f4f	0/J
„SLOVANSKA KNJIŽNICA" ^^ r
Cena 40 kr.
Snopič 89-90.
Po Jurčič-Kersnikovem romanu
spisal
fpan iovekar.
Tisk. in zal. „Goriška Tiskarna" A. Gabršček. 1899.
Rokovnjači.
JSiarodna ij>ra \/ petih dejanjih s petjem.
Anton Verovšek: Blaž Mozol.
Fraq Go\rekar
F^okovnjači
Tiskaia in založila
Goriška Tiskarna A. Gabršček
V Gorici 1899.
Vse pravice pridržane.
Rokopisno razmnoženje prepovedano.
Osebe:
Dr. Janez Burger, maire, odvetnik in grajščak na Brdu
in Volčjem potoku. Janez Gavrio, sodnik v Kamniku. Rezika, njegova lici.
Gospa Poljakov a, obvdovela pl. Basajeva. Ferdinand pl. Basai, inženir,	|
v	1	V 0 sma
Štefan Poljak, oskrbnik na Kolovcu, f Y e r 11 a z z, tajnik francoskega maršala Marmonta. M u 1 e j, komisar. Blaž Mozol,
Polonica, njegova nečakinja, j na Paleževini. France, hlapec,
Hud mano v a Jera, gostilničarka na Rovih. Ure k Telečnjakar, voznik. M e n c e j, R o j i n a, Plitek, Hude, I n t i li a r, Urša, Beri 6.
Janez Rak, pisar dr. Burgerja, J o š t Vlagar, krčmar,
Tonček O bloški, konjski mešetar, rokovnjači. Boječ, črevljar. Peter Toča, dijak,
kmetje.
rokovnjači.
Tomaž V e 1 i k o 11 j a, Kozobrin, konjederee, Kofendež, B a o e k, B i d e r b a n, Iona, Hišna.
Kmetje, kmetice, trgovci, mešetarji, vojaki, otroci, rokovnjači in njihove ljubice. Dejanje se vrši leta 1810. v Kamniku, v Črnem grabnu, na Kolovcu in v okolici.
Opombe:
Ferdinand pl. Bas a j jo 35 let star. V prvem in zadnjem dejanju je golobrad; nosi se na pol kmetsko, sicer ima umetno brado in vlasuljo. Na vsem plemenitem kretanju se vidi, da je izobraženec.
Gospa Poljakov a, 70 letna, sivolasa dama, elegantne zunanjosti.
Štefan Poljak je 27 iet star, lep mož živahnega temperamenta.	,
Blaž M o z o 1 je 45 let star kmet zanemarjene zunanjosti. Vidi se mu, da mnogo pije.
Tonček O bloški je suh in dolg; nosi z usnjem po-šite hlače in polhovko.
Janez Eak je 00 let star, oblečen je zanikerno go-spodski; hodi prihaljeno in je malo grbav.
Tomaž Velikonja je star 45 let, miren in moški značaj, ki zna imponirati.
Vernazz, star 35 let, je grd in nesimpatičen, v uniformi francoskega uradnika.
PRVO DEJANJE.
Na trgu v Kamniku. — V ozadju lope senj-marjev. Na desni mestna hiša, pred njo sramotni kamen, na katerem stoji — viden od vseh stranij — berač Toma ž. Privezan je na rokah ii\ nogah na steber. Na prsih ima tablico z napisom »Tat«. — Mestni čuvaj s sabljo v roki stopa mogočno pred Tomažem gori in doli ter odganja ljudi, ki se mu preveč približajo. — Na levi gostilna pri Joštu Vlagarju, pred katero stoji par miz. Kmetje in kmetice odhajajo in prihajajo. — Mešetarji. — Proti večeru.
PRVI PRIZOR.
Sojina, Plitek in Urša se ustavijo pred Tomažem ter ga ogledujejo. Pri prvi mizi na levi sede in pijo: Intihar. Hude in Meneej; druga miza v ozadju je prazna.
R o j i 11 a.
To-le je rokovnjač, stara! Kaj staviš?
— G — Urša.
(Se prekriža.) Ježeš in Marija, saj je morda res ! Plitek.
Poglej ga v oči, Urša! Ali ni tak, kakor levi razbojnik na Golgati?
R o j i n a.
Ta-le bi še svojega očeta obesil, ko bi ga postavili za sodnika.
Urša.
Oh, ti grdoba kosmata!
R o j i n a.
Samemu hudiču bi palico posodil, s katero bi potlej hudič kakega svetnika udaril!
Plitek. Gotovo bi ga, ti tat tatinski!
R o j i n a.
No, meni pridi kdaj v pest, ušivec! Jaz ti pokažem, cigan! (Mu žuga z dežnikom.)
Urša.
Ha! (Se mu spači, pokaže jezili iu z rokami »osla«. — Par otrok napravi isto; ljudstvo se smeje.)
Kmetje in Urša prisedejo k pivcem.
I n t i h a r.
(Za prvo mizo.) Na tvoje zdravje, Rojina!
R o j i n a. Pa na tvoje, Jože. (Trčita.)
I n t i h a r. Kakšna je bila današnja kupčija? R o j i n a.
Eh, slaba, presneto slaba. Pa kaj hočemo v teh nemirnih časih!
I n t i h a r.
No, potrpimo! Počasi se zopet vse izboljša. Francozje niso slabi gospodarji, naj reče kdo kar hoče.
Hude.
Tisto je pa že res. Marsikaj so že poboljšali. Da bi le še to rokovnjaško zalego zatrli!
I n t i h a r.
Da, da, to bi bilo za Kranjsko pravi blagoslov
božji.
Urša.
Bog in sveta mamka božja nam pomagaj! (Sklene pobožno roke.)
DRUGI PRIZOR.
Na trg prikoraka trop otrok, ki se igrajo vojake. Pojo:
Mi smo vojaki, korenjaki, kako nas gledajo ljudje! Pa pravijo: To so junaki, ki se nikogar ne boje.
Velike delamo korake, pred nami boben ropota; papirnate so naše čake in puške naše iz lesa.
Ko mi vihtimo britke meče, ni smrti, ne krvavih ran; če teče kri, iz nosa teče, kako je lep vojaški stan !
Ko bomo pa kedaj dorasli, železo bo, kar -/daj je les; ko bodo drugi krave pasli, vojaki bomo mi zares ! *)
(Odkorakajo.)
TRETJI PRIZOR.
Mestni beri6 z bobnarjem. Berič zleze na stol. Množica okoli njega. Polagoma se mu približa mej branjem tudi mestni Suvaj, tako da ostane Tomaž sam.
B e i- * o.
(Kriči lireščeče in maha z roko). »Razglas. Gospod Štefan Poljak, oskrbnik na Kolovcu, na gradu visoko-rodnega gospoda grofa Hohen\varta, poglavar narodne garde, kakor jo je naredila francoska visoka vlada, je ukazal povedati, da dobi tisti, kdor pove ali pokaže, kako bi se na sled prišlo tatinski in razbojniški družbi rokovnjačev, od njega na Kolovcu ali v Kamniku precej 15 kron ali 30 gold., ali v cesarskem avstrijskem srebru ali v francoskih frankih, kakor kdo hoče. (Na konju se prikaže z leve v ozadju 0 bloški Tonček
') Zložil Jožel Stritar, »Pod lipo« str. 57. Uglasbil Viktor Parma.
v dolgih," z usnjem obšitih hlačah in s polhovko na glavi. V rokah ima vrbovo šibo. Mej branjem, ko je odstopil čuvaj, skoči s konja, se približa Tomažu, mu prereže vezi in izgine z njim na desno. Potem zajaha konja in odjezdi na desno.) Kamniški mestni sodnik, gospod Janez Gavrič pa prideva iz svojega še toliko, tudi 15 kron ali 30 gld., v francozkih frankih . . . « He, ali ste razumeli?
Več glasov.
Smo, smo! Živio, gospod Poljak!
B e r i č.
Torej le hitro po rokovnjaoe! Denar je pripravljen ! (Skoči s stola, bobnar zaropoče, oba otideta.)
ČETRTI PRIZOR.
R o j i n a, Urša in drugi.
Plitek. R o j i n a in U r š a.
Kje je tat? — Berača ni!
Roj i n a.
Kar izginil je kakor kafra! (Vsi okoli čuvaja.)
I n t i h a r.
He, čuvaj, ti si kriv!
Čuvaj.
Niti za jedno ped se nisem premaknil od tukaj-le. . . Pred mojimi odprtimi očmi je izginil tat s kamna kakor megla, če posije sobice.
Urša.
(Se prekriža.) Ježeš in Marija, torej je bil res ro-kovnjač! Z opaljeno otroško roko se je naredil nevidnega.
Plitek.
Morda je še med nami, pa ga ne vidimo! Jaz grem, kar grem.
R o j i n a.
Jaz tudi.
Urša.
Kar pojdimo! Ješ, ješ, ješ! (Rojina, Plitek, Urša in še nekateri odidejo, le nekaj pivcev ostane.)
PETI PRIZOR.
Blaž M o z o 1 in prejšnji.
Blaž.
Dober večer! (Prisede za prvo mizo.) Hej, Jošt, vina na mizo, vina, žejen sem, da se kar kadim. (Jošt mu prinese vina.) Tako, tako! Danes sem ga šele dva bokala... Uf, strašno sem žejen. Na vaše zdravje!
(Zvrne čašo.)
Vsi.
Na zdravje! Bog te živi, Blaž! (Pijo.)
Blaž.
No, no, Jošt, ni slaba kapljica tole, ni slaba. Ali si šel sam ponjo? (Pokuša vino, giblje z ustnicami.) Mhm, prav dober okus, prav dober! (Duha.) In lep duh ima, kar je res, je res! No, no, (Zvrne drugo čašo) pa ga
prinesi še pol bokala, da boš imel potem mir pred menoj! (Jošt odide.) Bog te živi, Mencej! Le dajva ga, saj nima kosti! In tale bi bil dober za zadnjo popotnico! He, he, le dajmo ga! (Trčita in pijeta. Jošt se vrne in postavi predenj še polič.) Tako, tako! Menda ga bo za danes dovolj . . . Hm, hm, pa so se hitro razleteli tvoji gostje, Jošt!
J o š t.
Eh, noči se, in saj veš, da ne hodi nihče rad pozno domov. Rokovnjačev se vsak boji!
Blaž.
Eh, jaz se jih pa ne bojim. Pet na vsak prst! Prav nič se jih ne bojim! — Toda kdo pa je ta Poljak, ki razglaša darilo za to, da bi se zajeli rokovnjači ?
Jošt.
I, saj vendar veš! Sodnika Gavriča zet je . . . Lepo Reziko misli v kratkem vzeti za ženo.
Blaž.
A, ta je! Oskrbnik Kolovca! I seveda ga poznam! Glej, dobro bi bilo, če bi se zaslužili tisti goldi-narčki! Oh, potem bi bilo tega-le, Jošt! (Pokaže in pije vino.)
ŠESTI PRIZOR.
Tonček s Tomažem, ki ima drugačno brado in suknjo, prideta in sedeta za drugo mizo, kjer že .sedi dvoje gostov. — Mrak nastaja.
Tonček.
Dober večer, možje!
Vsi.
Bog ga daj!
J o š t.
Pozno prihajata. Tonček!
Tonček.
No, še vedno je zadosti časa, da ti izprazniva cel sod . . . (Blažu.) Kdaj boste pa imeli poroko, Blaž ?
J o š t.
Kaj se Blaž zopet ženi ? Ha, ha, ti stara kost!
Blaž.
Ne bodi neumen! Jaz pa ženil! Mozolkina Po-lonica, moje sestre lici, vzame Nandeta s Paloževine.
<Jošt odide.)
Tonček.
Kdo pa je prav za prav ta vaš Nande, ki je tako neumen, da zate plačuje ?
Blaž.
Kaj me briga! Kupil je od našega soseda vse: liišo, njive, hosto. travnike, še mačko. O, mož ima denar! Sedaj pa bi rad dobil gospodinjo, da bi mu uredila in popravila vse kakor je prav. Vse je namreč še tako, kakor je pustil prejšnji gospodar. I, Nandetu je naša Polonica zelo všeč. Vedno postaja pri nas. Ej, Jošt, Polonica je tako čedna punca, da ji niti sodnikova Rezika ni par! Oh, lepa je, da bi jo ciganje ukradli, če bi vedeli, kje spi! (Pije.)
Tonček.
(Smeje.) Morda vam jo pa ukrade kak rokovnjačT
(JoSt se vnie z vinom.)
Blaž.
(Plane pokoncu.) Kaj, rokovnjač? — Polonico, našo Polonico, mojo Polonico? — Naj le poskusijo! Jaz se ne bojim rokovnjačev, prav nič se jih ne bojim! Presneto, pet na vsak prst . . . (Bazprostre prste.) Pet na vsak prst! Ali razumeš, Tonček? (Sede.) Ampak ti, ti, Rajtguzen, pojdi no sem, — k meni, kaj bi tam sedel in se z menoj tako od daleč razgovarjal ! Sem pojdi, pravim, Obloški Tonček, ljubi moj Rajtguzen, ti konjski lišaj ! Na, pojdi pit, Rajtguzen! (Tončekpride k njegovi mizi.) Suh si pa res kakor kajžarska koza sušca meseca!
Tonček.
(Ki je pil). Suh ? No, tudi ti se ne moreš ravno z mastjo bahati, Mozol! Ali te še ni nihče pretepel, kakor bi bil zaslužil, ko si lepo doto zapil in zabil ? Dokler so pela še tvoja dleta, pili smo ga, da je bilo vse mokro. Zdaj, no, zdaj, ko si vse zapravil, ti pa včasih hodi že bolj grčavo, slišim. Toda dober človek si pa še zmeraj, cla privoščiš kapljo staremu prijatelju!
Blaž.
I seveda ga privoščim, čenča! Na še eno čašo! Le stresni ga; to plača vse Nande. Ha, Jošt, vina na mizo, a ne več te vinske kiselice, ki ni vredna, da bi jo podganam nastavil! (Tonček hoče oditi, ko je spil). Sedi vendar sem, Rajtguzen, kam pa zopet greš! (Tonček se vrne k Tomažu.)
J o š t.
Malo poprej si še vino hvalil, zdaj pa zabavljaš. Sit si, sit, — domov pojdi!
Blaž.
