Poštnina plačana v gotovini. Leto XI., Št. 23(„JOTRO" Sf. 139ay Ljubljana, ponedeljek 16. jnnija I94l-Xix Cena Din t - cent. 60 JJpravništvo: Ljubljana, Knafljeva 5 — Telefon št. 3122, 3123, 3124, 3125, 3126. Inseratni oddelek: Ljubljana, šelen-burgova uL — Tel. 3492 in 2492. Podružnica Novo mesto: Ljubljanska cesta št. 42. »KLJUČNO ZASTOPSTVO za oglase iz Kr. Italije in inozemstva ima PUnione Pubblicita Italiana S.A., Milano BHHHHH PONEDELJSKA IZDAJA Diplomatska aktivnost držav osi Nemškemu gostu na čast je bil prirejen svečan sprejem - Beneško prebivalstvo mu je priredilo navdušene ovacije Navzoči so predstavniki vseh držav podpisnic trojnega pakta BENETKE, 15. jun. (Štefani) Potem, ko so Benetke včeraj zjutraj sprejele Zunanjega ministra grofa Ciana, so snoči z nič manjšim navdušenjem pozdravile zunanjega ministra Rajha von Ribbentropa. Mesto je že od včerajšnjega jutra dalje v zastavah. Zastave vseh Sil novega reda se vijejo v pomladanskem sijaju. Svečan sprejem nemškega zunanjega ministra Visoki gost iz Berlina je prispel v Benetke ob 19.35, spremljan od veleposlanika Italije v Berlinu Dina Alfierija, od kneza Rismarcka, ki mu je v zastopstvu veleposlanika pri Kvirinalu von Mackensena potoval do Trevisa nasproti ter od zastopnika zunanjega ministrstva, ki ga je šel pozdravit na državno mejo. Na kolodvoru Sv. Lucije je sprejel von Ribbentropa zunanji minister grof Ciano. Srečanje med obema visokima predstavnikoma Osi je bilo zelo toplo. Potem ko je izmenjal z zunanjim ministrom prve besede, je gost z živo prisrčnostjo sprejel pozdrave drugih navzočih visokih osebnosti, med njimi Ministra grofa Volpi di Misurate, veleposlanika Butija, generalnega ravnatelja političnega oddelka zunanjega ministrstva, veleposlanika Rocca. generalnega ravnatelja za zunanji tisk pri ministrstvu Ljudske kulture, šefa eeremonialnega oddelka Geosser Celesia in drugih visokih funkcionarjev Zunanjega ministrstva. Prisotni so bili tudi visoki uradniki nemškega veleposlaništva pri Kvirinalu in predstavniki nemških organizacij v Italiji. Osebnosti iz spremstva nemškega zunanjega ministrstva so bile po izstopu iz vlaka predstavljene grofu Cianu in drugim odličnikom. Nato .te visoki gost v spremstvu zunanjega ministra grofa Ciana pregledal častno četo vojne mornarice, med tem ko je godba in-tonirala obe državni himni. Ko sta oba zunanja ministra prispela skozi špalir zastav, s katerimi je bila okrašena notranjost postaje, sta med nadvse toplimi izrazi simpatij s strani zbrane množice sedla v motorni čoln. Tu je zopet bataljon GIL-a izkazal obema zunanjima ministroma čast. Vožnja po Velikem kanalu je bila spremljana od veličastnih aklamacij s strani občinstva. Z vseh palač, z vseh vrat in vseh obal do hotela, v katerem visoki gost stanuje. .ie pozdravljalo občinstvo, ki se je zbralo iz vseh Benetk, noseč trikolore in zastave s kljukastim križem, da poda viso-ktm gostom izraz zvestobe in volje celokupnega naroda. Von Ribbentrop je pogosto z dvignjeno roko odzdravljal živahnemu pozdravljanju množice. Pred knežjo palačo, kjer sta visoki gost in grof Ciano izstopila, so se visoko vile zastave držav trojnega pakta. Zunanji minister Ribbentrop je prebil snoenji večer kot gost italijanskega zunanjega ministra grofa Ciana. Benetke, 15. jun. s. Danes dopoldne ob 9.30 so prispeli z vlakom iz Rima v Benetke japonski veleposlanik pri Kvirinalu Horikiri, kakor tudi drugi diplomatski predstavniki držav Trojnega pakta, rumunski poslanik Grigoreea, slovaški poslanik Galvanek in bolgarski poslanik Ka-radžijev. Sprejel jih je generalni ravnatelj političnega oddelka zunanjega ministrstva ButL Benetke, 15. jun. s. Na poti iz Budimpešte je prispel semkaj snoči madžarski poslanik pri Kvirinalu baron Villani. Na kolodvoru ga je sprejel funkcionar zunanjega ministrstva in madžarski konzul. Dogodek posebnega političnega pomena Trst, 15. junija, u. »Piccolo« javlja iz Berlina: V središču zanimanja tukajšnjih političnih krogov je trenutno uradno poročilo, da je odpotoval von Ribbentrop v Benetke »na kratek obisk«. Poudarek dajejo tudi vesti, da je prispel včeraj v Benetke grof Ciano, spremljan ne samo od nemškega poslanika pri Kvirinalu, temveč tudi od hrvatskega poslanika. Gre torej za dogodek posebnega političnega pomena, dogodek — pripominjajo v Berlinu, — ki bo še enkrat pokazal svetu, da politično-diplomatska aktivnost osi ne pozna počitka. Medtem, ko armade še nadalje zadevajo življenjsko važna središča sovražnika, gradita Rim in Berlin kamen za kamnom zgradbo nove Evrope. Budimpešta, 15. jim. u. Madžarski listi poročajo z velikim poudarkom, toda zaenkrat še brez komentarjev, o novem sestanku, ki se vrši danes v Benetkah med grofom Cianom in zunanjim ministrom von Ribbentropom. Omenjeno je, da Je spremljal slednjega tudi diplomatski predstavnik Hrvatske v Rimu, poslanik Peric. Poluradno glasilo »Budapesti Erdesito« javlja, da bo po informacijah dobro ob ve- r ravno namen pristop Hrvatske k trojnemu ščenih krogov v Budimpešti Hrvatska v paktu. Pri ceremoniji podpisa bodo navzoči kratkem pristopila skupini držav trojnega j vsi predstavniki držav podpisnic pogodbe, pakta. Današnji sestanek v Benetkah ima Madžarsko bo zastopal poslanik pri Kvi- rinalu baron Vallany. List zaključuje z zagotovilom, da pozdravlja Madžarska s simpatijami ta korak sosedne in prijateljske države Hrvatske. (Piccolo). Pristop Hrvatske K trojnemu paktu Včeraj opoldne je bil v navzočnosti predstavnikov držav - podpisnic svečano podpisan protokol o pristopu Hrvatske k trojnemu paktu Pomemben govor grofa Ciana Benetke, 15. jun. ir. Danes opoldne je bil v Doževi palači v Benetkah izvršen svečani akt pristopa nezavisne Hrvatske k trojnemu paktu. Svečanost so prenašale vse italijanske, dalje nemške, japonske, hrvatske, slovaške in bolgarske radijske postaje. Opolnomočeni zastopniki držav-članic trojnega pakta so se opoldne zbrali v senatni dvorani Doževe palače. Nekaj minut po 12. so vstopili v dvorano zunanji minister grof Ciano ter na njegovi desnici in levici poglavnik dr. Paveiič in zunanji minister Ribbentrop. Sledil jim je hrvatski vojskovodja maršal Kvaternik. Delegacije vseh držav trojnega pakta so se razvrstile okoli okrogle mize. V sredi je sedel zunanji minister grof Ciano. Na njegovi desnici je bil poglavnik dr. Paveiič, dalje proti desni pa maršal Kvaternik, hrvatski zunanji minister dr. Lorkovič ter slovaški in rumunski poslanik. Na levici grofa Ciana so se razvrstili za mizo zunanji minister von Ribbentrop, japonski veleposlanik v Rimu Horikiri ter madžarski in bolgarski poslanik. Grof Ciano je nato prečital tekst protokola o pristopu Hrvatske k trojnemu paktu. Protokol navaja: Besedilo protokola Vlade Italije, Nemčije in Japonske na eni ter vlada Hrvatske na drugi strani so se sporazumele preko svojih opolnomočen-cev o naslednjem: 1. Nezavisna država Hrvatska pristopa k trojnemu paktu, podpisanemu dne 26. septembra 1940 v Berlinu med Italijo, Nemčijo in Japonsko. 2. K delu tehničnih komisij, ki so predvidene v trojnemu paktu, bodo pritegnjeni tudi hrvatski zastopniki, kadar se bo razpravljajo o vprašanjih, ki se nanašajo na Hrvatsko. 3. Tekst trojnega pakta je priložen protokolu. Protokol je sestavljen v italijanskem, nemškem, hrvatskem in japonskem jeziku in so vsi ti izvodi enako verodostojni. Pogodba stopi v veljavo z dnem podpisa. Protokol, sestavljen v štirih izvodih, potrjujejo s svojimi podpisi pooblaščeni zastopniki svojih vlad. Benetke, 15. junija 1941-XIX. Sledilo je podpisovanje dokumentov. Najprej je podpisal vse 4 izvode japonski veleposlanik, nato nemški zunanji minister von Ribbentrop, potem poglavnik dr. Paveiič in končno grof Ciano. Grof Ciano o pomenu trojnega pakta Potem se je dvignil zunanji minister grof Ciano, ki je imel naslednji govor: V trenutku podpisa tega svečanega akta, s katerim pristopa Hrvatska k trojnemu paktu, izročam v imenu Italije, kakor tudi v imenu Nemčije in Japonske ter v imenu zastopnikov Madžarske, Rumunije, Slovaške in Bolgarije prisrčne pozdrave Varn poglavnik, kakor tudi hrvatskemu narodu, ki danes stopa v ono skupino držav, ki na osnovi trojnega pakta spontano in svobodno nastaja. S posebnim zadovoljstvom izrekam te pozdrave, saj ni v njih izraženo samo naše veselje, da je sedaj tudi Hrvatska v naši družbi, temveč pomenijo ti pozdravi tudi naše zaupanje v mlado hrvatsko državo, ki je po dolgih in strastnih borbah svojega naroda dosegla neodvisnost, pomenijo pa tudi naše prijateljstvo za Hrvatsko ter našo sigurnost za njeno bodočnost. Ko so septembra leta 1940. Nemčija, Japonska in Italija podpisale v Berlinu trojno pogodbo, niso imele v duhu samo ustvaritve začasnega združenja držav samo z vojnimi cilji, temveč so v trojnem pakta hotele postaviti osnovo za sodelovanje, ki bi ga bile lahko deležne vse države, ki skupno z Nemčijo, Italijo in Japonsko streme za svoje narode za mirom pravice. Je to mir pravice, ki je bil vedno visoki cilj visokih pogla- varjev, ki vodijo naše države in ki ga bodo njihovi geniji ter zmage našega orožja znale zagotoviti Evropi in vsemu svetu. Pozdravili smo ustanovitev neodvisne Hrvatske kot eno onih pravičnih dejanj, s katerimi so bile po volji Duceja in Fuh-rerja popravljene napake in krivice Ver-sailea, ter je bila narodom dana možnost stabilnosti in varnosti v novem redu. Na-cionalnosoeialistiena Nemčija in fašistična Italija vodita proti Angliji na kopnem, na morju in v zraku vojno, ki ima cilj in namen, da ustvari take predpogoje, medtem pa s