m	[01		i	M	j	M		(Sl		101	N	^ -	
													
LAS MISIONES CATOUCAS
EL PAPA EN EL DIA MUNDIAL DE LAS MISIONES
(Continuacion.)
La obra del misionero no es “batalla” desencadenada contra las perso-nas a fin de dominarlas. Es mas bien batalla en favor de las pevsonas que todavia estan lejos de la luz de Cristo; por tanto, batalla cuyo movil es el amor a quien esta aun prisionero del error, la miseria, el mal.
Ello supone en el misionero, ademas de sumo respeto a las personas y a su verdadero bien, energia, prudencia y caridad necesarias para ilu-minarle y ayudarle concretamente a alcanzar dicho bien.
Evcingelizar a los pobres
3. Al ejemplo cstimulante de Pablo se anade la voz apremiante de pobres, de los pobres en valores de nuestros paises un tiempo cristianos, y de los pobres de&conocedores del anuncio evangelico; a ellos debemos la palabra de salvacion (cf. Iiom 1, 14), del Evangelio que es poder de Dios para salvacion de todo el que cree (cf. Rom 1, 16).
La palabra divina de la liturgia de hoy ve en la obra inisionera de la Igicsia una tarea especialmente vinculada al espiritn evangelico de la po-breza.
“Si el afligido invoca al Senor, El lo' escucha” (Sal 33[34]7a), procla-ma el estribillo del Salmo responsorial. Porque “los gritos del pobre atra-viesan las nubes y hasta alcanzar a Dios no descansa” (Sir 35, 21), como lccmos en el libro del Siracida.
Pero los pcbres claman tambien a nosotros, su grito llega a nosotros tambien. Dios les escucha. ; Escuchemosles igualmente nosotros! Y a ellcs peitenece la “Buena noticia”. Nosotros la hemos recibido; debemos transmi-tirla a ellos, a los hambrientos de verdad, justicia y paz. Debemos hacerles llegar el verdadero significado de la vida alli donde se encuentren.
Es neeesario ir preferentemente a los “pobres”, a los que por su hu-mildad y sed de perdon estan dispuestos a recibir la Buena noticia, que es precisamente anuncio de miseric.ordia y perdon.
Aqui estan, por lo tanto, las raices mas hondas de la mision salvifica de la Iglesia, y de ella brota la obra misionera. Participa en esta mision la “Igicsia de los pobres”, cuyo primer modelo es la Madre de Cristo y Reina de los Apostoles. Pues en Ella se hizo “pobre” el Hijo eterno de Dios, “para que nos hicičramos ricos por su pobreza” (cf. 2 Cor 8, 9). La obra misionera de la Iglesia se nutre siempre de esta pobreza del Hijo de Dios e Hijo de Maria, que la enriquece infinitamente. Esta obra transmite sin cesar a los hombres y a los pueblos la pobreza que enriqucce universalmente, pobreza que “revela” y transmite a la “gente sencilla” el Padre, Senor del cielo y de la tierra.
(Sigue.)
Naslovna slika je prikaz indijskega umetnika o prikazovanju Gospoda dvema učencema na poti v Emaus.
zamujene ure...
Vsak up, da bi se nekdanji kitajski misijonarji mogli vrniti na celinsko Kitajsko, je splaval po vodi. Kaj se dogaja v tem velikem narodu, ne mo-remo imeti jasne predstave. Smemo upati, da je podtalna Cerkev, Rimu zvesta, močna. Po poročilih nekaterih duhovnikov in vernikov, ki so obiskali svojce, se celo širi. Kot nož pa se je zarezal v kitajski misijon odpad, vsaj nekako tako smemo imenovati kitajsko narodno cerkev, ki hoče biti neodvisna od Rima. Seveda je ta edina, ki lahko javno nastopa.
Ko mislimo na preteklost kitajskega misijona, nam je žal, da je ta veliki narod še tako daleč od Kristusa. Lani so proslavljali, celo kitajski državniki so ga proslavljali, misijonarja Riccija. Navadno mislimo ob tem imenu na vse upanje Cerkve, na obredni boj, ki je sledil, in na končni Polom, ko je bilo misijonsko delo prepovedano, dokler ga niso zaščitile kolonialne države.
