tRajku Justinu v spomin 19. avgusta se je ponesrečil na vrhu Triglava naš stanovski tovariš Rajko Justin, upokojen nadučitelj. Tovariš Justin je bil dobro znan med starejšim učiteljstvom, kakor tudi med širokimi plastmi drugih stanov, posebno pa med turisti in prijatelji narave, predvserh ljubitelji in raziskovalci naše flore. Preminul je štiri dni po izpolnjenih 73 letih. Rojen Ljubljančan, je že kot otrok kazal zanimanje do cvetja in rastlinstva, ki ga je opazoval in trgal po bregovih ljubljanskega Gradu. Njegovo življenje vobče je bilo nekaj posebnega, malokateremu lastnega. To se je pokazalo že za njegovih študijiskih let, ko je po nekaj razredih srednje šole prestopil v Ljubljani na učiteljišče, katero je nadaljeval v Celo-vcu in dovršil v Kopru 1886. Njegovo učiteljsko delovanje se je pričelo v Crnomlju. Od tu je prišel na Preloko nad Kolpo in slednjič na Štrekljevec pri Semiču. Na Preloki je imel priliko spoznati ondotne uskoške šege in navade v bližnjem Marindolu in sosednih Bojancih, kjer je opravljal tudi zasilni pouk. Kakor že prej na učiteljišču priznan poznavalec rastlinstva, ko se je dostikrat pri obravnavi manj znanih rastlin obračal pro- fesor te stroke nanj za potrdilo, če je to pravo ime rastlini, tako je tudi v Beli Krajini, posvetil vso pažnjo tej znanstveni panogi. Iz Bele Krajine je prišel za nadučitclja v Vreme na Krasu, kjer je oSttal le krajšo dobo, ker je bil od tam premeščen po službeni potrebi v Trebeljno. Tu je ostal daljšo dobo, ko je zopet prišel na Kras v Trnje, kamor so ga vabile prirodne zanimivosti. Tu ga je tudi zatekla svetovna vojna, a vztrajal je na svojem mestu med vojno in še 5 let po vojni, ko mu je bilo odbito italijansko državljanstvo, za katero je zaprosil. Preselil se je v Jugoslavijo v Ljubljano in bil tu upokojen 1925. Po upokojitvi je kot priznan botanik opravljal več let službo kustosa v botaničnem laboratoriju na univerzi. Pokojni Justin se je z vsemi silami posvetil proučevanju naše flore. V ta namen je prepotoval na kolesu in peš ne le vso Slovenijo in kot vnet turist vse naše holme, gore in planine ter stikal povsod po rastlinah. Pa ne le, da je poznal dobro svojo ožjo domovino, zaneslo ga je tudi daleč preko njenih meja. Odkril je več še prej neznanih cvetic, katerim je dal imena po slavnih botanikih, nekatere pa nosijo celo njegovo ime »Justlniana« in mu bodo ohranile spomin še med poznimi rodovi. O slovenski flori je pisal v raznih svetovnih strokovnih revijah. S tem delom si je postavil najtrajnejši spomenik. Kot stanovski tovariš je bil povsod na svojem mestu. Sicer ni iskal kakih hrupnih tovarišij, a kadar je zašel med nas, je bil jako dobrodošel družabnik in tovariš, ker je znal vedno zanimivo pripovedovati o svoji rastlinski stroki, turistiških izletih in prirodnih lepotah. V ospredje ni silil, a bil je vedno, vse življenje zvest pripadnik učiteljskih društev in ustanov. Pred leti je tudi daroval del svojih knjig sekcijski knjižnici v Ljubljani. Na njegovi zadnji poti k Sv. Križu v Ljubljani ga je spremljalo kaj veliko število njegovih znancev, prijateljev in stanovskih tovarišev učiteljev. Tovarišu Rajku Justinu bodi ohranjen svetal spomin. P. L.