MISLI OB GROBOVIH
Usliši jih, usmili se jih, o Gospod!
Zatrepetale so nagrobne vrbe-žalostinke; sklonile so se globoko k tihim gomilam in zašepetale kakor hrepenečo molitev: nUsliši jih, usmili se jih, o Oospod!"
Nebroj lučk gori po grobeh, ki jih je danes pri-žgala ljubezen rajnkim v spomin. Nebroj oči solzi danes na grobovih, nebroj src moli vročo molitev: BUsmi1i se jib, o Gospod!"
Umrla je že roža sredi trat; umrl je list na dre-vesu in pal na tla; a umrla ni Ijubezen do dragih, ki spe v tihih gomilah; ki so tudi sami umrli kakor roža, kakor list v jeseni. In teh, o Gospod, se usmili!
Poglej, o dobri Oče, tam na oni gomili kleči sirola. . Skromen je ta grob; lesen križ stoji brez napisa, a v tem grobu spi zlato, blago srce dobre mamic&; ta ozki grob zaklepa veliko srce materino, ta ozki grob zaklepa veliko materino ljubezen. Na grobu pa kleči sirota. Za danes, ko je god vseh mrtvih, je okrasila gomilo; zložila je iz belih okroglih kamenčkov križ in prižgala je štiri skromne svečke. A v srcu je trdna vera in upanje in ljubezen do drage mamice. Vera vate, nebeški OČe; upanje, da jo uslišiš, in ljubezen neizmerna do mamice, neskončna do Tebe. Usliši jo in usmili se matere, o Gospod!
Tam kleči sin na grobu svojega očeta, ki mu je umrl prerano. Solze Ijubezni mu stoje v očeh in zraven solz — kesanje. Solze ljubezni — ker je šele sedaj spo-znal, kaj mu je bil oče; solze kesanja, ker ni tolikrat ubogal, ker ga je tnorda tolikrat žalil, čeprav morda iz mladeniške lahkomišljenosti in razposajenosti satno, ne iz hudobije. A sedaj — umrlo je tisto skrbno srce in počiva v tihi gornili. Sedaj bi rad videl vsaj senco očetovo; še enkrat samo da bi slišal njegov glas, če nikdar več potcm. A to truplo je umrlo, in ta glas je onemel! In sedaj moli na grobu svojega očeta, da bi mu dal nebeški Oče večni mir. Poglej nanj in usliši ga in usmili se očeta, o Gospod!
Tam plaka uboga mati na grobu svojega sina. Kako  ga je ljubiia,  a on jo je ljubil  premaio.  Ni je
Si   170   S3
ubogal; zapustil jo je samo in odšel v tujino in tam kdove, kako je živel. Morda ga je speljala zmota v svoje mreže; morda je pozabil na opomine ljubeče matere; morda je pozabil na najbolj Ijubeče srce ma-terino, ki je molilo zanj noč in dan. Morda — kdove? V tujini so nevarna pota, polna zmot in zvijač. Tam je živel pet let, nato prišel domov bled, bolan. Ustrašila se ga je mati in ga Ijubila še bolj; saj je videia, da potrebuje njene Ijubezni bolj kot prej. A on je hiral in umiral in umrl. In sedaj spi v gomili. Nihče se ga ne spomni; samo mati mu je prižgala lučko in prišla molit na njegov grob slednji dan, posebno pa še danes. Poglej jo, o Gospod, usliši jo in usmili se sina!
Tam kleči žena na grobu svojega moža. Pripeljala je tudi svoje otroke, da pomolijo na grobu svojega očeta. Kako je bil dober, kako skrban ta oče! Delal je od zore do mraka, da je pošteno preživil svojo družino! Sedaj pa spi v mrzli gomili, in prišla je beda k hiši, sela široko na prag in noče se umakniti od koče. Poglej, dobri, najboljusmiljeni Oče, na zapuščeno dru-žinico, ki tnoli za očeta, usliši jo in usmili se ga!
Tam stoji prijatelj na grobu prijatelja. Ah, kako sta se Ijubila! Svetovala sta drugdrugemu, drugdrugega podpirala, drugdrugega vzpodbujala k dobremu. A kruta smrt je zahtevala svojo žrtev: zamahnila je z nikdar skrhano koso, in — prijatelj je pal v mrzli grob. In oti stoji sam na grobu — prignala ga je prijateljska Ijubezen — in moli za prijatelja. Poglej, Gospod, nanj " in usliši ga!
Poglej, Oospod, vsa tvoja Cerkev moli danes za verne mrtve! Žalno pojo zvonovi, duhovniki v črnih plaščih pojo: BRequiem aetcrnam dona eis, Domine." Daj, »večni mir jim daj, o Gospod!"
Poglej, o Gospod, na solze mož, ki niso vajeni solza, in ki jokajo danes! Poglej na vroče solze žena in materl Poglej, o Gospod, naposled na solzne oči nedolžnih otrok! Te vedno jasne oči so danes solzne; ta vedno smejoča se lica so danes otožna; ta nedolžna, vesela srca so danes žalostna! Poglej, o dobri Vse-večni, na molitve teh nedolžnih duš, ki Te še niso žalile, ki gledaš še nanje z dopadljivim očesom, ki si
  171

še   nisi  nikdar odvrnil od njih,  poglej nanje in usliši jih, o Oospod!
O Gospod, preden pade mrak na lihe domove mrtvih, daj, pogledi milostno na naše prošnje; pogledi milostno v vice; porosi na grobove, nad katcrimi so trepetale molitve dragih, svoj obilni blagoslov in —, o Gospod, poglej tudi z milostljivim očesom na gro-bove, na katerih ni danes gorela svečka, na katerih ni danes nihče klečal. Poglej, o Oospod, tudi na zapu-Ščene grobove! Poglej, o Gospod, na zemljo, ki je podnožje Tvojih nog, poglej na naše prošnje, sprejmi jih iz rok Svojega angela, ki jih nosi pred Tvoje obličje, da bo uslišana naša prošnja: nUsliši nas, ustnili se jih, o Gospod!"                                Bogumil Gorenjko