Toda kitajski misijon sega tja v osmo stoletje. Res so bili nestorijanci tedanji misijonarji. Prodrli pa so v kitajsko zemljo uspešno. Ko je vladal cesar Tajcung iz dinastije Tang (626-649), genialen človek, so prišli prvi misijonarji. Preveril je njihov nauk ,,v cesarskih zasebnih dvoranah", in ukazal, naj širijo svoj nauk. To je bil začetek. Danes je ugotovljeno, da ie bi a vsa Azija preplavljena z nestorijanskimi misijonarji. Se leta 840 je bilo na Kitajskem četrt milijona kristjanov, večinoma odličnikov. Leta 845 pa je cesarski ukaz prepovedal krščanstvo.
V trinajstem stoletju je Rimska kurija sama želela vzpostaviti stik z Mongolsko državo, ki je obsegala tudi Kitajsko. Na velikonočno nedeljo 1245 je odpotoval prvi frančiškan Janez Piano Caprini. Nato je šel Mar-co Polo z dvema duhovnikoma. Ni mogel prehvaliti cesarja Kublajkana. Po cesarjevem naročilu je Marco Polo prepotoval celo Kitajsko in Tibet. Ko se je vrnil v Evropo, je odšel drugi frančiškan Janez Montecorvino, ki je ostal na Kitajskem štirideset let. Velik! kan je prosil papeža za sto misijonarjev. Spet lepa priložnost. A z Montecorvino in cesarjevim vnukom Hajkanom, ki je postal kristjan, je šlo spet v pozabo. Zgodovinarji se vprašujejo, kaj bi se zgodilo, če bi Montecorvino prišel pred beneškimi trgovci in bi kitajski cesar postal kristjan. Ostane vprašanje brez odgovora. Ura je šla mimo.
Ko so Portugalci preko Afrike prišli na Kitajsko, se je začela slavna Riccijeva doba. Krščanstvo je bilo prepovedano, a učenjaki so bili zaželeni, Z Riccijem so prišli na cesarski dvor in z vso previdnostjo začeli najmodernejši misijon. Spet je bil čas. A razdalje so bile prevelike, da bi se Rim in misijonarji in sami misijonarji (jezuiti, frančiškani in dominikanci) mogli med seboj sporazumeti. Nastal je tako imenovani ,,obredni boj", ki se je žalostno končal z zatrtjem misijonskega dela na Ki-
tajskem in prepovedjo razpravljanja o tem v Rimu in zagrenjenostjo v vrstah tistih redovnih družb, ki so bile misijonsko angažirane.
Čakali smo devetnajstega stoletja, ko so znova prihajali misijonarji, zdaj ne več skrivoma in v vedni nevarnosti pred mučeniško smrtjo kot v 17. in 18. stoletju, začelo se je goreče delo, a preveč pobarvano z evropsko kulturo In zasenčeno s prapori kolonialnih držav.
Misijonski zagon v dvajsetem stoletju je bil čudovit. Upi veliki. A po drugi svetovni vojni se je ponovilo znova: misijonarji so morali oditi in se ne morejo vrniti. Kaj pa se bo zgodilo z ,,malo čredo" sredi ogromnega kitajskega naroda, bo pokazala prihodnost.
In kdaj bo znova udarila ura kitajskega misijona? Odprto vprašanje, kot ostaja še vedno odprto vprašanje, ali ne bi bil kitajski narod katoliški, če bi uspela drugi in tretji poizkus.
Franc Sodja CM
Simbol. . .
Zadnji dan Toki j a
VLADIMIR KOS S.J., Tokio
Ker to ni poročilo ne o koncu sveta ne o kakšni katastrofi, ki bi bila uničila naše desetmilijonsko bivališče ob Tihem oceanu ampak le opis zadnjega dneva leta 1983, bi rad vsem misijonskim dobrotnikom voščil blagoslovljeno Novo leto. Sicer smo ga bili začeli že s prvo adventno nedeljo, a življenje na Daljnem Vzhodu je takšno, da tudi mi katoličani zaživimo Novo leto v polno meri šele prvega januarja. Prav posebej zato, ker je Novo leto odnosno njegovi prvi trije dnevi slehernemu Japoncu naj večji praznik leta, na katerega se ta-korekoč pripravlja ves december, posebno pa zadnje tri dni decembra in še posebej zadnji dan decembra, ki mu pravimo po japonsko omisoka, v formalno izklesanem govoru in v književnosti pa tudi cu-gomori (to in ostale japonske besede pišem po naše; označenega naglasa pa ne smete preveč poudariti).
