LOVENSKI EBELÄR SLOVENSKI ČEBELAR GLASILO ZVEZE ČEBELARSKIH DRUŠTEV ZA SLOVENIJO ST. 6 LJUBLJANA, 1. JUNIJA 1953 LETNIK LV VSEBINA Jože Stubej: Sturi zapisi o čebelah in čebelar- stvu ...........................................145 Lojze Podnanoški: Rovke.........................149 Metod Sironič: Makija — ena izmed najzgodnejših čebeljih paš na otoku Unije..............151 Josip Kostanjevic: Ali je sladkor v čebelarstvu potreben.................................. 154 Dr. Vital Manohin: Maj in poletje v luči stoletne vremenske statistike......................15? Inocenc Revaj: Čebelarska botanika . . . 159 Mirko Hrast: Spomini iz začetnih let mojega čebelarstva.....................................162 OPAZOVALNICE: Poročilo za april...............................166 OSMRTNICE: Vekoslav Lilija, Jernej Peček, Franc Mesner . 168 MALI KRUHEK: Iz novejšega veterinarskega slovstva — Zunanja pršica čebel — V katerem mestu je največ čebeljih družin — Čebele kot orožje — Kako dolgo živi čebela, ki je izgubila želo — Pasterizacija medu s katodnimi žarki — O narejenih rojih — Nepričakovana sprašitev matice — Turški čebelarski inštitut — Mednarodni velesejmi...............................170 NAŠA ORGANIZACIJA: Iz sejnega zapisnika predsedstva................173 Tečaj za čebelarske bolezenske izvedence . . 174 Dopisi: Čebelarsko društvo v Vidmu ob Ščavnici — Jubilej..................................1^5 SLIKE: Uvodna vinjeta: Ena naših najznamenitejših in morda tudi najlepših panjskih končnic izpod čopiča slikarja Layerja...................145 Rovke...........................................‘49 NA OVITKU: Vestnik Zveze List izhaja v začetku vsakega meseca. Izdaja ga »Zveza čebelarskih društev« v Ljubljani, Miklošičeva cesta 28. Tiska Triglavska tiskarna v Ljubljani. Urejujeta ga in za uredništvo odgovarjata Stane Mihelič in Vlado Rojec.^ Letna naročnina za člane 300 din, za nečlane in inozemstvo 450 din. Posamezna številka stane 45 din. Številka čekovnega računa pri Narodni banki v Ljubljani: 601-T-298. stari zapisi o Čebelah in Čebelarstvu (Kulturnozgodovinski in jezikovni drobiž) JOŽE STABEJ Ko sem pogledal v lanskih počitnicah v neke naše kraje, so mi rekli poznani čebelarji, da obravnava o Glavarjevem »Pogovoru od zhebelnih Rojon« zanje ni bilo nobeno strašilo ali dolgočasno branje, marveč da imajo poleg čisto strokovnih sestavkov v »Slovenskem čebelarju« prav radi tudi zgodovinske črtice iz čebelarstva in da so jim še posebno všeč. Glede na to sem zbral iz svojega jezikovnega in kulturnozgodovinskega gradiva take zapise o čebelarstvu, ki so splošno manj očitni ali celo neznani in do zdaj pri nas še niso bili priobčeni ne v »Slovenskem čebelarju«, ne kje drugje. Nasploh ne bom ponavljal iistega, kar je že ugotovil in zapisal dr. France Bezlaj v zelo dobri in z dokazi podprti poljudnoznanstveni obravnavi »Drobci iz pradavnine« leta 1948 v 50. let. SČ, str. 14—21 in 57—64. Kolikor pa je bil kak drobec že kdaj povedan — vseh 54 letnikov SČ in drugih slovenskih knjig nisem mogel čisto nadrobno pregledati — tudi ne bo škodovalo, če si obudimo znova spomin. Mikali nas bodo pač najbolj slovenski zapisi sem od slovenskih protestantskih piscev pa do začetka 19. stoletja in kaj se je pisalo v tem času o slovenskem čebelarstvu. Tako bomo našli, upam, v tej beri še marsikaj novega o čebelah in čebelarstvu, posebej pa še o slovenskem, s čimer želim pridati skromen kamenček v stavbo o zgodovini slovenskega slovstva in čebelarstva. Tako poučno branje bo vsakomur primerno in je, kakor sem že rekel, tudi zaželeno. Da pa bi bilo drugim, ki bodo dopolnjevali moje nepopolno delo, olajšano zbiranje nadaljnjih podatkov in da se bo vedelo, kje in od kod so posamezni zapisi, bom povedal vedno tudi vir in dodal še včasih potrebna pojasnila. Čebela pač ni nič manj stara ko človek in bi se reklo pisati tako zgodovino o čebeli, pisati hkrati zgodovino človeštva. V preda vni dobi in še potem v zgodovinskem času je poznal člo vek naj prvo le divje čebele ter stikal z medvedom vred, to je z živaljo, ki sila rada med je, za njihovo strdjo po raznih duplinah, kjer so domovale in rojile ter nabirale med po naravnih postavah. Udomačil pa si je človek čebele šele tedaj, ko si je začel napravljati stalna bivališča, zasajal cvetlice, drevje in druge rastline, ki so potrebne čebelam za satovje in med. Čas, ko se je vse le-to dogajalo, je bil različen pri posameznih narodih in odvisen od številnih pogojev, ki so šele omogočili prej ali slej domače čebelarstvo. Kolikor so nam znani že zgodovinski podatki o čebelah in čebelarstvu, bom povedal ob kratkem le tisto, kar nam je bolj domače in navadno, sicer bi bila obravnava preobširna. I. V starem Egiptu je bil med že važno blago, kar nam pričajo razni egiptovski zapisi iz te dobe. V egiptovski tako imenovani stari državi, to je od okrog leta 3000—2000 pred n. št., med sicer še ni naveden posebej v vrsti jedil, v sredn ji državi (leta 2000—1580 pred n. št.) pa so že naštete količine medu, ki so bile razdeljene vsak mesec nekim uradnikom; pa tudi v bogoslužju in zdravstvu stari Egipčani niso mogli prebiti brez strdi, ki jim je nadomeščala naš sladkor. Iz teh starih egiptovskih časov pred okoli 5000 leti pa je bila do nedavna znana samo ena podoba o čebelarstvu, ki so jo našli v templju boga Sonca iz časa egiptovske stare države. Podoba ponazoruje pridobivanje in obdelavo medu, pove pa nam tudi, da egiptovsko čebelarstvo v 3. tisočletju pred n. št. ni bilo veliko drugačno ko je v današnjem Egiptu. Res mikavna in podučna podoba kaže predvsem (naslednje: Levo čepi egiptovski čebelar pred uljnjakom, ki ga predstavlja šest lončenih vrčev, to je panjev, ki so zloženi drug nad drugim kakor ulji v našem čebelnjaku. Čebelar lioče vzeti sat z medom iz panja, h kateremu je pravkar priletela čebela, mož za čebelarjem pa deva prejšnji medeni sat v posodo; nadaljnja dva moža nalivata iz take posode čisti med v pripravljeni vrč. Desno se ukvarjata dva moška menda s shranjevanjem medu, nad njima pa je čebela prav posebne sorazmernosti.1 Asircem in Babiloncem čebela in med okoli leta 800 pred n. št. nista bila več neznana, čeprav so Babilonci uživali radi tudi dateljnov med; ni pa še bilo poznano Babiloncem starega časa, to je okoli 1. 2000 pred n. št. domače čebelarstvo v panjih. Pač pa se je pohvalil v poznejši dobi deželni oblastnik šameš-reš-usur v asirski deželi Suchi ob srednjem Evfratu, da je prinesel v to pokrajino čebele, uvedel čebelarstvo in da zna pridelovati med in vosek.2 0 čebelah in medu v Palestini je veliko zapisov v svetopisemskih kn jigah starega zakona — beseda med je v sv. pismu 52 krat, beseda vosek pa 9 krat, je poročal po navedbi SČ X. 1. (1907), str. 158, avstralski čebelarski list Australian Bee Bulletin — na kar je opozoril pri nas P. P. Glavar leta 1776 v »Pogovoru od zhebelnih Rojou« v 46. pogovoru, 571. odstavek, rekoč: Jmenitnost tiga Zhebelarstna doli usmne fe iz S. Pisma, katiru v’ vezh Krajeh sdei od Zhebel, sdei od taistih sladkiga Sadu gooori: Sambson v’ Goutanzu tiga pred mahi Dnem ubitiga Lena neshau je en zliebelne Roj is Medenim Satujam, jedou od tega je on, niega Starfhi inu Nevesta. Sam Bug v’ fnoje Perkasne gorezhiga Germa, kir Moysefa svoliu je sa Vaivoda lsraelskiga Leshtoa is Egyptarske Shusnosti, sa hvaliti to oblubleno Dushelo, perglihau je taisto enimu thekozhimu Medu, sa dati Nasnanie te Dushele Rodovitnosti. Redno domače čebelarstvo je bilo v najstarejši dobi v Palestini prav tako neznano kakor v Asiriji in Babiloniji. Bilo pa je v Palestini veliko divjih čebel3 in le-teh med je bil ljudem za hrano ter so ga celo izvažali.4 Za časa Izaije (739—695 pred n. št.) je moralo biti čebelar- 1 Adolf Erman-Hermann Ranke, Ägypten und ägyptisches Leben im Altertum. Tübingen 1923, str. 299, 230. — Opisano podobo je priobčil najprej L. Klebs, Die Reliefs des alten Reiches. Abhand. Heidelb. Akad. d. Wiss, Heidelberg, I., 1915, str. 58 in II., 1922, str. 83 (Die Reliefs u. Malerein des mittleren Reiches). 