Posamezna šievilka i dinar. ^oJtmna piačana v gotovini. žzkaja vsakega 7., 15., 22. in 30. v mesecu. — Uredništvo in upravništvo:Ljubljana, Karla Marksa trg 2. — Naročnina znaša mesečno Din 4-—. LETO D. Ljubljana, torek, 30. oktobra 1923. Štev. 40. Ukinjanje ministrstev za socialno politiko in agrarno reformo. Na seji ministrskega sveta dne 25. oktobra, so sklenili radikalni ministri (drugih sploh ni), da bodo parlamentu predložili zakon, da se ukine ministrstvo za socijalno politiko in ministrstvo za agrarno reformo. Ministrstvo za socijalno politiko bi se imelo pečati z izvedbo delavske zaščitne zakonodaje, ono bi moralo gledati, da se izvede zakon o zaščiti delavcev in drugi delavsko zaščitni zakoni. Ministrstvo za agrarno reformo bi moralo razdeliti veleposestva in cerkvena posestva med revne kmete, ki so brez zemlje. Niti eno, niti drugo ministrstvo ni rešilo naloge, za katere je bilo postavljeno, ali obe ministrstvi sta bili trn v peti kapitalistom in veleposestnikom, ki ne marajo o socijalni politiki ali agrarni reformi nič slišati. Ni jim zadostovalo, da so vsako leto zmanjševali proračune in tako onemogočali vsako uspešno akcijo, pritiskali so toliko časa, da je ministrski svet sklenil ukinjenje obeh ministrstev. Ukinitev teh ministrstev je eden največjih uspehov kapitalistične ofenzive in kapitalisti ne bi nikdar mogli prodreti s svojo zahtevo, če bi proletarski razred bil v enotnih organizacijah, ki bi bile v stanu upreti se temu nasilstvu. Velik del krivde, da se je kaj tacega moglo zgoditi, nosijo reformisti, ki odklanjajo enotno fronto in se borijo proti enotnosti strokovnega pokreta. Veliko truda in naporov bo stalo delavski razred predno si bo zopet mogel priboriti vse postojanke, ki jih je od 1921. leta do danes izgubil. Zadnji čas je, da se delavstvo zave, da je potrebna, nujno potrebna, enotna proletarska fronta in enotne strokovne organizacije, če nočemo izgubiti še to, kar smo si obdržali. Po vseh delavnicah in obratih, po vseh industrijskih krajih, mora delavstvo povzdigniti svoj glas in zahtevati enotne strokovne organizacije. Sabotaža enotne fronte je zločin. To nam pokazuje tudi ukinjenje gori imenovanih ministrstev. Napad režima na Mladini pripada bodočnost. Če bi pred vojno socijalna demokracija in reformistične strokovne organizacije obračale malo več pozornosti mladini, bi danes delavski pokret ne bil tako slab kot je, ker bi danes že odrasli delavci imeli več tistega, kar mi imenujemo razredno zavest in ne bi bili pristopni za razne nacijonalistično-šo-vinistične, krščanske in nekrščanske varljive parole. — Greh, ki ga je zakrivila pred vojno socijalna demokracija, nas danes bridko tepe in spoznavši to, so tudi neodvisne strokovne organizacije napravile vse, da odtegnejo mladino pred škodljivim vplivom raznih buržujskih društev (Sokol, Orel itd.) in ustanovile v svojem okrilju »Zvezo Delavske Mladine« (Savez Radničke Omladine), ki ima tudi svoje mladinske liste v Beogradu »Mladega Radnika, v Zagrebu »Omladinsko Borbo«. V Sloveniji nam oblasti niso dovolile usia-novljati mladinskih organizacij, izhajala je pa »Proletarska Mladina«, katera je bila cel čas najpriljubljenejši list v proletarskih družinah, katerega niso čitali samo mladi, ampak tudi že odrasli so-drugi. Buržuazija ima dober nos in čuti odkod ji preti nevarnost. Njeni špijoni so ji poročali, da ne morejo z uspehom zastrupljati mladine z nacijonalizmom in drugimi, protirazrednimi sirupi, ker jih razkrinkavajo mladinski listi in zaupniki mladinskih organizacij. Mladina je pogumna in v Ljubljani si je upala celo demonstrirati, kar si niso upali niti železničarji, poštarji in javni nameščenci, ki rajše, mesto odločne demonstracije, pošiljajo v meščanske liste prošnje in obupne klice na pomoč. Mladina že s 14. leti demonstrira; kaj bo, ko odraste, kako bo uporabila silo svojih mišic in še večjo silo, ki jo predstavlja organi- delavsko mladino. ziran nastop odločne mase. Mladino je treba vzgajati k hlapčevski pokorščini in klečeplaztvu. To pa ne gre, dokler obstojajo omladinske organizacije in izhajajo revolucijonarni mladinski časopisi. »Zatreti jih«, so kričali po demonstraciji »Narod«, »Jutro« in »Novosti« in policija mora poslušati in ubogati, kar ukažejo kapitalisti. Dobra jim je služila tudi demonstraciaj socijal-patrijotov na celjskem kongresu. Tako se je zgodilo, izpolnila se je želja Urat-nika, Eržena, Sveteka: Policija je prepovedala nadaljno izhajanje naše »Proletarske Mladine«. V Zagrebu je isto. Tam pa so bolj premeteni. Sram jih je, da bi skušali sfabricirati dokaze in iskati zakonite podlage za prepoved, zato pa enostavno zaplenijo vsako novo izšlo številko »Omladinske Borbe«. Hočejo jo financijelno uničiti. To pa ni lahko dokler obstojajo omladinske organizacije, ki požrtvovalno zbirajo i potrebna sredstva za izhajajnje svojega lista. Razpustili so »Savez Radničke Omladine« v Zagrebu, zaplenili arhiv in zapečatili prostore, čeprav ni nobenega zakonitega razloga. Kdo te vpraša za zakone? Zakon o zaščiti delavcev obstoja, a kapitalisti se požvižgajo nanj. Pa motijo se kapitalisti, varaš se policija. Ne bomo protestirali danes, niti se pritoževali danes. Delali bomo na-Prej s še večjo požrtvovalnostjo, da bo čim preje napočil dan, ko bomo menjali vloge. Danes smo spodaj, kolo časa se suče in zgodilo se bo, da bomo mi zgoraj. Deliti pravico, nas pa učite sami. Mladina naprej! Ura! Omladince. Črne liste. Skubec in šega prepovedujeta sprejemati na delo domače delavstvo. Dve leti trajajoča ofenziva kapitala se vedno bolj poostruje. Vsak dan nam prinaša nova sredstva, s katerimi kapitalistična podjetja vršijo nasilja nad delavskim razredom. Vsak poraz daje kapitalistom priložnost in povod, da uvedejo nova nasilstva. Po ponesrečeni stavki v mariborski žel. delavnici je Šega pustil odpustiti 12 sodrugov, kateri so se mu zdeli zaupniki delavstva in kot taki nevarni. Ne samo, da jem je bilo odvzeto delo v delavnicah južne železnice v Mariboru (za katero bi se itak nihče ne pulil), Šega je izdal vsem podjetjem ukaz, da ne smejo sprejemati v službo delavce, katere je on odpustil. Dva meseca išče 12 kvalificiranih moči zaman dela in zaslužka. Kamor pridejo se jim odgovori: Ne smemo sprejeti, nimamo posla in tako dalje. Enako kot Šega z železničarji, postopa Skubec z rudarji. Odpustil je z dela nad 250 rudarjev (samih zaupnikov) in povsod, kamor pridejo rudarji vprašat za delo, dobijo enake odgovore kot mariborski železničarji. Brez dela in brez zaslužka strada danes po zaslugi