Kaj, podiš me ? Nande pride sem; dogovorila sva se tako. On plača vse. Torej le vina na mizo, en bokal, — ne, dva! Danes je semenj, jutri pojdemo pa rokovnjače lovit, to se pravi: jaz, jaz, Blaž Mozoljih pojdem lovit, ki sem mož za to in ki imam dovolj korajže za to. In dobim jih, to ti rečem. Jošt, jaz jih dobim, če nihče drugi! Ampak sedaj pijmo, pa kaj zapojmo, zapojmo! Ti, Mencej, ti znaš najbolje, daj, za-kroži tisto o vinu in o dobrem kristjanu! No, začni, •drugi bomo peli za teboj!
Mencej.
No, pa zapojmo! (Poje).
Oj zlata vinska kaplja ti, ki nam srce jasni, mladi! ko človek ne bi te imel, kako bi bil kedaj vesel!
Zbor: Za čašo vinea rujnega
pošten kristjan življenje da.
Zakaj si kremžite obraz? veselo pojte kakor jaz ! na mizo padaj vdar na vdar, kadar nas vina greje žar!
Zbor: Za časo vinca rujnega
pošten kristjan življenje da.
Kaj boljšega nam daje svet, kar žijemo na zemlji let? iz trt soku globok požir edin mi je radosti vir. Zbor: Za čašo vinca rujnega
pošten kristjan življenje da.
Zato ko pome pride smrt, na grob vsadite vinskih trt; in kadar trta obrodi pa v grob mi vince prikipi. Zbor: In v grobu hvalil še Boga
za slast bom vinea rujnega.*)
Blaž.
Dobro smo jo rezali! Prav dobro! Ampak Tonček, salament, ali res nočeš k meni prisesti, da rajši sediš pri tistih grdih rokovnjačih?
M e n c e j.
(Bojazljivo.) Kaj jih poznaš?
Blaž.
Eh, ne poznam vseh, a tako dober nos imam, da rokovnjače že pol ure daleč zaduliam.
J o š t.
Pij in ne zabavljaj, Blaž! Spet bi se rad tepel, ali nocoj se pri meni ne boš!
Blaž.
Ti si grd človek, Jošt, da ti povem, če prav imaš dobro vino. Grd človek si, če zmerjaš mene, ki
*) Zložil T. Doksov. Uglasbil Viktor Parma.
sem dober kristjan. Tja, tja-le poglej, tam sedé rokov-njači; če niso vsi, jeden je gotovo, ker meni smrdé, kakor hudiču krst!
M e n c e j.
Jaz grem. (Vstane in gre.)
I n t i h a r.
Jaz grem s teboj. Lahko noč, Blaž! (Vsi kmetje polože denar na mizo in odidejo.)
J o š t.
Lahko noč!
SEDMI PRIZOR.
Blaž, Tonček, Tomaž, Jošt in drugi.
Blaž.
Ha, ha, ha. Kako vse beži pred rokovnjači! To so junaki! Jaz jih pa vzamem tri na vsako roko in se jih upam s starim metliščeni poditi skozi vso kranjsko deželo tja v Lahe. (Vstane in se približa Tončku.) Da, da, in rokovnjaški capinje bi bežali pred menoj, kakor pes, kadar je klobaso ukradel! Tako ti povem, ljubi moj Rajtguzeneek.
Tone.
(Vstane ves razkačen.) Če govoriš z menoj, Blaž, reci mi kakor je prav! Jaz sem Tone, ne pa Rajtguzen!
Blaž.
Ne Rajtguzen? Ho, ho! Beži no, beži! Zakaj bi ti jaz ne rekel Rajtguzen, ki si! Misliš, da res nisem
slišal zakaj se ti tako reče? Po kranjsko se kličeš Obloški Tonček, to je res, zato ker si z O blok in si na sv. Antona dan krščen. Po nemško pa se takim hlačam, kakor jih imaš ti, reče »rajtguzen«. Zato ti pa ljudje pravijo Rajtguzen, da boš vedel, in Rajtguzen si in boš!
Tone.
(Vzdigne bičevnik.) Še enkrat mi reci tako, pa dobiš s tem-le po glavi!
Blaž.
Oho, oho! Zakaj bi ti pa ne smel reči Rajtguzen ?
(Tone plane na Blaža in ga udari.)
J o š t.
Mirujta, mirujta!
Blaž.
Tako, moje vino bi pil, pa se tepel z menoj ?! Jaz te naučim kozjih molitvic, čakaj, ti kobilar, ti sleparski konjski mešetar! (Plane na Toneta.) Na, na, tako-le! (Vrže Toneta ob tla in naglo vstane. Ko vidi Tomaža in druge hiteti na pomoč.) Le pridite sem (Zgrabi stol), da vam zmečkam buče kakor kašo! Slabši ste, kakor psi, ker psi nosijo vsaj svoj kožuh, vi pa nosite ukradene, duše rokovnjaške! (Rokovnjači mečejo nanj vrče, Blaž maha s stolom, dokler ga ne zadene Tonček z bičem na sence. Blaž omahne nezavesten, rokovnjači pa skočijo nanj, Tomaž zavihti nož, da bi ga zabodel, tedaj nastopi Nande.)
OSMI PRIZOR.
Nande in prejšnji.
Kande.
(Dvigne roko z razprtimi prsti.) Upetaj, šmolar! (Vse odskooi.)
T o 111 a ž.
(Skrije naglo nož, brada mu odpade.) Mojster Groga, nikar ne zameri! (Si privezuje brado.)
Nande.
(Pokaže Blaža Joštu in drugemu rokovnjaču.) Nesita ga v hišo! (Blaža odneso.) Ali sem vam tako ukazal? Sredi mesta napravljate poboje in celo kar precej z noži! Ali ste blazni, da ščujete ljudi sami sebi na krvavi sled in brez potrebe, — samo da ustavite zabavljanje klepetavega pijanca? Ali niste slišali, da imate novega sovražnika, ki se je zaklel, da vas vse obesi? Posebno ti. Tomaž Velikonja, ki smo te komaj pred eno uro rešili, vsaj ti bi moral biti pametnejši! Sram te bodi!
T o 111 a ž.
Mojster Groga, žejen sem bil, in glej, ker imam to brado in drugačno obleko, me ne pozna nihče, razun Tončka.
Nande.
V mestu nimate ničesar iskati brez mojega povelja! Gorje vsakomur, kogar še kdaj zalotim! (Rokov-njači hočejo oditi, le Tonček postoji.) Pojdite! Tonček in " Velikonja pa počakaj ta! (Vsi gredo, Tomaž se vrne.)
DEVETI PRIZOR.
Sande, Tomaž in Tonček.
N a n d e.
Tomaž, preobleči se in pojdi precej na Kolovec; tam se ukradi v grajščinske hleve in odpelji tistega konja, katerega prijezdi oskrbnik Poljak danes iz Kamnika! Konja pripelji potlej do Rovske cerkve in ga izroči Tončku! Idi! (Tomaž molče odide.)
DESETI PRIZOR.
N a n d e in Tonček brez Tomaža.
N a n d e.
Prinesel si denar, ki si ga skupil. Pokaži! (Sede za mizo Tončku nasproti.)
Tonček.
(Stoje odpaše širok pas z denarjem in ga položi pred Nandeta na mizo.) To je, kar je!
N a n d e.
(Čudeč se pogleda denar.) A vendar nisi rekel, da je to že vse, kar si skupil ?
Tonček.
(Boječe drgne roko ob koleno.) Vse je, vse!
N a n d e.
(Razpoloži denar in ga naglo prešteje.) Ni vse! — V Višnjigori si odvedel grajščaku tri konje in eno kobilo.
Na Grosupljem si na cesti prodal dva konja. Potlej pod Debelim hribom si zopet dobil tri francoske konje; tako si prignal sem v Kamnik pet glav. Kar si tukaj zanje str žil kjer si jih dal preceno, samo tega je 35 frankov več nego kažeš tu denarja... Kar si prodal po potu, tega ni tukaj. Zakaj poskušaš pritajevati? Kar kdo zasluži, to dobi vselej od mene. Da bi si pa kar sam jemal, tega ne! Ko bi ne bil danes na senjmu videl, da si res naš človek in mož, ki zna, kar hoče, ne vem, kakor bi te zdajle izplačal, ko misliš, da moreš mene goljufati. (Ga gleda ostro. Tonček položi še eno mošnjo pred Nandeta.)
Nande.
(Mu porine mošnjo nazaj in priloži še nekaj.) Tu imaš za zdaj. Več si dobil, kakor si mislil. Če boš pa še kdaj poskušal sam plačevati se, dobiš rokovnjaško plačilo (Mu pokaže pištolo.)
Tonček.
Moj ster Groga, nikdar več!
Nande.
Lakomnost bo tvoja smrt, Tonček, zapomni si to! — Kje je Kolovee, veš.
Tonček.
Da, vem. (Jošt pride.)
Nande.
Jutri ob 11. ponoči čakaj pod Rovsko cerkvijo! Tomaž ti prižene konja; tega zajahaj in prodaj ga
naglo za kolikor moreš, a ne blizu! Dobro pa jahaj, da te ne zaslede! Sedaj pojdi!
Ton e.
Lahko noč! (Odide.)
Jo št.
Lahko noč!
ENAJSTI PRIZOR.
Kan de in J oš t.
N a n d e.
(Joštu.) Daj mi papirja in oglja!
J o š t.
Takoj, takoj, Groga. (Prinese zahtevano.)
N a n d e.
(Nariše na papir konjsko glavo, potem sede in piše.) Gavrič in Poljak razpisujeta beraških 30 frankov na mojo glavo, jaz pa jim hočem pokazati, da moreni razpisati na glavo Poljakovega konja še enkrat toliko in dobiti to glavo še isto noč. (Joštu.) To moraš nabiti še nocoj na Gavričevo hišo! (Mu da list.) Čez nekaj dnij razpišem ravno toliko na Gavričevega psa!
J o š t.
(Čita.) Ha, ha! To bo zopet strahu in jeze! Ha, ha! Izvrstna misel to! (Odide.)
DVANAJSTI PRIZOR.
Nande in Blaž.
Blaž.
(Pride iz. hiše z zavezano glavo.) Hu, hu, kako me bode in trga! (Se drži za glavo.)
Nande.
Prav vam je, strijo! Zakaj pa dražite ljudi!
Blaž.
(Omahne na stol.) Saj jim nisem ničesar hotel!
Nande.
Seveda nič; — zakaj so vas pa pobili na tla ?
Blaž.
Tristo volkov, kadar dobim zopet katerega teh rokovnjačev, ki so me takole zdelali, v pest, živ mi ne odnese glave — to pa rečem — živ ne! Hu — hu! Kako me boli! Zelenega hobada pojdem iskat, če je že za mejo, ali vsaj bezgovega cvetja, ali pa encijana, ali tavžentrožo, da denem kaj na rano, drugače se mi spak še prisadi in morda bi še umrl, če mi udari na možgane! O ti prokleti rokovnjači! A ti jih poznaš!
Nande.
(Prestrašen vstane.) Jaz? — jaz--ne poznam
nikogar!
Blaž.
Lej no, lej ! Pa kaj si govoril ta čas, ko sem padel in so planili na me? No, 110, kako že? (Ugiba.) Tako nekaj čudnega, da so se te vsi ustrašili. To se mi zeli vse nekako v sanjah; potlej pa nič več ne vem, kaj se je zgodilo z menoj... No, no, kako si že dejal? — Oh, reci, reci vender še jedenkrat tisto čudno besedo !
N a n d e.
(Prisiljeno.) Ha, ha! Kakšno besedo ? Ne razumem vas, Blaž. Ali se vam je sanjalo ? Udaril vas je tisti, ki ste mu rekli Rajtguzen.
Blaž.
Da, Rajtguzen je začel, to je res. Pijan je bil; mojega vina se je napil, mrha! A ti si ga zadržal, da me ni še bolj, kaj ne?
N a n d e.
Jaz ne, strijc! Kaj se vam vendar meša! Zopet ste preveč pili!
Blaž.
Meša se mi? Še vedno se mi meša? (Se drži za
glavo.)
N a n d e.
Tistega starega dedca ste s stolom skoraj do smrti pobili!
Blaž.
Tistega kosmatega? Ali sem ga res? Ali sem ga dobro česnil? In kako, vrag, da se tega prav nič
ne spominjam ! Hm, hm! Šentana reč, menda se mi je pa res močno mešalo!
N a n d e.
Zato pa je najbolje, če molčite o tem pretepu! Če gosposka kaj izve, vas še zapro! Francozi so hudi gospodje. Pojdiva sedaj, pozno je že! (Odhaja.)
Blaž.
Francozi so res hudi, ali mene ne bodo živega zapirali, mene že ne, če pride sam Bonapart Na—po— lijon pome! Ne bojim se nikogar! — Samo če sem onega kosmatega cigana res dobro česnil! Ali sem ga, ali ga nisem ? Bog mi pomagaj in sv. izgubljeni sin da bi ga le res bil. Uh ! (Grozi s pestjo in odide za Nandetom.)
Zastor pade.
DRUGO DEJANJE.
Pri črevljarju Bojen. Luč brli na majhni mizici, za katero šiva Boječ. Blaž leži na klopi in spi.
PRVI PRIZOR.
Boječ in Blaž.
Boječ.
Sakramiš! Vse spi, le človek delaj še pozno v noč! Ali! (Zdeha.) Ta večna krparija; prokleto — bolje je beračiti! Za par grošev moram čepeti in vleči dreto cele dneve! Vrag vzemi to življenje! — In ta pijanec
mora seveda svoje škarpe prinesti tudi šele na noč! Po dnevi se mora pretepati po gostilnah, — seveda. Popravlja luč.) Slabo olje sem prilil leščerbi. Skoraj ne vidim več luknje! (Poje.)
Ko krpam čevlje pozno v noč, razmišljam marsikaj, svet kakšen pač je bil nekoč, in kakšen je sedaj; tu mnogo pride mi na um, kar naj drugače bo, premenil rad bi svoj razum, a ni mogoče to.
To meni ni všeč! Na svetu največ le velja ošabni bogatin,
denar ima, — ves svet to zna — kaj revež ti, capin? Ko ženi se, ne praša več, če srečen bosta par, ljubezen je postranska reč. denar je glavna stvar. To meni ni všeč.*)
Da, da, denar je glavna stvar! Jaz pa ga nimam nič, prav nič, In to meni ni všeč. A kje naj ga vzamem ? Če bi vedel koga, da ga ima, šel bi ga okrast. (Premišlja.) Primojiduši, da bi ga šel! Kdo trka?
