DR. O. ILAUNIG: 14 TATENBAH 1 ZGODOVINSKA POVEST. »NemogoCe,« vzklikne cesar ves razburjen, »kako se morejo ukloniti krščanski plemenitaši kraljevine Ogrske pod jarem najhujšega sovražnika kristjanov?« »Sovražniki Vašega maziljenega Veličanstva mečejo svoje puščice previdno v notranjost države. Moji poizvedovalci poročajo, da merijo predvsem na Štajersko.« »Nemogoče,« reče cesar, »odkod veste to, knez? Kdo bi si upal metati ogenj v sredino moJega cesarstva?« »Bosanski paša,« poroča kancler dalje, »je baje dobil celo ponudbe od ogrskih magnatov, kl merijo tudi na to, da se Stajerska z nepričakovanim vpadom spremeni v deželo, ki bi plačevala Turkom davek. Moji poročevalci imenujejo imena, katorili brez natančnejšega potrdila pred Njefovitn Velifanstvom ne upam navesti.« »Knez,« rs v" •">'H respr *t*r nn dviarne z ns,- slonjača ves rdeč v obrazu, »če stvar ni jasna, naj se nikogar ne sumniči vpričo Našega prestola. Jaz nočem slišati teh imen; stvar ministra pa je, da vestno nadzoruje, kaj poCenjajo sovražniki.« »To sem tudi storil, Veličanstvo,« odvrne knez resno in svečano, »zastaviti hofem gotovo vse sile, da raztrgam vse mreže zarote, ki se nastavljajo okoli Njegovega Veličanstva. Predno sem si bil o stvari na jasnem, aem 'že poslal po posebnem selu grajskemu glavarju v Gradcu, Vašemu Veličanstvu z dušo in telesom vdanemu grofu Filipu Brennerju naročilo, da vestno čuva ter pazi, kaj nameravajo sovražniki na Štajerskem.« »Knez,« reče ceaar, ko ae po kratkem premišljevanju dvigne, »nočem, da se zgodi komu krivica, samo zaradi suma se naj, kakor sem že rekel. nobenega ne vznemirja.« »To tudi ni moj namen, Veličanstvo,« odvrne minister, »toda previdnost je neobhodno pot*ebna, ln tako mislim pri vsem spoštovanju in vdanosti, da Njegovo Veličanstvo ne sme niti tremitek odlašati, da kaznuje prcdrzne zarotnike, kakor hitro so pojasni, kako daleč je že napredovala zarota.« »Vendar ne bo traJ>a 2e ksr jutrl udaritl po njih,« vpraša cesar in bridek nasmehljaj mu zaigra okoli usten. »Mislim, da bo kmalu čas, poslati hrabrega Ivana Sporka z vojaškim krdelom na Hrvatsko in tako pokazatl nezadovoljnežem resnobnost in strogost.« »E, zakaj ne poSljete kar cele armade,« vzroji cesar, »mož sumničenja, ki gledate vse prefirno!« »Ne, Veličanstvo,« reče kancler, »pri tako razpleteni in dobro zamišljeni zaroti, katere udeležiti se niti Zrinjski ne obotavlja, je potrebna največja previdnost in pozornost.« »Zrinjski,« vzklikne cesar, »to je iznajdba sovraštva in obrekovanja. Potomec Slgetskega Junaka, ki je žrtvoval svoje življenje za svojega kralja, naj bi ravnal zoper Nas kot izdajalec? In Łe bi storil kaj takega, bi ga mogla k temu zapeljati le hipna zaslepljenost. Mi hočemo, naj se mu da čas, da se spametuje in spreobrne, kajti Vsepravični v nebesih noče, da grešnik umre, ampak da se spreobrne in živi.« Minister je gledal nemo pred se. »Veličanstvo,« spregovori čez nekaj časa, »s takim prizancsljivim postopanjem ne bomo zadušili ognja, ki že hoče izbruhniti. Predaieč se Je že razšlrila zarota. mi nesmemo dalje čakati.