Skubca in šega okoli 300 delavskih družin, ki ne morejo dobiti dela, ker so na črnih listah zaznamovani. Državne oblašti to dobro vedo, a nobena si ne upa nastopiti proti tej ne- sramnosti, nobena oblast se ne gane, da bi pripomogla zakonom, ki to zabra-njujejo, do veljave. Mirno pa gledajo in dopuščajo, da podjetniki vlačijo v zemljo tuje delavstvo, ki se da premotiti lepim obljubam kapitalističnih agentov, in prihaja v zemljo ne vedoč, da bo moralo tu vršiti »lohndriickersko« in štrajk-brehersko službo. Rudarji odhajajo na Francosko in preklinjajo domovino, v kateri gospodarijo kapitalistični Židje, pred katerimi poklekuje vlada. Če imajo oblasti, veliki župan Lukan in rudarsko glavarstvo le še malo poštenja in če jim domovina ni le koritar-stvo, bodo preprečili nadaljno izstra-davanje železničarjev in rudarjev in ukazali, da se črne liste ukinejo. Če tega oblasti ne bodo storile, bodo one nosile vso odgovornost za posledice, ki morajo nastopiti, če se hoče 300 družin sestradati in žive pognati v grob. Predno pogine človek v gladu, pobesni in ko vidi umirati od gladu svoje otroke, se maščuje. Skubec je utemeljeval odpust, češ da ne more dajati dela onim, ki mu pošiljajo peklenske stroje in rušijo elektrarne. Lukan se je strinjal. Ali bo Lukan toliko pošten, da se bo Sedaj zavzel za odpuščene rudarje, ko je toliko kot dokazano, da so peklenske stroje poslali njegovi pristaši — radikali? Ne prosimo milosti, ampak pravice. Žalostno, da se mora tudi za pravico prositi. Ali si naj jo vzamemo? Skušnje zadnje rudarske stavke. V svoji prvi številki so »Delavske Novice* prinesle kratek članek pod gornjim naslovom, kjer nek rudar uvodoma pravilno pravi »nikar se bati povedati delavstvu cele resnice« ter potem navaja 10 vzrokov, radi katerih je po mnenju propadla rudarska stavka. Če nismo od stavke imeli nobenih materijelnih koristi, moramo stremeti vsaj za tem, da poiščemo napake, katere smo med stavko delali in skušnje iz te velike stavke naj nam služijo pri bodočem delu in varujejo naj nas pred ponavljanjem istih napak. Napake, katere smo zagrešili pa bomo dognali najbolje, če podvržemo potek cele stavke ostri kritiki, ki pa mora biti poštena in dobrohotna, ne pa demagoška, s posebnimi zakulisnimi nameni. In ravno kritika Fabjančičevih * »Del. Novic« se nam zdi, da je take j vrste demagoška kritika, ki ni objavljena zato, da bi se dognalo faktične napake, ampak zato, ker se hoče s tako kritiko kovati političen kapital za smer »Delavskih Novic«. Predno preidemo k razmotrivanju posameznih točk, smatram za potrebno omeniti, da imamo n. pr. reformističnega »l^elavca«, krščansko - klerikalno »Pravico« in nacijonalistično »Novo Pravdo«, ki gotovo niso naši zavezniki, niti prijatelji in da ti, nam nasprotni listi, niso našli takih napak kot jih navajajo »Delavske Novice«. Tendenco in namen kritike »Del. Novic« nam pokaže zadnja 10. točka, ki pravi: »10. Ogromna napaka, ki so jo neki nepremišljeni sodrugi izvršili v aprilu mesecu s tem, da so se brezpogojno podredili Beogradu, kjer je vse des-organizirano in so pri nas stopili na čelo delavskega gibanja neizkušeni, mladi fantasti.« Brezuspešno iščemo v »Strokovni Borbi« in v zapisnikih naših strokovnih organizacij kaka poročila ali sklepe, da smo se v aprilu brezpogojno podredili Beogradu. Pač pa vemo, da se je aprila meseca likvidirala SSDL in ustanovila NDSJ in da sta Fabjančič in Klemenčič aprila meseca bila izključena iz proletarske stranke. Ne bi omenjali teh dejstev v našem strokovnem listu, ki je od strank neodvisen in se ne bo nikoli vmešaval v spore političnih strank, če ne bi »rudar«, ki je podpisan pod člankom v »Del. Novicah« smatral to, da se je likvidirala SSDL in ustanovila NDSJ kot ogromno napako, ki je povzročila tudi propad rudarskega štrajka. Tendenca je jasna in mišljenja smo, da bi se propadla stavka 10.000 rudarjev ne smela kritizirati s političnega, ampak s strokovnega stališča, če hočemo imeti od kritike kake koristi za bodočnost. Kot drugi vzrok, da je propadla ru- darska stavka navajajo »Del. Novice«.: »1. Nepravilno razumevanje enotne fronte.« Problem enotne fronte je res kompliciran in posebno o taktiki, kako enotno fronto proletariata udejstviti, je blio precej časa več naziranj. V čem se je enotna fronta nepravilno razumela, »Delavske Novice« ne povejo, zato jim ne moremo odgovoriti. Vsak rudar v revirjih pa ve, da smo se mnogo prizadevali in tudi vpostavili enotno fronto z vsemi organizacijami, katere smo mogli pridobiti za enotno fronto. Da nismo pritegnili v boj rudarjev v državnih rudnikih se je to zgodilo iz razloga, ker se uprava drž. rudnikov že nekaj časa sem pripravlja na redukcijo delavcev in bi stavka bila ravno povod za odpust. Rudarji v Mežiški dolini stojijo še pod uplivom »Unije«, ki je celo v revirjih Trboveliijke prem. družbe odklonila enotno fronto, s hrvaškimi, bosanskimi in srbskimi rudarji pa nismo mogli, ker doli oblasti od stavke 1920. leta ne puste nobenih organizacij, v kolikor pa obstojajo, so Radičeve. Tam pa, kjer niti shodov ne moreš imeti, je nemogoče zainteresirati rudarje za enotno fronto s slovenskimi rudarji. Enotno fronto z ostalimi strokami? Trudili in prizadevali smo se. Kdor pa je videl 48urno protestno obustavo dela železničarjev 3. avgusta in kdor pozna položaj v organizacijah drugih strok, ni mogel računati na uspeh, če bi te organizacije tudi pristale na aktivno pomoč. Pod 3. pravijo »Del. Novice«; »Nepripravljenost na dolgi štrajk. 10.000 rudarjev z 20.000 rodbinskimi člani je stavkalo dolgih 8 tednov. Vsak rudar ve, da stavka ni bila zlomljena zato, ker je rudarje glad prisilil, da so se vrnili na delo, ampak, da je stavka > bila udušena z nasiljem političnih oblasti in orožnikov. Nepripravljenost torej ne bo glavni, niti postranski vzrok, da : je bila stavka zlomljena, ker so rudarji j pokazali toliko odporne sile in toliko < vstrajnosti, da je krivica, če se jim očita j nepripravljenost. Nepripravljenost je, j če hočete, izraz, ki je zelo raztegljiv, i Nikdar ni nobena vojaška armada, nik- j dar ni nobena proletarska armada do- j volj pripravljena. Gotove nedostatke in j pomanjkljivosti se opažajo pri stavkah, l ki jih vodijo stare, po desetletja obsto- | ječe angleške strokovne organizacije -in nič čudnega ni, če so pomanjkljive j strokovne organizacije, od katerih ne \ obstoja še nobena dve leti. (Dalje prih.) j Teror v I. delavski pekami v Ljubljani. Da povemo proletarski javnosti in vam sodrugom živilske stroke, obračamo se posebno na sodruge, ki so še