2 Rruno Meissner, Babylonien und Assyrien I. Band. Heidelberg 1920, str. 223 in 224. 3 5 Moz 32, 13; 1 Kr 14, 25; Sodn 14, 8 itd. 4 1 Moz 43, 11; Ezek 27, 17. stvo že zelo razširjeno v Asiriji in Palestini, saj je Izaiju čebela podoba Asirije,0 iz česar bi smeli sklepati, da so gojili tedaj tako Asirci kakor Judi tudi že udomačene čebele. Med pa je bil, kakor sladkarije splošno, zelo priljubljen pri vzhodnih narodih in Sirah® prišteva med li glavnim življenjskim potrebščinam, a uživati ga je treba zmerno.7 Pokrajina Kanaan je bila imenovana zaradi obilice medu in številnih čred kot dežela, v kateri se cedita mleko in med,8 katero rečenico rabimo še danes za prispodobo blaginje in bogastva. Da pa so rabili Judi med tudi za zdravilo, izvemo iz židovskega Talmuda, ki med večkrat omenja, kar nam hkrati priča, da so pred okoli 2000 leti v Palestini že pridno čebelarili.8 Končno pa so bile svetopisemske knjige tisti viri, iz katerih so nam prevedli v 16. stoletju slovanski protestantski pisci prve slovenske besede o čebelah, rojih, medu, strdi, vosku itd., o čemer pa bom pisal pozneje. Stari Grki so častili kot iznajditelja, pravzaprav obnovitel ja čebel ljudem prijaznega polboga Aristeja. Najstarejši starogrški pesnik, ki je živel verjetno okoli leta 840 pred n. št., še ne ve ničesar o domačem grškem čebelarstvu, ker bi ga bil vsekakor omenil, če bi bilo poznano že v stoletjih starogrške omike pred Homerjem. Mojstrsko pa je primerjal Homer10 vojskine trume rojem divjih čebel, ko je zapesnil: Že hrupno se zbirajo trume. Kakor se roji čebel uspo iz votle pečine, o gostih vrselih brneč, za njimi pa nove in nove, zbrane ko jagcxle v grozd, obletavajo cvetje pomladno, ene na to stran iščejo pat, spet druge na ono: prav tako ljudstva dero brez konca iz ladij, šotorov...11 Primer, ko se prispodablja naval sovražnih vojska s privrenjem razdraženih čebeljih rojev, najdemo dvakrat tudi v knjigah stare zaveze (5 Moz. 1, 14; Ps 117, 12). Vzrok za take primere nam je pojasnil rimski zgodovinar in naravoslovec Plini j, ki poroča, da so na vzhodu zlasti divje čebele bolj hude ko naše in da povzroča njihov pik veliko hujše in bolj boleče vnetje. (Dalje prihodnjič) 5 Iz 7, 18. 0 Sir 39, 31. 7 Preg 23, 16, 17. 8 2 Moz 3, 8, 17; 13, 5; 33, 3; 3 Moz 20, 24 itd. 0 Dr. G. B. Winer, Biblisches Realwörterbuch, Leipzig 18332, I. Band, str. 211, 604. — Dr. E. Kalt, Biblisches Reallexikon. Paderborn, 1938s, I. Band, str. 266, 835. 10 Ilias II, 84—91. 11 Anton Sovre: Homer, Iliada, Ljubljana 1950, str. 58. ROVKE LOJZE PODNANOŠKI Rovke niso miši, četudi so jim po vnanjosti, zlasii po dolgem, golem repu in kratkih, spretnih nožicah dokaj podobne. Le poglejmo jim v koničasti gobček, po katerem so dobile v nemščini ime Spitzmaus in kar se je v naši ljudski govorici sprevrglo v »špičmoh«, pa si bomo takoj na jasnem, da ni med njimi ožjega sorodstva. Zaman bi iskali v njihovih čeljustih dletaste sekalce, kot jih imajo miši, veverice, zajci ali polhi, pač pa bi našli v njih polno drobnih, kot šivanka prišiljenih zobčkov, ki bolj spominjajo na zveri kakor na glodalce. /ato jih uvrščamo s krti in ježi v posebno skupino žužko-jedcev. Že po tem lahko sklepamo, da se hranijo predvsem z žuželkami. Neumorno tekajo okrog ter stikajo za hrošči, črvi, polži, stonogami. Njih požrešnost je tako velika, da si niti zimskega spanja ne privoščijo. Sicer pa tudi pozimi niso v zadregi za hrano. Razlika je samo ta, da žuželk tedaj ni treba loviti, ampak iskati po raznih skrivališčih, kjer čakajo otrpnjene pomladnega prebujenja. Najbolj pogosta pri nas je gozdna rovka. Samica te rovke ima obilen zarod, ki mu je najboljša mati. Kakor hitro se približa gnezdu kak samec, ga brezobzirno nažene, ker se zaveda, da bi ji nežne otročičke neusmiljeno pokončal in požrl. Ko mladiči nekoliko dorastejo, so materi neprestano za petami. Če preti nevarnost, se eden izmed njih oprime z gobčkom materinega repa ali dlačic na skrajnem delu njenega telesa, drugi mladič na isti način prvega, tretji drugega in tako dalje, da nastane mična veriga, kot jo vidimo na naši sliki. Pozimi se gozdna rovka kaj rada priklati v bližino človeških bivališč in, če zaide pri tem v kak čebelnjak, lahko napravi v njem občutno škodo. Najbrž ne pretiravam preveč, če trdim, da je eden najhujših čebeljih sovražnikov v zimskem času, torej takrat, ko se čebele zbero v zimsko gručo in se zaradi nizke temperature ne morejo braniti, ker bi takoj otrpnile, če bi zapustile gnezdo. Čudno se mi zdi, zakaj noben čebelar ne poroča o izgubah, ki nastajajo zaradi tega škodljivca. Da je gozdna rovka čebelam škodljiva, sem že večkrat bral v čebelarskih časopisih in knjigah, kako je nevarna, pa sem se prepričal šele v strašni zimi leta 1929. Tisto zimo so namreč pri nas nekemu čebelarju, ki je imel štiri panje, rovke popolnoma uničile vse družine, tako da ni ostalo od njih drugega kot kupčki skleščenih odpadkov. Ker sem več let hodil opravljat čebele drugim čebelarjem, sem po vsaki hudi zimi naletel na zle posledice njih samopašnosti. V nekaterih primerih so uničile cele družine, v nekaterih pa so jih delno oškodovale ali povzročile brezmatičnost. Najbolj so ogroženi čebelnjaki v bližini gozdov in pašnikov. V takih čebelnjakih sem pri pomladanskem pregledovanju družin skoraj vsako leto staknil kako mrtvo rovko, ki je zašla v panj v času, ko je bilo dovolj toplo. Čebele so jo umorile in zakrile z zadelovino, ker je niso mogle odvleči skozi žrelo. Nekajkrat sem dobil mrtvo tudi pri svojih čebelah. V obrambo proti rovkam sem prva leta svojega čebelarjenja vtikal v žrela brinjeve vejice, kar pa se mi ni zdelo primerno, ker jih je bilo treba ob vsakem toplem dnevu odstraniti, da so čebele lahko izletele. Kasneje sem si omislil 25 mm debele in 5 cm široke letve, ki sem jih prirezal na tako dolžino, da so segle preko vse verande, ko sem jih potisnil vanje. V letvah je bilo izdolbeno 1 cm visoko in 10 cm široko žrelo, na vnanji strani pa sta bila pritrjena pločevinasta zapaha, ki sem ju po potrebi lahko potegnil narazen ali potisnil skupaj. Ker sta bila zapaha nad spodnji rob letve dvignjena za 6 mm, sta žrelo znižala, ko sem ju potisnil skupaj, za 4 mm. Tako ni mogla vdreti nobena rovka v panj. Ta naprava mi je dobro služila kakih 15 let. Ves ta čas sem imel mir pred rovkami. Ko sem se pa med zadnjo svetovno vojno prekladal s svojimi panji iz kraja v kraj ter iz čebelnjaka v čebelnjak, se mi je vse porazgubilo, med drugim tudi te letve. Moral sem zopet kakor včasih na zimo mašiti žrela z brinjevimi vejicami. Nekaj zim je bilo vse v redu, toda lansko zimo mi je sneg zamedel čebelnjak domala do vrha, tako da so biii panji popolnoma pod snegom. Ker je bila liči mobilizirana in zaposlena pri kidanju državne ceste, sam pa zaradi starosti in bolehnosti nisem mogel odmetati snega izpred čebelnjaka, so ostale čebele dalje časa pod snegom. V tem času so rovke zgrizle brinjeve vejice, ki so bile vtaknjene v žrela, in vdrle v panje. Dve družini so mi docela uničile, a tretjo, najmočnejšo hudo prizadejale, tako da si je komaj do konca poletja opomogla. V panjih sem našel ob pregledovanju štiri mrtve rovke, ki so jih bile čebele kljub hudi zimi umorile. Nastavil sem mišnice in ujel vanje sedem teli škodi ji vk. V mišnicah sem uporabil za vado mrtve čebele, ker vem, da rovka ne gre na zrnje ali na slanino. Z mišnicami pa ne bomo polovili vseli rovk. Marsikatera ne bo šla na naše limanice, temveč si bo raje privoščila žive čebele v panju. Zato zavarujmo vsa žrela čez zimo s priporami, ki so seveda lahko tudi kakšne druge oblike, kot sem jih zgoraj opisal. Pripomnim pa, da se skozi 8 mm visoko žrelo že lahko zmuzne kaka manjša rovka. MAKIJA — ENA IZMED NAJZGODNEJŠIH ČEBELJIH PAŠ NA OTOKU UNIJE METOD SIRONIC Makija je vedno zeleno grmovje, ki raste na obalah in otokih Sredozemlja. V severnem Jadranu se rastlinski sestoj makije nekoliko