(Nekdo potrka na vrata, Boječ posluša in vstane s stola.)
DRUGI PRIZOR.
Boječ, Nande (zunaj) in Blaz. Nande. (Zunaj.) Pridi vun !
") Zložil Severin. Uglasbil Viktor Parma.
Boje e.
Kaj pak ! (Stopi k oknu tik vrat.) Kdo si pa ? (Skozi okno se prikaže roka z razprostrtimi prsti, s hrptno stranjo naprej; na mezincu je debel prstan.)
Boječ.
Precej, precej ! (Pogleda plašno spečega Blaža in
odide.)
TRETJI PRIZOR.
Blaž Boječ in Nande zunaj.
Blaž.
(Vstane in posluša.) N a n d e.
(Zunaj.) Jutri ob tem času pojdi k pisarju!
Boječ. Jutri ob tem času? Dobro.
Nande.
Da, ob tej uri ali pa malo kasneje, čakal te bo in ti da nekaj zame. Glej, da te ne bo videl nihče!
Blaž.
(Strmi.) To vendar ni Nande ? Kaj dela tukaj ? Nande.
Mogoče, da pride sam k tebi, čakaj ga do polnoči! Če ne pride, pojdi k njemu na Brdo! Pismo dobiš, katero prinesi na Paleževino, toda ponoči, ne
podnevi. Hodi po dolenji stezi, da te nihče ne vidi T Na levi strani hiše potrkaj na okno, na kateri bodeta stali dve beli trski. Ali si me razumel?
Boječ. Da, razumel! Vse opravim.
N a n d e.
Tu imaš nekaj denarja; več dobiš pozneje. Blaž.
Kaj hodi Nande ponoči okoli tega zanikarnega
Boj ca ? (Gre naglo nazaj in se vleže na klop.)
ČETRTI PRIZOR.
Boječ in Blaž. Boječ.
(Stopi v sobo.) Ali spiš, Blaž ? — Spi! Hoj, Blaž, črevelj je cel, vstani, obuj se in pojdi domov ! Pozno je že. Zaspan sem. Uh ! (Prisiljeno zdeha.)
Blaž.
(Se zlekne, vstane in obuva črevelj.) Pozno praviš ? Dobro sem spal. Veš kaj se mi je sanjalo zdajle tu na tvoji klopi, Boječ?
Boječ.
Eh, to mi poveš drugič. Nocoj sem preveč zaspan, da bi poslušal tvoje neumne sanje; le pojdi v božjem imenu.
Blaž.
Kajpak! Misliš, da se clam jaz kar tako zapoditi iz hiše, kakor zajka iz detelje! Da bi mojih sanj ne poslušal? Moraš jih poslušati! Sapramiš, sicer ti vrat zavijem! Misliš, da ti ga ne morem ?
Boječ.
Zato ker sem ti črevelj zašil, mi boš vrat zavijal ?
Blaž.
Zato dobiš groš, kadar dobim • spet prvega v roko. Ali sedaj poslušaj, kaj se mi je sanjalo! Potem pojdem takoj v slamo.
Boječ.
No, kaj r Povej naglo, zaspan sem !
Blaž.
Sanjalo se mi je, da sem šel v planine. Ko sem prišel v Jermanova vrata,.. . ali veš, kje so Jerina-nova vrata?
Boje c.
No, kako bi tega ne vedel!
Blaž.
Ko sem torej prišel v Jermanova vrata, srečam veliko žensko, ki je bila tanka kakor lopar, prepasana kakor osa in hudih očij, kakor mačeha. Kdo si? jo vprašam. — Kaj misliš, Boječ, kaj mi je odgovorila babnica ?
Boječ.
Saj nisem bil zraven, da bi bil slišal.
Blaž.
Torklja sem, pravi, Torklja, da boš vedel, Blaž,. Torklja . . . Gledam jo na drobno in pravim: I, videl te sicer nisem še nikoli, ali res si taka, kakor govore predice o tebi."Odkod pa hodiš in kaj iščeš tod, Torklja ? — In kaj mi pravi nato, kaj misliš ?
Boječ.
Lahko noč, Blaž, jaz sem zaspan! (Se odpravlja spat.)
Blaž.
Nak, tega ni dejala. Počakaj, da ti povem vse,. Blaž! — Doli sem bila v Radomlji, pravi, in sem se skrila pri črevljarju Bojcu, pravi, zgoraj na izbi, in sem poslušala, pravi, kako je prišel k njemu, — sedaj-le poslušaj! — kako je prišel k njemu... ro - kov — njač!
Boječ.
(Ves prestrašen.) Ka—aj ?
Blaž.
In slišala sem, pravi Torklja, da je rokovnjae-zapoveclal Bojcu: Ti Boječ, na to in to, pa pojdi tja in tja ter reci temu in temu, naj pride na moj dom, na Paleževino, kjer sem ravno sedaj kupil domačijo, pa nihče ne ve, da sem rokovnjač; samo Blaž Mozol ve, ki je moj prijatelj in tudi že v naši družbi.
Boječ.
Ali res? Ti tudi že?
Blaž.
Lej ga, vzemi te Kurent! Zakaj bi pa jaz ne bil, če si še ti! — Nikar me ne glej tako, kakor sam Deklecijan. tisti rimski, ki je svetnike trpinčil in svetnice na ražnju pekel. . . No, prav ko sem hotel Torkljo vprašati, po kaj in h komu te je poslal naš prijatelj rokovnjač, prišel si, nadloga stara, in si me zbudil! Ali me nisi mogel tako dolgo na miru pustiti, da bi bil izvedel še to? — Kam te je pa poslal?
Boječ.
H dr. Burgerjevemu pisarju Raku, na Brdo, da sporoči našemu Grogi, kdaj pridejo Francozi.
Blaž.
(Mu seže v besedo.) Grogi? Kdo pa je Groga? Ali Nande ?
Boječ.
(Presenečen.) Ti ne veš, kdo je Groga ? Ti ... ti nisi torej . . .!
Blaž.
Kdo pravi, da nisem ? ! Kdo govori, da nisem ?!
Boječ.
(Stopi korak nazaj ter ga srepo meri z očmi.) Ti si grilc, privolila v si nas v šremenco pertanat, ti si naju birgav!
Blaž.
(Zmaje z glavo.) Kaj je to nemško ali francozko ali volčje, ta hav — hav — liav?
Boječ.
(Srdit.) Ti si lagal! Ti si naju poslušal! (Seže skrivoma za hrbtom po kriv črevljarski nož. Blaž to opazi, skoči nanj ter ga zgrabi za roko.)
Blaž.
Oho, ne boš ti Blaža z nožem drezal, ne! Spusti nož! ... Ali boš ? . . . ali boš ? (Podere Bojca na tla, kateri prevrne mizo, da ugasne luč. Tema.) Na, ti rokovnjaški pasjedlakec, na ! (Tepe Bojca.) Za nocoj imaš zadosti, vse drugo se zmenimo na Kolovcu! (Odide.)
PETI PRIZOR.
Boječ sam. Boječ.
(Se dvigne.) Na Kolovcu! Izda nas! Moj Bog, kako sem se zagovoril! Blaž ve vse! Kaj naj storim? K Nandetu moram takoj — nemudoma, sicer je izgubljen; Blažu pa moramo zapreti usta, predno mu začne gibati jezik! Da, da, Blaž mora umreti! (Si ogrne suknjo, natakne brado in naglo odide.)
Zastor pade le za toliko časa, da se izvrši sprememba, t. j. da se spravi z odra pohištvo iz I. dela. Kulise za drugi del so postavljene že oh začetku 1. dela dejanja.
Sprememba.
Paleževina. Na desni hiša, v sredi drevo, pod katerim je klopica, na levi gozd. V ozadju kamniške planine. Dani se. Jutranja zarja. V hiši se čuje petje Polonice.
PRVI PRIZOR.
P o 1 o n i c a v hiši. P o 1 o n i c a.
(Poje.)
Zora vstaja,	Kaj me briga
dan se dela,	govorica
ljubček moj!	za menoj!
duša kliče	kadar gledam
ti vesela:	tvoja lica,
Bog s teboj!	ljubček moj!
Ti si meni	Dan odšla vi j a
vse na sveti,	milo zoro
ljubček moj!	nad menoj ;
Najsrečnejša	pridi skoro,
mej dekleti	pridi skoro,
sem s teboj.	ljubček moj!
DRUGI PRIZOR.
Nande in Polonica. Hande.
(Pride z leve k oknu in potrka.) Polonica, Polonica! Ali slišiš ? — Polonica !
Polonica.
(Se pojavi na oknu. Smeje in nežno.) NciiiciGj £ili si ti ? Nande.
Pridi ven, Polonica! Ali si sama?
Polonica.
Sama. Vse še spi. A kaj bi rad tako zgodaj, Nande ?
•) Zložil A. Medved. Uglasbil V. Parma.
Nande.
Govoriti moram takoj s teboj!
Pol on i c a.
Pa pridi notri!
Nande.
Če me ljubiš, pridi ven, Polonica! Notri jaz ne pridem nikdar več. Tvoj strijc Blaž ... — ali povem ti vse tukaj, na vrtu . . . pridi!
Polonica.
Takoj pridem, Nande! (Zapre okno.)
TRETJI PRIZOR.
Na n de sam.
Nande.
Oh, kako jo ljubim, to priprosto cvetko! In vendar! — zla slutnja mi objema srce, da je vse izgubljeno! — Hudobna osoda me preganja že od rojstva ter mi zadaja najhujše udarce prav takrat, ko mislim, da me išče sreča. (Polonica se prikaže na pragu, Nande teče k nji z razprostrtimi rokami.)
ČETRTI PRIZOR.
Nande in Polonica.
Nande.
(Jo objame.) Polonica, moja Polonica!
P o 1 o n i c a.
(Se mu lahko izvije.) Oli, oblečen si, kakor za zimo. Kam si pa namenjen? (Sedeta pod drevo.)
N a n d e.
Ali me res ljubiš, Polonica?
P o 1 o n i c a.
(Se mu nasloni na ramo.) Ljubim. Toda kaj ti je danes ? Vznemirjen si.
N a n d e.
Ko bi me ti ljubila tako. kakor ljubim jaz tebe, dekle moje, bolj od vseh drugih ljudij, šla bi z menoj, kamor bi jaz hotel.
Polonica.
(Skloni glavo.) Pa zakaj bi hodila proč, če ni treba ?
N a n d e.
Ko bi pa bilo treba?
P o 1 o n i c a.
Šla bi! Šla bi, kamor bi hotel!
N a n d e.
Ali res, Polonica? Reci to še enkrat! Bi li šla z menoj zdaj precej ?
P o 1 o n i c a.
Precej pa ne, saj ni treba.
N a n d e.
Dekle moje, ne veš še, kako te ljubim! — Tako, da bi šel zate v smrt, v pekel, kamor greš ti . . .
Ko boš slišala — in še danes boš slišala — kdo sem, takrat misli, kaj sem ti rekel že večkrat: s pota v pogubo pripelješ me samo ti na pošten pot, k sreči. Samo ti, Polonica, če hočeš! Ti si moj angelj varuh, če ima človek angelja varuha; ti me moreš rešiti, nihče drugi, če me ljubiš, če ostaneš moja, naj porečejo ljudje, kar hočejo.
Polonica.
A kaj morejo reči hudega o tebi! Poznam te in vem, da si mi dober, da me imaš rad, da me vzameš za ženo. O Nande, naj govore, kar hočejo, ne verjamem jim ničesar!
Nande.
Da, Polonica, ne veruj jim, prosim te, ne veruj jim! — vsaj vsega ne! Domisli pa se mojih besed in veruj samo to, da te ljubim bolj kakor te more ljubiti še kdo na široki zemlji, in kadar vidim tebe, tačas sem dober človek! (Obriše si solzo.)
Polonica.
Nande, (objame ga in poljubi) ti moj ljubi, ne jokaj, ne — ob, jaz tega ne morem videti. Toda povej mi, kaj ti je, kaj naj storim zate! Vse hočem storiti, vse kar hočeš. S teboj grem — kamor rečeš. A kam si namenjen ?
Naud e.
Proč moram —
takoj.
Polonica.
Moj Bog, proč? — in mene pustiš samo, ko veš, da ne morem preživeti dneva brez tebe? Ne, ne, Nande, ostani, ostani in ne hodi! Kdo te sili?
Nande.
Moram, moram, Polonica! Toda predno pojdem, te moram videti še enkrat — še enkrat! Čuj, jutri ali pojutrajšnjim, ko se zmrači, poglej včasih tja gori v hosto, pod ono sprednjo, staro smreko. Kadar zapaziš tam lcresati iskre, takrat mi pridi nasproti do srede steze. Če pa boš imela pozneje kdaj kaj povedati mi, pojdi ponoči — saj te ni strah — na vrh Slemena; tam kjer stojita dva osamljena, visoko okleščena bora, tam bo napravljena gromada suhljadi. Užgi jo in počakaj! Tistemu smeš povedati vse, ki pride k tebi ter reče prvo besedo »Nande«. Ne boj se ga, četudi bo morda grd! — Nimam lepih ljudij. — Vrniti pa se odslej ne bom mogel semkaj več. Tvoj strijc Blaž me je izdal. Ako me pa še ni, izda me še danes. Lahko bi mu zamašil usta za vselej, ali nočem, sorodnik, strijc je tvoj.
Polonica.
Strijc Blaž te je izdal ? Komu ? Zakaj ? Kaj si storil ?
Nande.
To vse izveš. Samo ne ustraši se in ne veruj ljudem vsega, kar bodo govorili o meni in o mojih ljudeh!
Polonica.
Ah, Nande, kako čuden si danes! Ne morem te razumeti! O kakšnih ljudeh govoriš? Povej mi vse, prosim te!
Nande.
Polonica, če se me ljudje boje, krivi so tega sami, ker so me preganjali, mučili in vrgli na polje kakor divjo zver! In jaz, jaz jim samo povračujem; tepem, bijem, mučim in davim jih, kakor so oni mene! Osveta mora biti moja, maščevati se moram. .. preveč sem trpel!
Polonica.
(Se boječe odmika.) Nande, ne poznam te več. Kako pa govoriš ? Ah, bojim se te skoraj!
Nande.