včlanjeni pri Osrednjem društvu živilskih delavcev za Slovenijo v podružnicah Maribor, Ptuj, Celje, Rogaška Slatina, Kranj in pivovarni Ljubljana, zakaj da se borimo pekovski pomočniki proti nočnemu delu. Povedali smo že večkrat v »Strokovni Borbi« in tudi v »Glasu Svobode«, zakaj da smo se ljubljanski pekovski pomočniki odcepili od reformistične centrale in naravnost izdajalskega početja njihovih voditeljev, ki so nam izdali vse naše pridobitve zadnjih treh let. Vložili smo pravila Zveze delavcev in delavk živilske obrti in industrije v Jugoslaviij za Slovenijo, toda vlada nam je odgovorila, da jim ne nudimo dovolj jamstva, da bi se ne razširjala komunistična propaganda. Seveda s tem nas je hotela vlada in policija ostrašiti, da bi mi šli nazaj k reformistom. Toda kljub temu nasilju se nismo uklonili. Toda . elementi pri Osrednjem društvu so takoj začeli hujskati in g. Magušar je izjavil, ako bo Praprotnik kaj zahteval ali se protivil kaki stvari, bo takoj šel. Da niso bile to prazne grožnje, vidimo takoj. On (Magušar), kot centralni blagajnik v odboru strokovne komisije, je uvedel v pekarni nočno delo od pol 4. ure zjutraj nazaj na 11. uro zvečer, (čeravno pravi člen 17. da se prične po zimi ob 5. uri in poleti ob 4. uri zjutraj.) Dne 17. t. m. zjutraj pravi g. delovodja Delavske pekarne, da mora priti s. Praprotnik od j danes naprej ob 10. uri zvečer na delo š s pripombo, da ako ne pride, bo v 14 ? dneh šel. S. Praprotnik, kljub temu, da j mu je tako rekoč že pokazal vrata na ’ cesto sedaj na zimo, ko je za pekovske j pomočnike najslabši čas, se je temu uprl in je rekel, da on ne bo prišel, ker 1 se mi borimo, kot razredna organizaci- ^ ja, proti nočnemu delu. S. Praprotnik je < držal besedo in ni prišel. G. Magušar < pa mu je drugi dan odpovedal službo s j pripombo, da ga ne rabi, pač pa da ä bodo dobili take, da bodo tihi in radi j delali, kakor bo op hotel. Ne gre se pa j tukaj samo za upeljavo nočnega dela, * ampak gre se tudi za to, kakor je že j sam izjavil proti dvema pomočnikoma v | pekarni, da bo treba zopef raznašati j kruh okoli odjemalcev. Zato pa on hoče, | da se začne že ®b 10 uri in pravi, da •, sedaj mora gledati vsak sam zase, da si boljše utrdi eksistenco. Povedati moramo, da se on izgovarja, češ imamo < veliko konkurenco in da drugod tudi že delajo po noči. Resnica pa je, da edino j pekarna Kavčič začne preje, druge pa j vse pozneje kot delavska. Zato pozi- \ varno vse pomočnike posebno v Mari- \ boru, da nam priskočijo na pomoč in j da vržejo takega človeka iz svoje sre- de, ker ne škoduje samo ljubljanskim pomočnikom, ampak tudi mariborskim in v celi državi. Ob enem moramo tudi protestirati proti pisavi »Socialista«, ki pravi da so ljubljanski fantolini razbili organizacijo. Vprašali bi samo gospode okoli »Socialista« g. Eržena in g. Gol-majerja, ako imajo pogum, da naj si sestavijo eno komisijo iz zastopnikov obeh organizacij in naj se preišče in ugotovi kdo je kriv, da smo se ločili. Dokler pa tega ne storite Vas imenujemo lažnivce in obrekovalce in razdi-rače delavskega pokreta. Ljubljanski pekovski pomočniki. Duh Kristana Antona zopet straši. Kristan je šel konsolidirat buržuazijo, njegovi podrepniki pa v delavskih institucijah dajejo ostalim podjetnikom vzgled, kako treba podaljševati delovni čas. L del. pekama je podjetje delavskega konzumnega društva in pričakujemo, da bodo zadružniki poklicali famoznega Dražila na odgovor. Ne moremo namreč verjeti, da se člani kon-sumnega društva strinjajo s tem, da njihovi plačanci vodijo boj proti 8 urnem delavniku in za uvedbo nočnega deta. Inspekcija dela spi. Delavska zbornica ne more, organizacije nam policija ne dovoli, pritožbe ne pomagajo, ali naj vzamemo v roke pasji bič? Ali se naj poslužimo sile? Trpeli smo dovolj! Mednarodni pregled. Mednarodno delavsko gibanje pri- , naša vedno nove dokaze, da amsterdamsko internacionalo namenoma cepi delavsko gibanje, da ga še bolj oslabi. Ne samo da Amsterdam platonično odklanja enotno fronto z Rdečo Strokovno Internacionalo, ampak tudi še ] enotne strokovne organizacije cepi in razdvaja Amsterdam. Le izdajalskemu prizadevanju voditeljev Amsterdama se je posrečilo cepiti strokovne organizacije v Franciji in Češkoslovaški, tudi v Nemčiji je Amsterdam zahteval, da bi se izključilo iz strokovnih organizacij revolucionarne elemente, kar pa so preprečili delavci sami. Amsterdamska internacionala je pogazila sklepe berlinske konference enotne fronte transportnih delavcev, ona hoče izvršiti razcep tudi na Norveškem, če se bo večina odločila za R. S. I. Amsster-damci so bili tisti, ki so podpirali Cankove fašiste v boju proti revolucionarnemu delavstvu in kmetom in tudi v Španiji bi ne moglo priti do fašističnega puča generalov, če bi Amsterdamci podpirali interese delavcev. Tudi razcep v strokovnih organizacijah Romunije na zadnjem kongresu je amsterdamska mahinacija. Amsterdamci so tisti, ki glasujejo proti sprejemu ruskih strokovnih organizacij v strokovne internacionale, oni so zakrivili, da še do danes niso v živilsko internacionalo sprejeti bolgarski sodrugi. In vendar vkljub odporu voditeljev Amsterdama so delavci postavili na Saškem in v Thuringiji enotno fronto in vzeli celo vlado v svoje roke in povsod se danes v Nemčiji postavljajo skupni akcijski odbori za obrambo proti fašistom in za postavljanje proletarskih stotnij za obrambo proletarskih razrednih interesov. Mase proletariata se zavedajo, da je le v skupnosti in enotnosti moč in sila in v odločilnem trenutku so tudi nemški delavci to spoznali in proti volji reformističnih voditeljev se združujejo, i Volja za enotno fronto proletariata narašča, ofenziva kapitala in naraščajoča reakcija sili mase v enotno fronto. Francoski rudarji zahtevajo zvišanje mezd. V Alzaciji-Lotaringiji so staviti zahteve, za kopače in druge kvalificirane 25 frankov, za pomožne delavce 24 frankov in za dninarje 20 frankov dnevno. — Ker podjetniki plačujejo inozemske delavce za 30% nižje kol domače in jih na ta način izrabljajo tudi kot »Lohndriickerje«, zahtevajo, da se inozemske delavce plačuje enako kot domače. — Reformisti so odklonili sodelovanje v predstoječem boju, pač pa so pisali ministru za delo, da ponižno prosijo, da bi se blagovolil zavzeti za bedne delavce, ker drugače bodo postali komunisti. Štrajk rudarjev v Biscaya (Španija) je bil pa treh mesecih udušen. Med stavko je bilo zaprtih 83 rudarjev. Oblasti so zaprle delavski dom, prepovedale shode in celo kolportažo časopisja. Kako bedne so razmere v Španiji, kaže