Nič se dnevu ne pozna, da je zadnji dan leta, ki mu Japonci pravijo 58. leto dobe šoua; pod tem umetno sestavljenim imenom so začeli šteti vrsto let ob nastopu vladanja sedanjega cesarja Hi-rohito-ja; kitajsko-japonski ideogram ,,šo“ pomeni svetlobo, kitajsko-japonski ideogram ,,ua“ pa mir. Za nas kristjane je tudi to leto Gospodovo leto in pravkar se v Toki ju šušlja, da se namerava sedanji cesar odreči svoji vladarski časti v prid svojemu sinu - prestolonasledniku. Kakor toliko drugih dni se je tudi ta dan začel s soncem, ki Pa se zdi tako daleč, da dnevna toplota ne more čez osem stopinj Celzija. Včasih se veter v naglici napoti iz ene mestne razdalje v drugo, nekaj oblakov se pojavi in spet izgine, nad mestom pa je čuti nekaj kakor šumenje čebel v panju, šele ko se stemni in se zasvetijo zvezde, toda brez mesca, človek zasluti pravi pomen japonske besede za zadnji dan leta: omisoka. Misoka je po starem kitajsko-japonskem koledarju, ki se je držal lune, tisti zadnji dan mesca, ko se luna skrije in postane res temno; -o pred besedo misoka pomeni nekaj velikega ali posebnega. Omisoka je torej po naši enačici: tisti zadnji dan mesca, ki je nekaj posebnega.
In je nekaj posebnega, vsaj po tem, kar vsak Japonec ta dan čuti, pa naj živi v cesarski palači, v gosposkih hišah, v stanovanjskih blokih ali pa v kočah in kolibah, naslonjenih na nepremičnine narave. Vsak pričakuje od jutri nekaj prijetno novega. Zato upa, se veseli, dela nove načrte, popravlja, čisti, ureja, in spet upa. Kakor da je naš Gospod v svojem neizmernem usmiljenju tako ustrojil naravo japonskih otokov, da ljudje na njih slavijo vrnitev sonca za nadaljnih 365 dni, ne sluteč, da hrepenijo po viru resničnega, v nesmrtnost prehajajočega življenja. V tem hrepenenju se skriva spoznanje lastne nemoči, polomov, nedoslednosti, usodnih napak; v ospredju je spomin
na škcdo, ki so jo pri tem utrpeli posamezniki in skupine, n. pr. družine; zdi se, da se mora narava s tem predhodno zadovoljiti: niti šinto niti budizem ne poznata pravega pojma greha, ki bi bil najprej in predvsem žalitev osebnega Boga.
še nekaj ur in milijoni Japoncev se bodo podali k tempeljem in hramom in spet se bo morala narava zadovoljiti z dejstvom, da bodo prosili za zdravje, uspeh, zadovoljno življenje, ne da bi pri tem prav vedeli, koga prosijo. Toda na dnu srca čutijo, da človek kljub kompju-terjem (kot imenujemo tudi po japonsko računske stroje in robote) zavisi od skrivnostne višje moči. Kaj in kakšna je ta moč, se nocoj ne bodo vpraševali. Nekateri, ki se ne čutijo vezane ne na šintoistični hram ne na budistični tempelj te ali one ločine, bodo čakali do zore, da dobesedno molijo sonce, vzhajajoče za morjem, za gorami, za ravnino - nekateri bodo to storili z dvignjenimi rokami. Kako smo ljudje slabotni in ubogi, ko bi se sredi snovnega - sijajno snovnega - sveta morali povzpeti do nesnovnega, kot ga izpričuje že naša zavest, pa na poti omahnemo in se oklenemo otipljivo dojetega? Za Japonce na zavidljivi višini industrijskega napredka? Dovolite mi, da ta zadnji dan leta zamenjam vprašaj na koncu pravkar izrečenega stavka v klicaj -pomislite na možnosti za širjenje evangelija, če tehnično visoko razviti Japonci postanejo katoličani Azije!
Čajni obred na Japonskem.
