Razmišljanje po konfe-renci Zveze študentov Jugoslavije V soboto (ll.maja) je v Skopju končala z deloin VIII. konferenca ZŠJ, ki je zasedala dva dni na pl&-narnih sejah in komisijah. Konfe-renca je potekala v času zelo in-tenzivnih študentskih gitanj v Evro pi, zato se je od nje pričakovalo, da bo bolj odločno analizirala poH-tični položaj v ZŠJ, vzroke za pre-cejšnje politično mrtvilo, ki vlada v naši organizaciji, in nakazala re-šitve oz. poti za razvoj študentske organizacije v študentsko gibanje. Kljub temu, da konferenca tega ni storila, je nikakor ne moremo ooe-ndti za neuspešno, saj so bile disku-sije po komisijah zelo živahne in spreiete resolucije niso slabe, če-prav jim še vedno manjka več kon-kretnosti. Sprejet je bil sklep, da bo idejno delo v Zš ter njena po litična vloga v družbi predmet prv©-ga zasedanja nove stalne skupščine v jeseni. Minula konferenca je ponovno po-kazala na razlike v jugoslovanskem študentskem gibanju pri oeenjeva-nju pomembnih političnih vprašanj. Tako je skoraj 12 ur trajala zelo os-tra diskusija v predsedstvu central-nega odbora ZŠJ o tem, ali naj sprej-memo resolucijo o dogajanjih na Poljskem ali ne. Stališča so bila do konca različna, tako da resolucije ni-smo mogli sprejeti, dialog pa se bo nadaljeval. Pri tem ne gre le za for-maLna vprašanja podpore nekemu študentskemu gibanju, temveč za vprašanje samostojnosti odločanja naše organiziicije ter njenega od-nosa do reševanja nasprotij v so-cialističnih deželah, vključno v Ju-goslaviji. Naše mnenje je, da iz-gradnje socialdzma ne more biti brez razvoja demokracije. Obsnem I^, je res, da govori nekaj dejstev proti sprejetju takšne resoiucije, saj bi se s tem praktično vmešali v notranje zadeve poljske študent-ske zveze, nezadovoljstvo poljskih študentov pa so izkordstile tudi re-akcionarne sile, kar povzroča ne-jasno sliko položaja. Razlike v gledanju na našo orga-nizacijo so se pokazale predvsein pri \-prasanju njene samostojnosti tako pri kreiranju zunanje politike kakor p,ri izdelavi lastnega politič-nega prograrna, ki mora biti prila-gojen speoifičnim interesom štu-dentske populacije. Naša delegacija z drugim predlogom ni uspela, ker očitno o čem takšnem v drugih centrih še niso resno razmišljali. V Ljubljani bomo vsekakor pričeli z izdelavo akcijskega političnega programa, saj so priprave že v teku. Tudi v prihodnjem obdobju bo naše osnovno delo stalno reševanje študijskih in drugih problemov, ki so povezani s študijem, ter mate-rialnih vprašanj. Vendar se vse boij kaže nevzdržnost takšne štu-dentske organizicije, kd ne bi iimela aktivnega odnosa do vseh notranjilh ki zunanjih političnih družbenih in gospodarskih dogajanj, na kar nas je posebej opozoril tov. Tito med razgovorom, ki smo ga imeld pri nj©m 8. maja. Naša organizicija v političnem delu nima preveč pra-kse. Zato borno morali poiskatd na-čine za angažiranje večjega dela študentov ter metade. ki bodo kar najbolj učinkovite. Ce pri tem ne bomo uspeli, bo Zveza študentov izgubdla še tisto vk>go in ugled med študenti, ki jo ima sedaj. Jože šlander KONFERENCA ODDELKA /\ GOZDARSTVO Komunisti tega oddelka so na svoji letni konfereci posegali v vprar šanje popolne pasivizacije študentov pri nas z osdroin na vrenja na ttni-verzah v Evropi in na situacije, kl onemogoča spraščanje individualne aktivtoosti na podrodju mecln&radniU olnosov. Ljubljana, 20. V. 1968 Letnik XVI Številka 20 SPRINGERJEVO SADJE Iz Zvezne republike in Za-hodnega Berlina je prejela že-na težko ranjenega Rudija Dutschkeja do sedaj okrog 40 grozilnih pisem. Največ poši-ljateljev obžaluje, da Duitsch-ke še živi. Med drugim piše-jo: »Drugič bomo streljali bo lje«, »škoda, da nisi cnknil«. PACIFISTI V KONCENTRA CIJSKO TABORIŠČE Mark Satdn, vodja najvaž-nejše kanadske organizacije aa oskrbo ameriških vojnih ubež-nikov je na konferenci v To rontu (Kanada) dejal: »Ame-rika je vse pripravila, da po ovno odpre osemnajst interna-cijskih taborišč, ki so bila med drugo svetovno vojno v Kaliforniji. Uporabila bi jili za ameriške pacifiste; število Američanov, ki jih preganja-jo iz političnih vzrokov, nam-reč raste iz dneva v dan.« Kot je Satin pojasnil, so taborišča v Kaliforniji med vojno uporabljali za intema-cijo številnih ameriškLh dr-žavljanav japonskega rodu. Satin, ki je zaradi sodedova-nja z ameriškimi zvezami, kl nasprotujejo vojni, dobro in-formiran, je tudi izjavil, da je v ameriških vojaških zapo-rih preko tisoč pacifistav, ki se nočejo bariti v Vietnamiu PROTESTNO PISMO KIESINGERJU 250 docentov, asistentov in študentov miinchenske univer-ze je zveznemu kanclerju Kie-singerju poslalo odprto pis-mo, v katerem so izrazili so-lidarnost z demonstracijami demokratičnih sdl ter zahteva-li spremembo razmer v Zvez-ni republiki. OČEVI NAŠI, TIRAM NAŠI Večerne novosti pišejo, da je novi upravnik Jugoslo^en-skog dramskog pozorišta v Beogradu Bojan Stupica na-javil repertoar za prihodnjo sezono. Omenil je Lope de Vego, Aishila (Agamesmrion), Sartra (Hudič in ljubi Bog), Kongres Primoža Kozaka in Sarajevo 1914, ki ga po De-dijearjevih materialih priprav-Ija Borislav Mihajlovic. Izvedeli smo, da sledi oe-novna ideja dramatizacije načrtu našega pokojnega so-delavca Borivoja Dedijera; to je drama — dokument o pro-cesu proti mladobosancem, kjer ne gr todi, s katero so bile odbite njihove za* hteve po demokratičnejšem reševanju pro blemov na varšavski univerzi. če je ta mo ralna podpora, če je ta protest formuliran na nezadovoljiv političen način, ostajaj vprašanje forme, za katero bi pravzapra^ morali skrbeti na univerzitetnem odborii in ZK BU. Politična zavest študentov se začenja — (zares sicer ob zunanjem doga-janju) prebujati, toda — ali jo je zato po trebno pobijati že na prvem koraku? Na kakšen način lahko človek ali študent po stane politično osveščen, če mu ni dovolj©-no, da se obnaša ob političnih problemih kot človeško bitje? Od človeka ne more-mo zahtevati, da živi in misli samo ofici-alno — saj je predvsem človeško bitje. Prejšnja praksa (da se študente »osvešča« od zgoraj) se je izkazala kot neadekvat-na: študentje so postali v tem obdobju popolnoma apolitični. Pobijanje in obsoja-nje takih akcij, kot je bila akcija študen-tov filozofske fakultete, lahko pripelje samo do ponovnega pasiviziranja ali vsaj do malomeščanskega natolcevanja o poli-tičnih in seksualnih problemih po kavar-nah in klubih . . . Odkod potem nezaupanje do pošteno-sti namenov študentov filozofske fakultete in odkod »obsodba« njihove akcije? Po mojem mišljenju izvira to nezaupanje iz težnje, da bi se omejeno razumevanje stvarnosti, presonificirano v posameznikih, uprlo vsemu tistemu, kar dokazuje to omejenost; obenem pa se hoče zaščititi proti tem dokazom. V tem smislu so-dim, da je »obsodba«, ki jo je univerzi-tetni odbor izrekel ob akciji študentov fi-lozofske fakultete, samo prikrivanje lastne nepripravljenosti, nezadostne angažira-nosti v povezovanju s študenti in v poča-snosti reagiranja na dogajanja na univer-zi. Vsak tak »rez«, ki tako ukinja nasprot-ja, ni nič drugega kot posledica nemoči, da se spozna vsa kompleksnost dogajanja, in posledica nepripravljenosti, da se na-sprotja usklajujejo. Poleg tega sodim, da ni več sprejemljivo mišljenje, da v tej de-želi lahko delujejo in politično mislijo le tisti, ki so za to zadolženi —tj. politiM. Več kot gotovo je, da je več tistih, ki so za socializem, kot tistih, ki mu nasprotu-jejo. Danes ne gre več samo za to, da so-cializem ščitimo pred kakršnimikoli no-tranjimi in zunanjimi sovražniki, temveč je ob istem času (celo čim prej — vsaj kar se tiče demokratskih odnosov v sami deželi) treba težiti k njihovemu izgrajeva-nju in poglabljanju. Odtujeno politično mišljenje pa teži k obsojanju in negativ-ni kvalifikaciji vsake podobne zahteve. jo obsoja, a obenem tudi sugerira očitek, da so študentje-podpisniki protestnega pisma zavedeni prav tako, kot so zavedeni njiho vi poljski kolegi... (Op.: Odlomki iz člank* Ilije MpljkovK ča »Student«, 23. 4. 1968) Prevratništvo slovenskih študentov (na Dunaju) Hvaležno je biti vsestransko obveščen o stanju v dunajskem študentskem dotnu KOROTAN, pa čeprav pisanje takšnih ob-vestil za vsakega ni želeno opravilo in če-prav jih je mnogo med Ijubljanskimi štu-denti, ki na žalost s takšnimi obvestili ne vedo kaj dosti početi. Z zanimanjem zasledujem gibanje slo-venskih študentov iz zamejske Koroške. V nekajletnih naporih »Kluba slovenskih študeotov na Dunaju« vidim veliko sfcvar — novo osnovo slovenskega gibanja v Av-striji, drugačnega od dosedanjih, ne za-plotniškega, pač pa evropskega, ki bo ko-ristilo tudi stvarnosti in ugledu Avstrije. Ob tem pač ničo bistveni »balkanizmi«, ki tako enavadno prizadenejo frau Langer. Gospod Tomažič — mož, ki je z močno osebno iniciativo zbral sredstva Sloven-cev za izgradnjo pomembnega doma KO-ROTAN, ki naj bi služil predvsem sloven-skirn študentom in šele nato čemurkoli drugeinu (morda osebnemu prestižu) — je slovenski intelektualec, ki gotovo ve, da se njegavi »varovanci« ne pritožujejo nad posteljo in kruhom, pač pa jim je do globljih reči. Gospod Tomažič je omogočil slovenskim fantom stanovanje na Duna-ju in zelo neibvaiežno bi bilo to poaa-biti. Toda mišljenje in prepričanje stano-valcev KOROTANA ne more biti sestavina na seznainu hišnega inventarja, za katere-ga skrbita gospod rektor in frau Langer. Premalo je resnica, da so samoiniciativni in zaslužni možje pač običajno idejno kruti In težko prenesejo drugačne nazore od lastnih.Ce je tu jabolko spora, potem se bo gospod Tomažič moral sprijazniti z dejstvom, da davek hvaležnosti ne more biti idejna pokorščina, ki je mladi Slove-nec v Avstriji končno vendarle ne more več prenašati. Vesel bi bil,če bi gospod rektor to mnenje delil in bi z več vesti razsojal o tem, ali slovenske fante zmetati na ulioo ali ne in — ali mora odnos do slovenske-ga študentskega društva povezovati z mi-slijo na polioijo. Franci Pivec Stališče kluba slovenskih študentov k zadnjim dogodkom v visokošolskem domu Korotan na Dunaju V slovenskem visokošolskem dorau Korotan na Dunaju je v zadnjih dneh prišlo do delovanja, s katerim se Klub slovenskih študentov na Dunaju ne more strinjati. S trošenjem listkov z nemškim tekistam kot aLanger raus — Klub rein«, »Wer ist Chef im Haus?«, »Die kompeten-zen der Sekretarin feststellen« itd. se od-prti probleml med domom in Klubom slo-venskih študentov ne dajo rešiti. Klub se distancira od anonimnib. početkov, isto- časno pa poudarja potrebo, da se o pro-blemih javno diskutira. Da v visokošd-skem domu nekaj ni v redu, dokazuje tu-di zadnje trošenje listkov. Korotan je bil zgrajen kot prvi sloven-ski dom s pomočjo javnih sredstev in s pomočjo vseh Slovencev. Zato slovenski študentje upravičeino prioafcujejo, da se spostavijo ugodnejši pogoji za delovanje njihove organizacije. Mislimo, da organi-zaciji delovanja ni treba šele dokazovati. Izrabljanje imena si organizacija ne bo dovoddia, naj ime zlorabi kaiterakoli stran. Vprašati se je pa fcudi treba, kaj je pri-vedlo do zadnjih dogodkov. Ne moreino se sprijazniti z nazivi kot »svinje« in »balkanezi«, ki smo jih bili deležni s stra-ni sekretarke doma g. Langer. Pričakuje-mo, da se sekretarka opraviči. Mnenja smo, da se s prepovedjo vhoda slovenskim študentov v dom, nadalje z zmerjanjem sorodnikov slovenskih študentov, z zmer-janjem slovenskih študentov samih, z av-toritarnim izklapljanjem televizijskih od-daj in s tem, da se vrže lastmina študein-ta kot smeti na hodnik in da mora potem le-ta v 3 urah zapustiti dom, samo zradika-lizira študente. Ta radikalizem študentov Klub razume, pač pa odklanja za to zra-dikaliziranje vsako odgovornost. Vsak pa naj ve, da Klub ne more več stati ob strani, če razni dogodki nepo-sredno prizadenejo klubske člane. Pojasnilo Ivana Tomažiča Ko so bili te dni razposlani na vse strani razni dopisi in poročila, ki vsebu-jejo le obirekovanje, ponarejanje dejstev in namerno razburjenje slovenske javnosti, da bi s tem določeni elementi dosegli svo-je nepoštene namene, sem prisiljen, da spregovorim in razložim dogodke. že pred gradnjo doma je »Klub slo-venskih študentov na Dunaju« poskusil, da bi se polastil doma »Korotan«. Tedanja akcija je dosegla svoj višek s člankom v »Klicu Triglava« (1. 1966), ki je poln obre-kovanj proti meni in ki postavlja izrecno zahtevo, naj mene — po končanem delu — slovenska javnost zapodi, da bodo oni prevzeli komando. Kerjim poteza ni uspela, jaz pa sem vseeno sprejel v dom ne sarno vse, ki so hoteli priti, temveč tu-di Klub kot organizacijo, so skozi dve leti več ali manj vedno prihajali na dan stari nameni. Zato ni bilo nikoli mogoče priti do pravega soglasja in sodelovanja. Tega so bili krivi posebno tisti študentje, ki ni-so niti stanovali v domu, so pa preko Kluba in v KLUBU rovarili proti domu. Enkrat, ko sem sklical hišni sestanek, da bi se pomenili in vzpostavili prijateljske razmere, so prišli na sestanek s skritim magnetofonom in na vse načine izzivali, da bi ujeli kako besedo za nove obtožbe proti meni. Poleg tega so se nekateri tako slabo in odporno obnašali, da sem jih mo-ral izključiti iz doma. če bi od koroških študentov pričakoval enako dobro obnaša-nje kakor od študentov drugih narodno-sti, bi moral že davno najmanj polovi-so od njih izključiti iz doma. Potrpel sem in vedno upal, da bo bolje. Pred enim mesecem sem ponovno po-skusil, da bi prišel v razgovor s klub-skim odborom. Imeli smo prvi pripravljal-ni sestanek. Do nadaljnjih razgovorov pa ni prišlo, ker je medtem klub pod vod-stvom tajnika g. Bistra pripravljal druge načrte, da bi napetost stopnjeval in po-novno poskusil doseči stare namen s celo vrsto obrekovanj, ponarejanjem dejstev in z motenjem življenja in reda v domu. Dne 3. maja je Klub irnel sestanek, pri kate-rem je bilo prebrano »časnikarsko poroči-lo« št. 5, ki je polno laži in obrekovanj, da bi s tem začeli pripravljeno akcijo, ki se že cel teden nadaljuje. Odgovoril bom le na nekatere teh obtožb. 1. Očitajo mi, da zmerjam sorodnike slovenskih študentov. Kaj se je zgodilo? Enega od njih je obiskala njegova sestra. Proti izrecni prepovedi jo je ponoči na skrivaj vzemal v sobo, kjer je spala z njim. Ko sem to opazil, sem ji rekel: »Za-pustite takoj naš dom!« Njemu pa: »Ali tako spoštuješ hišni red in točno prepo-ved?« Kje je tu zmerjanje?! 2. Pravijo, da je naša upravnica baje pred kom izrekla besedo »svinje« (netočen prevod besede Schweindl). Im kdo ne bd kaj takega rekel, spričo dejstva, da je eden od naših študentov ponoči namerno raz-tresel po hodniku človeške odpadke; ali sprioo dejstva, da je njihova kuhinja do-stikrat kakor hlev; ali spričo dejstva, da se čujejo od njih v domu najbolj gnusne besede? Namesto da bi obsojali našo upravnico zaradi tega, ker ne zna sloven-sko, bi morali raje sami vsaj med sa- bo gavoriti slovensko in ne nemško. Da bi njeno zvesto in požrtvovalno delo nado-mestili, bi morali zaposliti dve osebi. 3. Pravijo, da je doin zgrajen s pomoč-jo javnih sredstev in s pomočjo vseh Slovencev«. Kdo ga je pa zgradil, kdo je dobil javna sredstva, kdo je — poleg vse-ga truda in požrtvovalnega dela, ki ga ni mogoče opisati — še denarno sam prispe-val trikrat več kakor znašajo vsi drugi prispevki skupaj, tega Klub ne omenja, ker ne gre v njegov račun. Jaz sem obrav-navan ne ikot dobriotoilk, teimiveč kot naj-večji sovražnik, ker sem kriv, da se Klub ne more polastiti doma ... Hudujejo se, ker sem poklical polici-jo, da bi bil izpostavljen red v domu, ko druga sredstva niso pomagala. Včeraj (7. maja) pa sem jih pustil, da so rjoveli in motili mir celega doma. Nisem pokli-cal policijo. In kaj se je zgodilo? S silo so mi preprečili dostop do vhoda in so me dobesedno vrgli na tla. Slovenska jav-nost naj sodi!!! Da je moral nekdo zapustiti dom v te-ku treh ur, je prava laž. Tisti je bil tri dni prej obveščen, da bo moral zapustiti dom, ako ne izpolni v določenem roku svoje dolžnosti. Nalašč se je namreč uprl, da ne bo plačal itak nizko mesečnino. če je kdo potreben, rad počakam in poma-gam, odpora pa ni mogoče pustiti. Visokošolci, in posebno naši, si težko pustijo kaj dopovedati, zato je tisti, ki se ne drži hišnega reda ali moti sožitje in mir, izključen iz vsakega visokošolskega doma. Zakaj naj bi mi le pustili, da bi naš dom postal norišnica? 2alostno je, da se naši študentje pu-stijo tako zapeljavati od demagogov, fali-ranih študentov, ki iščejo, da bi se pola-stili doma in si s tem zagotovili položaj in dobiček, ki si ga na drugi način ne mo-rejo najti. Dom pa bi v kratkem postal podrtija in polomija. Vsi drugi študentje našega doma — Avstrijci, Jugoslovani, Nemci, Italijani, Grki— so v našem do-mu zadovoljni in srečni in se na splošno tudi lepo obnašajo. Zakaj imajo le ko-roški študentje za potrebno, da se upirajo, da sramotijo ustanovitelja doma, da moti-jo mir in red v domu, da organizirajo upomiške stavke in podobno? Ali je to vzgoja? Ali je to graditev bo-dočnosti koroških Slovencev? Ali je to lju-bezen do svojega naroda? Ali je to hva-ležnost do tistih, ki jim pomagajo? V domu Korotan ima vsak študent lepo sobo z vsemi ugodnostmi. Lahko se nemoteno uči. Lahko spi, dokler hoče. Do-mov lahko pride, kadar hoče. Na razpo-lago imajo slovenske čitalnice in dvorano za sestanke. Določene ure je vsak dan od-prta televizija in dvorana za namizni te-nis. Poleg svoje skupnosti imajo v domu še dobre in pridne študente drugih na-rodnosti, s katerimi lahko vzpostavljajo prijateljske stike. Slovenska beseda je spo-štovana od vseh. Kaj hočejo še?! Da pustim razgrajače v domu? Da raztržem tistih ne-kaj zahtev hišnega reda? Da lahko delajo iz doma hlev, potem ko se naše gospodi-nje tako trudijo za lepo snago v domu? Ne, tega res ne morem! Vsakemu študentu naj bo jasno, da je sprejet v dom, da se tu lahko uči in pri-pravi za svoj bodoči poklic in pod pogo-jem, da se drži hišnega reda. To je tudi namen staršev. Kdor se tega načela noče držati, ni za naš dom, tudi če je stokrat Slovenec! Ivan Tomažič rektor visokošol. doma Korotan POROČILO Danes, 11. maja 1968, so nemiri sloven-skih študentov na Dunaju (KSš in KDZ) dosegli svoj višek. Proti ustanovitelju vi-sokošolskega doma >vKorotan« so koroški študentje uprizorili ulično demonstraci-jo z namenom, da bi ustanovitelja vrgli iz doma in se sami polastili njegovega vodstva. »Vsi morajo vedeti, da smo sila,« je gro-zeče napovedal študent Ogris. Na demon-stracijo so povabili avstrijsko televizijo, ki pa se za tako »silo« ni pobrigala. Mobilizi-rali so vse avstrijske časopise z obrekoval-nimi letaki. Ko pa so zvedeli preko moje »Stellungnahme«, za kaj gre, so se grozeči »sili« posmehnili. Le neki celovški list, ka-mor moje pojasnilo ni prišlo, je baje ne-kaj omenil o revoltiranju slovenskih štu-dentov. Ulična demonstracija se je vršila od 17. do 18. ure. Bilo je navzočih kakih 40 slo-venskih študentov (polovica od njih so bili stanovalci doma), kakih 10 najetih tujcev in približno 20 mimoidočih radovednežev. Razen koroških slovenskih študentov se demonstracije ni udeležil niti eden od ostalih študentov našega doma, razen ene študentke, ki je stala nekoliko ob strani. Nasprotno, vsi drugi naši študentje so se vse te dni od slovenskih študentov popol-noma distancirali in so se nad vsakim pri-čakovanjem lepo in mirno obnašali. Med demonstracijo so metali letake v nemškem jeziku z bedasto vsebino. Veli-ke napise pa so prilepili feudi na zunanja okna doma. Govorili so skoraj samo v nem-ščini. Glavni govorniki, ki so najbolj kri-čali proti meni, so bili Bister, Smolle, Grilc in Warasch, od katerih je bil samo ta zad-nji še stanovalec oma. Najbolj glasen vzklik, burno odobravan od drugih, je bil »Ivan raus!« (= »Ivan proč!«). Saj je bil to cilj vseh nemirov in cele gonje proti meni, ki traja že od začetka doma, zato ker se po končani gradbi nisem pustil li-kvidirati in njim prepustiti krmilo. Pri de-monstraciji so se razni od njih venčali s plakati v nemškem jeziku kakor »Tausge-worfen« in podobno. Demonstracijo je nadzorovalo šest policistov in celo število kriminalnih komisarjev v civilnem, ki so se smejali slovenskim študentom, ki sredi Dunaja zmerjajo in napadajo v nemškem jeziku Slovenca, ki se je zanje toliko žrtvo-val. Kriminalna policija si je tudi vse zapi-sala, fofeografirala in pobrala nekaj izvo-dov vseh letakov, kar bo vse v njlhovem arhivu hranjeno v veliko čast koroških Slovencev .. . Kdo je poklical policijo? Kdo je uprizoril njej in avstrijski javnosti tako komedijo? Morda jaz? Ne! To so storili slovenski študentje pod vodstvom njih de-magogov, to je storil Klub slovenskih štu-dentov na Dunaju, katerega predsednik je Avgust Malle in prvi tajnik Feliks Bister. Mislim, da je to zgodovinska sramota, ka-tere ne bodo mogla izbrisati stoletja. Da razumemo dogodke. V našem visoko-šolskem domu »Korotan« vlada vzoren red. Ob spoštovanju tega reda je vsak štu-dent prost, da dela, kar hoče in da gre, kamor hoče. Vsak pa ima v domu najlep-še pogoje, da se nemoteno uči. Slovenski študentje imajo poleg tega vse možnosti za slovensko kultumo izobrazbo in udej-stvovanje. Njim vsem sem na lastne stro-ške znižal mesečnino tako, d* jim en me-sec ni treba plačati. RaT-.am pa sem tudi na druge načine poma^l. In taka razlika v obnašanju z drugimi, ki plačajo celotno mesečnino! — Lepo ureditev našega doma znajo ceniti posebno avstrijski študentje, ki se počutijo v našem domu res srečne in to tudi glasno povedo. Le par primerov. Ugledem mož iz Vorarlberga je v septem-bru prijavil svojega sina za marec (!) in je skozi pet mesecev plačeval sobo, da je ne bi njegov sin zgubil, »ker je slišal, da je v ,Korotanu' tako lepo«. V januarju je pri-šel osebno oče nekega dijaka iz Gornje Av-strije in je zelo prosil, da bi ga sprejeli v oktobru, ko se bo vpisal v univerzi, »ker je slišal, da je v našem domu tako do-bro vodstvo in da se vsak lahko res dobro uči«. — Očenemško govorečega študenta iz Koroške piše: »Z vsem srcem se veslimo, da je za našega sina pri Vas tako lepo po-skrbljeno. Prav posebno cenimo dobro vzdušje v domu, ki je zasluga edinole Va-šega vodstva in Vaše osebnosti«. — Takih primerov in pisem bi lahko navedel celo vrsto. Kaj pa hočejo slovenski študentje? Za-kaj oni niso zadovoljni? Eden od vzrokov je, da se na splošno slabše obnašajo in jih je treba večkrat opozoriti. Tega pa oni ne prenašajo. »Kdo naj jim še kaj reče, ko so vendar napravili maturo!« je eden od njih rekel. Najhujši vzrok pa je organizi-rano nasprotovanje nekaterih demagogov, ki niso zmožni, da bi dokončali svoje štu-dije in bi se — kot nadomestitev — radi polastili doma. Njim sledijo drugi, razen redkih izjem, kakor »netunne ovce« (Dan-te). Ob začetku tega šolskeg leta je bilo nekaj novih, ki so lepo začeli, a s hmjska-njem so jib. dxugi v nekaj mesecih popol-noma pridobili na svojo stran. To je znak pomanjkanja osebne in značajne vzgoje. Gonja proti meni je bila že organizira-na, ko se je bližal konec gradenj doma. Znanim demagogom se je posrečilo, da so pridobili na svojo stran tudi nekatere ugle-dne osebe v Celovcu. Začeli so pritiskati na Mbhorjevo dmžbo, da bi me zdaj po končanem delu potisnila v kot. To so za-htevali (nepovabljeni) celo pri občnem zbo ru Mohorjeve družbe v Celovcu. Višek te-danjih poskusov je bil znani članek v »Kli-cu Triglava« (1. 1966), ki je poln obreko-vanj in napadov proti meni in ki apelira na vso slovensko javnost, naj jim poma-ga, da me likvidirajo. Ob otvoritvi doma sem vse pozabil in sprejel vsakogar v dom, tudi Klub kot or-ganizacijo. Upal sem, da se bo vse pomi-rilo. A varal sem se. Znani elementi so še vedno naprej rovarili, najprej izven doma in potem tudi v domu posebno preko Kluba. Njih namen je bil, da bi mi zagre-nili življenje s stalnim nasprotovanjem. Večkrat sem slišal izraz: »Bomo videli, koliko časa boste vzdržali!« Moji poskusi za zboljšanje odnosov so bili bojkotirani. Iskali so le pretveze proti meni. Vse nji-hove pritožbe so skrbno zbrani nepomemb-ni slučaji, katereoni ponarejajo in napi-hujejo. Kolikor jlh nimajo zadosti, pa jih sami provocirajo. Tu en primer. Vdrli so v mojo pisarno in jo zasedli. S (Dalje na 5. strani) PARISKA POMLAD Dvajset let po vojni skoraj ni dežele, fci bi se lahko pahvaJila s tem, da ima moc-no mladinsko organizacijo, ki je opora in perspektiva obstoječega reda ali politič-me linije. Nezadovoljstvio mladine, zlasti še študentov, se je kot ogenj razširilo po vsej Evropi, pa najsi bo to nezadovoljstvo nad štiudijskimd programi na fakultetaih ali pa nad gospodarsko politično usmerit-vijo države. že dalj časa študentje bur-kajo javno mnenje, politične tokove in tisk. V mnogih časopisih Italije, Nemčije, Španije in Poljske reakcianarni krogi ob-sojajo študentske nemire in zagovarjajo načelo ostre politike in represalij nad temi tako imemovanimd »barbarskiini iapadi levo usmerjemih skrajnežev.« Večina mialome-ščanskih samozadovoljnežev se čuti ogro-ženo v svoji ustaljeni dirki za višjim stan-dardom, boji se, da bi kakršnokoli revo-lucionarnost lahko zmotila njihovo lažno demokracijo in jih pregnala s položaja, zato navdušeno podpira protištudentovsko gonjo. Skoraj vsi študentje in pa mladina nasptoh vneto solidanizirajo s svojimi kolegi in v njihovem boju vidijo vzor za rešitev problemov mladine, porajajočih se vedno hitreje iz družbe, ki ni več sposob-na slediti revolucionarniri težnjam mla-dine, še manj pa organi drati jo za ob-rambo in nadaljnje vodeije svoje usrner-jenosti, se pravi za svojo udarno moč. Tudi francoski študentje že ves čas so lidarizirajo z bojem svojih kolegov po drugih deželah, zlasti še zato, ker se zave-dajo neustreznosti učnih programov na večini francoskih univerz in slabosti fran-ooske notranje politike. Skrb za študen-te in šolstvo na sploh je še vedno, kljub vsem velikim obljubam, pastorek franco-ske notranje politike. Mnogi izmed štu-dentov so se začeli tudi aktivno ukvarjati s temi problemi in skušali prenesti nekaj idej svojih tovarišev v Italiji in Nemčiji tudi na francoska tla. Tedaj pa so se po nekajmesečni zamudi zganili tudi mo-gotci francoskega tiska in začeli z gonjo proti študentom. Stanje se je najbolj za-ostrilo na fakulteti v Nanterru. Vzroka za fco sta bila predvsem dva: — Izjava rektorja M. Baumela, da je nujno treba ukreniti nekaj proti tistim, ki bi radi zganjali politiko na univerz-i; — zadnja števUka časogpdisa Miniute, v kateri je med drugim pisato: »Kialko bi mladi uSfla propadu zahadne civilizacije ... nenehno gledajo, kako se sistematično zaničuje občutek dolžnosti, pojetn domovine, pokoravanje zakonom in parolam, veselje do dela... in če obla-sti glede tega nimajo poguma, MI pozna-mo določeno število mladih Francozov, ki jih skrbi, da bi izvedli družbeno sanaci-jo. Mi ne bomo prepustil ceste razjarjeni množici!« Uprava je takoj reagirala: — zaprla je fakulteto v Nanterru za ne-določen čas; — 7 borcev gibamja 22 mars pa je bilo poklioanilh pred disciplinski svet univerze. Tretjega maja so se študentje zbrali na dvorišču Sorbonne, da bi izrazili svojo salidarnost s sedmerico kaznovanih tova-rišev. Refctor Sorbane Roche je poJdical policijo, da bi študente pregnala z dvori-šča. študentje so se zato preselili na ce-sto in začeli z manifestacijaini. Policija je nastopila izredno surovo in popoldne so se na provokacije policije začeli ogorčeni spapadi. Med obračunavanjem je bilo are-tiranih 596 študentov in slučajnih mimo-idočih. 13 med njimi je bilo obsojenih na večmesečne pogojne, pa tudi nepogojne kazni. Med tistimi, ki so se uspeli izogniti aretacaji, pa je bilo na stotine ranjeinih. Policaji so v nenadnih napadih planili na gruče ljudi in vsevprek mahali s pendreki in puškinimi kopiti. Parižani, ki že tako ne marajo svoje policije, ki je ena naj-balj številnih, pa tudi najbalj grobiih v Evropi, so začeli glasno protestirati. S tem so seveda poštali policajem enako nevar-ni kot študentje sami in marsikateri od njih je občutil kopito v ledvioe ali pen-drek na glavi. Kmalu so tudi študentje začeli odgovarjati na grobosti. Med njimi je že vseskozi bilo tudi precej pristašev desničarskih provokatorjev, članov orga-nizacije Occident, ki je v bistvu profaši-stično usmerjena. Ti so že takoj planili nad prometne znake in avtomobile, ter za-čeli z demoliranjem. Ostali so jih uspeli v začetku krotiti, pri čemer je večkrat pri-šlo do pretepov med študenti samimi. Tu-di sioer se je opazila neenotnost štoidentov, ki so bili glede na svojo pripadnost bolj ali manj anarhistično razpoloženi. Največ vpliva je pokazala Union Nationale des Etudiants de France (UNEF). Precej pri-stašev pa je imela tudi Jeunesse Commu-niste Revolutionnaire (JCR). Ostali, v glav-nem levo in desno usmerjeni anarhisti, so bili maloštevilni, so se pa izkazali z dokaj drznimi akcijami. Dejstvo, da policija sploh ne razlikuje mirnih manifestantov od provokatorjev in celo ne od slučajnih mimoidočih, je pripeljalo do splošnega od-pora. Po zraku so začele leteti granitne kocke in opeke, ki so jih policaji pridno metali nazaj. Napetost se je stopnjevala od trenutka do trenutka. Pod večer so se pri-peljale znatne policijske okrepitve. Z noč-jo so se študentje počasi porazgubili. A se-me je bilo posejano. 