kolektivna pogodba, ki določa tudi o zaslužkih otrok od 9. leta naprej. Otroci od 9,—12. leta zaslužijo pri 10 urnem delu % pezete, če delajo v rovih pod zemljo, pa eno pezeto. Na Poljskem stavkajo železničarji in transportni delavci. Revolucionarji zahtevajo oroklamiranje generalne stavke, čemur reformisti nasprotujejo, če§ da bi zato trpela država (buržujskall. vsled tega trpela država (buržujskaD„ Oblasti nastopajo proti stavkujočim z vso brutalnostjo. Vzroki tega gibanja so skrajno nizke mezde, ki so se še poslabšale vsled padca poljske marke, ki je še manj vredna kot ogrska krona. Norveški lesni delavci so na svojem 19. kongresu sklenili, da odpravijo v organizaciji vse podpore, kakor: bolniško, brezposelno, potovalno in posmrtnino ter so denar, ki je ležal v teh fondih, prevedli v stavkovni fond. MSTEK. Franc Jug: „Proletarci“. (Priredil M. Klopčič.) A na zapisnik tega ni vzel. A oba sta se čudila: sodnik in stavbinec. Zadnji sploh ni igral nikake vloge v pokretu, v nobenih zapiskih policijskih agentov ga ni bilo. Premišljevanje: Kako sploh vse to pride? Iz zborovanja svojih sodrugov ve in tudi bral je že, da država, uniformirane oblasti, vojaki zatirajo in preganjajo delavce. To je sedaj razumel in zavedel se je tudi, da je vzrok temu le sistem. To mezdno delo v kapitalizmu z mnogimi posameznostmi in nasledki. In to drži: Sedaj so se pa naenkrat vsi delavci uprli temu in so celo iznašli cele sisteme proti kapitalizmu, sedaj se bodo kapitalisti branili. In država? To imaj© baš kapitalisti v rokah. Vedel je že natančno kdo in kaj so pravzaprav kapitalisti. Da niso le bogatini in visoki ljudje, temveč tudi vsi oni, ki skušajo vedno zatirati proletarce in zlomiti njihovo moč, ki se drami. On ni vedel in ga ni brigalo, kaj hoče od njega ta sodnik, ki se spakuje in benti pred njim. On je pač eden z nasprotne strani, to je čutil in s tem bomo nekoč še obračunali. Bodisi danes ali jutri, ali kdaj pozneje — kadar bo čas! To mu je bilo dovolj. Popolnoma drug ufis je napravil prihodnji že osiveli starček. Trdovratno se je branil pred vsem, kar mu je rekel sodnik. Vedno sem delal, tudi žena je delala. Sedaj je bolna in leži. Protje jo mori. In tako dalje. Sodnik pa ga ni slišal. Jezil se je: po čemu ti ovinki. A on zopet začne naštevati, kje vse je služil. On, da je človek, ki se vse svoje življenje z muko preživlja. Preiskovalni sodnik se je razsrdil na vso moč, čelo mu je zardelo. »Držite svoj gobec« je zakričal. »Vi ste...« in pričel je naštevati, kar je že stoterim pridigal. »Ali ste se tega udeležili!« je zarjovel. »Seveda sem bil poleg, šel sem po cesti in sprevod je prišel iz stranske ulice in po kruhu so ...« »Ali ste bili« — ga je zopet prekinil sodnik. »Torej vi priznavate, da ste bili v sprevodu?« »Saj ne morem drugače, jaz ...« Sodnik pisarju: Zaslišan je bil še šestnajstleten fante, ključavničar. Ta sploh ni dal nikakega odgovora, samo na jezo sodnika je dejal: »Kaj vas to briga, le ne razburjajte se.« Sodnikov prisednik zagodrnja nekaj o prisilni delavnici. Še tu je spregovoril fant: »Od tam ravno prihajam. Poznam to bolje od vas. Pa nič za to!« Fant je delil lepake in bil aretiran. Lepake po demonstraciji. On taji: to ga sploh ne briga. In sodnik: spustimo ga, pa bo zopet lepil lepake. In gotovega zakona za to ni. Hudič tudi. In prične dolgo pridigo. Fant pa potegne iz hlačnega skrivališča cigareto in prosi pisarja za ogenj. Sodnik se razljuti, pa vendar — spustiti ga mora. In ko ga je zunaj policaj spraševal, zakaj iz zapora, je odvrnil: »ker sem oslu rekel gospodi« In ko je zunaj, se je pričel sodnik smejati. Eden hip je v sobi nekaj živahnega, stopi k oknju, odpre ga: Mrak. Zapre okno in pritisne na gumb: Prihodnji! Mile Klopčič: m. In vidim nas, kako stoječ v prokleijn še dvomimo izprašujoč se v temi, kje On se nam pokaže v razodetju in dalje služimo kot hlapci nemi... In vidim nas, kako stoječ kraj zemlje s strelico v čelu hrepenimo po svobodi Smehljaj bolesten nam na licu dremlje. Vendar šepečemo stvariteljski svoj: Bodi! Mi kujemo zakone rojstva, oplajanja in spočetja ... Mi klešemo zakone vsega prerajanja oživetja! Mi stvarniki vsega smo, ker mi smo Delo! Mi smo — Bog! In Delo le sebi nekoč bo spočelo slavolok. Vsak zavedni proletarec »Pišite: priznavam .. ■!« In tako je šlo dalje. Ugotovilo se je Osameli, obupani in brez pomoči so mora biti naročnik še, da je cesta sploh njegov dom, ker ljudje kot množica, ker se še ni rodila „Strokovne Borbe“. je brezposeln. skupnost. A že se javljajo prve bole- In, da ni vse to brez humorja: čine. PlacatJ tauMoj clonioirliio srvop sfrolcovinl orpcmlssacijl I j Francoski pomorci zahtevajo, da se takoj vzamejo iz prometa vse stare ladje tipa »Marie Louise«, ker so nepo-rabne in ne morejo vzdržati več nobenih voženj. Dokazali so, da podjetniki to dobro vedo ali ker so ladje dobro zavarovane, jih pošiljajo namenoma na težke vožnje, da dobijo visoko zavarovalnino, s katero si nabavijo nove ladje. Če se pri potopu ponesreči -par sto mornarjev, se to podjetnikov ne tiče, ker jim ne plačujejo nobenih rent in nimajo torej nobene škode. Ibsenov »Sovražnik družbe« (v katerem piše o podjetniku, ki pošilja na morje ladjo, o kateri ve, da se bo potopila, ker hoče dobiti zavarovalnino) ni torej nobena fantazija, ampak potrjuje le resničnost Marxovega izreka, da se 'kapitalist ne ustraši pred nobenim zločinom, če se pri njem zasluži 100%. Mednarodni propagandni komite (M. •P. K.) revolucionarnih transportnih delavcev v Berlinu je izdal proglas železničarjem in transportnim delavcem ce-:fega sveta, v katerem jih opozarja na namero mednarodnega kapitalizma, udušiti nemško proletarsko revolucijo. ■Pojasnjuje važnost nemške revolucije za celokupen proletarijat in poziva železničarje in transportne delavce ce-dega sveta, da se takoj združijo v enotno fronto, da postavijo enotno fronto in skupne akcijske odbore, ki naj pripravijo vse potrebno, da se ne bo prevažala municija, vojni materijal in vojaštvo. Proglas opozarja na nevarnost, da bo kapitalizem zopet presenetil ■proletarijat kot leta 1914, če se pravočasno ne ukrene, kar je potrebno. Amsterdamske obljube — kje so dejanja? Na berlinski konferenci frans-porinih delavcev, kjer so poleg ruskih . zastopnikov sedeli tudi zastopniki amsterdamske I. T. F., se je sklenilo, da se bodo kontrolirali na vseh važnih železniških križiščih municijski transporti. Sklenilo se je sklicati svetoven kongres transportnih delavcev celega sveta in zbirati za skupen borbeni fond. Vse to naj bi