razlikuje od sestoja v južnih krajih Dalmacije. Danes nameravam spregovoriti nekaj besed o makiji na otoku Unije, ki leži okrog 8 km zahodno od severnega dela otoka Lošinj. Otok ima približno 16 km2 površine in proti vzhodu zelo razčlenjeno obalo. Podrobnosti obale ne bom opisoval, ker si jih lahko vsakdo predoči iz objavljenega zemljevida. Makija tega otoka je rastlinska združba, ki je sestavljena pretežno iz visokega vresa (erica arborea, hrv. vris ali metlaš, ital. scopa). Druge njene rastline so: brnistra, žukva ali metličevje (spartium jun-ceum), pernata pistacija ali tršlja (pistacia lentiscus), rdečeplodni brin (juniperus m dimeren prostor za plemenilao postaj* 1 Lokunjl 1 Ostrro .. iamurtAlj? " / 7 f f ™,ma -==; / ' *> ' Skop ulj Wy, *533* Mm ' y fe» iifesapi JI.. . » 3- / JSOkoslrro tlilnpL Idilik Otok Uniie j =^=i m Makija □ Žajbelj ijpK Z’Z Livada C$te2a | oxycedi'us), navadni ali rumeni negnoj (laburnum vulgare, hrvatsko ranocvijet), črni bodčec (paliurus australis, hrv. crna drača), zimzeleni hrast ali adraš (quercus ilex, hrv. črnika) in mirta (myrtus italica). V omejeni količini rastejo tu tudi druge rastline, ki pa za čebelarstvo nimajo posebnega pomena. Kakor sem že dejal, so tla predvsem, to se pravi v največjem obsegu in najkompaktneje poraščena z visokim vresom. Ta vrsta rese cvete od konca februarja do srede aprila in doseže do dveh metrov višine. Cveti so bledordeč-kasti, deloma prehajajoči skoro v belo. Po obliki so podobni cvetom spomladanske rese (erica carnea), samo da so še enkrat manjši. Čebele najdejo na njih mnogo medečine in obnožine. Od srede aprila do 10. maja cvete negnoj. Tega je povsod dovolj in dobro medi. Izven makije je sporadično najti materino dušico (thymus serpillum), ki cvete od začetka do zadnjih dni aprila. V začetku maja odpre svoje cvete kadulja (salvia officinalis) in metli tja do konca mesca. Z njo se zaključi paša, tako da je treba najkasneje do K), junija čebele odpeljati drugam. Listi kadulje, ki raste na tem otoku, so bolj kosmati kot pri kadulji v Istri. Na splošno so rastline tu precej dlakave in imajo razmeroma ozke liste. Flora je ista kot na Lošinju. Zaslužni profesor navtične šole Ilaračič je naštel okrog 9(H) vrst raznih rastlin. Tudi vremenske razmere so enake kot na Lošinju in Cresu, a po pripovedovanju Unijcev je burje manj. Preteklo leto so točili lošinjski čebelarji do 20. maja dvakrat, prvič konec, aprila, drugič v drugi polovici maja. Nekaj dni je znašal donos po 5 do 7 kg na panj. Nadalje je tu precej marubije, nekaj vrst čistcev (stachys) in cvetlic, ki dajo mnogo peloda. Ker je začelo primanjkovati čebelam hrane, je bila leta 1952 mestna ekonomija v Medveji prisiljena, prestaviti čebelnjak v začetku marca na Lnije. Motorni čoln je prevozil 44 navtičnih milj (80 la mora znašati ta deficit najmanj 10 milimetrov. Povpreček iz teh dveh vrednosti znaša —76 milimetrov. Ker pričakujemo po zgornjem razmotrivanju letos ravno v maju nadpovprečne množine padavin in sicer okoli 40 milimetrov preveč, je treba računati v juniju in juliju s pomembno sušo. Zato so pravočasni agrotehnični protiukrepi prii>oročljivi. Čebelarska botanika INOCENC REVA J M>)te /itAl fiijie ti. . . Kdor hoče lizati med, se ne sme bati pikov. Sapfo, fragm. 119. Zakon prirode je tak, da iz malega raste veliko. Tako so nas učili po šolah. Toda po mojih mislih se je pesnik zmotil, ali pa je bil izmed tistih sumljivih, ki jih naša stvarnost sploh ne zanima. Sicer bi moral vendar opaziti, kako neverjetno malo se po- navadi rodi iz velikih besed, nadebudnih talentov in gromozanskih investicij. Zato predlagam, naj se zgoraj navedeni osnutek zakona prirode predela, da bo bolje ustrezal našim potrebam. Kaj ne bi bilo pametneje, ako bi se glasil na primer takole: vse kar je, teži k popolnosti. To bi bilo odlično novo geslo, ki ne bi veljalo samo za naš domači polivinil ali šišensko vino, ampak tudi za delavske svete, zdravstvene ustanove ter za vse državljane na sploh, vštevši čebelarje. Kajti tudi čebelar je družbeni pojav. Redek je, ki ne bi začel na veliko in končal z malim. Rad pa bi bil popoln. Tudi ako nima šesttedenskega tečaja, bi hotel postati strokovnjak. Da, lahko bi rekli, premajhen je panj za njegove težnje, preveč je stvari, v katere bi hotel vtakniti svoj nos. Široko razvejana in raznotera je čebelarska znanost, najsvetejša in najpopolnejša izmed vseh. Kakor znajo politiki iz vsake stvari narediti politiko, tako zajema tudi čebelarski stan vsa področja življenja, od mizarskih in pleskarskih skrivnosti do vremenoslovja in višje matematike. Kje bi mu postavil meje? Ni jih. Res bi se čebelar lahko omejil in nihče mu tega ne bi zameril. Lahko bi se vpisal med panj iste, fiziologe, genetike ali med čebelarske veterinarje. Hodil bi na seje in se prepiral z ljudmi, ki mislijo, da vse bolje znajo kakor 011 ter bi blestel med njimi z najnovejšimi ameriškimi brošurami. Toda čebelar, katerega ni okužila funkcionarska nosemavost — najnevarnejša družbena bolezen, hujša kakor kuga zalege — se ne bo zadovoljil s takšno vlogo. Njegov nemirni duh ne pozna pokoja in si ne privošči miru. Gre vam čebelar po cesti, namenjen je recimo k sosedovemu čebelnjaku, in zagleda spotoma čebelo, ki je sedla na regrat. Pa se čebelar ustavi in jo ogleduje. Aha, tale nabira pelod! Nekaj veli čebelarju, naj počepne. Petnajst let sla ga žena in šef učila pokorščine, kako naj se sedaj upre svojemu notranjemu imperativu? In čebelar poslušno počepne ter opazuje čebelo, kako si kroji hlačke. To so vam zapleteni gibi, iz opisov v učbenikih si tega sploh ne morete predstaviti. Nato pa čebelica odleti na sosednji cvet in Čebelar leze za njo po kolenih ter jo spremlja na njeni poti čez travnik. Navaden zemljan nima pojma, koliko vprašanj obsuje čebelarja, še preden se čebela naveliča zasledovanja. Komaj bi bilo, da bi čebelar takoj vložil prošnjo za pokojnino ter se za trajno preselil na svoja lastna kolena, da bi bil vsemu kos. Kako se čebela orientira, po čem spozna, da je cvet pred njo še nedotaknjen, kolikokrat se zmoti in tako dalje in tako dalje v nedogled. Medtem je čebelar seveda že zdavnaj pozabil, kam je bil namenjen. Mahne jo nazaj v mesto in. zavije v čebelarno. Tam imajo na častnem mestu obešeno sliko, ki predstavlja dva barvna kroga. Prvi kaže, kako vidi barve človek, iz drugega pa lahko prav natančno razbereš, kako vidi iste odtenke čebela. Na kakšen način so prišli do tega, je za sedaj še skrivnost. Treba se bo še natančneje ukvarjati z optiko. Pred to sliko se ustavi čebelar in si skuša zapomniti, kakšne barve je za čebelo regrat in kako ga razloči od trave, neba in vse'ga drugega, kar sreča na poti. Toda to je šele regrat in koliko' je cvetov! Na desettisoče jih je in vsak je drugačen. Majhni so in veliki, vseh mogočih barv, skromni in bahavi. Z bridkostjo v srcu se čebelar zave, da je po nemarnem zapravil dve tretjini življenja. V prirodopisu ni bil nikoli močan in, dragi moji, kar predstavite si, kako bi vam bilb pri srcu, ko bi se naenkrat ovedeli, da ne znate niti toliko kot čebela mladica, ko se pregrize na svet. Ne, čebelarju ni več rešitve. Čebelar hoče vedeti. To ni samo njegova dolžnost, ampak tudi pravica, katere si vendar ne bo pustil vzeti. Vsaka stvar pa ima svoje ime. Znanost je krstila vse, kar se je dalo> opaziti in več že tako' nihče ne zahteva od nje. Kakšna velika in nedoumljiva skrivnost je na primer zvezdnato nebo. Ko pa ti nekdo pokaže, češ tole je Mars in tistole Venera ter si pri vsakem imenu rekel »Aha«, ni na nebu nobene skrivnosti več in sredi noči se sprehajaš zanesljivo in varno, ne da bi te bilo groza neznanega. Če bi zdravniki znali vsakemu povedati, kaj mu »fali«, ne bi bilo treba lekarnarjev. Bolniki bi mimo umirali, kar ponosni bi bili in ne bi več zabavljali čez bolniško blagajno'. Čebelar pa tava ves izgubljen in vročičen sredi neznanega. Komaj se poba priklati iz šole, mu izmakne botaniko in hajdi ž njo po čebeljih sledovih. Kdoi si, mala in nežna rožica, ki te je pravkar obiskala čebela? Kaj je s teboj, grm v razcvetju, ki dehtiš pod večer, da ti spletajo čebele živo gloriolo okoli glave? Odkod je čebelica, ki mu je utrujena pravkar sedla na roko, dobila ta nežni, modrikasti pelod? In čebelar se opoteka od cveta do cveta, pred vsakim počepne in lista po knjigi ter preklinja .pisatelje učbenikov še huje, kakor jih je pred petindvajsetimi leti. Koga, vraga, zanimajo kokosove palme in čajev grm, ako ima pred seboj pravo, živo, razkošno gmajno, kakršne se razveseli čebelarjev pogled! S krvavečim srcem sc čebelar odloči za najobupnejši korak: od vsake neznanke si utrga po eno in občutno zmanjša čebelam pašo. Nato pa krene težko' obložen k znanemu botaniku. Na srečo sedi mož doma in trebi solato za večerjo. »Poglejte,« pravi čebelar, »za nekaj rožic bi rad vedel, kako se jim pravi.