« Tedaj se dvigne cesar z vsem svojim dostojanstvom. »Knez,« reče s povdarkom, »najprej hočemo imeti gotovost, jasnost in dokaze. Ako se to, o čemer govorite, izkaže kot resnica, potem naj bo pravici zadoščeno. Toda radi samih govoric in nejasnih poročil nočemo vznemirjati ne sebe, na drugih, kakor tudi ne maramo z vkorakanjem Naših čet vzbujati čustva nezaupanja pri Naših zvestih podanikih. Dokler mi zaupamo, tako dolgo, knez, je vaša dolžnost, da stvar natančno zasledujete ter da ste skrbno na braniku.« Vladar se je hotel zopet dvigniti, a še enkrat se je naslonil nazaj v naslonjač. »Dobro, knez,« reče, »da ste pritegnili grofa Brennerja kot zaupnika. To moramo le odobritl. Ta plemenitaš je, kakor je Nam že znano, prav zvest služabnik Naše krone. Vprašam vas pa še: Ali ni na Štajerskem drugih mož, ki bi se jih moglo v tej kočljivi zadevi pritegniti kot zveste čuvaje Naših cesarskih pravic?« V dvorano stopi v tem trenutku mož visoke postave z dolgim, bledim obrazom, velikimi, temnimi očmi, v črni španski noši s kratkim, z zlatom obrobljenim žametastim plaščem. Bil je Krištof Abele pl. Lilienberg, tedaj že član cesarskega dvornega sveta, katerega je bil tajnik; cesar ga je zaradi njegove zvestobe visoko spoštoval in ga tudi danes poklical k sebi. »Ravnokar prlhaja,« spregovori knez Lobkovic ter pokaže na vstopivšega, »tisti, ki mu je še včeraj pripi-^očal moža posebnega zaupanja za Štajersko. Njegovo Veličanstvo dovoli, da poda gospod pl. Abele takoj pojasnilo glede moža izvanredne zvestobe ter trdnega prepričanja, kateremu bi lahko zaupall mesto čuvaja zoper vse spietke sovražnikov na Stajerskem protl Vašemu Veličanstvu.« »Naj govori Abele,« veli cesar. »Predložiti morem,« zaCne Lilienberg !er se globoko prildoni, »Vašemu Veličanstvu moža zaupanja, kl ga poznam že več let, za katerega zvestobo jamčim, ki ga smatram kot prijatelja, kakor je tudi on sam prijatelj pravice ln resnice in zvesto vdan služabnik najvišje cesarske hi§e.« »Tn kako je ime temu toliko hvaljenemu,« vpraša cesar. »To je,« odgovori pl. Lilienberg, »grof Ivan Erazem Tatenbah, renskega pokoljenja, sin ceBarskega svetnika Gotfrida.« »Če se prav spominjam,« poseže vmcs cosar ter se poeladi z roko črez Celo. »ie ta Tatenbah lastnik grada Račje in Fram pri Mariboru. Poklonil se je Nam ob priliki bivanja v tistem mestu ter smo slišali, da se poteguje za višje mesto v državni službi.« »Njegovo VellCanstvo ga tedaj 2e poznate,« reče Lillenberg ves preseneCen. »Moža sta Nam,« pripomnl cesar, »priporočila rektor kolegija oCetov jezuitov p. Sienten, ki je bll nedavno na Našem dvoru, in tudi namestnlk dvornega kanclerja Wurzburga. Zato hočemo spoznati tega zvestega služabnika NaSe hiše, naj se Nam predstavi, kadar pride na Dunaj.« »Veličanstvo,« odvrne pl. Lilienberg,» da tudl drugl možje priporočajo moža, ki ga toliko spoštujem, me potrjuje v mojem prepričanju. Zato sl upam zaprositi v vsej ponlžnosti, da ga, ker je ravno priSel k jutrišnji slavnosti, takoj predstavim VaSemu Veličanstvu. Pridružil se je namreč deputaciji Stajersklh deželnlh stanov, ki so došli, da se jutri poklonijo Vašemu Veličanstvu ter izrečejo v vsej vdanosti čestitke zvestih Štajorcev.« »Dobro,« odvrne cesar, »naj se ga Nam predstavi jutri ob piiliki avdijence v Našem gradu Lakscnbursu.« i