dlas
Settimanale - Spedizione in abbonamento postale - Pubblicita inferiore 50%
Redazione - Uredništvo: Riva Piazzutta, 18 - 34170 Gorizia - Gorica - Tel. 0481/533177 - Fax 0481/536978 Poduredništvo: 34133 Trieste - Trst - ul. Donizetti, 3 - Tel. 040/370846 - Fax 040/633307 - Poštni t/rn 10647493 Zadruga Goriška Mohorjeva
TAXE PER<?UE	GORIZIA
TASSA RISCOSSA	ITALY
NAŠ UVODNIK
O naši kulturi
Že nekaj desetletij obstoja v Sloveniji in v zamejstvu lepa navada, da slavimo našega največjega pesnika Franceta Prešerna s kulturnimi prireditvami, dnevi in razstavami. In zanimivo je, da to delamo ob spominu na dan njegove smrti kot pri večini svetnikov.
Ob takih slovesnostih se navadno niti ne sprašujemo več, kaj je pravzaprav kultura. To je že splošno sprejet aksiom, ki ga je treba samo sprejemati, ne pa dokazovati. Morda ne bo škodilo, če se ob tej priložnosti malo zamislimo prav o tem. Za kulturno osebo velja danes človek, ki se olikano vede, se lepo oblači, ima moderno opremljeno stanovanje, čedno službo, malo močnejše vozilo, zahaja v družbo na prireditve, zabave, plese, igre, si zna privoščiti vse mogoče užitke, zahaja tudi v gledališče ali opero, doma ima veliko omaro z lepo razvrščenimi knjigami z lepimi zlatimi napisi na hrbtni strani, ki pa so zmeraj lepi in nedotaknjeni, ker vse to lepo prekriva televizija.
Ali je zares vse to kultura? Da, tudi to je lahko neke vrste kultura ali, bolje rečeno, navidezna in povrhu še zelo nevarna kultura. Je bolj blizu telesni ali fizični kulturi, da ne rečemo živalski ali rastlinski. Da je ta trditev žal resnična, ni treba poglobljenih dokazovanj. Dovolj je, če vzamemo v roke črno kroniko vsakodnevnega časopisja ali če poslušamo in gledamo dnevna poročila po radiu ali televiziji. Vsa italijanska javnost je še živo razburjena zaradi hčerke, ki je zadavila mater, da bi se polastila njenega stanovanja, t.j. da bi bolj kulturno živela. Zaradi zabodenega navijača so morali prekiniti veliko nogometno tekmo v Genovi. To je nekaj edinstvenega, nezaslišanega v zgodovini nogometa v Italiji! Pa se še zgražajo: zakaj niso zločina zamolčali ali o njem sporočili šele po tekmi? Kakšna izguba denarj a in užitkov! Tako ne more iti več naprej. Nekaj bo treba ukreniti. Kaj pa? Tega odgovora nihče ne zna dati.
Ne pomaga izgovor, da so to pač izjemni primeri, ki so se in se bodo zmeraj pojavljali v človeški družbi. Problem je globlji in širši.
Nedavno je Vita Cattolica iz Vidma objavila članek z mastnim naslovom: Čez 150 let ne bo več Italijanov, Furlanov pa še prej ne več. In vendar nihče ne trdi, da ta naroda nista kulturna naroda v Evropi. Odkar imata na razpolago tudi v italijanščini naše Brižinske spomenike, bosta morda začela prištevati tudi Slovence med kulturne narode. Morda bo to pomagalo, da bomo vendarle učakali tudi globalni zaščitni zakon naše manjšine v Italiji. Če pa tega zakona ne bo prav kmalu, ga ne bomo več potrebovali, ker nas ne bo več, še prej kot Furlanov ali Italijanov. Kje je rešitev tega vprašanja? Če ne bo vseh navideznih oblik kulture prav kmalu začela usmerjati najvišja oblika kulture duha, ki obstoja v obvladovanju in uporabljanju splošno veljavnih moralnih načel vedenja in ravnanja, bodo tudi vse druge oblike človeške kulture pod velikim vprašajem, ker je ogrožen celo obstoj narodov in človeštva.
Franc Rupnik
Dve Prešernovi priznanji zamejstvu
Ivanka Hergold
Ob praznovanju dneva slovenske kulture bi lahko najprej zapisali, da gre v prvi vrsti za zunanji obred, ki pri Slovencih v Italiji traja včasih kar nekaj tednov. Vrstijo se proslave z govori, recitacijami, s pevskimi in z glasbenimi točkami... zdaj v tem kulturnem domu, zdaj v onem. Prav ter važno je, da je tako, saj se tudi na tak način, ko se združujemo na slovenskih prireditvah, k i z nečim lepim, ubranim opozarjajo na dosežke človeškega duha, na kar se da naraven način krepi zavest o naši narodni identiteti.
Družbene stiske in zmeda širom po svetu in krvavi spopadi tako blizu, tako daleč, nam govorijo o tem, da človeštvo kljub osupljivemu razvoju znanosti ne najde svoje odrešujoče formule za znosno sožitje, ne najde poti navzgor. Nemoč nas navdaja in groza nad to nemočjo, da smo zaradi nje sokrivi zla. Vendar zdaj v miru hrustamo tržaške »panine« in družno z matičnimi brati in še s kakšnim demokratičnim Italijanom bistro razmišljamo, kako bi si po krajšnici prislužili večkulturno in večjezično Evropo. Pot do večkulturnosti in večjezičnosti v veliki Evropi bo najbrž vijugasta in dolga. Večkulturnost in večjezičnost bosta pač imeli smisel, če bo naša kultura ena izmed kultur, naš jezik eden izmed enakovrednih jezikov (kar oboje v nekem smislu itak žeje; kdo pa je sicer tisti Drugi, ki naj nam kot narodu oziroma delu naroda vrednost določa), ne bi pa smelo biti oboje nekakšen obrobni privesek. Prav obmejne manjšine v odnosu do večine (žal tudi do matičnega naroda) so tak preizkusni laboratorij v dobrem in slabem, in to tudi na področju kulture. Tako pač za zdaj pri politiki večinskega naroda ne moremo prezreti barbarskih potez na račun manjšinskih kulturnih ustanov, kar tem onemogoča nemoteno delovanje in ustvarja neprijetno tesnobo. To je nemara le začasna skrb, vendar pa nam daje misliti, še posebej, če projiciramo to na druge možne scenarije. Načrtno negovanje naše kulturne živosti in budnosti je zato v takšnih neprijaznih razmerah več kot potrebno. Zmeraj se bo znašel kak Fini v vlogi Drugega.
Kulturno življenje v manjšini gre torej svojo pot, čeprav še vedno ni kakšne skupne politike in čeprav je zadnje čase nekam izginil tisti zavozujoči »vezaj«, ki je nekoč pomenil »in« med kulturo in gospodarstvom pri SKGZ. Vendar se ne bomo dotaknili neprijetnih in manj lepih potez naše male nekulture, že zato, ker nikomur nočemo pokvariti veselja na sam praznik in ker kljub vsemu opažamo znake otoplitve in večje odprtosti znotraj različnih delov manjšine. Ne nameravamo delati pregleda, saj je življenje po
Pisatelj
Alojz Rebula
Režiser
Sergej Verč
Za literarni opus
Alojza Rebulo uvrščata literarna kritika in znanost med vrhunce sodobne slovenske proze od leta 1960, ko je izšel njegov prvi roman Sončni ples. Že tedaj je pisatelj izpostavil bistvene probleme, ki si jih zastavlja sodobni posameznik, naj gre za vprašanje o smislu bivanja ali za vprašanje o identiteti v specifičnem nacionalnem in socialnem okolju. Polifono izpoved o Slovencu v Trstu v prvem povojnem času je izrazil zdaj z intenzivno lirsko dikcijo zdaj z mediteransko barvito epsko pisavo. Rebulove stilistične odlike in tematski vozli postanejo še izrazitejši v romanu V Sibilinem vetru, iz katerega spregovorita etični nemir in nostalgija po božjem, oba tako skozi minucioz-no izdelane detajle kot v prizorih kozmičnega razpona. V tem romanu je Rebula ob zgodbi, ki jo je umestil v čas razpada antičnega sveta, po eni strani podvomil o moči in redu ustanov, po drugi strani pa izrisal trdni in topli dom transcendence in duhovnih vred-
Za režijo radijske izvedbe Dantejeve Božanske komedije
Režiser Sergej Verč je božansko pesnitev, ki jo je prevajalec dr. Andrej Capuder za radio skrčil na približno 8200 verzov, spremenil v zvočno pokrajino in jo s poetičnim jezikom glasov trpečih in blaženih človeških duš zlil v harmonijo veličastne partiture. Štirideset igralcev iz vseh slovenskih gledališč ob množični zasedbi velikih korpusov orkestra RTV Slovenija, Slovenskega komornega zbora, otroškega zbora RTV Slovenija in solistov Opere SNG Ljubljana je režiser spretno in z izjemno zbranostjo vodi! v vseh štiridesetih oddajah po pesnikovi mučni poti skozi »mračni gozd« do vzpona na goro očiščenja in v sfere poveličanja.
Radijska izvedba Dantejeve Božanske komedije v skupni realizaciji Radia Trst A, deželnega sedeža RAI za Furlanijo-Julijsko krajino, in Radia Slovenija je tudi zgovoren primer vloge in nalog javne radiotelevizijske kulturne mnogovrstnosti obmejnih civilizacij.
not, ki so edino obstojno določilo človečnosti. Tematsko in slogovno bogastvo je razvidno tudi iz drugih njegovih del - dram, novel in romanov, tudi tistih, kijih je namenil ljudskemu branju. Zelo pomembno in intelektualno vznemirljivo poglavje njegovega ustvarjanja so eseji, zlasti tisti, ki jih je pisatelj leta 1972 zbral v knjigi Smer Nova zemlja.
Najvišja slovenska nagrada za umetniške dosežke, ki jo danes prejema Alojz Rebula, pa kaže tudi na pomemben delež, ki ga v slovensko kulturno zakladnico ves čas prispeva zamejstvo. Eden njegovih najvidnejših pričevalcev je prav pisatelj Alojz Rebula.
neštetih društvih živo kot lani, predstave v gledališču tečejo, izhajajo revije, časopisi in nova literarna dela ter prevodi in izbori naših avtorjev... Tudi v vrstah mladih se pojavljajo nova imena.
Ker pa na vseslovenskem kulturnem prazniku podelijo tudi nagrade za umetniške dosežke, je prav, da tudi tem priznanjem namenimo nekaj besed. Slišali smo, da je Prešernovo nagrado prejel letos pisatelj Alojz Rebula, nagrado iz Prešernovega sklada pa Sergej Verč. V resnici sta obe nagradi priromali v Trst z zamudo.
Nič novega ne povemo, če rečemo, da je pisatelj Alojz Rebula že več desetletij za vsakega izobra-
ženega Slovenca in za vsakega zve davega gimnazijca vrhunski besedni umetnik. Če dobi tak pisatelj, kot je Rebula, najvišje »nacionalno« priznanje za svoje delo, pravzaprav najvišje nacionalno priznanje dobi s tem šele svoj smisel. Ob Rebuli bi se lahko vrnili z mislijo in s srcem k mejam, ki sta jih za naš zemeljski obstoj postavljala Slovencem kultura in jezik. Ob branju njegovih knjig seje upravičeno zdel naš naselitveni prostor širši in večji... Prešernova nagrada je zdaj stvar kulturne politike, ki je pač v prejšnjem režimu bila včasih samo stvar politike in je Rebula kot katoliški pisatelj ni mogel dobiti. In spet bi lahko razmišljali
(se nadaljuje na 5. struni)
In zdaj celo to: epruveta ni več potrebna
teh oglasov za rojstvo svojih otrok. Jajčeca prihajajo po večini od dijakinj, ki si tako plačujejo študije.
Postavljamo si vprašanje: »Kaj bosta odgovorila
Zadnje čase so poskusi oziroma spočetje v epruveti in celo brez nje navalili na nas kot umazan hudournik, ki nam daje misliti. Časnikarske agencije nam posredujejo vedno nove primere, nad katerimi se zgražamo. To so novosti, ki človeka pretresajo. In najdejo se celo osebe, ki predstavljajo take stvari kot... napredek.
Pred našim očmi se zvršča že toliko težkih in zagonetnih primerov, da jim težko sledimo. V Italiji obstaja v zvezi s tem problemom zakonska vrzel, zato si ljudje brez vsake morale privoščijo biti svobodni do konca. Toda pred katerimkoli državnim zakonom obstoja moralni zakon, ki ga je Bog dal človeku in naravi in je celo zapisan v notranjosti vsake osebe.
Človek postaja vedno bolj predrzen celo v svetišču življenja.
Nekaj primerov.
Poročali smo o rojstv u Elizabete, ki je prišla v življenje... iz ledenega sveta.
Dva primera iz Neaplja.
Zakonski par ne more imeti otroka, ker je oče neploden, zato sta dala na svet otroka s pomočjo tretjega moškega in epruvete. Po rojstvu prvega otroka sta si zakonca zaželela imeti na enak način še drugega otroka, toda v osmem mesecu sta se ločila. On je zahteval ločitev in nepriznanje prvega in bodočega otroka. Še ni vsega konec. Oče tega očeta je zahteval nepriznanje svojega vnuka, da bi le-ta ne zahteval dediščine.
