Uredniška priloga „Kmetovalcu“.
VRTNAR.
List s podobami za šolsko vrtnarstvo, vrtnarstvo sploh
in za sadjarstvo.
Št. 9.	V Ljubljani 15. maja 1888.	Letnik 1.
Sadjarji pozor!
Kadar zadene kmetovalca kaka vremenska nezgoda, bodisi da mu škoduje slana, toča ali pa kaj drugega, tedaj mu ne preostaja drugega, nego udati se v voljo božjo, in upati, da mu vsaj odpišejo nekoliko davka. Proti takim nezgodam kmetovalec res ne more ničepar ukreniti; mirno mora gledati, kako mu včasih nekaj minut vzame zaslužek celega leta.
Pa recimo, da bi imeli sredstvo proti toči, ki bi bilo zraven tega še lahko in ceno. Kaj bi rekli onemu, ki tega sredstva ni hotel rabiti; in mu je zato tudi pobila toča? Rekli bi: Prav ti je, tvoje nesreče kriva je lenoba. Prav tako je zelo malo pomilovanja vreden dandanes pogoreleo, ki le vslod malomarnosti svoje ni bil zavarovan. Kaj pa hočem s tem besedičenjem? Nič drugega, nego našim gospodarjem povedati, da je prepozno po toči zvoniti, in naj vsak umen go-podar v pravem času ukrene vse potrebno, da se ubrani škode.
To velja pa tudi za nas sadjarje. Letošnja sadna letina obeta zelo dobra biti, morda boljša, nego je bila pred dvema letoma. Prav po malem računjanu, prišlo je 1.1886. na Kranjsko več nego en milijon goldinarjev za sadje: vsota, ki je veča, nego zemljiški davek cele Kranjske. Ali ni to dohodek, katerega se more veseliti kmetovalec in sicer tem več, ker je drugim njegovim pridelekom tako grozno padla cena? Ali nam je pa letošnja dobra sadna letina zagotovljena? Nikakor še ne: ako ravno drevje prav lepo odcvita, in se veliko sadja prijemlje, vender pretijo narediti gosenice in zlasti pa sedaj hrošči (kebri) mnogo škode. Ta mrčes nam more vzeti velik del dobre letine, in če nam jo vzame, prav se nam godi, ako smo toliko leni, da ne preganjamo gosenic in hroščev. V naših rokah je, zagotoviti si sadno letino, ako Stori vsak svojo dolžnost in sili na podlogi postave tudi druge, da jo izpolne. Deželna postava iz leta 1870. veleva občinam pokončevanje mrčosov, vi pametni sadjarji pa silite županstva, da zvršujejo to prekoristno postavo. Kmetovalci! Tožiti o slabih časih prav nič ne pomaga; naredite si s pridnostjo in z umnim kmetovanjem sami dobre čase, saj je to v vaši moči. Torej na delo, sadjarji! Z druže-nimi močmi se spravite na hrošče; ako jih uničite, ne bodete koristili samo sadjarstvu, ampak tudi gozdarstvu, zelenjadarstvu in poljedelstvu. Pomislite, da zaleže samo ena samica preko 80 ogrcev, kateri potem razjedajo korenine pO vrtih, travnikih in njivah. Naj občina da majhno nagrado za pobiranje hroščev, saj ji bode boljša letina tisočkrat povrnila neznatne stroške. Obljubite otrokom .za vsak liter hroščev en krajcar, in z veseljem bodo šli na hudega kmetovega sovražnika.
Zlasti naj pa skušajo vplivati o tej zadevi po občinah gg. učitelji, ker oni morejo s poukom v šoli in zunaj šole mnogo storiti. Ni pa. dovolj pokončavati samo
34
hrošče, treba .je vedno in vsako leto pokončavati pridno in dosledno tudi njih zalego t. j. ogrce. To pa najlaže storimo, ako varujemo nase zaveznike iz živalstva, ki neizmerno veliko koristijo s pokončavanjem te podzemeljske zalege. Najbolj koristen je pa krt. Zato ga pa ne preganjajte, marveč ga raje k sebi vabite!
Teja.
(Glej podobo 34.)
Izmed žlahtnih rož, kateri' vzgajamo na vrtu, zavzema prvo mesto teja (Theerose, latinski rosa indica odoratissima ali rosa thea). Cvetje njeno je različno barve, vender je največkrat rumeno, izpuhteva pa vonjavo, da si finejše niti misliti ne moremo. Po pokrajinah z milim podnebjem cveto teje ueprenehamo, malo da ne vse leto, po drugod pa pomori šele hud jesenski mraz cvetno popje, katerega je še tedaj veliko. Iz tega vzroka je konec jeseni mnogokrat les še nedozorel, in zato pozebe mnogo tej po zimi, če tudi jih dobro zavarujemo. Izvrstna je teja za vzgojo v lonci, ker v njem cvete, ako je umno ravnana, vse leto. Tej poznamo več stotin vrst, katerih ne kaže navajati, vender hočem omeniti dveh vrst, ki ji vrtnarji vsega sveta najbolj čislajo.
