Joannes studiosus.                                                       449
«Kaj praviš, Maruša? Kaj praviš?» «Nič drugega ne pravim, kakor: Janezka dajva v šolo, da bode jedenkrat gospod.»
«Oh, Maruša! Kaj ti še v glavo ne pade!» vzklikne mož in se od same iz-nenajenosti skloni v postelji.   «Janezka
«Kje bodeš pa denar vzela, kje? S čim bodeš plačevala?') drzne se še iz-pregovoriti.
«Kar molči! Nismo tako revni. Dokler je na polju dobra rast in v hlevu blagoslov, imeli bodemo dovolj.» In sedaj mu je iznova opisovala še živah-
,DOM IN SVET'i 1893, štev. 10.
V
v šolo, Janezka? Česa se še ne domisliš ! Oh, saj pravim, ve ženske —» «Kar tiho mi bodi in poslušaj !» seže mu v govor, ko je videla, da je mož zavil v navadni govor, v katerem je vzdihoval o ženski kratkovidnosti in lahkomiselnosti.
> neje in bolj vneto kakor prej srečo in veselje, katero občutijo stariši, kadar  zapoje  njihov  sin:   «Dominus vo-
-    biscum».
i        Moževo srce se je tajalo.   Prepričale
i so ga ženine besede, da je že občutil nekoliko veselja in sreče, katera ga je
29
Jos. Ressel leta 1816. (Po sliki Fr. Skole.)