2e popoldne so se pojavili etaki UNEFa, ki so razlagali bistvo manifesta-cij in pozivali na vsesplošno zborovanje na dvoriišou Sorbone v ponedeljek zjoi-traj. Še istega dne zvečer se je izvedelo, da so oblasti Sorbono zaprle. Rokavica je bila vržena. Sobota in nedelja sta bili relativno mir-ni. Obe strani sta zbirali sile. Okrog Sor-bone so se gnetli študentje in uporno gledali policaje, ki so blokirali vse vhode v zgradbo. Krožiti so začeli letaki, ki so poz&vali na splošno stavko od panedeljka pa do osvoboditve vseh ujetih tovarišev. Za ponedeljek zvečer je bila napovedano veliko zborovanje v Latinski četrti. Letaki so apelirah na dijake in delavce, naj pod-prejo boj študentov proti buržoaziji. Pozi-vali so sindikate, naj se jim pridružijo v borbi proti policiji. študente pasobodrili, naj na fakultetah ustanavljajo borbene komiteje UNEF, ki naj bi skrbeli za di-sciplinirane, a učinkovite manifestacije. V ponedeljek zjutraj ni bila zastražena le Sorbonna, ampak ves njen okoliš. Pa-rižani, ki so stanovali znotraj obroča, so si morali na podlagi osebnih izkaznic pri-porifci pot do doma. čez cesto so stale »miairice« in ofldopnii avtomobili, poieg njilh pa s puškami in pendreki oboroženi poli-caji. Dasi so bile manifestacije napoveda-ne šele za zvečer, se je že zjutraj v Latin-ski četrti zbrala velika množica študentov, ki je zaman skušala prodreti do Sorbone. študentski vodje so torej seznanili prebivalce s svojo borbo in zahtevami. Dolga, cenili so jo na desettisoč ljudi, a zelo disciplinirana povorka je več ur kro-žila po mestu. Spremljali so jo številni predstavniki tiska, radia in televizije, ki so prebivalce sproti obveščali o gibanju povorke in obnašanju študentov. Študent-je so glasno izražali solidarnost z zaprti-mi tovariši zahtevali so njihovo izpustitev, konec represalij, umik policije z univerze, zmerjali so policijo in reakcionarni tisk, zlasti Figaro, vzklikali solidarnost z delav-ci, zahtevali odstop rektorja, vmes pa peli Internacionalo. Parižani so jih sprejemali z zanimanjem, simpatijo, rahlo skepso, nekateri pa tudi z neprikritim strahom. Zgodaj zjutraj je začela delovati tudi propaganda JCR. v letakih so zelo ostro napadali tisk, policijo in De Gaulla. Pojas-njevali so Parižanom, da študentje niso le neodgovorni anarhisti, pač pa organizi-rana sila, ki se bori: — proti univerzitetnemu sistemu, kate-rega selekcija onemogoča delavskim otro-ikioim vstop na univerzo; — proti reformam, ki še poudarjajo to stanje; — proti ozki specializaoiji na šolah druge stopnje in univerzah, ki ustvarjajo pogoje za kapitalistično izkoriščanje delav-cev z nižjimi kvalifikacijami, na podlagi nezaposlenosti in padanja plač; — proti kapitalistični funkciji univerze, ki ustreza eksploataciji delavcev; — za neko stalno formacijo, ki bi omo-gočila permanentno zboljšanje delavskih kvalifikacij. Ostro so napadli tudi rektorja, dekane, politične delavce in visoke funkcionarje, ki nenhno z očetovskim glasom ponavlja-jo, da so ti problemi resni, da ima neza-dovoljstvo študentov neko osnovo itd. Vendar pa proglašajo študentsko gibanje kot delo nekaterih razburjencev, ki jih bo policija že ugnala. Nasilje v študentovskih manifestacijah naj bi bil le odgovor štu-dentov na nasilje, ki jim je bilo storjeno s strani družbe, v kateri buržoazija obsta-ja le za to, da podpira svojo »vrsto« v. Vi-etnamu, Grčiji, Ameriki. Popoldne se je začela reka demonstran-tov vračati proti Sorboni. Pred ekonom-sko fakulteto je bil posvet, na katerem so se po dolgem prerekanju, med leaderji raznih skupin odločili, da gredo na Sor-bono. Tu so začeli deliti letake tudi zmer-nejši, ki so imeli tudi podporo številnih profesorjev. Ti so izrazili: — protest proti policijskim represa-lijam; — protest proti prisotnosti policije na univerzi; — izjavo, da študentski nemiri, na-sprotno trditvam tiska in polioije, niso bili umetno kszvam, ampaik so posdedica tež-kilh problemov na univerai; — zahtevo po preklicu vselh obsodb in po izpustitvi aretirancev; — zahtevo, da se policija umakne iz La-tinske četrti; Prvo srečanje s čuvarji Sorbone je bi-lo še kar miroljubno. Ko pa so študentje hoteli prebiti kordon, se je začelo. Pod udarci palic in kopit se je množica spustila v beg. Zadnji so postali prvi in kdor je padel, so ga pohodili, preden je vstal, pa so ga ujeli še policaji. Nato se je policija umaknila na svoje pozicije. Štu-dentje pa so jo začeli obmetavati s kame-njem, ki so ga poiicaji metali nazaj. V prve vrste so se prerinili tisti z čelada-mi in podvodnimi očali, ki so jih natak-nili, ko so začele padati solzilne bombe. Tako so se vrstili napadi z obeh strani, prav do večera. Ko je skupina anarhistov zažgala avto, so ji zaprli odstop z 11 oklop-nimi avtomobili. V tistem trenutku pa je prišla tudi reka študentov, ki so se zbrali v drugem delu četrti in so se zdaj v več sinereh približali bojem. Vodili so jih nji-hovi profesorji. Ta silna množica je po-polnoma onemogočila pregled nad doga-janji. Poleg tega je padel mrak in začelo je deževati. Vse to pa ni niti malo motilo demonstrantov, ki so spopade nadaljevali še pozno v noč. Ko sem šel ob desetih zvečer na vlak, sem se komaj prebil do postaje metroja, dasi sem bil precej daleč od centra bojev. Boji so se razširili že iz-ven območja Latinske četrti. Parižani so izjavljali, da kaj takega ne pomnijo že od vojne. študentje pa so odločeni boriti se, dokler ne ustrežejo njihovim zahtevam. Prva dva dneva sta bila uspešna. Polde Vidmar (Nadaijevanje s 4. strani) sabo so pripeljali plačanega fotografa. Ne da bi vprašali, so eno uro telefonirali z mojim aparatom na vse strani Koroške. Mislili so, da se bom uprl in da bom komu slušalko iz rok iztrgal, fotograf pa bo vse posnel. Tako bodo imeli črno na belem dokazano, kakšen »diktator« sem in kako surovo ravnam. Ker se celo uro ni- v sem ganil in nisem niti besedice izustil, ; so končno odšli. Ali ni to hinavščina? — V tem šolskem letu so že dvakrat pisali dunajskemu kardinalu dolga pisma z vse-mi mogočimi in nemogočimi obtožbami proti meni, z namenom, da bi dosegli mo- ¦ jo premestitev. Res pošteni in hvaležni ;> ljudje! :; Kaj pravijo slovenske politične organi- :; zacije? Kaj so storile, da bi preprečile to ; nesramno početje? Nič! Vsaka se boji, da t bi s tem zgubila pripadnike. Še bolj žalost- ; no pa je, da profesor slovenske gimna- : zije Jože Wakounig pismeno hujska štu-dente proti meni in me s sarkastičnimi besedami zasmehuje in napada, mene, ki sem se na raznih področjih toliko zavzel |. za koroške Slovence, ki se nisem bal sto- :; piti pred najvišje osebnosti v njih obram-bo. Njegovo pismo je bilo javno prebrano! :¦ Kako bo šlo naprej? »Korotan« ni zgra- ^ jen za deset let, temveč za stoletja. Ni važ-no, koliko Slovencev je v domu v enem letu. Bolje deset pametnih kakor petdeset razgrajačev. V dom bo slej ko prej spre-jet vsak Slovenec, ki je tega vreden.in ima namen, da se uči in spoštuje hišni red. Društev, ki hujskajo študente in organizi-rajo ulične demonstracije, ne potrebuje-mo. Hočemo.da bo visokošolski dom Ko-rotan tudi za naprej od vseih pametruh vi-sokošolcev in staršev cenjen kot dom, kjer se pnjetno biva, lahko uci in lepo oibnaša. Ivan Tomažič rektor visokošolskega doma Korotan POLDE VIDMAR — PARIŠKE DEMONSTRACIJE tako Ravno v Teheranu bi morali na mednarodni konferenci proslaviti 20. obletnico obstoja Deklaracije človekovih pravic — Tiskovna konferenca perzijskih študentov v Gradcu. Letos je 20. obletnica dneva, ko je bila sprejeta Deklaracija človekovih pravic. V teh dvajsetih letih so bile človekove pra-vice vedno znova kršene — v tretjem sve-tu, pa tudi v »prvem«, torej v visoko in-dustrializiranih deželah. Jubilej naj bi to-rej praznovali na mednarodni konferenci prav v Teheranu, glavnem mestu dežele, katere diktator vidi v Deklaraciji ^ člo-vekovih pravicah krpo papirja: študentje menijo, kot so pojasnili v pogovoru s predstavniki tiska, da je prireditev te konference v Teheranu čisti porog. Šele pred štirimi dnevi — tako so po-ročali študentje — so v Teheranu raz-gnali demonstracijo visokih šol. Demon-strantje, študentje teheranske politehnike, so vladi postavili naslednje zahteve: spre-memba statusa politehnike, odstavitev rcktorja, ker ima druge obveznosti in ne more zadostiti svojim; povišanje proraču-na za politehniko. Režim seveda ni bil pripravljen izpol-nitl te zahteve. Proti študentom je v »od-govor« — poslal vojsko. Ob tem času je še dvesto študentov in študentk v zaporu (19. 4. 1968). Teheranska politehnika in druge visoke šole, ki so se solidarizirale s svojimi tovariši, so bile zaprte. Ni bilo prvikrat, da so iranske visoke šole posta-le prizorišče krvavih vojaških akcij. »V tej dcčeli, v kateri sta se fevdalna struktu-ra in antikvarni sistem ohranila do 20. stoletja, predstavijajo študentje tisti del opozicije, ki se zavzema za radikalno spre-membo malenkostnih reform. že od nek-daj so študente, ki se nisp dali zavesti propagandnim manevrom režima, pretepa-li in streljali.« Tako so na tiskovni kon-ferenci izjavili perzijski visokošolci. Študentje pa še naprej vztrajajo: »Ša-hov režim poskuša zbuditi videz, da je v Perziji demokratična vlada. K temu vi-dezu demokratičnosti perzijske diktature naj bi pač pripomogla tudi mednarodna konferenca, ki bi morala biti še ta mesec v Teheranu ob 20. obletnici obstoja De-klaracije človekovih pravic« Dve tretjini za vojsko in policijo V tej »demokraciji« po milosti perzij-skega diktatorja je dve tretjini proračuna namenjenega za vojsko in policijo. Mo-gočno armado, večjo kot japonsko in za-hodnonemško, šah pač tudi potrebuje. Kajti: »Po poročilu svetovne zdravstvene organizacije živi 90 odstotkov perzijskega prebivalstva skupaj z živino in psi v gli-nastih kočah. 85 odst. otrok umre pred 15. letom. Na severu in jugu dežele je 90 od-stotkov otrok zbolelo za malarijo, 80 od-stotkov za trahomom in 65 odstotkov za tuberkulozo,« so poročali študentje na svoji tiskovni konferenci. Citirali so podpredsednika ZDA, ki je odkrito izjavil, zakaj je perzijski vojaški proračun tako visok: »Veste, kaj je dejal šef iranske armade nekemu našemu člo-veku? Rekel je, da se armada zahvaljuje za močno ameriško pomoč. Sposobna bo končati s civilnim prebivalstvom. Armada se ne pripravlja za boj zoper Ruse, am-pak za boj proti lastnemu prebivalstvu,« je izjavil Humphrey. Tako doigo, dokler Perzija ostaja del »svobodnega sveta«, ne bodo vladajoči v ZDA prav nič ugovarjali proti razmeram v šahovi deželi (avstrijski komunistični list Volkswille, 19. 4. 1968). (op. ur. — Konferenca ob dvajseti oblet-nici človekovih pravic v Teheranu je 13. maja 1968 končala z delom.) Zahodnonemška icija se |o dobro odrezala — Nek demonstrant je blizu skupine policistov padel po tleh in v znak vdaje dvignil obe roki. Bliž-nji policist ga je kljub temu pričel pretepati in brcati. — Ko se je nek demonstrant zgrudil na begu pred policistom, ki ga je od zadaj obdeloval s pen-drekom, se je nanj spravila še skupina drugih poli-cajev, ki so stali v bližini. Ko je priča tega dogodka zahtevala službeno številko policista, je v zameno dobila udarec s palico po obrazu. In kaj so po vsem tem študentje pravzaprav do-segli? Največ je gotovo pridobila SDS, ki je bila pravzaprav zakulisni vodja demonstracij. Njen končni cilj — spremeniti obstoječi družbeni red v ZRN — je še vedno daleč, toda simpatije do SDS so med študenti narasle. Tu ji je veliko uslugo na-redila prav gotovo tudi sama zahodnonemška vlada, ki je s tem, da je pustila policiji proste roke, še očitneje dokazala, da ne dopušča ne samo parlamen-tame opozicije, aimpak da je a priori nasprotna tudi vsaki izvenparlamentarni, preveč levo usmerjenl opoziciji. V tej luči se zdi prvi cilj SDS blizu: anga-žirati v svojih vrstah ne le študente, ampak tudi mlade delavce, in si tako poskušati pridobiti pod-poro javnosti za nadaljnjo obsežno akcijo naprednih sil v ZRN. Po neki anketi so simpatije do študentskega gibanja med mladim delavstvom po zadnjih dogod-kih precej porasle. Mar to pomeni, da se bo v kla-sični deželi Establishmenta res še ka-j dogajalo)? Atentat na. Dutschkeja je bil povod za najbolj množične demonstracije v povojni Nemčiji. V Ber-linu je moralo kar 10.000 policajev preiti v akcijo in ubraniti glavno stavbo Springerjevega koncerna. Toda kljub temu so demonstranti zažgali nekaj do-stavnih avtomobilov. V Esslingenu je imela policija poleg ostalih stvari pripravljenih med demonstraci-jami tudi 90 policijskih volčjakov in dva specialna tanka, ki so ju konstruirali zgolj za obrambo pred uličninii neredi. V vsej Nemčiji je demonstriralo 45.000 Ijudi, od teh je moralo 400 demonstrantov iskati zdravniško pomoč v bolnišnici. Dva sta pod-legla ranam, ki so jih povzročile granitne kocke. Te so priletele iz razja-rjene množice. Ko je v Berlinu nekaj desetin policistov s pali-cami navalilo nad demonstrante, je dal njihov po-veljnik skozi zvočnik službenega avtomobila igrati plesno glasbo. Kar je policija počenjala med demon-stracijami, so mnogi primerjali z metodami Gestapa. Tak sadizem in brutaliiost sta bila značilna za dobo Hitlerja. šele brutalni nastop policije je povzročil, da so tudi demonstranti začeli posegati po nasilnih sredstvih. Kancler Kiesinger je poseg policije opra-vičil z besedami: »Na nasilje smo pač primorani odgovoriti z nasiljem.« Nekaj zanimivih pripovedi prič: — Za menoj se je pognalo nekaj mladih polici-stov in me s palicami preteplo od zadaj, dokler ni-sem obvisel na neki ograji v družbi dveh kolegic, ki ju nisem poznal. Ena od njiju je imela na glavi veliko rano, ki je močno krvavela. Ko sem policista prosil, naj prenehajo, sem v odgovor dobil še nekaj krepkih udarcev po glavi in brco v trebuh. Sveta študentskih domov — ŠTUDENTSKEGA NASELJA in AKADEMSKEGA KOLEGIJA v Ljubljani — objavljata RAZPIS za sprejem redno vpisanih študentov na viso-košolskih zavodih v Ljubljani za štud. leto 1968-69 v študentsko naselje in Akademski kolegij. Razpis velja za ves posteljni sklad obeh domov, to je skupaj za 2331 postelj. Pre-dnost pri sprejemanju imajo prosilci, ki imajo dober študijski uspeh in so rnaterialno šibkejši. Zdravstveno stanje mora biti tako, da ne ogroža drugih stanovalcev. Vsi stanovalci morajo vložiti prošnjo na pred-pisanem obrazcu. Prošnji morajo priložiti: I. NOVINCI, ki prosijo prvič za sprejem: a. Prepis spričevala o zrelostnem izpitu, dalje potrdilo o dohodkih iz delovnega razmerja staršev ali zakonca, potrdilo o premoženj-skein stanju, iz katerega mora biti razvidna tudi družinska skupnost. b. Enake priloge priložijo tudi prosilci, ki so že vpisani na visoki šoli, pa prosijo prvič za sprejem v dom. Namesto spričevala o zrelost-nem Lzpitu pa predložijo potrdilo o opravlje-nih izpitih. Vsi pa morajo priložiti frankirano ovojnico s toonim naslovom za odgovor. II. STARI STANOVALCI: Prosilci, ki že stanujejo v domu in obnavljajo prošnjo za bivanje v njem, vložijo samo proš- njo na predpisanem obrazcu in potrdilo o opravljenih izpitih. Prošnjo so dolžni obnoviti vsi stanovalci, ki želijo ostati v domu, in to ne glede na to, ka- teri posteljni sklad zasedajo. Predpisani obrazci za prošnje in izpite bodo prosilcem na voljo pri vratarju univerze. Po zaključenih vpisih na visokošolskih zavo- dih bo komisija status študentov sama prever- jala. Prošnje sprejema komisija za sprejemanje v štud. domove pri tajništvu univerze, Ljubljana, Trg revolucije 11, in sicer: a) za stare stanovalce, ki obnavljajo proš-njo — do 30. 6. 1966 b) za nove prosilce — do 31. 7. 1968. Prepozno vloženih ali pomanjkljivo izpol- njenih prošenj komisija ne bo obravnavala. Novi prosilci bodo o rešitvah dabili pisme-no sporočilo, obnavljalci prošenj pa bodo za rešitve zvedeli preko domov. Svet študentskega naselja in Akademskega kolegija UNIVERZITETNE DILEME Univerzitetna konferenca ZKS o visokošolskem zakonu sp.fcjemljivo. Menimo tudi, da bi odgovorni politični in oblastveni faktorji morali v najkrajšem času to vprašanje resno obravnavti in ga čimprej rešiti. Pri tem opozarjamo tudi na dejstvo, da s takimi merili nagrajevanja ne samo razvrednotimo delo najvišje kvalificiranih kadrov v naši družbi, ampak da isto-časno tudi jemljemo kakršenkoli stimulans mladim nadarjenim kadrom, ki s takšnimi materialnimi po-goji res ne morejo videti svoje življenjske poti iz razvoja na naših najvišjih pedagoških in znanstveno raziskovalnih institucijah. Drugo zasedanje UNIVERZITETNE KONFERENCE ZKS (26. 4. 1968) je obravnavalo tema-tiko, ki jo je sprožil osnutek zakona o visokošolskem sistemu v Sloveniji. Z delovne konference, ki se je odlikovala tudi s kritično in polemično ostjo 22 diskutantov, objavljamo bistvene odlom-ke iz razprav V naslednji številki bomo objavili STALIŠČE komunistov ljubljanske univerze o za-konu o visokem šolstvu IN INTEGRALNI TEKSTGOVORA PREDSEDNIKA SKUPŠCINE SRS tov. Sergeja KRAIGHERJA. Do trenutka objave še nismo prejeli avtoriziranih prispevkov dr. Staneta Valentinčiča in dr. Mihe Likarja- Uredništvo je prispevke skrajšalo po svoji oceni, isto velja za delovne naslove razprav, v kateri so sodelovali Stane DOLANC, dr. Bogomir SAJOVIC, dr dipl ing- Milan OSREDKAR, Franci PIVEC, dr. dipl. ing. Roman MODIC, dr. Miha LIKAR, Aleksander KUTOŠ, dipl. ing. Ivo MARENK, dr. Vlado BENKO, Marko POLIC, Rudi RIZMAN, dr. Stane VALENTINČIC, dr- Miloš KOBAL, Marjan HORVAT, dipl. ing. Miroslav ČRNIVEC, Mitja KAMUŠIC, Marijan MLAKAR, Božidar DEBE-NJAK, Tine ZORIC, Miroslav NAGLIČ, Silvo ŠI-VIČ in Sergej KRAIGHER. STANE DOLANC Uvodna beseda Razprava o osnutku zakona o organizaciji viso-košolskega sistema, ki je bila v okviru organizacij ZK in upravnih ui samoupravnih organov na vseh viso-košolskih zavodih, je zbudila izredni interes. Naj ta-koj omenim, da so zelo deljena mnenja o tem, ali je bilo dovolj časa za dovolj poglobljeno in tehtno raz-pravo o tej problematiki. Obstaja precej predlogov, da naj bi se rok za razpravljanje še podaljšal, ker da gre za tako važna vprašanja, ki jih ni moč v tako kratkem času dokončno rešiti. Nasproti temu pa so ta način, ki jih določa nek oblastveni organ. To po-meni tudi prekinitev s tistimi stališči o značaju uni-verze in drugih visokošolskih ustanov, ki bi jih na eni strani morda lahko označili z aristokratskimi — klasičnimi, na drugi pa s primitivnimi in na treji z avtokratskimi težnjami. Na žalost pa se danes take težnje ne samo pojavljajo, temveč tudi izražajo v. na-ših akademskih sredinah kot tudi v ostalih sferah na-šega družbenega življenja, v politiki, gospodarstvu itd. Ne mislimo, da lahko s temi težnjami čez noč raz-čistimo in jih zbrišemo iz zavesti ljudi z dvema za-konoma. Mogoče najmanj s tem. Vendar pa naj za-konodaja in njene intence polemika v zvezi s spre-jetjem zakonskih aktov odpre in daje polno možnost in osnovo za pravilno uveljavljanje in vrednotenje pomena pedagoškega in znanstveno-raziskovalnega dela na naših visokošolskih zavodih in prispeva k uveljavljanju stališč, da morajo biti vsi sklepi in od-ločitve v politiki na vseh družbenih področjih stro-kovno opredeljeni in da bodočnost slovenskega naro-da sloni na visokokvalificiranih sposobnih kadrih, ki bodo ne samo strokovno, ampak tudi politično zreli, skupaj z vsemi delovnimi ljudmi Slovenije sposobni realizirati zgodovinske težnje delavskega razreda. predlogi, ki želijo čim hitreje realizirati novi zakon, češ da že predolgo traja nekakšen interregnum na naših visokih šolah, saj praktično že dve leti delujejo z nepopolnoma potrjenimi statuti, kar naj bi spre-jetje novega zakona pospešilo in dokončno omogo-čilo ureditev odnosov na fakultetah, višjih in viso-kih šolah ter na univerzi. Menimo, da naj današnja razprava da mnenja tudi o tem problemu. Razumljiv je interes, ki sta ga oba zakona spod-budila na univerzi in na ostalih visokošolskih zavo-dih. Manj pa je razumljivo dejstvo, da sicer v javno-sti praktično ni bilo posebnega interesa za oba nova zakona. Mnenja sem, da ta dva zakona sicer res for-malno urejujeta in potrjujeta razmerja znotraj fa-kultet, univerze, visokih in višjih Šol in istočano da-jeta osnove in impulze za čim popolnejšo inkorpo-racijo našega visokošolskega sistema v naš samo-upravni sistem, vendar pa istočasno ustvarjata po-goje in vrednotita položaj visokih šol, njihovega de-la (pedagoškega in znanstveno-raziskovalnega) v naši družbi. Gre torej tudi za to, da mora zako-nodaja na tem področju omogočiti normalno funkci-oniranje visokošolskih ustanov, potrditi in ovredno-titi njihov družbeni status, družbeni status univer-zitetnih delavcev in študentov. Pri tem ne gre samo za materialno vrednotenje, ampak predvsem za druž-beno vrednotenje in priznanje. Stopnja razvoja naše samoupravne družbe in socialistične demokracije je že tako visoka, da je nemogoče zamisliti si njeno funkcijo brez tega, da bi njeno funkcioniranje in njen nadaljnji razvoj izhajal iz dosežkov znanstve-nega in raziskovalnega dela in bil odprt za visoko kvalificirane strokovne kadre, tako v gospodarstvu, kulturi, prosveti in ne nazadnje v politiki. Po našem mnenju morata oba zakona pomeniti prelomnico s tistimi stališči, ki v visokošolskih za-vodih vidijo zaprte ustanove, odgovorne le sami sebi in s tistimi, ki v teh zavodih vidijo le neke vrste državne organe, ki naj izvršujejo tiste naloge in na Komunisti na univerzi in ostalih visokošolskih zavodih smo mnenja, da so vprašanja, ki jih zajema-ta oba zakona temeljnega pomena za naše nadaljnje delo. Od tega, kakšna stališča bomo do vsebine posa-meznih določil teh zakonov sprejeli, je odvisna možnost našega nadaljnjega dela in vplivanja na razvoj odnosov na visokošolskih ustanovah. Zato smo tako resno in obzirno pristopili k obravnavanju te problematike, saj gre v bistvu za pomembna idej-na in politična vprašanja razvoja naše družbe na področju prosvete in znanosti. Zavedamo se, da je razprava o tej problematiki padla v čas, ki je za nadaljnji razvoj naše družbe iz-redno pomemben. Uveljavljanje gospodarske refor-me mora imeti svoj odraz in vpliv na nadaljnji eko-nomski, družbeno-politični in kulturni razvoj Slove-nije, še več, vse bolj jasno postaja vsakomur, da je nadaljnja realizacija gospodarske reforme nemogoča brez istočasnega razvoja družbeno-političnega siste-ma, kulture in znanosti. Zato menimo, da je nujno podpreti vsa tista prizadevanja v naši politiki, ki opozarjajo, da materialna vlaganja na področju kul-ture, prosvete in znanosti niso investicije v tako ime-novano »negospodarsko sfero« ali »neproduktivno sfero, temveč, da je od teh investicij in odnosa do teh področij družbenega življenja odvisen gospodarski razvoj ne samo naše dežele in Jugoslavije, temvec družbe na sploh. Komunisti na univerzi so v debatah, ki so bile pred to konferenco, izrazili razumevanje za težave, s katerimi se naša družba pri izvajanju gospo-darske reforme bori. Moram poudariti, da je v veliki večini razprav bila izražena predvsem skrb zaradi pomanjkanja materialnih sredstev za pedagoško in znanstveno raziskovalno delo, zaradi pomanjkanja apartur, instrumentov, bibliotek in drugih učnih sredstev in le malo je bilo zahtev po zvišanju oseb-nih dohodkov, Čeprav komunisti menimo, da je seda-nje materialno vrednotenje in nagrajevanje dela uni-verzitetnih učiteljev absolutno neadekvatno in n&- DR. MILAN OSREDKAR Kakšna je dobra univerza? Predvsem se vprašam, kaj nam lahko pomaga no-vi zakon? že stari zakon bi omogočal boljši razvoj univerze; če se univerza, to je kompleks fakultet, in-stitutov, knjižnic in končno tudi študentskih domov, ni razvijala boljše, je vzrok temu v načinu izvajanja oziroma neizvajanja zakona. Novi zakon sam situaci-je ne bo mogel spremeniti, če ne bo podprl sil in olaj-šal teženj za kvaliteten razvoj univerze. Vemo. da nam neprimeren zakon lahko razvoj zavre, ne pa po-speši. Vendar mislim, da nam je poleg zakona potreb-no še nekaj. Kompleks, ki ga imenujemo univerza, je velik sistem, ki ima opraviti z velikim številom Ijudi, njihovimi lastnostmi in kvalifikacijami Ijudi, ki se spreminjajo šele v teku let. če hočemo torej kar-koli doseči, moramo računati na daljšo dobo in po trebujemo nekakšen operativni plan. Ta bo potekal v zelo težkih pogojih zaradi predzgodovine, sedanjega stanja in težkih materialnih razmer. Vendar nam bo jasen koncept in operativni plan omogočil stalnost politike. Za izvedbo pa bodo morali nosilci pokazati veliko vztrajnost. Namen je vreden truda, saj smo si gotovo edini, da je dobra univerza pogoj za eksisten-co slovenske nacije, za njeno vključitev v širše okvi-re, v jugoslovanskem, evropskem in svetovnem okvi-ru. Prepričan sem, da nam brez vključitve v sve-tovni okvir (ta pa je mogoč le, če bomo imeli dobro univerzo) ni obstoja; v najkrajšem času bi postali sa-mo še zgodovinska zanimivost, rezervat, kot jih ima-jo za Indijance. čim širše bomo povezani v jugoslo-vanskem in svetovnem okviru, toliko bolj bomo kot narodnost kompaktnejši, sposobnejši, manj obreme-njeni z raznimi občutki, ki izvirajo iz naše težke pre-teklosti in majhnosti. Kaj razumem pod izrazom dobra univerza? Krat-ko, dvig pouka na sodoben nivo, ki nam bo zagotovil zadostno število v povprečju dobrih strokovnjalcov, pa tudi zadostno število nadpovprečnih, kajti le ti so lahko osnova tako za razvoj univerze kot za nadalj-nji družbeni razvoj. Za eno in drugo je poleg drugega potrebno razvijanje znanstvenega dela. Predpjostav-ljam, da je lahko dober pedagog na univerzitetnem nivoju samo znanstvenik. Nadalje nam je za dvig po-trebna večja medsebojna povezava fakultet, ki naj omogoči tudi to, da bodo dobre fakultete zgled. slab-šim in ne obratno. Povezava fakultet je izrednega po-mena za dvig kriterijev. Omogočila nam bo prtmer-javo fakultet in institutov, saj dokler je nekdo sam, je vedno najboljši. Zato moramo zavrniti tendence za zapiranje v lastne okvire, za drobitev fakultet in pro-ti povezovanju z okolico, ki se pojavljajo z najra^lič-nejšimi utemeljitvami in bi pripeljale do neracio-nalne izrabe obstoječih možnosti. Pri tem ni odveč dodati, da bo izboljšanje univerze možno le, če se bo-do tudi materialni pogoji za univerzo izboljšali. Ko govorimo o kompaktiranju in notranjem po-vezovanju univerze, je samo po sebi razumljivo, da tak proces ne sme omejevati samoupravnih pravic fakultet in vseh enot, ki tvorijo univerzo. Vsekakor mislim, da ni nasprotja med samoupravljanjem in nctranjim povezovanjem univerze. Sedanje finančno stanje univerze ni zadovoljivo. Razmerje med osebnimi in ostalimi izdatki je 80:20, kar univerzi ne omogoča normalnega dela. Poleg tega celotni dohodki univerze stagnirajo, čeprav se druž-bena proizvodnja veča. Ostajati na enakih sredstvih pomeni nazadovanje, ne pa napredek. Opremljenost fakultete je minimalna in bo treba posebej razmiš-ljati, kako bomo to izboljšali. Dopovedatibo treba najširšim krogom, da so samo z večjimi sredstvi mož-ni dosežki, ki jih pričakujemo od univerze. Vprašanje pa je, ali lahko računamo na bistveno večja sredstva. Univerza bi rabila moYda še enkrat toliko ali vsaj polovico več sredstev kot jih sedaj do-bi. V kakšnem času je to možno doseči? Skokov naj-brže ne moremo pričakovati, vendar pa bi se morala sredstva dvigati hitrejše kot se dviga nacionalni do-hodek. Vprašanje je, ali lahko kaj naredimo za zbolj-šanje delovnih pogojev za univerzo, preden bodo fi-nančna sredstva bistveno večja. če bi izkoristili vse možnosti tudi izven univerze in bi se tesneje povezali z drugimi organizacijami in instituti, ki jih imamo, bi že tudi s tem zboljšali delovne pogoje. Taka pove-zava bi bila koristna tudi zato, ker bi še bolj odprla univerzo navzven in podprla integracijo vsega, ka-r imamo na področju raziskovalnega dela. Mislim, da bi bilo treba napraviti še več. V skladu s pozitivno selekcijo in krepitvijo tistega, kar je boljše, bi morala univerza to, kar je dobrega, združiti, da bi postala ob -^ (Naduljevanje na 8. straiii) (Nadaljevanje s 7. strani) medsebojni primerjavi in koncentraciji še močnejše. S pomočjo najaktivnejših skupin bi lahko univerza formirala ali sodelovala pri organiziranju močnih znanstvenih raziskovalnih grupacij, ki bi igrale vlogo nekakšnih nacionalnih institutov na svojih področ-jih in ki bi z boljšimi možnostmi za raziskovalno delo dale boljše možnosti za vzgojo kadrov, povpreč-nih, posebno pa vrhunskih. Močne raziskovalne gru-pacije bi bistveno zboljšale delo na podiplomskem nivoju. Take grupacije z bolj razvitim delom, z bnlj-šimi pogoji, bi bile fakultetam v izredno pomoč, iz-redna opora na vseh nivojih dela fakultet, obenem pa bi bile sposobne razviti aktivnosti, povezane z nepo-srednirni potrebami družbe. Mislim, da ni treba, da iščemo po svetu primere univerz, ki take institute imajo ali v njih sodelujejo. Tudi v Jugoslaviji ima-mo primere, ki dokazujejo, da je taka pot možna in realna. če govorimo o univerzi, ne moremo mimo pro-blema študentov. Ne mislim se na splošno spusčati v to, omenil bi le eno vprašanje, ki je tudi odraz tre-nutnega stanja. Mislim, da se danes na univerzi pre-več ukvarjamo z najslabšimi študenti in premalo z najboljšimi. To je treba obrniti. Priti moramo do te-ga, da se bomo ukvarjali veliko več z dobrimi štu-denti in to ne sme biti omejeno samo na predava-nja, temveč se mora odraziti predvsem pri delu s štu-denti, pri diplomah, magisterijih in doktoratih. Eno od meril vrednosti profesorja je to, koliko si je ustvaril dobrih sodelavcev. če bi upoštevali to, bi mo-rala biti tudi merila za finansiranje drugačna. Seda-nja so posledica slabega splošnega finančnega stanja. Ne želim jih kritizirati, toda dvomim, da so primer-na, če bomo hoteli podpreti razvoj kvalitete. Poleg večje skrbi za dobre študente bomo morali vložiti tudi več truda, da omogočimo študij večjemu številu talentiranih študentov. V tem pogledu je pri nas veliko premalo ali nič storjenega. Iskati moramo predvsem dobre ljudi in ne samo iz ozkega sloven-skega zaledja, temveč iz celotnega jugoslovanskega zaledja. To pa univerza lahko doseže le s svojo bolj-šo kvaliteto. Univerza lahko samo pridobi, če privabi od kod drugod kakega dobrega študenta. žal je stvar zdaj ravno obranta — da iz ostalih republik prihajajo v Ljubljano le študentje, ki niso mogli na druge uni-verze. PROF. DR. ING. ROMAN MODIC Še danes potrebujemo zakon Predvsem naj povem, da je bil osnutek novega zakona sprejet na fakultetah z odobravanjem in po-zdravljen kot pamemben napredek, ki ga je treba v osnovnih določilih podpreti, čeprav bomo imeli k po-sameznostim nedvomno pripombe in predloge za dopolnitev. Že pred leti je postalo večini učnega in znanstve-nega zbora dotlej, ne bomo mogli nadaljevati z uspe-bili vajeni dotlej, ne bomo mogli nadaljevati z uspe-hom in da se bo treba odločneje usmeriti v intenziv-nejše delo, v racionalnejšo organizacijsko strukturo ter v strožja in enotnejša merila pri volitvah učnega in znanstvenega kadra na fakultetah. Ta prizadeva-nja je spomenica dekanov ob začetku gospodarske in družbene reforme pred tremi leti podprla. Približno ob istem času je republiška skupščina ustanovila ko-misijo z nalogo, da prouči in oceni obstoječi sistem visokošolskega izobraževanja in z njim povezanega znanstvenoraziskovalnega dela glede na spremembe v našem družbenem razvoju in da pripravi predloge za smotrno ureditev in za nadaljnji razvoj visokega šolstva v Sloveniji. Povod za