« »Hmmm...« zapoje botanik skozi nos, »to bo dalo dela za približno štirinajst dni, če računamo po osem ur na dan. Pa če bi bile vsaj s koreninami!« Čebelarju pade srce v hlače. »Mislil sem...« zajeclja ves prepaden. Botanik je ledeno miren. »Mislili ste! Spet eden tistih, ki prav nič ne cenijo duševnega dela! To vendar ne gre kar tako!« »Mislil sem,« se lovi čebelar, »da mi poveste imena tistih, ki jih poznate.« Sedaj pa je botanik že zares hud. »Poznate! Kaj pa se to pravi! Ali pozna general svoje vojake po imenih, he?« Čebelar mora priznati, da je to res, saj tudi sam ne pozna svojih čebel po imenih. Toda botanik več lic odpre ust. Samo očala si popravi in njegov pogled je zgovornejši kakor vsaka beseda. Čebelarja kar mrzi»’spreleti, ko prodira vanj, češ kaj si boš reva domišljal, da si tudi ti general! To je poraz na vsej črti. Toda kaj bi se jezil; čebelar je samo za skušnjo bogatejši. Znanost po navadi odpove, kadar jo rabiš. Res je, da profesor angleščine po navadi ne more prevesti čisto navadnega pisma, vratar pri »Kolovratu« pa ti to naredi kar mimogrede. Manjka se takšnih primerov! Treba je samo, da veš, kaj hočeš in se ne ustrašiš težav. Potem se čebelar začne zjutraj na poti v pisarno ustavljati pri branjevkah na trgu. Kupi si pest lipovca in potoži, da zadnje čase nekam težko sope. Baba mu priporoči žajbelj. Čebelar obljubi, da bo poskusil ž njim in potegne nekaj iz žepa, češ tole raste doma za plotom, ali ni morda žajbelj? Baba pomane tisto in povoha ter ugotovi, da bo to mačja meta. Drugi dan pa si je čebelar že na jušnem, kje se neha pravi žajbelj in začne babna, ki tudi ni od muh. Vsi ljudje vse vedo. Če vzamemo na primer vse tri stare gospodične v pisarni, čudno, da jih je v desetih letih komaj opazil. Ena je strokovnjak za mačke, dve sta pa nori na rože. Celo snažilka ima za Gradom košček vrta, kjer uspeva pehtran in rezeda, melisa in meta, papeževa sveča in šetraj. Korak za korakom prodira čebelar vedno globlje v naravo in obenem tudi v ljudi. Pravzaprav so tudi ljudje narava in kar neverjetno je, koliko imajo skupnega z rastlinami. Koliko bere nudijo včasih skromni in neznatni cveti, katere bi komaj opazil in kako skopo sta na drugi strani odmerjena cvetni prah in nektar vsem kričavim frakarjem, kar jih je. Niti plevel ni tako napačen. Sicer pa, kaj pa je pravzaprav plevel? To> je samo vprašanje stališča, katerega zavzameš. Pa naj bo to že pri ljudeh ali pri rastlinah. Ampak rastline so vendar tisočkrat zanimivejše kakor ljudje. Morda je to zato, ker smo ljudje brez korenin. Pri rastlinah pa ima vsaka vrsta svojo idejo, svoje lastne metode in celo svoj stil. Pri rožah se ti ne bo nikoli primerilo, da bi našel tercijalko v rdeči srajci in materina dušica ne leze nikoli na drevesa, čeprav ni nikjer napisano, da tega ne bi zmogla. Ne, materina dušica se pošteno loti kamna, ki štrli iz travnika. »Raje pusti, mala,« ji svetuje čebelar, ko> počepne poleg nje, »saj se ti ne bo posrečilo.« Toda materina dušica molči in se samo skrivnostno smehlja. Pa ne mine štirinajst dni in kamna ni več, namesto njega je tam rožnata blazinica, ki vsa dišeča kliče čebele in ž njimi čebelarja, češ poglejte, ali je šlo ali ni. Saprabolt, čast komur čast! Ali pa takle osat, ki vam gre in vam zraste ob robu ceste iz samega trdo steptanega peska. Potem pa nastavi stebla kot židovski svečnik in na vsakem zagori rdeča lučka, da se kar po tri čebelice obenem pogrejejo na tem razkošnem sijaju. To vam je pravi moški ponos in moška toplina. Kdor gre mimo po cesti in ni čisto do kraja slep, se mu bo odkrili ter mu lepo po sosedsko pomignil: »Le tako naprej, mojster!« In če poromaš ob savskih bregovih, saj se moraš ustaviti ob zlatih otokih solidaga, tudi če te prav nič ne briga, ker tvoje čebele ne lete tako daleč. Vraga, saj še ni tako dolgo, kar so ga pripeljali iz Amerike, pa je opravil desettisočkilometrsko pot ob rekah in prav nič se mu ne pozna, da bi bil truden. Na njegovih dišečih kolonijah med vrbovjem se ti bo začelo svitati, kaj se pravi petletka. Korak za korakom prodira čebelar v ta čudoviti rastlinski svet, v katerem nihče ne leze na tisto mesto, kamor ne spada in tudi ne prileze. V to prekrasno druščino, kjer se borim za obstanek vrši brez denunciacij in podtikanj in kjer niti čisto navaden zajedavec, kakor je na primer omela na starem drevesu, ne pozabi na slikovitost in dostojanstvo. In vedno globlje se čebelar zaveda, kako rad ima vse to drobne prebivalce travnikov in gmajn, ledin in gozdov. To ni tista vsakdanja, plehka babja strast do rožic, ne niti najmanj, to je pristna strokovna vnema, ki je prekletstvo vsakogar, kdor se je s svojim poklicem strnil v eno. Tako se zdravniku zgodi, da se zaljubi v svojo zanimive slučaje, celo jetniški stražnik je zmožen gojiti nežna čustva do svojih klientov, pa čeprav so med njimi defravdanti in celo protiljudski elementi. Kadar pa človek ljubi, ni več sam svoj gospodar. Ljubezen prinaša s seboj očetovsko odgovornost in skrbi. Tako je tudi čebelarjevo srce vedno bolj obremenjeno. Tale današnja burjiea na primer je dvakrat zanič. Ne samo, da se mnogo nabiralk ne bo več vrnilo v panje, škodila bo tudi borovnici, ki ravno cvete. Češnja ima hvala bogu svoje kritične dneve že za seboj. In tako gre naprej skozi vse leto. Ko čebelar zjutraj razpne dežnik nad glavo, je že vse skrbno preudaril in precenil, da bo tole vražje slabo za hojo, ki ravno prijema, utegne pa silno koristiti žepku, ako seže moča tako daleč na jug. Ni res 111 zlobno natolcevanje je, trditi, da misli pri tem čebelar samo na lastno korist. Vsaka rožica medi samo takrat, kadar ji je dobro in je že v zgodnji mladosti usoda ni pretrdo pestila. Kakšna škoda, da tisti gospodje zgoraj niso čebelarji! Potem bi vedeli, kaj je mogoče vsako leto pričakovati od rese in žajblja, češmina in smreke, od travnika in otave in vsega drugega, kar ustvarja blagodat. Seveda ne bom rekel, da je pri čebelarju vse popolno. Popolno je vse samo pri čebelah. Čebelar nosi v sebi samo odsvite tistega globokega soglasja, ki vlada med stvarmi in časom. Njegov delež so skrbi in tisti pekoči občutek, da je nekje na dnu le njegova krivda, ako ni vse v redu. Sam pa je brez moči. Brez moči celo takrat, ko mu žena potisne palico v roko, naj pretepe hčer, ki je ušla na prvi ljubezenski sestanek. Čebelar pa stoji s palico v roki ter vidi, da je zunaj maj in da je dekle kakor mlada mačica na ivi, tik preden začne dehteti. Kaj naj stori? In čebelar samo globoko vzdihne, postavi palico v kot ter se zateče k čebelam. SPOMINI IZ ZAČETNIH LET mojega Čebelarstva MIRKO HRAST Med prvo svetovno vojno so bili moji starši v begunstvu na Bledu. Takrat sem bil še otrok, a vendar sem se že zanimal za čebelarstvo. Pri tamkajšnjih čebelarjih sem kaj rad pasel radovednost, ki mi je kmalu zbudila veselje do te lepe kmetijske panoge. Nagnjenja ljudi so različna; nekateri ljubijo lov. drugi ribolov, tretji čebelarstvo itd. Nič čudnega ni, če sem se večkrat ustavil pri kakem čebelarju, ko sem se vrnil v svoj domači kraj, in opazoval brenčeče