KONEC ANTIKE IN ZAČETEK SREDNJEGA VEKA Ocena Dušana Firjevca o prvem zvezku »Zgodovine slovenskega slovstva« pomeni za metodo in probleme litera;rne zgodovine važen prispevek. V osnovnih tezah je Pirjcvčevo stališče prepričljivo in ga bo kljub njegovi zahtevnosti treba pač upoštevati v bodočih podobnih delih, tako za literarno zgodovino kot tudi za zgodovinske študije drugih panog. Manj me je kritik prepričal v naštevanju drobnih pomanjkljivosti, ki včasih niti niso tako zelo hude in pereče. Ker zavzemam do Pirjevčeve kritike v metodičnih osnovah pozitivno stališče, naj mi bo dovoljen majhen popravek neke podrobnosti. D. Pirjevec meni (Naša sodobnost 5, 1957, 163, opomba 5), da je »popolnoma nesprejemljivo« začenjati »razpravljanje o srednjem veku šele s preseljevanjem narodov«. Brez kulturnih elementov, ki se pojavljajo od drugega stoletja dalje, da ni mogoče razumeti kasnejšega razvoja. Skoraj vsi cerkveni očetje da so iz časa pred preseljevanjem, »zato pni Legiši ne najdemo ne Avguština, ne Hieroninm pa tudi ne Boetija in ne Wulfile«. Ugotavljanje ,kdaj se antika konča in srednji vek začne, ni novo in v znanosti o starejši zgodovini ter kulturni zgodovini v vseh njenih panogah je to eno od kardinalnili vprašanj. Periodizacija zgodovine naleti tudi v dru-gili doliah na podobne težave. Če se omejimo na naš slučaj, potem je letnica 476, ko propade zaliodnorimsko cesarstvo pod udarcem Odoakerja, konven-cionalna. Na zahodnem področju rimskega cesarstva pomeni ta letnica zares formalni konec enotnega vladanja v provincah. Toda ideja enotnosti imperija s tem ni bila uničena in poskusi, da bi jo uresničili, so bili v šestem stoletju še zelo izraziti. Tako je Justinian I. (527—565) tisti bizantinski vladar, ki z vojnimi pohodi in svojo celotno politiko skuša obnoviti imperium populi Romani tudi na zahodu. Šele z Justinianovo smrtjo zamre ta velika zasnova vzhodnorimskih vladarjev. Bizantinski cesar Heraklij (610—641) je prvi pravi Bizantinec na prestolu grške šole in grški krščanski, meniški kulturni vplivi premagajo latinsko kulturo v Bizancu, ki se je, dasi v veliki meri umetno, še držala za časa Justiniana; z njo pa je životaril še tudi antični idejni svet. Stari vek bi mogli torej foTuialno zaključiti tudi z letom 565. To misel zastopata na pr. Ostrogorski m Stein. Še dalje gre Pirenne s svojo mnogo diskii-tirano tezo, da se antika v Sredozemlju konča šele s pojavom islama v sedmem stoletju. Ravno Heraklijeva doba je tu odločilna. Zmaga Abu Bakra v Siriji in Babilonu, zlasti pa prodor kalifa Omarja (634—644) v Sirijo, Palestino in Egipt omogoči islamsko ekspanzijo v Severno Afriko in 711 v Španijo. Leto 641, ustanovitev Kaire, bi prišla torej tudi v poštev za formalni zaključek starega in začetek srednjega veka. S pojavom islama zaključuje po Pirennovem vzgledu antiko tudi nova francoska zgodovina v seriji »»En-cvclopedie de la Pleiade« pod vodstvom Grousseta in Leonarda. Možno pa je iti seveda tudi v starejša stoletja. Tako je pri francoskih zgodovinarjih navada, da zaključijo antiko z letom 395, ko je Teodozij ob smrti razdelil cesarstvo v dve polovici, ki se od takrat dalje nista več združili. Tako postopa n. pr. »Histoire generale« pod vodstvom Glotza. Angleži so v svoji znameniti zgodovini »Cambridge Ancient History« zaključili stari vek z letom 524, ko je ustanovil cesar Konstantin novo prestolnico ob Bo-sporu Gibbon začenja svoj slavni opis razpada in padca rimske, t. j. bizantinske države, s smrtjo Karka Aurela, torej že z letom 180. 925 Toda vse to se letnice in znnanji dogodki, h katerim bi lahko prišteli še invazijo Gotov preko spodnje Donave lota 376, zavzetje Rima po Alarihu leta 410 in še mnogo drugega. Jasno je, da mod razdobji ni ostrih prehodov in da je periodizacija zgodovine več ali manj nujno zlo za zgodovinarja. Toda razpravljanju o periodizaciji se zgodovinar ne more odreči. Kajti za cenzurami letnic se skrivajo globlji pojavi, od katerih eni kažejo dalje v bodočnost, dviigi pa razvoj zavirajo in skušajo staro stanje podaljševati. Zgodovinsko se antika zaključi s propadom družbenega reda lastnikov sužnjev. Ta propad je istočasen s propadanjem rimske vlade in s preseljevanjem narodov. Na kulturnem področji: je znak propada obubožanje humanistične giške in rimske poganske kulture in krepitev krščanstva. Razkroj družbe v mejah cesarstva daje večje možnosti za osvajanje in uničevanje cesarstva od zunaj. Zato je umestno, da antiko zaključimo prav z dobo preseljevanja, t. j. s časom od konca četrtega stoletja do prve polovice šestega stoletja. Vrh procesa prehajanja ene dobe v drugo predstavlja gotska vlada Teodo-rika v Italiji (493—526), torej nova tuja država in kultura na področju nekdanjega Rima. Druga stvar pa so kulturni in ostali vplivi in pojavi, ki so lahko mnogo bolj zgodnji in ki te velike spremembe napovedujejo. Tu pa je oseba cesarja Marka Aurela v drugem stoletju res že značilna. Toda niti antični zgodovinar niti m.edievaUst ne bi srednjega veka hotela začenjati v strogem smislu že v drugem stoletju. In še en nebistven popravek! Vsi štirje učenjaki, ki jih Pirjcvec navaja, kot da so živeli pred preseljevanjem narodov, žive dejansko ob njem in so deloma celo njegove žrtve: Avguštin (534—430) umre kot škof v Hiponu v Sev-erni Afriki, medtem ko Vandali oblegajo mesto; Hieronini (331?—420) večkrat toži v svojih pismih o stanju, ki zaradi barbarskih napadov vlada v lliriku; Boetij (480?—524) postane žrtev Teodorikove politike in tragično konča v njegovi ječi; Wulfila (311?—381) pa posreduje Gotom s svojim prevodom biblije antično civilizacijo na samem začetku njihovega pohoda za uničenje prav te civilizacije. t » i^ j. i ¦ „ ¦' ^ ¦' JožeKastelic 926