pripravil zato postavljeni komite. Kje je ta komite? Zakaj se ne kontrolira municijskih transportov? Kaj je z borbenim fondom? Kaj s svetovno konferenco? Angleška organizacija železničarjev je 12 svojim članom dala štipendijo, da ■morejo študirati na univerzi po dve leti. Generalna direkcija pa je izjavila, da teh 12 delavcev ne bo več sprejetih v službo. Nemške strokovne organizacije so vsled padca marke zašle v težko finančno krizo. Železničarska organizacija, ki je poleg svojega centralnega lista »Der Courier« izdajala še 7 drugih tednikov, je morala ustaviti vse liste in si je ustanovila eno samo glasilo za vse nemške železničarje. Na pariških kolodvorih so zaposleni Vranglovci kot kontrolorji. Za svoje osemurno delo dobivajo 17.50 franka, medlem ko dobijo francoski železničarji za 9 do lOurno delo 14.75 franka. Da bi to razliko prikrili, se Vranglov-eem posebej izplačuje, da ne vidijo francoski železničarji. — Pri nas je isto. Za 30 Vranglovcev se ustanavlja 'posebne gimnazije, za 1500 ljubljanskih vajencev ni niti za obrtne šole denarja. Mednarodni položaj železničarjev. V Švici se vrši redukcija. Doslej je odpu-sčemh že 3000, promet pa se vrši v isti višini kot preje. Zato je neobhodno potrebno podaljšanje delovnega časa. .Proti podaljšanju delovnega časa so sc vršili protestni shodi, strokovna birokracija reformistov pa je proti volji železničarjev podpisate pogodbo, da se delovni čas podaljša »samo za pol ure«. Podpis te pogodbe je izzval veliko ogorčenje in železničarji zahtevajo sklicanje izrednega kongresa, da spremenijo reformistično vodstvo organizacije. V Nemški Avstriji je osemurni delavnik po zadnji naredbi že odpravljen. Socialisti niso za ohranitev osemurnika ničesar podvzeli. železnice se bodo predale zopet privatnikom — inozemskim bankam, ki financirajo »sanacijo« Nemške Avstrije. Tudi na češkem se pripravljajo na to, da bodo železnice oddali privatnim dražbam v izkoriščanje. V Angliji, kjer so že pred meseci znižali plače profesionistom v delav- nicah, se pripravlja tudi redukcija plač prometnemu osobju. Predvsem hočejo odpraviti dosedanje doklade za nadurno delo in za nočno službo in dra-ginjske doklade. Tudi dvojno plačo za nedeljsko delo, katero so dobivali železničarji doslej, hočejo odpraviti. Namesto vsega tega se hoče uvesti samo 5% doklada. Na Holandskem se pripravlja redukcija železniškega osobja in naravno tudi podaljšanje delovnega časa. V Belgiji, kjer se je maja meseca t. 1. vršil enodnevni generalni štrajk železničarjev in transportnih delavcev proti neznosnim življenskim razmeram, pripravljajo zakon, s katerim se prepoveduje železničarjem štrajkati. V Franciji, kjer je po zlomljeni stavki 1920 bilo odpuščenih 25.000 železničarjev, so tekom 1921. in 1922. leta odpustili še nadaljnih 50.000 železničarjev. »Pomanjkanje osobja« pa je bil potem razlog, s katerim je minister Le Troc-guer zagovarjal zakon o podaljšanju delovnega časa, za katerega so glasovali v »interesu države« tudi reformisti. V Bolgariji so podaljšali delovni čas železničarjem na 16 ur, ker je bila skoraj polovica železničarjev v zaporu, ker so pomagali kmetom pri zadnjem uporu proti fašistični vladi Cankova. V Italiji vlada še naprej brutalni teror fašistov, še vedno se odpušča železničarje, reducira plače in podaljšuje delovni čas. Na Norveškem si ne upajo naravnost ukiniti osemurnega delavnika. Zato so izdali naredbo, po kateri se računa 114 ure lahkega dela za 1 uro, 1K ure vožnje za 1 uro in 4 ure rezervne službe za 1 uro. V zadnjem poldrugem letu so se mezde znižale za 30%. Draginjske doklade so odpravljene. V Združenih državah Severne Amerike (U. S. A.) je položaj na prvi pogled nekaj boljši. Po dveletnem reduciranju plač (1921, 1922) se je letos doseglo že mnogo zvišanj plač. Vendar pa tudi to zviševanje plač ne dosega vedno naraščajoče draginje. Tudi v Ameriki se že težko občuti, da pada kupna vrednost dolarja. Vršijo se pa mnogoštevilni odpusti in reduciranje osobja. Posebno osobje na progah in v delavnicah se odpušča, ker so poleti stavkali. Železniške družbe se trudijo, da bi uvedle zopet akordno delo. V Kanadi se pripravljajo železničarji na generalno stavko, ker se neprenehoma vršijo odpusti železničarjev in ker se hoče uvesti nov sistem plačilnih razredov, po katerem bi se železničarje razdelilo v nešteto plačilnih grup in podgrup. Trgovska zbornica zahteva, da se izvrši temeljita redukcija železniškega osobja in železničarskih plač, ki ne smejo biti višje, kot jih prejema ostalo industrijsko delavstvo. Vlada podpira to zahtevo trgovske zbornice in ker se boji odpora železničarjev, je razpustila organizacijo železničarjev. Na Kitajskem so postavili 20.000 orožnikov, da vršijo »stražarsko« službo na železnicah. Orožniki spremljajo vsak vlak in imajo zasedene vse postaje. Vlada pravi, da je uvedla »stražarsko «službo, ker so nekaj vlakov napadli bandifje. V resnici je ta »stražarska« služba naperjena proti železničarjem, in to dokazuje tudi dejstvo, da je za komandanta imenovan general Muniha, ki je ob priliki pomladanske železničarske stavke dal postreliti 30 železničarjev. ŽELEZNIČAR]!! Bolj kot vse besede dokazujejo gori navedena dejstva o mednarodnosti kapitala. V vseh deželah. Povsod se istodobno vrši napad na pridobitve železničarjev: na osemurni delavnik, povsod se reducirajo plače, povsod odpuščajo železničarje. Bolj kot besede dokazujejo gori navedena dejstva, da reformistične amsterdamske organizacije postajajo bolj in bolj orodje in obramba kapitalistov. Ta dejstva nam tudi odpirajo oči, zakaj propadajo vse velike akcije železničarjev. Samo v kolonijah, kjer je domači kapital slab in kjer svetovni kapital le od daleč operira, na Kitajskem, v Mehiki, so deloma uspeli lokalni štrajki. Proti organiziranemu svetovnemu kapitalu je vsak lokalen boj, je boj posa- meznih skupin brezupen in obsojen na poraz, kot peščica neoboroženih ljudi pred dobro oboroženo armado. Proti enotni fronti kapitalistov nastopati v razcepljenih organizacijah, je samo-umor. Politika sodelovanja z buržua-zijo, kakršno vodijo reformisti, je slepa in izdajalska. Proč z mejami! Živela železničarska internacionala kot del vseobsegajoče internacionale trans- portnih delavcev! Doli z bratomornim bojem! Živela enotna fronta! Nemška revolucija na pohodu. Vstopite v njene vrste in na njeno stran! Ne vprašujte, bo li demokratična ali ne! Vladajoči razred ni nikdar dal počenega groša za demokracijo. Fimmen na kongresu angleških strokovnih organizacij v Plymouthu. Cvetke in slike iz „Osrednjega društva kovinarjev“ v Ljubljani. Neverjetno je, če pomislimo, da so kovinarji, ki se povsod smatrajo kot predstraže razredno-zavedne proletariata, tu v Ljubljani le navadno slepo orodje par mladih nadebudnih despotov v šelenburgovi ulici. Mislimo tu seveda na one kovinarje, ki redno plačujejo svoje tednske prispevke ljubljanski podružnici osrednjega društva kovinarjev in ki se sicer ne zanimajo za organizacijo niti toliko, da večina njih ne ve, kdo je njen predsednik, kaj še v ostalem, kako se to organizacijo upravlja, kako njen odbor deluje itd. Pred 14 dnevi je imela tukajšnfa podružnica izredni občni zbor v gostilni pri »Levu«. Ta »občni zbor« nam nudi pikantno sliko o duševnem razpoloženju članstva in še jasneje se razvidi z njega kontrast in odpor med člani in vodstvom. Ne bo odveč, če tu podamo najpoglavitnejše slike in dejstva o tem zborovanju, da bodo tako ljubljanski kovinarji uvideli potrebo temeljite re-medure v svojih vrstah in posebno na organizaioričnem polju. Ljubljanska podružnica, ki po poročilu blagajnika šteje 343 članov (po tajnikovem pa 240) je bila zastopana na tem občnem zboru po 28 moških in 35 ženskih članih. S te udeležbe se razvidi, da so gospodje birokratje angažirali vse ženske-članice in so jih znali še pravočasno pridobiti za svoje politične in osebne mahinacije, ker so te šele komaj nekoliko mesecev organizirane ter nimajo še pojma o politični gnjilobi, o osebnih ambicijah in o zahrbtnih manevrih, ki jih te degenerirane figure počenjajo proti vsakemu, ki si upa zinili kako besedo o njihovem nezaslišanem tiranstvu napram vsem onim, ki slepo ne trobijo v njihov političen malomeščanski rog. Večjega števila moških udeležencev so se spretno izognili s tem, da so n. pr. v strojnih tovarnah opozorili le svoje in obenem podjetnikove najzvestejše sluge, med katere spada večina »zaupnikov«. Izvolila si je tako ta lepa držba z večino svoj odbor, sestoj eč iz devet naj-udanejših njihovih lakajev, na čelu kojih je postavljen prosluli Ropret, o katerem bi se dalo marsikatero lepo čednost povedati. Ena od takih čednosti je posebno zanimiva, da je namreč ta figura kot prvi zaupnik pri Tönniesu uporabil precejšnjo vsoto denarja članskih prispevkov za nakup loterijskih srečk in se v onem času kot »kontrolor« podružničnega odbora ni pokazal cele mesece v društvene prostore. Ta Ropret uživa sedaj največje zaupanje Svetek-Golmayerjeve klike, in so ga poslednji res vredni. To in podobne reči bi se gotovo nikdar ne zvedelo, če bi se prejšnji predsednik Vrankar, sicer vreden Ropretov druže, nekdaj pod pritiskom ostalih odbornikov tako ne spozabil in med drugim izpovedal tudi zgoraj omenjeno. Na občnem zboru je podal klavrno poročilo o »položaju kovinarjev« Svetek, ki je v svoji dolgotrajni protislovni so-fisiiki med drugim ugotovil tudi to, »đa so neodvisni večji reformisti kakor on in Korunovci«, češ, da reformizem pomeni zboljšanje in ker hočejo komunisti več zboljšati delavski položaj kakor reformisti, so zato več vredni tega naziva kot oni. Ako bi neodvisni dejali: hočemo vse, ali pa nič, potem bi bili ta pravi in jim bi šla vsa čast.« To je dobesedno pojmovanje Svetka-pred-sednika o nazorni razliki med reformisti in revolucionarji, čudno je pri tem največ to, da so ga njegovi zvesti z resnimi in dostojanstvenimi obrazi poslušali, ko jim je klobasaril take in po-podobne neumnosti. Oglasil se je pri točki »Razno« tudi en naš sodrug, ki pa ni dobil besede in je namesto njega razkladal Jankovič svoje jezuitsko naziranje o »ujedinjenju«, ki se ga pa tako boji, kakor hudič žegnane vode, ker se dobro zaveda, da bi s tem moral zapustiti svoj ko-moden stolček glavnega blagajnika. Ko se je za njim ponovno oglasil zgoraj omenjeni sodrug, da odgovarja Jankoviču in Sveteku, mu je brljavi predsednik Ropret tudi takrat odrekel besedo in med splošnim mrmranjem in nezadovoljstvom zaključil ta »lepo uspeli občni zbor«. Pribiti moramo pa, da so temu ogabnemu početju tirančkov s Šelenburgo-ve ulice krivi predvsem kovinarji sami, ki s svojo večno odsotnostjo in apatijo dajejo tem ljudem najboljše orožje v roke in dokler se ne bodo začeli intenzivno zanimati za svoje lastne interese, do takrat nimajo ničesar boljšega pričakovati in bodo padali vedno nižje v svojem gmotnem kakor duševnem položaju. Zato, vzbudite se, kovinarji, vendar enkrat iz tega zločinskega spanja, zahtevajte ujedinjenje vseh kovinarjev na razredno-bojni podlagi, brez ralike političnega prepričanja in kjer bodo morali biti upoštevani vsi enako, ki kažejo resno voljo boriti se za kovinarske interese, ne pa da bi še nadalje paševala nad vami mala skupina duševno pokvarjenih nestvorov, ki štejejo za neodpustljiv greh, če se kdo izmed njih upa prestopiti prag Delavskega doma. Iz naših Jesenic. Pod tem naslovom piše list »Delavec« št. 42 o občnem zboru Osrednjega društva kovinarjev podružnica Jesenice. Pravi, da se je isti vršil ob zelo slabi udeležbi. Tukaj na tem mestu ste vendar enkrat govorili resnico — vsa čast Vam. Nekdaj tako mogočna postojanka Osrednjega društva kovinarjev na Jesenicah se je zdrobila v prah. Marsikateri bo dejal, da so jo razbili »Nezavisneži«, temu pa ni tako; rgzbila jo je politika J.-S.G.- e tutti guanti. Stari odbor je bil v vednem ognju od strani opozicijonalcev a la Jeram itd. Vedno očitanje demagoštva, potem so bili na dnevnem redu — razni osli, gniloba v starem odboru, nesposobnost poslovanja v organizaciji, napačna taktika v mezdnem gibanju ter vse mogoče psovke, ki jih more izgovarjati le res pravi demagog. Nezavisni kričači so ustanavljali v sosednji sobi svojo organizacijo, piše list, ter tudi tam ni bilo povoljne družbe. Torej dobro! Naj bo po vašem, saj laž ima kratke noge. Ako bi nas bito samo toliko, kot je bito vas, bi nas nič ne plašilo, ker vemo, da je edino naša pot tista, ki vodi k končnemu osvobojenju proletarijata izpod suženjstva. Predbaciva se v tem članku razne stavke, ki so jih vodili »Nezavisni«, češ poglejte jih, vsaka akcija, katero začnejo Nezavisni, se takorekoč izjalovi, nobenega mezdnega gibanja ne morejo končno izvršiti. Na srcu jim je posebno železničarska stavka, potem rudarska stavka itd. Nas vse to ne uplaši, ako se stavke zlomijo, ker nam je znano, kakšen teror se je vršil v Trbovljah napram rudarjem od strani žandarmerije ter Trboveljske premo-gokopne družbe ter naše slavne radi- kalne vlade. Znano nam je ludi o insceniranju raznih atentatov od strani ??? ? Znane so nam tudi razne aretacije trboveljskih rudarjev, zaplemba denarja, zapečatenje