Ne boj se, dekle! (Jo prime za roko.) Še par tednov potrpi, par mesecev še počakaj, in moja boš zopet, moja boš vsa, za vedno moja.
Polonica.
Da, da, za vedno. In ne loči naju potem nihče več, kaj ne ?
Nande.
Nihče več. V svojo domovino, na zeleno Štajersko te popeljem in tam si ustanoviva svoj raj. (Jo
objame.)
PETI PRIZOR.
Nande, Polonica, Blaž in France.
Blaž.
(Za hišo se čaje tekanje.) Ušel je, vrag! Ni ga več v gnezdu! Prokleti Boječ me je prehitel.
Nande.
(Je naglo vstal, si pomaknil pokrivalo na oči.) Zdaj pa z Bogom, Polonica! Ne zabi, kaj si mi obljubila! Z Bogom, sreča moja! (Brzo odide na levo proti gozdu.)
Blaž.
(Nastopajoč z desne, gleda ves začuden.) Ho, ho! Ali je to, ali ni? Da, da, to je Nande! Nande! — France, France, kje te vrag drži; hitro, hitro sem! Tu je, tu je! (France priteče.) Ali ga vidiš? Tam-le teče! Teciva, teciva za njim! (Odhiti.) Drži ga, ho! ho!
France.
Naj ga ujame in uklene sam, če je res tako močan kakor vedno govori. Jaz se ne mešam.
Polonica.
Kaj mu pa hoče strijc?
France.
Pravi, da je Nande rokovnjač.
Polonica.
Nande — rokovnjač? Moj Bog, saj ni mogoče!
France.
Slišal je, — pravi — da ni Nande, ampak Groga, Groga rokovnjač.
Polonica.
Kdo to pravi?
France.
(Se neumno smeje.) Strijc Blaž. Ho, ho, ho!
Polonica.
Ljubica rokovnjačeva! Gorje mi, gorje mi! (Odide v hišo plakaje.)
Blaž.
(Prisopiha nazaj ves poten, omahne na klop in si briše Celo.) Uf, uf, kakor sam »lintvern« zna teči ta hudič! ušel mi je v gozd in izginil kakor kafra! — Pa kaj meni mar! Ga bodo že iskali in našli biriči ali pa francoski »kusje« ali kdor hoče; glavna reč je, da ga naznanim in dobim tistih 30 kronic!
France.
Ka—aj ? 30 kronic !
Blaž.
Da, ljubček, 30 kronic ali HO goldinarjev avstrijskega srebra. Pojdi z menoj, France, greva takoj v Kamnik h Gavriču; njemu povem vse, kako sem našel tri rokovnjače! Pojdi!
France.
Jaz že ne grem.
Blaž.
Zakaj ne? Stavim, da dobiva 30 kron, katere so na senjmu v Kamniku razklieali; — potlej pojdeva pa pit. Nisi žejen? Jaz sem grozno!
France.
Pil bi že, pil. Ali kaj, ko bi rokovnjaci izvedeli, da sva jih šla midva tožit, strijc ? Kaj pa potlej ?
Blaž.
Ti se jih bojiš? Sram te bodi! Jaz pa nič. — Pojdi z menoj! Za vino je denar gotov, pa ga bova pila še danes kakor Odam in Eva, ko sta pod figovim drevesom sedela in sladko vince iz okrogle buče golcala; mene že po grlu praska. Pojdi!
France.
Ali strijc, kaj ste rekli, da sta Odam in Eva pod figovim drevesom sedela pa vino pila iz buče ? Saj ga nista.
Blaž.
Kdo pravi, da ga nista.
France.
Nista ga ne pila!
Kako da ne? Zato, ko ne!
Blaž. France.
Blaž.
Kaj jima ga ne privoščiš? Nevoščljivec! Odam je vendar tvoj oče in Eva tvoja mati! In moja sta
tudi in še fajmoštrova, če malo čez hrbet nazaj pogledamo, kajpak! Pa jima ne privoščiš buče vina ?
France.
Zato ga nista pila, ker ga je šele Noe iznašel, veste. Jaz dobro vem, da sem takisto slišal vengelj brati. Noe je pa vino iznašel kasneje, ker njega je dosti kasneje mati rodila kot Odama, da boste vedeli, strijc.
Blaž.
Pa vendar ni res! Veš ti to, ko sta Odam in Eva pod figovim drevesom sedela in vino pila, bilo je še pred grehom, predno jih je Bog osuval in v reso ven zapodil, tačas, ko sta bila še v raju. In če se sliši brati in pridigovati, kako grozno dobro jima je bilo v tistem raju, pa da bi buče vina ne bila imela? Imela sta ga, tako ti pravim! Kar pojdi se solit z dobroto, če vina ni za pijačo, in morda niti žganega ne! Kako si moreš misliti dobroto in raj brez vina ?
France.
Saj je menda res tako.
Blaž.
Da, tako in nič drugače. Raja in nebes brez vina ni in ni. Blaž pa hoče imeti že na tem svetu svoj raj z vinom, zato pa hajd v Kamnik po 30 kron! Jošt ima kapljico, France, nebeško kapljico!
France. Pa pojdiva torej!
Blaž.
(Zavriska.) Juh! Le pojdiva!
Zastor pade.
•fpPF
TRETJE DEJANJE.
Pri sodniku Gavricu. — Elegantna soba s tremi vrati. Na levi pisalna miza; na desni okrogla miza s fotelji. Zadej knjižnica. Za pisalno mizo sedi sodnik Gavrič, poleg mize stoji Štefan Poljak. Dr. Burger, star gospod, hodi po sobi s prekrižanimi rokami na hrbtu, seda za hip ter zopet vstaja in hodi.
PRVI PRIZOR.
Gavrič, dr. Burger in Štefan Poljak.
Dr. Burger.
Počasi, prijatelj, počasi! Le nikar tako sangui-nično! Naglica v takih slučajih vedno škoduje.
Poljak.
(Ogorčeno.) Naglica, naglica! Nikar mi ne govorite o naglici, dragi gospod mer! Že par let imamo
to nadlogo, vedno se posvetujemo, pošiljamo peticije na vse strani, toda ne zgodi se proti tem tolovajem nič in nič.
Ga vri č.
Res je, res tako! Rokovnjači se nam že javno rogajo, in narod je izgubil vsako spoštovanje pred našo avtoriteto!
D r. B u r g e r.
(Sede.) Le nikar ne pretiravajte, dragi gospod sodnik! Rokovnjači niso še tako zli, ne; ako jih na miru pustiš, ostanejo navadni tatovi, hudiči pa so, če jih dražiš. To je skušal bodoči vaš gospod zet sam s svojim lepim konjem. Boga zahvalite, gospod Poljak, da ste se tako ceno odkupili.
Poljak.
(Gre k okrogli mizi in sede.) No, če bomo vsi tako mislili, mi omikanci tudi, potem je seveda žalostno. Slecimo srajco in dajmo jim jo!
G a v r i č.
Tudi jaz mislim, da je sedaj skrajni čas. da pogumni možje moramo . . .
D r. B u r g e r.
(Mu seže naglo v besedo.). . . najprej previdni biti! Da, da, draga moja, najprej previdni! Nobenega'večjega koraka ne storim zoper rokovnjače, dokler nam vlada ne da svoje dejanske pomoči z vojaki. Jaz ne ukrenem prej ničesar, ker vem, da ničesar ne opravim ; dosti sem že poročal v Ljubljano, in prav zdaj imam
zopet upanje, da dobimo pomoč od naše francoske vlade.
G a v r i č.
Sami res ne opravimo mnogo!
Poljak.
Toda začeti, začeti je treba! Ali nas ne mora biti sram, da nam pred nosom, pred mestno hišo, vpričo čuvaja otmo svojega tovariša? Ali ni sramota, da nam v posmeh ukradejo najboljšega konja skoraj izpod sedla ? In v odgovor na razpis naših nagrad, razpisujejo nagrade na glave naših psov!
Gavrič.
Ha, ha! Istinito, ti ljudje niso brez dovtipa, in njihov glavar mora biti mož posebne inteligence.
Dr. Burger.
Če pojde vojak na rokovnjače, potem pojde tudi naš kmet za njim! Govori se, da imajo v težko pristopnem gozdu našega mesta, visoko nad izvirom Bistrice, že kar pol vasi lesenih hiš za zimo. Tam imajo tudi ženske seboj. Blizu se ne upa nihče. In potem se pokažejo enkrat posamezno, drugič obstopijo potnike po štirje vkup, drugod je bilo slišati, da jih je kar šestdeset napadlo hišo.
Polja k.
To pač ni verjetno !
Dr. Burger.
Oh, prosim, zakaj bi ne bilo verjetno! Pomislite, da prav za prav ne vemo, kdo vse mej nami
živi in se prišteva k rokovnjačem. Mnogo kmetov,, trgovcev, obrtnikov in delavcev je ponoči v družbi rokovnjačev. In to straši ljudi, in priznavam, mene tudi. Človek se ne boji sovražnika, če ga pozna, če mu more gledati oko v oko; toda v temo, kjer ne vidimo, ali je pred ali za nami, ne gremo radi na boj.
G a v r i č.
Da, res! Tak boj bi bil naravnost blazen !
Dr. B u r g e r.
Zato pa menim: počakajmo in potrpimo morda še nekaj mesecev, če smo morali potrpeti že tako dolgo! Francoska vlada nam hoče pomagati, precej ko uredi najpotrebnejše upravne posle.
Poljak.
(Slabe volje. Vstane.) To je vedno ista pesem: potrpimo, počakajmo! Meni je prav; da bi se le drugi (proti Burgerju), ki imajo večjo odgovornost, ne kesali.
Dr. B u r g e r.
(Užaljen. Vstane.) Jaz na primer, kaj ne V No, ne skrbite! Ženin ste in skoro se poročite. Sladki medeni tedni vas vsaj toliko premotijo, da ne bodete mislili vedno le na rokovnjače. (Poišče svoj klobuk.)
Poljak.
(Mu seže v roko.) Clara pacta — boni amici, gospod mer. Jaz bi se lotil lova energično takoj sam; vi šele čez nekaj tednov s Francozi. Vsak po svoje,, zato vam ne ugovarjam več.
G a v r i č.
(Vstane.) No, 110, radi rokovnjačev se ne spremo, ne!
Poljak.
Gotovo ne, dragi Gavrič! Opozarjam vas pa, gospod doktor, vendarle na to, da je danes zopet predzadnji v mesecu!
Dr. Burger.
In kaj zato?
Poljak.
Vsakega prvega peljejo Francozi svoje blagajne z avstrijskim papirnatim denarjem od Celja mimo nas v Ljubljano. Čudno se mi je zdelo že parkrat, da so ljudje po Črnem grabnu vselej natanko vedeli, kdaj bodo vozili Francozje ta denar tod mimo. Pripovedoval mi je o tem naš poštar. Pazite, gospod mer! Tistim blagajnam se morda nakrat kaj zgodi!
Gavrič.
Eli, ta bi ne bila slaba, če bi jih pobrali roko v njači !
Poljak.
Glede denarja razumejo ti naši vladarji najmanj šale; — zato gorje okraju, če bi se zgodilo blagajnam kaj zlega! Dovolj sitnostij smo že imeli.
D r. B u r g e r.
Tu pač moram v istini kaj storiti, da vsaj zmanjšam svojo odgovornost! Da, da, gospodu Parisu, generalnemu tajniku našega intendanta, spo-
ročim vse ter ga opozorim, naj pazijo vsaj na Črni graben.
Poljak.
Potem si lahko umijemo roke. ako se kaj pri-peti. (Spremlja z Gavričem dr. Burgerja proti vratom.)
DRUGI PRIZOR.
Prejšnji; z leve prideta gospa Po I j ako v a in Rezika.
Dr. Bur ge r.
(Poljakovki.) Milostljiva, gotovo ste name že jako nevoljna, da vam odtezam družbo gospoda sina tako dolgo. Toda prav sedaj le . . .
P o 1 j a k o v k a.
(Stara, elegantna dama, mu seže živahno v besedo.) Oh, prosim, gospod mer, — najprej dolžnost, potem zabava; najprej uradni posli, potem kramljanje.
Poljak.
Moja mamá je pač vajena čakati radi uradnih poslov; njena oba soproga, moj pokojni oče, sin in (smehljaje) bodoči gospod svak . . . sami vestni uradniki ; kaj ne, draga mamá ?
Poljakovka.
Da, da, ljubi Štefan.
Dr. B u r g e r.
Premilostna ste, gospa. Bojim se pa. da se mi liuduje tolikanj bolj presrečna gospodična nevesta, ker sem prišel prav sedaj motit . . .
R e z i k a.
Nikakor, gospod mer! Upam, da ste s svojo konferenco pri kraju ter da medve ne motive vas.
G a v r i č.
(Smejo se.) Da, rokovnjaško vprašanje je rešeno.
Dr. Burger.
Da, da! Dovolite torej, gospa in gospica, da vama še enkrat čestitam na bodoči poroki ter izrekam iznova zlasti vam, gospica Rezika, svoje najiskrenejše čestitke.
Obe.
(Mu ponudita roki, kateri dr. Burger poljubi.) Hvala, hvala !
Dr. Burger.
In sedaj (Poljaku in Gavriou), gospoda, tudi vama : z Bogom!
Polj ak.
Do svidenja, gospod mer! (Mu da roko.)
D r. Burger.
Do svidenja!
G a v r i č.
Spremim vas nekoliko, gospod mer, če dovolite. Na sodišču imam opravka.
Vsi.
Z Bogom! Do svidenja! Klanjam se! (Ga vri č in
Burger odideta.)
TRETJI PRIZOR.
Poljak, Poljakovka in Rezika.
R e z i k a
(Stoji poleg gospe pri okrogli mizi.) Oh, Štefan, zakaj počenjaš to ravno zdaj s temi groznimi rokovnjači?
Poljak.
(Sedi poleg pisalne mize.) Nikar se ne boj, srce moje! To bo vse v kratkem končano! Nekdo pa mora vendar začeti, sicer nam zrastejo preko glave. (Sede na levo k pisalni mizi.)
Poljakovka.
(Sede na desno k mizici.) Da, da, toda ne sili se toli v prvo vrsto! Znano je, da ti najbolj deluješ zoper te tolpe, in po lepakih se čita tvoje ime, javno se razglaša tvoja nagrada za rokovnjaške glave. To je lahkomiselno!
Rezika.