Drugi primer.
Par, ki ni mogel imeti otrok zaradi neplodnosti moža, se je obrnil do klinike prof. Maglija. Leta 1991 sta zakonca dala zdravniku pred posegom 5 milijonov lir in 250.000 za vsak zdravniški
pregled. Rodila seje Giada, toda kmalu sta zakonca opazila, da je deklica obolela za talasemijo. »Biološko ta otrok ni moj,« izjavlja oče, zato je zatožil zdravnika, češ da je zamenjal moško seme. V laboratorijih večkrat pride do zamenjave semena. Že v tem lahko vidimo »resnost« takih klinik. Zakonci, ki se obračajo do takih zdravnikov, so bili večkrat osleparjeni.
In še. Ta nezaslišani primer prihaja iz Angleške. Dve lezbijki hočeta otroka, kar dosežeta s pomočjo navodil neke brošure. Prijatelj jima je poskrbel moško seme in po trinajstem brizganju z brizgalko je prišlo do zanositve brez nikakršne zdravniške pomoči.
Ali naj rečemo, da je to višek nemorale, ali naj čakamo na še kakšen primer?
Nemoralen človek živi brez zadržkov.
Člani Združenja Arcigay so poskrbeli za italijanski prevod in hočejo širiti taka žepna navodila tudi v Italiji.
Pa še to. Notranje glasilo ameriškega ženskega elitnega vseučilišča je objavilo sledeči oglas: »5000 dolarjev in teden plačanih počitnic v Ne\v Yorku v zameno za žensko jajčece. Darovalka mora biti arijske rase, 21 -28 letna, visoka l,70m, po možnosti plavolasa s sinje modrimi očmi. Pošljite sliko.« Nekateri hočejo čisto arijasko raso! Nismo daleč od Hitlerja...
Statistike pravijo, da se v Ameriki kar 50.000 parov poslužuje
oče in mati, ko se bo rodil plavolasi otrok in ju bo vprašal: »Odkod prihajam?« Iz neke odlične šole? Ali: iz nekega časopisnega oglasa?
In to naj bi bil napredek? Ali ni prej ponižanje človeka? Nevarno tveganje, ki ga lahko privede do skrajnih meja, do slepe ulice s hudimi posledicami?
Večina zdravnikov je dvignila svoj glas proti takim oskrunitvam življenja; obsojajo tudi vedenje prof. Maglija, ki prihaja do težkega denarja z omenjenimi poskusi.
Zakaj omenjamo te primere? Zato, da ugotovimo, kako se človek oddaljuje od življenjske poti, ko nima nad seboj zakonodajalca.
Ko slišimo za take primere, se moramo prebuditi iz svoje pasivnosti in kot verniki v pogovoru s komerkoli braniti to, kar je sveto, kar je božje. Sicer se v javnosti že pojavljajo znamenja odklonitve takega početja; pridružimo se jim še mi.
Rojstvo je prehod iz ne-biti v bit, toda ta ne-bit ne more biti na noben način ne-bit-stvar, ampak
ne-bit-otrok.
Človeško, toliko bolj krščansko, gledanje na materinstvo je srce naše civilizacije. To je naša izhodiščna točka.
Najmanj, kar lahko zahteva ci-
Ta papež je - po mnenju marsikoga - zgrešil, ker ni hudo zbolel in se ni odpovedal papeštvu. Ker pa še nadaljuje svojo službo in stalno odločno nastopa z oznanjevanjem božjega nauka, so se zadnje čase še stopnjevali napadi: na Irskem, v protestantski Ameriki, Franciji in Nemčji, da niti ne govorimo o patoloških izpadih feministk.
Zadnji je nemški primer, o katerem so takoj poročali tudi italijanski mediji.
Časnikarji so popolnoma popačili besede škofa iz Meinza Karla Lehmana, predsednika nemške škofovske konference.
Ta je sprejel delegacijo Ekumenskega sveta Cerkva v Ženevi po razpravi o ženskem problemu v Cerkvi ter izjavil, da »je ženski problem pri srcu katoliški Cerkvi. Moški še veliko dolgujejo ženski, tudi v Cerkvi.« Lehman je nadalje opozoril, naj ne vidijo odklona duhovništva ženski kot novo nasilje proti njej. »Ne sodite tega zadržanja, temveč ga sprejmite v luči tradicije katoliške Cerkve, ki nima namena izključiti problema soudeležbe ženske v življenju Cerkve, temveč ga postaviti na raven večje odgovornosti. «
Besede so jasne. In vendar je površnost ali zlonamernost časnikarjev popolnoma potvorila te besede in si celo izmislila konflikt nemških škofov z Vatikanom, kar
vilna družba, je državni zakon. Toda iz katerega zornega kota bo gledal zakonodajalec na človeško spočetje v oblikovanju zakona o spoštovanju in svetosti življenja? Iz zornega kota trenutnega tehničnega dosežka? V imenu modernosti? S sprejemanjem tega, kar so nekateri dosegli? Samo iz zornega kota ženske?
Nemoralni ljudje hočejo priti do priznanja tega, kar so dosegli v času zakonodajne vrzeli. To bi bila omejitev problema. Zakon brez prave podlage.
Meteorologi uporabljajo izraz: bliža se frontalni val hudega vremena. V današnjih časih se bliža -in je že tu - frontalni val napada na svetost življenja in Boga. Kako bomo na to reagirali mi?
seveda ne odgovarja resnici.
Nemški škofje so takoj demantirali napačno razlago, a kljub temu je to popačenje prišlo do italijanskih medijev. Laž je tudi, da so se nemški škofje izrazili, češ da je odklonitev duhovništva ženskam izraz moške nadoblasti, kakor to poudarjajo (in lažejo) feministke.
»S tem, da sta katoliška in pravoslavna Cerkev,« je nadaljeval škof Lehman, »izrekli svoj "ne" duhovništvu žensk, nista izčrpali problema soudeležbe ženske v življenju Cerkve, temveč sta doprinesli nova vprašanja v znamenju odgovornosti. «
In končuje: »Nihče ne more trditi, da smo nemški škofje in sploh nemška Cerkev proti papežu; v povezanosti s Petrovim naslednikom nočemo biti drugi nobenemu in se sami branimo pred napadi proti Rimu in papežu. Zato prosimo časnikarje in sploh medije, naj bodo bolj točni v poročanju o cerkvenih zadevah in o teologiji, kije že itak sama po sebi težka in zahtevna: to zahteva velika odgovornost do resnice.«
Navedli smo enega izmed številnih primerov, kako nekateri časnikarji poročajo o cerkvenih zadevah; to seveda prinaša i/ javnost veliko zmede. Prav to nekateri hočejo.
d.j.
Praznik zaljubljencev in krepost (za)upanja
Sveti Valentin (14. februarja) je kot »praznik zaljubljencev« pred tremi leti prestopil tudi meje v Evropo zazrte samostojne Slovenije. Povabili so ga trgovci, ki so vedeli, da je na Zahodu (začelo se je v anglosaških deželah) navada, da si na Valentinovo zaljubljenci izmenjajo darila. Zlatama Celje je kot idealno darilo priporočala verižico z obeski: križem, srcem in sidrom. Vemo, da so to simboli treh poglavitnih ali božjih kreposti: križ je simbol vere, srce je simbol ljubezni, sidro pa simbol upanja ali zaupanja.
O upanju in zaupanju govori prvo nedeljsko berilo, vzeto iz knjige preroka Jeremija. Njegovo življenje je bilo zelo bridko; ljudje so mu prizadejali veliko hudega, zato je upravičeno zapisal: »Preklet, kdor zaupa v človeka... Blagoslovljen pa človek, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo upanje.« Našemu zaupanju v Boga začrtujejo pot skozi preizkušnje, ki nas čakajo, Jezusovi blagri. Te slovesne obljube, zapisane v odlomku Lukovega evangelija, dvigajo naše upanje k nebesom kot novi obljubljeni deželi. Podlaga za naše neomajno zaupanje v Boga je njegova zvestoba. Na njega se lahko brez pridržkov zanesemo, on nas ne bo nikdar
razočaral, kakor nas utegne razočarati človek, ki smo vanj močno zaupali.
Sicer pa sta zvestoba Bogu in zvestoba ljudem med seboj tesno povezani. Če se s svojim mišljenjem in življenjem Bogu izneverjamo, se oddaljujemo tudi od ljudi, ki se na nas ne morejo več zanesti. Nobena beseda ni trdna, nobena obljuba zanesljiva.
Krepost upanja se nanaša na prvo božjo zapoved: »Veruj v enega Boga!« kajti verujemo ne samo s pametjo, ampak tudi s srcem, z vsem, kar delamo. Stari katekizem nas pouči o tem, kdo greši proti upanju: kdor predrzno zaupa, kdor premalo zaupa, kdor obupa. Predrzno bi zaupali v Boga, če bi se lahkomiselno podajali v priložnost za greh ali če bi odlašali s spreobrnjenjem. Bog, ki nam ga oznanja Jezus v evan-
gelijih, je res predvsem usmiljeni in odpuščajoči Oče, vendar nam svojega usmiljenja in odpuščanja ne more izkazati, če sami ne začutimo potrebe po spreobrnjenju. Z grehom premajhnega zaupanja ali nezaupanja žalimo Boga, če mu pripisujemo človeške lastnosti: ozkost, užaljenost, zamerljivost. Ko Bog sprejme človeka, ki se vrne k njemu, ga sprejme z vsem srcem. Odpustiti pri njem pomeni: pozabiti popolnoma. Potrditev tega so Jezusova srečanjazgrešniki: »Zaupaj, sin... zaupaj, hči, odpuščeni so ti tvoji grehi!«
Najhujši greh zoper upanje pa je obup. Učitelji moralnega življenja v duhu evangelija kot glavne vzroke obupa navajajo: pomanjkanje vere, površno poznavanje Boga, zanemarjanje molitve in zelo grešno življenje. Kot zdravilo za to hudo bolezen pa priporočajo: premišljevanje o božji dobroti in zvestobi, branje evangelijev, molitev... Vse to mora seveda obroditi sadove spreobrnjenja: našo zvestobo božjim zapovedim kot odgovor na njegovo neomajno ljubezen.
To priporoči lo velj a tudi za »Va-lentinove zaljubljence«.
Silvester Čuk
11. februar: Dan bolnikov
V	soboto, 11. februarja, bo tretji Dan bolnikov, ki ga je določil sam papež Janez Pavel II. z namenom, da bi vernike opozoril na te osebe in da bi odgovorni ali zadolženi posvečali več nege bolnikom. Tega naj se zavedajo predvsem verske skupnosti.
Letošn j e geslo j e'.Poslušaj, česar ne povem. V središču pozornosti naj bo bolnik kot aktivni in odgovorni subjekt
evangeljske skrbi. Zavedajmo se, kako velik je doprinos bolnika v Cerkvi in svetu. To delo senzibilizacije sloni predvsem na duhovnikih.
Slovesen Dan za bolnike bo letos v Afriki v svetišču Marije kraljice miru na Slonokoščeni obali.
Sprejmimo tudi mi ta dan in opozorilo sv. očeta ter darujmo Bogu svoje težave ter mu priporočimo vse bolnike.
g-s.
Zadnja izmišljotina časnikarjev: nemški primer
POGLED V SLOVENIJO
Namesto sprave nevarnost novega razkola in pretresa
v naši državi
Vse, kar pomeni življenje, je spodbudno in dobro za ljudi in družbo. Naj ob tem navedemo, da so na Kliničnem centru v Ljubljani opravili že peto uspešno presaditev srca. Darovalka je bila 20-letna gospa, kije izgubila življenje v prometni nesreči, prejemnik pa 49-letni moški iz območja Nove Gorice. Stanje bolnika je dobro, zatrjuje dr. Tone Gabrijelčič, vodja kardiokirurške ekipe, ki je opravila presaditev srca. Klinični center si s takimi posegi utrjuje in razširja svoj ugled in sloves kot ena izmed najboljših bolnišnic v Evropi.
Dobro je tudi, da se je v Sloveniji pričela javna razprava o predlogu, da bi porodniški dopust podaljšali z enega na tri leta. Odzivi na takšen predlog stranke Slovenskih krščanskih demokratov so sicer različni, tudi nasprotujoči, vendar pobudi vsi priznavajo globoko etičnost in humanost. Nemara je večina žensk, ki bi rade postale matere in si hkrati zagotovile oziroma ohranile delo in zaposlenost, zadovoljnih s sedanjim zakonom, ki zagotavlja enoletni porodniški dopust s celo plačo za ženske, ki so v delovnem razmerju. To določilo je sicer najbolj ugodno v Evropi, toda zakaj bi si demokratična Slovenija ne zamislila še dodatnih možnosti za morebitno povečanje števila rojstev?
Širši pomen in okvir so imele tudi razne proslave in slovesnosti ob slovenskem kulturnem prazniku, ko nas navdihuje naš največji pesnik dr. France Prešeren. Njegov duh in poezija sta globoko aktualna tudi za sedanji čas in obdobje utrjevanja nove slovenske države, ki jo je naš pesnik slutil, napovedoval in utemeljeval.