muhe. Šinila mi je kmalu v glavo misel, da bi si jih tudi sam nabavil1, a domači mi veselja niso privoščili, celo grajuli so nie, češ da je la posel le za penzioniste ali kvečjemu za kakega učitelju, luko so tcklu leta in svojih želja nisem mogel uresničiti. Hrepenenje po čebelah pa se je stopnjevalo od dne do dne. Nekega dne je obiskal moje starše učitelj Gorjup iz Avč in pogovor je nanesel tudi na čebele. Kmalu me je navdušil za AŽ-panj, o katerem do takrat nisem še ničesar vedel. Hkrati je povedal, da je zaradi selitve v Jugoslavijo prisiljen prodati vse čebele. Ponudil mi je v nakup dva panja — enega polnega, drugega praznega. Sklenila sva kupčijo, ki pa je bila zame Čebelnjak Mirka Hrasta d Čiginju kot za začetnika nekoliko tvegana. Kako bi ne bila, saj moraš biti o vsakem poslu vsaj nekoliko poučen. Imeti moraš prakso in poznati teorijo, ki si jo najlaže pridobiš s čitanjem strokovnih listov in knjig. To pa nam Primorcem ni bilo dano. ker smo bili pod oblastjo tujih gospodarjev leta in leta brez časopisov in knjig v našem jeziku. Sedaj se ti srce kar raduje, ko prečitaš »Čebelarja«, ki ti tako lepo in poljudno podaja nauke o naprednem čebelarstvu. Začetnik, ne podcenjuj ga, četudi imaš le nekaj panjev! Naročnina, ki jo plačaš zanj, se ti stotero povrne. Čebelarji, ne omalovažujte našega glasila! Ne uporabljajte ga kot zavijalni papir, marveč ga skrbno hranite! List je bilanca preteklosti in kažipot v bodočnost. Sedaj'šele vidim, kolikšno korist bi imel, če bi mi bilo iprej na razpolago tako lepo čtivo, kakršno se nam nudi danes. Mulce sem zašel, zato naj se spet povrnem k čebelam in k svojemu čebelarstvu! Nekega dne proti večeru sem se odpravil z malo dvokoinico in 11-letnim fantom na pot v Avče. Vesel, žvižgajoč in brzih korakov sem jo mahnil skozi Ušnik, Pod Sela do Doblarja in nato po na pol podrtem vojaškem mestu čez Sočo. Ko sem prišel do učitelja, ni manjkalo mojih vprašanj in tudi ne njegovih prijaznih nasvetov. Peljal me je v čebelnjak, kjer sem se prepričal, koliko mraza prenesejo čebele, ako imajo dovolj hrane. Učitelj mi je [povedal, da so prezimile v hudi zimi 1928/1929, ki se je starejši čebelarji še dobro spominjamo, na popolnoma odprtem prostoru brez vsake odeje. Preden smo naložili, je lastnik odprl matično rešetko in zamašil žrelo pri polnem panju, da bi se čebele ne zadušile. Naročil mi je, naj voziva počasi, da se mi ne potrga satje. Prvi panj, v katerem je bila družina, je bil dobro naložen, drugi, ki je bil prazen, pa je na pol visel1 preko vozička. Ker se je začelo načrti, sva se poslovila in se odpravila proti domu. Na koncu vasi sva se počasi in oprezno spustila proti postaji Avč« in šumeči Soči ravno tedaj, ko se je dvignila nad obzorje vzhajajoča luna. Prod odhodom čez most sem naročil svojemu malemu pomagaču, da naj se drži. za voziček in naj previdno koraka tik za njim. Čez prve luknje deloma razdrtega mostu nama je šlo še kar po sreči. Ko pa sva bila na sredi, je fant obupno zakričal. 2e sem mislil, da mi je padel skozi zevajočo luknjo v reko, a mu je ušla le noga v neko režo. med podnice. Strah je bil tem večji, ker se je ves most močno tresel. Ko je fant izvlekel nogo>, sva z naj večjo previdnostjo nadaljevala pot in po dobrih 200 m dosegla glavno cesto Gorica— Kobarid. Ta ni bila takrat še asfaltirana, pač pa je bila posuta z debelim gramozom, ki je bil marsikje razrit, tako da so nastale v cestišču večje ali manjše kotanje. Male živalce so rahlo šumele, midva pa sva po polževo vlekla tovor proti domu. Na cesti pri »Turškem križu« mi nenadoma zdrkne zadaj viseči panj na tla in zadoni kot votel sod. Če bi se to danes zgodilo, bi gotovo rekel, da je eksplodirala atomska bomba. No, takrat je bila še neznana. Panj znova naloživa in vlečeva voziček dalje, sam pa premišljujem, kakšno bo moje čebelarjenje. Pusta je grapa od Avč proti Ušniku, pod noč ob svitu lune pa naravnost romantična. Visoko nad glavo se sklanjajo preko ceste sive skale, čarobno odete v srebrno mesečino. Po- vijugastih klancih dospeva na ravnino, ki se vleče proti Selom. Tu se nekoliko odpočijeva. Kar sc oglasi mali Janko: >Nunc, ali sva že na sredi poti?« Potolažim ga, da bova kmalu doma. Začne mi tožiti, da so panji težki. »Kako bi ne bili,« mu rečeni, »saj so veliki kot omare. Še neveste niso imele takšnih. Veš, dragee, to so tisti panji, ki so jih delali v Frankfurtu ob Odri v Nemčiji in jih je dobila Italija na račun vojne škode. Razdelili so jih kot odškodnino med čebelarje, ki so jim bile med vojno uničene čebele.« Ogledujeva si panje, pa mi spet reče mali: »Joj, kakšne debele stene imajo, zato so tako težki.« »Seveda,« mu odgovorim, »s severa so; tam imajo vsi po dvojne kožuhe.« Debelo me pogleda in žalostno prikima. Vidim mu v dušo. Revček je strašno truden. Posadim ga vrh panjev in naglo vozim vse skupaj po ravnini ob bregu Soče. Noč je krasna. Tišina vsepovsod, le tu pa tam se čuje odmev penečih se valov in žvrgolenje slavčka v obrobnem trnu. Nehote se spomnim pesmi Simona Gregorčiča, našega krnskega slavčka. Sprašujem se, kdaj se bo uresničil njegov sen. Morda danes, morda jutri. Kot v sanjah prispem Pod Sela. Nad menoj stojo ruševine pri Platarju, kjer je bila še pred 70 leti velika gostilna, kjer so bili zgodovinski hlevi z 20 pari konj. Konje so rabili vozniki za priprego, ko so vozili po takratnih klancih toltminskih grap na Koroško. Tu se poslovim od naše bistre Soče in se ji skoraj zahvalim, da mi ni vzela malega pomagača. Ureževa jo na levo po vzpenjajoči se cesti proti Ciginju. Tiho vozim do srede vasi, Janko pa mi smukne s panjev in steče k vaškemu koritu, da se napije in si ugasi žejo. Sam zavijem po' mali strmini proti svoji domačiji, kjer me zaskrbljeno čakata mati in sosed, fantov oče. Voščim jima dober večer. Oba mi odzdravita, sosed pa za mojim hrbtom zagodrnja, češ, kje sem bil tako dolgo in kam sem zapravil otroka. Čeprav sem ves utrujen, šaljivo odvrnem, da se 30.000-glava armada le počasi premika. Nato mu povem, da je fant že doma. Ker je ura kazala čez ]>olnoči, zapeljem čebele kar pod kozolec in se odpravim v iposteljo. Ob zori že postavljam zasilen čebelnjak. Mimogrede prisluhnem ob panju, ki močno šumi. Previdno' odprem okence, ki se je nekoliko odmaknilo, in ugotovim, da so trije okviri zvrnjeni. To se mi je gotovo zgodilo pri zadnjih 50 metrih poti. Čebele podkadim in popravim okvire, pri čemer dobim prav gorke obkladke. To je bil moj čebelarski krst. Sreča, da druge škode ni bilo. Na zemljo položim dva kola, nanja pa postavim oba panja. Ko panja še pokrijem s pločevinastimi ploščami, je bil zasilen čebelnjak, v katerem sem potem čebelaril več let, gotov. Ves srečen sem bil, ko mi je družina dala v maju roj. Pri prestavljanju mi je pomagal tovariš Gorjup, ki je prišel nepričakovano na obisk. Zadovoljen sem bil jeseni, ko sem pridelal dva in pol kilograma medu. Drugo leto je v začetku avgusta neki čebelar iz kobariškega kota postavil v pašo 100 m od mojih čebel 60 sestradanih AZ-panjev. Kot novo pečeni muhar, sem bil vesel, da sem dobil za soseda starejšega in izkušenega čebelarja. Seveda sem večkrat stopil do njegovega čebelnjaka in pazil na panje, da bi takoj obvestil gospodarja, če bi kateri rojil. Za plačilo so si privoščile sosedove čebele pri mojih gostijo, mi roj docela izropale in pustile na dnu panja kar celo »kanto« mrtvic. Naslednje leto sem dobil iz Borjane v dar kranjiča. Treba ga je bilo preseliti v prazni AZ-panj. Kakor se mi zdi, sem to delo kar dobro opravil, lahko pa bi ga bil pošteno polomil, če bi ne imel izkušenj iz prejšnjega leta. Tisto leto sem dobil tudi Znideršičevo knjigo »Naš panj«, iz katere sem se marsikaj novega naučil. Odločil sem se povečati svoje čebelarstvo. Začel sem po svoji gospodarski zmogljivosti graditi nove panje, ki pa niso nikakor bili tiste enotne in natančne mere, kot jih je bilo dobiti v društveni čebelami v Ljubljani. Radost mi je napolnila dušo, ko sem leta 1934 zgradil majhen čebelnjak za 8 AŽ-panjev in dva polovičarja. Toda človeško srce ni nikdar zadovoljno. Želja se izpolni, deset novih se jih rodi. Tudi jaz sem neprestano hrepenel po večjem čebelnjaku. Leta 1942 sem si ga res postavil. V njem je bilo prostora za 16 AZ-panjev. Nato sem začel znašati skupaj roje in družine od vsepovsod. Nobena pot mi ni bila predolga, nobena noč pretemna, kadar je slo za čebele. Sedaj, ko me je minilo začetniško navdušenje, ne bi več tako voljno prenašal razne čebelarske šare po hribih in dolinah. Cebelaril sem v vsakovrstnih »zabojih« z najrazličnejšo mero satnikov. Neko zimo pa mi je pomrlo iz različnih vzrokov več j e število družin. Treba je bilo čebelarstvo zopet obnavljati. Nov trud, novi stroški! Končno sem le prišel na zeleno vejico. Sedaj čebelarim edinole v AŽ-panjih. Ves čas, odkar čebelarim, sem kaj rad obiskoval tudi druge čebelarje. Dobro se spominjam čebelarskega očanca Fona iz Volč, ki mi je rekel, ko sva se seznanila: »Pob, zmeraj imej pri hiši lonec medu za muhce!