Ah, mamá, kako se bojim ! (Gre k Štefanu.) Vedno hodiš sam okoli! Moj Bog, moj Bog, če se ti kaj pripeti ! (Objame v strahu Štefana.) Lepo te prosim, Štefan, ako me ljubiš, ne vtikaj se več v to reči!
Poljak.
Draga, rad ti to obljubim. Zadnjikrat sem prigovarjal danes dr. Burgerju, odslej ne rečem in ne storim ničesar več.
Poljakovka.
Tako je prav, Štefan! Čemu bi hodil za druge v žrjavico po kostanj! Opozarjal, priganjal, svetoval in sam si storil že dovolj ; ako nočejo, zadeti bodo najbolj sami! — Ženiš se sedaj, skrbeti moraš odslej bolj zase!
Poljak.
(Seže v besedo.) In za svojo ženko. (Pritisne nežno Reziko nase.) Da, da, mama, ubogati vaju hočem, saj sem se že naveličal brezuspešnega posla. Bodi mirna, Rezika, odslej se hočem brigati le za najino poroko.
R e z i k a.
Danes teden bova že svoja, Štefan. (Naivno.) Ali se kaj veseliš, dragec?
Polj a k.
(Vstane, jo objame in poljubi.) Srce moje!
Rezika.
(Gre s Štefanom k Poljakovki.) Kako sem srečna, mama!
Poljakovka.
Bog vaju blagoslovi, otroka! Želim vama vso srečo, kakor sem jo užila jaz nekdaj. Kakor sodim po svojem čutu, zaslužiš jo, Rezika, v obili meri, in prepričana sem, da je bode moj Štefan ravno tako deležen. Mislila sem včasih in molila za to, da bodeta vživala oba moja sina na tem svetu vse, kar jima more sreče podeliti Bog. A eden — Ferdinand — se mi je izgubil — — ah. čisto izgubil. (Si briše solze.)
— i)l —
Ljubezni mu nisem vzela in mu je vzeti ne morem; če je pa mrtev, naj bode vse — kar je želelo materino srce obema — Štefanovo.
R e z i k a.
(Stoje jo objame.) Uboga moja mamá!
Štefan.
(Poklekne pred materjo ter ji poljubi roko.1 Draga mamá!
(Premor.)
Poljak.
(Vstane in si obriše solzo.) Pusti spomine, mamá, in ne vznemirjaj se! — Samo za četrt ure moram še v mesto. Ko se vrnem, se odpeljeva zopet na Kolóvec, mamá!
Poljakovka.
Da, le pojdi, pripravljeno je že vse.
Poljak.
Z Bogom! (Ves razburjen naglo odide.)
ČETRTI PRIZOR.
S e z i k a in Poljakovka.
R e z i k a.
Mama, glejte, niti vi, niti Štefan mi še nista povedala nič o drugem vašem sinu, da ne vem, je-li še živ ali mrtev. Nikar ne bodite hudi, mamá, ako sem vas žalila s tem vprašanjem!
Poljakov k a.
Ne, ne, Rezika, kako morem biti žaljena; toda ta spomin me vselej pretrese, dete moje!
Rezika.
Pustiva torej te žalostne spomine, mamá! Štefan mi že pové vse.
P o 1 j a k o v k a.
Bolje bode, ako ti jaz povem vse. S Štefanom tudi nisva jednakih mislij o tej reči; lahko ga pozneje vprašaš, in potem boš sama sodila.
(Mal premor.)
Polj ako v k a.
Omožena sem bila dvakrat. Prvi moj soprog je bil general pl. Basaj. Rodil se je tu blizu Kamnika, bil je namreč kmetskih starišev sin, doma iz Komenda. Umrl je, ko je bil njegov sin Ferdinand še-le tri leta star; zapustil mi je toliko, da sem brez skrbi živela in sina Ferdinanda lahko dobro vzgajala. Imela sem tudi majhno posestvo na Spodnjem Štajerskem, tam pa sem se seznanila z inženirjem Poljakom, kateri je postal drugi moj soprog. Štefan, sin njegov, je osem let mlajši od svojega polbrata. Poljak je umrl, ko sta bila moja sina že oba čvrsta mladeniča. Ferdinand je bil že inženir in imel službo v Celju. Štefan pa je bil še na Dunaju. To je bilo pred desetimi leti. Ferdinand me je takrat obiskoval večkrat
— in živeli smo dosti zadovoljno. Naenkrat pa se je zgodilo nekaj strašnega, in od tedaj nisem videla svojega Ferdinanda nikdar več.
R e z i k a.
Nikdar več, pravite? Moj Bog, to je grozno! Kaj je bil vzrok?
P o l j a k o v k a.
Ferdinand je bil vedno jako samostojen in svojevoljen mladenič. Tako sem še-le po okoliših zvedela, da se je zaročil s hčerjo nekega nižjega uradnika Rakovca v Celju. Čakala sem cd dne do dne poročila o tej reči, a ni ga bilo. K ar mi prinese Štefan z Dunaja grozno novico, da so Ferdinanda radi tatvine zaprli.
R e z i k a.
Radi tatvine? Je-li mogoče? Kaj se je zgodilo?
P o 1 j a k o v k a.
Dejali so, da je ukral svojemu sobnemu tovarišu, nadporočniku Brnjaču več sto tolarjev. Tudi nadporočnik je pričal proti Ferdinandu. Brez sodbe, ali je kriv ali ne, so ga vtaknili med vojake, in m oral je na Laško, čez tri mesece pa je pobegnil, in lovili so ga povsodi brezuspešno. Od onega časa nisem več čula niti besedice o njem. — Ali naj bo, k ar hoče, ljubim ga še tako, kakor nekdaj ; in ko bi ga še enkrat videla, stisnila bi ga k sebi z vso ljubeznijo.
R e z i k a.
Ljuba mamá, ne izgubite nade, da fe Ferdinand vendar še povrne k nam čist in nedolžen.

Poljakovka.
Ah, da bi se to le kmalu zgodilo, da ne ležem prej v grob s strašno mislijo, da je moj sin zločinec!
PETI PRIZOR.
Hišna. Prejšnji.
Hišna.
Komisar Mulej in neki kmet iščeta gospoda sodnika. Nemudoma morata govoriti ž njim.
Rez i k a.
Papa ni doma; odšel je z gospodom dr. Bur-gerjem. Pa kaj hočeta?
Hišna.
Kmet pravi, da hoče imeti takoj razpisanih 30 kron, ker je našel rokovnjače! — Ah, tu so ! (Odide.)
ŠESTI PRIZOR.
Blaž, Poljak. Mule j in prejšnji.
Mulej.
(Pride z Blažem in Poljakom. Poklonivši se damama:) Mozol, vi ste zasledili kar tri rokovnjače? Govorite!
Blaž.
Da, tri, gospod komisar, tri glavne tiče ... Ali pa dobim precej svojih 30 kron, ako jih povem ? Toda precej, pravim, sicer ne povem ničesar.
Poljak.
Da, Blaž; glej, tu so (vzame iz miznice denar in ga položi pred Blaža na mizo) in takoj ti jih izplačam, samo povej imena!
Blaž.
Rokovnjači so torej: Črevljar Boječ — Janez Rak, pisar našega gospoda mera — glavar vseh ro-kovnjačev pa je Groga, Nande s Paleževine.
M u le j.
(Strmi.) Nande s Paleževine, vaš sosed? Ali ste prav rekli ? Nande, Nande ? !
Blaž.
(Prikima.) Vse vama povem, gospoda. Poglejte samo to-le pismo, katero sem našel na Paleževini, ko sem ga hotel s hlapcem prijeti. Pismo je na našo Po-lonico; — Nande v pismu sam prizna, da je rokovnjač.
(Dá Poljaku pismo.)
Poljak.
(Pogleda pismo, ostrini. Zase:) Moj Bog! — moj Bog! — Ali je mogoče? Ta pisava! Ne, ne, to bi bilo pregrozno! (Se zgradi na stol, vsi mu hité na pomoč.)
Poljakovka in Rezika.
Štefan, dragi, kaj ti je?
Blaž.
(Vzame krone in jih vtakne v žep.) Ha, ha, rokov-njače imamo, rokovnjače — jaz pa 30 kron.
Zastor pade.

— 56 —
ČETRTO DEJANJE.
PriHudmano vi J e r i n a R o v i h. Najpriprostejša kmetska gostilna. Dve mizi in nekaj stolov, ura in peč. Zadej in na levi vrata.
PRVI PRIZOR.
Jera in voznik Ure h Telečnjakar sedita za mizo, na kateri stojita polič vina in kozarec. Jera šiva.
Blaž M o z o 1.
(Že malo vinjen, vstopi, a obstoji začuden in smehljaje mej vrati: potem stopi v sobo, se razkorači ter zavpije.) Hejo, Jera, vina gori! Pa ne tistega jesiha, kakor ga pije ta gostač tvoj, ki je več pri tebi nego na cesti, ta Ureh Telečnjakar! Vina na mizo, tistega starega iz kota; »mi smo baroni, pijemo ga po kroni.« (Sede k [Trku in vrže srebrn tolar na mizo.)
Jera.
(Smejé.) Kje si pa dobil tisto? Zaslužil nisi. Ali si Mozolki platno ukral ter prodal, ali pa si tistega vašega zeta opeharil?
Blaž.
Kaj ukral! Kaj opeharil! Kaj govoriš, baba neumna! Zaslužil sem jih, lahko zaslužil, kakor bi jih za maslo vzel. Vina daj; kaj prašaš in postajaš? (Jera gre na levo.) Oj ti rebro Adamovo, da bi te bil Bog pri
— o/ —
miru pustil! (Vtakne tolar zopet v žep tako, da zarožljajo se drugi tolarji.)
U r e h.
(Porine Blažu svoj polni kozarec.) Dobre volje si, Blaž! (Porogljivo.) Dobre volje, kakor pes, ki pride zdrav iz cerkve!
Blaž.
Kaj ne veš, ko že o psih govoriš, da so pasji dnevi blizu ? V pasjih dneh je pa fletno, in že sedaj je fletno, kaj ne, ko te v noge ne zebe. Pomisli, Ureh, ko bi te v pasjih dnevih zeblo v noge ! (Jera prinese vino in zopet odide.)
Ure h.
Zakuril bi in za pečjo bi ležal, kakor ti, Blaž, kadar nimaš denarja. Mene bi vsaj Mozolka ne lasala!
Blaž.
(Jezen.) Mozolka, kaj Mozolka! Baba ima gobec, da bi deset poyodenj «tešila ! Gobec ima! (Pije, potem natoči iznova.) Kaj zlodeja pa nosiš Mozolko sem ? Taka je res včasih, da bi dejnl, da jo je Bog pozabil postaviti mej egiptovske nadloge! Pa saj ni moja baba, Ureli, kaj češ ? (Ponudi Urhu .svoj kozarec.) Na, pij, Ureh, pa molči o babah ! (l"reh pije in dotoči.) Ko je še tvoja rajnka živela, — Bog jej daj dobro, — dostikrat te je vlekla iz krčme domov! — Takrat nisi tako mirno sedel za mizo, ampak v vrata si gledal kakor Peter Slabavest; in kadar je prišla pote, šel si za njo, kakor ob procesiji sv. Marka za križem: — Bog ji daj dobro r.a onem svetu, — tvoji rajnki!
— 58 — Ureh.
(Razžaljen.) Ne bodi neumen, Blaž; pusti mojo iMarijano, naj v miru počiva. Ti si se tudi ženil pri njej, morda bi bilo bolje zate, ko bi te bila vzela.
Blaž.
Hoho, hoho, jaz ženil pri njej ; kaj pa misliš ? Kaj ne, da bi bil potem vsak dan tako slabo kosil, kakor sv. Anton puščavnik? Kolikokrat si pa ti zobe na solnci grel? Kaj? Tak si bil, ko si šel v nedeljo k maši, kakor lakota in draginja.
Ureh.
(Je nevolje« vstal, da bi odšel.)
Blaž.
Sedi, Ureh, sedi! Kam boš hodil ? Noči se. O-o, čakaj, pojdeva skupaj! Jaz dam še za'jednega! Danes se ne šiva, danes se para! (Porine Urhu svoj kozarec.) »Ta žejne napojit', ta lačne pa zapodit',« ta velja danes.
Ureh.
(Navidezno nerad zopet sede in izpije kupico.) Blaž.
(Kliče.) Jera, še jednega, pa še ne greva! (Jera
pride, si briše roke ob predpasnik in odide zopet po vino. Hkratu vstopi pisar R a k, ki sede k mizi tik vrat tako, da kaži* Blažu hrbet.)
DRUGI PRIZOR.
Rak in prejšnji.
Ureh.
Ti lahko tako govoriš, Mozol! Pri vas imate vsega dosti, in če tudi cele tedne popivaš, kadar imaš kaj okroglega, od hiše te vendar ne bodo podili. In sedaj imaš še dobrega prijatelja, vašega zeta na Paleževini, ta ti tudi kaj privošči. (Hoče piti, a Blaž udari s pestjo po mizi, da se Ureh ustraši in postavi kozarec zopet nazaj.)
Blaž.
Hudič je, pravim, hudič, a ne zet, ne prijatelj ! Rokovnjač je (Rok se zgane in plašno ozre), sam živ rokovnjač; če ga hudič ne vzame, ni za nič več in drug se mora narediti! (Jera se vrne z vinom, potem gre k Raku in mu tudi prinese vina.)
Ureh.
Kaj praviš, rokovnjač? Ti si pijan!
Blaž.
Kaj pijan ? Nič pijan! Trezen, kakor na veliko soboto zjutraj! Veš ti, prijatelj, — Blaž Mozol ni tako, kar si bodi. Čeravno zmerom upijete, da pijem in pijem ; — kdo me je pa še vprašal, kdaj in kako sem žejen; žejen ti pravim! Veš ti, jaz nisem kar tako kakšen nebodigatreba; jaz vse vidim. In ko se je tisti Nande, ta rokovnjač, ženil pri naši Polonici, sem gledal tudi na vse strani, kdo je, odkod je! Saj veš, z bogatimi nevestami je dandanes taka, kakor z zajci,

zmerom manj jih je. In vidiš, Ureh, ga že imam ženina »rokovnjača« ! (Keksi vrže pest tolarjev na mizo, a hitro jih zopet spravi v žep.) To mi je dal kolovški oskrbnik, Poljak, ko sem mu povedal, kje so rokov-njači! 3u kronic!