Vendar so v Sloveniji tudi dogodki in težnje, ki vznemirjajo in zaskrbljujejo. Tako so si poslanci hoteli povečati plače, s čimer bi se gmotna in socialna razslojenost med Slovenci še poglobili inpovečali. Prejemali naj bi povprečno po 550 tisoč tolarjev mesečno, kar bi ob veljavnem manjalnem razmerju pomenilo skoraj 7 milijonov 300 tisoč lir. Toda ob tem imajo poslanci še druge privilegije, kot so npr. dodatni prejemki za udeležbo na sejah raznih parlamentarnih teles, dodatki za ločeno življenje oziroma za razna potovanja. In še: zanje velja 20-letna delovna doba, nato pa se lahko upokojijo. Spričo protesta in odmevov v javnosti so poslanci za zdaj opustili namero.
Afera je povzročila naj večje ogorčenje med brezposelnimi delavci in tistimi, ki morajo trdo delati za povprečno 50 tisoč tolarjev mesečne plače, ki jim je v mnogih primerih izplačana celo z dvomesečno ali trimesečno zamudo.
V Sloveniji se medtem stopnjujejo in poglabljajo polemike o značaju in vsebini proslavljanja 50-letnice konca druge svetovne vojne oziroma zmage nad fašizmom in nacizmom. Pozivi k stipnosti med razpra-vljalci ne zaležejo in kaže, da bodo proslave spet potekale »na dveh bregovih«. Oboji, nekdanji partizani in bivši domobranci, ne popuščajo v svojih stališčih in v obeh taborih skušajo dokazati, da so se samo oni bojevali za svobodo, demokracijo in s tem tudi za novo slovensko državo. Pojavljajo se nova gibanja, ki jih javnost doslej ni poznala; med temi je tudi Protikomunistična legija. Prišlo je tudi do nesoglasij med dvema generaloma partizanske vojske. Medtem ko predsednik "borčevske organizacije Ivan Dolničar podpira Kučanovo zamisel o postavitvi spomenika vsem Slovencem (torej tudi domobrancem, ki so bili pobiti po »osvoboditvi« v maju leta 1945), mu Ladislav Ambrožič-Novljan nasprotuje. Po mnenju tega generala so bili partizani edini zmagovalci vojne. Zaradi tega naj bi v Sloveniji ob 50-letnici konca vojne namesto omenjenega spomenika sprave postavili samo spomenik tako imenovane zmage, ki da sojo dosegli partizani.
V polemiki o proslavljanju omenjene obletnice posamezniki v javnih občilih tudi grobo napadajo Cerkev, čeprav seje slednja že večkrat izrekla za popolno in temeljito spravo med Slovenci. Če sprave ne bo, državi grozijo nov razkol in nove skrajnosti; te bi bile v današnji Evropi zelo tragičen pojav.
F.Z.
Slovenski tolar med svetovnimi valutami
Slovenska narodna valuta tolar se je pred nekaj dnevi prvič uradno pojavila na seznamu valut, za katere Evropska komisija iz Bruslja, kije organ Evropske unije, vsakdan izračunava njihovo uradno razmerje do ekuja, skupne evropske valute. Razmerje slovenskega tolarja do ekuja določajo na podlagi uradnega tečaja Banke Slovenije za dolar. Spričo enodnevne zamude pri objavljanju omenjenega razmerja je tečaj za devizne trgovce sicer manj pomemben, kljub temu pa je uvrstitev tolarja na seznam najpomembnejših svetovnih valut zagotovo zelo obetavna.
Uveljavitev tolarja naj bi bila pretežno zasluga guvernerja Banke Slovenije dr. Franceta Arharja, katerega mandat se izteka. Pričakujejo, da ga bo slovenski Parlament ponovno izvolil na omenjeni položaj. ^
Ustanovna skupščina Akademskega društva za ustanovitev primorske Univerze
V	sredo, 1. februarja, je bila v prostorih Adrie-Conventa v Ankaranu ob prisotnosti preko 50 primorskih in drugih slovenskih razumnikov ustanovna skupščina Akademskega društva za ustanovitev slovenske primorske Univerze. Skupščinoje uvedel predsedujoči dr. Tomaž Pisanski in pri tem poudaril pomen združevanja intelektualnih potencialov, potrebo po razbitju monopola ljubljanske Univerze in predvsem potrebo po spremenjenem odnosu Slovenije do tega prostora, k čemur bosta zanesljivo prispevala tako ustanovitev primorske Univerze kot tudi izgradnja dveh primorskih avtocestnih krakov.
Dr. Dragan Marušič pa je v obrazložitvi te pobude opozoril na nenormalno okoliščino, kako je bilo nujno seči po civilni pobudi pri ustanavljanju tako eminentno državotvorne ustanove, kot je Univerza. Saj se kljub večletnemu razpravljanju in celo podpisu pisma o dobrih namerah projekt zaenkrat bistveno še ni premaknil naprej. Ustanovitev alternativne, konkurenčne Univerze, pa ne narekujejo samo razvojne potrebe,
pojav bezanja možganov in vse večja okostenelost ter strokovna osiromašenost ljubljanske Univerze, ampak je to tudi naš dolg do primorskih razumnikov, ki so že 1910. leta sprejeli deklaracijo o ustanovitvi slovenske univerze v Trstu.
V razpravi je Aldo Černigoj na kratko osvetlil že prehojeno pot pri ustanavljanju visokošolskih izobraževalnih in raziskovalnih ustanov na obali (Visoka pomorska šola v Piranu, Enota pedagoške fakultete v Kopru, Visoka gostinska in turistična šola v Izoli, Pomorska biološka postaja v Piranu in Znanstveno raziskovalno središče v Kopru). Poleg reševanja neodložljivih materialnih problemov bo potrebno posvetiti največjo pozornost kadrom in programom, ki bi se morali organsko »usesti« v potrebe kraja.
Po sprejetju Pravil društva je skupščina izvolila svoje organe, in sicer: predsednika (dr. Stojan Plesničar, prof. na Medic, fakulteti v Ljubljani), izvšni odbor (dr. Dragan Marušič, dr. Milan Krek, Rudi Simac, Jana Kobal, Oto Lahajner v funkciji zakladnika in Gorazd
Drevenšek v funkciji tajnika) ter nadzorni odbor (Dr. Manca Košir, Dr. Tomaž Pisanski in dr. Boris Filli). Dr. Plesničar je v krajšem programskem nastopu nakazal, da bi moralo v roku enega leta priti do ustanovitvenega akta ter v letu 1996 morda že do prvih pedagoških aktivnosti. Univerza naj bi imela dva »campusa« (enoti), in sicer v Kopru in Gorici s poudarkom predvsem na podiplomskem izobraževanju. Ideja ima široko podporo v krogu primorskih razumnikov, razsejanih po celi Sloveniji. Čeprav prihajajo največji pritiski s koprskega področja, so tla ugodna zanjo tudi na Goriškem, zato bo društvo v najkrajšem času raztegnilo svojo dejavnost na širši primorski prostor. Pobudo podpira tudi pristojno ministrstvo in bo z ustanovitvijo društva dobilo enega svojih kvalificiranih sogovornik.
Ustanovitev društva so pisno pozdravili in podprli tudi dr. Berni Strmčnik iz Ankarana in obe primorski poslanki Jadranka Šturm-Kocjan in Breda Pečan.
Milan Gregorič
Italija-Slovenija: kako iz zagate?
Italijanskim diplomatom se je posrečilo tisto, česar si pravzaprav niso želeli: Rim in Ljubljano so spravili v zagato, iz katere ni izhoda; k rešitvi iz zagate bi lahko privedlo le popuščanje na obeh straneh ali močni zunanji pritiski. Ne v Ljubljani ne v Rimu nihče noče stopiti nazaj, čeprav je prišlo v obeh vladah do pomenljivih sprememb. Thaler hoče doseči vsaj nekaj več kot njegov predhodnik Peterle (za rimsko desnico je že bil oglejski osnutek pravzaprav prevara), pa tudi Susanna Agnelli nima nobenega interesa iti v žerjavico za druge. Ima lahko opravičilo: je del tehnične vlade, ki nima odgovornosti za politična vprašanja in z rešitvijo lahko odlaša do novih volitev. Desnica je že opozorilno nastopila. Po drugi strani pa je tudi res, da spor s Slovenijo ne veča italijanskega mednarodnega ugleda.
Kdorkoli naredi prvo potezo, mora popustiti, in sicer tako, da bo to vidno, črno na belem. Hrvati, ki so za Evropsko zvezo pomembni zaradi vojne na Balkanu, so dobili obljubo, da jih bodo kot pridružene člane sprejeli v Zvezo že 6. marca.
To je še en pritisk na Zagreb, da prekliče odpoved modrim čeladam OZN; Italijani so se v pogovorih s Hrvati zadovoljili zgolj z ustnim zagotovilom, da bodo vsa nerešena vprašanja uredili vzajemno. Moralno zadoščenje so dobili, rešili obraz in zdaj je vse lepo v redu. Desnica v Trstu si mane roke, nihče pa ne opozori, da to pomeni zapirati se v svoje lastne mreže.
V	Ljubljani ne vedo, kako iz zagate: popustiti ne smejo, vztrajanje na radikalnih stališčih pa tudi ne vodi nikamor, razen če hoče Ljubljana doseči prav to, da v Evropo ne gre, krivdo pa vrže na druge. Na to bi dalo misliti že samo imenovanje Zorana Thalerja za zunanjega ministra, ki seje že postavil s svojimi radikalnimi gestami. Morda pa bodo diplomati našli kompromisno rešitev, ki bo zadovoljila tako Rim kot Ljubljano. Toda kakršnokoli popuščanje v Bruslju bo za Italijane pomenilo nesprejemljiv poraz. Kaj bi lahko dala Slovenija v zamenjavo? Prav tako nekaj nesprejemljivega. Morda je prav, da še nekaj časa ostanejo stvari take, kakršne pač so.
-S
Novost v italijanski politiki
Romano Prodi je postal kandidat leve sredine proti desničarskemu bloku. Levica v Ljudski stranki je tako naglo in učinkovito odgovorila tajniku stranke Buttiglioneju, ki se je po kongresu misovske stranke v Fiug-giju nepričakovano izrekel za možnost volilnega zavezništva z desnico. Buttiglione sicer ni nikoli skrival, da je pripravljen sodelovati z Berlusconijem, če se ta odpove skrajni desnici. Toda Buttiglione je naredil korak več, verjel je Finiju in njegovemu preokretu v Fiuggiju, kjer si je nadel novo oblačilo, toda osnova je ostala ista, kar je dokazal s svojim programom i/ zunanji politiki, ki je
Romano Prodi
naperjen predvsem proti Sloveniji in Hrvaški. Levica je bila ob napovedani pripravljenosti na sodelovanje s Finijem upravičeno vznemirjena: sodelovati s Finijem bi pomenilo izdati temeljna načela, katerim je stara Krščanska demokracija sledila desetletja, da je spoštovala svojo družbeno in politično vizijo. Zato je levica v stranki vzpodbudila znanega ekonomista Romana Prodija, naj se vključi v aktivno politiko in postane skupni kandidat leve sredine, se pravi Ljudske stranke, Demokratične stranke levice in Severne lige, ki se pripravlja, da razčisti svoje notranje spore na skorajšnjem kongresu. D'Alema je razumel, da mora tudi sam storiti korak proti centru in je sklenil odpovedati se še preostalim simbolom iz marksistične preteklosti. Žrtvoval bo »srp in kladivo«, da bi Demokratična stranka levice postala bolj socialdemokratska, bolj laburistična. Kdo bo v tem približevanju sredini učinkovitejši? D'Alema ali Fini? Kdo bo pravzaprav učinkovitejši v prepričevanju Buttiglioneja ?
-S
Iskrice
Luigi Accattoli, znani časnikar dnevnika II Corriere della sera, nalaga katoliškim časnikarjem zahtevno nalogo: »Iščite človeka za njegovo masko, tako da se postavite predenj in čakate z največjim spoštovanjem do njegove skrivnosti.«
★ ★ ★
Urednik katoliškega tednika Vita T rentina iz T renta tako piše v svojem uvodniku z dne 22.1.1995: »Na uredništvo je prišel župnik in privedel 13 novih naročnikov, mlade družine.«
Krasno darilo za ta tednik...
★	★ ★
Pričevanje edinosti, ki ga mora dajati Cerkev, ni v tem, da vsi govorijo in mislijo na isti način, temveč
v tem, da se med seboj priznavajo kot brate, sinove istega Očeta in osebe z istim dostojanstvom, pa čeprav ne govorijo istega jezika in ne mislijo enako.
★	★ ★
Fini je izvedel... delikatno operacijo: misovce je spremenil v ano-vce. Jemljemo na znanje taktiko zamolčanja poglavitnih problemov v državi in nepojasnjenost razmerja do demokracije. To bi imenoval dvoumnost. Dvoumnosti pa ne zaupamo.
Ob Slovenskem kulturnem prazniku uredništvo izreka svo je voščilo vsem rojakinjam in rojakom v domovini, zamejstvu in zdomstvu.
Kam privede nestrpnost?
Andre Frossard, veliki evropski pričevalec
Pripetilo se je v Turinu preteklo nedeljo, na dan, ki ga je Cerkev proglasila za Dan za življenje.