V Kioto pred Zlatim Paviljonom.
šumenje človeških glasov prihaja iz središč, kjer prodajajo živilu: za Novo leto in njegovih tri dni je treba pripraviti posebno novoletno pojedino. In je posebna, tako po okusu kot količini in zvrsti jedil. Večina teh jedil je ribjega in rastlinskega izvora, s koščkom Enjati ali kuretine vmes; vse bo lepo in lično razporejeno na bambusovih pladnjih; juha, riž, in riževi cmoki bodo v posebnih kotlih in riževe cmoke bomo ali kuhali skupaj z juho ali pa jih bomo pekli in potem namakali v sojini omako in sojino (s sladkorjem pomešano) moko. Ko to opisujem, mi - verjemite - sline polzijo po skritih žlebovih ust in grla, a zavedam se, kako so besede pomanjkljive. Kaj si lahko predstavljate, če rečem, da je jedilna morska trava čudovita začimba za pečene riževe cmoke? Morda vas spreleti groza ob misli, da bi morali jesti - ali žvečiti - travo, potegnjeno - pa četudi 2 rokavicami — iz morja, nasičeno z dvomljivimi sokovi, črvi, ribjimi odpadki, itd.? Toda motite se: gre za morsko ločiko - japonsko besedo ,,nori“ pišemo z dvema znakoma, ki pomenita morje in mah, torej morski mah ki jo gojijo v obliki bilk ob kolih v morju, jo očiščeno prepojijo s sojinim sokom, izravnajo in stisnejo v lističe, in Vanje zavijemo posamezne pečene riževe cmoke. Stavim, da tudi cmoke yidite v domišljiji po naše — a so štirioglati, morda za palec debeli *n za pol dlani široki. Poznajo tudi okrogle cmoke, ki jih položijo na Posebno okrašeno mizico po prastari navadi, ki jo šintoisti in budisti tolmačijo kot dar duhovom mrtvih svojcev ali pa kot dar bogovom.
Sonce odlaša z odhodom. Toliko stvari je treba še urediti, da se bo dalo v naslednjih treh dneh lepo in udobno živeti, kot se spodobi na največji praznik japonskega otočja. Toda vozila in ljudje s prtljago niso vsi usmerjeni v trgovine in tržnice - nekateri hitijo iz mesta, da se pravočasno prebijejo do cilja nekje na koncu železniške proge ali pa avtoceste. Omejen - a iz leta v leto znatnejši - odstotek ljudi noče biti več doma za Novo leto; preveč dela zahteva, premalo osebnega udobja nudi, prepleteno je z novoletnimi formalnostmi posebno z ozirom na to, kdo koga ob kateri uri na kak način obišče, da vošči Novo leto. In tako beže v hotele in letovišča, kjer jih nihče ne pozna. Nekateri Japonci menijo, da se tudi v tem pojavu razodeva utrujenost japonskega ljudstva po drugi svetovni vojni, ko so se jim zrušili stari ideali in se je na razvalinah ustalila starodavna sebičnost. . . Drugi pa menijo, da se Japonska nenehoma modernizira, posebno v območju družabnih vezi. če je to slednje res, preti Japonski resnična nevarnost, da sledi prastaremu japonskemu nagnjenju k pretiranemu individualizmu in s tem nekega dne oslabi celoten narod. Dejstvo je, da sedanja Japonska trpi od pomanjkanja pravih idealov; še zmeraj živi od kapitala prejšnjih stoletij — trenutno vodi Japonsko pretežno predvojna generacija -; za narodovo dušo se zdaj borijo razne ideologije - zapadnjaška demokracija, socializem, komunizem, militarizem, budistični klerikalizem - in Krščanstvo. Bog dopušča trenutno, da velike ovire manjšajo privlačnost Krščanstva, tako da le s težavo napreduje. In vendar lahko le krščanstvo spremeni Japonsko v državo s trajno veličino, to je, ne le na azijski pozornici, ampak na svetovnem torišču. Kakšna prilika! Iz zgodovine božjega delovanja vemo, da včasih Bog v hipu spremeni Svojo taktiko - na prošnjo določenega števila neumorno prosečih molivcev. Kaj, ko bi se vi in jaz združili v takšno armado molivcev?