ustanovitev komisije so dali statuti visokošolskih zavodov, ki so bili takrat predloženi skupščini v potrditev in ki so predvide-vali deloma neskladna določila o osnovnih vpraša-njih, marsikje celo z očitno tendenco k ekstenzivnosti. Znano je, da je skupščina zaključke komisije pred le-tom sprejela kot svoje sklepe, univerza pa pozdravila kot prispevek k lastnim prizadevanjem. Takšen odnos univerze do skupščinskih sklepov in do novega zako-na, ki na le-teh temelji, opravičuje upanje, da ga ne bomo sprejeli in izvajali le formalno, ampak da mu bomo sledili po intencijah, ki jih nakazuje in uve-ljavlja. Tovariš Osredkar je povedal prej, da bi se dalo napraviti- že doslej marsikaj tega, kar uveljav-ljamo danes, ne da bi spreminjali normativne okvir-je. Mislim pa, da lahko novi zakon zagotovi še sklad-nejši napredek in še hitrejše uspehe pri našem delu. Rad bi ponovno poudaril znano dejstvo, da grade ugled univerze tisti, ki na njej poučujejo in tisti, ki na njej študirajo. Boljši ko bodo prvi, boljši in uspeš-nejši bodo drugi. Zato mislim, da je eno od osnovnih vprašanj, ki mu moramo posvetiti posebno pozornost, skrb za kvaliteten učno-znanstveni kader. Pokazalo se je, da dosedanja praksa, ki je zapirala fakultete pri elekcijah in reelekcijah v svoje meje, včasih celo s težnjo, da bi bile merodajne v tem oziru vedno manjše enote, v katerih bi se odločalo o tako po-membnem vprašanju, ni bila uspešna. Nekajmesečno delo posebne komisije, ki smo jo ustanovili na uni-verzi z namenom, da usklajuje merila pri izvolitvah je pokazalo, kako so bila le-ta različna. Prepričalo pa me je tudi, da opravlja komisija svoje delo z vso resnostjo in odgovornostjo in da zatofakultete njena mnenja sprejemajo kot pomoč, ne pa kot upravni ukrep. Podobna neskladja v merilih obstajajo tudi dru-god, na primer na področju delitve osebnega dohodka, ir. splošno mnenje je, da razlike, ki iz tega izvirajo, v veliki večini nimajo ne osnove ne opravičila. Vse to me potrjuje v mnenju, da je potrebno sprejeti tudi tista določila v novem zakonu, ki naj dajo univerzi večje pravice pri njenih usklajevalnih prizadevnostih. če pa to mnenje z vso odločnostjo zastopam, gotovo ne delam tega zato, ker sem rektor, ampak zato, ker je to volja in interes fakultet. Novi zakon bo naložil rektorju samo več dolžnosti, večjo odgovornost in več skrbi. Posebno vprašanje, ki bi ga želel omeniti, je vprašanje roka, v katerem naj ta zakon sprejmemo. Omenil sem že, da teče razprava o njegovih poglavit-nih določilih skoro tri leta, saj je skupščinska komi-sija sproti obveščala visokošolske zavode o svojih zaključkih in stališčih. Zato ne razumem ugovorov, da je čas za razpravo o osnutku prekratek in da je potrebno rok ponovno podaljšati. Zavzemam se za to, da preidemo čimprej k sklepanju. že tako se spra-šujem, kakšno stališče naj zavzemamo do predlogov fakultet, da bi uveljavila z novim študijskim letom spremenjene učne načrte, študijski režim tn razne organizacijske ukrepe, ki terjajo spremembo statutar-nih določil, ne da bi imeli uveljavljena stališča in do-ločbe, na katere se lahko opremo. ING. IVO MARENK Relekcija ali tudi elekcija? Sklepi skupščine SR Slovenije postavljajo glede zahtevnosti oziroma zahtevane kvalitete za naziv fa-kultetnih učiteljev zelo nedvoumna načela ter ugo-tavljajo, da kakovost pedagoškega dela v obdobju hitrega razvoja visokega šolstva ni bila deležna ustrezne skrbi odgovornih dejavnikov. Popolnoma jasno je, da univerza svoje pristojnosti, ki ji jo danes večinoma že priznavamo, ni mogla uvelja-viti ter ob tendencah po vse večji samostojnosti po-sameznih zavodov ni mogla učinkovito posegati na področje kadrovskih zadev. Na žalost je bila skrb in odgovornost za kakovostno pedagoško in znanstveno delo prepuščena vestnosti in dobri vofji posamezni-kov. V sklepih skupščine je nakazana potreba po ustanovitvi posebnega univerzitetnega telesa, ki naj bi preverjalo volitve fakultetnih učiteljev; imelo naj bi pravico, da postopek za izvolitev zavrne, če niso bila predhodno upaštevana vsa strokovna merila ozi-roma postopek proceduralno ni bil pravilen. Predlog zakona predvideva, da fakultetne učite-lje in znanstvene sodelavce voli PZS fakultete, uni-verzitetni svet pa daje k izvolitvam zgolj soglasje. Kljub navidezni zaostritvi pogojev je pravica univer-ze, da kot skupnost posega v lastno kadrovsko poli-tiko, potemtakem še vedno zelo omejena. Samo na kratko bom poskušal reproducirati ne-katere ugotovitve prof. Bartoša, ki v svojem članku Rekrutiranje univerzitetnth učiteljev opisuje po-stopek volitev univerzitetnih delavcev po svetu. V ZDA fakultetni učitelj ob nastopu dela ne skle-, ne definitivne delovne pogodbe, temveč je sprva le v nekakšnem poskusnem delovnem razmerju, in sicer eno leto; če v tem času pokaže zadovoljive uspehe, sklene delovno razmerje. Opisani sistem povzroča ve-liko fluktuacijo univerzitetnih predavateljev, zago-tavlja pa stalno delovno angažiranost prizadetih ta-ko pri pedagoškem kot tudi pri znanstvenem delu. Drugi sistem je tako imenovani sistem agrega-cije, ki je v veljavi v številnih evropskih deželah. Ta sistem loči ugotovitev sposobnosti za pedagoško-znanstveno delo od sklenitve delovnega razmerja. Sposobnost za delo ugotavlja posebna komisija, se-stavljena iz predstavnikov različnih visokih šol in fa-kultet, ki gojijo disciplino, v kateri kandidat konku-rira za pridobitev akademskega naziva. Odveč bi bilo ponavljati, da je predpogoj za postopek doktorat. Kandidat pred komisijo opravi izpit, na katerem dokaže svojo pedagoško sposobnost in široko stro-kovnost. S tako pridobljeno kvalifikacijo fakultetni učitelj lahko predava na kateremkoli visokošolskem zavodu v državi. šele na zavodu se kandidat speciali-zira za določeno ožje strokovno področje. Na ta na-čin dobe visokošolski zavodi strokovnjake, ki so peda-goško skoraj neoporečni, hkrati pa so dobri organi-zatorji znanstvenega dela. Tretji način izbora fakultetnih učiteljev je sred-njeevropski, ki je zasnovan na habilitaciji, pri čemer je sprejem pedagoških in znanstvenih obvez na do-ločenem zavodu od habilitacije strogo ločen. Pri nas, pravi prof. Bartoš, je sistem najmanj kompliciran: ob določenih splošnih pogojih, ki jih kandidat mora izpolnjevati, ustrezen fakultetni organ opravi celoten postopek: habilitacijo in sklenitev de-lovnega razmerja. Osnovni spor na tem področju je potemtakem vprašanje, ali gre pri postopku za dva samoupravna akta ali le za enega. Zakonodaja je glede kadrovske politike jasna: le-ta je na osnovnih samoupravnih pravic zavoda ali delovne organizacije. Zato so se fakultete v imenu sa-moupravljanja ogorčeno upirale, da bi kadrovsko po-litiko v njihovem imenu vodil kdo drug, po mojem mnenju celo upravičeno. Vendar mislim, da imamo opraviti z dvema stro-go ločenima samoupravnima aktoma: pri prvem gre 8 za ugotavljanje sposobnosti za opravljanje javne funkcije (ugotavljanje znanstvene kvalifikacije), pri drugem pa se (v načelu z večjim številom kandida-tov) pogaja in sklepa o nastavit^a na konkretno de-lovno mesto. Vsebinska povezanost obeh samoupravnih aktov je po mojem mnenju zgolj slučajna, ker v načelu na vsako delovno mesto lahko konkurira več andida-tov, ki bi morali praviloma kandidirati na podlagi že ugotovljene kvalifikacije za opravljanje določenega dela na univerzi. Do povezanosti obeh postopkov je prišlo v času drobitve in izničevanja imiverze in v tem trenutku, ko vse fakultete ponovno energično zahtevajo rekonstituiranje univerze, ni prav nič več potrebno, da povezanost še ostane. Brez dvoma po-meni dosedanji sistem možnost, da bi posamezni visokošolski zavcxii za fakultetne učitelje nastavili tudi ljudi, ki svoje sposobnosti niso dokazali. Verjetno se razumemo, da se ne zavzemam za dr-žavno komisijo, ampak zato, naj dobi izključno pravi-co odločanja o sposobnosti in kvalifikaciji posamez-nih kandidatov za univerzitetno kariero univerza. V primeru, da zakon tega ne bi upošteval, je trditev, da na novo vzpostavlja univerzo, izvita iz trte in po meni le formalizem. (Pri tem se opiram na stališče, da je ugled univerze odvisen od ugleda=kvalitete njenih delavcev.) V okviru razložene koncepcije univerza ima te .možnosti. Pravice posameznih zavodov ne bodo (ne bi bile) prav nič kršene, ker se zavod lahko odloči, da sklene delovno razmerje (o tem govori zakon o delov-nih razmerjih kot samoupravni pravici) s katerim-koli kandidatom, ki ima že splošno priznane kvali-fikacije. V preteklosti, ko je bil celoten postopek prepu-ščen fakultetam, kljub dobri volji in najboljši vesti nismo imeli nikakršnega zagotovila, da univerza de-jansko reflektira vse, kar je v narodni kulturi naj-boljše, največ vredno. Menim, da je skepsa ob uvajanju takšnega siste-ma kandidiranja in volitev univerzitetnih delavcev, odveč. Brez dvoma so takšna določila potrebna zgolj zaradi minimalnega dela kandidatov, ki bi se lahko pojavili, vendar bodo zavodi in univerza imeli za-konsko možnost, da postopek opravijo brez nepo-trebnih zadreg in pretresljajev, ki smo jim bili v pre-teklosti vendarle priča v nekaterih primerih. Pogoji, ki jih je imela univerza za svoje delo v preteklosti, bi vsekakor lahko rodili več anomalij; zato bi širše pre-verjanje in vrednotenje posameznih univerzitetnih delavcev samo povečalo ugled in veljavo vseh. ALEKSANDER KUTOS Maribor — Ljubljana Vse od tistega trenutka, ko so se v Mariboru raz-vili visokošolski zavodi, so vaše in naše šole v usodni medsebojni družbeni odvisnosti rn povezanosti. Ko sledimo temu objektivnemu stanju, smo trdno prepri-čani, da samo neposredno delovno sodelovanje med našimi šolami more koristno vplivati na nadaljnji razvoj visokega šolstva na Slovenskem. Vsaka eksklu-zivnost ene ali druge šole, univerze ali združenja vi-sokošolskih zavodov utegne imeti samo negativne po-sledice za ene in druge. Ker je sodelovanje med vse-mi visokošolskimi zavodi ne glede na strokovno usmerjenost ali stopnjo razvitosti objektivno nujno, smo prišli do zaključka, da je politično sodelovanje komunistov vseh visokošolskih zavodov za nas, ki so nam jasni ti procesi, celo obvezno. Nekatera stališča komunistov mariborskih viso košolskih zavodov o organizaciji in družbeni logi visokega šolstva v Sloveniji: — Samo dva milijona Slovencev nas je. Zato smo mnenja, da morajo naše šole tvoriti enotno in ne-razdružljivo organsko celoto sistema visokošolskega študija. Družbena funkcija in družbeni položaj posa-meznih zavodov sta v svojem bistvu povsem izenače-na. Razlike, ki sicer nastopajo, se po našem mnenju zrcalijo le v posebni strokovni usmerjenosti in stop-nji razvitosti posameznih šol. To pa obvezuje vse komuniste visokošolskih za-vodov, da združimo svoje napore za oblikovanje enot-ne slovenske univerze neglede na stroko, stopnjo raz-vitost in neglede na dislokacijo posameznih šol. — Ce sprejemamo koncept enotne slovenske uni-verze, ki po določeni organizacijski formi zdniižuje vse visokošolske zavode, potem je tudi nujno tesno in vzajemno sodelovanje v izmenjavi pedagoškihi iz-kušenj, v organizaciji študija, v racionalni delitvi de-la, v oblikovanju mreže visokošolskih zavodov, v usklajevanju učnih načrtov in študija, v določanju pogojev za prestop študentov iz ene šole a drugo šolo, v oblikovanju enotnih meril za preizkus znanja študentov itd. — V znanstvenih dosežkih ni bila nikoli v zgo-dovini nobena družba tako bogata in tudi slovenski narod se danes ne more ponašati s takim preobiljem znanstvenih del, da bi bilo smotrno to dejavnost ta-ko ali drugače omejevati samo na določene strogo izbrane institucije. Celo več. Zgodovina nam doka-zuje, da so številna znanstvena dela bila ustvarjena celo mimo formalno organiziranih znanstvenih usta-nov. Zato smo mnenja, da moramo znanstveno raz-iskovalno delo podpirati in vzpodbujati povsod tam, kjer so dani objektivni pogoji in kjer je izražena vo-lja za tako dejavnost. (Nadaljevanje na 9. strsani) (Nadaljevanje z 8. strani) To pa seveda še ne pomeni, da smo proti raci-onalizaciji tudi tovrstne dejavnosti in da ne želimo smotmo delitve znanstveno raziskovalnega dela na posamezne nosilce tega procesa. — Veliko nam je do tega, da racionalizacijo viso-košolskega študija izvedemo po vseh vidikih objek-tivnih strokovno-pedagoških meril. Pri tem ne izklju-čujemo niti racionalizacije dane mreže visokošolskih zavodov. Vendar smo mnenja, da lahko storimo veliko več z racionalizacijo samega učno-vzgojnega procesa. Zato smo prepričani, da kakršnakoli sprememba mreže visokošolskih zavodov kakor tudi sprememba v razvoju posameznih visokošolskih zavodov ne sme biti posledica enostransko ugotovljene zahteve in odločitve, ampak samo odraz družbenega dogo-vora vseh za to odgovornih dejavnikov. , ____ MIROSLAV NAGLIC Poslanci, funkcionarji, sodniki - zakaj pa ne prosvetni delavci? Grenke izkušnje iz še nedavne preteklosti kaže-jo, da tako pomembno področje v kulturnem razvo-ju nekega naroda, kot je visoko šolstvo, ne prenese prepogostih reform, zlasti pa ne takih, ki ne bi bile dovolj pretehtane in vsestransko utemeljene. Na ža-lost lahko danes ugotavljamo, da so bili reformni ukrepi, ki so tangirali visoko šolstvo, vključno uvedbo stopenjskega in inverznega študija na fakul-tetah, rezultat površinskih, ne dovolj raziskanih in večkrat improviziranih stališč. Univerza kot najvišja znanstvena ustanova je imela pri vseh teh reformah le malo besede, saj so faktorji izven nje imeli za potrebno, da reformira-jo predvsem univerzo. Nočem trditi, da na univerzi ni bilo potrebno izvesti določenih reform, vendar že-lim poudariti, da bi pri tako izredno pomembnem področju, kot je visoko šolstvo, morale v večji meri priti do izraza argumentirane pripombe in stališča ljudi, ki tu delujejo in imajo bogate izkušnje. Vse te reforme so privedle med drugim tudi do ekstenzivnega razvoja visokega in višjega šolstva in seveda tudi do znatnega padca kvalitete. Sedaj, ko je ekstenzivni razvoj dosegel svoj vrhunec in se je ce-lotno šolstvo od osnovnega do visokega znašlo v izre-dno kritični finančni situaciji, prihaja predlog za iz-vedbo racionalizacije, ki naj bi ga izvedli predvsem notranji faktorji. Menim, da lahko pri kompleksni analizi eksten-zivnega razvoja na eni in sedanje težnje po raciona-lizaciji visokega šolstva na drugi strani ugotovimo, da je dosedanja neprincipalna, trenutnim, ne dovolj pretehtanim odločitvam podvržena politika na tem izredno pomembnem področju doživela precejšen neuspeh in je zahteva po njeni temeljiti reviziji ute-meljena. Univerza bo morala imeti po mojem mnenju pri kreiranju nove politike večjo in pomembnejšo vlogo kot jo je imela doslej. Pri izvajanju racionalizacije, ki naj bi bila vse-stransko proučena in izvedena ob upoštevanju vseh faktorjev, moramo izhajati s stalisča, da kot majhen narod ne moremo in (ni niti potrebe), da bi gojili vse znanstvene discipline. Bolj kot doslej bo potrebno upoštevati naše realne potrebe po določenih kadrih. Vsaka nepoglobljena, površinska primerjava razvoja našega visokega šolstva z onim v tujini, pa najsi bo to na Zahodu ali Vzhodu, lahko vnese le zmedo in ima za posledico nepremišljene ukrepe. To pa ne po-meni, da bi se morali zapreti v svoje ozke meje, tem-več nasprotno, uporabiti moramo izkušnje drugih ob njihovi kritični presoji ter ob upoštevanju naših spe-cifičnih potreb in realnih možnosti. Predlog novega zakona o visokem šolstvu pomeni v primerjavi s sedanjim nedvomno korak naprej, ta-ko v pogledu pudarka na kvaliteto kot tudi glede same vloge univerze. Menim pa, da bi morali v za-konu dati še večjo samostojnost univerzi glede orga-niziranja učnega procesa na fakultetah. V tretjem odstavku 5. člena osnutka je predvideno, da statute visokošolskih zavodov — torej tudi fakultet — potr-juje izvršni svet, potem ko dobi mnenje republiške izobraževalne skupnosti Isto velja po določilu 3. od-stavka 15. člena glede učnih načrtov in izpitnega reda. če že ostanemo pri določilu, da tudi fakultetne statute ter učne načrte in izpitni red potrjuje izvršni svet, kot stalni organ skupščine, ki mu je poverjena politično izvršilna funkcija, bi verjetno bilo po-membnejše, da jih potrjuje potem ko dobi mnenje univerze, ne pa izključno republiške izobraževalne skupnosti. Pri tem ne mislim na zmanjševanje vloge izobraževalne skupnosti, ki pa bi morala imeti po-membnejšo in odločilnejšo vlogo pri zagotavljanju potrebnih finančnih sredstev za nemoten pedagoško-znanstveni proces; — zaradi heterogenosti svojega sestava pa ne bi smela direktno vplivati na statute in učne načrte fakultet. Zaradi zagotovitve enotnih kriterijev pri izvolit-vah fakultetnih učiteljev in znanstvenih sodelavcev bi v interesu kvalitete kazalo, da bi univerzitetni svet potrjeval te izvolitve, ne pa samo, kot je določeno y 71. členu osnutka, dajal soglasje k navedenim izvo litvam. Tako bi bilaa vtoriteta univerze poudarjena v večji meri tudi na tem pomembnem področju. Zaostreni pogoji pri pridobivanju posameznih nazivov pedagoških delavcev, ki bodo nedvomno vpli-vali na dvig kvalitete, bodo imeli verjetno za posle-dico tudi določene kadrovske spremembe. Mislim, pri tem na kadrovsko politiko univerze, ki bo težila za tem, da pritegne na univerzo za pedagoško in znanstveno raziskovalno delo usposobljene kadre. Uspešno kadrovsko politiko pa bo univerza lah-ko izvajala le, če bo delo pedagoških delavcev uni-verze bistveno drugače vrednoteno kot doslej. Pri tem mislim tudi na neustrezno nagrajevanje pedago-ških delavcev. Ob sedanjih prejemkih, ki so izpod minimuma in praktično ne prenesejo več nobene pri-merjave niti s prejemki v gospodarskih organizaci-jah niti z onimi iz večine upravnih služb, je iluzorno pričakovati kakršenkoli uspeh na tem občutljivem področju. Zavlačevanje rešitve tega problema z najrazno-vrstnejšimi izgovori in utemeljitvami, ki je postalo že pravilo, se ne bq moglo vleči v nedogled. če je re-publiška skupščina lahko z dlokom kompleksno rešila vprašanje povračil oz. osebnih dohodkov po-slancev in funkcionarjev, ki jih voli skupščina vse do sodnikov okrožnih sodišč — ob upoštevanju povpreč-nega mesečnega osebnega dohodka v republiki — bi verjetno ne bilo odveč, da bi se v bližnji bodočnosti pristopilo resneje tudi k reševanju vprašanja oseb-nih dohodkov univerzitetnih delavcev. Zavedamo se, da republiška izobraževalna skup-nost ob sedanjih sredstvih tega problema ne bo mo-gla rešiti, zato bo potrebno, da se pri njegovem reše-vanju angažiranta tako izvršni svet, kot tudi republi-ška skupščina. DR VLADIAAIR BENKO Pravice visoke šole Pobudo za današnjo razpravo sem razumel v tem smislu, da naj bi razpravljali predvsem o vpra-šanjih načelnega značaja in nanje navezovali obrav-navanje konkretnih točk v predloženem osnutku za-kona o visokem šolstvu. Zato postavljam kot prvo rok, v katerem naj bi bil zakon sprejet. Stališča neka-terih predgovornikov, ki menijo, da je postopek hi-ter in forsiran, razumem tako, da je treba številna vprašanja, ki jih implicira takšen zakon, tehtno in resno obravnavati, kar zahteva več časa kot ga, kaže, imamo na voljo. Zlasti eno je gotovo: zakon postav-vlja velike zahteve po kvaliteti — za to smo vsi — toda če tako velike zahteve soočimo z materialno si-tuacijo, materialnimi pogoji, v katerih so univerza, visoke in višje šole, pa učitelji z nagrajevanjem, ka-kršno je, do težav v materialnem poslovanju, okrnje-nih možnostih podiplomskega študija itd., potem je očitno, da stvari terjajo premislek, odnosno pravega razmerja med zahtevami in pogoji ni. Druga stvar načelnega značaja je odnos med uni-verzo po eni in visokimi in višjimi šolami na drugi strani (tako kot ga vidimo v zakonu). Premalo po-znam nastajanje visokih šol drugod po svetu. Koli-kor vem za nekaj primerov, gre za odnose enako-pravnosti med njimi in univerzami ne glede na to, da so pogostokrat takšne visoke šole nastajale zunaj fa-kultet odn. univerz, ker so začele delovati na novih področjih in v novih disciplinah, čestokrat tudi ob nasprotovanju tradicionalnih disciplin pa struktur. Dalje: zakon postavlja v odnosu do visokih šol dejansko iste kriterije glede na programe, delo, kvali-fikacije učiteljev itd. kot za fakultete odnosno uni-verzo. To je najbrž povsem v redu, če bi fakultete in visoke šole tretiral enako glede na pravice odnosno položaj: Določilo 13. člena postavlja odnos med univerzo in fakultetami odn. visokimi šolami glede na podi-plomski študij v tem smislu, da univerzitetni svet ugotavlja, če obstajata ustrezen kader in potrebna ma-terialna sredstva za izvedbo tega študija. Kako naj univerza meritorno odloča o tistih zavodih, ki niso njeni člani, odnosno nimajo predstavnikov v univerzi-tetnem svetu? Nadalje 5. člen, kjer je govor o potrjevanju sta-tutov. Statut univerze potrjuje skupščina, statute visokošolskih zavodov pa izvršni svet skupščine SR Slovenije, potem ko dobi mnenje RISK SR Slovenije. člen 39. v dveh alinejah govori o izvolitvah učiteljev in znanstvenih delavcev posebej za fakultete in po-sebej za visoke šole. V besedilu je torej očitno, da imamo dve vrsti visokošolskih zavodov in s tem tudi dve vrsti visokošolskih učiteljev oziroma znanstvenih sodelavcev. Medtem ko so pogoji za izvolitev za vse enaki, je njihova vrednost po zakonu različna. Mislim, da je potrebno opozoriti še na eno vpra* šanje glede na odnos univerza — visoke in višje šole. Po osnutku zakona najbrž pravilno razumem univer-zo kot obligatorno združenje fakultet, medtem ko členi 4., 5., 6., 36, zlasti pa 75. govorijo o združenjih visokošolskih zavodov, ki jih je moč razumeti kot združenja fakultativnega značaja. če to drži in če je točno tudi to, da so pri nas visokošolski zavodi z do-kaj različnimi profili in heterogenimi programi, po-tem je zame vprašanje, kako naj kompetence in pra-vice, ki jih osnutek zakona v členih 67.-74. daje uni-verzi, univerzitetnemu svetu in rektorju, primemo uporabljamo za organizacijo in delo združenja viso-kosolskih zavodov ter za razmerja združenja do viso-košolskih zavodov, ki so vanj vključeni, kot to pravi 75. člen. Ali konkretneje: kako bi moglo neko zdru-ženje visokošolskih zavodov tako kot univerzitetni svet za fakultete potrjevati izvolitev posameznih uči-teljev na visokih šolah? RUDI RIZMAN Demokrati- zacija univerze Revolucioniranje odnosa študent — profesor jo na ljubljanski univerzi eno izmed tistih neuresničenih dejstev, ki močno zakrivajo realne absurde, pomanjk-ljivosti in nekompleksnost slovenske univerze. Ta kr> tična ugotovitev je toliko bolj aktualna ob ugotovitvi, da danes vse univerze v Evropi pretresajo valovi, ki imajo ali pa še bodo imeli močan vpliv na prestruk-turacijo in rekoncepcijo univerz in s tem tudi na druž-bo v celoti. Na čelu tega gibanja so študentje. Taka zunanja podoba razmer na univerzah bo morala tudi pri nas v določenem trenutku mnogo močneje vplivati na našo situacijo v smeri opredeljevanja smisla iti realnosti bivanja študentske populacije na uniyerzi. Do take spremembe ne more priti, dokler se kritični odnosi na univerzi ne spoznajo kot kritični v študent-skih glavah. Kot taka se torej ljubljanska univerza ne razlikuje od ostalih v Evropi, razlikuje se le po dej-stvu ne-impulza, m-gibanja in ne-osveščanja situacije. V nekem preteklem trenutku je sicer vzkipelo, vendar na preveč ozki aktivistični paltformi "boja enotne univerze nasproti enotni družbi. To še zdaleč ni omogočalo delovne diferenciacije, ker je na univei> zi dejanje vzkipevanja v resnici zakriA?alo tudi resne probleme strokovnega značaja. Del osveščene študenfc-ske strukture se je začenjal zavedati občutnih po-manjkljivosti na univerzi — toda njegova pozornost je bila bolj ali manj umetno premaknjena na tisto zunaj univerze. Tudi danes se lahko pogosto srečujemo s tem, da se sleherni študentov napor pri razkrivanju nekaterih bednih univerzitetnih dejstev (npr. nestro-kovposti določenega dela pedagoških delavcev; dej-stva, da »nekdo« v enem letu sploh ne predava; da »nekdo« po 10 ali več let prebira predavanje iz skript, ki jih niti sam ni napisal; da v našteto strokoyno bi-bliografijo uvršča prispevke iz Pisem bralcev in naj-različnejši fevdalni ostanki: tudi brce po izpitu ali prihološko maltretiranje med izpitom, itd.) poskuša zavrniti z dokazi, češ da takih problemov ni ali da jih ne sme biti — ne sme se jih torej misliti, ali pa iz-govor, da je vsemu temu vzrok neustrezni odnos druž-be do univerze. Nikakor ne želim odpraviti številnih primerov, ki tak odnos družbe do univerze potrjuje-jo. Poudarjam, da mi gre predvsem za pomanjkljivosti y našem univerzitetnem prostoru z ozirom na to, da imamo tudi na univerzi tabu vprašanja, ki jih ni do-bro ali mogoče odpirati. Demokratizacija na univerzi je za študenta prav toliko, če ne celo bolj pomembno in aktualno vprašanje, kot demokratizacija v celotni družbi. Eden od vidikov demokratizacije, ki ima politič-no, še posebej pa strokovno težo, je na primer vpra-šanje uvajanja študentov v raziskovalno delo in s tem tudi formiranje mladih znanstvenih delavcev. To vpra-šanje se mi zdi politično v toliko, kolikor še obsta-ja, izpuščam tiste primere, ko gre tudi za materialne in finančne težave; niso tako redki posamezniki, ki me-nijo, da je študent še nezrel in nezainteresiran za ra-ziskovalno dejavnost. Dandanašnja pedagoška aktivnost na univerzi je v marsičem zaobšla svoje temeljno poslanstvo. Ozna-čuje jo predvsem: 1. tradicionalni pristop, ki ima pred seboj le utili-taristične nemane. Ne pozna raziskovalnega elemen-ta, ker vzgaja dogmatski tip mišljenja. Cilj je v pri-dobitvi znanja, ne pa tudi v razmišljanju in kritičnem preseganju znanja. 2. študent se razvija predvsemv strokovnjaka. Smisel za ustvarjalno znanje je zamenjala ozka speci-alistična dovršenost. Kaže, da smo se kratkomalo sprijaznili s tako situacijo, kjer je pouk ločen od raziskovanja, tako kot smo se sprijaznili s prehodom od univerze v multi-verzo, to je v produkcijo poklicnih kadrov, profilov, ki ustrezajo določenim panogam. Zato tudi bolj pogo-steje na univerzi in zunaj nje zastavljamo problem profila kadra kot pa kvaliteto sistematičnega, huma-nističnega in ustvarjalno raziskovalnega znanja, ki bi ga univerza po svojem etimološkem in konceptualnem izvoru morala predvsem spodbujati. (Nadaljevanje na 10. strani) (Nadaljevanje % 9. strani) Prvo vprašanje, ki se tu postavlja, je kvali-teta profesorja, ki bi moral biti v taki meri kvalificiran, da ne bi določeno znanstveno pod-ročje prikazoval kot celoto dokončno osvojenih pojmov in nerešenih vprašanj, temveč bi mo-ral študente spoznati z neprestanim napredo-vanjem znanstvenega področja skozi njegove razvojne značilnosti. To pomeni, da je smisel univerze neločljivo povezan z uvajanjem v raz-iskovanje kot predpostavko praktičnega znan-stvenega pouka. Usmerjenost v začetno raziskovalno delo ima zelo močno vlogo v odstranjevanju kon-formizma, pri poudarjanju vloge intelektualne misli in originalnosti, ki jo vsebuje vsako znastveno odkritje. Vsako uvajanje v razisko-valnost ima svoj skromni začetek v uvajanju v raziskovalne metode, ki naj pokažejo na na-čin razreševanja problemov in njihovo origi-nalno izpeljavo. Če znanstvena dejstva prika-zujemo tako, da jih le klasificiramo v etapnem zaporedju, s tem še ne oblikujemo znanstve-nega duha. študent mora biti intelektualno pri-soten v raziskovanju, ne pa, da se omejuje le na beleženje rezultatov raziskovanj. študent, ki bi imel na univerzi možnost razvijanja raz-iskovalne sposobnosti, mora biti na koncu štu-dija sposoben, da definira nov problem in da najde teoretično in -praktično sredstvo akcije za njegovo razrešitev. To neobhodno zahteva od univerzitetnega profesorja, da je dober raziskovalec in preda-vatelj. Ena izmed bistveno pomembnih delov-nih obvez, ki bi morala imeti tako institucio-nalno kot materialno podporo, bi morala biti predvsem uvajanje študentov v raziskovalno delo. Malokje na samih fakultetah je jasneje de-finirano to, kaj so temeljne vede oz. predmeti in tisti, ki so aplikativnega značaja. Posluh za raziskovalni pristop je tedaj omejen tudi za-radi teh funkcionalnih in programskih nejas-nosti, pogosto pa tudi pomanjkanja ustreznega strokovnega kadra. Določene nejasnosti o tem, kaj je temeljno in kaj aplikativno, nimajo svo-jih korenin le v družbenem in političnem pro-storu, temveč so korenine nerazumevanja tudi na sami univerzi. Kljub temu, da stalno poudarjamo element znanstveno-raziskovalnega duha, ki naj ga uni-verzitetni delavec pomaga razvijati v študentu, ne mislim, da gre za poudarek v smislu splošne značilnosti pedagoškega procesa. Takšen pred-sodek se lahko pojavi na naši univerzi glede na to, da ne poznamo diferenciranega študija kot npr. v Franciji. Diferenciran sistem, ki ga je izdelal Francoski inštitut za nacionalno izobra-ževanje, velja za fakulteto za matematično prirodoslovne vede, kasneje so ga zaradi po-membnosti sprejeli tudi na fakulteti za književ-nost in humanistične vede. Ideja tega sistema je taka: prvi ciklus traja dve leti in vsebuje ge-neralne študije. Drugi ciklus je specializiran in se zaključi po letu dni za tiste študente, ki že-lijo postati predavatelji na srednjih šolah, ali pa se zaključi po dveh letih za tiste, ki nadalju-jejo z magistraturo — ta pa že odpira pot tre-tjemu ciklusu. Mislim, da je danes odveč opozarjati na to, da takih diferenciranih pristopov na naših fa-kultetah ne poznamo. Prav tako ne poznamo ustrezne selekcije študentov. Pot študenta do znanstvenika je povsem privatna zadeva posa-meznika, čeprav bi jo moral konstituirati poleg individualnega predvsem družbeni interes. Spregovoril sem o tem vprašanju predvsem zaradi tega, ker nam molk 12.000 študentov, ki ylada na ljubljanski univerzi o teh vprašanjih v najbolj usodnih in burnih pretresih evrop-skdh univerz, ni v nobeno čast. MITJA KAMUSIC Praktični koncepti V splošni razpravi o visokem šolstvu bi rad opozoril na dva osnovna problema, namreč na krizo humanističnega koncepta univerze in na krizo odnosov med gospodarstvom, znanostjo in visokim šolstvom. Humanistični koncept izobrazbe poudarja zahtevo po človekovem splošnem razvoju in potrebo, da šole dajo ljudem čim bolj teme-ljito splošno izobrazbo, kar pomeni, da na-j splošno izobraževanje traja čim dlje. Zaradi tega naj bi bilo