Gibanje za življenje je v deželni palači priredilo javno srečanje, ki sta mu prisostvovala turinski kardinal Saldarini ter kard. Alfonso Lopez Trujillo. Medtem se je zunaj zbrala skupina ljudi, ki je manifestirala proti temu srečanju.
Protimanifestacija, ki sojo sestavljali feministke, obe komunistični stranki ter zeleni, je prehitela zborovalce in prišla prva pred stolnico. Tja so malo kasneje prišli udeleženci zborovanja, da bi se udeležili maše v stolnici. Ko so se približali stopnišču, so protimanifestantje
napadli kardinala in udeležence s peteršiljem, kondomi in žličkami. Kardinala sta z roko pozdravila napadalce in s kon-gresisti stopila v cerkev. Po maši je kardinal Saldarini tako komentiral ravnanje prenapetežev: »Žal nam je za to, kar se je zgodilo; vsekakor nam delajo reklamo. Sprašujem se, zakaj ne spoštujejo svobode drugače mislečih, kakor mi spoštujemo njihovo mnenje. Žal mi je, da se te osebe nočejo odpovedati svoji ideologiji... Vseeno jih jaz ljubim in sem molil zanje in jih bom še ljubil. Šlo je za pobudo, vredno levičarskih ekstremistov, za manifestacijo slabega okusa.«
Umrl je v Parizu star osemdeset let
Pismo iz Japonske
Potres na Japonskem
Radijski napovedovalec razlaga, kako napredujejo rešilna dela na potresnem področju Kobe-Osaka (po japonsko mu pravimo Hdnšin). Cezpet tisoč ljudi je mrtvih, nekaj čez deset tisoč jih je ranjenih, nekaj desetin še zmeraj pogrešanih in nad tristo tisoč brezdomcev. Zadnjih dvainsedemdeset let ni bilo večjega potresa na območju Hdnšin, tako da so se navadni ljudje in tudi strokovnjaki predali varljivemu zaključku: ker potresa tako dolgo ni bito, ga tudi v bodoče po vsej verjetnosti ne bo. 17. januarja zjutraj je udaril po hišah in rekah, bolnišnicah in železniških progah, električnih, plinskih in vodnih napeljavah. Kot zmeraj je bilo tudi tokrat potresno delovanje skrivnostno: od dveh sosednih hiš je udaril po eni, druge pa se še dotaknil ni. Eni družini je porušil v hipu celo hišo, ne da bi se komu skrivil las; drugo družino je uničil s požarom. Menda je Japonska prvič v svoji zgodovini doživela potres takih razsežnosti: odgovorne oblasti se dolgo niso mogle znajti, navadni ljudje pa so takoj priskočili na pomoč. V začetku se zaradi razdrtih cest in prog ter pomanjkanja vode in elektrike rešilno delo ni moglo razmahniti; osmi dan po potresu pa so bila rešilna dela v polnem teku in ne manjkajo niti medna ro d n i p ros to v o Ij c i. Čeprav je Japonska eno samo potresno področje, so Japoncem morali tokrat pokazati Švicarji, kako je mogoče z dresiranimi psi odkriti še žive ljudi pod razvalinami. Američani so se spet izkazali kar se da praktični: z ogromnimi letali so v nekaj urah pritovorili zares tople odeje za brezdomce. Korejci so poslali ladjo, natrpano s steklenicami mineralne vode. Ali lahko uganete, kaj je bil in je še pravi problem brezdomcev? Stranišča. Vode ni, papirja ni, prostora ni. In to kljub tako visoko razviti tehniki! Naslednje mnenje sem slišal od številnih Japoncev, da
ga imam za javno: vlada mora spraviti na noge organizacijo, ki bi avtomatično zajela vse otoke, ko jih zadene podobna katastrofa; avtomatično pomeni takoj in uspešno!
Mimogrede: lani septembra sem predlagal v angleško pisanem The Japan Times, da bi ustvarili D-Ministrv, po naše ministrstvo za pomoč v primeru katastrof (D je začetnica angleške besede disaster, po naše nezgoda v obliki katastrof). 47 upravnih enot moderne Japonske se čuti tako samostojnih, da je bil vsaj doslej potreben vladni odlok za morebitno sodelovanje med temi enotami v prid tej ali oni enoti, npr. pri gradnji državnih cest.
Ali bo kdo izmed prizadetih, ki doslej še niso vzeli resno možnosti Stvarnika, začel umevati, da je cel svet ena sama ogromna sila, ki se mora pokoriti redu v različnih oblikah, ki si ga, slepa in brezumna, ne more sama ustvariti? Od časa do časa ta slepa in brezumna sila bruhne na dan, kadar in kakor ji Stvarnik to dopusti; naš svet namreč ni ne popoln (z drugo besedo: ni raj) in ni niti mehanični stroj, katerega delovanje lahko napovemo enkrat za vse veke.
Molimo za prizadete: katastrofa jih kot taka ne more preusmeriti k Bogu. Brez milosti ostanejo misli in čustva naših Japoncev - kolikor jih poznam -priklenjena k potresnemu epicentru globoko v morju med otokom Auadzi in območjem Hdnšin na glavnem otoku Honšu. Potres je traja! /e dvajset sekund...
Ko sedaj končujem s pisanjem, vstaja na vzhodu deseti dan po potresu. Radio pravkar poroča o novem sunku v razrušenem mestu Kobe: oddahnem se, saj j e njegova jakost »le« četrta stopnja Richterjeve lestvice...
Kljub vsemu bralce KG prisrčno pozdravlja z daljnovzhodne obale sobralec
Vladimir Kos
V	prejšnjem tednu je Evropa izgubila enega največjih sodobnih krščanskih mislecev, pisatelja in časnikarja Andreja Frossard a. Njegov oče je bil prvi tajnik francoske komunistične partije. Andre seje spreobrnil h krščanstvu pri dvajsetih letih. Odtlej se ni nikdar izneveril svojemu poslanstvu - biti pričevalec Boga in evangelija v besedi in dejanju. Leta 1940 je vstopil v odporniško gibanje. Najprej so ga priprti, potem pa so ga odpeljcdi v taborišče, ki ga je vodil zloglasni Klaus Barbie. Tam je spoznal, kaj pomeni zločin proti človeštvu. » Tam smo bili kot obsojenci, ki čakajo na izvršitev smrtne obsodbe z občutkom, da smo že mrliči.«Iz te izkušnje se je močno dvignil njegov glas proti nacističnemu genocidu in v bran Judov, ki so doživeli najhujše
ponižanje v zgodovini človeštva. O tem je leta 1987 tudi napisal knjigo »Le crime contre Tumanite«.
Po vojni je sodeloval pri raznih časopisih, nazadnje je bil stalni komentator pri znanem Le Figaro-ju. Poznan je tudi kot velik občudovalec generala De Gaulle-a, kateremu je pripisoval zaslugo, da je »vnesel duhovno dimenzijo v svet politike.« Leta 1968je spisal tudi svojo najbolj poznano knjigo »Bog obstaja, srečal sem ga«. Istega leta je tudi izrazil precej simpatij tedanjemu mladinskemu uporniškemu gibanju, zaradi česar so ga sodobniki imeli za revolucionarja. V kasnejših letih pa si je s svojo odločno obrambo katoliške Cerkve »zaslužil« pri sodobnikih naziv »desničarski katoličan«. Glede tega je sam takole izjavil: »Sem edini časnikar, ki si je zaslužil desničarski sloves s tem, da je pisal levičarske članke.« Ta stavek izraža tudi njegov
oster čut za humor, ki je vse življenje sobival z njegovo duhovno mistiko.
Zadnje obdobje njegove ga življenj a pa je zaznamovalo predvsem globoko prijateljstvo s sedanjim papežem Janezom Pavlom II. Njemu je namreč sv. oče zaupal prvi intervju v času svojega papeževanja. Frossard je v petih letih (1988-1993) posvetil papežu kar štiri knjige: Portrait de Jean Paul 11. Le Monde de Jean Paul II, La defense du Pape in N' ayes pas peur (Ne bojte se).
Ko je zvedel Janez Pavel II. za njegovo smrt, je posvetil jutranjo mašo v svoji privatni kapeli prav pokojnemu prijatelju, ki je v svojem zadnjem članku, objavljenem v Le Figaro-ju, zapisal: »Evropa ima vedno več članov in vedno manj duš. Nekočje imela eno, ki se je imenovala krščanstvo in ki jo je večkrat branila pred hudim. Danes nima več ne duše ne misli in je vse zastavila na materialnem interesu, na profitu.«
DH
Iz Beneške Slovenije
V	prvih mesecih novega leta se ob programih oz. načrtih radi posvečamo razmišljanju o demografskem stanju slovenske manjšine. Če v goriški in tržaški pokrajini beležimo staranje prebivalstva in upadanje števila rojstev, je treba na Videmskem dodati še demografsko obubožanje gorskih vasi ter vprašanje njihove prihodnosti. Sedem občin Nadiških dolin (Špe-ter, Sovodnje, Grmek, Dreka, Srednje, S. Lenart ter Podbonesec) šteje danes 6.761 prebivalcev na relativno obširnem območju. Razen Špetra imajo občine negativen trend in tudi v samem Špetru je pozitiven podatek zasluga visokega števila novih priseljencev. Primerjava s prejšnjimi leti je podlaga za katerokoli razmišljanje: z razliko od leta 1993 je bilo lani 42 prebivalcev manj. Če pa današnje
stanje primerjamo s podatki prejšnjih desetletij, bo naša refleksija nekoliko drznejša; leta 1971 so namreč Nadiške doline štele 9.649 prebivalcev, leta 1951 pa 16.195. Res je, da so bili migracijski tokovi značilni zate kraje, čeprav je treba priznati, da le v eno smer. S podatki na dlani marsikdo išče najprimernejšo rešitev, ki je nedvomno kompleksna in ni samo ena. Valorizacija slovenskosti teh dolin bi lahko predstavljala eno od možnih poti, kajti zavest pripadnosti skupni avtohtoni realnosti združuje vsako skupnost in kultura v domačem jeziku igra poglavitno vlogo. Tega se nedvomno dobro zavedajo beneški kulturni delavci in predvsem vodilni politični krogi, ki že ves povojni čas delujejo za neuresničitev tega načrta, vsaj ne v slovenskem jeziku.
Prenizko število otrok predstavlja hud problem tudi za prebivalce Terskih dolin. V sklopu racionalizacije italijanskega šolstva namerava namreč skrbništvo zapreti šolsko poslopje v Tipani, kjer imata svoj sedež osnovna šola in vrtec (tu so novembra lani uvedli dopolnilne popoldanske ure v slovenskem narečju tega kraja). Ukrep bi pomenil socialno obubožanje ter izgubo kulturne identitete za ljudi, ki nameravajo kljub vsemu živeti na tej zemlji; starši otrok, ki obiskujejo šolo v Tipani, ne sprejemajo pasivno takih »racionalnih« načrtov.
Zavedajo se namreč, daje prihodnost vasi odvisna od otrok in bodo odločno postopali za rešitev te šole, če ne drugače, v privatni obliki.
Erika Jazbar
GLAS	ML
Jaz in Prešeren
Na ležeči polici majhne sobe se mi med neštetimi knjigami pogled ustavi na zlatih črkah, ki jih pramen sončnega žarka kot nalašč osvetljuje, da bi morda tudi jaz segla po tej knjigi in jo vsaj za trenutek prelistala. Skoraj ravnodušno preberem zlate črke: Poezije dr. Franceta Prešerna!
Saj res, februar je tu! To je mesec, ko se v vseh slovenskih prostorih, šolah, društvih, krožkih, vneto pripravljamo na Prešernove proslave.
Zamislim se. V meni se porajajo številna vprašanja. Zakaj praznik kulture v mesecu februarju? Zakaj povezan s spominom na Prešerna? Učili so nas namreč, da je Prešeren največji slovenski pesnik. Tudi ta trditev me ne zadovoljuje, zdi se mi nekoliko stereotipna. V hipu se na mojem obzorju zvrstijo imena številnih slovenskih pesnikov, katerih pesmi sem že od osnovne šole dalje veliko raje prebirala in bi jih zato brez
pomisleka uvrstila na prednostno lestvico.
Prešerna sicer cenim in spoštujem, predvsem ko ga povezujem z zgodovinskim obdobjem prejšnjega stoletja, ko je naša kultura še potrebovala vodilnega človeka, ki bi ji odpiral pot v življenje. A danes čutim, da mi je Prešernova poezija nekoliko oddaljena, včasih celo odtujena, njegova nedosegljiva ljubezen do Julije iz Sonetnega venca bi v današnjem svetu težko prodrla v srca mladih, morda bi se ji kdo celo porogljivo posmehnil, morda...
Pa vendar, kljub vsem zakajem in dvomom, nam je 8. februar že tako zakoreninjen v srcu, da se naša kultura v teh dneh kar samovoljno razživi in priklene k sebi vsakogar, ki mu je slovenska beseda neizogibno življenjsko vodilo.