lokalov itd. Ob takem terorju ni čudno, ako se stavke — zlomijo. Na misel nam pa prihaja celjska stavka, ki so jo vodili reformisti Osrednjega društva kovinarjev v Ljubljani. Ta stavka je bila sijajno podprta od vseh strani cele Slovenije v gmotnem oziru. Stavkala je le peščica delavcev napram Trbovljam, in kaj se je zgodilo? — polomija, da ji ni primere. Polomija v Kamniku, tako na Jesenicah in vse povsod sama polomija; ja, ja, gospodje reformisti, tako je in nič drugače. Jeseniškemu proletarijatu ter celi javnosti pa povemo, da je bil prejšnji stari odbor tisti, ki je energično in uspešno izvojeval s pomočjo revoluci-jonarnega proletarijata dva mezdna boja brez centralne pomoči. Za uslugo se je odboru očitalo od strani centralnega zastopstva S., da ima jeseniški proletarijat napram ostalemu proletarijatu Slovenije že itak previsoke plače. Nadalje piše isti članek: Z ozirom na prevzeto anarhijo in nered v podružnici ni bilo mogoče ustvariti si čim jasnejše slike. Takoj spet piše drugi demagsg, da se bodo našli še marsikateri nedostatki v blagajniškem stanju od razpuščenega odbora. Tako demagogi, proletarijat vas je enkrat že obsodil, kadar vas bo pa zadnjikrat, takrat vam pa gorje! Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade. Pribijemo in to zadnjikrat: Likvida- cija, oziroma oddaja premoženja se je izvršila pravilnim potom, seveda od naše strani, od patrijotske strani se nam je pa grozilo z brahijalno silo, ako lepim potom ne oddamo težko prihranjenih grošev. Navzoči so bili pri likvidaciji: stari odbor, začasni odbor, Jeramova grupa ter zastopnik centrale Golmajer. Vse se je vzelo na zapisnik, nobene stvari ni manjkalo. Golmajerju so ustne od samega veselja kar narazen lezle. Malo je manjkalo, da ni zavpil od samega veselja: »Kelnarca, pri-nes ga še en liter, pa nas še ne bo hudič uzev!« Idijotje, zakaj ste se podpisali, ako niste našli vse v redu? Kdor bo še nadalje trosil take laži, ga bomo po izreku Jerama prijeli za »goflo«. Isti demagog piše dalje: Nezavisni ne vidijo čez domačo grudo v svet. Prokleto se dobro spominjamo kdo je bil tisti, ki je pomagal odpravljati osemurni delavnik v Nemčiji! Dobro se še spominjamo, kdo je bil tisti, ki je pomagal nemški policiji razgnati lačno delavstvo. Znan nam je še slučaj bolgarske, kdo je uduševal delavsko-kmetsko revolucijo v Bolgariji. Vaši bratci so tisti, ki imajo od proletarske krvi umazano obleko. Svetujemo vam, da se vsaj ob dvanajsti uri spametujete, drugače bo prepozno. Nadalje čitamo neko izjavo od podružnice osred. društva kovinarjev na Muti. Mi smo tej podružnici poslali naš sklep ter resolucijo glede ukinitve prispevkov ter sklicanje kongresa. Podružnica nam je odgovorila, da se povsem strinja z našimi sklepi in resolucijo, ter da že dalj časa ni zadovoljna s taktiko Sveteka in Golmajerja itd. Na kongres, pa pravi, da ne more poslati svojega delegata radi finančnih iež-koč. Ako pa ti ljudje danes drugače pišejo, so pa najbrže pod vplivom kakšnega diktatorja od zgoraj; slej ko prej se bomo še spoznali, sodrugi, kajti mi že vemo kaj delamo. Vemo tudi, da proletarijat od tega socijalizma do danes faktično nima drugega kakor kup beračije. Še to zgodbico naj vam povemo: Zadnjo nedeljo smo imeli volitev glavnega zaupnika. Prejšnji glavni zaupnik Wergelj Rok je moral podati demisijo radi bolezni. Na njegovo mesto je prišel sedaj neki Kovačič, ki pa nam je v delavskem pokretu dosedaj neznan. Za namestnika glavnemu zaupniku je pa izvoljen Jeram. Značilno je, da si ta dva patrijarha zamenjata včasih vloge, tako da je Jeram glavni zaupnik, Kovačič pa namestnik, saj to je logično, da stoji glavno zaupništvo z osrednijm društvom kovinarjem pod kuratelo Je-ramovo. In ko sta si ta dva patrijarha vloge zamenjala, oziroma igrata oba eno in isto vlogo. Smo si bili takoj na jasnem, kam pes taco moli. Ko sta se predstavila g. ravnatelju Nottu, so si gospod ravnatelj kar mencali roke od samega veselja ter obljubili, da bodo vse storili, kar bo v njih moči. Tako se Ljubljana. Dne 28 oktobra 1932 se je vršil sestanek pekovskih pomočnikov Ljubljane v restavraciji »Zlatorog«, na katerem se je razpravljalo o osemurnem delavniku in ofenzivi kapitala in s tem v zvezi o preganjanju in odpuščanju delavskih zaupnikov v L Delavski pekami v Ljubljani. Dasi je ta pekarna oddelek Splošnega konzumnega društva za Slovenijo, torej v rokah in upravi gg. socija-listov, vladajo v njej take razmere, ki prekašajo vsako požrešnost navadnega buržuaznega podjetnika. Zborovalci so konstatirali, da v isti pekarni pašuje neki delovodja, ki je s protekcijo in na račun mnogo odpuščenih sodrugov, sam brez dovoljne kvalifikacije, zasedel to mesto in je v registru buržuaznih slug vpisan na ime Jože Magušar. Po buržuaziji dodeljeno mu vlogo izvršuje popolnoma zvesto. Preganja, šikanira, ozmerja in odpušča delavce brez vsakega vzroka. On kot delovodja socija-lisiične pekarne, član splošnega konzumnega društva, centralni odbornik Osrednjega društva živilskih delavcev Mežnaričevega kalibra in član Socija-lisiične partije Jugoslavije, ne izplačuje delavcem nadur in zahteva, da se dela ponoči 9—10 ur vsak dan, brez da bi bilo potreba in ne da bi dal delavcem za to po zakonu predpisano odškodnino. Odpustil je brez vzroka več delavcev, med tema tudi s. Mraka in zadnje dni s. Praprotnika. Poslednjega zaradi tega, ker ni hotel jesti stari kruh in delati 9 ur ponoči. On, socialistični paša, enostavno ukazuje: »Splošnemu delavskemu konsumnemu društvu se ne izplača držati več avtomobila, ki je dosedaj razvažal pecivo po mestu, in Vi, proletarci-roboti, morate začeti delati ob 10. uri zvečer, pripraviti kruh in ga sami raznašati po mestu do 8. ure zjutraj, da bi podjetje imelo več dobička in moglo uspešno konkurirati ostalim pekarnam. Vi delavci ne bosle jedli svežega kruha, nego stare štruce, ki odpadejo od polne mize nas podjetnikov! Tako ukazujem jaz, paša Magušar, kdor ni zadovoljen, bo vržen na cesto, naj crkne kot pes!