prijateljskimi državami že ustvarjata osnove novega pravičnega miru. To je pomen trojnega pakta in razvoja, v teku katerega se zbirajo okoli treh velesil, podpisnice trojnega pakta, vedno nove nacije, ki si s tem zagotavljajo svojo bodočo usodo. Zahvala poglavnika dr. Paveliča Za grofom Cianom je spregovoril poglavnik dr. Paveiič, ki je izvajal: V imenu nezavisne države Hrvatske se zahvaljujem za pozdrave, ki ste jih, Eksce-lenca, izrekli v imenu Italije, predstavnikov Nemčije in Japonske, kakor tudi v imenu drugih podpisnic trojnega pakta, Madžarske, Rumunije, Slovšake in Bolgarije. Za nas je bila čast podpisati zapisnik, s katerim sprejema Hrvatska v popolnosti način, s katerim ustvarjajo Italija, Nemčija in Japonska edinstveno fronto in novi pravični red v Evropi in Aziji. To dejanje je za hrvatski narod velike in odločine važnosti, ker je izvršeno samo dva meseca po našem nacionalnem in državnem vstajenju, ki omogoča sodelovanje s totalitarnimi državami, poglobljenimi s socialno in politično revolucijo, ki so bile in so navdahnjene z genialnostjo njihovih voditeljev in z voljo narodov. Ponosni smo, da sodelujemo v tej skupini držav, ker se je nezavisna država Hrvatska že s samim dejanjem svoje ustanovitve postavila ob bok držav, ki so s svojimi dejanji nadomestila sistem praznih besed in izpolnjujejo s tem daleko-sežno nalogo mednarodne pravice. Zahvaljujem se Duceju Fašizma, Fuhrerju velikega Rajha in predsedniku vlade Carstva Vzhajajočega Solnca, da so mi dali priliko, da kot predstavnik Hrvatske še enkrat potrdim njeno voljo tlo življenja in sodelovanja z velesilami Osi in zavezniškimi prijateljskimi državami. Svečano kosilo Zuna,nji minister grof Ciano je nato pristopil k poglavniku dr. Pavelieu in mu prisrčno čestital. Enako so potem čestitali zunanji minister Ribbentrop in japonski veleposlanik. S tem je bila ob 12.35 svečanost zakjučena. Gostje so zapustili Doževo palačo in so se v motornih čolnih podali k svečanemu kosilu, ki ga je na čast hrvatski delegaciji priredil Zunanji Minister grof Ciano. - Drobiž iz Hrvatske Zagreb, 15. jun. rs. Na dan godu poglavnika dr. Paveliča in »očeta Hrvatske« Ante Starčeviča so se v Otočcu udeležili javne svečanosti tudi oddelki Italijanske vojske s polkovnikom Soddujem na čelu. V navzočnosti italijanskih in hrvatskih Vojaških oblasti je bila med zvoki himen obeh držav vojaška parada. Zagreb, 15. jun rs. Z zakonskim odlokom ministra za nacionalno ekonomijo so bile potegnjene iz prometa vse novčanice po 1000 din. Z dne 21. junijem te novčanice ne bodo več veljavne. Razlog za tako odločitev je, da se nahajajo v prometu mnoge ponarejene 1000 dinarske novčanice. Do 3000 din bo Narodna banka povrnila ves znesek, medtem ko bodo višji zneski zamenjani za bone. Z druge strani javljajo, da bodo novčanice po 1000 din, ki bodo umaknjene iz prometa, zamenjane po pariteti 1 din je enako 1 kuna. Toča bomb na Tobruk Pet sovražnih letal sestreljenih — Sovražni rušilec torpediran in potopljen Glavni stan Italijanskih Oboroženih Sil je objavil dne 15 junija naslednje 375 vojno poročilo: V noči na 14. junij so naša letala bombardirala pomorsko oporišče Aleksandrijo. V Severni Afriki so italijanske in nemške letalske skupine bombardirale v zaporednih valovih utrdbe v Tobruku. Povzročila so obsežne požare. Nad Tobrukom so sestre-la dve letali tipa »Hurricane«. Sovražnik je z letali napadel Benghazi In druge kraje v Cirenajki. Naša protiletalska obramba je sestrelila dve sovražni letali. Pilot je bil ujet. V Egejskem morju so angleška letala vrgla bombe na otok Rod os. V Vzhodni Afriki smo na večer 10. jn-nja odbili letalski napad na reki Baro. Slabo vreme in razdrapane ceste ovirajo gibanje na odseku Gondar. Na delovanje sovražnega topništva je nate odgovarjalo. V Sredozemskem morju je naša podmornica sestrelila sovražno vodno letalo. Podmornica pod poveljstvom korvetnega kapitana Gustava RonacelHja je z dvema torpedoma zadela sovražni rušilec in ga potopila. Nemško vojno poročilo Berlin, 15. jun. Nemško vrhovno poveljstvo poroča: Naša podmornica je potopila v severnem Atlantiku štiri sovražne trgovske ladje in eno petrolejsko ladjo s skupno 29.000 tonami. Naši letalski oddelki so bombardirali lu-ke ln industrijske naprave v južni in juž-novzhodni Angliji. Pri preprečenju sovražnih letal, ki so skušali poleteti nad zasedeno ozemlje, jc prišlo večkrat do zračnih bitk, v katerih je bilo eno sovražno letalo sestreljeno. V Severni Afriki topniško in izvidniško delovanje pri Tobruku. Manjši oddelki nemških in Italijanskih letal so ponovno bombardirali luko ln utrdbe v Tobruku z dobrim uspehom. Na angleškem letališču je bilo z bombami in obstreljevanjem uničenih več sovražnih letal na tleh. Eno angleško lovsko m tri bojna letala so bila v zračnih borbah ln od protiletalskega topništva sestreljena. V Sredojemskem morju je oddelek nemškega letalstva dne 13. junija napadel vojaške naprave ln luke na otoku Cipru. Na višini Bejruta je nemško letalstvo napadlo oddelek angleškega brodovja ln doseglo zadetek na težki križarki. Sovražna letala so na nekaterih krajih zapadne Nemčije vrgla nekaj eksplozivnih bomb, ki pa niso napravile omembe vredne škode. Uredništvo: Ljubljana, Knafljeva ui. 5. Telefon št. 3122, 3123, 3124, 3125 in 3126 Ponedeljska izdaja »Jutra« izhaja vsak ponedeljek zjutraj. — Naroča se posebej in velja po pošti prejemana Din 5.—, po raznašal-cih dostavljena Din 6 mesečno. Rokopisi se ne vračajo. — Oglasi po tarifu._ CONCESSIONARIA ESCLUSIVA per la pubblicita di provenienza italiana ed estera: Unione Pubblicita Italiana S. A., Milano Spominska kolajna Vojvodi Spoletskemu Rim, 14. jun. s. Nj. Kr. Visokost Ai-mone de Savoia, vojvoda Spoletski, je sprejel generala Gionocchiettija, poveljnika pomorske topniške milice, ki mu je izročil spominsko kolajno druge legije »Milmart«, ki je bila pod njegovim poveljstvom. Vojvoda Spoletski je visoko ocenil to dejanje svojih tovarišev v orožju in se je prisrčno zahvalil. Praznik topništva Rim, 15. jun. s. Državni podtajnik v vojnem ministrstvu Scuero je poslal nadzorniku topništva za praznik topni-čarjev, ki je danes 15. junija, naslednjo brzojavko: Ob svečani ponovitvi praznika bojevnikov topništva pošiljam svoj topel pozdrav in čestitam orožju, ki v tej junaški uri domovine še enkrat obnavlja svoje bleščeče tradicije vere in visoke vrednosti. — Scuero. Egipt noče vojne Damask, 15. junija, s. Iz Kaira poročajo, da je med razpravami o vojnem zakonu v egiptski zbornici neki poslanec vprašal bivšega predsednika ministrskega sveta Sidki-pašo, da-li veruje v možnost egipt-skega sodelovanja v tej vojni. Sidki-paša je izjavil, da si takšne domneve ni mogoče niti misliti. Cripps se ne bo več vrnil v Moskvo? Ne\v York, 15. jun. tL Informacije iz merodajnih londonskih diplomatskih krogov, ki so prispele semkaj, pravijo, da se sir Stafford Cripps, angleški veleposlanik v Moskvi, ki se trenutno mudi v Londonu, po vsej verjetnosti ne bo vrnil v sovjetsko prestolnico. Isti viri javljajo, da bo Crippsu poverjena nova naloga. Nekatera poročila pravijo, da naj bi Cripps vstopil v angleški vojni kabinet. Tega ne izključujejo niti londonske »Times«. Druge informacije vedo povedati, da naj bi Cripps postal minister za Indijo ali pa naj bi celo šel naravnost v Indijo, da izvrši važno mi-g-lede na dejstvo, da je v najboljših osebnih odnošajih z voditelji indijske kongresne stranke. V uradnih angleških krogih pa so včeraj enostavno izjavljali, da nič ne kaže, da se Cripps ne bd vrnil v Moskvo. Švedski poslanik v Moskvi pozvan v Stockholm Stockholm, 15. jun. u. Obisk švedskega poslanika in ministra v Moskvi Assarsena v Stockholmu, kakor tudi nenadno sklicanje zunanjepolitičnega odbora švedskega parlamenta sta izzvala izredno zanimanje v švedskih poiitičnih krogih. Poslanik As-sarsen se bo vrnil v Moskvo v nekaj dneh, potem ko bo dovršil svojo nalogo, da informira vlado. Švedski Bsfi se vzdržujejo vsakega komentarja o njegovem obisku. Boji v Siriji Vichy. 15. jun. d. Snočnje poročilo francoskega vojnega ministrstva javlja o položaju v Siriji: Francoske čete kljub vsem silovitim sovražnim napadom drže svoje jx>stojanke. V petek popoldne je uspelo oddelku angleške pehote in oklopnih formacij s podporo vojne mornarice prodreti v Saido, toda s protinapadom francoskih motoriziranih in kolonialnih čet je bil sovražnik zopet pregnan. Tudi pri Mersa Jttmu in Kisveru so bili Angleži in dega-ullisti odbiti. Kisver je še vedno v francoskih rokah. Angleško letalstvo je zopet brez uspeha bombardiralo Bejrut. Eno angleško letalo je bilo sestreljeno. Berlin, 15. jun. s. Izjave, M jih je podal v petek ameriški zunanji minister Hull. češ da je angleška akcija proti Siriji popolnoma upravičena in da se Francozi s tem, da nudijo odpor vojskam Wilsona in De Gaullea. bore konec koncev za stvar sil Osi, so v tukajšnjih krogih predmet sarkastičnih komentarjev. Stališče Washing-tona, v smislu katerega bi morali Francozi pasivno dopustiti, da anglosaksonske vojske zasedejo njihovo ozemlje, je, kakor poudarjajo v Berlinu, enostavno absurdno in groteskno. Očividno, pripominjajo v Berlinu, se ni treba več ničemur čuditi. Preko Oceana mislijo in delajo sedaj po načelih, ki niso samo nasprotna logiki in pravu, temveč tudi najenostavnejši zdravi pameti. Berlin, 15. jun. rs. Nemška vojna letala so vnovič z velikim uspehom napadla pristanišče v Haifi. General Weygand v Alžiru Vchy, 15. jun. d. General Weygand, ki je inspiciral pokrajine v zapadni