fcudi izobraževanje na univerzi, ki je sioer usmerjeno v določeno znanost, čim bolj splošno in naj bi ustvarilo samo temelje, da se absolventi univerze usmerijo v razisko-valno delo ali s pomočjo dopolnilne (funkcio-nalne) izobrazbe v določen praktični poklic. Ta delno opravičen koncept neupravičeno po-splošujemo na vse študente, ki so končali sred" njo šolo in ki se želijo naprej izobraževati. Za intelektualno elito, to je za nadpovprečne, ki jih je v vsaki populaciji malo, je — vsaj na določenih področjih — takšen koncept izobra-zbe najprimernejši. človeško naravo in njene sposobnosti pa idealiziramo, če mislimo, da je v splošno izobrazbo in v znanost, ne pa nepo sredno v prakso usmerjen študij najprimer-nejši za večino absolventov srednjib. šol. Tudi za populacijo absolventov srednjih šol velja zakon naravne distribucije različnih lastnosti (tudi intelektualiih sposobnosti), ki ga pona-zarja Gaussova krivulja. Univerza, ki je in ki hoče biti najvišja izobraževalna institucija, mora biti sposobna, da izobražuje tehnično in drugo elito, in zato mora svoj koncept izobra-ževanja, nivo in metode študija in učne pro-grame prila-goditi tej eliti. če se univerza začne prilagajati povprečnim in podpovprečnim, po-tem ni nikogar, ki bi izobraževal in formiral to elito. S forsiranjem masovnega vpisa na univerzo in hkratnim zniževanjem nivoja sred-njih šol nujno povzročimo, da se univerza pri-lagaja povprečnosti. Razprave o osnutku za-kona o visokem šolstvu kažejo prizadevanja, da bi univerzitetni študij še bolj razširili — na škodo višjih šol oziroma sploh na škodo neuniverzitetnega izobraževanja. Nekateri celo zahtevajo, da bi univerza obsegala celotno vi-sokošolsko izobraževanje in da bi dosegli enotni koncept in nivo visokošolskega izobra-ževanja. Avtorji teh zahtev sodijo, da bodo s tem dvignili izobrazbeni nivo študentov. V resnici pa lahko pričakujerao nasprotni re-zultat. Nadpovprečnim ne bo ustrezal koncept in nivo takšnega študija, povprečnim pa ne bo ustrezal učni program, ker jih ne bo v do-voljni meri usposobil za takojšnje delo. Tej svoji delitvi med nadpovprečnimi in povpreč-nimi študenti naj dodam, da pogosto ne gre zgolj za kvantitativne razlike v inteligenčnem kvocientu, ampak tudi za različne — kvalita-tivno nadarjenosti npr. za praktične, opera-tivne sposobnosti v zelo visoki stopnji, ki nji-hove noilce usmerjajo v bolj specializiran in manj abstrakten študij in temu študiju ustre-zne poklice in delovna mesta. Nenaravne težnje po izenačevanju nadpov-prečnega z povprečnim in podpovprečnim ter pirogramska uravnilovka med različnimi spo-sobnostmi in nadarjenostmi so tembolj škod-ljiva, ker je struktura naših visokošolskih ka-drov že itak nasprotna normalni distribuciji človeških sposobnosti. V Sloveniji in Jugosla-viji je fakultetno izobraženih oseb dvakrat več kot oseb z dovršeno višjo izobrazbo; tudi srednjih kadrov imamo piremalo. Za prime-rjavo naj navedem, da je v Zahodni Nemčiji dvakrat več specializiranih inženirjev ožjega profila (seveda to niso polovični inženirji s polovico absolviranega fakultetnega programa kot naši prvostopenjski inženirji) kot pa di-plomiranih inženiTjev na fakulteti. Nekatere dežele ta problem drugače rešujejo. V ZDA in Sovjetski zvezi npr. razlikujejo med visokimi šolami, ki so za elito in ki imajo zelo visoke zahteve do slušateljev, in drugimi šolami, ki so manj zahtevne, četudi trajajo enako dolgo in imajo po nazivu isti rang. Prepričan sem, da se tudi pri nas moramo boriti proti izena-čevanju konceptov, nivoja in programov štu-dija za različne sposobnosti študentov in za različne potrebe. Drugi temeljni problem je kriza odnosov med gospodarstvom (in drugimi dejavnostmi kot npn. zdravstvom, pravosodjem itd.) in med znanostjo in visokim šolstvom. V bolj razvitih deželah je jasno, da koristi tako gospodarstvu kot visokošolskim institucijam, da se čim bolj tesno povezujejo — zlasti, da skupaj predvide-vajo potrebe po določenih profilih, da skupaj ugotavljamo primernost obstoječih učnih pro-gramov in potrebe po novih programih. Marsi-kje so dosegli v tem pogledu lepe rezultate. Velike korporaoije financirajo visokošolske in-stitucije in so njihovi soustanovitelji. Velika podjetja so poligon za znanstvene raziskave, tehnološko in organizacijsko napredna podje-tja so preizkusni kamen za visokošolske učne programe. Univerze stalno vabijo znanstvenike in gospodarstvenike, da predavajo o svojih do" sežkih in izkustvih. Univerzitetni profesorji obiskujejo podjetja, skupaj z njimi rešujejo njihove probleme in v praktičnih problemih in rešitvah podjetij iščejo snov za pedagoško in znanstveno raziskovalno delo. Pri nas pa nasprotno ugotavljamo, da sta univerza in go-spodarstvo zaprta sistema z maloštevilnimi medsebojnimi (pogosto le privatnimi in ko-mercialnimi) komunikacijami. Predlagatelji osnutka zakona o visokem šolstvu celo izrecno govorijo o škodljivem precenjevanju vplivov delovnih organizacij na visoko šolstvo. četudi sta doslej gospodarstvo in visoko šolstvo so-delovala in vplivala eden na drugega pogosto na neustrezen način, na nesprejemljivem ni-voju in s posredovanjefm neustreznih ljiidi, irp-ramo iskati in zahtevati primerne oblike tega sodelovanja, ne pa se zaradi dosedanjih malo u&pešnih prizadevanj odreči nujno potrebni in-tenzivni povezavi gospodarstva in visokega šol" stva. Omenil bi še, da takšno stališče zastopa velika večina vodilnih gospodarstvenikov, in-ženirjev, ekomomistov in drugih strokovnjakov, kot nam kaže anketa, izvedena na blejskem simpoziju o strokovnih in vodilnih delavcih v gospodarstvu Težnje gospodarstva, da bi imelo določen vpliv na visoko šolstvo, niso na-sprotne zahtevam po visoki kvaliteti in ustre-mem položaju univerae in drugiii visokošolskiih institucij. čim tesneje se bodo univerza in druge visoke in višje šole pove?ovale z delov-nimi Oirganizacijami, tem preje bodo rešile svoje programske, pedagoške in tudi finančne probleme. ING. MIRO CRNIVEC Zakon in racionali- zacija Ko govorimo o osnutku predloženega za-kona, moramo ugotoviti, da je to že drugi osnutek zakona in da je bil prvi osnutek ši-roko obravnavan na vseh družbenih in samo-upravnih forumih vseh fakultet, univerze, štu-dentske organizacije, društva univerzitetnih profesorjev in znanstvenih sodelavcev in da so bile na teh razpravah dane zelo obširne pripombe. Ugotoviti moramo, da so te pripom-be v novem osnutku upoštevane in da je novi osnutek vendarle bistveno spremenjen v pri-merjavi s prejšnjimi. Prvi osnutek se je tako-rekoč bal imena univerza. V novem osnuku pa je univerza le dobila svoje mesto. Prav tako je bilo upoštevano važno določilo, da je za vpis na univerzo potrebna srednješolska pred-izobrazba. Zato je sedaj že zadnji čas, da postane predloženi osnutek čimprej zakon, da bi lahko pristopili k drugemu delu naše naloge, da ta zakonska dolooila izvedemo in da skladno s tem zakonom pripravimo potrebne organi-zacijske ukrepe in z njimi uskladimo sta-tute fakultet. Pri tem pa je predloženi osnutek še vedno možno dopolniti s sklepi, ki jih je prečital tov. Pivec in po katerib. se predvideva nekakšen univerzitetni senat, ki ni določen z zakonom, zato mislim da so možne tudd druge spremembe, na primer to, kar je navedel prof. Valentinčič glede vloge izobraževalne skupnosti v samoupravljanju na univerzi. Opozoril bi še na paseben predlog o peda-goško-znanstvenih in fakultetnih svetih. Na vseh fakultetah neprestano ugotavljamo, da je delo v pedagoško-znanstvenih svetih in delo v fakultetnih svetih dvojno, paralelno delo, da razpravljamo na obeh svetih o enem in istem problemu na osnovi enih in istih razmnože-vanih referatov in da je ta dvotirnost nepo-trebna. O tem je razpravljalo tudi društvo uni-verzitetnih profesorjev in se je postavilo na stališče, da bi bilo le razmisliti, če je ta dvo-tirnost smiselna. Seveda nastane pri tem vprašanje, kje naj bi potem bili zastopani na organizaciji visoko-šolskega študija zainteresdrand organi. Pravilno bi bilo, da bi bili ti zastopani predvsem v uni-verzitetnem svetu, na katerega naj bi se zato preneslo več pravic in učnih načrtov. Mislim, da bi bilo v takem slučaju, ko je zadržana po-trditev univerzitetnega statuta v republiški skup-ščini, določilo, da morajo biti statutd fakultete usklajeni s statutom univerze, zadostna garan-cija za zaščito splošno-izobraževalnih in drugih interesov družbe na področju izobraževanja. Na drugi strani pa bi bilo potrebno, da pred sprejetjem zakona in pred potrditvijo novih fakultetnih statutov ne bi bilo umestno izvajati kakršnih koli po kratkem postopku sprejetih in nezadostno utemeljenih, največkrat subjektivno predloženih organizacijskih ukre-pav, saj je potrebno, da enkrat prenehamo s prakso prehitevajočih zakonskih določll. Pred-loženi načrt reorganizacije visokega šolstva, pa se mi zdi, da prav predvideva take ukrepe, ki naj bd bild sprejeti še pred sprejetjem zakona. Tega naorta o reorganizaciji v visokem šolstvu pa ne moremo obravnavati ločeno od akcijske-ga programa v izvajanju predloženih ukrepov racianalizacije. V obrazložitvi je poudarjeno, da je prišlo v nekaterih zavodih do bohotnega raščanja notranje organizacije. Sodim, da je pravilno, da se v takih primerih organi-zacija uskladi s stvarnimi potrebami. Pri tem pa mislim, da je potrebno upoštevati samo-upravne pravice z reorganizacijo prizadetih de-lovnih enot, to je, da se organizacija ne izvršd mimo njih brez predhodnih sprememb statu-tarnih določb in ne v tako kratkih rokih, kot je za nekatere ukrepe predvideno. Kadar je pri racionalizaciji potrebno pre-soditi smotrnost šolanja določenih profilov di- plomantov, to prav gotovo ni možno obravna-vati samo na nivoju šole oziroma fakultete, pač pa je k temu potrebno pritegniti zaintere-sirane republiške organe m operativo, da bo tako možno upoštevati zahteve, ki jih postavlja gospodarstvo in družba pred diplomante, o ka-terih se razpravlja. če se v obrazložitvi na eni strani zavzemamo za razbremenitev študijskih programov, to na drugi strani ni v skladu z združevanjem različnih študijskih panog in štu-dijskih profilov. Zvezne teze o razvoju in do-polnjevanju sistema izobraževanja in vzgoje, pri sestavljanju so sodelovali tudi naši re-publiški predstavniki, pravilno ugotavljajo, da razvoj sodobne tehnologije in znanosti po-vzroča velike spremembe v družbeni delitvi dela. Znanstveno tehnična revolucija zahteva združeno delo velikega števila strokovnjakov ožjega profila s solidnim fundamentalnim zna-njem. Strokovnjak, ki se je seznanil s številni-mi tehnološkimi postopki, je z njimi neza-dostno seznanjen, zato ustreza tak strokovnjak le pogojem počasnega razvoja tehnike in go-spodarstva, kar pa, mislim, pri nas ne zago-varjamo. Rečeno velja pravzaprav za vse predloge akcijskega programa, ki naj bi se izvršili še pred vpisomv novo šolsko leto, do katerega je še komaj dober mesec, in brez predhodnega sprejetja zakona in statutov, ki predvidevajo združitev posameznih študijskih smeri ali pa-nog. Prav tako pa se nanaša to konkretno na ožjo problematiko fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, in sicer v tem, da naj bi se ukinil geodetski oddelek in vključil v oddelek za gradbeništvo. Začudil sem se, da je ta načrt racionalizacije visokega šolstva nave-den v dokumentaciji univerzitetne konference, ker se mi zdi, da tako drobno problematiko ne bi bilo treba obravnavati na tako širokem forumu. To navajam samo zaradi tega, da se ne bi potem v okviru partijske organizacije ali kakorkoli mislilo, da je bil predlog sprejet na programu partijske konference, ker ni nihče ugovarjal. S tem, ko ugovarjam predlogu, pa ne trdim, da niso možni ukrepi za raciona-lizacijo študija na fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo in to na vseh treh oddelkih; za vse skupaj pa bodo ti racionali-zatorski ukrepi smiselni samo takrat, ko bodo za to na razpolago potrebni študijski prostori in ustvarjeni tudi drugi pogoji za neovirano pedagoško in znanstveno raziskovalno delo fa-kultete. DOC. DR. MILOŠ KOBAL Zdravilo za deficite Večkrat govorimo o specifičnosti medicin-ske fakultete. Zdi se mi, da v tem pogledu radi pretiravamo. Pri nas ne more biti specifično-sti, kar zadeva splošna načela izobraževanja in znanstvenega dela. Vendar moram pred tem zborom poudariti izjemnost pomembnega dela medicinske fakultete, namreč tistega dela, ki ga imenujemo klinični. Klinični delavci pri se-danji organizaciji nimajo lastnih ustanov za svoje delo. Gostujejo v kliničnih bolnicah in drugih kliničnih institucijah. Njihovo delo je odvisno od razumevanja in upoštevanja teh ustanov, imamo pa vse odtenke sodelovanja: od tistih, kjer so fakultetni delavci kliničnim ustanovam v nadlego, pa do bistih, kjer so sd ustvarili pristne odnose in ustvarjalno vzdušje. Medicinska fakulteta čuti neodložljivo po-trebo, da se opisani dualizem neha. Prilika je prav sedaj, ko razpravljamo o ustanovitvi kli-ničnega centra kot najvišje znanstvene in stro-kovne ustanove v zdravstvu. Večina komuni-stov na rmedicini je prepričanih, da sta klinič-ni center1 in medicinska fakulteta eno in isto. Prepričanii so, kljub nasprotnim ugovorom, da je medictnska fakulteta sposobna upravljati kli-nični ceniter. Po mojem je medicinska fakulteta vsaj toliko sposobna, da lahko posluje z veli-kimi deficiti, kot je to sedaj, ko je v veljavi dvotimost. Ker pa gredo stvari na bolje tam, kjer vlada enotnost, sem prepričan, da bo enot-no poslovanje kliničnega centra tudi bolj ren-tabilno in brez pretresljivih izgub. Ko zago-varjamo takšno stališče, nam odgovarjajo ne-kateri vodilni ljudje in vodilni pravniki takole: Medioinska fakulteta vendar ni zdravstvena ustanova, zato ne more voditi zdravstva. Saj ste vendar pedagoška, prosvetaa ustanova. Res je, daje takšnih disociacij v rnišljenju v naši druž-bi zelo veliko, toda disociacija v tem pogledu je škodljiva tako za družbo kot tudi za medi-cinsko fakulteto. če poskušamo misliti brez disociacij, si je nemogoče predstavljati, da bi klinični zdravnik sedel v kabinetu in ex cathedra oznanjal neko medicinsko modrost. Prepričan sem, da se nobeden od navzočih ne bi zaupal rokam tak-šnega zdravnika. Ko pa govorimo v zvezi z zakonom o visokem šolstvu, moramo poudariti, da si res ne moremo predstavljati, kako naj v praksi uveljavimo načela tega zakona, če ne bo prišlo do združitve klinik z medicinsko fa-kulteto. Vzemimo samo doktorat znanosti. Ta na medicini res ne vzbuja prijetnih predstav, je res nekakšno strašilo. Morda je to tudi za-radi tega, ker traja medicinski študij sam po sebi tako zelo dolgo. Saj postane zdravnik spe-cialist šele po desetih letih študija, medtem ko kolegi na drugih fakultetah dosegajo pravi-co do doktorata znanosti po štiriletnem štu-diju in dveletnem magisteriju. Pa vendar stra-šilo doktorata znanosti ni tako hudo, da se ne bi čustveno le pripravljali na njegovo uresni-čitev. Vendar smo spet pri dvotirnosti. če osta-ne po starem, se sprašujem, katera klinična ustanova bo pripravljena podpreti kandidata za doktorat znanosti bodisi z daljšim dopu-stom bodisi s sredstvi za raziskovalno delo, še manj pa seveda s svojimi že itak pičlimi dohodki. Mnenja sem, da je opisana disociacija zgolj umetna. Morda jo utrjuje struktura naše skup-ščine, ki dejavnost medicinske fakultete obrav-nava v dveh različnih zborih. Toda nobene po-trebe ni, da se ne bi takšna dejavnost obrav-navala le v enem organiziranem telesu, v na-šem primeru — medicinski fakulteti. Bodo pa predstavniki medioinske fakultete nastopali pred obema skupščinskima zboroma. Za ures-ničitev enotirnosti vidim preprost postopek. Zakon naj v svojem 8. členu predvidi, da imajo fakultete poleg že naštefcih pedagoških nalog tudi druge družbene naloge, ki jih družba z za-koni in predpisi fakultetam podeli, če so za to ustrezno usposobljene. Z zakonom o kliničnem centru pa bi se me-dicinski fakulteti podelila naloga, da predstav-lja tudi najvišjo zdravstveno ustanovo v re-publiki. S tem bi bili fakultetni delavci na me-dicini pozitivno vključeni tako v graditev druž-be kot tudi v pozitivne procese v našem viso-kem šolstvu. MARJAN HORVAT Studentska diskusija Najvažnejšemu faktorju vzgojno-izobraževal-nega procesa na univerzi, to je človeku, je po-svečeno premaio pozornosti, kljub temu, da ima oziroma bo imel zelo važno vlogo v raz-voju družbe in da vlaganje v proces izobraže-vanja študentov verjetno predstavlja najbolj koristno investicijo. Mislim, da mora biti to glavna predpostavka za diskusijo o visokem šolstvu in hkrati eden od razlogov, da se po-vsod širi (žal vse preveč deklarirana) ideja o nujnosti univerzitetnega izobraževanja vse več-jemu številu ljudi. To bi naj pomenilo, da se v okviru prebi-valstva slovenske zemlje nudi možnost pristo-pa na univerzo vsem osebam, ki imajo potreb-ne intelektualne sposobnosti ne glede na nji-hovo socialno poreklo ali materialno stanje. žal pa iz leta v lefco ugotavljamo odstopanja od tega deklariranega načela. Vse manj je de-lavske in kmečke mladine na univerzi in hkrati s tem vse manj mladih ljudi iz oddaljenejših krajev. Temu ni vzrok intelektualna nesposob-nost mladine iz province: Temu je vzrok nezmož-nost preživljanja »provincialnega« študenta v Ljubljani ob ne dovolj urejeni štipendijski in kreditni politiki študentov. Dokazov, da je vza-hodnih, predvsem pa v vzhodnih deželah to boljše urejeno, je več kot preveč. Samo na francoskih univerzah je 56,7 % delavske in kmeč-ke mladine, ki gotovo ni samo iz univerzitetnih središč in okolice. Menim, da je za rešitev tega problema po-trebna najprej rešitev materialnega položaja študentov in ustvaritev takšne štipendijske in kreditne politike, ki bo omogočala res intelek-tualnemu jedru slovenskega naroda brezhiben študij na univerzi. šele, ko bo imel študent urejene osnovne življenjske pogoje, bo družba lahko upravičeno od njega zahtevala tudi več napora in trdega dela. Izboljšati bomo morali na erti strani študentov osebni standard, na drugi strani pa tudi njegov splošni standard. Bilo bi prav, ko bi se začeli za to problema-tiko bolj enotno, intenzivno in prizadevno za- niinati tako organi družbeno-političnih skup-nosti, kot študenti in njihove organizacije. To je bil le eden od vzrokov za nesoraz-merje med delavsko-kmečko mladino in mla-dino iz »province« na eni strani in mladino, ki izhaja iz dobro situiranih družin, in študen-ti iz Ljubljane in njene okolice na drugi strani. Drugi prav tako važen vzrok je preduniver-zitetni študij na srednjih šolah revnejših po-krajin. Preduniverzitetni študij bi moral biti baza, na katerem bi počivala univerza, in baza, iz katere prihajajo mlade žive sile na univerzo. Večina pomanjkljivosti, ki jih danes očitamo srednji šoli, izvira iz tega, da le-ta ni življenj-ska in da se dijak vse preveč seznanja samo z dejstvi, ne da bi ga učno vzgojni proces že na-vajal k temu, da bi sam prihajal do teh dej-stev. Učenje dejstev je po raznih šolah tudi različno glede na kvaliteto in kvantiteto. Eden izmed vzrokov neenakosti znanja dijakov je v različnem materialnem položaju srednjih (in osnovnih) šol v Sloveniji kakor tudi v neena-ki kvalifikacijski strukturi pedagoškega kadra. To zadnje je prav gotovo posledica material-nega stanja šol. Srednje šole (kakor tudi os-novne) so vse preveč stvar bogatih in revnih občin, vse premalo pa NACIONALNA STVAR. Zato je zelo važno, kakšen bo način spreje-manja na univerzo glede na tako različno kva-liteto in kvantiteto znanja, ki ga dajo dijakom srednje šole. S sprejemnimi izpiti, s katerimi bi se naj odvečnega balasta rešili izpred fakul-tetnih vrat, se bo mladim ljudem, ki prihajajo iz revnih občin in ki za revnost občine niso nič krivi, godila krivica. Srednješolski uspeh in znanje ne moreta biti edina kriterija za vstop na univerzo. Dokaz za to nam pove tudi podatek iz ene izmed zagrebških fakultet, ki ga dobimo s korelativnim računanjem. če se vprašamo, na kakšen način se uspeh srednje šole odrazi na fakultetni študij, dobimo koefi-cient 0,28. Gotovo tudi pri nas ni situacija boljša. Tako nizek koeficient nas gotovo za-skrbljuje in je po mojem negacija sprejemnega izpita kot kriterija za vpis. Edini sprejemljiv način v naših razmerah je, da na fakultete sprejmemo vse zainteresi-rane, kjer so za to objektivne možnosti, ter da se v prvem letniku s sistemom kolokvijev in izpitov rešimo balasta. V drugi letnik bo tako prišlo tisto zdravo intelektualno jedro, s kate-rim bo predavatelj v izobraževalnem procesu lahko delal z znanstveno poglobljeno metodo. Gotovo bo odveč potem tudi tako močna se-lekcija v višjih letnikih. BOZIDAR DEBENJAK Pismo predsedniku vlade V celoti se pridružujem tistemu, kar je po-vedal tov. Osredkar v začetku razprave. Govo-ril bom o odnosu med fakulteto in družbo, in to ob nekem konkretnem primeru. Uvodoma bi želel opozoritd na to, da je bil v naši raz-pravi poudarjen velik napredek, ki je z novim zakonom menda napravljen. Kakšen je ta ve-liki napredek, od kod se meri napredek? če se napredek meri od tez iz leta 1961, potem jaz mislim, da nihče od družbenih forumov nima razloga, da bi bil na teze, ki so bile v razpravi leta 1961, kakorkoli ponosen, kajti tisti osnutek (iz leta 1961) je označeval eno od najglobljlh dilem v načinu obravnavanja visokošolske ma-terije sploh. Omenjeni osnutek je bil, če govo-rimo o krivulji odnosa »družbe« do univerze, ena od dolin krivulje. če se je iz tega dna doli-ne novi osnutek dvignil na tisti nivo, na kate-rem se lahko o njem razpravlja, to zelo po-zdravljam, ne da bi si upal uporabljati besede »napredek« za ta razvoj. Novi osnutek je pre-prosto normalen način obravnavanja te temati-ke, pod katerega sploh ni mogoče več iti. S se-danjim osnutkom imamo šele (vsaj jaz tako mislim), opravka s predlogom, ki je sploh vre-den, da se univerza z njim ukvarja. Nekdanji osnutek je govoril, da tri fakultete skupaj lah-ko ustanovijo univerzo, da vsaka občina lahko ustanavlja te zavode itd. Tisti osnutek niti ni zaslužil, da se univerza z njim ukvarja. Zaradi tega ne bi besede »napredek« emfatično upo-rabljal. Za ilustracijo temu, kar je za celotno uni-verzo povedal tov. Osredkar, naj preberem ne-ki dokument, ki je nastal na filozofski fakul-teti in ki je bil poslan tovarišu predsedniku izvršnega sveta. V njem je obravnavana na- tančno ta situacija iz zornega kota ene fakul-tete. Pismo se glasi takole: Tovarišu Stanetu Kavčiču! Delavci filozofske fakultete si že vrsto let prizadevamo — žal brez uspeha — da bi v sporazumu z odgovornimi republiškimi organi zagotovili sredstva za vsaj približno normalno delo fakultete, na kateri so v okviru šestnajstih oddelkov združene temeljne humanistične druž-bene znanosti, za katere v slovenskem prostoru povečini ni posebnih znanstvenih institutov in se znanstveno gojijo samo na filozofski fakul-teti v Ljubljani. Nekatere izmed njih, to so zlasti znanosti s posebrum slovenskim akcen-tom, pa se na univerzitetni znanstveni ravni razvijajo samo pri nas in imajo prav tu svoje naravno središče v svetovnem merilu. Neuspeh omenjenih prizadevanj je tak, da mora po pravici skrbeti ne le za nas, ki smo neposredno materialno m moralno prizadeti, marveč tudi najvišje vodstvo slovenske družbe. Današnji položaj filozofske fakultete in te-žave v delu njenih strok so v največji meri dediščina danes deklarativno premaganega in obsojanega birokratsko-tehnokratskega obdob-ja, ko so bile humanistične družbene vede kot praktično ne dovolj hitro koristne postavljene na zadnje mesto v družbenih akcijah. S tem so bile slovenske humanistične znanosti celo v jugoslovanskem merilu potisnjene na provin-cialno raven. Samo glede pedagoškega dela univerze so to nekoliko popravila pred leta sprejeta merila financiranja fakultetnega dela. Seveda tudi ta merila niso bila uveljavljena v zamišljenem obsegu, ker je realizacija v vi-šini 70 % po merilih izračunamh stroškov hkra-ti merila izmaličila. čeprav je republiška izo-braževalna skupnost glede tega obljubila si-stemske spremembe, je zdaj napovedana do-delitev sredstev za leto 1968 ista, kot je bila pri dosedanjem skladu za šolstvo. Na nekatere skrajno resne posledice tega stanja smo Vas dolžni, tovariš predsednik, po-sebej opozoriti. Osnovni problem fakultete je vprašanje znanstvenega naraščaja, zaradi katerega je res-na nevarnost, da bodo posamezne stroke v pravem pomenu besede odmrle. Ugotovitev ve-lja še posebej za temeljne nacionalne vede (na primer za vse zgodovinske). Ker je to delno v zvezi s strukturo in usmeritvijo današnje sred-nje šole, mora fakulteta v svojem vzgojnem procesu tej pomanjkljivosti odpomoči s poseb-no skrbjo za perspektivne kadre. Za nastavitev potencialnega znanstvenega in pedagoškega na-raščaja pa sredstva, ki so vezana samo na te-koči pedagoški proces, ne zadoščajo. Najbolj pereča so ta vprašanja pri strokah, kjer insti-tutsko delo ni organizirano, obstaja samo na papirju ali pa se mora omejevati pretežno na prakticistično aplikativno delo. Z gospodarsko reformo pa so vsi fci problemi postali sploh nerešljivi. Ni naključje, da se vsa razpravljanja o na-oelnih vprašanjih dela fakultete ustavijo ob vsestransko nezadostni materialni podlagi. Fa-kultetni učitelji so zavezani opravljati znan-stveno in pedagoško delo, pri čemer je prvo pogoj za uspešno opravljanje drugega. V me-rilih za osebne dohodke pa znanstveno delo sploh ni upoštevano. Osebni dohodki v razponu od 1120 N dinarjev za asistenta začetnika do 2265 N dinarjev za rednega profesorja (ob 70 odstotni realizaciji dohodka fakultete) so tako osnova ne samo za preživljanje in standard prizadetih, s čimer je zvezana tudi zahteva po ureditvi delovnega prostora, temveč je v veli-kem odstotku za financiranje raziskovalnega dela, za redno nabavljanje strokovnih knjig in drugega, kar je za delo nujno potrebno; za študijska potovanja, ki jih ni mogoče pro-gramiratd in za katera normalno ni na voljo dodatnih sredstev; za stike s tujimi kolegi in vse drugo, česar na tem mestu niti ni potreb-no dalje naštevati. če so fakultetni delavci kljub temu dosegli znanstvene rezultate, priznane v svetu, je to delo nastalo brez dokumentacijskega kadra in na račun lastnih finančnih sredstev, dodatnih naporov in zdravja znanstvenih delavcev, zato pa v znatno daljšem času, kot bi bil potreben ob sodobni organizaciji znanstvenega. dela in seveda z manjšim končnim uoinkom. Otopeli v dolgoletnih brezuspešnih poskusih za izboljša-nje tega stanja in ob pritisku materialne utes-njenosti si fakultetni delavci niti ne upamo zamisliti, kaj šele programirati minimalno po-trebno tehnično opremo. Vsaj deloma bi lahko tako stanje omilila namenska sredstva za stroške raziskovalnega dela. Sredstva, ki jih ima fakulteta y ta namen na voljo, ne zadoščajo niti za organizirano raz-iskovalno delo v fakultetnih organizacijskih enotah, stroški za osebno znanstveno delo pa v tej obliki sploh niso upoštevani. Tudi funkcionalni izdatki fakultete so od-merjeni po pomanjkljivih kriterijih pedagoške-ga dela. Toda fakulteta mora iz tega fonda predvsem skrbeti za strokovne knjižnice. Knjiž-nice posameznih cxidelkov so zvečine edine na temeljne probleme strok orientirane knjižnice v Sloveniji. Njihov knjižni fond ni pomanjkljiv samo za starejšo dobo, marveč še celo ni do-rasel ekspanziji znanstvene publicistike po dru-gi svetovni vojni. Ker filozofska fokulteta nima nobenih namembnih kreditov za publiciranje znanstvenih del svojih delavcev, ne more izpo-polnjevati knjižnic niti z zamenjavo. Zaradi te-ga so nastale v knjižnicah nekatere vrzeli, ki jlh ni mogoče več zapolniti; zaradi njih v ne-katerih smereh znanstveno delo pri nas sploh nl mogoče. (Nadaljevanje na 16. strani) (Nadaljevanje s 15. strani) Za normalen pedagoški proces je potrebna tudi določena tehnična baza. Fakulteta združuje tudi stro-ke, ki so eksperimentalno usmerjene, nekatere druge stroke pa, ki se danes razvijajo tudi v eksperimental-no smer (npr. jezikoslovje), nimajo pri nas niti naj-manjše možnosti, da bi se v raziskovalnem in peda-goškem delu količkaj resneje posvetile eksperimentu. Te negativne lastnosti se seveda katastrofalno od-ražajo pri strokah, ki bi kot nacionalne znanosti v ožjem pomenu besede morale odločilno sooblikovati fizično podobo slovenskega prostora in duhovni obraz slovenskega naroda. O globokem nerazumevanju tega stanja pričajo poskusi ustvarjanja umetnih dilem. Ta se v zadnjem času med drugim kaže v predlogih za »racionalizacijo dela« na filozofski fakulteti. Fakulteta je že v poseb-nem pismu opozorila, da predlogi pričajo o globokem nerazumevanju in nepoznavanju dela na fakulteti in njenih nalog. Kot model za prva leta študija namreč postavljajo pedagoško akademijo in v njenem inte-resu skušajo okrniti prirodno funkcioniranje fakul-tete. (Ker nas ta akcija prepričuje o nerazumevanju dela na fakulteti, smo upravičeno rezervirani ob dej-stvu, da predseduje sistemizacijski komisiji za visoke šole prav predstavnik pedagoške akademije.) Poleg materialnega podcenjevanja je ta akcija samo eden izmed izrazov nerazumevanja in podcenjevanja filozof-ske fakultete in omalovaževanje njene vloge in njenih nalog. Zavedamo se, da je perspektivno izboljšanje tega stanja odvisno od premišljenih sistemskih rešitev. Za-to smo pripravljeni, da se pri razčiščevanju ustreznih izhodišč za take rešitve še posebej angažiramo zlasti ob dveh perečih vprašanjih. 1. Temeljni akt, ki naj za-gotovi izboljšanje opisanega stanja, je taka sistemi-zt.cija delovnih mest, ki bo poleg pedagoških nalog upoštevala tudi znanstveno delo in vzgojo znanstve-naga naraščaja. 