Prva je Marec hal Ni el (beri: marešal Niel). Ta teja ni le prva med svojimi vrstnicami, ampak tudi med vsemi rožami. Odlikuje se po svojem evetji, ki je zelo veliko, lepe oblike, temne zlatorumene barve in najfinejše vonjave.
Ob dobrem oskrbovanji cvete kaj bogato in je izvrstna za vsako vrtuarsko porabo, bodi si za šopke ali vence itd.
Prekrasna teja je tudi Gloire deDijon (beri: gloar de Dižon), ki je rdečkastorumeno, z notraj v cvetu pa bakrenordeče barve. Ta teja ima proti prvi to veliko prednost, da je dokaj manj občutljiva.*)
Drugi mesec bode čas okulovati rože z živim očesom. Kedor ima podloge, naj jih ne pozabi cepiti s tema najboljšima rožama. Cepiče je dobiti pri vsakem vrtnarji, ki se peča z rožno vzgojo, ker si ne moremo misliti lepega vrta brez Marechal Niel in brez Gloire de Dijon.
Podoba 34.
*) Roža la France (beri: la Frans), ki je tudi med naj lepšimi, pa ni čista teja, ampak je nastala s križanjem teje in remontantne rože, je torej hibrida.
Kolobarjenje na zelenjadnem vrtu.
Pravo kolobarjenji' je prvi pogoj primernemu obdelovanju zelenjadnega vrta in da zelenjad dobro uspeva ter daje reden in obilen pridelek.
Različne rastline so različno sestavljene, zatorej potrebujejo različnih redilnih snovi. Zemlji, ki je nosila več let zaporedoma isto rastlino, zmanjka tej rastlini potrebnih redilnih snovi, in rastlina prične pešati, ko morda druga rastlina še vedno dobro uspeva. Poleg tega pa so nekatere rastline za gnoj še zelo izbirčne, hočejo namreč veliko sveže hrane in obilo gnoja, druge pa so manj izbirčne, ne zahtevajo toliko ter izgubijo svoj dobri okus' po svežem gnoji, neizbirčne rastline pa gredo na gnojni zemlji celo preveč v listje in vsled tega ne zadostujejo namenu, zaradi katerega jih sadimo.
Pa tudi korenine je v čislih imeti. Nekatere rastline imajo namreč korenine, ki rastejo tik pod zemljo: te morajo torej tudi tod hrano svojo dobivati. Potem so rastline, ki iščejo hrane svoje globoče, in slednjič take, katerim segajo korenine globoko pod zemljo. Dalje imamo rastline, katere zemljo zagrinjajo s svojim gostim listjem ter tako zavirajo, da se ne razpuhtevaje zračne redilne snovi, da se ne razsuša zemlja in ne raste plevel, rahljati pa jun je treba zemljo, kakor na pr. krompirju. Tudi so rastline, ki ljubijo bolj trdo zemljo, ki pripuščajo soluce in zrak do sebe, pa vendar tudi ne dado rasti plevelu, kakor na priliko čebula.
^Naposled je tudi omeniti škodljivih gliv, katere naj raj še preganjajo kulturne rastline onod, koder so jih uže kedaj napadale. Tudi proti takim glivam si je najlaže s kolobarjenjem pomagati.
Zelegjadne rastline delimo v štiri skupine. V prvo skupino štejemo enoletne in dvoletne zelo izbirčne zelenjadne rastline, v drugo skupino enoletne in dvoletne manj izbirčne, v tretjo skupino enoletne in dvoletne neizbirčne in v četrto skupino večletne zelenjadne rastline, ki bivajo po več let na istem prostoru. Le tein je gnojiti precej vrhu zemlje, pri okopavanji pa jim je gnoj podkopati. Zaradi teh lastnosti, po katerih so zelenjadne rastline tako razdeljene, dobro je zelenjadni prostor, ki je izključno v ta namen odločen, razdeliti v štiri, oziroma v pet delov: trije deli bodo za prve tri skupine, en del za četrto skupino, in ako je potem še peti del na razpolaganje, porabi se za izvenredno obdelovanje in pridelovanje rastlin, morebiti tudi za setev cvetičnih sajenic ali za vzgojo drugih lepotnih rastlin.
V pojasnilo omenjame tudi tu, da so enoletne rastline tiste, ki vzrastejo prvo leto in so tudi precej užitne ter naredijo cvetje in seme; dvoletne so pa tiste, ki so sicer prvo leto užitne, pa cveto in narede seme šele drugo leto.