francoski Afriki ter je posetil med drugim tudi Da-kar, Casablanco in Aga Dir, se je zopet vrnil v Alžir. Proces proti degaulistom Pari®, 15. jun. rs. Vrhovno vojno sodišče, ki je zasedalo v Gannatu pri Viehyjo, je izreklo novo serijo smrtnih odnosno zapornih kazni proti več degauffistom. Samo dva obtoženca sta, bila oproščena. »JUTRO«, ponedeljska izdaj« Ponedeljek, 16. VL 1941-XIX Od sobote na nedeljo Ljubljana, 15. junija Spet je posijalo sonce. Ves pretekli teden, z izjemo na praznik dopoldne, smo se kislo držali kakor vreme, ki nam je bilo izreuno nenaklonjeno. Vssk z..»k. ki je le količkaj dal slutiti, -la ?e bo sprevsdvilo, env> hlastno pograbili in se hoteli prepričati, da je sprememba vremena pred vrati. Vselej smo se urezali. Zlasti v soboto, ko je začel pihati sever in se je ozračje že bolj ohladilo, smo ves dan upali na izboljšanje. Tokrat se nismo zmotili. Ponoči se je zjasnilo. Nedeljsko jutro je bilo na prvi pogled tako kakor vsa v preteklem tednu. Gosta megla je zakrivala nebo. Veter pa jo je do 8. ure razgnal in na mesto je posijalo spet težko pričakovano sonce, ki je dalo obema telovskima procesijama še slavnejše lice. Posebno dolga je bila frančiškanska procesija. Takoj ob 8. se je razvil sprevod na čelu z godbo železničarskega društva »Sloge«, ki so ji sledili celi roji malčkov. Za dekleti in fanti so stopale narodne noše, ki so bile v velikem številu zastopane. Za godbo grenadirskega polka je šla du- hovščina z Najsvetejšim, potem pa. so se zvrstili ostali verniki. Tudi šentjakobska procesija je imela velik obisk. Psalme je igrala godba z Rakovnika. Posestniki hiš ob ulicah, kjer sta se pomikali procesiji, so okrasili svoja poslopja z brezovim zelenjem in na okna postavili cvetje in sveče. V nedeljo dopoldne je po ljubljanskih ulicah bilo izredno živahno. Posebno v središču mesta so se od Tivolija do Zvezde, kjer je bil dopoldne promenadni koncert delavske godbe »Zarje«, neprestano pomikale goste vrste sprehajalcev. Dober obisk sta imeli tudi umetnostni razstavi v Jakopičevem paviljonu in v Obersnelovi galeriji. Izletniki so ostali zaradi slabih letošnjih skušenj po večini doma. Nočno jasno nebo jim ni moglo zbuditi upanja na sončno nedelj«. Hladno in jasno vreme nam obeta daljšo spremembo. Veseli smo ga vsi: izletniki, kopalci, meščani, posebno pa kmetje, ki jim bo zdaj omogočeno, da nadoknadijo zamujeno delo na polju, posebno pa da bodo lahko spravili seno ob suhem vremenu. Zbor Društva slovenskih likovnih umetnikov Ljubljana, 15. junija. V svojih sicer skromnih, a prijetnih novih društvenih prostorih v Wolfovi ulici 10 je imelo včeraj popoldne VIII. redni občni zbor društvo slovenskih likovnih umetnikov. Ob lepi udeležbi članstva, ki ga je to številčno najmočnejše društvo slovenskih likovnih umetnikov v svoji sorazmerno kratki življenjski dobi zbralo pod svojim okriljem, je v splošno zadovoljstvo vodil zborovanje predsednik g. Saša šantel. Zahvalil se je vsem za častno udeležbo, posebej pa je pozdravil upravnika Narodne galerije g. Janeza Zormana in zastopnike domačega tiska. Iz poročil, ki so jih podali predsednik, tajnik g. Mirko šubic, blagajnik g. Karel Putrich in predsednik posebnega umetniškega sveta g. G. A. Kos, moremo v splošnem posneti, da ie bi'o delo odbora v pretekli poslovni dobi zelo agilno in iniciativno v vseh tistih pogledih, ki so bili in so še vedno važni za naš likovno umetniški stan. Tako pereča povsem strokovna stanovska kakor tudi čista umetniška vprašanja so bila glavna gibala društvenega dela. S primerno dotacija oblastev, ki so v polni meri razumela potrebe stanovskega društva slovenskih likovnih umetnikov, je temu društvu, prvemu odkar sploh obstajajo slovenska umetniška društva, uspelo, da si je uredilo svoje prepotrebne poslovne prostore. V njih se organizatorji nadejajo za bodočnost urediti tudi posredovalnico za nakup umetniških del svojih članov. predvsem pa tudi čitaln co in strokovno knjižnico — sen, žal prečesto le iluzo-ren sen vseh naših strokovnih društev, ki streme za razširjenjem ln poglobitvijo strokovnega obzorja svojega članstva. Toda začetek je tu in članstvo veruje, da bo z dobro in trdno voljo ter neumornim delom doseglo izpolnitev svojih želja. Dobršen del društvenega dela je bil seveda posvečen organ'zaciji umetniških razstav pa raznim posredovanjem na pristojnih mestih za izboljšanje perečih socialnih vprašanj slovenskega umetniškega stanu kakor tudi vprašanj, ki se bitno tičejo ugodnih pogojev za razvoj slovenske likovne umetnosti. Tesnejši stiki med zastopniki oblastev in likovnih umetnikov so rodili že razveseljive uspehe, za bodoče pa je bila zastopnikom likovnih umetnikov s strani oblasti prav tako obljubljena vsa naklonjenost. Z vedrim upanjem se naši umetniki zatorej oklepajo svojega kulturnega dela in se za jesen pripravljajo na novo reprezentativno razstavo. Kakor doslej, pa bo tudi v bodeče zastavilo vse srvoje sile, da koristi in pomaga pri napredku slovenske likovne umetnosti sploh, pa pri reševanju perečih vprašanj tako vsega stanu kakor tudi posameznih svojih članov. Na kraju zborovanja so bile še volitve, pri katerih je bil ponovno z večino glasov izvoljen za predsednika g. Saša Santel, v odbor pa gg. G. A. Kos, Ivan Vavpotič, Fran Tratnik. Stane Kregar, Mirko šubic, Fran Gorše, Ivan Kos, Drago Vidmar in Evgen Sajovic. V nadzorstvo sta bila izvoljena Ivan Sajovic in Nande Vidmar. Umetniški svet pa tvorijo pod predsedstvom G. A. Kosa, Ivan Vavpotič, Boris Kalin, Stane Kregar in Mirko šubic. Obisk pri najmlajših Kdo ne pozna našega Dečjega doma tam pri šempetrski cerkvi? Vprašaj kogar hočeš, vsak, če je pameten človek, ti bo odgovoril: »Ce je kaj potrebno in koristno, je koristen Dečji dom. Pomislite vendar, kaj bi bilo, če ne bi podpirali mladine, kaj bi bilo, če bi zavrgli te naše najmlajše, ki imajo prav tako pravico dihati in živeti ter se veseliti sveta, kakor mi, če ne še večjo. Pomislite vendar, kaj bi bilo, če ne bi imeli teh malih, kaj bi bilo z narodom brez mladine. Kaj bi počel malček, ko pride na svet, pa mu mati že po nekaj dneh umre. Ali pa najdenček? Kam bi ga dejali, kdo bi ga vzel v oskrbo, če ne Dečji dam. Po sobah in hodnikih sem hodila in ogledovala našo bodočnost. V posteljicah leže male »štruce«, zavite v plenice. Niti minuto niso pri miru! Neprestano migljajo z ročicami in obračajo glavo na desno in levo. gor in dol. Pristopila sem k postelji malega dojenčka in pomislila: Ubožec, kaj te še vse čaka na sveelikem »Vargasu« dal napisati napet roman. Toda počakajmo: žlahtni kamni imajo s\>ojo usodo in nemara se pravi roman šele pričenja. čakamo na športne izide Nekaj pregleda o današnjih športnih dogodkih Ponedeljska izdaja našega lista izhaja zdaj tako, da v njej skoraj ne moremo objaviti nobenega najnovejšega športnega rezultata, temveč se moramo baš v njej, ki je še posebno dobrodošla športnikom, zadovoljiti samo s kratko rekapitulacijo nedeljskih dogodkov, ki so med tem morda že končani ali pa vsaj že v teku. Tako je tudi s to nedeljo! V pregledu urejenih dogodkov moramo seveda na prvem mestu omeniti naše domače prireditve med katerimi so, — kolikor to zaslužijo — najvažnejše štiri povratne pokalne tekme iz II. kola, v katerem bodo izbrani štirje najboljši klubi za vstop v ožje tekmovanje. Hermes, Ljubljana in deloma tudi Grafika so ta cilj do polovice že dosegli, Marsovci in Moščani pa so se v prvi tekmi razšli brez odločitve in bo današnja tekma pomenila za enega izmed njih ne samo zmago, temveč obenem tudi dostop v semifinale. Po italijanskih športnih terenih je treba med drugim omeniti važno nogometno prireditev, in sicer drugi finale za italijanski pokal, ki ga igrata danes v Benetkah enajstorici Venezie in Rome. Prvi dvoboj med obema moštvoma je ostal s 3 : 3 neodločen, tako da bo tudi to današnje srečanje pomenilo za enega ne samo zmago, temveč obenem osvojitev nogometne lovorike, ki je najpomembnejša za prvenstvom v Italiji. Ce bi se primerilo, da bi tudi ta tekma ostala neodločena, bosta morali obe moštvi igrati še tretjo v celoti na nevtralnih tleh. Med kopico drugih športnih dogodkov v različnih športnih panogah zasluži posebno omembo velika kolesarska prireditev, ki bo na dirkališču Vigorelli za italijansko prvenstvo na dirkališču. Prireditev je razdeljena na dva dneva in obsega vsak dan okoli 14 posebnih točk za razne kategorije in discipline. V mednarodnem nogometnem življenju bo danes vsa pozornost posvečena Povratek Sonce je zatonilo za gore. Tam, kjer se nebo dotika morja, tam se je videla rdeča zarja. Kmalu je bilo nebo preplavljeno s temno modrino, prva zvezda je zamigljata na njem, in kmalu je na valovih morja plula bleda luna. V sobi je sedela Alma. Pred njo na mizi je ležal pladenj s pecivom in sadjem. Vrata verande so bila odprta, tako da je Alma lahko opazovala lep večer. Iz svoje torbice je vzela ključ, odprla predal in na mizo položila dnevnik. Obračala je list za listom. prebrala ta in oni odstavek, pa ji nenadoma obstanejo oči. Zavzdihnila je: »Saj tO ni mogoče! Točno danes pred letom dni! Ah, kdaj se bom znebila teh krutih spominov. Mislila sem, da me bosta kraj in čas pozdravila, a vidim, da to ni mogoče. Zadnje upanje je že davno minulo. Vem, da sva ločena zdaj, ne da se popraviti. Toda pozabiti ga ne morem.