A želja mladega slovenskega človeka sega še dlje: 8. februar naj predstavlja vsak dan našega življenja, 8. februarja naj postane kultura srca, kultura strpnosti in kultura sožitja.	Jadranka Cergol
Tudi letos smo šli učenci druge srednje I. Cankar na obisk v sinagogo. Nekaj posebnega je bil že sam sprejem. Čakala nas je prijazna Judinja gospa Schreiber, upokojena ravnateljica judovske šole. Najprej smo stopili v prostore male tople sinagoge. Seveda smo si fantje dali kapo na glavo v znak spoštovanja. Kdor je ni imel, si je nadel čepico, ki mu jo je ponudil vljudni čuvaj.
Poseben vtis nam je dalo šest gorečih sveč na črni preprogi. Predstavljale so šest milijonov Judov, umorjenih v drugi svetovni vojni. Sedli smo v klopi in prisluhnili živemu pripovedovanju profesorice. Med drugim nam je povedala, da je najpomembnejši del sinagoge orna-
Na obisku v tržaški sinagogi
ra, v kateri so spravljeni zvitki stare zaveze.
Priporočila nam je, naj vedno spoštujemo vsakega človeka. Tudi Judje v Trstu spoštujejo manjšine in kristjane, kajti pred Bogom smo vsi enaki ne glede na jezik, raso, barvo kože, kulturo. Pomembno je, da spoštujemo drug drugega in ne živimo nasilno.
Po predavanju so sledila tudi naša vprašanja. Med drugim smo želeli pojasnilo, zakaj v sinagogi ni slik in kipov. Razložila nam je, da je Bog Izraelcem prepovedal ga upodabljati. Zato vidimo na stenah samo okraske rastlin, sadežev in geometričnih likov. Pomenljiva je bila razlaga Davidove zvezde: trikotnik s konico navzdol
predstavlja Boga, ki prihaja k človeku, trikotnik s konico navzgor pa človeka, ki se dviga k Bogu.
Preden smo šli v veliko sinagogo, smo se v tihi molitvi ustavili pred gorečimi svečami in tako izrazili našo solidarnost z Judi ob petdesetletnici holokavsta.
V	veliki sinagogi se Judje zbirajo le poleti, ker je zdaj mrzlo in jih tudi danes v Trstu ni več kot 600.
Ko smo odšli, smo bili srečni. Saj smo kulturno in duhovno obogateli in bolje razumeli, kako smo povezani s »starejšimi« brati Judi, saj nas združuje skupno bogastvo stare zaveze.
Marko Glavina in Martin Tul
»Najprej so kulturi potrebni ljudje«
Pogovor
Gospod profesor, Prešernova nagrada prihaja v trenutku, kijeza našo manjšino zelo težak, zlasti kar se tiče položaja naših kulturnih ustanov...
Naj odgovorim s proti-vprašanjem: le kdaj je bilo naši tukajšnji narodni skupnosti lahko? Morda škofu Šterku, ko je 1901. vodil procesijo sv. Rešnjega telesa s sv. Justa na Veliki trg in Korzo, pa mu je tržaška občina odrekla častno spremstvo stražnikov in gasilcev? Našim staršem, ko je fašizem napajal Kras in Istro z ricinu-som? Nam, ko smo po vojni, komaj smo zadihali v Svobodnem tržaškem ozemlju, s strahom začeli pričakovati Italijo genoci-dskega spomina?
Mene osebno bolj kot položaj naših kulturnih ustanov skrbi ka-tastrofalni položaj naših bioloških ustanov, naših družin -vse te naše prazneče se dvorane, množično osipavanje našega naroda...
s Prešernovim nagrajencem Alojzom Rebulo
Kaj je-poleg finančne pomoči -potrebno, da se slovenski kulturi v zamejstvu zagotovi vsestranski razvoj?
Naj navežem na prejšnji odgovor: najprej so tej kulturi potrebni ljudje. Če ne bomo imeli otrok za naše šole in ljudi za naše dvorane, stadione in cerkve, bo tudi finančna pomoč nepotrebna. Sicer se, kar se tiče finančnega vprašanja, z narodno skupnostjo dogaja kakor s kulturnimi revijami: te praviloma ne ugašajo zaradi pomanjkanja de-narja, ampak zaradi po-manjkanjaživljenjske volje. Vzemite na primer konec Zaliva in Mosta: ni šlo za denar. Primaren ni ekonomski faktor, kakor so tvezili marksisti, ampak duhovni.
Če ostaja resnična volja do življenja in kulture, se denar tako ali drugače dobi. Mislite, da v žepih tržaških Slovencev danes ni toliko denarja, da se ne bi mogli odzvati velikopotezni zbi-
ralni akciji za našo kulturo? Profesor v pokoju bi dal recimo 10.000, kakšen obrtnik 100.000, kakšen obiskovalec Sejšelskih otokov 1.000.000...
Veliko se govori o potrebi sožitja med Slovenci in Italijani v naših krajih. Kaj potrebujemo, da ne ostanemo ponovno pri lepih besedah?
No, Slovenci ricinusa zaenkrat ne pijemo. Italijani tudi ne dobivajo na glavo naših bomb. Neko sožitje le obstaja, ne? Nismo v Bosni, hvala Bogu. Sicer pa to ni vprašanje za slovenskega, ampak za italijanskega kulturnika. Saj ne vem, kaj naj bi slovenska stran še mogla narediti v tem smislu. Na volitvah dajemo dve tretjini svojih glasov italijanskim strankam, prireditve spremin j a-mo iz slovenskih v dvojezične, ustanavljamo skupine za medsebojno spoznavanje - kaj hočemo več?
Pogovarjal se je Ivan Žerjal
Literarne poti
Spet mince cveto
Zora
Odkar je Tona med ostarelimi in osamljenimi, je čas ne priganja več, kot bi se hotel oddolžiti za naglico iz prejšnjih let, toda pozabil j e ni. Zdaj ji namreč z užitkom pošilja starostne nadloge, svoje strokovne delavke.
Za marsikaj so jo že prikrajšale, okoli nje so stkale nevidno mrežo, da se ne zgane z doma, množijo ji sebične in nasprotne skrbi.
Dve Prešernovi priznanji zamejstvu
(nadaljevanje s 1. strani)
o odnosu do religije ter o večkulturnosti kot znaku demokracije.
Nagrada Prešernovega sklada je nekoč bi la neke vrste vzpodbuda za mlade avtorje, kar seveda Sergej Verč še vedno je. Moram priznati, da zdaj, ko to pišem, še ne vem, za kaj jo je dobil. Lahko bi si jo prislužil s svojim dramskim delom, z režijami, radijskimi in odrskimi, nemara s kriminalko Rolandov steber. Takšno obsežno in kakovostno delo je pač vredno vse pozornosti in bi nemara tudi že prej zaslužilo nacionalno priznanje.
Niz teh preprostih stavkov lahko zaključimo z mislijo lepega Ploti-na, ki pravi, daje lepo v gledanju, v pogledu. Nič ne pomaga, če nam Rebula, Pahor, Košuta in Verč in Paljk ter vrsta drugih puščajo knjigo v dar. Kako jih dojemamo, kako nas oblikujejo, kakšno sled v nas puščajo, to je važno; tu se kultura pri nas, odjemalcih, začenja kot notranji obred. Ivanka Hergold
Uredništvo Katoliškega glasa čestita Alojzu Rebuli in Sergeju Verču ob prejemu visokega narodnega priznanja za njun doprinos k rasti zamejske kulture.
Saksida
Katera mati je brez njih? Majhni otroci, majhne skrbi, veliki otroci, velike skrbi, poročeni pa zasejejo v materino srce še one za zete, snahe, vnuke. In če nisi brezbrižen do soljudi, te tare zaskrbljenost za vse, ki okušajo pelin življenja.
V belih nočeh, ko se moč skrbi stopnjuje, najde Tona olajšanje v molitvi.
Med posamične prihode starostnih obiskovalk Nekdo pogosto pošilja zdravilne kapljice, da živahno prepletajo Tonino sedanjost s preteklostjo, spreminjajo tesnobo v vedrino in večerni mrak v svetle zarje.
Tako učinkovita je bila Minca.
Predzadnje sobotno jutro v februarju. Sončno, vendar hladno. Tona umiva okno, ko se na pločniku pred njim ustavi ženica z onstran meje. Ne bo ponujala krompirja, fižola, medu, v cekarju nosi zvončke, povezane v šopke, nekaj jih drži v desnici.
»Comprate flori, signora?« Govoricaje počasna, glas nežen, šibek, kot bi ga iz daljave nosil veter.
»Kupim, kupim! Če niso predragi, « se pošali Tona.
»Ste Slovenka!« Še vednopotišan, je glas zdaj razgiban od prijetnega odkritja.
»Seveda!« se posmeje Tona.
Po starosti je ženica na njenem bregu. Nizke postave, drobcena, uvela, zgaranih rok, sprejema življenje v dobrem in slabem, v veselju in žalosti, v stiski in sproščenosti, ne vprašuje zakaj, kako, čemu, oporekanja in upornosti ne pozna.
Vse to kar izžareva iz njene osebice.
Toni se še bolj zasmili kakor ob prvem pogledu.
»Pridete noter na skodelico kave? Se malo ogrejete,« jo povabi.
»Ne, moram naprej. Za domov bi
rada ujela opoldanski vlak.«
V besedah ni mrzle, tjavdan izrečene besede hvala, iskrena se lesketa v njenih otožnih očeh, v drobnem smehljaju, valovi v mehkem starkinem glasu.
Kakor je prišla brez pozdrava, tako je odšla. Toni pa pustila neotipljivo podobo svoje osebnosti in zvončke.
Dokler niso oveneli, seje Tona ob njih vračala v leta, ko je s sestrami in prijateljico nabirala zvončke v Logu rojstnega mesta, iskala prve vijolice, se žalostila, ko je oblak zakril sonce in j e spet mrzlo zapihalo.
Zenica se je čez nekaj dni vrnila. Poleg kupljenih trganih zvončkov je tokrat dobila Tona v dar šopek primerkov s čebulico.
»Te pa vsadite, bodo za zmerom.« Nasvet in obljuba.
Se isto leto je od prijazne prodajalke kupila šmarnice pozno spomladi, po velikem šmarnu pa ciklame. Teh je bilo nekaj z gomoljem.
Zopet nasvet, zopet obetavna obljuba:
»Tepa vsadite, bodo za zmerom. Rade imajo senco.«
Ob kozarcu ciklam se Tona ni vračala v domači kraj, spomini so jo nesli na levi breg Soče blizu Solkana, kjer je v gozdiču prvič v življenju videla ciklame v njihovem naravnem prostoru in jih tudi prvič nabirala.
Spominov na Sočo bi lahko nanizala za kilometrsko televizijsko nadaljevanko, a so ciklame prehitro ovenele.
Dve leti je ženica prihajala s trojim darom narave, tretje leto se je oglasila samo s prvimi zvončki. Minilo je že pet let.
»Kje si, Minca?« se sprašuje Tona. Po imenu je ni vprašala. Marija... Polda... Jelka... Pepca... Lojza... Tereza... Nobeno teh krepkih imen ne pristaja nežnemu, drobnemu, dobremu bitju z zvončki, s šmarnicami, ciklamami. Tona jo je
Prešernova priznanja zaslužnim osebam v zamejstvu
Objavljamo seznam dobitnikov Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada, ki so bili rojeni v zamejstvu ali so aktivno prispevali k rasti kulture v njem.
Prešernove nagrade za različne zasluge so začeli podeljevati leta 1948: nagrade Prešernovega sklada pa leta 1963.
1948 - Igo Gruden-Prešernova nagrada
1968 - Ondi na Otta - nagrada
Prešernovega sklada
1969 - Danilo Švara in Jožko
Lukež - nagradaPrešer-novega sklada
1970 - Alojz Rebula - nagrada
Prešernovega sklada
1971 - Anton Petje - nagrada
Prešernovega sklada
1973 - Pavle Merku - nagrada
Prešernovega sklada
1974 - Lojze Spacal - Prešer-
nova nagrada za življenjsko delo
1975 - Stane Raztresen-nagra-
da Prešernovega sklada
1976 - Avgust Černigoj - Pre-
šernova nagrada za življenjsko delo;Jože Babič - nagrada Prešernovega sklada
1977 - Jože Babič - skupinska
nagrada za izvedbo Hlapca Jerneja
1978 - Miroslav Košuta - na-
grada Prešernovega sklada
1979 - Rado Nakrst - nagrada
Prešernovega sklada
1980 -Mira Sardoč in Nora
Jankovič - nagrada Prešernovega sklada
1981 - Jože Babič - Prešernova
nagrada; Marko Kravos - nagrada Prešernovega sklada
1982 - Lidija Kozlovič - nagra-
da Prešernovega sklada 1984 -Klavdij Palčič in Marija Vidau - nagrada Prešernovega sklada 1986 -Silvij Kobal - nagrada Prešernovega sklada
1989 -Franko Vecehiet - na-
grada Prešernovega sklada
1990 -Mario Uršič - nagrada
Prešernovega sklada
1991 - Vladimir Jurc-nagrada
Prešernovega sklada
1992 - Boris Pahor-Prešernova
nagrada za življenjsko delo
1995 - Alojz Rebula - Prešernova nagrada za življenjsko delo; Sergej Verč - nagrada Prešernovega sklada
NASA GOVORICA
NADA
Ob poslušanju nekega pogovora sem spet spoznala, kako siromašimo iz nevednosti in nemarnosti svojo govorico. Naj opozorim samo na italijanski glagol lavare oz. lavarsi, ki izpodriva pri nas več možnih načinov izražanja. Mi si umivamo glavo, peremo perilo, umivamo posodo in čistimo šipe. Pe-renio seveda tudi zelenjavo in sadje, preden ga pojemo. Prav tako si umivamo roke in obraz.