Zadnji dan leta izteka v neustavljivo reko časa. V čisto tiho se premikajočo reko Ara ponovim vprašanje, ki toliko obeta: Kaj, ko bi se vi in jaz združili v armado molivcev za spreobrnenje Japonske? Lahko bi spremenili zgodovino sveta! Severni veter nese te besede na ono stran brega proti morju; upam, da jih ne raztrese in ne pomeša z drugimi besedami. Upam, da ravna z njimi trezno. Spominjam se, kako je pred leti prav na zadnji dan nekdo, ki je bil preveč ali prehitro pil, sedel na torto na sedežu podzemeljske in na njej obsedel, le smetana se je tiho in vztrajno širila naokrog. Nam sopotnikom je bilo žal čisto bele smetane. Pijani sopotnik je bil na torti zaspal.
Le še malo luči trepeta na oknu, dovolj, da vam še enkrat voščim blagoslovljeno misijonsko-novo leto. Saj veste, da ostajam vaš hvaležni daljnovzhodni dopisnik
• e •
O. TOMAZIN ODGOVARJA
Ko se je pretekle mesece o. Lovro Tomažin, Kdaj gotovo najpomembnejši slovenski misijonar v Zambiji, mudil nekaj mesecev v Argentini, smo mu stavili nekaj vprašanj o stvareh, ki so nas posebej zanimale. Takole je ba vprašanja odgovoril:
V Afriki, tudi v Zambiji, so katoliška Cerkov širi; kaj je naj večja nevarnost za zvestobo veri in Cerkvi pri zambijskih katoličanih?
Ta nevarnost zavisi od verskega stanja naših vernikov in okolja, v katerem živijo. Res je, katoliška Cerkev v Zambiji zelo hitro raste, vsaj številčno. Zato je pri mnogih, če ne pri večini, vera še plitva. Po drugi strani je še zelo malo domačih duhovnikov-dušnih pastirjev. Od tod nevarnost: Ako pridejo v Zambiji na oblast komunisti, za kar si zelo prizadevajo, bodo duhovnike misijonarje zaprli ali izgnali in „čreda“ bo ostala brez pastirjev oziroma jih bo vse premalo. Posledice so na dlani. Druga Nevarnost je v prehodu v protestantizem, v razne sekte ali da zapadejo v versko brezbrižnost. Zato je prva skrb pastorale v naši škofiji poglobitev vere in delo za domače duhovnike.
Si v svojem misijonskem delu tamkaj naletel že na kake pojave tako-zvancga sinkretizma, mešanja verovanj ?
Verskega sinkretizma je v Afriki veliko in se neprestano poraja. Gre Pred vsem za mešanico krščanstva in animističnega verovanja oziroma praznoverja. Tu nekaj primerov: V sosednji državi Keniji se je zelo razširila sekta „Legio Mariae", ki ji pripada že milijon ljudi. Slišal sem, da imajo lastno „hierharijo“, papeža, škofa in duhovnike ter tudi lastno liturgijo. -V Severni Zambiji se je v letih 1960 in naprej zelo hitro razširila sekta, ki jo je začela in širila ženska, prerokinja Lenchina. V odpad je šla večina kristjanov severne Zambije. Šlo je tako daleč, da so se pripadniki uprli državnim oblastem, katerim ni preostajalo drugega, kot da so nadnje poslali vojsko, jih veliko pobili, nekaj zaprli, mnogo pa jih je zbežalo v sosednje države. Na področju naše škofije je več raznih sekt; naj omenim le eno. ki je tudi v Chelstonu, kjer Slovenci misijonarimo, zelo delavna; imenuje se Sion Church — Sionska cerkev. Berejo sveto pismo, pojejo, čudodelno zdravijo vsemogoče bolezni in izganjajo hude duhove iz obsedencev.
Kako kaj prodira materialistična miselnost v Zambiji in po Afriki sploh?
Tudi v Afriki se materializem širi in ima vedno več pripadnikov, a ne tako na splošno kot v Evropi in Ameriki. Tistih Jezusovih besed „Ne de-krjte si skrbi, kaj boste jedli ali s čim se boste oblekli. .. (Mt. 6, 25) se Premnogo naših ljudi že zaradi značaja drži dobesedno, saj žive iz rok v usta, kot ptički iz dneva v dan, in jih je celo treba vzpodbujati, naj vendar malo skrbijo za jutri zase in za svoje družine.