« Prijela je za pero in napisala v dnevnik: »Danes pred letom dni je bilo. Prav tako lep večer je bil, ko je najina jahta plula proti obali. Sedel je k meni, se igral z mojimi kodri. Prav to obleko sem nosila takrat. Všeč mu je bila obleka, všeč sem mu bila jaz; nenadoma se je sklonil k meni in me poljubil. Bil je to moj prvi poljub. Vprašujoče sem ga pogledala, toda on mi ni dejal niti besede. Razumela sem ga. Ko sem prišla domov, je mama opazila, da sem nenavadno vesela in da se je moralo z menoj nekaj dogoditi. Zaupala sem materi. — Takrat sem ga razumela ln mislila sem, da ga bom vedno razumela in da bo on razumel mene. Pa sem se varala. Užila sva potem še nekaj veselih dni, tu na morju, kakor potem, ko sva se vrnila s počitnic. Res, lepe počitnice so bile zame lani. Toda letos ... Letos sedim sama v tej sobi, njega ni, mama počiva v hladnem grobu. Nje, ki sem ji zaupala svojo skrivnost z vso žalostjo in z vsem veseljem, ki me je znala vedno potolažiti, ni več. Oče me pogosto vprašuje, kaj mi je, zakaj sem vedno tako žalostna. Toda njemu ne morem povedati ničesar. Tudi Tanja me ne razume. Ona ne sočustvuje z menoj. Najina značaja se ne ujemata več.« Pozvonilo je. Na pragu se je prikazala Tanja. Alma je skrila dnevnik v predal in ga zaklenila. »O, Alma, zdravo! Kaj ne greš ven? Zakaj si odrekla danes očetu in Petru tako krasno vožnjo po morju?« »Hvala, Tanja! Vožnja bi bila zares prijetna in tudi Peter je še dokaj simpatičen. Toda kakšen pomen ima to zame? Jaz sem mnogo bolj vesela, če sama sedim tu v svoji sobi. Ne bi hotela družbi užitka pokvariti s svojo žalostjo. Obujala bi spomine, kar pa veš, da bi mi ne bilo ljubo.« »Peter ti pošilja prisrčne pozdrave in te vprašuje, kdaj bo spet toliko srečen, da bo šel z nama na sprehod. Toda kakor vidim, se ti ne zanimaš zanj. Jaz bi ti svetovala, Alma, da pozabiš na Egona. Sama si že dejala, da ne upaš več. Prav odkrito povedano, tudi jaz ne več. čemu ne bi potem hotela Petra? Saj vendar sama praviš, da ti je simpatičen.« »Res je, vse je v redu, kar si povedala. Tudi oče bi rad videl, da bi se vnela za Petra. Simpatičen mi je res, toda od simpatije do ljubezni je še dolga pot. Egon morda misli da je stopil na njegovo mesto •ter, toda ko bi le vedel, kako bridko se vara. Ves čas odkar se nahajamo tukaj, opazujem, da se Peter suče okoli mene. A kar ni v moji moči tega ne morem storiti. Rada bi popravila le to, kar sem pri Egonu zakrivila. Potem bi še nekako mirno prenesla vso nesrečo.« »Kaj pa si zakrivila takega? Ce si napravila kako opazko, je bilo potrebno za takega razuzdanca.« »Oprosti, Tanja, Egon ni razuzdanec. čeprav sem mu to očitala, šele zdaj sem spoznala kaj je. Ko sem žalovala za ma- S terjo, mu ni bilo všeč, da ga zanemarjam. Tedaj so privreli na dan očitki. Razšla sva se in zdelo se mi je, da nisva za skupaj. Od tedaj hodi on svojo pot, jaz pa svojo. Kadar se srečava, govoriva samo vsakdanje stvari.« Prijateljici sta še dolgo kramljali, toda Tanji ni uspelo, da bi Almo privedla na Petrovo pot. ♦ * * Nekega sončnega popoldneva je priplula jahta v pristanišče. Alma je stala ob bregu in zrla v modre valove. Zdelo se je, kakor da bi hotela vreči svoje žalovanje, da bi jo odnesli v tuji svet, daleč proč. Med drugimi popotniki je izstopil tudi mladenič, ki se je z naglimi koraki bližal Almi. Spoznala ga je, bil je Egon. Tisti večer sta sedela Alma in Egon na verandi. In spet je bilo tako, kakor pred letom dni. Vanina. OTROŠKA L G ANK A — Mamica, ah znaš ugibati? Kaj je to: s kljunom klopoče in ima tri noge? — Otrok, to naj bi bila Štorklja, toda ta ima samo dve nogi. — Seveda, mamica. Ampak jaz sem ti hotel uganko napraviti nekoliko težko. prvemu nastopu hrvatske državne reprezentance v tujini. Hrvatje igrajo svojo prvo mednarodno tekmo z Nemčijo na Dunaju, v Gradcu pa bo obenem gostovala reprezentanca Zagreba proti tamkajšnji izbrani enajstorici. Hrvatski nogometaši, ki so po nekaterih prijateljskih tekmah doma kar stopili v mednarodno areno za današnji nastop niso posebno temeljito pripravljeni, vendar bi utegnilo na izid srečanja ugodno vplivati dejstvo, da je v enajstorici nekaj preizkušenih borcev z mednarodnih tekem, ki so jih odigrali še v bivših jugoslovenskih dresih. Obe hrvatski reprezentanci, ki sta danes v gosteh v avstrijski Nemčiji, sta minili praznik med seboj odigrali tekmo za trening, ki se je končala neodločeno s 3 :3. Novi zvezni kapetan HNS dr. Hit-rec je po tem pregledu odredil za Dunaj naslednjo sestavo: Glaser, Brozovič, Dubac, Pukšec, Jazbin-šek, Djanič, Cimermančič. Wolfl. Kacijan, Pogačnik, Pleše. Kot rezervni igralci so šli na Dunaj še Lešnik, Kokotovič in Mon-sider. V garnituri Zagreba so med ostalimi znana imena Urch, Pavletič, Čajkovski, Beda, Muradori, Kocejič in drugi. Naši plavalci na delu Kakor slišimo, je pri plavalni Iliriji kljub silno neugodnemu vremenu iz dneva v dan bolj živahno. Razen dela »na terenu« opravljajo tamkaj pridno tudi razne administrativne posle, predvsem zaradi tega, da bi sekcija imela čim solid-nejšo upravo ter se tako čim skrbneje pripravila za skorajšnjo prilagoditev na nove razmere. Te dni je bival v Ljubljani zastopnik italijanske plavalne federacije, ki je s predstavniki plavalne sekcije Ilirije proučil vsa pereča vprašanja glede skorajšnje otvoritve sezone in nove opredelitve plavalcev iz Ljubljanske pokrajine. Plavalna Ilirija je prejela zagotovila, da bodo njeni plavalci lahko v dogledni bodočnosti dobili dobre nasprotnike in bodo tudi v domračem kopališču lahko priredili vsaj katero dobro plavalno prireditev. Atleti ŽSK Hermesa so zborovali V petek zvečer je bil v zvezi s sedanjimi izrednimi prilikami izredni občni zbor lahkoatletske sekcije ŽSK Hermesa. Občni zbor je bil potreben predvsem zato. ker je sekcija v zadnjem času močno narasla in bila postavljena zato pred nove in važnejše naloge, ki jim stari odbor verjetno ne bi mogel biti kos. Da je sekcija res zelo močna, priča naj-zgovorneje že to, da se je občnega zbora udeležilo nad 50 aktivnih članov od 140 vpisanih. Po poročilih odbornikov so bile kot glavna točka še volitve novega odbora, pri katerih je bila z veliko večino izvoljena naslednja lista: načelnik sekcije P e -r o v i č, podnačelnik B e r d a j s, tajnik Zupančič, blagajnik š u m a k, tehnični referent Vahtar, propagandni referent: B r a t o v ž, gospodar Peternel, odborniki: Pola k, Kosec, Stadler, Bre-1 i h, odbornica Pribovškova, nadzorni odbor: inž. Jesih. Lukežič, C i g -ler in Burja, vodja juniorjev Bol-t a v z e r. Splošen vtis s tega občnega zbora je, da se je mlada sekcija tako okrepila, da bo igrala odločilno vlogo v ljubljanski lahki atletiki, ki je dobila sedaj dva skoraj enako močna kluba. »JUTRO«, ponedeljsba fzdajs 3 Potu&tfiek, 18. VT. T941-xixr Rdeči križ ima polne roke dela Od 13262 vprašanj je prispelo doslej 1900 odgovorov — Evidenca vojnih ujetnikov je še nepopolna Ljubljana, 14. junija Vojna vihra je pustila tudi med našim ljudstvom občutne sledove. Tisoči vojaških obveznikov so morali zdoma in za mnoge tisoče civilnih oseb so svojci še danes v skrbeh. Očetje in matere so povpraševali za svojimi sinovi, žene za svojim* možmi, dekleta za fanti, prijatelji in znanci za svojrmi dragimi Na vsakem koraku si lahko slišal boječe vprašanje, ki je ;zra-žalo globoko skrb za usodo pogrešanega svojca. Prometne zveze so v t:stih dneh popolnoma odpovedale in se je zato negotovost in razburjenje še stopnjevalo. Že prvi teden po izbruhu vcjne se je Bi nogo vojaških obveznikov- vrnilo na svoje omove. S seboj so prinašali razne nekontrolirane vesti o svojih tovariših, tako da je bila žalost še večja. Usoda velike večine vojakov, ki jih je razsulo zateklo v naših krajiih, pa je bila v naslednjem tednu skoro že docela razčiščena Spet enkrat se je pokazalo, da so biile pretirane govorice v mnogih primerih vzrok prezgodnje žalosti. Vračali so se taki, ki so bili med sorodnik' im znanci že objokovani kot mrtvi. Usoda je resnično krojila neverjetne zgodbe. Samo eno naj navedemo: Na bojišču so našli mrtvega vojaka, ki je imel v žepu vojaško knjižico. Žalostno usodo so sporočili pokojnikovi družini. Več kot teden dni je živela žena z otroki v prepričanju, da je nj;h rednik mrtev. Samim sebi niso verjeli. ko je stopi! na domači prag že nekaj dni objokovani oče. Pojasnil je zgodbo. Ob razsulu je kakor tisoče drugih zamenjal vojaško obleko s civilno in pustit) v njej tudi svojo vojaško knjižico. Ob'ekel jo je potem nekdo drugi, ki ga je doletela na bojišču smrt. Po knjiž;ci, ki so 30 našli v /epu. so sklepali, da jc umrli bil njen pravi lastnik, za kar pa se je pozneje izkazalo, da n: resnica. V najhujših dneh. ko so ljud-e begali v ncizvestnosti od oblastva do oblastva in hoteli zvedeti usodo svojcev, jc Rdeči križ na odličen nač:n izpolnjeval svojo dolžnost. Prav danes pred dvema mcscema je bil irstanovljen posebni poizvedovalni oddelek, kjer so povpraševanja iz dneva v dan naraščala. (":cz 700 poizvedb so zabeležili samo en dan. kljub temu pa s* mnogi po-vpraJevalci očitno, drugi pa prikrito zabavljali čez poslovanje Rdečega križa, ne ve-drrč, da so vsi. k- so zaposleni s tem delom. dali svoje moči brezplačno na razpo lago in da je vsem in vsakemu posebej izpolnjena srčna želja, če moTe povpraševal cu ustreči s pozitivnim odgovorom. Da bi se prebivalstvo natančneje spoznalo z organizacijo poizvedovalne službe za pogrcšanci, in da bi dobilo vpogled v dosežene uspehe, so v petek vodilni delavci tega oddelka pod vodstvom gc Vere Adle-šičevc povabili por.jcvalce slovenskih dnevnikov, kjer so jim ljubeznivo razložili svoje poslovanje. Najprej jc predsednik pokrajinskega odbora Rdečega križa a- dr. Oton Fcttich pozdravi! zbrane in med drugim