2. Prav tako spada v perspektivno re-ševanje dopolnjevanje meril glede na namembne stro-ške, ki jih zahteva organizacija znanstvenega dela na fakulteti. Brez odlašanja pa terjamo takojšnje stoodstotno realiziranje meril, ker v sedanjih razmerah fakulteta ne more več delati. Zato vas prosimo, tovariš predsednik, da se sesta-nete z nami in da skupaj pretresemo nakazano pro-blematiko. Položaj filozofske fakultete je nartireč v okviru univerze toliko specifičen, da ga je po našem mnenju treba osvetliti posebej. Za vaše razumevanje se vam naprej zahvaljujemo in vas tovariško pozdravljamo. To je pismo, ki ga je filozofska fakulteta naslovila na predsednika izvršnega sveta; sledil je sestanek s tremi predstavniki izvršnega sveta. Post festum izve-mo (privatno), da vsaj nekateri pred sestankom pisma niti prebrali niso, niso za njegovo vsebino sploh ve-deli, kar je bilo docela razvidno iz njihovih diskusij. Njihove besede so namreč sledile poročilom, ki so jih podali: predsednik študijske komisije, prodekan fa-kultete, predsednik upravnega odbora, podpredsednik odbora za raziskovalno delo. Odgovori, ki smo jih do-bili, so skratka bili splošni, sogovorniki pa niso zavzeli odnosa do tega, kar smo predlagali v tem pismu. Naj povem še to, da so bila določena proceduralna nesoglasja, sestanek je moral predhodno zapustiti pod-predsednik izvršnega sveta, eden od predstavnikov pa je uporabil priložnost, da si je na samem sestanku ogledal novo številko »Občana«, toda to je manj po-membno. Odgovor naših sogovornikov je bilo, da se bo morda v letu 1969 dalo nekaj urediti, da pa bodo slo-venski pogoji zmeraj utesnjeni. Našteto je bilo tudi, kaj vse bi morla fakulteta še dodatno delati. Opozo-rilo, da fakulteta v letu 1968 ne more delati, ni nale-telo na noben poseben odmev, tako da smo se razo-čarani razšli po prvem sestanku s predstavniki iz-vršnega sveta (v 20 letih). Ostali smo brez odgovora na vprašanje, kako to, da sedaj, ko smo prejeli maj-sko dvanajstino dohodka fakultete za 1968, da to po-meni v odnosu do normativov, ki si jih je ta drušba zadala po oceni svojih možnosti v letu 1965, ko je za-čela financirati univerzo na osnovi teh meril (z 70-od-stotno realizacijo), da smo prejeli z majsko V12 v letu 1968 skupno 100-odstotni dohodek dq 21. junija 1967. S tem dohodkom, ki smo ga prejeli in ki ustreza po-trebnemu dohodku do 31. junija 1967, bo filozofska fakulteta delovala do 31. maja 1968. Ta podatek ne potrebuje nobenega komentarja in kaže na to, kako vsa ta naša razglabljanja o tem, kaj naj bi univerza delala in kako naj bi zakon uredil problematiko, osta-nejo lahko močno akademska v slabem pomenu be-sede in močno teoretizirajoča, prav tako v slabem pomenu besede. TINE ZORIC Vprašanje mariborske znanosti V problematiki visokošolskega izobraževanja smo imeli že nešteto dialogov. Jaz bi opozoril na dejstvo, da smo imeli dve vrsti dialogov. Eni so bili običajno bolj atraktivni in so se odvijali kot polemika v časo-pisju ali strokovnih glasilih, na drugi strani pa smo poznali tudi tihe, toda neprimerno bolj stvarne dia-loge med fakultetami in ustreznimi višjimi šolami, od katerih so nekateri prišli do izraza v materialih, ki Lo tu kot materiali za konferenco. Zato imam za potrebno, da osvojimo komunisti univerze in ostalih visokošolskih zavodov skupno stališče in torišče na-ših razprav in dogovarjanj prenesemo predvsem na strokovna področja. Razprave in tudi sklepi, ki so do-slej iz takih razprav izhajali, so bili vedno popolnoma jasni, pokazali so nam vedno, o čem se strinjamo in s čim se ne strinjamo. Drugačna razprava pa je do-stikrat vodila predvsem v to, da smo skušali eden drugega preduhovičiti, včasih je taka razprava skoraj zašla v pavlihovščino, kar odnosom med univerzo in ostalimi višjimi šolami ne more biti v korist. Zato me-nim, da je treba razpravo usmeriti y neposredni dia-log med fakulteto in ustreznimi višjimi šolami. Tu se učni kadri dobro poznamo, o kvaliteti diplomantov po-sameznih šol se ni potrebno prepričevati, ker imamo te kadre pred seboj. Razprava, ki pa poteka preveč dia-gonalno na povsem tuja področja, ne more imeti za-željenega efekta. Poleg tega bi želel razpravljati še o odnosu mari-borskih komunistov do osnutka zakona o visokem šolstvu, ki višjim šolam raziskovalno delo le blago hotno dovoljuje, tega pa od njih ne zahteva. Mi po zdravljamo osnutek zakona v vseh tistih stališčih, v katerih se zavzema za kvalitete slovenske univerze, sodimo pa, da je povsem nelogično in nerazumljivo, da poskuša prav isti osnutek zakona neki drugi viso-košolski ustanovi to pravico jemati. Doslej še nismo uspeli drugod po svetu ugotoviti vsaj eno javno pri-znano mnenje, ki bi trdilo, da je možno pedagoško visokošolsko izobraževanje voditi brez ustreznega raz-iskovalnega dela. Zato je logično, da se komunisti na mariborskih višjih šolah ob podpori gospodarstva in družbeno političnih organizacij s takim stališčem osnutka zakona ne moremo strinjati in da bomo uved-li vse ukrepe, ki so nam na razpolago, da bo tu prišlo do ustreznih sprememb. Zadnji razgovori ka-žejo, da so nekatere spremembe že na vidiku. zato sem želel temu avditoriju prikazati le to osnovno ne-logicnost v osnutku zakona in istočasno opozoriti na naš čvrst namen, da se proti njeni uveljavitvi odloč-no borimo. MARKO POLIC Misterij izpita Izpit, pravimo, naj bi bil samo enakovredna faza v kontinuiranem procesu izobraževanja. Danes pa je iz-pit ne samo glavna, temveč tudi zaključna (kar je še slabše) faza tega procesa. Izpit je odraz vzgojno-izo-braževalnega procesa, ki poteka na naših visokih šo-lah in ravno v njem prihaja do izraza največ pomanj-kljivosti in slabosti tega procesa. Poskušajmo to po-jasniti. že sam današnji sistem in proces (če je to sploh proces, torej nekaj dinamičnega) študija usmerja člo-veka po točno določenih poteh. Ne pusti mu mi-sliti z lastno glavo, ubija y njem ustvarjalnost, ubija njega samega. Tako tudi izpit, vreden zaključek tega procesa. V večini izpitov se zahteva gola reprodukcija prej naučenega, če hočeš dati kaj več, je že (pogosto) slabo. Druga stran medalje je seveda objektivnost izpl-tov. Dokler je rezultat v veliki meri odvisen od te-ga, kdo se pri izpitu sreča, ne pa samo od neke kako-vosti in količine znanja, je situacija težko sprejem-ljiva. Mnogi pogosto poudarjajo predvsem objektiv-nost. Gola objektivnost lahko pomeni, enako kot pre-velika subjektivnost, uničenje ustvarjalnosti. Popol-noma objektiyno se lahko ocenjuje le tam, kjer je samo en pravilen odgovor. To pa zopet omejuje miš-ljenje kandidata. Gre za način podajanja in sprejemanja znanja in v zvezi s tem tudi za to, kaj in kako se zahteva od kandidata. Problem je torej, kako preverjati znanje, da bo ta preizkušnja objektivna, obenem pa bo lah-ko prišla do izraza ustvarjalnost izpraševanca. še ne-kaj — če naj bo učenje kontinuiran proces, in vemo, da se večina študentov danes uči le tik pred izpiti, tudi iz tega nekaj sledi. To je seveda del celotnega procesa razvoja naše univerze, vzgojno izobraževal-nega dela na njej. Dejali smo že, da gre poleg izobraževalnega tudi za vzgojni proces. če je odnos profesor študent pre-več enostranski, če je to sploh samo odnos na izpitu izpraševalec — izpraševanec, če je tu prevelika odvis-nost drugega od prvega (objektivnost ocenjevanja, bojazen pred posledicami), potem mi ne vzgajamo bodočih sarnoupravljalcev (in kje je samoupravlja-nje študentov na univerzi), temveč konformiste, lju-di, ki brezrezervno vsemu ploskajo, ali pa tudi lju-di, ki jim je vseeno. Vse do sedaj povedano je treba gledati v celoti, to je eno. Gre za človeka. Bodoči intelektualec pa je danes tovarniška roba, standardni vzorec naše neum-nosti in konformnosti. Mi danes govorimo o osnutku zakona o visokem šolstvu, o študiju, o tem, kaj nam daje in kaj ne. Za-kon je okvir in statuti bodo samo okvirji, v katerih in za katere se bo treba boriti (ne mislim s tem sta-tut ali zakon kot tak, važno je to, kar je zdaj, vsebi-na in smisel nekega dela). če bodo okvirji preozki (in nekje ta osnutek ravno take postavlja), jih bo treba razbiti, postaviti nove. Ravno za to gre. Revolucionar-nost je razbiti to, kar je v starem slabega, ni pa to vsesplošno rušenje, česar se nekateri bojijo. Treba je graditi na čvrstih temeljih, vendar graditi. O reelekciji. Zdi se mi, da je osnutek tu preblag. Strožje zahteve naj povecajo odgovornost učiteljev (seveda pa je treba le-tem, z materialnimi in drugimi sredstvi omogočiti, da bodo tem zahtevam lahko za- 16 dostili). Važna je borba za znanja, ne za stolčke. Go-vora je bilo tudi o tem, ali je potrebna reelekcija za redne profesorje. Trdim, da je. Res je redni profe-sor pokazal svojo sposobnost za delo na univerzi, vendar pa se danes dogaja, da predavajo nekateri, ki so dali višek svojega dela že pred 30 leti in da poleg njih žive nekateri, ki znajo bolje in več, pa ne rnorejo predavati. Mogoče je nehumano, če bi sedaj te ljudi (ki so vsekakor ogromno prispevali k razvoju naše družbe) poslali z univerze ali pa premestili na neka »nižja« mesta. Kaj pa je potem humano proti študen-tom, ki namesto neke znanosti, poslušajo zgodovino te znanosti? Tu ne gre predvsem za »starejše« učitelje, temveč predvsem za tiste, »starejše« ali »mlajše«, poleg kate-rih obstajajo še boljši. Na koncu bi omenil še besede, ki jih je nekoč, ko je govoril o pogojih znanstvenega napredka, izrekel znameniti sovjetski fizik Pjotr Kapica: »Produktivnost dela v znanosti se v glavnem dolo-ča s kvaliteto priprave in izbire kadrov za znanstvene ustanove. Da bi se dvignila produktivnost dela, bi bilo po-trebno izboljšati kvaliteto naših znanstvenih kadrov, tj. potrebno je odstraniti ljudi, ki niso dovolj kvalifi-cirani in ki s svojim delom ne morejo opravičiti prednosti, ki jim jih daje položaj znanstvenika v na-ši domovini.« »To pomeni, da bi bilo potrebno ljudi, ki v zna-nosti niso dovolj efikasni, poslati v proizvodnjo, kjer dajo večjo korist. Seveda to ne sme prerasti v kampanjo. Vendar mora to biti tendenca razvoja na-ših znanstvenih ustanov.« SILVO SIVIC Zakon zapira univerzo Skupnost višjih in visokih šol v Ljubljani je raz-pravljala o osnutku zakona. Dal bi samo dve, tri pri-pombe od vseh teh, ki smo jih poslali naprej. Zdi se nam, da ta osnutek zakona malo preveč zapira univer-zo v svoj krog. Takih določb je več. Ena izmed njih je npr. vprašanje habilitacije. 6 habilitaciji ta osnutek sploh ne govori. To se pravi, da lahko dobi habilita-cijo za akademski naslov samo nekdo, ki neposred-no kandidira na pedagoško delovno mesto na fakul-teti. Zakon ne loči habilitacije za akademski naslov od izvolitve na delovno mesto. Mi pa vemo, da je ne-kaj ljudi z doktoratom na inštitutih in morda tudi na kakšni višji šoli, ki lahko s svojim delom dokažejo, da so sposobni npr. za naziv docenta, ne da bi zato morali reflektirati, da pridejo ravno na univerzo. Menimo, da je pravilno, da akademske naslove s ha-bilitacijo daje samo univerza oziroma pristojna fa-kulteta, gotovo ne višje šole, ampak možnost je tre-ba dati, da se nekdo na univerzi prijavi za habilita-cijo, če to želi. To je v zakonu popolnoma izpuščeno. Drugo vprašanje je združevanje. Tudi tu mislimo, da se univerza s fakultetami preveč zapira vase. Na-sprotna reakcija temu je mariborski predlog, naj univerza združi vse visokošolske zavode z višjimi šo-lami vred. To sta sedaj dva antipoda. Treba bi bilo o tem razmisliti. če bi zakon ostal na sedanjem stali-šču, potem je univerza neke vrste prisilno združe-nje fakultet, ker vse fakultete morajo biti združene v tem združenju. Na drugi strani res dopušča združe-vanje drugih visokošolskih zavodov v združenja, to je fakultativno. Od česa in od koga pa je to odvisno? Kakršnokoli združenje se ustanovi z zakonom. Kaj pa, če zakonodajalec noče sprejeti zakona o nekem zdru-ženju? Primer: Prejšnji zakon je dovoljeval združe-nja in skupnosti. Skupnosti sedanji zakon ne omenja. Višje in visoke šole v Ljubljani so zaprosile, da se ustanovi združenje višjih in visokih šol, tako kot je mariborsko združenje, vendar do tega zakona ni pri-šlo. Zato smo se združili v skupnost. Izgleda, da se-daj to ni več mogoče. Skratka, po tej dikciji bo ob-stojala univerza in tako združenje, ki bo z zakonom ustanovljeno, druge šole pa se praktično sploh ne bo-do mogle združiti. Ni koordinacijskega foruma, ki bi te višje šole združeval in reševal njihovo problema-tiko. Tretje vprašanje: zdi se mi, da imja republiška izobraževalna skupnost le nekaj preveč kompetenc v samih izobraževalnih pedagoških vpra.šanjih. Ima večje kompetence kot pa sama univerza. Nam se to ne zdi umestno. četrto vprašanje: mislim, da bi bilo treba oži-viti tudi že svoj čas ustanovljeno skupnost vseh visokošolskih zavodov Slovenije, kjer bi se določeni problemi usklajevali. Ta skupnost je praktično za-mrla. Glede racionalizacije: menimo, da pomeni re-forma racionalizacijo in ekonomizacijo in misli-mo, da naj bo vsak visokošolski zavod tam, kjer so najboljši pogoji in možnosti zanj. Dalje mislimo, da bi bilo v nasprotju z racionalizacijo vsak predlog, ki bi šel za tem, da se ukine dobro vpeljan zavod za-to, da bi se drugje ustanovil in uvajal zavod ena-ke vrste. 11 MAGUERITE DURAS CELE DNEVE V KROŠNJAH DREVES Uprizoritev gledališke igre Marguerite Duras »Ce-le dneve v krošnjah dreves« (DES JOURiNEES EN-le dneve v krošnjah dreves« (DES JOURNEES EN-TIERES DANS LES ARBRES) v Drami SNG slabo razkriva svojo dvojno naravo. Dvojni nivo fabule bi lahko označil na več načinov: dejanja splošnega v konkretnem, skozi konkretnost zajet problem nekega časa in neke zavesti, itd. Dejanje konkrefcnega je bolj emocionalnega značaja, v smislu apelacije na gledalca — torej odrske komunikacije — dejanje splošnega pa je intelektualmega značaja. Seveda je jasno, da je in-telektualni doživljaj omogočem gledalcu preko kon-kretne fabule, in se zdi da je sekundaren (ne sekun-darnega pomena!), vemdar gre bolj za neke vrste ne-odvisnost, dejanje splošnega pa je na nek način pa-ralelno emocionalnemu efektu. Povezava morda ni prisotna na običajen način, ampak se kaže v (skoraj) zunanjem okviru fabule. Konkretno dogajanje je amejeno na prostor (sinova soba, klop v parku, noč-ni lokal), v splošnost pa posega igra bolj v času svo-jega dogajanja (to je čas pred smrtjo matere). Kraj je torej »banalno vsakdanji«, čas pa je simboličem, predvsem tudi zato, ker ga mati (to je tista oseba, ki ga ustvarja) tudi neprestano poudarja. Za dogaja-nje je znaoilna statičnast, odrska akcija je nerazgiba-na, ritem ni dovolj močan, da bi vključil gledalčevo sodelovanje. Ni komunikacije, tiste »čarobme« pove-. zanosti med odrskim dejanjem in gledalcem, ki sedi v dvorani, gledalec se ne (ali pa zelo slabo) povezu-je in vživlja v iluzorno stanje pred seboj, ostaja za-prt sam v sebi. Statičnost ga bolj usmeri na besedo, ki pa je netekoča, raztrgana in se zdi, da je važnej-ša za same osebe, ki jo ustvarjajo, kot pa za gle-dalca, kateremu so namenjene. Tekst neprestano od-kriva, da osebe vedo več, kot izrečejo, slutimo tudi, da niso izrekle misli do konca, skratka, osebe so ne-komunikativne in žive samosvoje, od ničesar odvi-sno in ničemur zavezano. Tako gledalcu onemo-gočajo tisto irealno povezavo — pa naj bo to vživljanje vanje ali pa dialog z njimi — ki je nujno potrebna. Zdi se, da je to posebna vrednota, vendar pa se mora ta vredmota kazati v nekem fcretjem me-diju: to je intelekt. Statičnost in nekoonunikacijska odrska beseda imata emoncialno šibek vpliv, to pa naj bi namemo dopuščalo intelektualno nadvlado nad igro in s tem omogočalo spremljanje in vredno-tenje v mediju intelekta. Dvojna narava dela bi se morala kazati torej v šibkosti konkretnega in s tem bi narasla moč splošnega. To pa je nemogoče, če je konkretna odrska izraznost šibkost literarnega dela in nezanimivost odrske akcije. S takšno značilnostjo se ne more ovirednotiti moč splošnega. Intelektualni doživljaj pa je tudi do neke mere samostojen, saj zadeva bolj čas odganja, to pa je že okvir fabule in ne gre zato za popolno odvisnost od nje. Moč sploš-nega( čas pred smrtjo) doživljam s stališča časa dogajanja, ne pa prefco samastojnosti in nezavezano-sti odrske osebe, ker je ta izražena z nekomunikativ-nostjo. Vrednota igre je v splošnem, v intelektual-nem doživljanju. Značilnosti, ki bi prikazovale moč splošnega, so v delu Marguerite Duras neizrazite, v izvedbi Drame SNG pa niso poudarjene. Nad kon-kretno se zaradi nekomunikativnosti dejanja dvigu-jem, ne dvigujem pa se s tem v splošno, ker je splošno prisofcno v okviru fabule, v času dogajanja. Vidim samo šibkost odrske iluzije, akcije, ritma, besede, ne pa šibkosti konkretnega, ki bi me voddla in mi kazala splošno. Dvojna narava, ki je vrednota igre »Cele dneve v krošnjah dreves«, se zaradi ne-prepričljivosti samega teksta, pa tudi zaradi slabosti v izvedbi. kaže nejasno in s tem postaja njena umet-niškost vpra&ljdva. Aleksander Zorn P0G0V0R MED MLADIM IN STARIM KOMINISTOM Mladi komunist vpraša starega komunista: »To-variš, povej mi, zakaj in s kakšnim namenom ste leta 1920 zavedni delavcd iistanovili Komiunistiano stranko Jugoslavije?« Starii komunist odigavarja: »Za to smo imeli več raztogov. Paleg takratne buržoazije je bil v tedanji buržoazni vladi minister Anton Kristan, na papirju socialist, zares pa je itzkoriščal delorvno ljudstvo, kakor ga je le mogel in znal. Ko smo videli, da je tudi ta izkoriščal delavce, smo ustanpvili Kamuni-stično stranko Jugoslavije. Naši cilji so bili na-slednji: 1. Vsak komunist, če je to v resnici, se mora bo-riti za to, da se neha izkoriščanje človeka po člo-veku. 2. Borili se bomo za to, da bi smel vsak držav-ljan svobodno govoriti in pisati o vsem, kar je ko-riisbno delovnemu človeku: kritizirati bo smel vlada-jočega (ministra) in sleherni zakom, ki ne bi bil v prid delovnemu človeku. 3. Kot zavedni delavci smo hoteli biti združeni z delavci vsega sveta. Zato smo se takoj vMjučili v III. internacionalo, tedanjo zvezo vsega delavskega sveta, ki je imela sedež v Moskvi, kjer je še danes in so vanjo vključeni še danes vsi komunisti razen jugoslovanskih. Rekli smo: Kadar bomo dovolj mooni, tedaj bo-mo vzeli v svoje roke državno oblast io v tej prale-tarski državi bo moralo biti pravo proletarsko brat-stvo, enakopravnost in svoboda za vse državljane. 12. 17. 1966 Jožef čuden Pripis urednika: Pričujoči zapis starega komuini-sta Jožefa Cudna objavljamo zaradd revolucionarne-ga duha in ne zaradd informacije o preteklosti ko-munističnega gibanja pri nas. Formailne spadrsljaje torej prezrimo. IOZEF CUDEN ORUPIRANA LJUBLJANA Kako si žalostna, lepa Ljubljana, rsa si od okupatorjev obdana, osvobodil te bo slovenski partizan, hraber vojak, po svetu daleč znan. Nocoj te bo moral sovražnik zapustit', ker jutri ne more več v Ljubljani bit', bo zapustil vse lepote tvoje, kjer je izvrševal hudobije svoje. In tebe, lepi, stari, sivi grad ljubljanski, od koder so streljali po žalostni Kranjski združeni fašisti — Nemci in Italijani, ki so bili že vsi od zmage pijani. Toda prišel je prelepi deveti maj, konec vaše grde zmage je zdaj. Orožje partizanom izročite ter na fašizem pozabite. Svoboden proletarec bo zelo vesel, bo v svobodni Ljubljani veselo zapel: vsega gorja in nesreč sem se znebil, partizan je okupatorja iztrebil. TONE STOJKO — BEŽNO SRECANJE Divji občutek svobode, prenapeti krik ob zmagi, goste ulice srečnih ljudi, veliki hrup raz-vezanosti... tega nismo občutili nagnjeni skoz okna hiš, prašni v pohodu ali tipaje z nestrpni-mi rokami. Dan zmage smo začutili posredo-van,v knjigah in v pripovedi onih, ki so ga doživeli. Dneva zmage ne poznamo, kot Kristu-sovo rojstvo se nam zdi, kot nekaj, kar je ne-dotakljivo in bremeneče zapisano v usodni listi. Otroci vsakdanje graditve, očividci nevzmir-ljivega kopitljanja iz zmag v zmage smo. Za nas so vsi dnevi dnevi zmag. Danes in jutri sta dneva zmage, zato ju praznujemo z vsemi častmi, z rumenim pivom in z blaženim mirom sončnega pitja. Dan zmage je pravljica za lah-ko noč. Naše zmage so padci in tavanja v temi. Naše zmage so porazi, zrenja v temačne, praz-ne, ozke ulice, brez zastav, brez sonca, brez po-nost. Dan zmage je predstava, pasijon s parti-zanskimi uniformami. Peščica jih je šla prej-šnjo nedeljo po Titovi cesti. Godba je bila boje-ča, korak šepav in utrujen. Vsako leto jih gre manj z zastavami. Dopust od pisalne mize in krampa je dan zmage, zakmašni dan, velika obletnica, ki ni niti god niti rojstni dan, ampak nekaj posebnega — dan zmage. Vsako leto se nam zdi dan zmage bolj šaljiv, vsako leto brid-kejši. V zadnjem času sem doživel nekaj zmag. ZMAG A št. 1 »Študentje se v današnjem času kažejo kot nosilci družbenega napredka...« Ta stavek sli-šim vsak dan. Večkrat. »Poglej Pariz, Rim, Ma-drid, Berlin, Prago, Varšavo ...« Ce napišem: »Slovenski študentje so pasivni, njihova revolu-cionarnost se začne in konča pri dobrem fizič-nem počutju...«, dobim po glavi. Takoj se oglasijo: »demonstracije, ki so organizirane, niso nobene demonstracije, študentje kažejo svojo revolucionarnost na pasiven način, z re-signacijo...« Slovenski študentje so pamet-nejši od svojih kolegov v socialističnih in kapi-talističnih deželah. Mi smo čez. Mi smo preko POLDE VIDMAR PARIŠKE DEMONSTRACIJE te situacije. Mi že vemo, kaj je revolucija, to je organizirana reč, to se spomni pet, šest lju-di, potem vlečejo za nos še druge, potem pa je prelivanje krvi... za nikogar več ne bomo pre-livali krvi. Pa čeprav bi bila samo kaplja. Za-kon o visokem šolstvu je »tako, tako«, meljemo ga že leta, štipendij ni, študentje še vedno ni-majo vstopa v parlament, na fakulteti A enkrat na leto vidijo svojega profesorja, na fakulteti B profesor X ne pusti nobenega novega človeka na oddelek, na fakulteti C predava profesor, ki je pred štiridesetimi leti izdal svoje temelj-no (edinp) delo, ki je snov za izpit, na fakulteti D... Zakaj ne ukinemo ZŠJ? Zakaj ne ustano-vimo organizacije zainteresiranih študentov? Do tedaj kaže čakati na spontano revolucijo. če so študentje nosilci družbenega napredka in če pri nas študentje to niso oziroma so na-mesto njih dijaki, ki imajo v času revolucije prosto, ali potem pri nas ni družbenega napred-ka? Pred kratkim sem sodeloval pri anketi, kjer je bilo eno od vprašanj: »Kateri so vzro-ki generacijskega konflikta?« Ali sploh je gene-racijski konflikt. Če rečemo, da je generacijski konflikt, potern povemo tudi to, da je eden od bojujočih se naprednejši in boljši Kdo je na-prednejši? Stari ali mladi? Ali so res mladi a priori naprednejši? Mladi birokrati, mladi teh-niki družbenega gibanja ... Postavljanje mla-dosti kot kriterija, za naprednost in revolucio-narnost je prozoren bluff! Na ta način si neka-teri mladi skujejo politični kapital, nato pa v nekaj dneh ostarijo. Ali so voditelji sloven-skega študentskega gibanja skorumpirani? Ali jih uspe v trenutku, ko bi postali nevarni, nev-tralizirati? Ali se institucionaliziramo, še pre-den bi se nam posrečilo razbiti kakšno insti-tucijo? Naš družbeni razvoj je hiter, za revo-lucije in popravljanje je zmanjkalo časa, vsi so se vsega že naučili, zdaj je treba samo še čakati. Revolucionarnost je naperjena v zado-voljitev parcialnega interesa. Takole pravimo o podobnih pojavih v partiji: »Boj s tistimi, ki so še vedno imeli ZK za totalnega arbitra in na ta način zadržali v svojih rokah vse personalne in materialne možnosti za ohranjanje struktur, ki so bile često le v interesu njih samih, je bil težak, vendar je dobil potrdilo za svojo zgo-dovinsko pravico na 8. kongresu in kasneje na IV. plenumu CK ZKJ...« Preostane samo še vprašanje: kdaj bo napočil IV. plenum za ZŠJ? ZMAGA št. 2 Polemika o odgovornosti v NR. Ali je točna ugotovitev, da je delavec predvsem zainteresi-ran na svojem dohodku, oz. še ostrejša trditev, da ga kaj drugega sploh ne briga? Kdo danes akumulira privatno premoženje? Ali je to de-lavec? Ali lahko delavec pri 600 ND akumulira? Akumulira lahko trgovina. Akumulirajo urad-niki, posredniki, mojstri davkov in penalov. Če delavec ne vidi perspektive svojega podjetja, tega ni kriv sam, sled so mu zamešali vsevedni managerji. Kdo je lahko tako slep, da reče: zdajle si razdelimo vso blagajno, za jutrišnji dan me ne briga? V jedro zadeva vprašanje, ki ga postavlja Roman Albreht: »Ali je zanes-ljivo resnična trditev, da je »razvoj tehnologije in organske vključitve naših proizvajalnih sil v sodobno znanstveno in tehnično revolucijo« prepuščen samoupravljanju?« Ali je bilo delav-cu sploh časovno in efektivno mogoče odločati o akumulaciji podjetja? Ali mu je bilo pre-puščeno razmišljati o razširjeni reprodukciji? Kdo je delavca naučil, naj čimprej pospravi de-nar, da kaj drugega tako ali tako ne more biti merilo. Mogoče tisti manager, ki je kot po-srednik med državnim (zvezno urejenim) ka-pitalom in produkcijo, povzročil milijonske za-loge? Kaj ima delavec pri tem, če se ZIS spom-ni in odredi, da lahko podjetja svoje zaloge kreditirajo iz skladov? Kje je deiavčeva samo-upravna odločitev v položaju, ko je treba iz skladov, ki so sicer namenjeni modernizaciji ali razširitvi delovne organizacije, vzeti denar in z njim kupiti lastna skladišča, polna nekurant-nega blaga? Reči, da je samoupravljanje že prestalo svojo preizkušnjo in da se ni skazalo, je kaj prozorna in mimogredna politična diskva-lifikacija. Samoupravljanje marsikje sploh še ni začelo delovati. Oziroma se spopada z razsu-lom, ki ga je zapustil prejšnji način gospodar-jenja. čudežev pa seveda tudi samoupravljanje ni zrnožno. Padanje proizvodnje je mogoče zaustaviti samo z doslednim samoupravlja-njem, bodisi na nivoju delovne organizacije bodisi na nivoju republike. Dokler se to ne bo zgodilo, bomo blodili po temni in ozki ulici prividne zmage. ZMAG A št. 3 Slovenci slavimo svoj slovenski TV dnevnik. To je zmaga slovenskega duha Slovenski duh se je končno otresel spon beograjskega TV dnevnika in ponosno zakoračil v slovenski TV dnevnik. Namesto komentarjev beograjskega (etatističnega, monopolnega, velikosrbskega?) duha imamo komentarje zdravega slovenskega duha. Vsaka novica, ki jo ob delavnikih zvečer zaslišimo z ekrana, je prežeta s slovenskim duhom. Slovenci se lahko končno spočijejo od tuje besede in tujega sveta, zdaj so pri sebi doma, zdaj jih boža žametna roka slovenstva, gladi jih prijetni glas Marije Velkavrh in Vi-lija Vodopivca. Slovenski nacionalni problem je rešen, nismo več tlačeni, nismo več izkoriš-čani... Kaj pomeni slovenski TV dnevnik ob-jektivno? Objektivno pomeni, da smo poslej odrezani od velikega števila jugoslovanskih in ¦ mednarodnih dogodkov. Pomeni, da dobivamo v Ljubljano precejeno in postano tekočino. S slovenskim TV dnevnikom smo se zaprli v Slo-venijo, postavili smo okrog sebe zid malobriž-nosti in duhovne lenobe. Pojav dnevnika po-meni institucijo več v slovenskem naročju, po meni dejanje malomeščanskega posestnika, ki se boji za svoj delež v skupni investiciji in ga zahteva nazaj. Hočemo imeti svoj kos pogače, pa naj je še tako droban in posušen, naš je in hočemo ga. Institucija več — to ni povečanje bogastva, to je prividno lajšanje revščine. S tem, da smo se zaprli, sploh nismo rešili pro-blema slovenske ustvarjalnosti in plodnosti, ki je naš temeljni problem. Kulture s tem, da ji zmanjšamo delovni radij, ne bomo rešili. Boga-tejši s tem, da smo bolj svoji, ne bomo. Ubož-nejši smo, kajti zadovoljili smo se z majhnost-jo, zgodovinsko smo pristali na svoje izkoreni-njenje, na svoje počasno izginotje. Sami sebi podajamo svoje sebičnosti! Vase govorimo, od-mevamo v svojem lastnem žrelu, kot v zaprti krogli smo, izven katere ne uide niti šum, vo-dotesno smo zapečateni v kemično očiščeno ko-moro. Kot velika družinica smo, ki si ob osmih zvečer pravimo pravljice o svoji sreči. Naše pravljice pa so puste in vedno enake, stereo-tipne, statične. Slovenci v federaciji s sloven-skim dnevnikom pomenimo manj. V svetu manj. Več pomenimo sarno zase. Samozadostni smo in naivni. Bistvo živosti, ustvarjalnosti in nemira naroda je v njegovem prehajanju iz se-be, v skupnosti, kjer se resnično preskuša ob-stojnost, kjer se meri kvaliteta v množici. Lah-ko je biti kralj med slepci. Enooki ekran bulji v noč. Slovenci bomo šele takrat lahko pono-sni, kadar bomo svojo vitalnost dokazali dru-gim. šele takrat, kadar se bo v zveznem TV dnevniku pojavila tehtna beseda o Sloveniji, bodisi v srbohrvaščini, bodisi v slovenščini, te-daj bomo lahko ponosni. Kadar bomo s svo-jimi deli prodrli izven slovenske nacionalne meje, kadar bomo iz ntroda dokazali svojo narodnosf in pomen, tedaj bo to zmaga. Dokler zmagujemo v sebi in nactoseboj, je to klavrna in hudo problematična tefaa. Še mnogo drugih zmag mi roji po glavi. Ve-selim se, da kar naprej zmagujemo. Razvijmo zastave. Vsak dan naj plapolajo! Dimitrij Rupel 1. Kako se v Vašem svetu srečujeta idu-strija in njena sodobna organizacija z litera-turo in njeno sodobno »organizacijo«? Pred nekaj leti in vključno do leta 1964 sem stal na stališču, da je bistvo človeka in njegovega časa v delu. Mislil sem približno ta-kole: če se s človekom in v njem sploh kaj zgodi, potem se takrat, ko dela. čas dela se mi je kazal kot edini čas, kjer se človek more uresničevati, kolikor se sploh more. V delu sem iskal edino realno šanso, kjer naj bi so-dobni človek iskal svoj dom, če lahko upora-bim ta filozofski terminus, vsi ostali časi člo-veka pa so se mi izkazali s precej izenačeno poudarjenim negativnim predznakom »potroš-niškega« časa in nikakor ne kot prosti čas s tisto težo, ki jo lahko npr. izsledimo pri Marxu in ki mu pomeni v dolgi prihodnosti ravno obrnjeno: namreč šanso dezalienacije in inte-gracijo človeštva. Da sem bil v tej smeri pre-cej neuspešen, da se mi dom v sodobno orga-niziranem delu ni odkril — vsaj v določnem jeziku vrednost in eksistencialij ne — prikazuje »Stolp«, kjer sicer eksplicitno ne gre za tipično industrijsko delo, ki je delo naše dobe, ampak za bolj »enostavno«, ki pa prevzema funkcijo metafore industrijskega dela. Odkril pa sem prevladujočo dimenzijo časa dela, t. j. seda-njost, kar pomeni, da se mi je odkrila totalna nemožnost, da bi človekovo industrijsko obli-kovano in org&nizirano delo lahko transcen-diralo, da bi torej lahko dobilo nek smisel zu-naj procesa dela. »študij časa in gibov« kot teorija in kot aspekt opazovanja dela pa tudi kot organizacijska metoda, če hočete, mi je najbolj vsiljevala to ostro dimenzijo. S tega aspekta-, namreč iz potopljenosti človeka v ne-nehne iracionalne gibe, ki pomenijo delo (in ki so s stališča proizvoda ravno narobe zelo racionalni), ne more biti nobenih šal o pri-hodnosti, ko bo delo bolj privlačno, bolj celo-vito, in nobenih sanj o prihodnosti v tem smi-slu, da bi človek danes mogel živeti v zamiš-ljeni prihodnosti. Ta nujna, obvezna, nevaria-bilna parcialna in po sebi zelo nesmiselna aktivnost človeka je preveč tu in preveč je. Sedanjost pa je zraven tega zelo dolga in se ne končuje jutri zvečer, zato se tudi s tega stališča ne strinjam s tistimi teoretiki organi-zacije, sociologi in pdlitiki, ki pravijo, da je človekova nepomembnost in njegova nemoč pravz&prav že stvar preteklosti in da smo na pragu novega vzpona človeka, ki ga omogoča prihajajoča avtomatizacija. Danes ne mislim več, da je edino čas dela tista šansa, v katerem naj iščemo svoj dom, kot tudi ne-mara niti ne mislim, da ga je sploh treba iskati. Vendar pa mislim, da je bistveno, kaj je s človekom v delu, ker se ti-sto potem razteza tudi na ostale čase. Neka-tere bistvene značilnosti sodobnega dela in so-dobne industrijske organizacije se mi kažejo kot zelo verjetne značilnosti življenja in družbe, človekova vloga v delu je v marsičem takšna, kakršno ima potem v strukturi družbe in v svetu. 