Pervo šolsko leto. Namen tem versticam ni, da bi se vrivali tovarišem za učitelja, niti nikomur ne velevamo, da naj tako ravna, kakor mu bodemo tukaj svetovali, a mi hočerao samo povdarjati način podučevanja, ki je učiteljem znan in iz pedagogičnih ozirov posebno priporočevati, ker ni zoper otroško naravo in zoper odločeni smoter. Preden začnemo razpravo, moramo pa še omeniti, da so naše opombe le splošne, in da se pri tem ne moremo ozirati na to, kolikor so otroci že pripravljeni, preden v šolo pridejo, tudi ne delamo razločka med mestnimi in selskimi otroci. Učitelj bode že sam previdel, koliko časa, oziraje se na svojstvo svojih učencev bode treba muditi se na tej, ali uni stopinji, ali hitreje ali kasneje postopati? Sploh pa se mora reči, da je vsakemu otroku koristno, ako prične svoj nauk temeljito; učitelj pa spoznava otroke sebi izročene, koliko premorejo, koliko ne? Ko otroka v šolo sprejmemo, mislimo si naj prej, da ima šola, kateri se mladi učenec vversti, svoj red, svoje unanje naredbe in postave, in da je poglaviten namen v dosego šolskega smotra ravno ta, da se skerbno varuje šolski red. — Kakor je šolski red reč, ki se na unanje vidi, tako je tudi unanjost perva, na katero se ozira učitelj, ko otroke sprejema. Učenec naj se privadi, da spolnuje pogoje, pod katerim je šolska skupščina mogoča. Tu je snažnost na telesu in na obleki, ona pripomore k zdravju, pa tudi mika součenca. Tu je zopet spodobno, pohlevno zaderžanje, ki pripomore, da se ohrani tihota in mir v šoli; tu pa je zopet vljudnost, ki zbuja spoštovanje do kraja, do učenika, do součencev; tu je redovnost, ki odkazuje učencu odločen prostor in vsemu, kar ima odložiti, svoj kraj, tako se ubrani zmešnjavi in še marsikteri nerednosti. Še le potlej, ko smo učenca tako šoli vtelesili, ni učiteljev trud brez vspeha, ko si prizadeva da zbudi speče dušne moči. To pa je mogoče, ker otrok unanje vtise sprejema, obderžuje in jih razvija. Zato pa ima človek unanje čuti. Ti so tedaj sredstva, katera pomorejo učitelju, da zbudi speče zmožnosti; a sredstvo, katero mu pove, je li kaj dosegel pri učencih, to je jezik (govorjenje). Otroci se morajo naj prej navaditi natanko gledati, in sicer stvar ne le v svoji celoti, temveč tudi njene dele notri do najdrobnejših. Naravno pa je, da se vaje s tem začnejo, kar je otroku naj bližje in najiraenitneje, to pa je njegovo lastno telo. Na DJem naj bi se otroci najprej navadili gledati! Otroci naj imenujejo posamezne dele telesa, in kolikor morejo, naj jih tudi opišejo, in naj na vprašanje povedo, čemu nam je to, čemu uno ? Ako učitelj včasih reče otrokom, da skupno odgovarjajo, zbudi to tudi boječe, da se jim usta odpro in glasno odgovarjajo. — Potem vadinio otroke, da gledajo reči, ki jih imajo v šoli pred sabo, tem pridevamo reči, ki so otrokom znane v družini, v domači hiši, v okolici in jih primerjamo, in poslednjič to vse pripnemo k sliki, katero otrokom kažemo. — Ako učenik dosledno zahteva, da odgovarjajo otroci v celih stavkih, se bodo tudi tega kmali privadili. (Konec prih.)