« Popraskal sem se za ušesi in si mislil: »Ta špas pa ne bo- tako poceni.« Fona sem občudoval, ko sem ga videl, kako je kljub visoki starosti, oprtan z d verni do tremi kraujiči, krepko- stbpal v tri ure oddaljeno sosednjo- Slovensko Benečijo. Neke nedelje sem obiskal Kapčevega očeta iz Ušnika, resnega in značajnega moža. Našel sem ga pred čebelnjakom, ko je ravno- ogledoval svoje dzierzonovce. Vesel je bil mojega obiska in prijetno sva kramljala dalje časa. Ob tej priliki sem zvedel, da nam čebele ne koristijo- samo z medom in voskom, temveč še mnogo bolj z opraševanjem sadnega drevja in drugih kulturnih rastlin. Zopet ena nova za začetnika! Pa kar na tihem som jo shranil. V živem spominu mi je ostal tudi rajni Matic Strmonkov iz Dobi ar j a, majhen, vesel, sivolas starček. Ko sem prišel k njemu in mu povedal, da bi rad kupil roje, so mu zažarele oči. »Ali si tudi ti, fant, čebelar?« me je vprašali in potrepljal po rami. Nalil mi je v čašico- žganja in me pozval, da jo izpije-m na njegovo zdravje. Takoj mi je obljubil roj. Pozneje sem še večkrat prišel k njemu ipo sulic čebele, ki jih je bil pregnal iz kranjičev ob podiranju. POROČILO ZA APRIL V začetku aprila je bilo prav toplo in suho vreme. Padavine so se začele 9. aprila, potem se je ozračje ohladilo- in je prevladovalo za april normalno vreme. Padavine so bite zadostne in enakomerno porazdeljene. Slane v splošnem ni bilo, ako odštejemo nekaj lokalnih izjem. Marsikje sta dež in veter ovirala pašo na sadnem drevju in borovnici. P re d vor : Od 25. dalje so brale čebele na borovnici; največji donos je bil 26. aprila (25 dkg). Dražgoše : Za ivo je tudi češnja dobro medila, le da sta jo v začetku ovirala dež in mraz. Borovnici je precej škodila slana. Začetek cvetenja češnje in borovnice je bil 14. aprila, ko je bila huda slana. Največji donos je bil 23. aprila (90 dkg). Z a j č j e polje: Do 20. aprila je medila vrba, 25. pa je začela mediti oljna repica. Vreme je oviralo donos. Tinjan : Družine so srednjeinočne; pričakujemo dobro letino. Moščeniška Draga : Razvoj družin je pruv dober. Žajbljeva pasa se je letos zakasnila. Dež sredi mesca je žajblju silno koristil. Če bo vreme ugodno, pričakujemo dobro pašo. Krka : Vreme je oviralo izlet čebel, ko je bila miza bogato obložena. Največji donos je bil 19. aprila (40 dkg) s sadnega drevja (češnje, hruške, češplje). N ovo mesto : Dež in mrzli vetrovi so ovirali bero na sadnem drevju. Skoro polovico pomladne paše je že za nami, pa so družine brez medene zaloge. Selnicaob Dravi : April je bil ugoden za razvoj družin; zalega je na 5 do 6 satih. Medecino so čebele brale predvsem na pomladanskem resju, sadnem drevju in oljni repici. Češnja ni dala kot po navadi ničesar; oviralo jo je mrzlo in mokro vreme. Pristava: Kdor je jeseni krmil družine, ima sedaj z njimi veselje. Nekateri so sredi aprila že prestavljali ali vsaj nastavljali sate v mediščih. Vreme je bilo v splošnem vetrovno. Troti so se že pojavili pri žrelih. Češnje in hruške so cvetele v času suše, jablane pa je oviralo mrzlo in vetrovno vreme. Naj večji donos 18. IV. (30 dkg). Cezanjevci : Slana in hladno vreme sta onemogočila pašo na oljni repici. Število družin je v splošnem zelo padlo. Marsikateri čebelar je ol» vse družine. Kraj opazovalnice Donos ali poraba v Skupno pridobi! aM porabil dkg Srednja mesečna toplina Dnevi Sončni sij v urah I. II. III. izletni dežev. s sneg. mesečni tretjini dkg Breg—Tržič — 50 — 40 + 30 — 60 10,9 23 13 150 Preddvor—Kranj . . . + 5 -110 + 95 — 10 11,9 28 6 — 165 Dražgoše—Škofja Loka 170 — 50 +260 + 380 8,7 20 13 2 126 Tinjan—Istra .... — 10 —200 -175 -385 12.6 28 1 — 283 Moščeniška Draga-Istra + 90 — 30 + 10 + 70 13,8 30 6 — 243 Renče—Gorica .... Kalce—Logatec .... Zerovnica—Postojna . . + 30 —115 20 — 65 14,4 23 10 — 164 Zajčje polje—Kbčevje . + 110 - 80 - 90 +100 9,9 16 8 — 128 Crmošnjice—Črnomelj . — — — — — — — — — Krka—Stična — 40 + 55 + 100 + 115 — 27 11 — 157 Grm—Novo mesto . . — — - — — — — — — Novo mesto — 60 - 85 - 95 —2‘iO 11,8 24 12 2 183 Dragatuš—Črnomelj . . + 100 - 45 + 70 -t 125 , — 15 6 — — Dobova—Krško .... — — — — — — — — — Selnica ob Dravi . . . + 10 + 80 + 90 + 180 10,2 25 7 — 195 Sv. Lovrenc na Pohorju . +- 30 — 20 +• 80 + 90 10,2 20 7 — 126 Sv. Lovrenc na Drav. p . + 65 + 90 4155 -1-310 11,1 29 9 — 179 Donačka gora—Rogatec — — — — — — — — — Bučkovci—Ljutomer . . — 15 — 15 - 10 — 40 11,8 24 7 — . 170 Cezanjevci—Ljutomer . — — — — 10,9 22 13 - 158 Pristava—Ljutomer . . + 50 + 85 — +135 — 30 5 — 188 Prosenjakovci-M. Sobota —110 - 50 + 20 — 140 11,1 25 8 — 176 Lendava + 20 — - 10 + 10 — 24 11 — 112 Ljubljana — — — 11,1 23 11 — 174 Povprečki | — — +33,8 11,3 24 8,6 — 179,9 Sv. Lovrenc n tv D r a v. polju: Okrog 20. aprila smo nekaterim družinam že odprli medišča. 22. aprila jo zamedila smreka, po štirih dneh pa je prenehala. Za ta čas je to izreden pojav. Največji donos je bil 22. aprila (60dkg). Prvi iroti so izlctavali 27. aprila. Zalega je povprečno na 5 satih. Nekaterim čebelarjem so vise družine pomrle, ker jih jeseni niso dovolj nakrmili. P r o s e n j a k o v c i : V sosednji vasi so p r i nekem čebelar j u od 4(> družin ostale samo 4. Lanska suša je temeljito prebrala med čebelami in tudi med čebelarji; le prav dobri so ostali in se trudijo dalje. Lendava : Družine so v splošnem slabo razvite; pri čebelarjih, ki so lani poleti prevažali na pašo, je bolje. Ti so že konec mesca začeli prestavljati. Akacijev cvet je ob koncu aprila meril s pecljem vred 4 cm. Glavno pašo pričakujemo okrog 12. V. Opazovalce prosimo, da takoj 1. v mescu odpošljejo svoja poročila. Postaje, ki v razpredelnici kažejo prazne rubrike, niso pravočasno poslale svojih poročil. VEKOSLAV LILIJA 9. januarja t. 1. se je od nas za vedno poslovil tovariš Vekoslav Lilija. Pokopali smo ga na šmihelskem pokopališču. Lilija je bil daleč na okrog znan. Velika množica pogrebcev je bila priča, kako priljubljen je bil. Ob grobu so se od njega poslovili zastopniki društev in organizacij, katerih član in sodelavec je bil. Za novomeško čebelarsko društvo je v imenu čebelarjev vsega okraja govoril njegov predsednik tovariš Vales. S pokojnikom je zgubilo društvo pridnega, delavnega tovariša. Ves čas svojega bivanja v Novem mestu je bil deloma odbornik, deloma tajnik d ruši. a, včasih celo izvedenec za čebelje bolezni. Po potrebi je nastopal kot predavatelj in zastopnik društva na sestankih čebelarskih družin. Udejstvoval se je tudi kot dopisnik Slovenskega čebelarja in drugih listov. Razen za čebelarstvo je bil pokojnik vnet tudi za sadjarstvo in planinstvo. Bil je marljiv označevalec planinskih stez in poti. Med osvobodilno vojno je zbiral prispevke za našo vojsko v hosti. Bil je zaveden Slovenec naprednega prepričanja. Pokojni Lilija je bil rojen 21. junija 1879 v Gotovljah v Savinjski dolini. Njegov oče Blaž je bil mali obrtnik, ki se je pozneje preselil v Celje, da bi laže preživljal svojo