2. Kako se sodobna literatura spoprijema s svetom, z družbeno-političnimi dogajanji — ali obstaja med temi in književnostjo rez, prepad? Sodobna literatura je tako heterogena, da je en odgovor popolnoma nemogoč. S tem, ko pravim, da je več različnih sodobnih literatur, seveda ne mislim reči, da se mi zdijo vse enako vredne in da imam do vseh enak odnos, mislim samo to, da je sodobna literatura vsaka, ki govori o našem in o našem svetu, metoda, ki jo uporablja, in pa stališče jo ločuje cxi druge. Torej je vsaka literatura, ki je sodobna, tudi spopada s sodobnim svetom in dogajanji, pa tudi z družbeno-političnimi dogajanji. Vi-deti pa je, da se tako imenovana avantgardna literatura, to je tista, ki po eni strani radi-kalno spreminja literaturo kot literaturo in njeo vlogo- po drugi strani pa vidi radikalne spremembe v človeku in družbi glede na prejš-nja obdobja, precej manj ukvarja z družbeno-političnimi dogajanji, kar najbrž pomeni, da ta niso tako bistvena za podobo človeka (vsaj v direktnem smislu), kot to predpostavlja npr. socialno orientirana ali pa eksistencialistična književnost- Mislim pa, da vse te različice niso muhe književnosti, pač pa je to zakonitost časa oziroma zgodovine, ki to zahteva. V ne-kem splošnem Ijudskem ali narodnem gibanju za osvoboditev in emancipa-cijo si je pač težko predstavljati »sodobno« literaturo, ki ne bi na ta ali oni način tudi tematizirala tega gibanja in bi se na-mesto tega municiozno ukvarjala s tem, kako si človek obuva obuvalo in zave-zuje vezalke, ki so rjave barve ali pa kako si ureja obraz, da bo takšen in lep, in kakšne po-made in ličila za vse to rabi. Bili so trenutki, ko je bilo to popolnoma nevažno, neodgovorno in indolentno, in je trenunutek, ko je to sko-raj cel svet, ko je to skoraj vse, kar je. In v tem primeru: ali ni navsezadnje tudi to spo-pirijemanje z družbeno-političnim dogajanjem? Znotraj sodobne literature se mi zdi naj-bolj oddaljena od svoje poklicnosti in svoje vloge tista literatura, ki bi jo lahko imenovali intelektualistična. S tem mislim tako pisanje (največkrat tudi aktualistično in anga-žirano oririitiranc >. ki se ukvarja v prvi vrsti s pro-blemi intelektualca ali pa tematizira in obrav-n&va življenske procese na način intelektualca. Ta avtoerotična literatura ima eo ipso za svojo predpostavko ideologijo, da je intelektualec križišče silnic našega časa. Ta zvrst, ki je si-C€?r zelo razširjena in jo v prozi karakteri-stično zastopata npr. Saul Bellow in Max Frisch, pri nas pa v drami posebno Primož Kozak, vodi sodobno literaturo v marsičem na stranski tir, prvič zato, ker gre za ne tako ne-dolžno »vsebinsko« zmoto in drugič zato, ker književnost zares začne zgubljati svojo funk-cijo tisti hip, ko se začne ukvarjati sama s sabo (s tem ne mislim na larpurlartizem). Oboje, se pravi stališče, da je intelektualec v središču sveta in ukvarjanje s samim sabo, pa je zelo zapeljivo glede na to, da so pisate-lji povečini intelektualci. 3. Ali mislite, da je v gibanjih za svobodo in novo družbo, kot smo jim priče v španiji, Nemčiji, na Poljskem in Ceškoslovaškem — element preživelega? Kaj Vam pomeni dejstvo upora? Najprej in takoj: v kakršnem koli gibanju za svobodo in novo družbo ne vidim prav nič preživelega. Upor mi pomeni potrjenje človeč-nosti, pa naj se godi kjerkoli in kadarkoli. Na-sploh mislim, da se zgodi v zvezi z razpravami o funkcionalizmu in strukturalizmu pri nas ne tako majhen nesporazum. Mislim namreč, da funkcionalizem nikakor ne pomeni pristajanja na danost, na stvarnost, kakršna je, in struk-turalizem ne pomeni kuharskega recepta ali na-vodila za obnašanje, po katerem človek ne more s svojo akcijo vplivati na dogaja-nje ali pa celo, da ne sme in da mu tega ni treba. »Smrt človeka« ni imperativ dneva. Zame je oboje bolj ugotavljanje stanja sveta, ali pa, če hočete, kritika. Zraven tega je treba na oboje gledati z zgodovinskimi očmi, torej z aspekta dosedanjih teorij in dogajanj in s stališča a«n-ticipacije. Strukturalizem kot filozofija ne po-meni pomirjenega pristajanja na svet, kakr-šen je, ampak mi pomeni, da je pristajanje na danost in preseganje danosti na filozof-skem nivoju izven vprašanja, oziroma — vsaj v ospredju ni več. Poglejte: vsak dan se hra-nim, pa vendarle, če ne delam iz tega filozo-fije, to še ne pomeni, da zanikujem hrano ali da sem proti nji. Ne delam ideologije o hrani, pač pa neke druge ideologije. Hrana je nekaj, kar se razume, o čemer ni treba govoriti, kot je giba-nje za svobodo oziroma upor nekaj, kar se razume v eksistenci človeštva in brez česar človeštva tudi fizično ne bi obstajalo. Seveda je drugo vprašanje, koliko se s takšnim giba-njem res kaj spremeni oziroma v kolikšni meri verjamem, da se bo. Gibanja, ki ste jih našteli, se mi zdijo pred-vsem za Evropo izrednega tako političnega kot sociološkega pomena in imajo v svojem osrčju različna jedra. češkoslovaška zbuja predvsem vnovič vprašanje (ki je bilo že ve-likokrat postavljeno tako teoreticno kot prak-tično) »revolucije« od zgoraj oziroma drugače: ali lahko stranka, ki je na oblasti, uspešno izvaja ne ravno tako drobne spremembe v družbi. Vprašanje ni samo v tem, ali to hoče, a>mpak tudi, ali to zmore (zunanjo interven-cijo ob tem zanemarjam, ker je verjetno to drugo vprašanje, čeprav ne izolirano). Po drugi strani pa Poljska zbuja nasprotno vprašanje: ka je v sodobnem razvitem (ali vsaj relativno razvitem) svetu z akcijo od spodaj? Ali le-ta v tipu državne organizacije, kot ga pozna da-nes Evropa in ki se bistveno v posameznih deželah ne razlikuje, sploh še možna? In po drugi strani: ali je široko množično gibanje s potrebno akcijsko enotnostjo še možno pri že (samd) takšnem standardu, kot ga ima Polj-ska? In če ni, ali ni potem vendarle uspešnejša pot češkoslovaške oziroma pot »penetracije»? — Nemški študentski val zbuja neko drugo, prav nič manj obče vprašanje in zdi se mi, da del tega vala Rudi Dutschke gradi na tem. Če pirav sodim, gre za graditev upora na intelek-tualcu, vendar ne na takšnem, kot je bil doslej in kot si ga še zmerom predstavljamo, pač pa na proletariziranem intelektualcu, ki se zme-raj bolj približuje robu sveta in zmeraj bolj postaja tisti, ki nima ničesar zgubiti za razliko od klasičnega proletarca, ki zmeraj bolj pre-haja v srednji sloj, torej sloj, ki se krčevito oprijemlje drobnih dobrin in je zanje priprav-ljen plačati neprimerno visoko ceno, samo da jih obdrži. \ PAVEL LUZAN Prazen praznik Kaj odplakuješ november nespravljive letine Čoini odrešeni obale vsakega sna Gore in vode v zvezdnem premirju kakor razvezana usta Stopala na goltu ki golčijo nerazumljive rešitve razpuščenih ob smrti opuščeaiih v soncu opuščemih v dnevu na zemiji Razfcrite so moje žile--------- Ne bodi zaihrbtein skelet Nikogar ni v zvezdah v padanju planetov v prahu na poti O kaj vihrajo zastave Domus Naskrivoma gremo ponoči na Triglav in ogenj nas žge moj bog ta drajma kakor kameai kost kako daleč je gmajna razarana zasapla od boja še naprej izgimja v nič Steptano ©bzorje je na sledeh kot v čelu se slači svit brez clija brez časa le lačno ogrodje a med nami ta brezumna drajina v foreziraiih svetlobe kakor zeimilja na ndbu pred vsakdanjim pohodom v smrt zakaj ni potešenja v žrelih pepela in žvepla nobenih tal nobenega neba v brazdah da bi pretočili žejo in nasitili glad svojega lovora s plodom na poti k oltarjem svojega znoja svojih otrok med zemljo in soncem n Brez konca in kraja padam v točki iste vročice ki je sebi nasproti v mojih osteh kakor spiranje kapelj kakor svetenje sonca nenehno sejanje neprešteta neizmerjena prisotnost plodov neizsejanih bitik v luči prostora in stiske Seseden svet v zadnji nri kakor nevera poslednjib. n n. Kopja prežijo v urečenih mejah sveta Noč je prilepljena k zemlji Lovor pohaja v danem in bitke krožijo v zavesd časa kakor glad v krogih zemlje vseskozi zmagane prisege ob žrtveniku kakor nepotešemo znamenje smrti IDI Sestradane pcrti se stekajo v breznu pred nami kakor goli bogovi sveti prekletstvo od kamna do kamna slepila stvan prisegajo s svojimi čeljustmi koraK prostran med nami pa modra neobstojnost zore dviga prah nad setev Dan se lušči s telesa v zvonko prst Vsak čas se v brazdah izjaloviš stoje da ni suše ne duha o titanih ki so omejeni v tvojih žilah kakor prihodnost Dotolčeni v papotnem slepllu rastemo rastemo za povračilo prazmage zakaj vseskozi bcreezs plodu Goibec kri toči vpotoke vse nižje k Triglavu Parte nulla Kaj si Kitairon neprehodnost neizgnanili prenaseljenost v sou Debla ki osvajajo zemljo z bremenom svetlobe v neveri svoje žilave suše pred stražnjim ognjem Osti so v čelu korenin skozi razdobja v kamnu ki presega naša telesa III Čas se kopiči na cilju njegov vzrok je še vedno človek Slepota pronica skozi stopinje in zemlja ponuja ukročeno obzorje Nisem se še spravil s seboj Nisem te okusil ne v ognju ne v kamnu končnosti usodnost zasega moja semena v preostanku dneva Svet se ne spravlja s svetom Roke so v ognju Vseskozi umiranje odpira naslednja vrata IV Moči pohajajo v poželenju Juči V izgonu bogov je pristanek nase ob setvi čas preži na dan na noč Na nož si prihajaš ob krušnem zglavju in z lačnimi dlanmi si dolbeš v zenice Stvarnlka razkraja žeja V plodni uri v najbolj sušnem hipu se dxih razpre Nikogar ni na domenjenem kraju 17 ROBERT CEGLAR BOŽO SPRAJC MARJAN MUROVEC LIKI VOZLISCE DELTOID Prožne daljice izvirajo iz sklepov pred srpom noči pridejo v stolp Mtro napadejo tilmik kammitega morja trdno stakneta zbrušena kopja tu srečaš odsev svojega gnezda počitek je ofočasno početje zemlje ost štirikotnega očesa pa neutrudno krči mladost in naskakuje žarišče ravmin MOLITEV mi smo cesta izobrat plesni pod jesen brez posladka tn pravi okus neizprijen kristal novega smer ne podlaga torej cvetje barv in črta skozi prostor beseda ne sama sebi čeprav bi bilo zadostno je še več in tisto tu ni konca smo mi cesta in vrsta vprašanj spozabljenje trenutkov še v has in za nami saj je gibanje nujno kot črta ali ploskev in beseda za nekatere sicer nema a uporabna v prostoru in dalje tako ker jezov ne zaznamo jih ni jasno je da je rdeče rdeče in zeleno zeleno pesem je pesem in ne čustvo ali stikalo med nami zasuk proti ali zadaj in smrt cvetje pa je za okras ln je čistost lepote riž je jed če ga jemo v zavitku je balast zato smo mi odmik v naprej skozi črto skozi ploskev in skozi besedo enako prostor in čas ROMB Zuiblji škropijo po ravnein trebuhiu jeseni karavane nizkih oblakov z neusahljivo strastjo na vsakem aglu posebej krčijo astrino tvojega pogleda sktepd pojemajo nepopustljivost širi stene tvoji udarci so omejeni na skrčene branike s preostalimi žariki mašiš predrto obzidje KVADRAT Vsak šum postane tako premiišTjein da sploh ne premišljuješ več tvoja pot je najkrajša drobci bradavic in pogleda padajo v izsrkano svetlobo lukinje v oglatem telesu so krste ugašajočih osti na licu so plitki žlebovi v njih pogrkava ubiti ouvaj visokega stolpa KROG Zadsnje kopje izgubi smisel smeri se potulinejo ena v drugo daljice drobijo ravna telesa v črne segmeinte krotkosti postanejo zaobljene luske trudnega otozorja V vsakem kotu obroča slišiš sikanje pil begaš znotraj okroglih sten ko ušesa obnemorejo se zvrneš v kotiček središča novo bobnenje te zopet požene v koncenbričem galop Moli molitev Razmišljaj o soncu Ker žarki vse maj Prodirajo v tvoje telo o da bl veter sam sebi svoj sam sebi tuj ne prenehal saj ni da bi konji saj ni da bi zemlja rodila saj nd da bi janez se jutri ožesnil o veter ki nam boš rodil pajčevine o veter ki si da misli spreminjajo mojo podoibo o veter sredi naših obrazov sredi naših dreves si zasadi svoj goad da bodo konji da bo zemlja rodila da se bo janez juitri ožeoil ne pozabite: molitev se moli na svojem travniku bom zasadil svoj gozd če ga zažgeš te ubijem zvečer se naseli v telesu raizjeda spodjeda in ruši vezi tkivo razpada sam boš kriv ko umreš vedel si nič nisi storil i.ii iu:/i:\sk\ PESEM I protitok v mirnem žalooniru devetica in devetkrat prva v meni brez okusa in oblike samo beseda dvomljivost razkroj preide jaz mimo zarisal sem vodo utrip proti instinkt krvojed črna panorama jasnost in kristal zarisal sem besedo zdaj se giblje navzsnoter III IM/I \SK\ PESEM II cvetje cveti cvet cvet cvet cvet rdeč bel zelen cveti celovitost cvetočega cvetja harmonija in pesem iz ljubezni spodaj kost ob kamnu v zemlji zelo spodaj \z zemlje beseda črn bel črn cveti cvet cvet cvet cvet cvetje cveti POIZKIJSNO STANJE TOCKA Galop je krčenje vse bolj strastno te vsrkava vse več ostajaš v kotičku vse bolj si središče točka agubljema sama vase Potem pa te kdo (iz zabave ali potrdbe) postavi na kratko črto v kakšni nepomembmi besedi kot na primer: ljulbiti iz daljav so prišli šli mimo nas lep poskok lep nasmeh in smrad iz gnojišč trumoma y gosjem redu in vsak zase tam daleč tam na robu prodajajo abcfhklmfvbrtzšpečxy562396vli; tu zdaj stojim tn vprašujem a vendarle je gospa imela modre oči praskam se po kosmatem trebuhu mimoidočih ladij za zabavo olje sem v vodi živo srebro ki skoznjo utriplje nad vodo v iztoku za pomiritev in kretanje časa s pepelom zraslim iz groba mrtvopojočega mirujem v en dan gibanje mraka gledam molče in jem ker sem nesrečen da je sploh mogoče slikati vodo v suho viharjev ob polni svetlobi kraškega kamna skorjo premalo pečenega kruha za lačne slanega in žejnega ljubezni hladne vode ki ji pravimo kri dokler je vroča potem se obleče in gre za menoj tja čez znotraj leseno a rdečo in jo tudi prodajajo za deset krikov pod udarci biča svetlobe neizrečene sreče otroka ki gleda mater v obraz kamor sem padel ker sem se pobral VLADIMIR GAJSEK Iz cikla pesmi DA ZEMLJI HVALNICE Tisto, kar je bilo tvoje ozdravljenje, tvoj um ali tvoj neskončni nemir zatiralca, se vedno približa z zamolklim žvenom, s klavno in jedilno daritvijo. Bobni udarjajo nekakšne igrive hvalnice skozi nič, tvoje napudrano telo se približa, okuži in razkroji nekaj nabranih živali; ustnati venci že dolgo več ne odcvetajo v bolečini žajblja; in prašniki, ki se svedrasto sesučejo, ko odcveta mladostna tavžentroža, nebo in zemlja v porodnih, meglenih krčih, vsaka odrasla beseda ubije svoje dete v potočnem tolmunu; in nagrada, kakšna je nagrada nabodenih lastovičarjev? Kresniče še vedno svetlikajo z rumenkastim zadkom po utrujenem zraku brez božjega navdihnjenja; samice so gole, brez kril čepijo v sobanah z razpuščenimi lasmi, v nenehnih mrtvoudnih pričakovanjih, v močnem ali začetniškem vzgonu nagonov. Pod mehkokrilimi gabri ležijo dvosemenske koščice, tiste nartnice, ki ne bodo vstale z invalidskega, črnega, pološčenega vozička. Ob petih kuhajo žganje in v vsaki glavi, v vsaki zenici tli izmučena kresnica. Tvoje telo je žužkocvetka, nekaj podobnega shakespearovskemu pečatniku ali renesančni bezgavki. In nič ni med celorobimi lističi, nobenega lastovičarja, nobene lasulje. Samoraslost je znak velike, užitne, žive samote, vsako vesolje, vsaka jagodasta galaksija, vsaka kita na koncu veje, vse predstavlja živo mejo izmozganega koprnenja. 3& vsako navidezno rožnato celico se razcvete mesena beseda na koncu pestičev, v papigastih možganih, ki so izgubili poslednji okus in barvo v pepelnem spanju; zato ponavljaš in izgovarjaš otroške, pisane stavke v ritmih in metrumih iz meglene podzavesti, iz nične tesnobe, iz polžastega ušesa. Tvoje oči so kljukasto krive, krive so moje slepote, zvite kakor hijenasti jastrebi. Dvigaš se silno visoko k bogovom, da bi napadal mrhovino, nekaj začetnih zlogov in skokov, nekaj mesnatih stiskov ob mizi. Ti si brezspolno, brezbarvno bitjece v jutranji halji, bitje, zadeto s srebrno belim jedrom, s kruhom in nabojem. Tvoj čas vzhaja in zahaja okrog predmestja z lasuljarnami, z oljnimi očmi in s sadrenimi rokami. Ali se bo kdaj, povej, ali se bo sploh nekoč zgodilo, kar se je zgodilo v zasužnjenih koreninah, v teh človeških metuljih, v tisočih, mrliških barvah, v soncih in zemljah? Razpuščeni lasje! — počez in po dolgem! — v histeričnem dihanju, v nabodenih živalicah, ki se mučijo s poslednjimi barvami na kožokrilih krikih, nekje nad čelom, nad ovsenim zrnom, kjer razkrajanje pomeni rojstvo! Umetna čeljust prepeva z umetnimi zobmi, sleherna stvar izgubi sinjo, žlahtno, potemnelo naravo, nežno nebo zapre ustje maternice, veliki kriki krožijo kakor kragulji med zobmi. Daritve in bobni v zasužnjenih, večno pogubljenih velemestih, borci z metulji in kresnicami, vsi obsojeni na dan mrtvih na dan živih! Zunaj svobodno cveti trava, zemlja šumi v mesečnem večnemu nemiru, oblaki se valijo proti severu počasi in z vtkanimi podobami, s ščinkavci in vodomci v sebi, z božjo in človeško kostjo, pokleknil bi in poljubil ta prah na bilkah, ta veter, ki obtožuje vse obsojene na smrt med petimi zidovi, s kazalci namesto src. pozdravil bi dan in noč v množici točk na ravnini, po-zdravil bi te klovne, ki se igrajo s svojo smrtnostjo, s svojim otroštvom kakor s psi, ki so onemeli v brez-božnih krikih, v divjem opraševanju s spanjem, ki so skakali po travnikih med kislico in trgali s svojih vek križe, da bi videh sončno bolest, gnusno predmestje z vlačugami, ki so se sprehajali po ozkem krogu jet-nišnic, kasarn, mrtvašnic, zmeraj so med nami stalne razdalje, prečrna, razdvojena srca namesto kruha stalno med stalnicami, med izvotlje-nimi Ojdipovimi zenicami. .. Gola dekleta spijo na pokopališčih, na mestnih pločnikih, v bordelskih sobah, v predmestnih bolniških čakalnicah, v gimnazijskih oljnih klopeh, v julijskih nebesih ob času zorenja. okrog njihovih kamnitih glav vzletajo moške ustnice ka-kor angeli, po njihovih prsih plazijo travniške roke, polne zemlje in kruha. In vsakdo se vda vsakomur, ne da bi vedel za zastonjkarsko ceno lastnega, hlastnega mesa. Živina za zakoi. Svetloba v prostornem niču, nekaj divjih spevov, naša zrcalna srca v mraku, zvezde in prameni rnrliške luči, nekje v cerkvenih linah ali v peklenskih nebotičnikih, valovi časnikarskih, zoglenelih, lotosovih besed, ki ostanejo v trpkem zraku, ki otrpnejo, dokler jih veter znova in znova ne požene naprej, v smer, v mrtvo jutro, v mrtvoudno spanje, naprej in naprej, limone zjutraj v žarišču, v kostnem mozgu, neiztrohnjene žleze, topli telesni robovi, kriki, kriki, kriki zadušenih v plinskih komorah, ugasnjena luč v zamolkli senčni meji, novo vpitje, novo kričanje, večno bebl.jan.je ;n blejanje v nekaj civiliziranih, strojnih, peklenskih tisočletjih, eno samo trpko trpljenje, ki izha.ia iz mno-žičnega, kraguljastega, smrtonosnega samo-opazovanja, zvoniki udarjajo, svetloba kroži po ženskih in otro-ških in moških vekah, zrkla se premikajo, vidijo divjo in razigrano spolno slo, freudovsko svetovno uničenje, nekaj živčnih sistemov skrije cerkvene zvo-nike, pobledeli obrazi s kapniki namesto nosov, tisoč in tisoč mesnatih src utripa, divji kriki nad vodo in pod zemljo, netopirji v mrtvašnicah, spet šolarji, ki gredo s prvim poučevanjem, s črnilom in trikotnikom na čelu po cestah, mamice in očetje, popotniki in železničarji. sodniki v črnem in porotniki z obstreljenimi pogledi, samo telesa in . gadove glave, jesenski podlesek in prestreljeni, prašni, mrtvi zidovi, tuljenje poblaznele civilizacije v urad-niških močeh, vohj po bučnem olju, po nebu in po majaronu, stare hiše, kjer visijo obešenci stoletnih vojn kakor črne črne črne mušice, ljudje, ki prihaja-jo iz belih, komajda zasutih grobnic, ki zahtevajo odkupnino s spomini iz rakve, iz črnega, katranastega mesa, srečni ,so, sirene ladij ob morju, ki so iskale neskončno praznino v slanih travnikih utopljencev, prižgano nebo in galebi, beli galebi, pivkanje s starimi piščalmi, piskanje s pradavnimi, divjimi, neukroče-nimi kolibriji, konji, ki vlečejo svoj navajen tovor z oslepelimi očmi. po slepih ulicah v slepe sobane, že-leznice, ceste, jeklo in ognjeni krst, gorovja in višine z belimi, mrliškimi skalami, puščave in led, jug in sever, vzhod in sonce na zahodu, sonce in mrk, mrač-ne prispodobe na črnem, svetniškem, božjastnem ste-klu, vse plava venomer naprej in naprej in živina za zakol čaka v preudarnem, filozofskem . raz-mišljanju o preobrazbi ubijalskega sveta. Slišim brate, kako me pozdravljajo, fco se vračam iz ti-sočletnega : . -. • suženjstva, iz obrednega speva in.iz hvalnice, vidim dekleta, ki me pričakujejo z beiim mesom, z opolz-kimi meseci v naročju, pripovedovale mi bodo o novih oblekah, šminkah, o novem črnem spodnjem perilu itd., o glasbi in o samomorilstvu, ki se je razvilo v maternicah prejšnjega leta, o podstrešju in o lačnih trebuhih, začu-den gledam začudo hiš, ki skrivajo v sebi nedoločene, a srpaste usode, obravnave, umore, brivnice in podobne slečene velblode, ob reki se sprehajajo stari povodni konji z očali na gobcih, nekateri se pogovarjajo o nepopol-nih zobeh, megla ubije poslednjo žarnico in že na-stopi silna tema. Da, tukaj, prav na tej drobni travi, kjer najmočneje zaživijo mrtvi in tleskajo z jeziki, z drobnimi srci v rokah, malo za šalo in malo zares, vendar vedno v večni smrtno- sti, v raztrganem, nagačenem trenutku spijo klovni; njihove oči izgubljajo poslednji blesk, njihova pantomima se prebuja iz ravnodušnosti. 13 Približevanje in oddaljitev, mečevanje med rojstvom in smrtjo, vse, kar je minljivo v ničnosti, a obupno, kadar vzklije, deviška zemlja s surovim morjem, morje spremenjeno v kri ali notranje svetlikanje stvari, pojoča jutranja zarja s krvavim petelinovim jezikom, vse, kar je trajno in v nenehnem kroženju videzov, vse, vse, vse na travi in na plešastih lutkah, ki zmajejo z glavo in cvilijo s trebuhi in z mrtvimi srci, vse skupaj je tvoja ali moja preteklost na loku meglenih in ogljenih zvezd. Prostor in meja med rojstvom in smrtjo, trupla v lanenem prtu, obraz v potu obraza, vrhnja kožica, strohneli osrednji del stebla v mojem živčevju, in na dnu kamnitega, peščenega, oplojenega sveta sveti vsak trenutek nova jutranjica. Obledeli obrazi na šahovnicah, kamnolomi kot krhanje večno nove bolečine, zborne pesml in samospevi, to je ključ do vsega obstoja. A kje so roke, kje je otipavanje, ki se mu ponovno odrekamo zavoljo samotne, izpremenjene volje? Kje so sekire in butare z odsekanimi glavami tega stoletja? Moje oči kričijo namesto ust, žrtve pojejo in žebrajo med neštetimi sonci, v Hieronimovem ognju, z vedno novimi in prekaljenimi telesi pojejo sence med koščenim kamenjem. Tokrat prisvita mrliška tema iz zemlje in Oznanjevalec v belem oblačilu žaluje; na cvetnem dnu se izloča med, med prašniki in pestiči tečejo vetrovne reke. stekajo se nekam navzdol, kjer ni več nobenega sončnega jutra, nobene sončnice. In rožljanje s ključi prebudi v meni in v tebi novo odtaslost. 8 Ob sivem robu vode žvižgajo škorci, te male vrane, iščejo človekov glas v svojih ušesih, zelene in vijoličaste cerkvene vitraže se razširijo v perju, v zoglenelem pogledu. Pod dobrim soncem, pod svečami in rjuhami strmijo popotniki v nagrobne napise, da bi razvozalil vročične zagonetke. V velikih jatah kažejo škorci jesensko cvetje na suličastem nebu. Nekateri znorijo za okni, naveličane pike izgrizejo nekaj mesa in nekaj drugačnega, belega tkiva, srce počasi šteje med kostmi vsako prihodnost posebej. Notranji smolnati organi se prilepijo na zemljo kot pozabljeno otroštvo. Jaz še zmerom kličem stare ženske s košarami lasulj na belih, golih glavah, njihove motne in neprodirne nasmehe, ki se pogovarjajo tjavendan, vročične mrzlice v potoku potonik naplavijo tisoč močvirnih živalic na pesek, jaz še zmerom kličem tiste, ki so pobegnili iz ozkih celic v nove ožje celice, zakaj ho teli so zaspati na travi, kličem tiste, ki so se potikali po lačnih, mlačnih, mozoljastih predmestjih, tiste, ki so rožljali s telesi, da bi se vrnili skozi šivankino uho, skozi novo stoletje, kličem tiste, ki so stali ure in ure ovenčani s travo in s trnjem, tiste, ki so med križem in med ognjem kričali, nori od svobode, tiste, ki so molčali zaradi povojne, ranjene, grozne zavesti, kličem in pojem med votlim loputanjem z okni, med apnencem in nočjo, s spomini, ki mrmrajo v meni kot speči Ijudje, priklenjeni v mračni, fluorescenčni sen, smejim se mladi travi ali polju zelenega, nebe-škega Otroštva, trgam kožo s svojega praznega trupla, sonce ugaša v zapoznelem večeru s suhimi travnatimi bilkami, sežgem nekaj gozdov, da bi videl, kako kro-žijo neprespane žolne po rdečem morju, brazdam nove in stare, neslišne poti, podajam roke mrličem, ki bi radi zapeli pijansko pesem, ki bi radi klicali proti času, vedno proti času, začaran, srečen, zasa-njan govorim vsem bratom in sestram, ki so se združili v eni smrti, v enem suženjstvu, v enem pro-storskem času, veter me prebode z ostrim klicem, potem šepeta in oblaki se nenehno mešajo kakor večerniške karte, spreminjajo oblike in krakajo v po-lja, potem znova počivajo, priklenjeni na nebesno zenico, čutim svojo drhtečo kožo, ki bo končala z novim cvetenjem, nekje v sebi poslušam vedno nove ptičje obraze, znake kužnega uničenja, milijoni mrli-čev začnejo šelesteti s suho, jesensko travo, vlažna zemlja jih uklepa v pepelnat sen, mislim, da me po-slušate, čeprav govorim s praznimi prijateljskimi usti, zapiram oči, gledam tuje, neznane, podzavestne svetove v neki popolnejši svetlobi, v gniusnem in svežem strahu . . . mrka zrkla utripajo .. . in vendar voda zamolči vsak krik, vsako škorčevo žvižganje. Posnemanje glasov, posnemanje krikov obstane na sredi pepela. Konec izpovedi in odrekanje samemu sebi, nekaj selivk izza oken! Odtujeno otroštvo veje od davnih mrličev z jesenskim vetrom Zaman bi bilo žalovati; skrivnostni žvižg nas preglasi, hvalnice krožijo po praznini, iščejo mrtvo vodo in nekaj muke. Takšna bo poslednja jesen, nekaj spominov na mlade selivke in na izgubljeno jutro brez sonca. Ali bodo še žvižgali škorci? 9 Rad imam telesa, močna moška telesa, ki se tepejo za vsakdanji kruh, umetniško oblikovane, vedno ponavlja-joče, nerazdeljive prispodobe, rad imam ženska telesa, sladka in s težkim vonjem po opiju, ker nisem videl večjega čudeža kot je človek in njegov nasmeh: — nikoli ne bom razumel, zakaj nimajo nekateri nikoli časa, da bi se pogledali v odblesku morja in slanega sonca, samo hitijo in ne vedo, da so postali lutke, nore lutke na vrvicah, zgubili so se v temne, betonske kote, poskrili so se, križani križevci! Rad imam praznino, nekaj odtujenega v času in prostoru, nekaj osamljenega v svobodi z vsemi, v svobodi strojev in v suženjski svobodi, zaspal bom, ali me slišite, pustite me spatil Danes čutimo v sebi plamene dandanašnjega danes, odločitev in obsodbo; ničesar nimamo, zato smo tako neskončno bogati na zemlji, na tej meseni zemlji. 10 Veter nosi žensko ljubezen v naročju, desetino cvetnic v cvetnem košku; in jezičaste, enospolne glave govorijo na vseh javnih parkih enolične govore, pljuvajo v čaše svoja usta in plodnice, njihove roke so zrasle v cevi: — ko je prišla, sva se poljubljala z neizmerno slastjo, s planiko v zenici, za večno lačna drug drugega, za večno omrtvičena, topla telesa na visokih gorovjih, kjer kljuvajo sončni jastrebi poslednji mesečni zahod, potem gledava s slepimi očesnimi votlinami, s platon-skimi solzami mestno, težko, jutranjo platino; trave čudovito zadišijo po majskih planikah, vrabci brblja-jo kot otroci, v enem samem hipu sva prisluhnila 19 lastnemu srcu, ki sva ga zašila nekam v prsi; z za-prtimi očmi in s priprtimi ustnicami so se odprle lasaste čašice, objela sva se, dva kragulja v zraku, v sivi višini, nikdar nisva vedela za obzorje in za Jok prižganega sonca, ki odseva v mrliških očeh, go-vorila sva v svetniškem siju najine mladosti, obležala sva na zeleni postelji iz bilk na zemlji, obležala sva nekje pred neskončnimi, svetlimi, jeklenimi tiri brez vrnitve, pred sinjimi salvami, kjer padajo nedolžni in krivci... nekaj planik je omahnilo v prepad tvojega krpastega lišaja, tvojega koprnenja, tvoje ničnosti, nekaj rjastih govornikov je prepevalo skozi rajsko jutro. Od njihovih jezikov odpadejo luske, iz tvojih oči se razcvete križani plešec. še vedno brsti megleno sonce in pajek zleze čez tvoje smešne, bele, omrtvičene oči. 11 Pod senčno svetlobo posedam z našimi ljudmi in v oknih grgra poletje in nekaj brezovih saj, nekaj tiskarskega čmila priteče iz škrjančevih oči, v vseh srečnih, pobožnih, civili-ziranih maskah, v vseh drhtečih, škrlatnih, stražarskih zobeh se svetlika orožje, objeti smo na soncu, ždimo, mrmramo blažene psalme, objeti čez ramena, in hva-limo s koščeno pesmijo morje in padec, krmarje in strah, naše žrtve se spremenijo v senco, naša upanja v nično svetlobo, dan njihovega padca je tudi noč mojega padca, mogočno morje ne izbriše slepih, spo-minskih, zidnih spominov, polnost izginja v puščavi, puščava se spreminja v svobodno popolnost, plen in kanja, pajčevine v prsnem ogrodju, besede, ki pridejo iz jaza, nekoliko uničene, nekoliko prebivajoče v me-su, dolgčas daleč v travnikih, daleč izven naše smrtno-sti, daleč izven predmestij, izven golih skal, izven škrjancev, izven kopnega, morja in sonca ... jaz sem srečen z brezupnostjo v tem in onem prostoru, v tej izžetosti, ničesar ne mislim, dremam in mežikam z mrliškimi vekami, sanjarim, ampak nenadoma, nena- doina, prav nenadoma in potiho, kakor da bi senčna duša stopila znova v telo, kakor da bi osončje izgubilo po- slednjo zvezdo stalnico, nenadoma začutim vzgib med prsmi, to je srce, to je močno utripanje to je mamilo, ki kaznuje, to je trojna krivda prevelikega čakanja, sončnica na nebu diši, pijan sem od njenega ravnega, toplega, mastnega vonja, spodaj sedijo ljudje in narodi med vojnami s srbečico jutrišnjega izgubljenega danes, iščejo igle in padec Oznanjevalcev, pozabil sem, kako me kličejo ljudje, tisoč pšeničnih imen imam, tisoč padcev nosim na glavi, ob uri, ko bolj in bolj vonja kadilo, oljka razplete nekaj sence, vinska trta iztisne nekaj mleka, in jaz iščem svoje brezupno, svobodno, sadonosno srce, tisoč padcev nosim na rokah, vsi me poznajo, ki jih kaznujem, pozdravijo me, ko po- sedam kakor žrtev . ;r . :;.'i. ...,.,. . . ob mesenem zidu. Mestni vrtiljaki vrtijo še vedno vodene valove, vriskajo z očmi otrok, z lepaki, z brez-dušnostjo malomeščahskega, slovenskega, cirkusant-skega smeha ... mah bi Iahko prerasel naša gola telesa in ne bi vstali, trave bi zrasle iz naših zobatih, drobnih, umrlih src, med zobmi bi odpirale svoje ustnice soncu .. ., m ostal bi v vašem grešnem padcu kakor bi vi ostali v meni. 12 Skozi blede luči Brezbožnih, na poti za večnim smehom, sta bila dan in noč kot dve mrzli zvezdi brez ljudi, z mrtvimi, zlatimi, smaragdnimi kronami, ki so še vonjale po suhem, srčnem, jesenskem listju ali po uveli vodi tisočerih ribnikov, videl sem čisti, ostri, lilijasti cvet, ki se je prepozno ali ponoči dišeče razcvetel v čudoviti, meseni luči, rajski vrt je bil obsojen na uničenje zaradi hladnih ptičev — železno perje, njihova krila so negibno krilila po zraku —, v kamniti glavi se je zbudilo ostro otroštvo z velikimi koprivami: - spodaj še , vedno ležijo uničena, morska, mravljinčna ¦nesta, ki so jih izgnali bogovi s krhkih poti, razum in opraviče-vanje pred pravičnostjo sijeta v njihovih golih očeh — vse, prav vse v puščavniškem vetru, vse je zapelo v sle- herni stvari, vsaka nočna pesem je otrpnila v jutranji zarji, v tej porodnici ran. Sedel sem pod nebesno streho iz vetra in gledal listje, ki je padalo k mojim nogam in sem gledal zorenje in mastno morje in pijane travnike, in sem slutil svoj temni, mrki, seiični konec v zbornih pesmih v temi; tisti večer-ali tisto ubito jutro je pelo z mojimi močnimi tisti. Zakaj vsaka stvar in vsako odvrženo truplo, vsak hip, .