Kdor nerodno pade, si lahko zlomi nogo. Kdor se zaleti v šipo, jo lahko razbije. Ne moremo pa sirazbiti noge, ki si jo lahko močno poškodujemo (zlomimo, zvijemo, izpahnemo).
S temi primeri sem hotela opozoriti
v sebi poimenovala Minca in mince so zvončki in ciklame, ki j ih j e prejela od nje.
Minca, si v domu za ostarele in onemogle ali doma med mlajšimi sorodniki? Ni velike razlike, povsod teče življenje mimo tebe, mimo najine osamelosti, z nama vštric mladi ne morejo, ne smejo.
Mordasi med izbranci, ki si želijo odhoda v neskončnost. Mene ni med njimi, ugotavlja Tona, jaz bi rada živela zmerom kot tvoji zvončki, trnje ciklame.
»Te vsadite, bodo za zmerom,« si obljubila. Veš, letos so bele mince pokukale iz zemlje že o sv. Neži, zdaj cveto. Drobne, nežne, tihe kakor ti, Minca. In obljubljajo pomlad.
PERTOT
na siromašenje na račun italijanščine, vendar je negativnih vplivov še veliko in slonijo, kot smo videli, na naši nevednosti in nemarnosti.
V zadnjem času pri nas spet vse otvarjamo: razstave in osmice in spominske svečanosti. Mar premalo fino zveni, če bi rekli, daodpiramo razstave in osmiee in da bo spominsko svečanost odprl ali uvedel Peter ali Pavel.
Za nas so posebno značilna tekmovanja in loterje vseh vrst. Nekega dne sem slišala novico, da se je sreča posmehnila tudi nekemu našemu znancu. Posmehniti ali posmehovati se komu, pomeni norčevati se iz njega. Če pa se komu zgodi kaj prijetnega, bomo rekli, da se mu je sreča nasmehnila.
Nekateri nesramneži se mu posmehujejo, ker vedno zardeva, ker je neroden. Nasmehnemo pa se vendar lahko, ko vidimo posebno nerodnega človeka, posmehovati pa se mu ne smemo. Tu pa tam se nasmehne sreča tudi komu od nas ali komu v naši okolici. Pa še nekaj se mi zdi zelo zoprno: opletanje z gospodi in gospemi. Kdaj me kar prime, da bi tudi jaz začela pisati, da je gospod Prešeren pisal pesmi, gospod Cankar pa prozo, ko slišim tako naslavljanje že poznanih oseb z gospod ali gospa. Gospod Janša, gospod Peterle, gospa Spomenka Hribar so v našem prostoru že tako poznani, da jim ni potrebno dodajati še kake posebne oznake (spola? zafrkljivega spoštovanja?).
6 goriške novice
Katoliški glas
9. februarja 1995
Bogat sem kakor tihi glas piščali
V	četrtek, 2. februarja, je bila v komorni dvorani Katoliškega doma podelitev nagrad za natečaj, ki ga je razpisala ZSKP ob 50-letnicismrtipesnika Franceta Balantiča
Natečaj a, kij e predvideval oblikovanje izvirne skladbe na pesnikovo besedilo, seje udeležilo veliko glasbenikov iz zamejstva, matične domovine in zdomstva. Skupno je bilo prijavljenih 42 skladb, od katerih 30 v skupino A za zborovsko skladbo za mešani, moški ali ženski zbor, 11 v skupino B za samospev s spremljavo klavirja ali komorne instrumentalne skupine, 1 pa v skupino C za vokalno-instrumentalno delo v obliki kantate.
Večer se je pričel z besedami prof. Lojzke Bratuž, ki je spregovorila o pesniku in njegovem pesniškem delu. V svojem posegu je poudarila dramo mladega človeka, kije dozorel in se izpel v izredno kratkem času. Pesnik, ki se je rodil leta 1921 v Kamniku, je namreč pri 22 letih umrl v plamenih, tako da so se verzi, ki jih je zapisal v svojih poezijah, izkazali za tragične preroške vizije.
Prof. Franka Žgavec je nato predstavila izdajo izvirnih skladb na pesnikovo besedilo, ki je izšla ob tej priložnosti. V njej so zbrane skladbe nagrajenih avtorjev (zaradi obsežnosti je bila izpuščena nagrajena kantata v kategoriji C) in pa tiste, ki jih je priporočila komisija. Knjigo je uredila sama prof. Franka Žgavec, za likovno opremo je poskrbel Franko Žerjal, spremno besedo pa ja napisal prof. Andrej Bratuž, v kateri je med drugim izrazil željo, naj zbirka »kot dragocen kamenček iz našega prostora krasi mozaik slovenske glasbene ustvarjalnosti.«
Večer, ki gaje prijetno povezova-
Baritonist M. Srebrnič ob spremljavi prof. H. Plesničar (foto SR)
laFanikaKlanjšček, seje nadaljeval s podelitvijo priznanj zmagovalcem natečaja. Žirija, ki so jo sestavljali dirigent Marko Munih, skladatelj Ivan Florjan in muzikolog Edo Škulj, je prvo nagrado v kategorij iB dodelila samospevu »Domov« skladatelja Jožeta Trošta. Trošt, katerega skladateljski opus je zelo bogat, je profesor cerkvene glasbe na teološki fakulteti v Ljubljani, vodi pa tudi več zborov, med katerimi tudi zbor ljubljanske stolnice. Bariton Martin Srebernič je ob klavirski spremljavi prof. Helene Plesničar izvedel nagrajeno skladbo, nagrajencu pa sta priznanje dodelila predsednik ZSKP dr. Damjan Paulin in Franka Pado-van. Skladatelj Tomaž Svete, ki je s svojimi deli znan skorajda po vsej Evropi in je obenem član Dunajske akademije za glasbo in član Društva slovenskih skladateljev, je s skladbo »Sacrum delirium« prejel prvo nagrado v kategoriji C. Tretjo nagrado v kategoriji A je prejel skladatelj Štefan Mavri, dolgoletni diri-
gent Komornega zbora v Novi Gorici, za skladbo »Gospod odgovori očem«. Druga nagrada v isti kategoriji je bila dodeljena skladbi »Zadnji čas pred zimo« skladatelja Sama Vremšaka, danes docenta za teoretske predmete na Akademiji za glasbo v Ljubljani, prej pa dolgoletnega opernega pevca. Prvo nagrado v tej skupini pa je prejel skladatelj Stanko Jericijo s skladbo »Judežev obup«. Skladatelja Stanka Jericija ni potrebno posebej predstavljati, saj je v našem primorskem prostoru znan predvsem kot dirigent in pa kot avtor številnih glasbenih del. Večer, ki sta se ga udeležili tudi Balantičevi sestri ge. Tinka in Milka, je sklenila Jericijeva skladba v izvedbi komorne pevske skupine.
Upamo, da bodo nove skladbe našle zaslužen odmev pri izvajalcih in poslušalcih, saj so njihove izrazna bogatost, raznolikost in pestrost res vredne pazljivega poslušanja.
i.f.ž.
Nagrajevanje dijakov, ki so se udeležili natečaja Simon Gregorčič v Posoškem prostoru
Ob koncu lanskega šolskega leta področje štu-
sta Zveza slovenske katoliške prosvete in Zveza slovenskih kulturnih društev razpisali natečaj z naslovom Simon Gregorčič v Posoškem prostoru ob 150-letnici pesnikovega rojstva. Natečaj je bil namenjen dijakom nižje in višjih slovenskih šol na Goriškem. Udeležilo se ga je 33 dijakov, največ iz nižje šole Ivan Trinko in pedagoškega liceja Simon Gregorčič.
Prispevke različne vsebine in tehnike je pregledala posebna komisija likovnikov in profesorjev, ki je tudi opravila izbor prijavljenih del in priporočila nekaj del za objavo v časopisih, čeprav ni imel natečaj tekmovalnega značaja.
Nagrajevanje vseh udeležencev je bilo v ponedeljek, 6. februarja, v Kulturnem domu v Gorici. Po pozdravnih uvodnih besedah predsednikov Zveze slovenskih kulturnih društev Rudija Pavšiča in Zveze slovenske katoliške prosvete Damjana Paulina je o natečaju spregovorila prof. Marija Češčut, ki je pohvalila pobudo, ker je segala na
dirajoče mladine, in dijake, ki so sodelovali in tako pokazali veliko ljubezen do pesnika in narodnega buditelja Simona Gregorčiča.
Ponedeljkova prireditev je uvedla letošnje proslave v Gorici ob Dnevu slovenske kulture.
$
mor.
K /->
Irt"«
iV** T**n*o
Dva prispevka goriških dijakov
Dijaki med nagrajevanjem (foto Studio Reportage)
SSŠ - razgovor v odboru
Dokončni vpisi
Sindikat slovenske šole -tajništvo Gorica je na zadnji seji razpravljal o šolski populaciji v prihodnjem šolskem letu in o možnostih uvedbe angleščine na Srednji šoli I. Trinko v Gorici.
Neuradna vest, da bodo letošnji pred vpisi dokončni, se je uresničila. Rok za dokončni vpis \/ prve razrede šol vseh stopenj zapade 28. februarja. Odbornikom je v tem trenutku na razpolago zelo malo podatkov, več pa je neuradnih in formacij, ki dajejo neko podobo o šolski populaciji v prihodnjem šolskem letu.
Predsednik Sindikata prof. L. Devetak je nato seznanil prisotne z željami staršev goriških petošolcev, ki zahtevajo, da se na Srednji šoli v Gorici poleg nemščine uvede tudi angleščina.
Pobudo bo podprl tudi Sindikat, saj se mora šola prilagoditi zahtevam staršev in današnjega časa.
Sledila je živahna diskusija o dvojezičnosti v nekaterih šolskih aktih. Po mnenju Sindikata je dvojezičnost možna izjema in se je šolniki lahko poslužujemo, če je ta koristna za perspektivnejšo šolsko stvarnost in do tiste mere, ki si jo sami določimo, saj so naše šole državne s slovenskim učnim jezikom.
Prof. M. Vončina, sindikalnitaj-nik, je seznanil odbornike o predlogih goriškega šolskega skrbnika glede združevanj in osamosvojitve nekaterih slovenskih zavodov ter o odložitvi razpisa rednega natečaja za profesorje na slovenski nižji in višjih šolah.
SI
Teološki pastoralni tečaj
Sola krščanskega življenja
V četrtek, 16. februarja, se bodo pričela ob 20. uri v novi mali dvorani pri Katoliškem domu v Gorici predavanja Šole krščanskega življenja, ki jih prireja Štandreška dekanija in so namenjena vsem pastoralnim delavcem pa tudi vsem vernikom v naših župnijah. Naslov predavanj je: »Verujem« - razmišljanja na temo apostolske vere.
Predavanja bodo: v četrtek, 16. februarja; četrtek, 23. februarja; četrtek, 9. marca; četrtek, 23. marca; četrtek, 6. aprila; četrtek, 27. aprila.
Uvodno predavanje bo 16. februarja ob 20. uri. Predaval bo msgr. dr. Oskar Simčič na temo: Človek hrepeni po Bogu, Bog mu prihaja naproti.
12. revija Sovodenjska poje
V Kulturnem domu vSovodnjah je bila v nedeljo, 29. januarja, 12. revija pevskih zborov Sovodenj ska poje, ki jo od leta 1984 prireja domače kulturno društvo Sovo-dnje.
Letošnja revija ohranja tradicionalni pomen navezovanja prijateljskih vezi med pevskimi skupinami ter zbori, ki nastopajo kot gostje; poleg tega je uvedla v praznovanje pomembnih obletnic (50-letnice osvoboditve in 50-let-nice Kulturnega društva Sovo-dnje), ki ju bo društvo letos primerno proslavilo z raznimi prireditvami. V duhu počastitve 50-letnice osvoboditve so nekateri zbori vključili v program tudi odporniške pesmi.
V uvodnem delu programa je bil tudi poklon spominu vaškega pesnika Franja Rojca, ki je umrl meseca septembra lani. Predsednica KD Sovodnje Alenka Flore-ninje podala nekaj njegovih verzov; med drugim očitajoče pravijo: »Zakaj vas tako moti, da mati postala nam bi tudi naroda pravica? Zakaj do nas sovraštvo kipi iz vaš'ga lica?...«
Letos so se na odru zvrstili štirje zbori. Moški zbor Skala iz Ga brij je pod vodstvom Andreje Konjedic začel svoj program z narodno Tam za turškim gričem. Dekliška vokalna skupina Sovo-denjska dekleta je nastopita s pesmijo Sončen dan Stanka Jericija
na besedilo vaškega pesnika Franja Rojca; skupino vodi Sonja Pelicon. Mešani pevski zbor Rupa-Peč, ki ga vodi Zdravko Klanjšček, je svoj nastop sklenil z narodno Zdravljico v Paničevi priredbi. Gost revije je bil ženski zbor Ivan Grbec iz Skednja pri Trstu, ki praznuje letos 15-letni-co obstoja. Pod vodstvom Bože Hrvatič je najprej podal pesem odporništva Smrt v Brdih, končal pa je s skladbo Jakoba Ježa Igraj kol' ce.