J e r a.
Jejmine, Blaž, povej no, kdo pa so rokovnjači! Blaž.
Nande s Paleževine . ! .
Jer a.
Kaj ? Nande!
Blaž.
. . . Bojee . . .
Ureh. A, — a, Boječ tudi ?
Blaž.
... in neki pisar, Rak, katerega pa ne poznam. Jer a.
Jej, jej, jej! In koliko denarja so ti dali za to, da si jih povedal?
Blaž.
Še toliko, še 30 kron dobim, ko hudiče polove. Lovit pa jili pojdejo še nocoj.
J e r a.
Še nocoj praviš? Ti nesrečni ljudje!
Ureh.
Kaj pa, Mozol, ko bi bil ti lisici nastavljal, dihurja pa ujel?
Blaž.
Kaj pa, dlaka ti prismojena! Kaj misliš, da je kolovški oskrbnik zato tako kvišku planil, ko sem mu pravil o rokovnjačih, ker ga je ugriznila bolha? Pisal bo precej v Ljubljano, precej — ti pravim ; in vse to bo pisal, kar sem mu bil povedal! Kaj meniš,, hudič, da piše škrijc zastonj ?
Ure h.
Veruj mi, Blaž, če rokovnjači zvedo, da si ti prvi šel bob iz kropa pobirat, pisali ti bodo tudi,, pa ne z gosjim repom, ampak s poleni na tvoj hrbet, da bo črn, in se bodo žive klobase delale po njem.
Blaž.
Ti si taka baba, kakor naš France! Veš, Ureh,. če me bo kak rokovnjač samo od daleč videl, poteče kakor hudič po loju !
(Rak. pomigne Jeri, da hoče plačati. Jera gre k njemu, sprejme-denar, na kar Rak naglo odide.)
TRETJI PRIZOR.
Prejšnji brez Raka.
Ureh.
Da bi le res bilo! Pijmo! Denarja imaš sedaj dosti.
Blaž.
Hvala Bogu, hudiču pa figo! (Pijeta.)
Ureh.
(Že nekoliko pijan.) Veš, Blaž, rad te imam, ker daš rad za vino, toda jedno napako imaš — pa nikar ne zameri, Blaž —: kolneš preveč!
Blaž.
(Začuden.) Kaj praviš, da jaz kolnem ? Jaz ne kolnem ; če pa dam včasih hudiču dobro besedo, je to tudi prav. Ali ne veš, da je dejal že en svetnik, da se mora včasih tudi hudiču dobra beseda dati, ker človek ne ve, kam pride po smrti.
Ureh.
Tega ni rekel noben svetnik.
Blaž.
Kaj ? Tega ni rekel ? Jaz pa pravim, da je rekel. Vidiš, ti ne veš nič, čeprav vsako nedeljo roženkranc moliš in se držiš kakor sam sveti praznik. Čakaj, Ureh, nekaj te bom vprašal. Ali veš, da moramo tudi hudiča ljubiti?
Ureh.
Kdo bo hudiča ljubil! Sovražiti ga moramo, ne pa ljubiti;
Blaž.
Saj sem rekel, da prav nič ne veš. Poslušaj! Hudič je naš sovražnik, sovražnike moramo ljubiti, zato pa moramo sovražnika hudiča tudi ljubiti.
U r e h in J e r a. Hahaha! Dobro!
Blaž.
Čakaj, Jera, sedaj bom pa tebe nekaj vprašal; bom videl, če ti kaj vefi veš.
Jera.
Le prašaj, Blaž! (Sede smeje tik Blaža, ki ji ovije roko okoli pasu.)
Blaž.
Ker si tako zala baba, pa mi povej, zakaj se je izgubljeni sin vrnil k svojemu očetu?
Jera.
Skesal se je svojih grehov.
Blaž.
Kaj pak! — lačen je bil. (Pije.)
U r e h in Jera.
Hahaha!
Blaž.
(Vstane.) No, zdaj pa jedno urežimo! Čakajta no, tisto mojo, ki je najlepša. Aha! (Poje hripavo in ž njim pojeta Urek in Jera:)
Bratci veseli vsi, tralala!
Pesem zapojmo mi, tralala.'
En glašdek al' pa dva, to nam kor^jžo da, tralalala.
(Blaž stoji s kozarcem v roki sredi sobe in se po taktu napol pleše, maje sem ter tja.)
Jer a.
(Sredi pesmi se ozre prestrašena skozi okno na desni ter hiti gledat, kdo prihaja; Ureh hiti za njo. Blaž, ki vsega tega ne zapazi, poje, vedno bolj vesel, sam dalje. Končno po-toloe s peto ob tla in zavriska.) Moj Bog, moj Bog! (Zbeži od okna na levo iz sobe ; za njo steče tudi Ureh.)
ČETRTI PRIZOR.
Blaž in rokovnjač i. Vrata se z ropotom odpro, in v sobo plane tolpa rokovnjačev, na čelu jim Rak. Vsi imajo umetii3 brade in sajaste obraze. V rokah vihte kolce. Blažu pa le kozarec iz roke, zbeži v kot za mizo ter seže v žep po pipec.
Tomaž Velikon j a.
Tožil nas ne bos nikoli več! (Ho5e nanj s kolom.) Blaž (z naraščajočim strahom.)
Proč, hudiči, pasjedlakasti! Proč! Strani! Kdor mi pride blizu, trebuh mu razparam! Proč! Strani! Ureh, Ureh ! (Suva s pipcem okoli sebe in odganja naskaku-joče rokovnjače, ki se mu skušajo približati. Boječ zleze pod mizo, se priplazi Blažu za hrbet ter se mu zaleti pod noge. Blaž pade, nanj planejo Velikonja in drugi, ki ga drže za roke.)
Blaž.
Pusti me, hudič! Satan rokovnjaški!
Boječ.
Včeraj si ti mene, danes bom pa jaz tebe. (Sega po kolec.)
Zastor začne padati.
V e 1 i k o n j a. Udari ga! Da bo vedel rokovnjače tožiti! Blaž.
(Obupano proseč.) Križani Bog! Pustite me! Pustite me!
Boječ.
(Zavihti koleo nad Blaževo glavo.)
Blaž.
Moj Bog! Za pet ran !
(Zastor pade. — Ko se za hip znova dvigne, leži ubiti Blaž sam na odru. Nato pade zastor zopet.)
Sprememba.
V Črnem grabnu. Skalovje v ozadju, na de sni in 1 e v i gozd. Na levi majhna lopa, pred njo mizica z dvema štoroma, zadej na desni plapola ogenj; stara ženska viti na ražnju janjca, okoli ognja sedi več slaho oblečenih možkih In ženskih. Veli konja in Bacek ležita in jesta"; Bider-b a n, K o z o b r i n in Toča kvartajo sede. V ozadju na visoki skali stoji stražnik Kofendež s puško na rami.
PRVI PRIZOR.
V e 1 i k o n j a. (Dvigne čašo.) Na tvoje zdravlje, Nona ! Bacek.
Živela! Pa zapoj nam kaj! Lažje pričakamo večerjo!
K o z o b r i n in Toča. Da, zapoj, zapoj!
N o n a. Fa zapoj m o vsi! (Sede poje.)
Cvetočih deklic prsa bela —, in njih poljubi kakor med, kako bi duša ne drhtela, kako bi glas ne pel nam vnet! Bog svet nam dal v zabavo je, življenje naše pravo je.
Preteklost žalostno, nejasno v grob vsi smo položili jo, — sedanjost ljubimo prekrasno, v razkošju bomo žili jo, — In slast in strast bodočih dni razvnema v žilah naših kri. —
Na ražnju nam diši pečenje in v žepu nam rožlja zlato, --in vino nam sladi življenje, *	budi želja nam sto in sto,
drhte nam žile v pest roke, v objem se krožijo same ; Bog svet nam dal v zabavo je, življenje naše pravo je.*)
DRUGI PRIZOR.
Prejšnji in 0 b 1 o š k i Tonček. K o f e n d e ž. (Sname poŠto z rame.) Kdo volha ?
*) Zložil Ras tisi a v. — Uglasljil V. Parma.
O b 1 o š k i Tonček.
(Za odrom.) Ferlakar! (Pride z desne strani.) Da bi te črni petek, Kofendež ti stari! Ali ti ne dišim že od daleč? Jaz sem te zavohal že pri Kobaleževem kozolcu; tvojemu dolgemu nosu pa menda ne diši dru-zega nego velik kos mesa.
Kofendež.
Kaj boš zabavljal, Tone! Za mesom tudi ti rajši stopiš, nego v cerkev, če je dimnik še tako sajast in črn.
Tonček.
Ali je Groga doma?
Kofendež.
Če mu ne neseš kaj dobrega, kar zopet pojdi, odkoder si prišel! Nocoj ga ni varno dražiti.
Tonček.
Hm, denar ga, mislim, ne bo dražil. (Odide proti ognju.) Dober večer vsem skupaj!
V e 1 i k o n j a in dr u g i.
Bog daj, dober večer! Dolgo te nismo videli.
Tonček.
(Pokaže ovna, ki se peče.) Kozobrin, ali si zopet li tega bekermana pokumal ?
Kozobrin.
Da, jaz. Pa kod si hodil ? Mislil sem že, da te ribe jedo in morski raki.
Toča.
(Pridigarsko.) Komur je usojeno, da bo obešen, tisti ne utone!
Kozobrin.
H ah ali a !
Tonček.
Čakaj, čakaj, ti Peter Toča, ti izgubljeni leme-natar! Misliš, da bom sam visel, kali? Poiščem si družbo in tebe prvega, kadar mi poj de za vrat. Veš, rad te imam, suša ti študirana! (Odide k lopi; rokov -njači se smejejo.)
TRETJI PRIZOR.
Prejšnji in N a n d e.
Tonček.
(Potrka na vrata.)
N a n d o.
(Stopi iz lope.) Kaj hočeš ?
Tonček.
(Seže v žep.) Denar sem prinesel, tistih dvajset tolarjev za kolovškega konja.
N a n d e.
(Vzame denar.) Dobro. Vtržil si jih sedemdeset, pa druge sem tebi pustil. (Hoče oditi.)
Tonček.
Se nekaj. (Izvleče izza telovnika pismo.) To mi je dal v Divači neki človek, ki me je po naše ogovoril. Dejal je, da je zate, mojster Groga.
Nande.
Dobro. (Vzame pismo.) Nocoj nikamor ne liodi! (Tone gre k ognju in sede tik None.) Kdo piše ? (Odpre pismo in sede k mizici.) »3. julija ponoči pridejo francoske ordonance v Št. Ožbolt, kjer prenoče. Ogromne svote peljejo seboj.« — 3. julija? To je danes! Nocoj torej! (Vstane.) Velikonja! (Velikonja skoči od ognja in pride k Nandetu.) Kadar pride gospod Rak, naj pride nemudoma k meni! (Družbi.) Pripravite vse puške in stre-ljivo! Ostanite tihi in mirni ter čakajte mojih ukazov! (Odide.)
Velikonja in drugi.
Da, mojster Groga! (Nekateri začno nositi orožje, puške, meče in nože skupaj.)
ČETRTI PRIZOR.
Prejšnji brez Nandeta. K o z o b r a n. Kaj to pomeni?
Velikonja. Vrag vedi! Pa kaj te briga! Stori, kar je ukazal; on je naš glavar.
Tonček.
(Čisti svojo puško.) Ti, ti, Peter — čakaj no, kmalu bi bil pozabil.
Toča.
Kaj hočeš?
Tonček.
Danes popoldne sem šel mimo Bukovice in sem ugledal tvojega starega na polju. Ustavil sem se in dejal: Dober dan, oče! Kje pa imate svojega gospoda, sina Petra, ki je za gospoda študiral? Haha, da bi bil ti videl starega Prigoltnika, kako je z motiko planil po razoru proti meni! Haha! Črepinjo bi mi razbil, ko bi se ne bil umaknil.
Toča.
Eh, pusti očeta pri miru in mene tudi, smrt konjska! (Jezno mu obrne hrbet in Icvarta dalje.)
Tonček.
E no, ne jezi se, saj ni tako hudo! Kaj morem jaz za to, da si se zagledal v Nono in potem nisi hotel iti v lemenat? Mica iz Pz-aprotnega, ki je jajca nosila v Ljubljano, je pravila, da ni na svetu lepših fantov kot so lemenatarji. Jaz nisem kriv, da nisi hotel biti lep!
T o č a.
Pusti m(f v miru, pravim, griva ti plesniva!
(Odide na desno.)
V eli k on j a.
Miruj vendar, Tone! Ni prav, da Točo dražiš. Ali ne veš, koliko velja pri Grogi?
Tonček.
Velja ali ne velja, to meni nič mari! Vi se ga bojite, ker zna latinski, in ker vam pomaga s tistim
kolomonom ljudi slepariti. Jaz pri svoji konjariji ne potrebujem ne latinskega, ne kolomona, ne šentjan-ževih rož.
N o n a.
Ne govori tako, Tone! Ali ne veš, kako je Peter oni dan točo naredil na Tunjicali, ko ga je stara Pe-regrinka od hiše spodila V
Tonček.
Seveda, ti pa veš pravo, Nona! Peter je k hiši pribežal, ko je toča začela že iti. Peregrinka je sedela za pečjo in ni vedela, kaj se godi zunaj. Ko je moral Peter iz hiše, ji je pa s točo zažugal, in baba je potem res verjela, da jo je on naredil.
R o k o v n j a č i.
Hahaha!
Nona.
Pri Kobaležu je vrgel grintavega cvetja pod mizo, pa so se precej vsi gostje skregali in stepli!
Tonček.
Ker jih je sam tako dolgo podpihoval in liujskal! Mej tem sta pa njegova tovariša Kobaleževo kašto izpraznila!
Nona.
Meni je pa dal glodeževih koreninic —
Tonček.
In vendar te ni maral Bobkov Jurij! Hoho! Prosi ga, naj te napravi s tistim svojim kolomonom mlado in devico!
Roko vil j ači. Hahalia! Dobra je ta! Da, devico! Nona devica!
(Nona odide razžaljena na desno.)
PETI PRIZOR.
Rak in Boječ z leve. Prejšnji. Rak.
(Bojcu.) Počakaj tu, da jaz prej opravim! Kje je? Boječ.
Na tista vrata potrkajte! Ali pa znate potrkati? Rak.