->e, prav vse se bo vrnilo po lilijastem cvetu! eter še govori z mojimi otroškimi usti in z mojimi sanj-r:imi prividi. bkozi blede luči Brezbožnih sijejo zvezdne krone ali trpki čas v obsojenem tisočletju. In nekaj žveplenih ptičev preleti prašno nebo čez moje zenice. Vse veke razpadejo z oči, izginejo sadovi iz železa, vsa hroma ljudstva kradejo. Mravlje, ki so kot jutranje zvezde, imajo pravico do obsodbe. Vonjal sem lilije v nekem vrtu, kjer je prepevalo peščeno morje z otroškimi usti. Ponoči so prišle na zemljo blazne sence, blazne sence. BORIS VOLK — MORSKI KLUSAČ RAZPIS plavalnih tečajev za študente ljubljanske univerze Komisija za telesno kulturo, izvenarmadno in tehnično vzgojo pri US v sodelovanju s ko-misijami na fakultetah in ZŠOTK razpisuje plavalne tečaje, ki bodo na morju v Rovinju. 1. Tečaji se bodo vrstili po naslednjem raz-poredu: 1. tečaj od 5. 7. do 14. 7. 1968, kapaciteta 40 te-čajnikov; 2. tečaj od 15. 7. do 24. 7. 1968, kapa-oiteta 40 tečajnikov; 3. tečaj od 4. 8. do 13. 8. 1968, kapaciteta 40 tečajnikov. 2. Tecaji so namenjeni študentom, ki ne znajo plavati ali zelo slabo plavajo. Za vse v tečaje prijavljene študente bo obvez-no preverjanje znanja plavanja. Ta bo 7. ju-nija ob 7.30 v bazenu Visoke šole za telesno kulturo na Kodeljevem, razen za študente I. letnika medicioske fakultete, fakultete za stroj-ništvo in FNT. Prireditelj si pridržuje pravico naknadno odstraniti s tečaja vse, za katere sodi, da ne izpolnjujejo navedenih pogojev, prav tako pa tudi vse kršilce discipline. 3. V tečaje se lahko prijavijo vsi redni štu-denti fakultet. 4. Vsak študent se lahko prijavi samo v en tečaj. 5. V tečajih bo pouk plavanja po pragra-mu: dopoldne 3 ure, popoldne pa 2 uri pod vodstvom plavalnih strokovnjakov. 6. Vsak udeleženec tečaja bo moral piuspe-vati za stroške z vožnjo in o&krbo v taboru. Največji del stroškov bo prispevala komisija za telesno kulturo, izvenarmadno in tehnično vzgojo pri US univerze v Ljubljani, ki bo raz-pravljala tudi o višini deleža za vsakega štu-denta posebej. Pn tem bo upoštevala socialno stanje študentov. 7. Prijavnico prinesite referentu za telesno kulturo pri tajništvu univerze. (Prijavnice do-bite pri vratarju univerze, Trg revolucije 11). Rok za prijavo je 3. junij 1968. študentje bodo morali vplačati svoj prispevek do 10. junija 1968. če se prijavljeni iz opravičenega razloga ne bo udeležil tečaja, mu bomo vplačani znesek vrnili, odtegnili pa mu bomo 1000 Sdin za stroške pri organizaciji tečaja. Pismeno prijavo za povrnitev prispevka mora študent oddati najkasneje do 20. septembra 1968 v vložišču tajništva univerze v Ljubljani, Trg revolucije 11-11. 8. Sezname na tečaje sprejetih študentov in druge informacije bo komisija objavila kasneje. 9. Po objavi razporeda sprejetih tečajnikov v določene termine ne bo mogel nihče menjati termina brez soglasja prireditelja. Vsaka zamenjava z drugim študentom ni do-voljena. 10. Vsa pojasnila lahko interesenti dobijo pri referentu za telesno kulturo pri tajništvu univerze v Ljubljani, Trg rčvalucije 11-11, so-ba štev. 18. 20 Julija Kristeva ZA SEMIOLOGIJO PARAGRAMOV Preprost izraz bo algebrajski ali ganebo... Pride se do teoremov, ki jih je treba dokasati. 1911 L Ferdi-nand de Saussure tendenco obravnavati »trope« in »stile« kot deviacije običajnega jezika. Vsi raziskovalci priznavajo specifičnost poetične-ga jezika kot neke »posebnosti« običajnega koda (Bal-ly, A. Marty, L. Spitzer, Nefile). Definicije, ki jih daje-jo, pa ali stopajo iz literarnega in lingvističnega ob-močja, sprejemajoč premise filozofskega in metafizič-nega sistema, nezmožne rešiti probleme, ki jih postav-ljajo same lingvistične strukture (Vossler, Spitzer z ene, Croce ali Humboldt z druge strani) ali pa čez-merno razširjajo področje lingvističnih raziskav, tran-sformirajoč probleme poetičnega jezika v probleme raziskave vseh lingvističnih pojavov (Vossler). Ruski formalisti, ki so izvršili najzanimivejše raziskave o poetičnem kodu, so ga imeli za »nasilje« nad pravili pogovornega jezika (V. žirmunski, Vvedenije v metri-ku, Teorija stiha, Len., 1925; B. Tomaševski, Ritm pro-zi. O stihe, Len. 1929 itd.). Mnogo nedavnih raziskav, ki so kljub temu zanimive, izhajajo iz takšnega poj-movanja. Predstava poetičnega jezika kot deviacije običajnega jezika (»novost«, »izklopitev«,»prekorače-nje avtomatizma«) je nadomestila naturalistično poj-movanje literature kot odseva (izraza) resničnosti in ta predstava je na tem, da se spremeni, strdi v ša-blono, ki preprečuje študij morfologije, ki je lastna poetičnemu. II. 3. Lingvistična znanost, ki upošteva poetični jezik in podatke stohastične analize, je prišla do ideje konvertibilnosti lingvističnega koda in izpodbija apli-kacijo pojmov deviacije in iregularnosti na poetični jezik. (R. Jakobson, Structure of langage in its mathe-maticae aspects, Proceedings of Symposia im Applied mathematics, vol. XII., 1961, str. 245—252). Toda kon-cepcija lingvističnega sistemakot neke hierarhije (ali je treba poudarjati družbene in lingvistične vzro-ke tega pojmovanja) preprečuje, da bi v poetičnem je-ziku (npr. v metaforični kreaciji) videli kaj drugega kot »pod — kod totalnega koda«. Empirični rezultati omenjenih raziskav lahko naj-dejo svojo pravo vrednost le v nehierarhični koncep-ciji lingvističnega koda. Ne gre za preprost preobrat perspektive, ki bi po vosslerjevsko trdil, da je pogo-vorni jezik zgolj poseben primer razsežnejšega for-malizma, ki ga predstavlja poetični jezik. Nekaj ishodiščnih principov I. 1. Literarna semiologija že poskuša preiti po-manjkljivosti, ki se zdi, da so lastne strukturalizmu: »statičnost« (R. Barthes, »Introduction a l'analyse structurale du recit« v Communications, 8, 1966: nje-gov dinamični model strukture) in »nehistoričnost« (A. J. Greimas, »Elements pour une thčorie de L'inter-pretation du rčcit mythique«, ibid.: njegova teza inte-gracije prirodne kulture v mit), tako, da si postavlja nalogo, ki ji bo dala upravičenost: najti formalizem, ki bo izomorfen literarni produkciji, ki misli samo sebe. Tega formalizma ni mogoce izdelati, če ne izhaja-mo iz dveh metodologij: l.matematike in metamate-matike, ki kot umetna jezika po svobodi svojih zna-kov vedno bolj uhajata prisili neke logike, izdelane izhajajoč iz indoevropskega subjekt-predikativnega stavka in se torej bolje prilagodita opisu poetičnega funkcioniranja jezika. (»Ta funkcija, ki dela razvidno otipljivo stran znaka, prav s tem poglablja temeljno dihotomijo znakov in objektov« R.:Jakobson Essais de linguistiique generale, de Minuit. str. 218). 2. Ge-nerativna lingvistika (gramatika in semantika), koli-kor zre jezik kot dinamičrii sistem relacij. Ne spre-jemamo pa njene filozofske temelje, znanstveni im-perializem, ki dovoljuje generativni gramatiki predla-gati pravila konstrukcije novih lingvističnih variant in, razširjeno, novih poetičnih variant. I. 2. Aplikacija teh metod v semiologiji poetične-ga jezika predvsem predpostavlja neko revizijo gene-ralne koncepcije literarnega teksta. Sprejemamo prin-cipe, ki jih je izrekel Ferdinand de Saussure v svojih »Anagrammes« (J. Starobinski jih je deloma objavil v Mercure de France februar 1964), ti pa so: a) poetični jezik »daje drug način bivanja, nare-jen, tako rekoč pridan izvirniku besede«; b) obstaja medsebojna korespodenca elementov, preko para in rime; c) binarne poetične zakonitosti gredo prav do kršitve slovničnih zakonitosti; d) elementi besede-teme (glej neko črko) »segajo čez vso razsežnost teksta ali pa so nakopičeni na majhnem prostoru, v besedi ali dveh.« Ta »paragramatična« koncepcija (besedo »para-gram« — »paragramme« uporablja Saussure) poetič-nega jezika implicira tri poglavitne teze: A. Poetični jezik je edina neskončnost koda (du code). B. Literarni tekst je dvojno: pisanje — branje. C. Literarni tekst je mreža zvez. I. 3. Tega ne velja brati kot hipostaziranje poezije. Obratno, pozneje nam bodo te teze služile za to, da situiramo poetični govor v množico označujočih gest proizvajajoče kolektivnosti, poudarjajoč, da: 1. Radikalna splošna analogija prežema vse te ge-»te. Družbena zgodovina, videna kot prostor, ne kot teleologija, se na vseh ravneh (tudi na ravni poezije, ki kot vse druge povnanja generalno funkcijo celote) tudi sama strukturira kot paragram (narava — druž-ba, zakon — revolucija, individuum — grupa, razred — razredni boj — linearna zgodovina — tabularna zgo dovina so opozicionalni neizključujoči se pari, v kate-rih potekajo dialogične relacije in »prekršitve«, ki jih je vedno treba obnavljati). 2.Tri posebnosti poetičnega jezika, ki smo jih iz-razili, eliminirajo izolacijo poetičnega govora (ki ga v naši hierarhizirani družbi imajo za »okras«, »odvečno« in »anomalijo« in mu pripišejo status družbene prak-se, ki se, videna kot paragramatična, manifestira na nivoju artikulacije teksta prav tako kot na nivoju eksplicitnega sporočila. 3. Ker je paragramatizem najlažje opisljiv na ravni poetičnega govora, ga mora semiologija zajeti najprej tu, preden ga razširi na vso reflektirano pro-duktivnost. Poetični jezik kot neskončnost II. 1. Opis funkcioniranja poetičnega jezika (tu ta izraz pomeni tako jezik »proze« kot jezik »poezije«) je danes morda najvznemirljivejši sestavni del lingvi-stike v njenem namenu razložiti mehanizera jezika. Interes tega opisa je v dveh dejstvih, ki jih je mor-da treba šteti med najznačilnejše posebnosti današ-njih »humanističnih ved«: 1. Odvisen od občutljivejšega formalizma (v ma-tematičnem pomenu besede) je poetični jezik edina praksa lingvistične totalitete kot komlementarne strupture. 2. Ugotavljanje mej znanstvenega pristopa, ki spremlja znanost ves čas njene zgodovine, se tu prvič dogaja v zvezi z nezmožnostjo znanstvene logike, da bi formalizirala funkcije poetičnega govora,ne da bi jo denaturirala. Pride do razhoda, do nezdružljivosti med znanstveno logiko, ki jo je družba izdelala, da bi se razložila (da bi opravičila tako svoj mir kot svoje razdore) in subverzivno, več ali manj od družbene koristnosti izključeno logiko marginalnega govora. Očitno je, da poetični jezik, ki kot komplementarni sistem sledi logiki, različni od logike znanstvene poti, zahteva, da bi ga lahko opisali, torej pripomočke, ki upoštevajo značilnost poetične logike. Govor, ki mu pravimo vsakdanji, še bolj pa nje-gova racionalizacija v lingvistični znanosti, zakriva to logiko komplementarnosti, ne da bi jo sicer uničil, ampak jo reducira na logične kategorije, ki so druž-beno (hierarhizirana družba) in prostorsko (Evropa) omejene. (Tu ne načenjamo družbenih in lingvistič-nih vzrokov tega zabrisovanja.) II. 2. Odtod izvirajoči predsodki vplivajo na štu-dije o specifičnosti poetičnega sporočila. Stilistika, ki je po besedah Vinogradova (V. Vinogradov, K postro-eniju teorii poetičeskovo jazika, Poetika 1917) vzklila kot plevel med lingvistiko in literarno zgodovkio, kaže Za naa petični Jezik ni kodfki bi obsegal druge, ampak nek razred A,ki ima isto moč kot funkcija \f (xA### X(n ) neskončno-sti lingvistlčnega koda (glej teorem eksistence) vsi drugi »jeziki« (»uporabni« jezik, »meta-jeziki« itd.) so kvocienti A-ja v omejenejših razsežnostih (ome-jeni s pravili konstrukcije subjekt-predikat, npr., ki je v temelju formalne logike) in zakrivajoč vsled te omejitve morfologije te funkcije. II. 4. Poetični jezik (ki ga bomo odslej označevali z začetnicami pj) vsebuje kod linearne logike. še več, v njem lahko najdemo vse kombinatorične figure, ki jih je algebra formalizirala v sistem umetnih znakov in ki niso eksteriorizirane na ravni manifestacije obi-čajnega jezika. V funkcioniranju načinov spojitve po-etičnega jezika opažamo med drugim dinamični pro-cese po katerem znaki prevzemajo in spreminjajo po-menjenje. Le v pj se praktično realizira »totaliteta« (ljubšl nam je izraz »neskončno«) koda, s katerim člo-vek razpolaga. Tako gledano se literarna praksa raz-kriva kot raziskava in odkritje možnosti jezika; kot dejavnost, ki osvobaja človeka določenih lingvistič-nih (socialnih, psihičnih) mrež; kot dinamizem, ki zlomi inertnost jezikovnih navad in nudi lingvistu en-kratno priložnost raziskati nastajanje pomenjenj zna-kov. Pj je nerazdvojljiva diadoza zakona (zakona običaj-nega govora) in njegove destrukcije (specifične po-etičnega teksta) in ta nerazdeljiva koeksistenca » + « in »—« je konstitutivna komplementarnost poetič-neta jezika, komplementarnost, ki se pojavi na vseh ravneh nemonologične (paragramatične) tekstualne ar-tikulacije. Sledi, da pj ne more biti pod-kod. Neskončen ure-jen kod je, komplementarni sistem kodov, od katerih se more izdvojiti (z operativno abstrakcijo in v obliki demonstracije nekega teorema) uporaben jezik, znan-stven metajezik in vsi umetni sistemi znakov — ki so vsi le podmnožice tega neskončnega, ki eksteriorizi-rajo pravila svojega reda na omejenem prostoru (njih moč je manjša v odnosu do pj, ki jim je surjektiran.) II. 5. Tako razumevanje pj-a implicira, da pojem zakona jezika nadomestimo s pojmom lingvistični red, tako da jezik ni mišljen kot mehanizem, ki ga upravljajo določeni principi (ki so jih določene ome-njene uporabe koda porinile v ospredje), ampak kot organizem, katerega komplementarni deli so medse-bojno odvisni in se v sosledju nadvišujejo v različnih pogojih uporabe, ne da bi se pri tem osvrobodili po-sebnosti, ki sledijo iz njihove pripadnosti totalnemu kodu. Taka dialektična predstava jezika sttori, da po-mislimo na fiziološki sistem in profesorju Josephu Needhamu smo prav posebej hvaležni, da nam je predložil izraz »hierarhično fluktuirajoč« za sistem jezika. (Profesor J. Needham si sposoja ta termin ih komparativne fiziologije oziroma naziv »endokrinal-ni orkester« za sesalce. Spomnimo se tudi, da je trans-formativna metoda že dinamizirala specifično raziska-vo strukturalne gramatike — ideje N. Chomskega se vpisujejo v širše pojmovanje pj-a, ki smo ga pravkar, skicirali.) II. 6. Knjiga, ki je situirana v neskončnosti poetič-nega jezika, je nasprotno končna.ni odprta, zaprta je, konstituirana enkrat za vselej, postala je princip, eno, zakon, toda kot taka je bralna zgolj v neki možni (Nadaljevanje na 21. strani) I 21 (Nadaljevanje z 20. strani) odprtosti proti neskončnosti. Ta bralnost zaprtega od-pirajočega se proti neskončnemu je popolnoma doseg-ljiva le tistemu, ki piše, se pravi s stališča reflektira-joče produktivnosti, ki je pisava (Prodorno analizo knjige kot pisanja-branja je v zvezi z Lautreamontom izvršil Marcelin Pleynet, »Les Chants de Maldoror et de Lautreamont« Tel Quel 26. »Sam zase poje in ne za svoje bližnje« pravi Lautremont.) (Citati iz Lautrea-monta so iz teksta, ki ga je uredil Maurice Saillet v zbranih delih. Oeuvres completes, E d. Livre de poche 1966. Tu str. 224). Pisatelju se poetični jezik torej predstavlja kot potencialna neskočnost (besedo uporabljam v smislu, ki ga ima kot bazični izraz v Hilbertovem pojmova-nju): neskonona množica (poetičnega jezika) je ob-ravnavana kot množica uresničljivih možnosti; vsaka teh možnosti je oddvojeno uresničljiva, vse skupaj pa niso uresničljive. Semiologija s svoje strani lahko vpelje pojmova-nje poetičnega jezika kot realne neskončnosti, ki jo je nemogoče reprezentirati, kar ji dovoljuje uporabo postopkov teorije množic, kljub dvomom uporabnih v določenih mejah. Aksiomatizacija artikulacij poetič-nega jezika, ki jo vodi Hilbertov finitizem, uide te-žavam teorije množic, hkrati pa integrira v pristop tekstu pojem neskončnega, brez katerega, kakor se je izkazalo, ne moremo zadovoljivo obravnavati proble-mov preciznega spoznavanja. Cilj »poetične« raziskave je torej naenkrat pre-stavljen: naloga semiologije bo poskus brati končno v odnosu do neke neskončnosti izstavljajoč neko po-menjenje, ki sledi iz načinov spojitve v urejenem si-stemu poetičnega jezika. Opisati označuje funkcioni-ranje poetičnega jezika pomeni opisati mehanizem spojitve v neki potencialni neskončnosti. Tekst kot pisanie - bran je III. 1. Literarni tekst se uvršča v celoto tekstov: je pisanje-replika (funkcija ali negacija) nekega dru-gega (nekih drugih) teksta (tekstov). S svojim načinom pisanja: tako da bere predhodni ali sočasni literarni korpus, avtor živi v zgodovini in družba se piše v tekstu. Paragramatična znanost se torej mora ozirati na neko ambivalenco: poetični jezik je dialog dveh govorov. Tuj tekst vstopa v mrežo pisanja: to ga pa vsrka po specifičnih zakonih, ki jih je treba odkriti. Tako v paragramu nekega teksta funkcionirajo vsi teksti prostora, ki ga pisatelj bere. Pisatelj partipicira v neki alienirani družbi preko nekega paragramatič-nega pisanja, izhajajoč iz lastne alieniranosti. Glagol »brati« ima še neka drug pomen, ki ga ve-lja uveljaviti v razumevanju literarne prakse — zbi-rati, trgati itd. (V francoščini »lire« pomeni lahko tu-di »ramasser« — brati, nabrati, »cueilJir« — trgati, nabirati, »epier« — oprezati, prisluškovati, prežati na kaj, »reconnaitre les traces« — razbrati sledove, »pren-dre« — vzeti, »voler« — ukrasti) »Brati« pomeni to rej agresivno participacijo, aktivno polaščanje druge-ga. »Pisanje« bo torej »branje«, ki je postalo produk-cija, dejavnost: pisanje — branje, paragramatično pi-sanje bo stremljenje za agresivnostjo in totalno parti-cipacijo. (»Plagiat je potreben« — Lautreamont.) že Mallarme je vedel, da je pisati »polastiti se na temelju dvoma-kapljice črnila sorodne vzvišeni noči — neka naloga preustvariti vse, z reminiscencami v potrdilo, da smo res tam, kjer je treba biti...« »Pisati« je zanj »seštetje svetu, da prilagodi svoje občevanje bogatim postulatom, ki so, kot njegov zakon, šifrirani na papirju bledem od tolikšne drznosti...« Reminiscenca, seštetje cifer, »da bi se potrdilo, da smo res tam kjer je treba biti«. Poetični tekst se pojavi kot dialog tekstov: vsaka sekvenca se tvori v odnosu do neke druge, izhajajoče iz nekega dru-gega korpusa, tako da so vse sekvence dvojno orien-tirane: k dejanju reminiscence (evokacije nekega dru-gega pisanja) in k dejanju seštetja (transformiranje tega pisanja). Knjiga vodi k drugim knjigam in pre-ko načinov seštetja (matematično izraženo aplikacije) daje tistim knjigam nov način bivanja, izdelujoč tako svoje lastno pomenjenje. Vsi principi, ki jih tu in v nadaljevanju razvijamo v zvezi s pisanjem kot »lekturologijo«, kot »dvojnim« in »družbeno prakso« so prvič in kot teorija — pisanje izraženi v »Dante et la traversee de la ecriture« Philippa Sollersa (Tel Quel 23) in »Litterature et totalite« (Tel Quel 26). Tako na primer Lautreamontovi Maldororjevi spevi in še bolj njegove Poezije, ki nudijo očitno polivalent-nost, ki je v moderni literaturi enkratna. To so tek-sti-dialogi, se pravi: 1. tako po pojitvi sintagem kot po značaju semičnih in fonetičnih gramov se obra-čajo na nek drug tekst; 2. njihova logika ni logika si-sema, podvrženega zakonu (bog, buržoazna morala in vse vrste cenzure), ampak logika topološkega, lomlje-nega prostora, ki poteka po opozicionalnih diadah, ka-terih je 1 implicitna, čeprav kršena. Berejo psiho-loški in romantični kod, parodirajo ga in reducirajo, V knjigi je nenehno prisotna neka druga knjiga in izhajajoč iz nje, preko nje in njej navkljub se kon-struirajo Maldororjevi spevi in Poezije. Ker je sobesednik tekst, je tudi snov tekst: iz te-ga sledi osebno-neosebna poezija iz katere so pregnani hkrati s snovjo-osebo, človek, opis strasti brez moral-nega sklepa (372), fenomen (405), akcidentalno 405). »Treznost maksime bo prva!« (408). Poezija se bo konstruirala kot neuničljiva aksiomatična mreža »neuničljiva nit neosebne poezije« 405), ki pa uničuje (»teorem je po naravi porogljiv«, 413). KONSEKVENCE III. 2. Poetična sekvenca je vsaj dvojna. Toda to ni ne horizontalna ne vertikalna podvojitev: ne im-plicira niti idejo paragrama kot sporočila snovi pisa-nja nekemu prejemniku (kar bi bila horizontalna di-menzija, niti idejo paragrama kot označenega-označu-jočega (kar bi bila vertikalna dimenzija). Dvojno pi-sanja-branja je neka spacializacija sekvence: dvem di-menzijam pisanja (snov-sprejemnik, snov izjavljajo čega snov izjave) se pridruži še tretja, dimenzija »tu-jega« teksta. III. 3. če je torej dvojno sekvenca minima para-gramov, se njihova logika potrdi kot različna od »znanstvene logike«, monologike ki se razvija v pro-storu 0—1 in poteka v identifikaciji, deskripciji, pri-povedovanju, izključitvi protislovij, ugotavljanju re-snice. Tako torej razumemo, zakaj so v dialogizmu paragramov kršeni zakoni gramatike, sintakse in se-mantike (ki so zakoni logike 0—1, torej aristoteljan-ske, znanstvene ali teološke), pri tem da so hkrati implicitni. Ko ta prekršitev absorbira 1 (prepoveda-no) oznani ambivalenco poetičnega paragrama: ta je sožitje monologičnega (znanstvenega, historične-opisnega) govora in nekega govora, ki ruši to mo-nologičnost. Brez prepovedanega ni prekršitve; brez 1 ne bi bilo paragrama, ki temelji na 2. Prepovedano (1) konstituira smisel, toda v samem trenutku konstituiranja je prekršen v neki opozicio-nalni diadi ali pa na splošnejši način v razširitvi pa-ragramatične mreže. Tako v poetičnem paragramu be-remo dejstvo, da je razloček cenzura— svoboda, za-vestno — nezavestno, narava — kultura, zgodovinski. Govoriti bo treba o njihovi nerazdvojljivi kohabiti-taciji in logiki te kohabitaciije, katere očitna realiza-ciije je poetični jezik. III. 4. Paragramatična sekvenca je skupnost vsaj dveh elementov. Načini spojitve teh dveh sekvenc (se-štetje, o katerem govori Mallarme) in pravila, ki vla-dajo v tej paragramatični mreži, nam lahko da teo-rija množic pa operacije in teoremi, ki iz nje izvirajo ali so ji sorodni. III. 5. Problematika enote minima kot skupnosti (množice) nadomesti problematiko enote minima kot znaka (označeno-označujoče). Skupnost poetičnega je-zika tvorijo sekvence v relaciji; postavljanje v pro-stor in postavljanje v relacijo sekvenc je, to jo raz-likuje od znaka, ki je linearno rezanje označeno-ozna-čujoče. Tako postavljen temeljni princip usmerja se-miologijo v iskanje neke formalizacije relacij v tekstu in med teksti. Tabularni model paragrama Pot, ki je res pot, je drugo kot konstantna pot. Izraz, ki je zares izraz, je drugo, kot konstanten izraz. TaoTeKing (300 predn. š.J IV. Literarni tekst se v tej perspektivi kaže kot sistem multiplih zvez, ki bi ga mogli opisati kot struk-turo paragramatičnih mrež. Paragramatična mreža pravimo tabularnemu (nelineamemu) modelu izdela-ye literame podobe, drugače povedano dinamičnemu in spacialnemu grafizmu, označujočemu pluridetermi-nacijo smisla (ki je različna od semantičnih in grama-tičnih norm običajnega jezika) v poetičnem jeziku. Izraz mreža nadomešča enoznačnost (linearnost) ta-ko, da jo zaobseže in sugerira, da je vsaka množica (sekvenca) izpolnitev in začetek nekega plurivalent-nega odnosa. V tej mreži se elementi prezentirajo kot konice nekega grafa (v Konigovi teoriji), kar nam bo pomagalo formalizirati simbolično funkcioniranje je-zika kot dinamičnega znamenja, kot gibljivega »gra-ma« (torej kot paragrama), ki. prej tvori kot pa iz-raža nek smisel. Tako vsaka konica (fonetična, se-mantična, sintagmična) vodi vsaj še k neki drugi ko-nici, iz česar sledi, da je problem semiologije najti formalizem za ta dialogični odnos. Tak tabularni model bo precej kompleksen. Za olajšanje predstavljanja bomo morali izolirati dolo-čene parcialne grame in v vsakem razločiti podgrame. To idejo stratifikacije kompleksnosti teksta nahaja-mo že pri Mallarmeju; »Pokopani smisel se upre in se v srcu razlista ...« Zabeležimo spočetka, da trije tipi zvez: I. v pod-gramih; 2. med njimi 3. med parcialnimi grami ne predstavljajo nobene razlike pa naravi in nobene hie-rarhije. Vsi so neka ekspanzija funkcije, ki organizira tekst in pojavljanje funkcije na različnih nivojih (fonetičnem, sekvenčnem, semičnem, ideološkem); to ne pomeni, da kateri teh nivojev prevladuje ali je prvi (kronološko ali vrednostno). Diferenciacija funkcije je operativna diahronizacija neke sinhronije: ekspan-zije besede-teme, o kateri govori Saussure. Za vsako pisanje je ta funkcija specifična. Za vsako poetično pisanje pa le ima nespremenljivo lastnost: dialoška je in njen minimalni interval se razteza od 0 do 2. že Mallarme je mislil knjigo kot pisanje, organizirano po diadični topološki funkciji, izdvojljivna vseh rav-neh transformacije in strukture teksta: »Knjiga, to-talna ekspanzija črke, mora iz nje neposfedno posre-dovati neko gibljivost in vzpostaviti prostorsko, po korespondencah neko igro, ne ve se, ki bi potrdila fik-cijo...« »Besede se same po sebi povzdignejo v mno-gih brušenih ploskvah, ki so kar najbolj redke in dra-gocene duhu, ki je središče trepetajoče napetosti in ki jih vidi, neodvisno od običajnega poteka, projekti- rane po stenah votline, dokler traja njihova gibljivost aii princip in so to, kar se ne pravi o govoru: vse pri-pravljene pred ugasnitvijo recipročnosti nekega dalj-nega ognja ali po ovinkih predstavljene kot slučajne.« Ta fenomen je mogoče formalizirati v teoremu ek-sistence. IV. 2. Tako torej, če vzamemo za primer paragraf ali celo stavek iz Lautreamontovega (ali katerega koli teksta), lahko beremo na njihovih nivojih globalno funkcijo knjige. Drugače povedano, če je splošna funk-cija teksta kot neskončnosti eta phi (x, ...xn) se množica predstavi v obliki večjih podmnožic z isto močjo, ki so ekvivalentne phi t A «2 c.B \Xi x^> pomeni fl urejena množica e pomeni " element od f: •=• pomeni lf ekvipotentno tf Možno je najti za neskon-Čno ^( xA # # # x ) tak raz-red E,4a bo za icskršne koli množice xA..# xm , Ta razred, ki ni edini možni, pa je v svoji temelj-ni naravi identičen vsem drugim možnim razredom, je nek stavek (mesto iz) Lautrdamonta. Formulirajmo torej tako sloviti metateorem ek-sistemce, ki ima specifično, torej od naše matematič-no različno vrednost za poetični jezik. V poetičnem jeziku ta teorem označuje razliku-joče se sekvence kot ekvivalentne funkciji, ki jih vse zaobsega. Dve konsekvenci sledita: 1. funkcija do-loča nekavzalno povezanost poetičnega jezika; 2. po-udarja domet tiste literature, ki izdeluje svoje spo-ročilo v majhnih sekvencah; pomenjenje phi je vse-bovano y načinu spojitve besed, stavkov. Prenos cen-tra poetičnega sporočila na sekvence pomeni zavest o funkcioniranju jezika in izdelovanje pomenjenja koda. Noben f v ^...-.^ j ni uresnicen,če ni najden razred E in vse njego-ve množice A,B,C,tako, z> 6E 'B» f C4 • Vsi poetični kodi,ki se ome^ujejo na postu-lirsnje neke funkcije V (xA### x^ ),ne da bi uresničili teorem eks-istencetne da bi se konstruir&li iz sekve-nc,ki so ekvivalentne %$so zgrešeni poeti-čni kodi# Kar nam pred drugim razloži dejstvo, da je ne-uspeh »eksistencialistične« literature očiten na rav-ni njenega metafizičnega pisanja, ki izpričuje popol-no nerazumevanje funkcioniranja poetičnega jezika pri avtorjib. te šole.) Lautreamont je bil med prvimi, ki so zavestno uporabljali tateorem. Teorem eksistence v poetičnem jeziku nas vrača k aksiomu izbire, določujoč, da obstaja enoznočna ko-respondenca, predstavljena po nekem razredu, ki aso-ciira vsaki ne prazni množici teorije (sistema) enega svojih elementov. Drugače povedano — simultano lahko izbereš nek element v vsaki ne prazni množici, s katero se ukvar-jaš. Tako izražen je teorem možno aplicirati v našem univerzumu E. Razloži tudi, kako vsaka sekvenca pre-naša sporočilo knjige. IV. 3. Tabularni model se torej predstavlja v dveh delnih gramih: A. Tekst kot pisanje: skripturalni grami. B. Tekst kot branje: lekturalni grami. Ponovno vztrajamo pri dejstvu, da ti različni ni- voji nikakor niso statično enakovredni, pač pa so med seboj v korelaciji, ki jih recipročno spreminja. (že nek ruski formalist postavlja to vprašanje: Tinja-nov, Problema stihotvorno jazika. 1924, str. 10: »Obli-ko literarnega dela si moramo predstavljati kot di-namično ... Vsi faktorji besede nimajo iste vrednosti, dinamična oblika ni konstituirana po njihovi mešanici ali zvezi, ampak po njihovi medsebojni odvisnosti ali še prej po dajanju vrednosti eni grupi faktorjev na škodo drugih. Faktor, ki mu je dana vrednost, de-formira podrejene.