187
Iz zgodb domačih.
(Nekaj iz fraucozke vojske.) Ko so bili zadnjikrat Francozi na Krajnskem, je imel en oddelk na Zagorskih zelnikih ležišče; njihov poveljnik je pa v poštni hiši stanoval. Imel je lepega, velicega psa. — Na tega se je bil Ivančič (vaščin) polakomil, ter ga v bravski hlev zapre. Ko ga poveljnik pogreši, se razserdi, ter naznani, naj psa z lepo izpusti, kdor ga ima zapertega; če ne, bo huda. Za to se Ivančič ne zmeni. Ko pa drugo povelje ojstreje pride, namreč: Naj se pes izpusti, če ne, bom dal vas zapaiiti, se vendar uda, misleč, zavolj mene, Bog obvari, da bi vas pogorela, ter psa izpusti, rekoč: Pojdi, kamor ti je drago. Pes naravnost k duhovnu hiti, kjer je bil že večkrat z gospodom svojim ; vrata najde od-perte in noter smukue; ker je bilo večer, ga ni bil nobeden zapazil. Kmalo pa pride pet vojakov po nekem opravku v farovž, ter se začudijo tu psa najti. Gospod se zago-tovlja, da se je pes sedaj noter priklatil, pa mu ne verjamejo. Zvezanega k poveljniku peljejo. Ta ga pa brez usmiljenja k «merti obsodi. Čez tri dni stoji na tičuici (uekemu klancu   blizo   ceste)   trupa   vojšakov   z duhovnom   v sredi.
188
Ravno mu poveljnik sodbo bere, ko se priderdra po cesti francozk general; berzo da vprašati, kaj ta zbor pomeni. Ko se mu pove, gre sam tje, govori nekaj po nemško z duhovnom, ter ga — oprosti. — 5?Jaz sem bil priča te dogod-be," so mi stari oča djali.                                       Pivčao.