(Osomo.) Če prav ne! (Potrka na vrata lope, Boječ se pozdravi z Velikonjo in z drugimi ter govori z njimi tiho.)
ŠESTI PRIZOR.
Nande in p r e j š n j i. Rak.
Dober večer, gospod Ferdinand.
Nande.
(Stopivši iz lupe.) Težko sem vas pričakoval; zato sem poslal po vas.
Rak.
Bil sem že na potu, ko sem srečal Boj ca.
N a n d e.
Sedite, menda ste trudni! (Oba sedeta za mizico!) Kaj je novega na Kolovcu ?
Rak.
Janeza Raka, brdskega pisarja, ni več na svetu. Nocoj, ko je vstopil v to rokovnjaško trdnjavo, je izginil; ostal pa je pravi stari Rakovec, vaš nekdanji tast »in spe«.
N a n d e.
Vi se norčujete! Povejte, kaj se je zgodilo? Rak.
Blaž Mozol je v Kamniku pri sodniku Gavriču ovadil vas, Bojca in mene. Komaj sem še odnesel pete.
N a n d e.
Prokleti Mozol!
Rak.
Da, da, to je gotovo, kajti sedaj je že v peklu in se mej hudiči pretepa in prepira.
N a n d e.
Moj Bog, kaj pravite ?
Rak.
Vaši ljudje so ga za izdajstvo poplačali: pri Hudmanovi Jeri so ga ubili.
N a n d e.
(Piano pokoilci in se zgrabi ves prestrašen za glavo.) Ubili ? — ubili ? Kdo ga je ?
Rak.
Vaši ljudje. (Porogljivo.) Pa kakor se mi zdi, vam je bilo mnogo zanj ?
Nande.
(Osorno.) Vi sprašujete več, kakor vam pristoja, gospod !
Rak.
(Hinavsko.) Oprostite, gospod Ferdinand: bolelo me je, ker sem videl, da ste nesrečno Lavro že popolnoma pozabili.
N a n d e.
(Zamahne z roko.) Ne govoriva o tem! Sami veste, da sem imel z vašo hčerjo najpoštenejše namene. Žal, da me ni bila vredna.
Rak.
Toda sama ni bila kriva.
Nande.
Sama ne, vem ; — a kriva je bila tudi. To mi zadošča. Ne govoriva več o tem! Kaj veste o Francozih ?
Rak.
Najlepše novice.
Nande.
Torej govorite!
Rak.
Mej Francozi, ki pridejo nocoj z blagajnicami skozi to dolino v Št. Ožbolt, je tudi oseba, katera je
— seveda ne sedanjemu rokovnjaču Grogi — pač pa nekdanjemu gospodu Ferdinandu jako zanimiva.
N a n d e.
(Radovedno.) Kdo je to?
Rak.
Poveljnik čete je kapitan Boissoc.
N a n d e.
Boissac ? — ne poznam ga.
Rak.
Razen dveh drugih oficirjev pa spremlja četo še neki Vernazz, tajnik in slovenski tolmač vojvode Dubrovniškega, maršala Marnionta.
N a n d e.
(Vedno pozomejši.) A kdo je ta Vernazz ?
Rak.
Doslej sem vam povedal, kdo in kaj je ta mož sedaj, bolj vas bo pa zanimalo zvedeti, da ta človek ni bil vedno Vernazz, nego da je bil enkrat nadpo-ročnik pri našem domačem polku Siinbschen.... in takrat, ko še ni bil avstrijski izdajnik, takrat ni bil Vernazz, nego...
N a n d e.
(Je planil pokonci.) Nego Brnjač, kaj ne, Brnjač?!
Rak.
Da, Brnjač.

N a 11 d e.
(Strastno.) Brnjač, lopov Brnjač ! (Strese Raka za ramo.) Človek, starec, Bog ti pomagaj, če lažeš ! Zadavim te ! (Rokovnjači vsi napeto poslušajo.)
Rak.
(Mirno.) Bodite mirni, gospod Ferdinand! Mene le veseli, da vas Paleževina z vso svojo mlado srečo ni toliko zmotila, da niste pozabili onega imena.
Na 11 de.
To ime pozabil! Ah! Kdo me je storil tega, kar sem, nego oni lopov! In jaz bi pozabil! Kadar ga plačam, tedaj pozabim. In plačati ga moram, — li čujete? — moram! Tudi vas poplačam, Rakovec; preskrbim vam kruha. (Drugim.) Poplačam vas vse — vse. (Rokovnjači so se polagoma zbrali okoli njega.)
Boječ.
(Pristopi k Nandetu.) Mojster Groga, beriči so te že iskali, na Paleživini in tudi pri Mozolovih so spraševali Polonico.
N a 11 d e.
Polonico? Ubogo dekle! (Zase.) Ah, maščujem se! (Družbi.) Ali ste pripravljeni ? Stopite v vrsto! {Rokovnjači stopijo naglo v dve vrsti. Vsak drži ob. desnem boku puško, na levi strani imajo nekateri sablje ali za pasom velike nože. Ženske pospravijo ogenj in drugo ter stoje v ozadju.) Nocoj pridejo tod mimo skozi Črni graben Francozje, ki vozijo seboj polne blagajnice. Te jim moramo vzeti. — Razdelite se na dva oddelka ! Prvega
boš vodil ti, Boječ. Zasedi ž njim parobek pod Samo-glavino in napadi francosko četo od zadej ! Drugi del boš vodil ti, Velikonja. Zasedi ž njim goščavo tu spodaj in čakaj toliko časa, da začne Bojčev oddelek streljati. Oba oddelka zgrabita potem Francoze od obeh stranij ; uiti nam ne sme nihče. Postrelite vse, samo tistega oficirja, katerega vam pokaže gospod Rakovec, pripeljite mi živega! Živega, Tomaž! Ali si razumel ?
T o m a ž Velikonja.
Razumel, mojster.
Nande.
Sedaj pojdite ! Kmalu pridejo. (Rokovnjači se raz-dele na dva dela ter odhajajo z Bojcem na levo, z Velikonjo na desno. Tedaj se začnje dolg pisk.) Stojte, kaj je to? Ali so že tu ? (Steče na vzvišen prostor ter posluškuje proti ozadju.) Da, da, zdi se mi, da slišim prihajati voz in ljudi!
K o f e n d e ž.
(Priteče.) Mojster Groga, Francozje so že v dolinL N a n d e.
Naprej torej! Hitite! (Rokovnjači in za njimi ženske
odbite.)
SEDMI PRIZOR.
Nande sam. N a n d e.
(Sila razburjen.) Moj Bog, moj Bog, torej sem dočakal trenutek, za katerem sem hrepenel celo večnost!.
Daj mi živega v roke, ti maščevalec — gori na nebu, živega mi daj, da ga kaznujem po pravici! (Poklekne.) Usliši me, prisegam ti, da zapustim to družbo ter postanem zopet pošten človek! Moj Bog! Moj Bog! (V besni strasti sklepa roke k molitvi in jih dviga proti nebu. Po kratkem premoru nato se začujejo najprej na lev i, potem na desni strani streli, hrup, žvižganje, vojaški rog. Nande skoči pokonci, steče s puško na levo. Oder ostane za nekaj hipov prazen. V tem poči še nekaj pušk, nato prihnune z desne strani oddelek rokovnjačev, na čelu jim Velikonja in Tonček, ki peljeta zvezanega Vernazza. Vrnejo se tudi ženske.)
OSMI PRIZOR.
V e r n a z z in r o k o v n j a č i brez Nandeta. K o z o b r i n.
Haha, to je plen! Fantje, to bo pijače! Olia!
{Odloži zaboj.)
Tonček.
Hud boj smo imeli, toda to opico imamo živo. Groga bo vesel.
B a c e k. Kaj neki stori ž njim ?
Tonček.
Ne vem, a zdi se mi, da ga božal ne bo.
(Nov oddelek rokovnjačev pride z leve pod vodstvom Bojca. Nekateri nosijo zaboje. Dva sta ranjena.)
DEVETI PRIZOR.
Prejšnji in Boječ s tovariši.
Bi d er ban.
(Z zavezano roko.) Ta prokleti kapitan! Joj, kako me boli!
Boječ.
(Ima obvezano čelo.) Miruj! Preklal sem mu zato glavo. A kje je Groga ?
B a c e k in K o z o b r i n.
(Gledata na levo.) Že prihaja. Evo ga!
Tonček.
(Veniazzu.) Tvoj sodnik je tu!
DESETI PRIZOR.
N a n d e in p r e j H n j i.
N a 11 d e.
(Pride in obstoji na levi v ozadju; rokovnjači stopijo na obe strani, v sredi stoji Vernazz, ob njem Tonček in Tomaž. Po kratkem premoru pride Nande v o s r e d j e ter reče Tončku:) Vzemi mu zamah iz ust! (Tonček potegne Yer-nazzu zamah iz ust.) Prižgite baklje. (Bacek, Kozobrin in Biderban prižgo baklje.)
Vernazz.
Pustite me! Kaj hočete ? Vse vam dam, kar imam. Pustite me, saj vam nisem storil nič hudega!
Nande.
(Stopi pred njega, sname brado in lasuljo, plašč mu pade z ramen na tla.) Nič hudega nisi storil!? Brnjač, ali me poznaš?
Vernazz.
(Preplašen.) Pl. Basaj, ti — ti si?! (Omahne na koleno.)
Tomaž in Tonček.
Kaj pravi ? — pl. Basaj ? (Rokovnjači strme vprašujejo: »kaj? — kaj?«)
Nande.
(Stopi naprej.) Ne, nisem. Pl. Basaja ni več. (Ver-nazzu.) Ta, ki stoji pred teboj, je Groga, glavar ro-kovnjačev; in ti (pokaže družbo) so moji prijatelji.
Toma ž.
Da, mojster Groga!
Rokovnjači.
(Hkratu.) Da, da, tvoji prijatelji.
Nande.
(Vernazzu.) Glej, ti si mi naredil to, in nocoj sem molil, da se ne pogrezne svet prej, predno se ne srečava. Izdajalec, sedaj si v mojih rokah! Ali veš, kaj je to, v rokah rokovnjača? (Družbi.) Možje, dober večer smo zadeli danes: denarja smo dobili obilo (pokaže zaboje) in tega lopova. Toda jaz denarja nočem, vaš je ves in razdelite si ga mej seboj ! Zase hočem samo tega. (Pokale Vernazza.)

Verna z z.
(Dvigne roteče svoje zvezane roke.) Basaj, prosim te, odpusti! Rotim te . . .
Toma ž.
(Ga prekine.) Molči, pes!
Rokovnjači.
(Hkratu.) Pobijmo ga! (Hočejo planiti nanj, a Nande jih zadrži.)
Nande.
Pustite ga! — Nekaj let sem že pri vas, in nihče ne ve, kdo in odkod sem ter zakaj sem prišel v vašo družbo. Danes pa izvedite, da sem bil še nedavno gospod, plemenit gospod. A glejte, ta človek me je hotel ugonobiti, ker je bil pohoten moje neveste. In ukral mi je čast, ukral nevesto ter ugonobil mene in njo! Dasi nedolžen, sem se moral skrivati kakor volk po brlogih in gozdih; zapustiti sem moral vse najdražje in postati ropar.
Rokovnjači.
(Vernazzu.) Gorje ti, gorje ti!
Tomaž.
(Hkratu.) Smrt njemu!
V e r 11 a z z.
Milost, odpusti, Basaj!
Nande.
Vi ga sodite, jaz ga ne bom. (Odide.)
— 82 — EDNAJSTI PRIZOR.
Prejšnji brez Nandeta.
V	e r n a z z.
Basaj, Basaj! (Se zgrudi na tla.)
T o m a ž.
Obesimo ga!
R o k o v n j a č i.
Obesimo vraga!
V	e r n a z z.
Milost, milost! Ves svoj denar, vse vam dam, samo izpustite me!
Tonček.
Nesi ga seboj, tisti svoj denar, mi imamo drugega dovolj. (Ga potegne kvišku.) Kozobrin, ti si včasih za konjederca služil, zato boš tudi obešati znal!
Kozobrin.
Škoda vrvi! V prepad ž njim!
R o k o v n j a č i.
Da, v prepad, v prepad! (Zgrabijo Vernazza, ki se brani, da ga morajo skoraj nesti. Ko ga sunejo v ozadju s skale v prepad, Vemazz zakriči, rokovnjači in ženske, ki veselo poskakujejo, pa se krohočejo.) Hahaha!
Zastor našlo pade.
PETO DEJANJE.
Pisarna v pritličju na K o 1 o v cu. Okna zamrežena. Na desni vhod v ječo. Na levi in z a d e j vrata. Pohištvo leseno in najpriprostejše. Na pisalni mizi stoji črn križ in dvoje sveč. Na steni visi puška.
PRVI PRIZOR.
Komisar M u 1 e j in Štefan P olj a k. Nastopita hkratu. Mulej.
(Pride skozi srednja vrata.) Lepo prosim odpuščenja, gospod oskrbnik, da vas motim ob toli pozni uri . . .
Poljak.
(Ki je prišel z leve strani.) Kaj se zgodilo, gospod
komisar ?	.
Mule j.
Ujeli smo rokovnjača.
Poljak.
(Mu da roko.) Ali, izvrstno! Čestitam, gospod komisar!
Mulej.
Ponosen sem na svoj vspeh tem bolj, ker se mi je posrečilo, ujeti rokovnjaškega glavarja.
Poljak.
(Odskoči.) Nandeta ? Moj Bog, Nandeta ste ujeli ?
6*
Mule j.
Da, Nandeta s Paleževine.
Poljak.
(Omahne ves uničen na stol. Zase.) Ubogi Nande! — (Glasno.) A kako ste ga vendar našli?
M ul e j.
Izročili so nam ga lastni ljudje, — njegovi tovariši.
Poljak.
Fej, fej, izdajalci! (Plane razburjen po konci.)
Mulej.
Sinoči sta prišla v Kamnik k sodniku Gavriču dva moža. Zahtevala sta, da se jima izplača takoj razpisana nagrada, katero dobi tisti, ki naznani kaj na-tančnejega o onih roparjih, ki so v Črnem grabnu pograbili francozki denar ter umorili Vernazza. Gavrie ju je dal seveda nemudoma zapreti.
. Poljak.
Prav je storil! Lopova!
M ule j.