družino, v kateri je bilo 9 otrok. Vekoslav je ob- iskoval osnovno šolo in gimnazijo v Celju, nato pa odšel na mariborsko učiteljišče. Po maturi 1906. leta je nastopil svojo prvo službo kot učitelj v Št. Lambertu ob Savi. Od tam je bil premeščen v Polšnik, kjer je bilo na njegovo prizadevanje leta 1912. zgrajeno novo šolsko poslopje. Ob izbruhu prve svetovne vojne leta 1914. je odšel na fronto v Srbijo. Bil je v boju zasut od granate, neranjen ujet ter odpeljan v Niš. S srbsko vojsko je prestal strašne napore velikega umika čez albanske gO're. Kot srbski ujetnik je bil prepeljan v Francijo, kjer je dočakal konec vojne. Po vojni je bil zopet nameščen v Polšniku. Tam je bil zaradi bolehnosti upolkojen, nakar se je naselil v Novem mestu, kjer je ostal do smrti. Slava njegovemu spominu! JERNEJ PEČEK Lansko leto 18. junija nas je zapustil v 68. letu starosti ugledni član naše družine Jernej Peček iz Starega trga pri Višnji gori. Poznali smo ga kot dobrega čebelarja in spretnega mojstra cementnih izdelkov. V zgodnji mladosti je šel s »trebuhom za kruhom« in sc ustavil v severni Ameriki. Tam si je s pridnostjo in samozatajevanjem prihranil nekaj denarja, s katerim se je vrnil domov, prevzel posestvo in si napravil čebelnjak. Tu je vzorno gojil skozi 35 let čebele, s katerimi je imel veliko veselje. Nenadoma je nehalo biti njegovo srce. Ne da bi bil kaj bolan, nas je za vedno zapustil. Za njim žalujeta žena in hčerka. — Čebelarska družina Višnja gora ga bo ohranila v trajnem spominu. FRANC MESNER ■ Po zimskem spanju se je začela narava prebujati, sonce je ogrelo sinje koroške planine in naše ljubljenke so pričele živahno izletavati. V tem času je kruta usoda ugrabila iz naše srede zvestega člana in starega čebelarja. Dne 25. marca 1953 nas je za vedno zapustil čebelar Mesner Franc iz Leš na Koroškem v starosti 69 let. Bil je kot kmet zelo napreden. V svojih mladih letih je obiskoval veterinarski tečaj v Celovcu, kjer se je usposobil za veterinarskega pomočnika. Že takrat je vzljubil čebele in si nabavil nekaj panjev. Čebelaril je celih 45 let. Kot vzoren kmetovalec in čebelar je vsakomur rad pomagal s svojimi nasveti. — Čebelarska družina Leše je zgubila z njim svojega najstarejšega čebelarja in člana. Za njim je ostala občutna vrzel, člane leške družine pa tolaži, da ga bo nadomestil pri čebelah njegov sin Franc, ki je prav tako dober kmetovalec in nadarjen čebelar. Dragega pokojnika bomo ohranili v trajnem spominu. Naj mu bo lahka domača zemlja! Njegova družina naj se sprijazni z usodo in potolaži! bim* Iz novejšega veterinarskega slovstva. Bespalko L. je v Časopisu »Pčelo-vodstvo« napisal članek pod naslovom: »Veterinarske mere v čebelnjakih«, v katerem prepričljivo dokazuje, da je prišel čas, ko bo treba zatiranje čebeljih bolezni obvezno vključiti v veterinarsko službo. V prvi vrsli je potrebno temeljito preiskati vse čebelnjake. Da preprečimo širjenje čebeljih bolezni, moramo izbrati za čebelnjak ugoden kraj, kjer bo zagotovljena tudi paša, čebele pa moramo zaščititi pred parazi-tarnimi boleznimi in preprečiti njih širjenje v samem čebelnjaku. Veterinarji morajo kontrolirati kompletiranje čebelnjakov, prodajo čebel in voska. Kot primer pravilnega postopanja navaja 1’skovsko oblast, kjer so bili tečaji o najnovejših merah pri zatiranju bolezni čebel za čebelarje in dvodnevni seminarji za veterinarje. Danton A. v članku o zatiranju čebeljih bolezni poroča, da je uprava za čebelarstvo pri kmetijskem ministrstvu organizirala za čebelarske specialiste in veterinarje enomesečne tečaje za zatiranje čebeljih kužnih in drugih bolezni. Udeleženci tečaja so iznesli tudi svoje izkušnje iz tega področja. Dauton trdi, da po vsem tem lahko zaključimo: 1. Pri merah za zatiranje čebeljih bolezni morajo sodelovati veterinurski in čebelarski strokovnjaki. 2. Pri zatiranju evropske gnilobe ni važno samo pretresanje čebel na umetno satje, ampak še bolj izboljšanje prehrane in ostalega ravnanja s čebelami. Nadalje je potrebno znova preizkusiti postopek Rjekove, ki priporoča zoženje gnezda zgodaj spomladi, krmljenje s toplo hrano, dodajanje zalege iz zdravih družin, izmenjavo starega satja in ureditev posebnega napajališča za vsako družino. Dauton nadalje priporoča, da naj v celoti preizkusimo njegovo lastno metodo za zdravljenje evropske gnilobe, ki je naslednja: Treba je pravilno čebe- lariti, izboljšati čebeljo pašo, imeti samo močne družine, zasigurati zadosti hrane, panje napraviti dovolj tople, zožiti plo-dišča glede na jakost družine, oskrbeti družine z dobrimi maticami, pri pojavljanju bolezni pretresti čebele na sat-nice in eventualno uporabiti pri tem sulfatiazol, združiti slabotne družine, preprečiti matici zaleganje jajčec pri mešičkasti zalegi in pri močni okuženosti z evropsko gnilobo ter končno preiskovati čebelje pasme glede na odpornost proti boleznim. 3. Pri zatiranju bolezni moramo upoštevati vse novejše ugotovitve. Potrebno je preiskati, kako sc zvišuje aktivnost čebel z dodajanjem hrane in njih vitalnost (življenjska doba) s križanjem primitivnih pasem i. dr. Zunanja pršica čebel. Dr. O. Morgen-tluiler ima veliko zaslugo za odkritje zunanje čebelje pršice. Pri tem je postopal tako, da je večje število mrtvih čebel izpral z neko tekočino, dobljeno tekočino iztrcal v sredobežnem stroju ter vsebino preiskul pod drobnogledom. Tako je prvič odkril tega zajedavca ter dokazal, da je dokaj razširjen v švicarskih čebelnjakih. Zelo je bil presenečen, ko je opazil, da je ta pršica navidezno popolnoma podobna nevarni pršici, ki se zadržuje v vzdušnicah čebel. Šele po natančni preiskavi se mu je posrečilo ugotoviti, da je med obema le malenkostna razlika, in sicer v dolžini ščetinic na zadku. Kmalu potem je našel te pršice tudi na čt;belah samih. Pri raziskovalcih čebeljih bolezni je zbudilo odkritje veliko pozornost in povzročilo mnogo razpravljanja. Dejstvo je, da je ta novi sovražnik čebel zelo pogost, da ni v nikaki zvezi z zloglasno pršico Acarapis Woodi, in da je pravi zujedavec, ki se hrani s krvjo svojega gostitelja. Zunanja pršica se lahko pojavi na čebelah v zelo velikem številu. Zato jim more občutno škodovati deloma zaradi tega, ker jim sesa kri, brž- konc pa tudi zategadel, ker pride pri sesanju krvi nekaj sline zajedavca v kri čebel, kar jim gotovo ne koristi. Brez dvoma je tudi življenje čebele, ki je od pršic močno napadena, krajše. 2e zato se moramo zanimati za tega škodljivca ter ukreniti vse, da ga zatremo v naših panjih. Ni namreč izključeno, da je ta pršica razširjena tudi pri nas, ker so jo po odkritju našli številni raziskovalci v ■drugih deželah. Vendar vse tako kaže, i bilo pravilneje, da bi bil ta pouk potem, ko so spoznali nevarnost in veliko škodo, ki jo povzročajo čebelje bolezni in druge nezgode. Drugi dan je predaval tečajnikom dr. vet. Leop. Hribar. Govoril je splošno o nalezljivih in nenalezljivih boleznih, o njih nekdanjem pojmovanju ter o ustanoviteljih mikrobiologije, med katerimi je omenil Spalanzanija, Pasteurja, Kocha in Močnikova, pa tudi o povzročitelj ill nalezljivih bolezni, raznih bakterijah, virusih itd. Dr. vet. Leon Kocjan je opisal hudo gnilobo. Isti dan popoldne je dr. Hribar predaval o evropski gnilobi, o mešička-sti, prehlajeni, zanemarjeni in luknjičavi zalegi, o gnilobi trotovine, o plesnitvi satja in obnožine ter končno še o po-apneli in okameneli zalegi. Tretji dan je imel predavanje tovariš Rojec o anatomiji čebel, o razvoju zalege, o boleznih matice in o anomalijah (spačkih) pri čebelah. Popoldne je govoril dr. Hribar o boleznih odraslih čebel: o nosemavosti, ameboidnosti in pršiča-vosti. Dr. Kocjan pa je obdelal v svojem kasnejšem predavanju: grižo, paratifozo, počrnelost in rogavost. Končno je seznanil tečajnike še s pravilnikom o zatiranju kužnih bolezni. Četrti dan je govoril tovariš Kobal o raznih škodljivcih pri čebelah med. živalmi in rastlinami kakor tudi o škropljenju sadnega drevja s strupenimi preparati, ki