Najnavadnejše zelenjadne rastline, razdeljene po gori navedenih načelih, so naslednje:
I.	Skupina.
a) Listne rastline (to so rastline, katerih listje je užitno): Karfijol, brokoli, zelje, kolaraba, glavnata salata, špinača, artičoka, ubeljena zelena, b) Koreninske rastline (to so rastline, katere pridelujemo zaradi njih korenin): Majhna retkvica, zelena, hren. c) Dišeče rastline: Times, majaron, petršil. d) Kumaram podobne rastline: Kumara, melona, buča. c) Čebulnate rastline: Por.
II.	Skupina.
a) Listne rastline: Ohrovt, endivija, b) Koreninske rastline: Korenje, petr-šilova korenina, cikorija, rdeča pesa, črna retkvica, krompir, c) Dišeče rastline: Korjjander. paradižnik, d) čebulnate rastline: Navadna čebula, čebuličica (šalota), češenj.
III.	Skupino.
a) Listne rastline: Motovilec, b) Koreninske'rastline: Vrtna repa. šeče rastline: Knmin, Janež, dil, goršica. d) Sočivje: Grah, fižol, leča.
c) Di-
IV.	Skupina.
a) Listne rastlino: Kreša, rabarbara, kislica, b) Koreninske rastline: Špargel. c) Dišeče rastline: Pelin, lavendel, melisa, žajbel, drobnjak (šnitlih). d) Glive: Sampijon.
Čistite sadno drevje!
Na.jpoglavitnejc in neogibno potrebno je, da sadjar sadno drevje snaži t. j. da mu trebi z debel in z vej mah, lišaj in uže odmrlo lubad. Lišaj namreč ne jemlje drevesu samo prepotrebnega soka, ampak v njem ter tudi v mahu in v uže odmrli lubadi napravljajo mrčesi tudi svoje zalege. Toliko potrebneje je torej čistiti drevje teh pritepkov, ki je le grdijo. V to rabi različno orodje, posebno pa tako '■zvaria drevesna strgulja. Toda tu je treba posebno paziti, ker s strguljo se lahko rani lubad, ali še mladi les, to pa lahko provzroči, da se drevo ali popolnoma posuši ali vsaj zboli. Kakor vse, napredovalo je tudi orodje za čiščenje dreves.
Mesto prej omenjenih strgulj uporabljajo se sedaj vedno bolj ščeti iz jeklene žice (Stahldraht-Obstbaum-Rinden-Bfirsten), s kojimi se drevje čisti ne samo čedneje in hitreje, temveč tudi veliko varneje. Take ščeti, kakeršne kaže podoba 35., dobiti je uže v vsaki železni prodajalnici,
Raznotere vrtnarske reči.
Da se grahovo seme v zemlji obvaruje mroesov, namoči ga nekoliko ur pred setvijo v vodi, kateri so primešane saje ali pa še bolje aloja (katere dobiš v apoteki). Zrna se nasrkajo nekoliko vode, zato raje vzkalijo, sajna ali alojna grenkota jih pa varuje mrčesov.
Gnojiti	moremo sadnemu drevju	s suhim	ali	z mokrim gnojem. Kedor
hoče pospešiti	rast lesu,	naj gnoji konec	marcija	meseca in ob začetku aprila;
cvetnim očesom na korist gnoji pa v avgustu in septembru. Gnojnico pomešaj pred porabo s polovico vodo ter jo nekoliko od debla proč prilivaj drevesu; primešati smeš tudi nekoliko pepela.
Drevje presaditi, ko je uže ozelenelo. To delo se da zvršiti brez škode presajenemu drevesu, ako ga z zemljo vred presadimo, tako le: Okolo drevesa, katero hočemo presaditi, naredimo nekaj dni poprej 10 do 12 centimetrov širok jarek. Jarek naj bode tako globok, da -sega tako daleč kot korenine, ter napolnimo ga večkrat z vodo. Kadar je zemlja dobro premočena, ni več težko drevesa iz tal z zemljo vred potegniti.
Retkev	je prvič	dobra jed, drugič	nam pa	še	zelo pripomaga k zdravju,
ker sili obisti	(ledice) k	delavnosti; zato	se posebno	priporoča takim ljudem in
živalim, kojim se rada voda zapira. Potem nam pomaga tudi pri vraničnih in jetrnih boleznihj to pa ne samo ljudem, ampak tudi živini. Posebno dober je pri takih boleznih sok, ki se iz njenih korenin iztiska.
Založba c. kr. kmetijske družbe kranjske.
Odgovorni urednik Gustav Piro.	Tisk J. Blaznikoyih naslednikov.