razložil glamc smotre Rdečega križa. Na slovenskem ozemlju deluje prostovoljna organ:zac: ja Rdečega križa že nad 60 let. Po določbah ženevske konvencije za izboljšanje usode ranjencev in bolnikov in po določilih mednarodne unije za pomoč je imel Rdeči križ po svojih pravilih v primeru vojne važne naloge: pomagati pri evakuaciji, prevažanju, oskrbovanju in pri zdravljenju bolnikov in ranjencev: pomagati in sodelovati pri izvajanju pasavne zaščite pri napadih :z zraka: posredovati zaradi podpor in občcvania ujetnikov in in-ternirancev z zunanjim svetom in po svojih močeh ublaževati voina zla Ob nepričakovanem izbruhu vojne in nato sledečem razsiulu je b;l Rdeči križ postavljen pred nove težke naloge. Zveze so bile pretrgane in nastale so neštete menjajoče se meddržavne in pokrajinske barijere. Svojci vpoklicancev so bili pcpr,'no-ma odrezani od njih in brez možnostmi, da bi zvedeli, če so njihov' dragi prestali nevarnosti živi in zdravi ali pa so ujeti, ranjen' ali mrtvi in kje se nahajajo. Pa tudi stiki z nevojaškimi osebami so bili pretrgan", kar je bilo- za pri-zadete tem mučnejc. ker zahteva sedanji način vojevanja med civilnim prebivalstvom skoraj več žrtev, kot med vojask:-mi osebami. Pokrajinski odbor Rdečega križa v Ljub-!jan: je zato smatral za svojo do'žno«t, da priskoči prebivalstvu na pomoč. Takoj po velikonočnih praznikih je bil v njegovem okrilju ustanovljen p. V. 1941- Gornik Franc, ledov, un rl JO. D', v bolnici in pokopan na bolniškem pokopališču v Mostarju. Hafner Ivan, Prezid-Vražji Vrtec, pokopan v kraju Urita; Hrabolek Ivan iz Celja, poručnik tehn. čete Banja Luka, bil ubit od kmetov 12 km od Teslice; Hajski Ignac, redov 2 čete 3 pos. bataljona, padel 9. IV. Koprive Pavel, rojen 1909. padel pri Hor-jul-Vrhnika; Kranjc Ivan. Meje p. Sv. Barbara Haloze, padel pri Klisuri; Kremser Alojz, skladiščnik gradbenega podjetja Zupan, ustreljen pri Brežicah 19. IV.; Hren Friderik, polkovnik, padel v Kuina-novem; Komati Stane, Banja Luka; Kukič Petar, akt. let. poručnik 215. baza Banja Luka, padel nad Segedinom; Kobal, letalski kapetan, padel; Kink Vladimir, akt. poručnik Novi Sad, padel z gorečim avionom v zračni borbi pri Stracinu blizu Ku-manovega; Kobešič Ivan iz Bragi, občina Vinica čemomelj, padel pri mestnem kopališču v Zagrebu; Koderman iz Ljubljane, bil ubit v Nišu 8. IV. pri bombardiranju železniške delavnice; Kovač Ivan iz Šenčurja pri Kranju, uslužben pri delavnici v Nišu, ubit pri bombardiranju 8. IV. Ljepovič Stevo ali Peja, redov, vas Ja-blanica Bosanska Gradiška, umrl 12. IV. v gozdu Smrečje nad Ljubljano. Pokopan 13. IV. na pokopališču Šmarje-Sap. Marini Jožef, Ljubno 57, p. Podnart, redov tehn. čete 1. plan. batalj. padel na veliki petek v šmartnem pri Litiji kot žr- tev letalskega napada; Marjetič Alojz, doma pri Celju, kraljeva garda Dedinje, 6. IV. ranjen, 28. IV. umrl v bolnici Grudno, pokopan I. V.; Mašera Sergij, poručnik bojnog broda »Zagreb« umrl ob priliki eksplozije broda; Miklavčič Rudolf, pod-narednik Zaječar; Mlakar Anton, Javor 42 p. Dobrunje, ustreljen in cerkveno pokopan v Podpeči; Medvešček, redov-djak 1. puk. težke art. 9. baterija. 9. IV. zadet od bombe v Kavadarju. Pokopan necerkveno v bližini Kavadarja; Močnik Jakob, Prim-skovo; Mehle Ivan, akt. žand. kapetan, padel v Sarajevu. Nežmah, podpolkovnik, padel v Ptuju; Nežmah M. Avgust, let. kapetan II. ki. iz Ljubljane, padel 6. IV. v Rajlovcu pri Sarajevu, tam pokopan; Novak Anton, palir, Šmarje pri Jelšah, padel nad Mežico-Slat-na gora 8. IV. ob 8. uri zjutraj, zadet v srce; Novalič Sulejman, 3. pos. puk. Logatec; Novak Leopold, redov 112. art. puka Zagreb, 11. IV. umrl v bolnici v Zagrebu, pokopan na Mirogoju. Osredkar Alojzij, redov 20. čete 4. djač-kog batalj. padel v Varcar Vakufu, Vrba-ska banovina. 14. IV. Pokopan na rkt. pokopališču v grobnici št. 2; Oblak Franc, orožn. narednik, padel 6. IV. ob prvem bombardiranju Beograda, ko je bila zadeta kasarna žandarmerijske komande; Oder Anton, orožn. narednik, padel 6. IV. ob prvem bombardiranju Beograda; Okičkl Stane, ustreljen iz aviona v Tesliču 12. IV. Petrič, kapetan fregate Divulje, padel na veliki petek s hidro-avionom v morje in utonil. Pokopan v Kaštel Starem; Pojed Mirko. Zagreb, Vseučilište 8, padel 12. IV. 6 km od Mostarja smer Libuško, necerkveno pokopan; Potočnik Ivan, narednik Zaječar; Pernuš Andrej, 1 četa 3. pos. puk Logatec, padel 7. IV. Razoršek Alojzij, Tlačnica, fara PeCe, ustreljen v noči od 10 /11. IV. v Notranjih Goricah, tam cerkveno pokopan; Renis Stanko. Trebnje; Ribič Ivan, redov 12. čete 3. batalj. v Vrbi, Slav. Brod, umrl 14. IV., pokopan na rkt. pokopališču v Novi Gradiški; Relič, Vinica, Ormož. Stenovec Anton, rez. podnarednik o. konj. puka v Zagrebu, rojen 1. 1912., iz št. Pavla pri Celju, pripeljan ranjen v bolnico 11. IV., kjer je umrl 13. IV; Sovčič Anton iz Slovenjega Gradca 49, padel pri mestnem kopališču v Zagrebu. Skerlj iz škofje Loke, padel pri gradu Turnišu, pokopan v parku Turniš. Točaj, rez. podnarednik, ranjen 10. IV. ob 9. uri zjutraj od topovske granate. Umrl 11. IV. ob 2. uri zjutraj v ambulanti v Virovitici, cerkveno pokopan v Virovitici; Tesllč Janez iz Loke pri Kamniku, umrl 23. IV. v vojni bolnici v Sarajevu, tam pokopan. Velič Halin, 3 pos. puk. Logatec; Vilhar, Divulje; Vratar Josip iz Mislinja, stanu- joč v Dravogradu 67, padel pri mestnem kopališču v Zagrebu; Vajevič K. Petar, peš, major, komandant 1 plan. batalj. žrtev letalskega napada v Novem mestu. Zupav Franc ali Ivan, ustreljen v Mur-tenici, vas Rožanstvo; ZiherI Milan, podnarednik, Zaječar; Zakovšek Vjekoslav, Dalj srez Osijek, utonil v Ljubljanici, polic, št. akta XIX. III. 27/17; Zvone Stanko. Domžale, ustreljen v Petrovem selu pri Novem Sadu. Poizvedovalna pisarna Rdečega križa na Miklošičevi c. 22-b naproša niže imenovane, da dvignejo pošto, ki je samarijanke-raznašalke zaradi pomanjkljivih naslovov niso mogle izročiti adresantu v roke: Rodbina Andrič M. Sretena, Cujnik Ivan, Pavlovič Branislav, Pire Boris, Schweiger Ljudmila, Vidmar Mirko, dr. Varšek. Kaj je »Dopolavoro«? »Dopolavoro je ustanova miru, ki zasleduje vzvišene namene bratstva, ljubezni in izobrazbe.« To je definicija, ki jo je dal Duce ustanovi. Moralni in politični razlog, ki je gibalo tako obširni organizaciji množic, je treba iskati v temeljnem programu, ki ga je Duce dal Fašizmu: »Približevati se vedno bolj narodu!« To povelje je v skoro osemnajstih letih življenja Dopolavora prešlo v prijemljivo stvarnost, katere pozitivni in konkretni rezultati so dobro poznani Italijanom in vsem onim, ki študirajo socialne probleme Fašizma. Je stvarnost, ki ji množica sledi z živim navdušenjem in ki daje Dopolavoru tako organizatorično moč, da je pomemben integralni organ velikega dela, ki ga razvija Fašistični iežim. Ko je odpravil razredno borbo razvojnega in vzgojnega procesa mas, je Fašizem ustvaril sodelovanje razreda, ki izloča in odpravlja prej obstoječe nasprotje med delodajalcem in delojemalcem. Nasprotje, ki doprinaša k oslabitvi moralnih in gmotnih moči naroda. Za razvoj, za dosego enotnosti in celotnosti na produktivnem in političnem polju potrebuje narod nivelacijske akcije, ki naj odpravi čim bolj mogoče antagonizem in tekmovanje med njegovimi bistvenimi elementi. V tej funkciji izvršuje Dopolavoro popolnoma svojo nalogo. Tipičen element te or-ganizatorične moči je ustvaritev obratnih (tovarniških) Dopolavorov, ki v svojih za šport in razvedrilo bogato opremljenih prostorih omogočajo v prostih urah direktne, bratske in prijateljske stike med onimi, ki so v istem obratu na različne načine zaposleni. Takč imetnik ali glavni vodja obrata, ravnatelji in obratovodje, ki imajo v nekem obratu vodilne in nadzoro-valne funkcije, pridejo po končanem delu v neposredne stike s svojimi delavci. Ce-ttidi le-ti priznajo lastno podrejenost svojemu vzgojnemu faktorju, ne vidijo in ne najdejo v ravnatelju bitja, ki bi ga bilo treba sovražiti zaradi nekega domnevnega nesocialnega, nečloveškega principa, marveč vidijo v njem človeka, ki resnost deia združuje z zavestno družabnostjo in spoštovanjem do onih, ki jih znanost podreja k trdemu delu. In tako doživljamo v teh veselih urah počitka duhovno povezanost, ki odpravlja razdalje med razredom in razredom, M obrazuje duše k vzajemnemu pojmovanju pravic in dolžnosti. To je, z drugimi besedami, spoštovanje do onih, ki dajo državi največji prispevek dela in moči. Oni, ki bodo imeli priliko ogledati s! enega od naših obratnih Dopolavorov ter bodo prisostvovali vsakodnevnim sestankom zabavnega, vzgojnega in socialnega značaja, se bodo prepričali, da je mogoč tak razvoj, ki ga mnogi pogrešno imenujejo »fenomen«. Fašizem ne ustvarja fenomenov: prestavlja v dejanja nujne potrebe države-naroda, izoblikuje poedinca k pojmovanju teh potreb, nalaga društvu — kot dinamičnemu in produktivnemu kompleksu ne pa kot zajedalcu — smisel za disciplino, hierarhijo in plodno delo. V najbolj strogi človeški pravici — temelj fašistični etiki — določa po svojih organih razvojni proces svojega naroda ter ga vključi kot prvi element v veliki organizem države, ki čuva interese skupnosti, podrejajoč jih najvišji koristi naroda. Dario Li bera ti, inšpektor O.N.D. Obnovite naročnino! Z razstave moderne slovenske umetnosti v Jakopičevem paviljonu i • •• • n*| J r > A 1 -i ? ž>> Zoran Mušič: Motiv z ljubljanskega trga Zoran Mušič se Je rodit leta 1909 v Gorici. Maturiral je v Mariboru, umetniško akademijo je dovršil v Zagrebu (prof. Babic). Študiral je tudi v Madridu. Razstavljal je v Ljubljani, Mariboru, Celju, Zagrebu, Beogradu in Osijeku. Mušič potaplja s\x>je pejsaže v bleščeči soj sončne luči, v kateri se stapljajo ostro osvetljene barvne lise v nemirni trepet svetlobe in sence. Zato prijajo njegovi ži- vahni paleti predvsem Južn jaški motivi (Dalmacija). Musičeva tehnika v gvašu stopnjuje te koloristične težnje še prav posebej. Mušičeva najboljša dela se odlikujejo po nenavadni živosti barvne impresije in po učinkoviti eleganci celotne kompozicije. Visoki svetli toni barvnega ozračja odpirajo možnosti, ki jih lahko slikar z uspehom uporablja za trajno obogatitev svoje barvitosti. Josip Korban: Krpanova kobil® »Torej danes se pojdemo kmete,« je podjetno vzkliknil po obedu gospod Podlesnik. »Veliki današnji čas nam neizprosno veleva, da se skesano in s čistim srcem pribli-žimo odtujeni materi Zemlji... Kaj se vako bedasto režiš!