«) Skripturalne grame lahko razvrščamo v tri pod-grame: I. fonetične; 2. semične; 3. sintagmične. (Se bo nadaljevalo) 1 22 VIII. KONFERENCA ZŠJ V SKOPJU V dneh 10. in 11. maja 1968 je od vabljenih 148 delegatov sodelovalo na VIII. konferenci ZŠJ 139 dele-gatov. Konfereneca je bila v zgradbi republiške skup-ščine SR Makedonije. Na plenarni seji, s katero se je konferenca začela v petek dopoldne, je bila sprejet naslednji dnevni red: 1. izvolitev delovnega predsedstva in organov konference; 2. poročilo o delu CO ZŠJ med VII. in VIII. kon-ferenco; 3. poročilo nadzorne komisije; 4. referat o bodočih nalogah ZŠJ; 5. razprava o poročilih in referatu; 6. sprejem statuta ZŠJ in resolucij VII. konfe-rence; 7. konstituiranje organov ZŠJ na osnovi novega statuta; 8. razno. V soboto pozno popoldne se je s triurno zamudo (nekatere komisije so zaradi »mlatenja prazne slame« zavlekle delo za kakšno poldrugo uro) začela druga plenarna seja. Tu so nadaljevali s 6. točko dnev-nega reda. Med obema plenarnima sejama, t. j. v petek po-poldne in soboto dopoldne, so delegati glede na inte-resno področje lahko sodelovali na eni izmed nasled-njih komisij: — komisija za materialni položaj in zaposlo-vanje; — komisija za organizacijsko-politični razvoj in statut; — komisija za intenzifikacijo in samouprav-ljanje; — mednarodna komisija. Da bi prikazali tisto, kar ne bo razvidno iz spre-jetih resolucij, ki bodo kasneje objavljene v celoti, posredujemo bistvo vsebine: 1. Iz referata predsednika ZŠJ Bude Lazovica: Čas, ki je tekel od VII. konference, pravi avtor, je značilen po pomembnih družbeno-političnih premikih v naši skupnosti. Borba za demokracijo ter uresničitev gospodarske in družbene reforme je bist-veno obeležje te dobe. Nadalje poudarja, da lahko štu-dentje najuspešnejše odigramo svojo vlogo z odločno borbo za demokratizacijo družbenih razmerij z inte-griranjem v vse faze političnega življenja in v samo-upravo odločanja. Zanimive so tudi Lazovičeve besede o zaosta-janju razvoja samoupravnih organov v visokem šol-stvu, še posebno pa o položaju in sodelovanju študen-tov v njih. a) neustrezen družbeno-ekonomski položaj fa-kultet, ki je determiniran s finansiranjem preko pro-računov, ter tudi nezadovoljiva materialna podlaga samoupr avl j anj a. b) s sprejetjem ustave je samoupravljanje v sferi izobraževanja regulirano zgolj brez potrebnega pou-darjanja specifičnosti te dejavnosti. Zaradi ozkih razlag ustavnih določb so študenti v formalno prav-nem odnosu s kategorijo zainteresiranih. S tem o bistveno omejene njihove samoupravne možnosti. c) temu je potrebno dodati še stališče tistega dela predavateljev, ki gledajo na študenta kot na učenca v klopi, ki ne verjamejo v samoupravljanje kot si-stem in zaradi tega poizkušajo zadržati sedanje hierarhične odnose. Bistveni pogoj, ki določa pravice in karakter štu-dentskega sodelovanja v samoupravljanju, je delo, to je študij kot izredno pomembna družbena dejavnost, nato mesto študenta kot subjekta v procesu pouka in njegova zainteresiranost za rezultate dela. študentje sadelujejo v samoupravljanju ne samo zato, da bi se vzgajali, temveč predvsem, da bi aktivno in odgovorno vplivali na pogoje in rezultate dela in družbene na-pore, kar pa ima tudi vzgojni moment. Sodelovanje med ZMJ in ZšJ mora v prihodnje sloneti na tisti aktivnosti, ki so po svoji vsebini enake za vso mladino, ter na vprašanjih, kjer obstajajo identični pogledi — položaj mladih v samouprav-ljanju, izobraževanje, družbene aktivnosti itd. Tako mora biti borba za učinkovitejši in kakovostnejši študij v središču pozornosti vseh družbenih sil v vi-sokem šolstvu kot tudi v ZŠJ. Z rezultati študiranja, tako glede trajanja kot povprečnih ocen, ne moremo biti zadovoljni. Zato je ena prvih nalog dati odgovor, zakaj imamo tako neučinkovit študij. S socialno strukturo prav tako ne moremo biti zadovoljni, saj so sorazmerno najmanj zastopani tisti študentje, ki izhajajo iz kategorije, ki daje največ sredstev za izobraževanje. Zato podatki o socialni strukturi študentov in materialni možnosti kot po-goju za izobraževanje zaslužijo najresnejšo družbeno-politično pozornost. Neobhodno je, da se pri reševa-nju tega problema angažirajo vsi odgovorni dejav-niki z namenom najti rešitev, ki bo ustrezala prin-cipom naše socialistične družbe tako, da izobra-ževanje do najvišjega nivoja ne bi postalo privilegij močnih, temveč tistih, ki dosegajo najboljše rezultate. Predsednik Lazovič je v referatu poudaril že znano dejstvo, da je problem zaposlovanja kvalifici-ranega kadra, ki ima svoje korenine v obdobju ek-stenzivnega razvoja gospodarstva, s prehodom na racionalnejši sistem gospodarjenja dobil potencirano obliko. Razlog za takšno stanje pa je tudi v tem, ker ne iščemo rešitev. S tem se tudi ne sme misliti, da je problem zaposlovanja treba rešiti z enostavnim odpu-ščanjem nekvalificiranih delavcev. V vsakem primeru se mora družba do nekvalificiranega kadra obnašati humano in z vso pozornostjo ter mu omogočiti po-goje za obstoj. V ukrepe dolgoročnega karakterja reševanja pro-blema nezaposlenosti spada predvsem izdelava pro-jekcije razvoja gospodarstva še posebno posameznih gospodarskih dejavnosti, ki jih tudi ekonomska poli-tika favorizira.čeprav je povsem jasno, da končna in dolgoročna rešitev problema leži v hitrejši gospo-darski rasti. V drugem delu svojega eferata se je predsednik ZŠJ lotil vprašanja idejno političnih gi-banj med študenti. Pri tem je posebno pomemben moment in dejstvo, da so mladi ljudje in posebno študentje z vsem svojim bistvom in stremljenji obr-njeni v bodočnost in so zato bistveno zainteresirani za perspektivo družbenega razvoja. Niso pa osamljena pojmovanja študentskega avantgardizma kot izraza o posebni revolucionarni vlogi študenta-intelektualca z ozirom na jegovo širše in boljše poznavanje družbe in zakonitosti njenega razvoja. Toda študent-ski avandgardizem ne smemo niti ne moremo identi-ficirati z nečim, kar je izraz same zavesti. V določeni meri se skozi avandgardizem izraža težnja, da bi pro-gresivni razvoj družbe hitreje napredoval, kar je v osnovi pozitivno. ZŠJ ne more biti v današnjih po-gojih na višini svoje družbene naloge, če ne bo zelo odločna v borbi proti tistim silam, ki zadržujejo naš proces demokratičnega in samoupravnega razvoja proti vsem vrstam nosilcev birokratskih tendenc in prakse ter proti kompromisom v principialnih in bist-venih vprašanjih, proti navidezni enotnosti itd. V referatu je nadalje rečeno: čeprav večina štu-dentov sprejema marksizem kot svoj pogled na svet, kar je predvsem rezultat naše lastne borbe za socia-lizem, pa se vseeno ne more reči, da je ta opredeljen izraz resničnega pojmovanja zgodovinskih zakoni-tosti razvoja družbe in marksistične teorije o ciljih in načinu socialistične družbene preobrazbe. Ta opre-deljenost prav tako ni izraz globljega marksističnega pristopa in tolmačenja rezultatov s pogoji našega specifičnega razvoja, temveč je predvsem rezultat za-vestnega sprejemanja dolgoročnih ciljev, katere smo med našim razvojem poudarjali kot osnovne in bistvene. Zš mora v večji meri prerasti iz sindikalne sile, iz študentskega gibanja, ki se največ ukvarja z mate-rialnimi vprašanji študentov in s vprašanji, ki so pove-zana z univerzo, s politično silo študentov, ki bo od-prta proti družbenim problemom. Naš osnovni poli-tični kurz mora biti usmerjen v širše in aktivnejše vključevanje študentov v samoupravljanje na univer-zi in v družbi. Ob koncu pa je avtor referata dejal, da so dose-danji rezultati v organizacijskem razvoju in rešitve, ki jih prinaša novi statut, samo osnova za izgradnjo kvalitetno nove družbeno-politične organizacije kot političnega instrumenta za široko in odgovorno sode-lovanje študentov v družbeno-političnem življenju. Zaradi tega je treba to konferenco obravnavati kot novo fazo v razvoju organizacije, a ne kot trenutek, ko so vsa iskanja in dileme rešene. Iz referata člana ZJS iz Skopja Denko Malenski Želel bi se na kratko zadržati ob bistvenih pro-blemih naše organizacije. Sodim, da bo naša konferen-ca uspešna le toliko, kolikor bo ugotovila resničen po-ložaj Zš in predložila način, po katerem naj se takš-na situacija premaga; kolikor bo ugotovila, da obsta-ja ZŠJ kot organizacija študentov, kot organizacija, v kateri študentje vidijo svoje koristi, kot organiza-cija, preko katere se študentje izražajo o svojih dolo-čenih vprašanjih in preko katere se študentje borijo proti raznim napakam, ki se pojavljajo v naši družbi. Odkrito je treba reči, da ZŠJ kot masovna orga-nizacija študentov ne obstaja, ampak da so samo vodstva, ki se identificirajo s celotno organizacijo. Vsi mi, ki smo v vodstvu ZŠJ, smo nekakšni generali brez vojske — takšni generali pa nikoli niso potrebni. če izhajamo iz te ugotovitve in imamo pred očmi dosedanje slabosti pri delu, moramo pristati na reor-ganizacijo. Kot prvo in osnovno: z reorganizacijo mo-ra ZŠJ postati nekakšna atraktivna organizacija štu-dentov, organizacija, v kateri bodo ti aktivno sode-lovali. Iz dosedanjega dela lahko vidimo, kako posebno dober in učinkovit je način, po katerem se študentje prenehajo zanimati za organizacijo; treba je le or-ganizirati kolikor mogoče več sestankov, plenumov, konferenc in podobnega, kjer se kdo ve kolikokrat že diskutira o enih in istih problemih. Dejstvo je, da se študentje prenasitijo in se ončno defini-tivno umaknejo ter pustijo samo »najpogumnejše«, naj še dalje prirejajo sestanke. Jasno je, da v tem ča-su, ko je tempo življenja pospešen, mladi ljudje niso pripravljeni hoditi po sestankih. Mislim, da bo v pri-hodnje morala ZŠJ zastopati elastičnejšo politiko, kajti »forurtiski« način delovanja postaja odvečen. Potrebno je, da se ZŠJ prilagodi novim pogojem, ki zahtevajo, naj bo tisto, kar študente zanima. To neka-terim študentskim voditeljem morda ne zveni naj-lepše. Ti se držijo teze, da je ZŠJ samo politična or-ganizacija, ki si ne more dovoliti postranskih dejav-nosti, kot so šport, kultura, klubi in podobno. Takšno gledanje na stvar je popolnoma zgrešeno, ker današ-nja situacija jasno kaže, da nam ne pomaga niti to, da nosimo ime splošna politična organizacija, ki vrhu vsega na nikogar ne dela posebnega vtisa. To na svoj način samo potrjuje tezo, da brez članstva ne more-mo ničesar storiti. Zato mislim, da mora vzeti ZŠJ za svoj interes vse, kar je v interesu študentov. In to od športa preko kulturno-umetniških društev, štu-dentskih listov, pa vse do najrazličnejših klubov. Vprašali se bomo; kje pa je politično delovanje štu-dentov kot ena osnovnih komponent obstoja orga-nizacije? Soglašam z mišljenjem, da bo takšno poli-tično delovanje napornejše od forumskega, zato pa je resnično mogoče pričakovati uspehe. Vsekakor to ni nekaj, kar je mogoče uresničiti čez noč — najprej je potrebno oblikovati dolgoročnejšo »taktiko in stra-tegijo« delovanja. Na vsak način je treba misliti na to, da se Ijudje združujejo v organizacije zato, da bi preko njih uresničili svoje skupne težnje, interese! Torej, če imamo organizacijo, ki študentom ne more nuditi ničesar zanimivega, preko katere se štu-dentje ne morejo boriti za svoje pravice in ne morejo imeti določenega vpliva v družbi, potem takšna orga-nizacija ni nikomur potrebna — niti študentom niti družbi. Skratka, iz dosedanjega dela ZŠJ lahko vidimo, da je potrebno spremeniti način reševanja problemov organizacije. Niti enkrat v treh letih mojega študija ZšJ ni sprožila enega problema, ki bi ga morala rešiti enkratno, ne da bi skoraj istočasno sprožila tu-di drugi, tretji in četrti problem. Končno nismo štu-dentje vedeli, kaj se je rešilo, saj vodstvo ni bilo spo-sobno študente mobilizirati. če nek problem ni bil rešen, se je zavlačeval ali pa je bil nepravilno rešen, to je na svoj način privedlo do tega, da so se takšni problemi postavljali na dnevni red sestankov iz leta v leto. želel bi povedati nekoliko besed v zvezi s tistimi študenti, ki jih ne zanima delo ZŠJ in ki jih tudi ime-nujemo apolitične. Menim, da tu ni govora o nikakrš-ni apolitičnosti. To sq mladi ljudje, inteligentni mla-di ljudje, katerih politična zavest je visoka. Vendar pa, ko gledajo, kako se dela v naših mladinskih in študentskih organizacijah, ko zaznavajo najrazličnej-še pojave karierizma in vse to, kar ta vleče za sabo, takrat se ti mladi ljudje umikajo, ker nočejo imeti nič skupnega s takšnimi ljudmi in takšnimi organi-zacijami. S tem jih ne želim popolnoma opravičiti za tak-šen odnos, kajti mislim, da je za mladega človeka mnogo težje vključiti se v organizacijo, za katero misli, da ni v njej vse v redu, ter se bonti za spre-membo stvari kakor pa umakniti se stran in kritizi-rati. To je kritika ob strani, ostaja brez rezultatov, ker ni izražena na pravem mestu, ker se pretvarja v navadno obrekovanje. Mnenja sem, da je škoda, da ti ljudje niso vklju-čeni v organizaciji. Potrebno jih je pritegniti, kajti to so mladi ljudje, ki najpogosteje ne trpijo neko ve-ličino, ki ne nosijo v sebi kopij starega načina delo-vanja, vendar pa imajo nekaj skupnega, kar ni karakteristično za mnoge mlade, ki delajo v organi-zaciji. šele ko bomo uredili stvari v ZŠJ sami, se bomo lahko borili in nastopili pred družbo s problemi, ki zanimajo vse študente. Najpogosteje smo mi vsi pripravljeni na disku-sije, v katerih izražamo potrebo, da naj bo ZŠJ sila, katere glas se bo slišal in upošteval v družbi, vendar mislim, da bodo — brez članstva, ki naj podpira vsa ta hotenja, brez članstva, ki naj ga zanima rezultat boja — takšne diskusije ostale samo prazine disku-sije. Pogosto obstajajo zablode v načinu, s katerim se moramo boriti. Razumeti moramo eno — da nam nihče ne bo ničesar podaril in da se moraimo zavze-mati za to, naj se naši problemi postavljajo na dnev-ni red in rešujejo. Mislim, da je vloga študentskega gibanja v gra-ditvi socializma velika. Socialistična družba v izgradnji je družba na-sprotij, družba, v kateri teče boj za socializem, boj za samoupravljanje, boj med progresivnimi in kon-servativnimi silami, ki obstajajo in delujejo. Kot lah-ko ugotovimo, ima vse značaj boja, zdi se, da mi tega še vedno nismo dovolj doumeli. Nismo doumeli, da naša družba potrebuje za hiter vzpon v socializem takšne študente, ki bodo ostro in brez kompromis-no reagirali na razne napake, ki se pojavljajov druž-bi in so nasprotne socializmu. Ti naj bi preko svoje organizacije pritiskali in se borili za odpravo teh napak. (Se bo nadaljevalo) I 23 ENO NOČ BOG Zadnjič se mi je sanjalo, da sem bog. Ne tisti z veliko začetnico, amipak tak z malo. Tak bog, kakršnih je veliko, a kljub vsemu bog. Nisem sedel na prestolu nekje m6d otalaki pod budnim očesom Zevsa, ampak nekje v prijetni pisarni z globokimi usnjenimi fotelji, ostanki dobe Kominterne in admi-nistrativnega socializma. Moram reči, da je res fan-tastičen občutek biti bog in obenem vedeti, da je Zevs nekje daleč, seveda, če sploh je. Včasih se ti zazdi resnično, da ga ni, posebno še, če si lahko mirne duše dopoveš, da bi ga delavski svet bogov po čisto samoupravni poti preprosto lahko ukinil, če bi se ravno pokazala potreba. Miza se je lesketala v jutranjem soncu, stad sem pri odprtem oknu in globoko vdihaval vase božanski zrak. Božansko, samo v sebi popolno. Ta božji mir je nenadoma pretrgal zvonec, ki me je divje pre-budil iz transcendenčne meditacije. — Seveda, pri nas bogov v pravem pomenu besede sploh ni. Vsi moramo biti ob vsakem fcre-nutku na voljo ljudstvu, sem pomislil. To grenko spoznanje se mi je verjetno vtisnilo v obraz, kajti človeku, ki se je tiho prikradel skozi vrata, se je na obrazu prikazal strah. To me je silno razjezilo. Kako pride smrtnik do tega, da s svojim bedastim obrazom ruši notranji mir božanstva! Nič nisem rekel. Zavalil sem se v naslonjač, ki je pod mojo težo bolestno zacvilil. Mož pri vratih se je v tem trenutku vrgel na tla, poljubil preprogo in se nekajkrat priklonil po starem vzhodnjaškem običaju. Nato se je po vseh štirih začel plaziti proti meni. Nekaj korakov od mene je obstal na kolenih in me začel gledati. Da, preprosto gledati, ne da bi karkoli rekel. Nisem imel časa reagirati, kajti v tistem tre-nutku je pozvonilo že drugič. Skozi vrata sta se primajala dva nova zemljana. — Kaj hočete! sem nejevoljen zavpil. Toda tudi onadva sta padla na kolena, poljubila preprogo, se nekajkrat priklonila in nato obstala poleg prvega obiskovalca. V tem je zazvonilo tretjič. V sobo so planile štiri postave in se pridružile prvil trem. Nato je pozvo-nilo četrtič. Vsaj deset ljudi se je pojavilo v sobi. Nato je samo še pozvonillo in v sobo so se zgrinjale nove in nove človeške postave. Kmalu sem bil tako na tesnem, da se nisem mogel niti premakniti. Vsa burka me je do tega trenutka skoraj nekoliko zaba-vala. Ob spoznanju, da se kljub temu, da sem bog, zaradi vsega tega človeškega govna niti premakniti ne morem, pa sem zbesnel. — Jaz sem bog! sem zavpil. Kako si upate motiti mojo božjo eksistenco! V odgovor sem dobil le nejasno mrmranje, ki pa je postajalo vse močnejše in močnejše. Zazdelo se mi je, da imam pred seboj bobneč hudournik, ki me vsak trenutek lahko potegne vase in me raztre-šči na ostrih skalah. Obšla me je groza. Toda moj strah ni bil upravičen. Nič takega se ni zgodilo. Nasprotno, iz nekega kota se je oglasila melodija in kmalu je vsa soba prepevala. Lepo je v naši domovini biti mlad. Ob takšnih prilikah še bogovom pridejo solze v oči. še dolgo potem, ko so prenehali s petjem, sem si ves ginjen brisal oči. Pa je res lepo v naši mili domovini biti bog! Iz takega in podobnega premišljevanja me je prebudila naslednja pesem, stara puntarska »Le vkup, le vkup!« Kako blagozvočno. Nenadoma pa sem s strahom opazil, da pevci od nekod vlečejo na dan nože. Svelte, ostre, nerjaveče nože in divje, ma-ščevalno pogledujejo proti meni. Proti koncu prve kitice so se mi prvi noža že zablisikali pod goOitan-cem. Zaman sem poskušal zavpiti na pomoč. Do te-lefona, s katertm bi lahko poklical nebeško milico, je bil le dober stežaj roke, toda udi kot bi bili ohro-meli. Dela pesmi, kjer »teče vioao, če že teči kxi«, nisem več us>pel doživeti. Prebudil sem se ves poten in na smrt prestrašen. Nisem več mogel zaspati. Bolj ko sem o sanjah pre-mišljal, bolj so se mi zdele bedaste. Samoupravlja-nje, ljudje pa z noži na boga. Milan Smolej POGREBNI GOVOR Stali smo sklonjeniih glav in molče poslušali go vormika. Ni omenil, kaj je tovariš bil pred vojno. Iz-vedeli pa smo, da je bil med vojno vedno v prvih. VTstah. Takoj po vojni se je aktivno vključil v izgradnjo lepše bodočnosti. Najprej se je bavil s črno meta-lurgijo, kajti neizmerno je med vojno ljubil črno cev svojega mitraljeza. Ko mu v ministrstvu ni več dišalo, je odšel v prakso, med ljudi, ki jih je vedno talco ljubil. Po nekaj letih vodenja se je podjetje znašlo v težavah. To ni bilo delo zanj, on je vedno ljubil gozdove. Gole paseke, preko katerih je žalostno zavijala bur-ja, so bile sprioevalo njegove nepopustljivosti. Toda na tem področju ni dolgo zdržal. Na kulturnem področju ni imel mnogo uspeha. se je pritoževal, da mu mečejo polena pod noge. lato je odkril turizem iti °rostinstvo Tn nato še mno- drugh panog. Vsakl je dal svoj pečat, svoj iskreni prispevak Sredi neumornega iskania ga ie zadela simrt in tu seclaj stojimo nemi m si brišemo solze. Koliko je pri nas še takšnih nemirnih duhov, ki ta-vajo in tavajo in ne najdejo področja, kjer bi lahko polno uveljavili svcje skrite talente! O, da bi tudi oni kmalu našli mesto. kjer bi se umirili! Milan Smolej O KORITU IN OB NjEM Pravokotna, podolgovata posoda, iz katere hra-nijo svinje (pa dudi druge živali), se imenuje korito. Radi bi se podrobneje seznanili s samim bistvom korita, zato si ga bomo ogledali predvsem v zvezi s svinjami, ki od vseh živalskih vrst temu namenu najidealneje ustrezajo. Zasebni kmetovalec svinj&ko korito pridno polni, ker ve, da bo od svinj po zakolu imel tem več, čim debelejše bodo. V širšem dmžbenem okviru pa se vse to dogaja malce drugače; tu namreč nimamo zasebnih kmetovalcev, pa tudi svinje v veliki večini umro, naravne smrti. Bistvo družbenega razvoja namreč je in mora biti težnja, da je družbeno ko-rito vedno zvrhano polno, ker bi sicer lahko prišlo do prevelikih družbenih protislovij. Torej je tudi v družbenem okviru v ospredju še vedno korito, okoli katerega se preriva množica svinj. Tu odloča pravica močnejšega, vendar le to-liko časa, dokler gre za borbo za prostor v elitni vrsti. Ko pa svinja enkrat postane član te elite, prave borbe ni več, če seveda odštejemo borbo mnenj. že na prvi pogled opazimo. da so nekatere svinje pri koritu neprimerno bolj debele od ostalih kolegic elitne vrste. Te so pač verjetno bile dalje časa pri koritu in so si tudi iz njega znale izbrati najsočnejše delčke hrane. Nasprotno pa vidimo prav v neposre-dni bližini teh svinj prav revne primerke iste ži-vinske vrste. Seveda: kljub temu, da so pri samem koritu, si niti pomisliti ne upajo, da bi mogočnim sosedom izpred nosa pobirale kakšne boljše kose. Prihuljeno srebajo iz korita tisto, kar ostane za drugimi. Taka je slika v prvi vrsti, tik ob koritu. Mla-skanje, kruljenje, prerivanje in predvsem neprestano srebanje — kot bi se vsi bali, da bo blagoslovljeni studenec usahnil. Precej drugačna pa je slika v ozadju, kjer se stiska raja. Takoj za prvo vrsto se začenja gneča majhnih, suhih, nepomembnih svinjic, ki le čakajo na priliko, da bi se na kakšen način prerinile v prvo vrsto. Molče rijejo z gobci po iz-trebkih, ki radodarno padajo iz zadnjega predela prve, elitne vrste. Včasih se zgodi čudež in katero od debelih svinj nenadoma zadene srčna kap. še preden se njeno truplo dodobra ohladi, se preko njega med grize-njem in kruljenjem prerijeta dve najsposobnejši svinjici, ki zasedeta izpraznjeno mesto in postaneta vsaj po nazivu že enakopravni članici elitne vrste. Kmalu pa se tudi ti dve novopečeni svinji pričneta debeliti in pri koritu naenkrat nastane gneča, ki je iz dneva y dan večja. Popolnoma jasno: na prostoru, kjor je bila prej le ena svinja, se zdaj nahajata dve! V elitni vrsti se naseli nemir, treba je ukrepati! Ta ukrep lahko imenujemo notranjo organizacijo, dezintegracijo, demokratizacijo, liberalizacijo itd. Cilj je itak vedno isti: zmanjšati gnečo pri koritu in pri prvi vrsti še nadalje zagotoviti kontinuiteto eksluzivnosti. Grešne kozle prva vrsta izključi ali na podlagi sklepov izrednega zbora koritnikov ali pa kar tako. Razlike med tema dvema metodama ni, saj je končni efekt vedno isti: pri koritu je spet dovolj prostora. Grešni kozli pa se nenadoma spet znajdejo v ozadju, med svinjicami. Nekateri poskušajo med rajo organizirati kontrarevolucijo, kar pa jim se-veda ne uspe, kajti raja je raja. Preveč pohlepno prisluškuje mlaskanju in kruljenju ter komaj čaka na priložnost, da se preko trupel prerine do korita. Kajti raja ni neurnna, raja predobro ve, da bo tudi po kontrarevoluciji korito enako veliko. O tem, kdo se bo po njej stiskal ob njem, pa bodo tako kot doslej odločali le komolci in refleksi. Ta družbena zavest raje je tudi vzrok, da se suhih svitij žal ne da politično mobilizirati. ENACBA STUDENTJE ŠTUDENTOM S POPUSTOM Nedolgo tega je študentski servis odprl nov kiosk. V tem kiosku prodajajo hot dog. Hot dog je hrenovka, ki stane včasih štirideset, včasih petde-set dinarjev; vržete jo v olje za pet dinarjev, pre-mažete z gorčico za prav tollko tn nato vtaknete v svežo stručko črnega kriiha za dvajset dinarjev. V Smrekarjevem hramu, kl je last Grand hotela Union, stane tako pripravljen hot dog sto petdeset dinarjev. V kiosku, ki je last študentskega servisa, stane sto šestdeset dinarjev. Doma vas stane osemdeset dinarjev. Hot-dog je hrenovka, ki lahko stane različno veliko denarja. POTEMNELI FUTURIZMI Bodočnost, pa oeprav svetla, ima to slabost, dia vedno ostane bodočnost. XXX Nekaterim od tistih, ki sino jih izvolili, da bi nas voddli v boljšo prihodniost, gxe v sedanjosti tako dobro, da se jim nikamor ne mudi. XXX Ne razumem, zakaj kažipote na cesti v svetlo prihodnost vedno obračajo. XXX Včasih podvomimi v to, da je bodočnost res svetla, ko pa jo je tako težko najti. XXX Izgubil je vero v svetlo prihodnst. In to prav takrat, ko so si jo eni že ustvarili. XXX Ni vse svetla bodočnost, kar se sveti! XXX Lepo, da nas peljejo v lepše življenje. Le da bi nekateri radi pri tej vožnji kar se da največ zaslužili. XXX Nekateri na poti v svetlo prihodnost ne upošte-vajo nobenih pravil. Prehitevajo kolono. XXX Mislim, da bi tudi honorarje za obljube o svetli bodočnosti morali izplačevati v bodočnosti. Dvojnik SODOBNI PEGAZ Leonard Bernstein je odklonil Komponišt in dirigent Leo-nard Bernstein, ki je gosto-val na Dunaju, je urednici berlinskega Bildzeitung odklo nil intervju. Izyavil je, da Spingerjevemu časopisu ne more dati intenrjuja. Protestna in solidarnostna pisma beograjskih študentov Prejšnji teden je unl-verzitetni odbor Zvesse študen-tav beograjske umverze po-slal protestni pismi raktarju Sorbonne in poslancem Bun-destaga v Bonn. Solidarnosfc-ne brzojavke in sporočila pa sa bila naslovljena na Orga-nizacijo zveze študemitav svo-bodne univerze v Berlinu, Iz-venparlamentarno opozicijo v Zvezni republiki Nemčiji, Zvezo študentov na Sorbanni in Narodno Unijo študebov Francije. Dvoje izmed pisem so podpisali študentje in pro-fesorji, ki so se udeležili de-monstracij pred nemškim po-slaništvom. Mirne demonstracije pred veleposlani- štvom ZR Memčije V soboto 11. rnaja ob 00,01 je univerzitetni odbor Zveze študentov v Beogradu na ini-ciativo študentav sociologije organiziral mirne demonstra-cije pred zgradbo poslaništva Zvezne republike Nemčije. Preko štinisto študentov se je udeležilo sedečih demonistra-cij, ki so trajale do 6.15 zju-traj. Med študenti je bilo tu-di nekaj profesorjev. Seja univerzi-tetnega sveta V petek, dne 17. mapa 1968. je bila seja univerzitetnega sveta .Najprej je podal po-ročilo rektor ljubljanske uni-verze dr. Roman Modic. Svo-jem poročilu je opisal stike, ki jih je v preteklem letu imela Ijubljansika univerza z drugLmi univerzami. Zavzel se je za ta.ko univerao, ki naj bi postala slovensko' na-cionalno žarišče. Ob koncu svojega poročila je izrekel tudi priananje Akademskemu pevskemu zboru. Sledila je razprava o pred-logu stabutarne komisije za spremembo osmitka zakona o visokem šolstvu. Posebno živahna razprava je bila o vprašanju, ali naj se sprej-me limita 30 ur pouka te-densko. Univerzitetni svet se je zadinil, da naj izjemo od t^;a maksimuma določa statut, kjer bo to zahtevala narava pouka. Univerzitni svet je tudi zadolžil reiktorja, naj pripra-vi vse potrebno za večjo po vezavo fakultet in višjih šol. Kot tretja točka je bila na sporedu razprava ot) poro-čilu o materialnem stanju štiuideintov. ŠUMARIJADA 1968 študentje na gozdarskem oddelku biotehniške fakultete v Ljubljani so bili letošnji organizatorji jubilejnih športnih iger študenov gozdarstva in lesarstva iz vse Jugoslavije. Kljub skromnim finančnim sredstvom je uspelo požrtvovalnemu pripravljaJ-nemu odboru pod vodstvom Iva Bo žiča, predsednika FO, izvesti to tra-dicionalno prireditev v splošno za-dovoljstvo vseh nastopajočih. Poleg ljubljanskih študentov se je šport-ntih tekmovanj, ki so bila v Naselju in v športnem parku ini. Stanka Bloudka, udeležilo tudi 58 študentdv iz Zagreba, 42 iz Beograda, 30 iz Sa-rajeva in 7 iz Skopja. V dvodnevnem sporedu so se nastopajoči pomerili v 9 disciplinah, od katerih sta bili dve prvič na sporedu šumarijade. šlo je namreč za dve tipično gozdar-ski disciplini: ciljanje s sekiro in pa prežagovanje z ročno žago. V košarki so imeli majveč uspeha Beograjčani, ki so v finalni tekmi premagali Zagreb kar z 105 : 40. Vr-stni red: Beograd, Zagreb, Ljublja-na. Sarajevo. V rokometu so prvo mesto zasedli Zagrebčani, sledijo pa Sarajevo, Beograd in Ljubljana. V odbojki so spet zmagali Beograjčani, sledijo Sarajevo, Ljubljana in Za-greb. V malem nogometu so nasto-pili tudi Makedonci, vendar so za-sedli zadnje mesto. Zelo zanimiva so bila srečanja v namiznem tenisu, saj se do zadnjega ni vedelo, kdo bo zmagovalec. S precejšnjo mero sreče je Zagrebčanom uspelo z zma-go nad Ljubjančani osvojiti prvo me-sto. V streljanju (med gozdarji je tudi mnogo lovcev) so zmagali Beo grajčani, le za las pa so za zmago-valci zaostali ljubljanski študentje, ki jim slede Sarajevčani, Zagrebčani in končno Skopljanci. V šahovskih dvobojih so prvo mesto zasedli ljub-ljanski šahisti, za njimi pa so se uvrstile ekipe Sarajeva, Beograda, Zagreba in Skopja. V ciljanju s sekiro je bil vrstni red takle: Beograd, Zagreb, Skopje, Ljubljana in Sarajevo. Zelo dobro pa so se Ljubljančani odrezali v dru-gi gozdarski disciplini, v prežagova-nju z dvoročno žago, kjer so pred Beogradoin, Zagreborm in ostalirni premočno osvojili prvo mesto. S pfijateljskim večerom v meinži študentskega naselja se je končalo tretje športno srečanje študenov-gozdarjev Jugoslavije. Veliko zaslugo za uspešnost te manifestacije pa ima nedvorano tudi odbor ZŠTOK na univena, ki je nesebično poma-gal pri sami tehnični plati organiza-cije športnih tekmovanj, za kar sej mu vsi udeleženci tretje šumarijade j najtopleje zahvaljujemo. Milan Smoleji POPEVKA KOT ARTIKEL Popevka se lahko prodaja in ku-; puje. Ce jo hočemo prodajati in kupovati, jo moramo ovrednotiti. če jo hočemo ovrednotiti, jo mora-mo stehtati ali izmeriti. če jo ho-čemo sehtati ali izmeriti, jo moramo opredmetiti. Opredmetena popevka je gramofonska plošča. Gramofon-sko ploščo lahko stehtamo ali izme-rimo, jo lahko ovrednotimo in ji ta-ko določimo ceno. Popevka se pno-daja in kupuje. Študentski list Tribuno urejajo: Nadežda čačinovič, Iztok Gei-] ster (odgovorni urednik), Ton« Pačnik, Slavko Pregl, Rudi RLz man, Dimitrij Rupel, Tone Stoj ko (urednik fotografije), Dušai Tršar (tehnični urednik) Petei Vodopivec, Andrej žižmond. TRIBUNA — izdaja UO ZŠJ Uredništvo in uprava Trg revc lucije l-II — Telefon 21-280 • Tekoči račun 501-8-78-1 — Leti naročnina za študente 10 Nc za ostale 15 Ndin, posamezen vod 1 Ndinar — Rokopisov in f ( tografij ne vračamo — Tiska č} »Delo«, Ljubljana, Tomšičeva 1, telefon 23-522 — Poštnina plača-na v gotovini.