Napovedovalki Danja Bagon in Katja Ožbot sta se na začetku v imenu društva zah valili občanom, ki so že in ki bodo še s prispevki nudili pomoč pri obnovi električne napeljave kulturnega doma.
Naj na koncu znova zapišem, kakor sem to naredil ob drugi reviji leta 1985: »Ne bi bilo napak, ko bi bila (revija) vsako leto posvečena kakemu kulturnemu dogodku ali našim pomembnim kulturnim ustvarjalcem.«
Remo Devetak
SKD HRAST - DOBERDOB vabi na
skoraj pravo politično komedijo Kandidiraj, le kandidira j!
v izvedbi dramskega odseka PD Štandrež režija: E. Aberšek v soboto, 11. februarja, v župnijski dvorani v Doberdou ob 20.15.
Rojanski Marijin dom je ponovno oživel
SSk za enoten nastop na volitvah
Dne 1. februarja se je sestal tržaški pokrajinski izvršni svet Slovenske skupnosti, da bi obravnaval trenutni politični položaj.
Izvršni svet seje najprej seznanil s poročili o pripravah na bodoče upravne volitve v treh občinah. SSk je mnenja, da bi morali Slovenci, kolikor je to mogoče in sprejeto, nastopati kar se da enotno, v spoštovanju pluralizma, ki ga naša skupnost pozna že dolga leta. Še posebej bi bilo pozitivno, če bi sodelovale tiste komponente, ki v svojih vrstah štejejo dobro pripravljene politike, so pa morda danes v posebnem položaju zaradi korenitih sprememb na političnem prizorišču. SSk je odprta za te prispevke in jih vabi k skupnemu nastopu. Krajevne sekcije so začele z oblikovanjem programov, ki bi obravnavali problematiko, kije danes na krajevnih ravneh občutena in včasih pereča. Za sestavo kandidatnih list se bo SSk obrnila na vse osebe, ki jih zanima in skrbi naš trenutni položaj in ki so občutljive za narodnostne vrednote ter za ohranitev in ovrednotenje krajevnih značilnosti v novih časih.
Izvršni svet SSk se je nadalje seznanil s poročilom tržaških občinskih svetovalcev Berdona in Močnika, ki sta sporočila, da je problem dvojezičnih tabel na vhodih v slovenske vasi na tem, da se reši, saj je tudi župan Illy na nedavnem
srečanju v Križu to formalno obljubil. S postopnim reševanjem problema sta tudi opozorila v neformalnem pogovoru kolego SKP Ve-niera, ki ju je o tem spraševal; zato je poteza rajonske svetovalke te stranke na vzhodnem Krasu sicer malo pozna, čeprav umestna, ker opozarja na aktualni problem. SSk seje od vsega začetka zavzemala za dvojezične napise v slovenskih zaselkih in že več mesecev temu sledita omenjena svetovalca. Zato ni tudi SSk s tern v zvezi zavzela v javnosti trdih stališč, kar pa bo nemudoma storila, če obljube ne bodo spoštovane.
Nazadnje je izvršni svet SSk z zaskrbljenostjo prejel novico, da se večinska koalicija na tržaški občini ni držala že podpisane obveze, da bi bil podpredsednik občinskega sveta slovenske narodnosti. Le skupina Zavezništva za Trstje držala obljubo, medtem ko se je ena večinska stranka razcepila, druga pa podprla kandidata Liste za Trst, ki se je v občinskem svetu proglasil za naslednika iredentističnega deda. Zaskrbljujoče je, da sta obe naslednici politične sile, ki se je vedno proglašala za zaščito in prisotnost Slovencev, enotno popustili slovensko kandidaturo in podprli pripadnika Slovencem nasprotnega bloka. To stališče je zavzel svetovalec Močnik v svojem posegu na seji občinskega sveta.
Kolonija v Dragi
Kolonija v Dragi zopet vabi...
V prvih dneh meseca julija bo tudi letos Slovensko karitativno društvo (SLOKAD) organiziralo počitniško kolonijo v Dragi za otroke od 5. do 16. leta starosti. Stavba v Dragi bo letos sprejela svoje goste v pravi praznični obleki, saj je društvo poskrbelo za večja obnovitvena dela bodisi zato, ker to narekujejo razni varnostni predpisi, bodisi zato, da bi s svojini novim videzom ustvarila
otrokom čim boljše počutje. Za varstvo in animacijo bo kot vsako leto skrbelo usposobljeno osebje.
Vpisovanje je že začelo. Starši lahko prijavijo svoje otroke v šolah kot tudi v raznih okoliških občinskih ambulantah. V tržaški občini je čas do prvih dni marca. V drugih občinah pa je več časa na razpolago. Za podrobne informacije se starši lahko obrnejo na telefonsko številko 040/226117.
Dario Rinaldi odšel v pokoj
Z novim letom je šef tiskovnega urada pri deželnem odboru Furla-nije-Julijske krajine Dario Rinaldi odšel v pokoj. Omenjeni urad je vodil od nastanka dežele pred 30 leti, razen v razdobju od leta 1976 do 1993, ko je bil deželni svetovalec oziroma odbornik. Političnemu delovanju seje posvetil že v mladih letih in bil v vsem tem času med najvidnejšimi demokristjanskimi
politiki morotejske struje na Tržaškem.	(mab)
Pohod za življenjem mir
V nedeljo, 5.t.m., se je več sto ljudi udeležilo že tradicionalnega Pohoda za življenje in mir po tržaških ulicah, ki ga je v okviru Dneva za življenje priredila Katoliška akcija za otroke. Pohod se je končal v cerkvi sv. Marije Velike z molitvenim srečanjem za življenje in mir, ki gaje vodil škof Bellomi.
Pianist Štefan Bembi in čelist Vasja Legiša med koncertom (Foto Kroma)
V prejšnji številki Katoliškega glasa smo že objavili kratko vest o krstnem nastopu nove glasbene skupine »An die Musik«, ki se je odvijal v nedeljo, 29. januarja, v dvorani obnovljenega Marijinega doma v Rojanu. Skupina, ki jo sestavljajo pianist Štefan Bembi, čelist Vasja Legiša, harmonikaš Adam Selj in basist Giu liano Pelizonje v prvem delu izvajala dela Schuberta, Slni-manna, Mendelssolma-Bartholdyja ter tri Mozartove operne arije, drugi del pa posvetila ruskim skladateljem Zolotarevu, Glinki, Rimske-mu-Korsakovu in Rachmaninovu. Za konec so pred številnim občinstvom, ki je napolnilo dvorano, izvedli še Saint-Saensovega »Laboda«.
Tržaška slovenska javnost se je tako seznanila z novo glasbeno skupino, kije nastala prav v Marijinem domu v Rojanu, kjer ima sedež in kjer vadi. Že omenjeni člani skupine so sicer mladi, a že izoblikovani glasbeniki: vsi so se šolali na tržaški Glasbeni Matici, izpopolnjevali pa so se v raznih krajih v Italiji in po Evropi. To je pokazal koncert sam.
Bolj kot podati glasbeno kritiko, je tu potrebno predvsem poudariti
dejstvo, da se v Rojanu slovensko kulturno življenje zopet prebuja. 29. januarja je bila dvorana Marijinega doma namreč polna, kar je razveseljivo. Že pred kratkim so se v obnovljenem Domu odvijale nekatere šolske prireditve in koncerti, tam pa ima svoj sedež tudi nekaj drugih stvarnosti, ki so tesno povezane s slovenskim življem v Rojanu: cerkveni pevski zbor, mladinski ansambel in skavtska skupina.Oživljeno delovanje je izjemnega pomena v predmestju, ki ga je
Rafko Dolhar v knjigi »Na naši koži« imenoval »grob slovenstva«.
O skupini »A n die Musik«j e treba povedati še, da ima v načrtu še druge koncerte s ciljem, da spodbudi zanimanje za glasbo in glasbeno življenje v našem prostoru. Tako bodo - vedno v rojanskem Marijinem domu - nastopili 4. marca ameriški pianist Thomas Paule, 25. marca pa Trio Limigana, ki ga sestavljajo čelist Igor Škerjanec, klarinetist Darko Brlek in pianist Vladimir Mlinarič.	ni
Gorska kolonija v Comegliansu samo do 4. marca. Vpisne pole
dobijo na šolskih ravnateljstvih, izpolnjene pa morajo izročiti pred 4. marcem šolski zdravniški asistentki. V drugih občinah naj se čim prej obrnejo direktno na občinsko zdravniško asistentko. Pojasnila: za Trst tel. 43194 in 366970, za Goriško 530924.
N.M.
Prizor iz lanske kolonije v Comegliansu
Bralci Katoliškega glasa ste že večkrat brali o delovanju gorske kolonije v Comegliansu v Karnijskih Alpah ob poti v Sappado, ki jo organizira Slovenska Vincencijeva konferenca. Hvaležni bi vam bili, če bi o njej obvestili tudi druge družine, ki imajo otroke, stare od 5. do 16. leta.
Kaj privlači otroke, da se leto za letom v julijski vročini radi vračajo v ta gorski kraj? Starši jih radi pošiljajo, ker se razgibajo in naužijejo čistega gorskega zraku ter utrdijo svoje telo, tako da se potem celo leto dobro počutijo.
Otroci pa radi prihajajo, ker se tu pod vodstvom mladih, a izkušenih voditeljev razigrajo in naskačejo v veseli družbi svojih vrstnikov. Zanimajo j ih opazovanje narave, obisk bližnjih in daljnih gorskih krajev in lepot, šport in igranje na travnikih, na igriščih ali ob plitvi reki. Radi tekmujejo - zlasti večji - z igrami, med dvema ognjema, v odbojki ali pa zabijajo žogo. Tudi slabo vreme jim ne jemlje dobre volje. V tem primeru tekmujejo in se igrajo v prostorni, dobro opremljeni telovadnici ali pa rišejo in se igrajo z
namiznimi igrami vjedelnici in drugih prostorih. Večkrat si v občinski kinodvorani ogledujejo primerne risanke in filme. Zelo radi prepevajo in razveseljujejo starše, ko pridejo na obisk, tudi s skeči in šaljivimi prizorčki.
Skratka: otrokom se tu zdi tako lepo, da po 20 dneh bivanja kar ne verjamejo, da morajo zapustiti zelene iglaste gozdove, visoke gore in šumeče reke, zlasti pa prijetno družbo prijateljev. Med te pa ne priševajo samo vrstnikov, ampak tudi vzgojitelje, ki jih vodijo pri igrah, sprehodih in izletih, a jih tudi navajajo k skupnemu življenju, v katerem se moraš včasih odpovedati svojim željam v korist skupnosti; nudijo jim možnost, da preko opazovanja narave spoznavajo tudi verske resnice. Vsaj nekaj časa je med njimi tudi slovenski duhovnik, ki ne samo mašuje, spoveduje in obhaja, ampak je tudi na razpolago za prijatelj ski razgovor o problemih doraščajoče mladine.
Upajmo, da se bo za to kolonijo odločilo tudi mnogo novih mladih ljubiteljev gora!
Za tržaško občino je vpisovanje
Bazovica
V nedeljo, 29. januarja, je vaška skupnost doživela lep popoldan v kinodvorani, kjer se je odvijal koncert godbe »Viktor Parma« iz Trebč pod vodstvom kapelnika Leandra Pegana, ravnatelja glasbene šole v Sežani. Oder je bil premajhen, da bi lahko pa njem stali vsi godci brez težav (bilo jih je trideset); bili so stisnjeni. Godba je izvedela vrsto skladb, ki veljajo za mednarodne uspešnice; za to je prejela zaslužen aplavz. Razveseljivo je, da med godci prevladujejo mladi in da se le-ti žrtvujejo za kulturno delovanje, ki terja od njih precej ur v tednu. V kratkem bo trebenska godba nastopila v Celovcu.
Napad na Sama Pahorja
V soboto, 4. t.m., je v tržaškem mestnem avtobusu prof. Samo Pahor doživel besedni in fizični napad, zaradi katerega se je moral zdraviti 5 dni (tako iz prognoze). Napadalec je 39-letni Armando Grego, ki je znan po tem, daje pred časom grozil, da se bo vrgel s streke gledališča Verdi, če ne bo dobil dela.
Dejanje je med drugim obsodila tudi tržaška Slovenska skupnost, ki v svojem tiskovnem sporočilu poleg drugega pravi tudi to, da »zelo ostro soočanje glede perečih in nerešenih problemov, ki se nanašajo na tukaj živeče prebivalstvo in ki jih nacionalistična desnica demagoško zlorablja, se mora nujno vrniti v meje dialoga in spoštovanja človeka ter njegovega dostojanstva, saj vemo, kam nas lahko vse skupaj pripelje.«
Uspešno delovanje knjižnih založb na območju Nove Gorice
V	Novi Gorici in njeni okolici deluje več knjižnih založb, ki nadaljujejo izročila in tradicije takih ustanov in organizacij, ki so pred prvo svetovno vojno in po njej, kolikor je bilo v tedanjih političnih razmerah to mogoče, delovale v Gorici. V Novi Gorici sedaj delujejo Založba v okviru tiskarskega podjetja SOČA, Založba Branka Lušine, imenovana BRANKO, nadalje zasebna Založba MAYA, v Novi Gorici in Biljah pa knjige in druge publikacije izdaja tudi Založba HUMAR.'