« osorno prekine svoj svečano začeti govor. Plamenček svete jeze mu vzplamti v sivih očeh. »Da ... vsi pojdemo na parcelo in prav vsi si bomo pošteno zavihali rokave.... Tudi ti, domišljava, gizdava, sama va^e zaljubljena opica starega sveta, boš vzela motiko v svoje nežne šapice!« »Papaček ima prav,« se oglasi Kamila, priliznjena mačica. »Zahvalimo Boga, da imamo košček svoje zemlje!« »Imamo... kako si to razlagaš? Parcela je vendar moja ... samo moja. Z lastnimi prihranki sem jo kupil.! »Lahko, ko ti ni bilo treba plačevati služkinje,« se vmeša mati. »Kakor egiptovska sužnja sem morala garati — zdaj je pa vse tvoje.« »Tako je! Do smrti sem jaz gospodar, potem si jo pa vtaknite za klobuk. Tisto moderno Olgino rešeto bo dovolj veliko!« Ko je razdraženi gospod Podlesnik na čelu svoje številne družine prisopihal na zemljišče zunaj mesta, ga je z grohotom pozdravil mejaš Stane. Izpremenjene življenjske razmere so tako nanesle, da je tudi on moral štacunski vatel odložiti in se z motiko prikloniti starikavi gospe Zemlji. »Kaj vidijo moje oči, debeli meščan Podlesnik bo kmetoval? Pa se ne bojiš, da bi si ožulil rok?« »Kakor si boš ti ožulil svoj predolgi, umazani jezik?« se odreže debeluhar. Počasi si briše rosno čelo. sleče suknjič in si skrbno zaviha rokave lilijasto bele srajce. »Saj ne znaš,« se roga prijatelj, »škoda krompirja, ki bo segnil v zemlji!« »Prepričan sem, da boš ti bolje uspel. Saj pravi pregovor: Najneumnejši kmet najdebelejši krompir pridela. Tako sta se pikala in zbadala, dokler ni Podlesnik s krepkim zamahom zasekal v mehko razorano njivo. Čudovito! Prvič v življenju vihti motiko — in kako imenitno mu gre delo izpod rok! Sleherni kmet bi se razveselil takega hlapca. Toda kmalu začuti utrujenost. Burno mu utrlplje nabrekla žila na vratu. Slabost se ga loteva. Temni kolobarji se mu vrte pred očmi. Skrivoma mu uide po- gled na sosedovo njivo. Da bi ne bilo te zasmehljive govedine, vrgel bi motiko, da bi se vse pokadilo. Situacijo rjši nadebudni Jsnezek. »Oče, pognojili nismo, kako more kaj prida zrasti!« Malo je manjkalo, da ni vpričo vseh objel prebrisanca. To je misel, ki bi jo bilo treba nagraditi z zlatom! Vendar, naslonjen na motiko, še okleva. »Zemlja je spočita, saj smo ji ves čas dali mir,« ugovarja radi lepšega in radi miselnosti, da »smrkavcu ne smeš nikdar pritrditi.« Zdaj se odloči. »Nekaj umetnega gnojila bi pa ne škodilo. Bom videl, če ga bom mogel, kje dobiti...« O, kako dobro kapljico toči gospod Banko! Kako se prileže po težkem poljskem delu! »Prav za prav sem namenjen po gnojilo,« pojasnjuje prijatelju Hugonu, ki ga je bil presenetil v gostilni, »veš, danes kmetujemo ... Poljsko delo na svoji parceli sem organiziral. Gre kakor po loju ... otroci, žena ... vsi se pote, da kar poka ... Meni tega ni treba: Spreten organizator samo gleda, ukazuje, prigovarja — fizično ne trpi... « »Pač pa duševno,« se poroga prijatelj. »Dobro slišim, kako ti duša piska v junaških prsih.« »Bog te nima rad, to, kar slišis ni ječanje duše — moja stara, zvesta prijateljica naduha se oglaša... Na dobro zdravje, botrček!« ... Ta čas so na njivi počasi kopnele delavne moči. Janezka je zmanjkalo, ker se mu je pokvarila motika. Mirko je zaslužil krvavi žulj. Kamila se je še o pravem času spomnila, da ima »dežurno«. Sonja ima važen sestanek s prijateljico Kristo. Olga ima doma delo, ki se ne da odložiti. Jutri pišejo matematično nalogo. Nacek mora pa k Rdečemu križu, kjer opravlja kurirsko službo. Kakor zapuščajo grešniki kotiček, kjer se nalaga pokora, so pobeše-nih glav odhajali drug za drugim. S pekočo bolestjo v srcu je na njivi sama ostala zgarana mati... Do smrti izmučena se je ob večerni zarji vrnila domov, kjer so jo čakale nove skrbi, nove težave. »O, ti moja dobra, sladka ženica, zdaj pa urno napravi večerjo!« »Tako povej, kakor je prav,« je zaihtela. »Ne ženica ... uboga delovna žival sem... nesrečna Krpanova kobila.« »JUTBO«, pooe3el|sfis ImUjtf " 4 Razgovor z dirigentom L. M• škerfancem Pri Sv. Miklavžu v Gorjancih Id se strmo vije proti vzhodu nad Mokronogom, pa leži Trebeljno. Daleč pod njim je prijazni škocjan, idilična Šmarjeta z istoimenskimi toplicami, Bela cerkev in ob cesti proti Novemu mestu št. Peter. Ob državni cesti, ki vodi skozi znameniti Strn-ški borSt, leže na desni strani del občine Smihel-Stopiče, Brusnice, Orehovica, št. Jernej, Kostanjevica, Sv. Križ, Velika Do-Ena in Čatež. Nad temi kraji pa kraljujejo bajni Gorjanci. Prostrani gozdovi, travniki, žitna polja, saciovnjaki, livade in slovite vinske gorice, ki se razprostirajo po teh krajih, tvorijo bogastvo dežele. Ob dobrih letinah in marljivem obdelovanju zemlje daje polje toliko raznovrstnega pridelka, da ostane znaten presežek za zaledje in ljubljanski trg. Narj-plodovitejši kraji so pač v šentjernejski občini, kjer se pridela poleg raznih žitaric tudi velike količine krompirja. Razvito je sadjarstvo, ki da ljudem mnogo zaslužika. Na višku sta svtnjereja in konjereja. Kraj že dolgo slovi po omenjenih panogah živinoreje. Ljudje se mnogo bavijo tudi s perutninstvom. Veliko se redi rac in gosi. Znamenita so Gorjanci po svojem gozdnem bogastvu m prostranih košenicah, kjer se pase govedo. Plodovito zemljo imata občini Kostanjevica in Sv. Križ. V obeh občinah uspevajo žita, krompir tn raznovrstno sadje. Tudi živinoreja je razvita. Na prostoru kostanje viške občine so največji gozdovi, imenovani Krakovo. Za predelavo raaiovrstnega lesa je v krajih mnogo vodnih žag, dve pa sta parni: ena v Kostanjevici, druga na samih Gorjancih. V občim Sv. Križ je razvito sadjarstvo in vinarstvo. Pridelek svetokriškfn goric je bil vedno mnogo iskan in na dobrem glasu. V Orehovici se pridela mnogo sadja. Prav Počitek v dolenjskem gozdovju Ignac Koprivec: Prepelica petpedika »Jo čuješ, sosed? Nekam vsiljivo glasno je postalo njeno žlobudranje. Ko da te opominja, da si moraš sklepati koso.« Vinc Poljanec je priprl levo oko ter z gibom glave pokazal proti travnikom, odkoder je prihajalo frfrajoče petpedikanje prepelice. Sosed se je nasmehnil, široke kosmate pesti svojih mogočnih rok, na katerih so se izpod zavihov na srajci bočile kot struna napete mišice, ki so zadrhtele ob slehernem vzgibu, je porinil za maternico predpasnika. Desno nogo je postavil za spoznanje naprej, dvignil obraz proti travnikom in prisluhnil še sam. Tudi njemu se je petpedikanje prepelice zdelo ta dan nekoliko drugačno ko dosehmal. Kakor da bi žival poskakovala v travi, se odbijala na razpokam zemlji in bi rila med travnim biljem zmerom bliže, zmerom hitreje in odločneje. Saj je petpedikala tudi *ruge dni, bogsigavedi kako dolgo že. ali mirneje, nekje globlje v travnikih in zamolklo kakor da bi njen glas prihajal iz podzemlja, zdaj pa je bilo podoba, da se je prerodila. Nekam ukazujoč je bil njen krik, nekam gospodovalno trd, kakor da bi hotela opozoriti koga nase. Soseda sta se pomenljivo pogledala, prikimala sta, kakor bi nečemu pritrjevala. Nato je pa Vinc šepnil: »čas košnje naznanja. Zdaj te sili, da pokosiš travo, potem ji bo pa žal. Ko izgubljenka bo frfotala med golimi travniki in glas ji bo potrt«. Matjaž Koren je pritrdil besedam svojega soseda. Izza škornja je potegnil obrabljeno pipo, si jo natlačil s tobakom in ko ga je zažgal, sta odšla po cesti. Travniki so se blesteli v Jutrnjem soncu. Ker se bliža simfonični koncert Orkestralnega društva Glasbene Matice, katerega stalen dirigent je prof. L. M. šker-janc, sem ga sklenil obiskati, da bi kaj več izvedel o njegovi novi skladbi, ki bo izvajana pod njegovim vodstvom. Gre za koncert za klavir in veliki simfonični orkester. Izvedel sem, da bo takrat izvajal solistični part g. rektor Trost, umetnik svetovnega slovesa. Ker bo naše bralce gotovo zanimalo glasbeno-estetsko ozadje nastajanja škerjančevih skladb, naj navedem nekaj misli, ki jih je izvajal dirigent med razgovorom. — Osnovi glasbenega ustvarjanja sta dvojni: 1- čustvena, 2. mentalna. Pogoj prve je iskrenost, pogoj druge tehnično znanje. Brez obojega je ustvarjanje umetnostnih vrednot nemogoče. Skušal sem razviti svoje možnosti v obe smeri. Prva je bila bolj poudarjena od narave, zato je bilo treba položiti tem več pozornosti drugi. Tehnično sem se izpopolnjeval spet na dvojen način: s sprejemanjem živega pouka in s spoznavanjem glasbenih del (poslušanje in čitanje ter izvajanje glasbene literature). Polagoma sem si nabral zadovoljujočo knjižnico, ki obsega glasbeno-teoretična, to je estetska zgodovinska, strokovnjaška in poučna dela — knjige ter muzikalije, med katerimi so zastopana vsaj najvažnejša dela