Pri preiskavi sta moža vse izpovedala ter se izdala, da sta bila sama tudi pri tistem ropu in umoru. Povedala sta končno, da misli nocojšno noč pobegniti Nande s Polonico na Paleževini preko meje.
Poljak.
In izdajalca sta vas nato peljala na Paleževino ter vam izročila Nandeta ? (Komisar prikima.) Oh, kako podlo, kako nizko!
M ulej.
Ha, celo mej roparji ni pravega prijateljstva, v istini. — Paleževina spada pod Kolovško gosposko, zato pripeljejo rokovnjaškega glavarja semkaj.
Poljak.
Kaj pravite? Sem, tu sem ga pripeljejo?
Mule j.
Da, vsak hip morajo biti tu; prav zato pa sem hitel naprej, vas prosit, da sprejmete jetnika za to noč v Kolovške ječe (Pokaže na leva vrata.) Jutri ga daste odvesti v Ljubljano. Vojakov imam dovolj seboj.
Poljak.
(Tiho.) Da, da, gospod komisar! (Ves prepaden gleda v zadnja vrata. Zunaj se sliši ropot, žvenket orožja. Vrata se naglo odpro, vojaki z bakljami privedo najprej zvezanega Nandeta, ki ima s krvavim robcem zavezano čelo, in Obloškega Tončka, ki gleda v stran.)
DRUGI PRIZOR.
Poljak, M ulej, Tonček, Nande. Pozneje vojaki z Rakovcem.
Mule j.
Tu so, gospod oskrbnik! Ta je vaš. (Pokaže Nandeta! Oskrbnik gleda prepaden v stran. Nande ima glavo sklonjeno. — Tončku.) Ali je ta rokovnjaški glavar?
Tonček.
(Povesi glavo, tiho, sramežljivo.) Ta je menda. (Osomo.) Kaj meni mar! Sedaj ga imate! Mene pa pustite, da grem svojim potem!
'	Nande.
(Dvigne glavo, pomeri Tončka od nog do glave ter se bridko nasmeje.)
M u le j.
Počasi, prijatelj! Tudi vi ostanete v zaporu; oni starec je o vas povedal, da ste sam tudi rokovnjač in da ste vrgli prav vi Vernazza v prepad. Z vojaki poj-dete nazaj v Kamnik! (Vrata se znova odpro, vojaki prineso mrtvega Rakovca.) A kaj je to?
Poljak.
Gospod Rakovec? Mrtev? Ali je mrtev?
Vojak.
Na poti semkaj nam je ušel. Ker se na naše klice ni ustavil, sem ga ustrelil.
Nande.
(Pokima z glavo ter gleda odslej ves čas proč od Tončka in Rakovca.)
Mulej.
Tudi mrtveca nesite v Kamnik! — Pojdite in pripravite se na odhod! (Vojaki odvedejo Tončka in odneso Rakovca. Le dva vojaka ostaneta pri durih.) Priporočam se, gospod oskrbnik! Slabo noč bodete imeli nocoj, toda pomagati ne morem! (Se smeje.)
Poljak.
(Se nakloni komisarju.) Lahko noč, gospod komisar! (Ga spremi do vrat.)
Premor.
TRETJI PRIZOR.
Poljak, Nande, vojaka. Poljak.
(Se vme do srede sobe, obstoji neodločen. Premor. Prime se za glavo, zamahne z desnico in reče osorno vojakoma, ki stojita pri durih.) Pojdita še vidva! Stražita v veži! (Vojaka odideta.)
ČETRTI PRIZOR.
Poljak in Nande.
(Ko sta brata sama, nastane mal premor. Poljak se približa Nandetn.)
Poljak. (Zamolklo.) Ferdinand!
Nande.
"(Mirno. Ga srpo pogleda.) Da, jaz sem. (Premor.) Odveži mi roke! Potem pa poslušaj, če hočeš!
Poljak.
(Se plaho ozre v Nandetov obraz, premišlja dva, tri hipe, potem pristopi in mu oprosti roke.)
N a n d e.
(Si popravi obvezo na čelu, potem pravi hlastno.) Malo vode mi daj!
Poljak.
(Mu nalije poln kozarec.)
N a n d e.
(Izpije vodo, potem naglo.) Kaj storiš sedaj z menoj, Štefan?
Poljak.
(Sede za mizo, nasloni glavo na desnico in molči.)
N a n d e.
Če pustiš, da me odpeljejo vojaki jutri v Ljubljano, usmrte me tamkaj, predno bo zopet polna luna na nebu. (Hladno.) Ali ne veruješ, Štefan, da me usmrte ?
Poljak.
(Hripavo.) Kaj naj storim ?
N a 11 d e.
(Stopi bliže.) Izpusti me! — Izpusti me, pravim ! Nikdo ne ve, kdo sem, nikdo razen — tebe. Edini, ki je vedel to, tudi on bo molčal. Mrtvega so ga odnesli od tu ravnokar.
Poljak.
(Si pokrije z obema rokama obraz.) Grozno!
N a n d e.
Izpusti me, Štefan! Nikdar v tem življenju se najini poti ne srečata več. (Premor.) Poslušaj me, Štefan, (mehko in tiho) dosti časa nimava . . . Zaprli so me v
Celju radi tatvine! Glej, jaz takrat nisem bil tat! Imel sem neve"sto, hčer onega Rakovca, katerega so nocoj ubili tvoji vojaki. Za njo je hodil tudi neki častnik, Brnjač. Stanovala sva s tistim lopovom v jedni hiši v sosednjih sobah. In ta lopov si je izposodil 500 kron, da jih je del v mojo omaro in potem mene ugonobil. Vtaknili so me med vojake pod poveljstvo Brnjačevo, ki je zapeljal mojo nevesto. Umrla je z otrokom vred; in potem je mene trpinčil, kakor je le mogel. Ušel sem, in hote vrniti se preko Gorenjskega domov, zašel sem mej ljudi, katere ti preganjaš, mej rokovnjače. Bili so tu, predno sem prišel jaz, in ostanejo tudi za menoj. A jaz gnan in pojan kakor volk, našel sem jili in ostal mej njimi. Nocoj pa sem se napotil, da jih zapustim. Vedi Štefan, oni Vernazz, katerega smo usmrtili gori v črnem grabnu, to je tisti Brnjač, ki je kriv, da sem danes to, kar sem.
Poljak.
Ubogi, ubogi brat!
N a n d e.
Štefan, izpusti me! Če pa nočeš, — če pa nočeš — moj Bog, zgodi se še to! Dovolj sem izkusil, da, tudi to ne bo najhujše, da me brat izroča smrti!
Polja k.
Prosim te, ne govori tako! (Premor.) Pa kaj hočeš storiti ?
N a n d e.
Proč pojdem, — nocoj še bom onstran meje. . .
Poljak.
(Se obrne v stran, zmaje z glavo.) Ne, ne smem; Nande, ne morem.
Nande.
Štefan, kje so pa naša mati ? (Poljak omahne na mizo in začne plakati.) Ko me jutri odvedo, sporoči jim da nisem bil tat... povej mami vso mojo strašno usodo, pa reci jim, Štefan, to jim reci, da sem jih ljubil vedno — vedno ter da sem jih v zadnjem hipu svojega življenja prosil odpuščanja. In sedaj, z Bogom, Štefan! Ne zamerim ti, da se me ne upaš izpustiti! Ostani srečen! (Gre sam proti ječi.)
Poljak.
(Plane pokonci.) Nande! — Čuj me, Nande, srečen bodi tudi ti! Glej, (odpre miznico) to pilo ti denem pod postelj; prepili železje na oknu, zunaj ni straže. Toda pazi, bodi previden, da te ne zalotijo na poti komisarjevi vojaki! (Gre v ječo.) Bog s teboj, Nande! (Premor.) Sedaj pa pojcli, da te zvežem.
Nande.
(Stopi k Poljaku, ki drži v rokah vrvico.) Tu — Štefan!
Poljak.
(Dvigne roko, da bi zvezal brata, a roka mu omahne; v istem hipu vzklikne.) Nande, moj ljubi Nande! (Objame Nandeta.)
Nande.
Štefan! (Plaka v objemu Poljaka. — Premor. — Ko odstopita, zveže Poljak Nandetu roki.)
— 91 — Poljak.
Z Bogom, Nande! (Odhaja proti srednjim vratom, a. se vrne zopet in objame brata znova.) Z Bogom!
Nande.
Ostani srečen, — Bog Te blagoslovi!
(Poljak naglo odide skozi srednja, vrata ; vstopi vojak, kateri odvede Nandeta na desno v ječo.)
Zastor pade. — Sprememba.
Prizorišče kakor v II. dejanju po spremembi. Grom narašča,, ponehuje in zopet narašča. Vihar.
PRVI PRIZOR.
Nande.
(Pribeži z leve strani. Sila je razburjen in utrujen.) Tu sem, — ah! — ta beg je bil strašen, — ta pot grozna! čez din in trn — preko kamenja — preko jarkov in skal — skozi temni gozd sem bežal — bežal kakor tat — morilec, plazeč se in koprneč. Ah, za vsakim grmom sem videl sovražnika, in stokrat se mi je zdelo, da teče nekdo za menoj, da slišim klice in zopet šepetanje; »Lej ga, tam, tam!« In bežal sem, bežal kakor obstreljena zver... Ah, in sedaj sem tukaj — svoboden zopet — prost okov — rešen ječe in smrti! Novo življenje se začenja, — življenje dela in poštenja kakor nekdaj... Moj Bog! (se plaho ozre in beži na desno) kaj je to bilo ? (Posluša.) Ta šum ? Koraki ? — Ne, ne. Srce mi bije toli silno in žila mL
utriplje tako burno, da si domišljam kakor bi čul za seboj ljudi. Toda nikogar ni, sam sem in tu (pokaže na okence) moja Polonica! (Stopi k oknu in potrka. Pokliče tiho:) Polonica, Polonica! Ali spiš ? Polonica slišiš, jaz sem. Vstani!
DRUGI PRIZOR.
. N a n d e in Polonica.
Polonica.
(Se pojavi na oknu.) Nande, ti — ti si ?
N a n d e,
Da, jaz, tvoj Nande. Strmiš, dekle moje, kaj ne ? — in svojim očem ne moreš verjeti, da me vidiš zopet tukaj, ko so me komaj pred dvema urama pod tvojim oknom ujeli in uklenili, kaj ne ?
Polonica.
Ali, Nande, kako sem plakala, ko so te vojaki odvedli! Obupala sem skoraj, in če bi te ne bilo nazaj, umrla bi, umrla!
Nande.
Ne, ne, Polonica, ne umrješ, ne, — živeti moraš, živeti z menoj, veselo srečno, blaženo, samo zame — samo zame! Ali obleci se naglo — takoj. Brž, brž! Bežati morava precej odtod.
Polonica.
Da, da, beživa, kamor hočeš, Nande. Ne upiram se več, — čakaj, takoj se opravim! (Zgine •/. okna.)
TRETJI PRIZOR.
N a n d e sam.
Nande.
Samó J lip še in za vselej zapustim kraj, kjer sem preživel toliko sreče, pa tudi toliko gorja. Samó liip še in za vselej se ločim od zemlje, kjer mi živi mati in brat. Moj Bog, nisem mislil, da bo ta ločitev tako težka! (Ustraši se.) Ah, in zopet — tu — tu — kaj je to ? — ti glasovi ? — Ali so vendarle ? (Teče v ozadje in gleda na vse strani.) Nič, nič ni bilo.
ČETRTI PRIZOR.
Nande in Polonica (plaka.)
Nande.
(Hiti k njej.) Ti plakaš Polonica? Ali nočeš z menoj, — ali res nočeš?
Polonica.
Oh, Nande, kamor hočeš! Ali saj veš, Nande —i (Se nasloni nanj.)
Nande.
Bodi mjrna, predraga, bodi mirna in ne po-mišljaj se več!
Polonica.
Moja stara, siva mati, — kaj bo sama — brez mene ?
Nande.
Tvoja mati? — Polonica, lej tudi jaz imam mater, •sivo, dobro mater, — toda niti k njej ne smem — ne smem je videti — ne smem je poljubiti v slovo — morda zadnjikrat — za večno! — Toda tudi to pre-neseva, Polonica! Lej, saj ti hočem biti odslej vse, tvoj mož, brat in mati, in ti boš moje vse. Srečna bova vendar-le, srečna morava biti! Ali sedaj pojdi — pojdi — muditi se ne sineva več!
Polonica.
Pa kam greva, Nande?
Nande.
Na Štajersko. Tam si kupim posestvo in tam bom delal, skrbel zate, Polonica. Ali pojdi sedaj, pojdi; kaj se obotavljaš?! (Začuje se dolg pisk.) Kaj je to?
Polonica.
(Plaho.) Zdi se mi, da je kanja zakričala.
Nande.
Ne, ne, to ni bila nočna tica. Beživa, Polonica!
{Jo vleče šiloma na levo.)
P o 1 o n i c a.
(Se rahlo hrani.) Pusti me, Nande, samo enkrat naj še vidim svojo mater, — le enkrat še; takoj sem zopet tu — vrnem se v hipu; ali smem ? (Sklene pro-.seč roki.)
Nande.
Hiti, hiti! Sovražniki so blizu. (Polonica odhiti.)
PETI PRIZOR.
Nande sam. N a n d e.
(Teče za vogel hiše in posluša, hiti na drugo stran ter zopet posluša. Potem teče k vratom in zakliče poln strahu.) Polonica, Polonica, ali greš ?
Poloniea. (V hiši.) Precej, precej!
ŠESTI PRIZOR.
Nande, komisar Mulej in vojaki, ki se pojavijo na desni in levi strani s povešenimi puškami in nasajenimi bodali. Komisar ima v rokah pištolo.
Nande.
(Se umakne v ospredje odra na desno prav do hiše, potegne pištolo iz žepa in stoji v silni razburjenosti, a moški kljubo-valnosti pripravljen na vse.)
M ulej.
Odložite orožje! Uiti nam ne morete. Nande.
Podam se nikdar! (Ustreli proti Muleju, a ga ne zadene in zbeži proti ozftdju. Z obeh stranij poči par pušk, Nande se opotece in pade vznak.)
SEDMI PRIZOR.
P o I o n i c a in prejšnji. P o 1 o n i c a.
(Pribiti iz hiše) Jezus, Marija! — Nande! — Nande!
(Se zgrudi preko Nandeta.)
Zastor pade.