« I četudi od socialpatriotov, je preveč, j Pekovski pomočniki tak postopek P najodločneje obsojajo in izjavljajo, da j ne bodo tega več trpeli, posebno pa ne s še iz razloga, ker so večina tudi člani j splošnega delavskega konsumnega i društva in ne smejo dovoliti, da se v eni J delavski gospodarski zadrugi na tako j naravnost brezobrazen način postopa j z delavci, ki so obenem člani konsum-j nega društva, kojega je ta pekarna samo oddelek. In ker ta zadeva globoko sega v interese pekovskih pomočnikov in principe delavskih pravic sploh, sklenilo se je, da se takoj stopi v stik z vsemi organizacijami pekovskih pomočnikov v Sloveniji kakor tudi na Hrvaškem, da se take in podobne svinjarije enkrat za vselej odpravijo. Poleg tega so delavci, zaposleni v I. del. pekarni, postavili sledeči predlog: da se v njih imenu vlože L delavski pekarni te-le zahteve: 1. upoštevanje osemurnega delavnika in izplačilo nadur s 50%; 2. preklic odpovedi zaupniku Tonetu Praprotniku; 3. odslovitev delovdje Jožeta Magušarja, ki brez vzroka šikanira, preganja in zmerja delavce. Pomočniki delavske pekarne so pripravljeni povrniti se na delo, ako podjetje ugodi upravičenim zahtevam. Za pogajanja so pekovski pomočniki pooblastili Zvezo Neodvisnih Strokovnih organizacij za Slovenijo in Delavsko Zbornico v Ljubljani. je zgodilo, da so si g. Jeram že večkrat zvišali separatne plače, seveda sami sebi in še nekaterim. Mi bi svetovali Jeramu sedaj, ko je spet za »ka-pota«, da bi šel po tistih oddelkih, kjer so res slabe plače, ter tam skušal postaviti višje kategorije, ne samo za svoj žep. Seveda, Bog je sam sebi poprej brado ustvaril, kaj ne da. Jeseniški razdirači. O tem naj odloča sporazum vseh pekovskih pomočnikov Slovenije, ki bo obenem tvoril podlago minimalnih zahtevkov za vse pekarne, ker se gre za biti ali ne biti, — za življenski obstoj. Na žalost smo bili prisiljeni obvestiti javnost o neredih, ki se dogajajo ravno v Splošnem konsumnem društvu za Slovenijo kot delavski inštituciji in opozarjamo vodstvo istega, kakor tudi člane Delavske zbornice, ki so obenem člani tega konsuma, da je čaša polna in bomo morali vsak nered dostojno ožigosati in odločno nastopiti za naše pravice, ker mora biti povsod red, pa tudi v pašaliku raznih Magušarje e tutti frutli. Samo z razredno zavednostjo, solidarnostjo in požrtvovalnostjo je zajamčen uspeh Vašega boja! isaaiBHBUsaasataBEiäQieiSQBBBEaaEiBa Dopisi. Litija. Kakor kaže, hočejo izzivači N. S. Z. podpreti zakon o zaščiti države (za katerega so glasovali) s tem, da hočejo uvesti še batine po podjetjih. Oni prav radi batinajo mladino. V zadnjem času se je zgodilo že nekaj takih slučajev in med njimi slučaj, da je priganjač (mojster) celo staro delavko pehal na delu, (ime zaenkrat zamolčimo). Sicer, so to slučaji, ko mora vsakemu poštenemu proletarcu šiniti kri v glavo. In to je sililo Z. T. O. D., da upliva pri podjetju potom zaupnikov, da se preneha enkrat za vselej s takim početjem, ki je na papirju odpravljen že pred 50 leti. Podjetje je to tudi naredilo in pustilo nalepiti liste po delavnicah, da je delavstvo videlo, kaj čaka tistega, ki se hoče pretepati po tovarni. Tega pa ni vzel za resno neki delavec, ki je zadnji čas pretepal nekega mlajšega sodelavca in bil radi tega postavljen na cesto. Seveda mi ne odobravamo, da se delavce odpušča, najodločneje smo pa tudi proti pretepanju. Seveda, vsaki zaveden proletarec ali proletarka je odobraval nastop organizacije proti takim činom, niso pa tega odobravali ostanki N.-eser-jev, ampak se je zbralo nekaj tega zaslepljenega mrčesa in tulilo v svet, tega so krivi neodvisni. Seveda, kar je koristnega za delavstvo temu nasprotujejo ti N. lahkoživci, kar je proti delavstvu, zato pa glasujejo. Dne 19. oktobra se je zbrala štiriperesna deteljica iz vrta narodnih policistov, vštevši tudi Toneta Brandnerja, kuma zakona o zaščiti države in so šli se potegovat za dotične-ga vročekrvneža k ravnatelju in odločno zahtevali naj se s. Zupančiča postavi na cesto in zaposli odpuščeni pretepač. Dična četvorica si je vzela v čast še lažnjivo obrekovati in denuncirati zakonito izvoljene delavske zaupnike Seveda je to lahko umljivo, kdor je glasoval za proti-delavske zakone, je še zmožen glasovati za batine, ker ta človek nima toliko razuma, da delavce tepe dovolj kapital in da ni potrebno, da. bi se še delavci med seboj. Jasno nam je kje so pri njih interesi. Oni se ne zmenijo za težnje delavstva, njim je le za mandate in mesta pri polni mizi. Vedo, da z ustanovitvijo Zveze delavcev in delavk tekstilne industrije jim je močno odklenkalo, zato so se pa z vsemi sredstvi vrgli nad njo, dobro vedoč, da jih bodo oblasti podpirale in da jim bo šlo orožništvo na roko. Kajti kamor bodo oni mignili, bode takoj hišna preiskava in tako bodo ljudstvo zbegali in oplašili. Ali zmotili so se. Delavstvo se ni oplašilo, ampak še tesneje se je oklenilo svoje delavske organizacije, katera je izšla iz vrst delavstva ter ne I išče nobenih korit in ne lovi mandatov., j Zatorej kličemo vsem tekstilnim delavcem, da se strnemo v močno organizacijo in da bodo po vseh krajih, kjer je razširjena tekstilna industrija, tudi podružnice Zveze delavcev in delavk tekstilne in oblačilne industrije in obrta. Povemo tudi še N. S. Z., ki je edino še na papirju, da naše geslo je proč s pretepanjem po tovarni in stran od tistih, ki stremijo za zakoni, ki ugonabljajo proletarijat. — Naj živi razredni boj? Naj živi solidarnost med delavstvom! Zagorje. Potrebno je, da se tudi mi enkrat oglasimo iz Zagorske kotline. V revirju Koiredežu so razmere nevzdrž-Ijive. Nahaja se v tem revirju neki nem-čur šihtmajster Kiefer Franc. Mož se. prav odlikuje v surovosti napram rudarjem. Če ga rudar naprosi, da naj mu da malo boljši akord, da bo kaj zaslužil, pa pravi: »akament frdamana, hudiča, delat, delat,« če ga pa poprosi, naj mu da drugo delo pravi, da ga nima. Rudar, domačin, izmozgan od družbe do kosti in ki ima 20 ali več let službe, in toliko vreden kot pes. Pride pa njenm po volji, zasluži dobro in dobi tudi dobro delo. Letos so prav dobro obrodile češplje. Gospod vicešiht majster rad pije alkohol, tako da brez dvoma bo še: ta dični gospod večkrat pogledal na take ljudi. Svetujemo gospodu Kiferju, da naj Icp5e ravna z rudarjem, dingače smo primorani da prihodjič pišemo še kaj več o njem. Litija. Podpisani se vljudno zahvaljujem vsem sodrugom, ki so pomagali v bolezni meni in mojih otrok in ob smrti moje hčerke. Anton Osolnik. Zagorje. Delavci podjetja Birola so-ob priliki stavke darovali Zvezi rudarskih delavcev, podr. Zagorje, 371 Din 50 p za stavkujoče rudarje, za kar se jim najtopljeje zahvaljujemo. Zveza rud. del., podr. Zagorje. Zagorje. Neodvisna Zveza kemičnih delavcev (steklarjev) je darovala Zvezi rudarskih delavcev, podružnici Zagorje, za brezposelne rudarje v času stavke. znesek 5281 Din, za kar se ji najtopleje zahvaljujemo. Zveza rud. del., podr. Zagorje. Lastnik: Zveza Neodvisnih Strokovnih organizacij za Slovenijo. Odgovorni urednik : Pavlič Ilinko Tisk tiskarne »Merkur« v Ljubljani leor J