predkla-sične, klasične, romantične in sodobne glasbe. Kot sodobno smatram vsako, ki je nastala ob času mojega življenja, brez ozira na slog, katerega očituje politično-kulturno prepričanje. Ne morem si misliti glasbe brez organskega razvoja. Povezani smo z zgodovino z neštetimi vezmi. Samo umetnine, ki so logična posledica dotedanjih, morejo re-flektirati na daljše življenje — pod pogojem, da so v izraznem pogledu res nosilke živih, t. j. doživetih misli. Vsako rušenje obstoječih in nespornih vrednot mi je tuje; opredelitev po slogih pa je itak le pripomoček za reveže, ki se v bogastvu ustvarjenega ne spoznajo ter ga morajo zato razdeliti v rubrike. Prav tako se mi zdijo vsa slogovna združenja kakor bera-ška društva na podlagi gesla »V slogi je moč«; semkaj štejem stilne gmpacije, kakor so atonalneži, praška šola, avantgardisti in podobno, za katerih gesli se (pogosto tudi za hrbtom ene originalne osebnosti) skriva jata brezosebnih posnemal-cev in izkoriščevalcev. Za ustvarjanje je treba imeti stališče, ki je iznad dnevnih strokovnjaških razprtij. Kogar zanimajo problemi teorije, še ni zrel za samostojno ustvarjanje, kakor bi ustvarjanje z abecedo še ne rodilo poezije. Zato je šla moja prva težnja k tehnični izpopolnitvi ter sem ;p žrtvoval vrsto najlepših let in najbolj prisrčnih del. Tako predstavlja vsaka nova kompozicija vživ-ljanje v nov okvir, prilagoditev in uravnovešen je s čustvovanjem kot glavnim regulatorjem, čigar pogoj je brezkompromisna iskrenost. Kriterij takega dela je v nepo-pustljivosti primerjanja med idealno predstavo ln udejstvitvijo, torej v urjenju kritičnosti in sodbe. Tudi primerjanje z vzori ta neprestan študij pripomore k temu. Navodilo? Dal ga je Verdi mlademu Za-nelliju: Ricordati, bambino mio: studia, studia E solo studiando che si riesce! — mir. Kras Trije ljubljanski gospodje so se mudili zadnje dni po poslovnih opravkih na Tržaškem in Goriškem. Gospod Lojze izmed njiju je strnil sknpne vtise tn doživljaje v nekaj podlistkov. Danes objavljamo prvega. — Ured. V ranem jutru sem na kolesu pridrvel v Ljubljano, pol ure pred določenim časom, da ne bi čakala gospoda Marjan in Bradi-voj, s katerima sem moral z Opelom na dolgo pot, križem po Tržaškem in Goriškem. V kavarnah so še čistili stole in mize, bilo je še vse v neredu in v nobeni ni bilo dobiti kaj toplega za prazni želodec. Hudo pusto mi je bilo Pred stanovanjem gospoda Marjana je stal Opel, njega in Bradivoja pa od nikoder, čakam, čakam. »Načrt so sprevrgli,« sem si dejal in odšel, pa sem se iz previdnosti čez pol ure vrniL In prav ko sem v izložbah pasaže gledal čudovito Jakopičevo sliko, je zabrnela za vogalom Opelova duša. Gospod Marjan se je hitel oproščati: — Pet budilk imam, pa še sem zaspal! Prav osupel sem nad njegovim trdim spanjem in vljudno prosil pojasnila, kaj pomeni pet budilk. — Budilke so, — jc začel razlagati, — dve pravi budilki, dva zdrava otročiča-kri-čača pa služkinja povšjega spanja. Da ne bi uri budilki zbudili budilki-kričača, sem snoči uri-budilki ustavil, vse štiri ustavljene budilke pa so mi ustavile še budilko služkinjo, na katero sem se zanesel, da me bo zbudila... — je veselo pojasnil in že Italijanska vojaška godba na konjih vzbuja ob vsakem svojem javnem nastopa prav posebno pozornost Ljubljančanov sva odbrzela polna dobre volje in nad na Mirje po gospoda Bradivoja, ki naju je že čakal z lepo počesano markantno sivo brado, obdan od obeh svojih deklic, namreč ženke in hčerke, z neogibno cvetko v gumbnici. Upiral se je sesti brez dežnika v voz, pa je končno le uvidel, da avto in dežnik nikakor ne gresta skupaj. Zasedel je prostor zadaj in se po gosposko naslonil na naslanjač, jaz pa k vodji Opela in komisije. Že brzimo po Tržaški cesti in razmišljamo o delu, ki ga bomo morali opraviti, pa tudi o prigodah, ki nas čakajo ali pa si jih želimo in gremo iskat kakor Don Ki-hot s svojim Sančom iz Panze, le da jaz nimam nobene Dulcineje. Morda pa mi jo bodo dobri bogovi naklonili med potjo ... Opel mirno brzi in razganja meglo na cesti. Ko pa se približamo Vrhniki, jo razganja že tudi zgodnje jutrnje solnce. Na gričevju in vrhniških hribih je bilo videti pravo razdejanje meglenega morja. Na Vrhniki je ob cesti, kakor utrujen popotnik, švignil mimo nas zamišljeni in vedno bolj žalostni Cankar. Vrhnika se komaj drami, kakor izumrla je, pa vendar tako lepa in domača. Hitimo navzgor po zavojih, cesta se zvija pod avtom in hiti nazaj, kdo ve kam, mi pa naprej, navzgor! Še en poslovilni pogled na Vrhniko in že zavijemo v gozdove. Voz drvi, drvi! Vrhniški zavoji so nam izpričali, da je naš vozač kar sijajen. Spuščamo se nizdol, šinemo v predor košatega logaškega drevoreda in že je tudi ta za nami. Pravkar smo v Logatcu. Poslopja brze ko na traku mimo nas. Planinščica v dolini se vije kakor razgreta kača in hiti po senožetih mimo nas, kakor da bi hotela v Ljubljano in še kdo ve kam po svetu. V Planini s ponosom voščimo kamenitemu Miroslavu Vil-harju dobro jutro in že se bližamo bivši državni meji v Kačji vasi. Avto pokorno obstane. Skobacamo se iz njega in se veselo pozdravimo z uslužnimi obmejnimi organi. Kraj ceste stoji velika žara iz umetnega kamna, ki nosi za okras štiri grbe, katerih pomena nisem vedel. Zanimali so me, pa pobaram prijaznega uradnika, kaj pomenijo začetnice »AASS« na grbih. Hudomušno pomisli, se nasmeje in de, misleč na popotnike, ki cestujejo: — Andiamo Avanti Senza Soldi. Ko smo se dovolj nasmejali šali, nam je uslužno pojasnil, da pomenijo začetnice v resnici: »Azienda Autonoma Strade Statal.« (Tečajniki italijanščine, prevedite!) še malo se sprehajamo okrog avta, si ogledamo še zamišljeni, vase poglobljeni stari okrogli stolp pristave Ravberkomande doli ob strugi, nato se skobacamo spet v avto, prisrčno pomahamo ustrežljivim organom in vodja požene motor. Opel spet veselo ubira pot po odlični avto cesti navzgor na Ravberkomando. črno-beli, ko krajcarji enaki mali obcestni kamni hitijo mimo nas, da jih nemo vpra- Kristalne rosne kaplje so se iskrile na travnih bilkah. Zlato cvetje travniške kozje brade, ki je bilo prestrto z roso, se je polagoma dramilo iz sanjske omotičnosti. Zdaj zdaj je zdrknila s cveta rosna kaplja, ali se je pa popeljala po lističu globlje proti sredini, kjer se je zablestela, nato se je pa polagoma razlila. Modrikasti cveti zvončic so se povesili k tlom potrpežljivo čaka je, da rosa skopni. Tu pa tam se je stiskal med ostalo cvetje modri glavinec. Svojo plešasto glavico je dvigal ponosno proti soncu, kakor da hoče privabiti na svoje teme največ sončnih žarkov. Okrogli tanki cvetovi ivanjščice so se pozibavali ljubko pod težo rosnih kapelj. Nežno so se otresali beli lističi lepljivega objema rose, na osušene cvetne koške pa je tu in tam že sedla čebela. Za trenutek je obstala, ko da premišlja, kam naj se obrne, da bo njeno delo uspešnejše. Kobilice so za-cvrčale. Skakale so po mokrih steblih trave, tolkle s svojimi grobo oblikovanimi glavami ob iskreče se cvetje rož, sedale nanj ter pozdravljale z njega zlato jutro, ki je razlivalo čez travnike svoje čarobne vonjave. Stari mlin na Pesnici je ležal molče v senci jagnedov. Zapore pri zajezi so bile dvignjene in voda se je valila čez zajeze šumno, jezno sikajoč, kakor da bi ji ne bilo všeč, da ji ne dado opreti se v lopate mlinskega kolesa. Mlinar je ležal na klopi pred mlinom. Z nosom je lovil prve sončne žarke ter se od lenobe pretezal. 2e nekaj dni je tekla voda čez zajezo njegovega mlina brez koristi. Kak mernik koruze je tu pa tam že še zmlel, sicer pa je imel mir, če se izvzame zamuda časa, ki jo je utrpel skoraj sleherni dan zaradi obiskov. Obiskovali so ga kmetje iz vasi. Prihajali so k njemu na pomenek, ko da bi se radi v I miru in samoti razgovorih, izlili svoje srce in svojo dušo. In mlinar je poslušal, svetoval. »Kaj bi ključili hrbtišča zavoljo pomladnih ujm!« je pravil kmetom, »čemu bi bili malodušni pred koncem leta. Klas utegne dorasti in iz njega boš že še nekaj izmlatil.« »Stopiva k mlinarju na par besedi, spotoma si pa še travnike ogledava. Zdi se rni, da bom prihodnje dni začel s košnjo,« je predlaga Vinc Poljanec. Molče sta zavila po stezi navzdol. Odre-venelo so ležale pod njima vasi s svojim okrnelim življenjem. Ceste so bile tihe, mašne steze prazne, da si Je bila nedelja. Ljudje so postajali na podstenjah svojih hramov molče, nekam boječe. Vojna vihra jih je prestrašila ter jim zaprla usta. Smrt, ki je plahutnila čez Slovenske gorice, se je dotaknila s svojo mračno glavo sleherne vasi. »E, da, izkazalo se je, da je človek manj kakor muha. Ceno njegovega življenja je porinila vojna nekam nizko. V svoji ničemernosti je bil pozabil, kar mu je življenje pokazalo že tolikokrat, namreč, da je mravlja, kosem prahu, drobec nečesa neizmerno majhnega, ničevega in nepotrebnega.