povzročajo veliko škodo v čebelnjakih. Popoldne je predaval še o preprečevanju čebeljih bolezni. Opozarjal je na snago in red v čebelnjakih, obnavljanje satja, združevanje slabičev, pravočasno izmenjavo matic, rop, pravilno zazimljenje, previdnost pri naku- Skupina tečajnikov pred čebelarno na Miklošičevi cesti po van j ii čebel, panjev, orodja, satja, voska in medu. Svoja izvajanja je podprl s praktičnimi zgledi. Dr. Hribar je praktično pokazal, kako razkužimo čebelnjak, panje ali orodje in kako pošiljamo okuženo satje v preiskavo. Ob zaključku tečaja se je tov. Kobal v imenu Zveze zahvalil predavateljem za njihova temeljita predavanja, upravi DOZ-a pa za gostoljubnost in izdatno denarno pomoč. Tečajnikom je želel, da bi s pridom uporabili nauke, ki so si jih pridobili, v korist zdravja naših čebel. J. K. DOPISI ČEBELARSKO DRUŠTVO V VIDMU OB ŠČAVNICI Naše društvo je opravilo svoj občni zbor v nedeljo dne 15.2.1953. Zbora se je udeležilo 37 članov, kar je sicer precej lepo število, kaže pa vendarle premajhno zavednost in zanimanje nekaterih čebelarjev. Kot gost se je zbora udeležil predsednik občinskega odbora OF tov. Vladimir Kreft. Po uvodnih besedah predsednika je podal obširno poročilo tajnik Korošec, ki je obrazložil nujnost ustanovitve samostojnega društva v Vidmu. Društvo je bilo ustanovljeno lani 2. marca. Bilo je brez vsakih sredstev in tajnik je plastično prikazal vse začetniške težave. Največji udarec je čebelarstvu kakor tudi ostalemu kmetijstvu prizadejala suša, ki je bila zlasti v okolišu našega društva najhujša v okraju. Ko je društvo prebrodilo začetniške težave, si je s srečolovoin in kulturnimi prireditvami (igrami) pridobilo potrebna gmotna sredstva, s katerimi je pozneje krilo izdatke pri nabavi sladkorja in drugo. Zarudi stiske, ki vlada med člani, ni zahtevalo za tekoče leto nobene društvene članarine. Pobrali smo samo prispevek za Zvezo in naročnino za Slov. čebelarja. Pobrigali smo sc, da je sladkor pravočasno dospel in s tem obvarovali čebele pred propadom. Lansko leto je bilo eno najslabših, kar jih pomnijo čebelarji, vsaj pri nas. Neugodno vreme je onemogočilo izlet čebel do konca marca in, ko se je z aprilom skoraj trenutno odprla vsa paša, so bile čebelje družine preslabe, da bi jo v polni meri izkoristile. Ko so bile pa na višku razvoja, je katastrofalna slana uničila vse cvetje in pašo. Ostalo je pokončala suša. Medtem ko je ajdu proti Ljutomeru še kolikor toliko medila, je pri nas popolnoma odpovedala, tako da je bilo potrebno družine združevati in jih dopitati s sladkorjem. Posledica tega je, da se je število panjev zmanjšalo skoraj za polovico. Nato je podal tov. Korošec kot blagajnik še blagajniško poročilo, ki ga je podrobneje razčlenil predsednik nadzornega odbora v svojem poročilu. Bilanca izkuzuje kljub precejšnjim izdatkom še lepo premoženje društva. Po poročilih je bila soglasno podana razrešnica staremu odboru, nakar so sledile volitve novega odboru. Ker sc je družina Kapela med letom zurudi osebnih razprtij priključila društvu Radgona, je pristopila k našemu društvu družina Cerkvenjuk, tako da ima sedaj ”0 članov. Izvoljen je bil v glavnem stari odbor. Izpadli so le tovariši iz Kapele, ki so jih nadomestili tovariši iz Cerkvenjaku. Pri naslednji točki, je poudaril tovariš tajnik, da bo treba napeti vse sile, če hočemo, da se bo po lanskih udarcih dvignilo v našem kraju čebelarstvo vsaj na prejšnjo višino. Sklenili smo, da bomo priredili med letom več teoretičnih in praktičnih predavanj. Predavatelje bo honoriralo društvo. Zaradi nevarnosti kužne gnilobe, ki je razširjena na področju sosednjega društva v Križevcih je potreben pregled vseh čebelnjakov. Zato smo izvolili po dva člana za področje Vidom in dva za Cerkvenjak, ki bodo pregledali v primernem času čebelnjake članov in nečlanov. Potrebna sredstva si bo društvo preskrbelo zopet s prireditvami. Na koncu je pripomnil tajnik, da prevladujejo pri nas mali čebelarji — kmetje. Ni pa skoraj vasice, v kateri ne bi bilo več čebelarjev. Posrečilo se nam je zajeti z malimi izjemami skoraj vse čebelarje in upanje je, da se bo pri dobrem delovanju društva čebelarstvo znova dvignilo na prejšnjo višino. Za tem se je oglasil k besedi še tovariš Kreft, ki je čestital društvu k doseženim uspehom in podal kratko politično poročilo, nakar je predsednik zaključil občni Korošec Janez JUBILEJ '/ S 14. maja t. 1. je praznoval naš član Vovk Frane iz Hraš pri Lescah, nestor gorenjskih čebelarjev, znani vzrejevalee matic in vodja plemenilne postaje, dva znamenita jubileja. Praznoval je svojo sedemdesetletnico rojstva in poteklo je 55 let, odkar je začel ogrebati roje. Ob tej priliki ga je njegov vnuk narisal, pod risbo pa postavil napis »Čebelar premišljuje«. Kaj neki premišljuje naš France? Prav gotovo o svojih muhah in muhavosti vremena, ki že nekaj let zapored preizkuša zvestobo čebelarjev do čebel. K temu njegovemu prazniku mu Čebelarsko društvo v Radovljici iskreno čestita in kliče: Dragi France! Čebelari še mnogo let zdrav, srečen in zadovoljen! vestnih zvtze PRISTOJBINE ZA PASIŠČA Čebelarsko društvo Dolnja Lendava je zahtevalo od Zveze pojasnilo, ali lahko pobira od prevaževalcev, ki niso člani društva, pristojbino za organizacijo pa-sišč in izboljšanje čebelje paše. Ker so zaračunavali doslej po 10 dinarjev od panja, so prejeli od ptujskega Sveta za gospodarstvo dopis, v katerem jih opozarjajo, da za pasišča ne morejo pobirati taks. Ker ta problem pri nas še ni razčiščen, dajemo tule navodila: 1. Čebelarsko društvo lahko pobira pristojbino izključno samo pri razdeljevanju ajdovih pasišč. Vse druge paše so pristojbin ali taks proste. 2. Za vse druge paše se mora prevaže-valec sporazumeti glede stojišča z domačimi čebelarji, istočasno pa predložiti krajevnemu ljudskemu odboru potrdilo, da ima zdrave čebelje družine. Tudi pristojnemu čebelarskemu društvu mora sporočiti o svojem dovozu čebel. Ce si je pasišče v sporazumu z domačimi čebelarji sam izbral, ni dolžan plačati ničesar, ako si pa čebelar sam ne more ogledati terena in se osebno sporazumeti za stojišče, lahko naprosi čebelarsko društvo ali družino, da mu stojišče preskrbi. Čebelarsko društvo odnosno družina napravi v tem primeru čebelarju neko uslugo, ki je zvezana z določenimi stroški in delom. To uslugo pa mu čebelarsko društvo ali družina lahko zaračuna. Plačilo torej lahko zahteva samo za tako pasišče, ki ga je čebelarju pre-važevalcu samo preskrbelo in mu s tem prihranilo stroške za osebno potovanje v kraj stojišča, nikakor pa ne čebelarju, ki si je stojišče pridobil po lastnem prizadevanju. zveza ££>3 ČEBELARJI, POZOR! Čebelama bo prevzainalu stare voščine v kuho samo do 31. maja 1953. Po tem roku bo vračala vse poslane voščine čebelarjem na njihove stroška PRODAJA PANJEV IN ČEBELARSKEGA ORODJA Člane, ki so naročili panje in razno čebelarsko orodje, a od naročenega še niso ničesar prejeli, prosimo, da nekoliko potrpe. Zaradi ogromnih naročil ne moremo naenkrat vsem postreči. Naročniki bodo prejeli blago po vrstnem redu. VZREJEVALCI Naprošamo vse vzrejevalce matic, da nam sporoče, koliko matic nam bodo lahko dobavili v letošnjem letu in v katerem času. Denaturirani sladkor za krmljenje tro-tarja lahko vzrejevalci naroče pri Zvezi po 114 din za kilogram; na razpolago imamo še nekaj mletega sladkorja po 160 din za kilogram. VPIS V ČEBELARSKO ŠOLO V prvi letnik čebelarske šole se lahko priglase dijaki, ki so izpolnili tele pogoje: a) da so stari najmanj 14, vendar ne več kot 18 let, b) da so dokončali nižjo kmetijsko šolo ali nižjo gimnazijo, c) da so duševno in telesno zdravi, torej popolnoma sposobni za študij. Prošnje za sprejem s potrebnimi dokumenti (rojstni list, zadnje šolsko spričevalo, zdravniško potrdilo) je treba vložiti pri Zvezi čebelarskih društev za Slovenijo, Miklošičeva cesta 28, najkasneje do 5. junija t. 1. Kdaj bodo opravljali priglašeni dijaki sprejemne izpite, bo razvidno iz časopisnih obvestil.