Omenjene založbe skušajo svoja dela razširjati na celoten slovenski knjižni trg. Založnik Branko ima na voljo najpo-membnejšo dokumentacijo o svetišču in božji poti na Sveti gori nad Novo Gorico. Te dni je njegova založba izdala knjigo z izbranimi deli pesnika in humorista Ivana Roba. Bilje žrtev vojne, sicer pa znana osebnost v slovenski literaturi in kulturi. Po Ivanu Robu je poimenovana tudi osnovna šola v Šempetru pri Novi Gorici.
Veliko zanimanje vzbuja knjiga o sreči avtorice Marcel le Auclair. Pred
OBVESTILA
TEOLOŠKO PASTORALNI TEČAJ. Prvo predavan je bo v četrtek, 16. februarja, ob 20. uri v prostorih male dvorane Katoliškega doma v Gorici. Predaval bo msgr. dr. Oskar Simčič na temo: Človek hrepeni po Bogu, Bog mu prihaja naproti.
***
KD SABOTIN PRIREJA TRADICIONALNI PRAZNIK SV. VALENTINA, ki se bo letos odvijal 17., 18., in 19. februarja. Petek, 17. februarja, ob 20. uri: otvoritev razstave CERKVE V PEVMIŠTMAVRU IN NA OSLAVJU in predavanje o arheoloških izkopaninah cerkve sv. Valentina. Sobota, 19. februarja: kultu-
dnevi jo je izdala Založba MAYA v Novi Gorici. Znana pisateljica in psihologinj a v svoj em delu med dm-gim poudarj a tudi to, da »vsi hočemo imeti srečo, a največkrat ostajamo praznih rok in prazne duše.« V svoji knjigi opozarja, da »sreča ni zunanja prvina, ampak se skriva v dobrem Jazu, ki ga ima vsakdo izmed nas, le odkriti gaje potrebno, mu prisluhniti in iz dneva v dan spodbujati njegovo rast.«
M.
je doslej ogledalo več tisoč mladih in drugih ljubiteljev njegove umetnosti. Odprta bo do 23. februarja, nato pa jo bodo predstavili še v Čedadu v likovni galeriji slovenskih organizacij.	M.
Čestitke
Slovenska skupnost iskreno čestita pisatelju Alojzu Rebuli za prejem Prešernove nagrade in režiserju Sergeju Verču za prejem nagrade iz Prešernovega sklada. Visoki odlikovanji nista le zasluženo priznanje za ustvarjalno delo, temveč tudi dokaz o visoki kakovosti slovenske kulture v zamejstvu, potrditev enotnega slovenskega prostora, pa tudi spodbuda za nadaljnje kulturno snovanja na zahodnih obronkih slovenskega narodnostnega ozemlja.
Če nagrada Sergeju Verču tudi izrecno poudarja pomen slovenskega kulturnega povezovanja tudi preko državnih meja, pa predstavlja Prešernova nagrada za življenjsko delo Alojzu Rebuli pomembno priznanje za njegovo vrhunsko literarno ustvarjalnost in obenem za njegovo visoko etično držo in jasno narodno opredelitev. Slovenska skupnost čuti dolžnost, da se ob tej priložnosti še posebej zahvali Alojzu Rebuli, ki sini
pomišljal zastaviti svojega imena in ugleda v podporo prizadevanj samostojne slovenske stranke v Italiji, kadarkoli je bil za to naprošen.
SSk se seli
Slovenska skupnost deluje v Trstu na novem naslovu. V teh dneh se seli z Ul. Machiavelli 22 na Ul. Gallina 5, III. nadstropje, poštna številka 34122, ohranila pa bo številko telefona in hkrati faksa 040/639126.
Slovenska skupnost je morala zapustiti dosedanji sedež, ker je bil potreben temeljitih popravil in ker ga lastnik, t.j. Slovensko dobrodelno društvo, prodaja; v novih prostorih pa bo prav tako v najemu. SSk se želi ob tej priložnosti tudi javno zahva-liti Slovenskemu dobrodelnemu društvu za dolgoletno korektno in prijateljsko sodelovanje.
SSk naposled obvešča, da ohranja urnik uradovanja na svojem novem tržaškem naslovu, in sicer vsak dan od ponedeljka do petka od 9. do 12. ure.
rni večer z naslovom BRDA V SLIKI IN BESEDI. Nastopili bodo MePZ Rupa-Peč, MPZ Štmaver in otroški pevski zbor Štmaver. V nedeljo, 19. februarja, se kioski odprejo že ob 10.30. Osrednja slovesnost pa bo ob 14.30 s slovesno sv. mašo. Na voljo bodo jedi na žaru, tipični štmaverski štruklji in domača kapljica.
V	GALERIJI KATOLIŠKE KNJIGARNE razstavlja fotograf in grafični oblikovalec PAUL D. RED-FERN. Razstavo si lahko ogledate po urniku knjigarne še ves prihodnji teden, do 18. t.m.
***
DRUŠTVO MLADIH RAZISKOVALCEV IN TRSTA IN GORICE ter Narodna in študijska knjižnica -odsek za zgodovino s sodelovanjem KD Sovodnje (pod pokroviteljstvom Zadružne kreditne banke in sovo-denjske občinske uprave) vljudno vabita na predstavitev publikacije TABOR "SOVODNJE '93". V petek,
10. februarja 1995, ob 20.30 v Kulturnem domu v Sovodnjah ob Soči.
***
PREDSTAVITEV KRAJEVNEGA LEKSIKONA SLOVENCEV V ITALIJI - druga knjiga - GORIŠKA POKRAJINA bo v četrtek, 23. febr., ob 20.30 v mali dvorani Kulturnega doma.
SLOVENSKI KULTURNI KLUB (ul. Donizetti 3) prireja ob prazniku slovenske kulture literarni, likovni in fotografski natečaj. V soboto, 11. februarja, bo v Peterlinovi dvorani ODPRTJE RAZSTAVE IN RECITAL LITERARNIH PRISPEVKOV ter-razglasitev in nagrajevanje zmagovalcev. Začetek ob 18.30.
SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE - TRST: Edvard Kocbek -GLOBOKO ZGORAJ ALI VISOKO SPODAJ. Režija Vladimir Jurc. V četrtek, 9. febr., ob 16. uri ABONMA RED I, v petek, 10. febr., ob 16. uri
SLOVENSKI CENTER ZA GLASBENO VZGOJO «rfl| EMIL KOMEL	
KONCERTNA	SEZONA 1994/95
ponedeljek, 20. februarja Komorna dvorana SCGV Drev. 20. sept. 85	Alojz Gradnik v samospevih Stefana Mavrija
nedelja, 12. marca stolna cerkev v Gorici	Sakralna glasba 20. stoletja Ljubljanski madrigalisti Matjaž Šček, dirigent
sreda, 22. marca Kulturni dom v Gorici	Camerata labacensis Valentina Pavio, klavir Stojan Kuret, dirigent
ponedeljek, 10. aprila Komorna dvorana SCGV Drev. 20. sept. 85	Tam gor je moja vas Ljudske pesmi beneških dolin priredil Daniele Zanettovich
sreda, 3. maja Kulturni dom v Gorici	Igor Laz,ko, klavir Rachmaninov, De Falla, Bartok
ponedeljek, 15. maja Komorna dvorana SCGV Drev. 20. sept. 85	Slovenski skladatelji v Glasbenem ateljeju EmilKomel
Župnija sv. Florijana - Marije Pomočnice v Števerjanu in SKPD F. B. Sedej
Vas vljudno vabita na proslavo 150-letnice rojstva
SIMONA GREGORČIČA
v petek, 10.2., ob 20.30 v župnijskem domu F.B. Sedej v Števerjanu Nastopila bosta mladinska skupina z recitalom Gregorčičevih pesmi in MePZ F.B. Sedej. O pesniku bo govoril g. Jožko Kragelj.
Prosvetno društvo Kulturno društvo PODGORA	A. PAGLAVEC
vabita na
PREŠERNOVO PROSLAVO
v prostorih bivše osnovne šole v Podgori 17.2. ob 20.30 Sodelujejo: Dramska skupina iz Podgore
MePZ PODGORA MPZ A. PAGLAVEC Govornik: Alenka Florenin
Spomin na Alojza Hledefa
Pred petdesetimi leti (11.februarja 1945) so Nemci v Vidmu ustrelili 23 zapornikov - partizanov. Med njimi je bil tudi, edini Slovenec, Alojz Hlede. Spominjata se ga brat Adrijan in sestra Jerica z družinami.
ABONMA RED H, v ponedeljek, 13. februarja, ob 16. uriABNOMARED I, v torek, 14. febr., ob 16. uri ABONMA RED H, v sredo, 15. februarja, ob 12. uri za višje šole.
Popravek
V	4. številki našega tednika se j e v članku, ki nam ga je poslala repenta-brska župnija, pomotoma vrinila napaka. Praviloma bi moralo pisati: »Repentabrska župnijska skupnost je sicer majhna, a delavna« in ne "glavna", kot je bilo zapisano. Našim zvestim bralcem iz Repentabra se oproščamo.
Sožalje
Profesorici Heleni Plesničar, ki poučuje na SCGV Emil Komel, izrekamo globoko in resnično sožalje ob smrti njene mame.
Uredništvo
DAROVI
Rupa. Za cerkev: Anica Ferlat v spomin na mamo Ano 28.000; N.N.
50.000 lir.
Peč. Za cerkev: Tina Tomšič namesto cvetja na grob Albine Paoletti D'An-gelo 50.000; N.N. 20.000 lir.
Gabrje. N.N. za cerkev 39.000 lir.
Za KG: N.N. 100.000 lir.
Za slov. misijonarje: N.N. s Peči
50.000 lir.
Za barvna okna v Bazovici: družina Bussoni 50.000; Marija Laljkova 25.000; Štancerjevi v spomin svojih pokojnih 28.000; Marija Froncova 50.000; Milka Izakova 50.000; Sabina Volkova 20.000; Milica Križman v spomin mame Dore 35.000; Polde in Danica Tomažin 30.000; Marija in Darko Smotlak v spomin staršev 50.000- Pe-pka Grgič 30.000; Marija Šajsnikova v spomin moža Vinkota 20.000; Marica Dolenc 5.000; Silvana Routerjeva 20.000; Karlo Grgič iz Padrič 20.000; Nadja Žagar v spomin očeta Franceta 20.000; Ančka Kužinova v spomin staršev in brata 20.000; Marija, Svetka in Ladko v spomin Vinkota 30.000; druž. Sancin iz Padrič v spomin matere Erneste 35.000; Emil Markoto v spomin žene Lidje 45.000; Zadro iz Vidma 50.000; S i 1 j a Čuk v spomin očeta Sil jota 100.000; Dora Živic 200.000 lir.'
Za zvonik v Ospu: Štefanija Kla-bjan (Donijo) namesto cvetja na grob pokojne Veronike Kocijančič 25.000 lir.
Za kapelo pri Domju: Vera Turk v spomin na pokojno Pierino Blažina
50.000 lir.
Za nagrobni spomenik g. Ger-meka: Dolinčanka 300.000 lir.
KATOLIŠKI GLAS Tednik
List je nastal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katoliškega glasa« je izšla 2. februarja 1949.
Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Glavni in odgovorni urednik:
Dušan Jakomin Izdaja: Zadruga Goriška Mohorjeva Riva Piazzutta, 18 - Gorizia - P.I. 00480890318 Tiska: Tiskarna Budin Riva Piazzutta, 18 - Gorizia Letna naročnina v lirah:
Italija	55.000
Slovenija 55.000 inozemstvo 80.000 zračna pošta 100.000
Oglasi in osmrtnice: 1 modulo (5 cm višine v enem stolpcu) 45.000 lir + 19% IVA. Možne so sestave z več enako velikimi moduli, ne pa vmesne mere.
Član:
ZDRU2ENJE ITALIJANSKEGA PERIODIČNEGA TISKA
FjC
ZVEZA ITALIJANSKIH KATOLIŠKIH TEDNIKOV
v
Pavel Medvešček bo razstavljal tudi v Čedadu
V Gradu Kromberk, kjer deluje Goriški muzej, je na ogled razstava del likovnega umetnika in kulturnega delavca Pavla Medveščka iz Solkana. Gre za eno izmed naj večj ih in najbolj odmevnih razstav, kar jih je doslej bilo na Goriškem. Pripravili sojo ob umetnikovi 60-letnici, pri čemer je razstavo podprl tudi Svet slovenskih organizacij za Trst,
Gorico in Videm.
Pavel Medvešček prikazuje nad 200 grafik in risb, ilustracije knjig, ki jih je sooblikoval, plakate, prospekte in druga dela, ki jih je ustvaril v preteklih desetletjih svojega življenja in slikarskega oziroma kulturnega delovanja. Umetnik je zelo znan tudi med Slovenci v italijanskem zamejstvu, saj je bil med začetniki sodelovanja med slovenskimi in italijanskimi likovnimi umetniki, kar je občutno prispevalo k izboljšanju stikov ob meji na Goriškem.
Razstavo del Pavla Medveščka si
Pavel Medvešček