in vam služil zvesto. Ko bi bil videl kaj vigredi zlate ko bi pihljal bil mi vetrič bolj blag, pa bi bil ljubil vse kakor brate. Stari capin! sem vam v smrti so vrag! Značilna je tudi Berangerova alegorija „Golob in krokar po vesoljnem potopu" — „La colombe et le corbeau du deluge". Krokar: Golobček, kam, na ktero stran? Golob: Letim, da Noe verni moj. * izvč, da je potop končan. Povabim, krokar, te seboj. Krokar: Ne grem; zdaj voda vre z gora, obeta meni srečnih dni; človeške vidim tam kosti . . . In črni tič se skrohota. Golob: Ponesi v barko upanje, da vmika zemlja se vodam. Zahvaliva očaka tam, moj krokar, mož nas rešil je. Krokar: Seveda rad nas on ima; pohrusta sčasom vse nas vprek; le želi mu še dober tek . . . In črni tič se skrohota Golob: Nad svetom človek je gospod; sam Bog mu to oblast je dal. Krokar: Ne vem. Če bil gospod bi tod, bi se natore svet ga bal. A brezno mu nasprot zija, in borni čolnič mu vtopi; potopa zrem povsod sledi. . . In črni tič se skrohota. Golob: Družina ena še živi; vode stek6 se v ocean; z nebes žari se mir krasan, in novi svet se nam rodi. Krokar: Ne bo kaj prida iz sveta, če človek dedič tod bo krog. Za svet naj mene vpraša Bog ... In črni tič se shrohota. 636 Dr. Ivan Rv. Krek Golob: Obupa prerok si zlovest, režiš se zlu, ki slutiš je. Da vtolil eno bi bolest, jaz dal bi glas in perje vse. Ti kolneš! Zase vsak pojva! Ljubezni sami jaz živim. Krokar: Živeti češ za prazen dim ? In črni tič se skrohota. Golob: Zlodej, ki zlivaš žolč grdo, k nesrečnim smrtnikom letim; ponesem vejo olj kino, jih ž njo vtolažim, z veselim. Krokar: Golob, ti sam in vejica prav kmalu bosta pekla se. Hudičev dvojčic človek je. In črni tič se skrohota. Izredka se dobi tak izraz divjega obupa, kakor ga je naslikal pesnik v tej pesmi. Na nižje, zatirano ljudstvo je morala silovito vplivati. V pesmi „Les Escargot" šiba v perečem sarkazmu burzoazijo svoje dobe. V prevodu slove ta pesem: Policaj mi je velel: Proč od tod! Stanu grem iskat na kmete. Tu slinasti polž mi prestreže pot, pokaže roge mi napete. Res, čedna gospdda lupinasta, krive se hrbtišča ji slinasta! Postavlja se polž, si misli tako: Fej, ti proletarski nesvestnik; saj nimaš ni strehe nad sabo; jaz, polž, sem pa slaven posestnik! Res, čedna gospdda lupinasta, krive se hrbtišča ji slinasta! Sred svoje sive palače srčan se slinasti polž napihuje, kot kakšen odlikovani meščan, ki z okna se v svet izkazuje. Res, čedna gospdda lupinasta, krive se hrbtišča ji slinasta! Pomanjkanje nič ga ne skrbi, in ne, kdaj bo rok stanarine, če se pa sosedov kaj zboji, zapre se brž v svoje lupine. Res, čedna gospoda lupinasta, krive se hrbtišča ji slinasta! ; Socijalni pomenki. Tak top je, da mu še dolgčas ni. Skrb zase le tare ga v prsih. Iz drugih dela lepo se masti, se plazi po rožah in trsih. Res, čedna gospoda lupinasta, krive se hrbtišča ji slinasta! Najlepše naj tiči se mu oglase, ne gane ga to in ne moti, zagaman še komaj, komaj ve, da je kje kak glas in peroti. Res, čedna gospoda lupinasta, krive se hrbtišča ji slinasta! Hudirja! Tič je ta buržoa. Od pameti malo se vleče. Pač boljša je svoja hiša doma, da druge se lahko ven meče. Res, čedna gospdda lupinasta, krive" se hrbtišča ji slinasta! V dveh zbornicah, čujem, postave dajo njihovi poslanci — veljaki. Poslanec pač morda še per (pair) celo bo. Precej jih vem, ki so prav taki. Res, čedna gospdda lupinasta, krive se hrbtišča ji slinasta! Le plezajmo! Polž nam je zgled! Za njim! To dvigne še mene izgnanca! Za polža volivca se že vzgojim, morda še za polža — poslanca. Res, čedna gospoda lupinasta, krive se hrbtišča ji slinasta! Iz vladarjev se norčuje v nastopni pesmi: Služba mi preroška narekuje, da razkrijem tm6 bodočih dni, da vladarje vrh zemlje kaznuje, v starem svetu jim potop vskipi. Kmalu vali vse preplavijo. Ocean rujove, venkaj sili. »Glejte", kličem. „Sanjaš", pravijo. Bore kralji! Vsi bodo vtonili! Huda kazen za te dobre kneze, ki tak lepe zakone daj6! Sužnih znakov, jarmov težke peze, ljudstvo je brezbrižno vzrok samo. A valovje svojo pot drvi proti njim, ki so tak varni bili; zdaj pa zanje niti barke ni. Bore kralji! Vsi bodo vtonili! Afriški despot, ki bos kraljuje, Kamov črni sin, vode kroti: stari fetiš moj vas že vstrahuje, da dohodek se mi podvoji.