« Tako pripoveduje kmetom kočar Tunč, ko gredo mimo njegovega hrama. Zdaj ,ko sta kmeta gledala pred seboj mirne vasi, se je Vinc spomnil besed tega starega popotnika, ki je baje prehodil pol sveta, naposled si je pa kupil kočo v tej vasi. Zdelo se mu je, da ga razume kakor ga ni še nikoli. šla sta skozi bukov gozdiček, ki je za-strl z listjem svoja bela debla in s sivka-stimi lišaji pokrite veje. Tu pa tam je zdrknila s temnega, po gosenicah oglodanega lista rosna kaplja. Padla je na Matjažev pražnji klobuk, kjer se je razplo-ščila, ali pa je zmožila Vinčevo sveže oprano srajco, čez vrhove starih bukev so se jeli vsipavati sončni žarki in zazdelo se jima je, da je gozd zadrhtel. Skoraj pobožno sta stopala po senčni stezi. Nista mogla govoriti o tem, kar je predlo junijsko jutro v kronah dreves, ampak sta uživala molče opojno prelest, ki je kot velikansko bogastvo ležala razmetana po gozdu. Pod gozdom sta pasla po travnikih med njivami dva pastirja vsak svoje krave. Molčala sta, s sklonjenima glavama sta hodila pred kravami ter poslušala škrtanje zob pašočih se krav. Kmeta sta dolgo hodila po travnikih. Stlačila sta meje med svojim in tujim, da kosci ne bodo delali komu škode, nato pa sedla pod jesenovec ob Pesnici, kakor da bi se jima ne dalo iti domov, kakor da bi ju vse to šumenje, brenčanje, čvrčanje ti-sočev drobnih žuželk uspavalo ter jima hladilo glavi. Srci sta se jima odprli in zasanjala sta sanje o dobrem človeku, ki ne ubija in ne sovraži, ki je pravičen in razume bol svojega sočloveka. Bajno se jima je zdelo to sanjarjenje, vendar sta verjela, da človek postane tak. Postal bo mil ko čebela, blag ko tile metulji; svojo roko bo nudil malim in slabotnim, kakor jima nudi senco tale jesen. Prepelica se je prikradla v njuno bližino. Vztrajno je brbrala svoje klice. Sonce se je dvigalo više in više; travniki so zadihali s polnimi pluči, vodovje Pesnice je glasno šumelo. Slovenske gorice so ležale molče sredi cvetja in zelenja. V sva-tovsko obleko odete so pričakovale koscev. šujem: kam, kam tako hitite * Na Ravber-komandi pa se spomnim na svojo prvo vožnjo s kolesom v Trst. Tega bo že trideset let. Ponoči v dežju in blatu sem rinil kolo navzgor. Strah me je bilo ob spominu na viteza Ravbaria, ki je kraljeval v davnim tu gori v svojem gradu, ropal voznike in popotnike. Brada, spletena v kito, mu je baje segala do tal. Koliko teh dolgih kocin si je moral populiti, kadar je stopil nanjo! Kako pomirjen sem bil takrat, ko sem privozil doli v Senožeče. Danes pa tako imenitna vožnja, pri belem dnevu v avtu! Toda puščoba v praznem želodcu! Cigarete jo le še povečujejo. Ko se mi pa tik pred Postojno, s table doli, hkrati ponujala Mobil-Oil in Cinzano, se je jel želodec kar dvigati. — Pri Paternostovih v Postojni bom pregnal puščobo, pa prav temeljito, iz svojega praznega mlina — sem sklenil. Pa ni bilo nič iz tega, zakaj vodja odprave nas je kar lepo povedel na delo. Pozdravljen trdi, pa tako lepi Nanos! Kolikokrat sem od takrat, ko sem te prvič videl od blizu, sklenil stopiti na tvoje teme. Toda tisti zidar v Senožečah, ki je dejal, da si z modrasi kar potresen, mi je vzel pogum za vselej, zakaj modrasov se bojim; ustrašim se ga, da mi zastaneta dih in utrip srca. V Senožečah je jelo deževati, toda Opel se ne zmeni, marveč enakomerno hiti nasproti kraškim goiičavam, ki se že, ostro zarisane v sivo nebo, kažejo v daljavi. Bradivoj, ki je spet zadremuckal, se prebudi in se začudi, odkod namočena pokrajina: — Kaj je deževalo? — Za eno srajco ga je bilo, — meni naš krmar. Bradivoj pa je presodil, da ga je moralo biti že za celo kamižolo. Bradivoj se razgleduje in se ne more načuditi sijajni avtomobilski cesti, vzornim požikatom, pardon, kažipotom, tako se mu je le zareklo, in poslopjem cestnega nadzorstva. Naši kolodvori so kaj skromni nasproti njim. No, vse kaže, da se bo zdaj tudi v naši deželici cestno vprašanje hitreje reševalo. Vsa zagotovila z najvišjega mesta iz Rima so že tu in ni več daleč čas, ko nas ne bo treba biti sram pred tujim svetom. Vozimo se mimo Sinadol, ki žde tik ob cesti v zelenem dolu. — Pozdravljen, Tomaj! — mi uide vzklik, ko ga zagledam tam daleč na hribu, — jutri bomo v tvoji sredi. Ko po toboganu blisnemo navzdol skozi Štorje in gori v slavno Sežano, kjer ob-stanemo pred ponosnim Mahorčičevem hotelom. Izstopimo, in glej ga prisrčnega pozdrava: zadnji avstrijski ln prvi italijanski sežanski župan, dobričina Josip štolfa nas pozdravlja. Vzradoščeni si sežemo v roke, ki kar nočejo popustiti, boben in činele pa udarjajo za spremljavo harmonike, da razlega po trgu, toda ne v počastitev našega prihoda, marveč se godi to v bližnji gostilni, v veselje fantom nabornikom. Našega prožnega Bradivoja je kar zaneslo tja, zakaj pevec je, in kdor je to, ne more odoleti niti harmoniki m bobnu. Tudi iaz liubim muziko — le puščobe ne sme biti v želodcu. Ušel sem k Mahorciču, kjer me je blaga gospa Ljudmila pocajta-la z imenitno salamo, nebeškim kruhkom in kozarcem rajskega cinzana brez Mobil-Oila, in Lojze je bil spet fant od fare ^Bradivoj pa je vse to ob muziki zamudil m Sje na delo brez okrepčda Brada se mu ie nejevoljno nasrsila. — Da, aa. ura-gi prijatelj! Kjer je muzika, tam je ples, vseh dobrot pa ni nikjer na enem kraju, --sem ga vščipnil. Pograbil ]e aktovko, me črno ošinil in odšli smo na delo. Najstarejši germanski fezthovnl spomenik fz Negove V letu 1811, torej pred 130 leti, so našli blizu Sv. Benedikta pri Ljutomeru pod nekim hrastom več kakor 20 prazgodovinskih bronastih čelad Ker je najdišče pripadalo graščini Negovi, jih je znanstvena literatura krstila za »negovske čelade«. Dve izmed teh čelad, ki sta zdaj v dunajskem umetnostno zgodovinskem muzeju, imata napise. Medtem ko doslej na eni izmed obeh čelad še ni uspelo razbrati znakov, ki so napisani v severni etruščini, je nor\'eškemu jezikoslovcu Marstranderju leta 1927 uspelo dokazati, da je napis na drugi čeladi germanski in da je to najstarejši germanski jezikovni spomenik, kar so jih doslej kjerkoli našli.« — Tako beleži »Neues Wiener Tagblatt«. jtopje Davorin Ravljen, - Izdaja za konzorcij »Jutra« Stanko Vinu*. - Za Narodno tiskamo d, d. kot tiskarnarja Fttua Jeran - Za inaeratni del je odgovoren Alojz Novak. - Vsi v Ljubljani. noBtt Kraj Je eden naJlepSBi tnjBtoopro- metmh točk v naši okolici. Lepo je razvito sadjarstvo in vinarstvo. Znane ao vinske gorice Mevoe, Mala Strmica hi Roje. V okolici so bogati gozdovi, sočni travniki in livade in je zato živinoreja tam doma. Gozdovi dajejo poleg lesnega bogastva prebivalstvu lep zaslužek z zdravilnimi zelišči, užitnimi gobami in raznovrstnimi jagodami. Vse to se da izvrstno spraviti v denar, ker je po teh sadežih vedno dovolj povpraševanja. že nekaj let ljudje martjlvo nabirajo po gozdovih robidno perje, ki daje fzboren čaj. Za to zelišče so nekateri prejeli že čedne zneske. Organizacijo za nabiranje gozdnih zelišč je izvedla med prebivalstvom Dolenjske novomeška kmetijska podružnica, V novomeškem območju je zdaj tudi vsa dolina gradov, ki dajo pokrajini svojevrstno sliko. Visoko gori ob levem bregu zelene Krke stoji že stoletja ponosni grad Hmeljnik. V vznožju same Trške gore je grad Bajnof, medtem ko je visoki Stari grad tako rekoč v sredi samih vinskih goric. O desnem bregu Krite je slikoviti Oto-čec, kjer je premogovnik. Dalje od njega je grad Struga, ki je omenjen v znani Tavčarjevi povesti. Malo pred Otočcem je še grad Graben. Pri šmarjeti je grad Kle-vevž. Na drugi strani stoje grad Draško-vec, Leskovec, Kostanjevica, Tolsti vrh, Vrhovo. kartuzija Pleterje in Prežek, kjer je Prešeren v družbi svojega prijatelja Smoleta kaj rad posedel in Občudoval okolico. Pri Rudeževih v Tolskem vrhu pa je imel svoje gostoljubno zatočišče bard dolenjske metropole Janez Trdina. Med Savo In Gorjanci tako v Brusnicah , kjer je zlasti veliko češenj, ki dajo ob letini obilo okusnega sadeža. Poleg živinoreje goje ljudje v obeh krajih mnogo perutnine. šentpetrska občina je zaradi svojih kraških tal, ki so močno peščena in lapornata, bolj vinorodna kakor poljedelska. Znamenita je vinska gorica Trška gora (429 m) in Grčevje (513 m), kjer pridelajo velike količine izvrstnega črička in drugega žlahtnega vina, ki gre dobro v denar. Letos trpe vinogradi občutno škodo zaradi nedostatka modre galice, ki je za škropljenje trsja neogibno potrebna. Dobro je razvita tudi živinoreja. Mirna, Št. Rupert, Tržišče, Mokronog in Trebeljno so znani kraji po svojem poljedelstvu, gozdovih in vinskih goricah. Dobro obrodijo žita in krompir. Na visoki stopnji je v teh krajih sadjarstvo in čebelarstvo. Ljudje rede tudi mnogo perutnine. Po svojem vinskem pridelku je znana Bitenska gorica in Debenc nad Mokronogom. Spričo obilice lesa, ki raste po hribovitem in težko dostopnem terenu, žgejo les v kopah za oglje, ki ga mnogo izvažajo. V škocjanu je na višku živinoreja in sadjarstvo. Na Mirni je premogovnik, ki bi dal ob boljšem izkoriščanju z modernimi pripravami najlepše rezultate. Privlačna je šmarjeta s svojo plodno okolico. Znane so istoimenske toplice, ki jih zdaj prenavljajo. Zgrajena je že moderna stavba z nad 40 tujskimi sobami. Postavljen bo tudi nov hctel, ki bo nudil tujcu vse udob- Novo mesto, 14. junija Slikovita Dolenjska s svojim pestrim, valovitim ozemljem in prirodnim bogastvom je postala predmet splošne pozornosti. če se pelješ po železnici iz Ljubljane proti Novemu mestu, se vrstijo ob desni in levi strani lične domačije, obdane s sadnimi vrtovi, prostranimi gozdovi, livadami in cvetočim poljem, ki ga obdelujejo marljive roke našega kmetovalca, še popolnejšo sliko pa dobi popotnik o Dolenjski, če pokrajino prepotuje peš. Ko stopaš po cesti Litija—Novo mesto mimo zgodovinskega gradu Bogenšperka po romantičnih, gozdnatih vzpetinah, se odprejo vrata v slikovito pokrajino, ki so jo že naši pradedje zaradi njene lege krstili — Dolenjsko. Na severovzhodu imamo pred seboj Sv. Križ. Na desni od njega je visoki Zaplaz z znamenito božjo potjo in najpriljubljenejšo izletno točko. Pod tem sta Mala in Velika Loka, ki ležita tik ob železniški progi. Preko visokega hribovja dospemo v lepo Mirensko dolino, št. Rupert, Tržišče in Mokronog. Ob beli cesti,