List 31.
Gospodarske stvari.
Ozir po Avstriji
.z gospodarstvenega stališča.
Zdaj f ko se ob vzhodnih mejah našega cesarstva godijo tako sila važne reči, kakor je Busko-turški boj^ je res zel6 težko, obrniti pozornost na reči, ki 80 posebno za Avstrjske narode ravno tako važne, kakor važno je rešenje vzhodnjega vprašanja z mečem, čeravno pri njih ne pokajo topovi. To je namreč nova pogodba med Avstrijo in Ogersko.
Dve leti traja že pogajevanje med dualističnima polovicama cesarstva; zadnjo uro pa se kaže na ob6h straneh prepričanje, da je edino mogoče le to, da vse — pri starem ostane. Doba kompromisov je pretekla. Sila v lastni hiši je ozire na tuje zadeve potisnila v kot in državni zbor Dunajski skuša le ohraniti Avstrijsko polovico, če odbija vse, kar Ogerska zdaj več tirja.
Prav tako velike važnosti, kakor razbitev Av-strijsko-ogerske pogodbe, je pa to, da se je tudi pogojevanje Avstrijske vlade z Nemčijo o novem colnem tarifu razdrlo. Na Nemškem so zopet mislili, da, kakor poprej o vseh drugih prilikah, se smejo zdaj spet pri sklepanji novega colnega farifa zanašati ca Avstrijsko odjenljivost. Zdaj pa, ko vidijo, da 80 se zmotili, se v Berolinu kujajo. Ker bi Avstrijska vlada, ako bi bilo pogajanje z Nemčijo brez vspeha, morala državnemu zboru na Dunaji in v Budapestu predložiti samostojni čolni tarif in tako nekako pokazati svojo gospodarstveno slabost, hitijo v Berolinu, navskriž zasukati Avstrijsko-Ogerske obravnave o novi pogodbi še huje , kakor sta si že zdaj državni zbor Dunajski in Ogerski navskriž. Mi za Nemško prijateljstvo nismo nikdar nikoli marali; o gospodarstvenih in političnih reč6h je Nemčija Avstriji nasproti vselej le toliko prijazna bila, kolikor se je to vjemalo z njenimi sebičnimi interesi. Le neka dobro nam znana Avstrijska stranka je imela navado, dobrikati se Berolinu. Hvala za to se kaže zdaj v tem, da ovire, katerih je vspešnemu razvoju Avstrijsko Ogerske že tako na kupe, še m nož 6. Gospoda v Berolinu prav dobro ve, v kakošne zadrege bode zabredlo Avstrijsko in Ogersko ministerstvo, če se colna in trgovinska zveza med Avstrijsko-Ogersko in Nemčijo ne ponovi. Brž ko ne se zanašajo v Berolinu na to,   da  se vname kak notranji razpor med Avstrijo
in Magjarijo, in pri tem razporu bi Nemčija potem utegnila dobra mešetarica biti.
Velike važnosti so poročila o letošnji žetvi po našem cesarstvu. Kar se dd posneti iz dohajajočih poročil, žitna letina sicer ni taka, kakor so se je izprva povsod nadjali, vendar pa se bo, ako kmetovalci no bodo prenapeli cene, vsaj brž po mlačvi dalo nekoliko naših pridelkov na tuje prodati. Avstrijsko-Ogerska se šteje med one dežele v Evropi, kjer je vse žito že julija meseca pospravljeno. Tedaj je drugim deželam, ki tudi žito izvažajo, za 14 dni do mesec dni spredej, in zato se dela tudi na Dunaji in v Pesti, tako rekoč, novemu žitu prva cena. Ce se tedaj kmetovalci ravnajo po dejanskih fazmerah , če vravnajo svojo ceno z ozi-rom na letino, ki se letos pričakuje v drugih deželah, s^e bo pšenice in rži kolikor toliko na tuje spečalo. Ce bodo pa delali kakor leta 1874. in ceno prenapeli, bo jim ostalo blago, kakor ono leto. Pri tem je posebno pomniti še to, da se iz Rusije, kakor se je tudi v zadnjem listu ,,Novic*' bralo, poroča o prav dobri, iz Amerike pa o srednje dobri letini. Iz teh dveh dežel pride pa največ žita, in pomota je, ako po časnikih trdijo, da Rusija letos ne bo mogla izvažati nič žita — zavoljo vojske s Turčijo. Na kaj neki se naslanja ta trditev, nam ni razumljivo. Rusija z 80 milijoni prebivalcev bo menda pač mogla pogrešati 1 milijon svojih ljudi, ki so morali v vojsko iti, da ne bo ovirana pri žetvi. Tudi druga pretveza, ki jo zabije gospodarstveni vohuni, namreč ta, da se zavoljo prepe-Ijevanja velikih vojaških trum po železnici žito ne more izvažati, ne veljd. Le malo malo žita, kar ga pride iz Rusije, se ga izvozi po železnici, vsaj je po deželi^ dovolj vodnih potov. Edini zadržek je ta, da je Orno morje zasedeno (blokirano); p% samo to ne izdd dosti. Na Francosko, Angleško in v Švico se preko Carigrada iz Rusije ni nikoli veliko žita vozilo, ker je ta pot predolga in v sredi leži Egipt s svojimi žitnicami. Najna-ravnejša pot za Rusko žito je do dandanes po vzhodnem in severnem morji, po reki Visli do Danziga in po reki Nemen in Neva. Pot na Angleško in Francosko je tukaj za 3 četrti krajša od one po Črnem in Srednjem morji.
Trditve, da Rusija letos ne bo mogla žita izvažati, se vpirajo tedaj le na politično stališče, to je, ono stališče, katero Rusom le vse slabo želi; al naši ruso-jedci naj pomislijo, da po takih izjavah Avstrijski žitni trgi veliko trpš. Kmetovalcem našim se s takim modrovanjem   vtrdi   misel,   da   mora   cena žita poskočiti|
in zato pridržujejo svoje blag6. Ko se pa pozneje pokaže y da se je napak računalo in da Rusija izvaža še žita več ko prej, imajo dvojno zgubo: na obrestih mrtvo ležečega kapitala in v padu cene. To naj bi „politični'* trgovci Avstrijskih časnikov premislili, in pošiljali ne bodo lahkomišljeno toliko praznih trditev med svet lastni državi in njenim prebivalcem na škodo.
244