Si kaj naletel na pojave komunistične propagande v svojem misijonskem delokrogu ?
Na župniji v Chelstonu skoraj ne. Komunistični propagandisti se bolj spravljajo na študentarijo in inteligenco, delajo med političnimi in sindi-
kalnimi krogi in tudi v vodilno stranko in vlado samo so se vrnili. Pred nekaj leti so se silno prizadevali, da bi v učni program vpeljali pouk o znanstvenem socializmu, kar ni drugega kot ateizem in komunizem. Proti temu so se vse krščanske Cerkve uprle in so zmagale.
Kako se Ti najlažje približaš ljudem s Kristusom in Cerkvijo?
a)	črni Afrikanci imajo precej v večini zavestno ali podzavestno kompleks (občutek) manjvi'ednosti, bodisi zaradi baive kože, izobrazbe, vere, bodisi radi zaostalosti spričo naprednih belcev. Zato so veseli in srečni, če jih ima misijonar-belec za enakopravne in jim to tudi pokaže v vsem ravnanju in govorjenju.
b)	Misijonar se mora premagovati, posebej v začetku, da nekako spregleda, kar je med njimi negativnega, nasprotno pa da zavestno ceni vse njihove pozitivne strani. Mora se čim bolj prilagoditi njih navadam, običajem, jeziku, kulturi, mora se čutiti med njimi enega izmed njih, da ga ne bodo imeli za tujca.
c)	Najvažnejša pa je Kristusova ljubezen ki se ljudem po misijonarju daje in žrtvuje.
V kakšnem smislu naj se pripravljajo na svoje poslanstvo bodoči misijonarji?
Pridobiti si morajo solidno duhovno formacijo, ki naj bo zgrajena na pravi veri in na osebnem prijateljstvu z Jezusom v evharistiji. Pomembno je tudi, da so čim bolj bogati na zdravem, pravovernem teološkem, moralnem in pastoralnem znanju, brez primesi „sodobnih modernizmov zapadnega sveta". Povsem morajo biti odprti za inkulturacijo in prilagoditev ljudem, med katerimi bodo delovali.
Kako si misijonarji ohranjujete zvestobo in vztrajnost v poklicu?
S prizadevanjem, da. si ohranjamo duhovno življenje, da se poglabljamo v živi veri in v ljubezni do Kristusa in do sočloveka, pred vsem tudi do somisijonarjev ter ljudi, s katerimi delamo in živimo.
Kaj je za novodošlega misijonarja najtežje?
Težave novodošlega misijonarja zelo zavise od subjekta. Zavise od njegovega značaja, okolja, fizičnega, psihičnega in duhovnega stanja ter kako je pripravljen na ta poklic. V istem kraju in času in med istimi ljudmi in problemi je življenje in delo za enega velika težava, za drugega pa ne toliko. Domotožje, prehrana, podnebje, pomanjkanje udobnosti, nerazume-vanje, nov jezik, druge navade.. . to vse je komu težko, drugemu razmeroma lahko; tretji bo nekje na sredi.
Zakaj je dobro, da se misijonarji vračate v »stari svet" na dopust?
Pred vsem je dobro, da se za nekaj časa odtrgamo od stalnega misijonskega dela, kajti če ostanemo na misijonu, pravih počitnic ne bi bilo; tudi pogosto v misijonskih krajih ni primernega kraja, kamor bi šli na oddih. Potem je izredno velikega pomena, da misijonarji ohranjujemo stik z misijonskim zaledjem, ki nam nudi duhovno in gmotno pomoč. Končno moremo po zaledju širiti ljubezen do misijonskega dela in čut soodgovornosti, kar poleg drugega budi tudi nove misijonske poklice. Tudi so počitnice v starem kraju potrebne za duhovno in teološko osvežitev in poglobitev.
Kaj si ti želiš od misijonskega zaledja med Slovenci in v Cerkvi sploh?
Pri tem svojem zadnjem obisku sem dobil med Slovenci tale vtis: Obstoji skupina ljudi, ki so misijonsko zavzeti in imajo ljubezen do misijonov jn misijonarjev, nekateri v celo zelo visoki meri. Druga skupina pa je do iste ideje bolj ali manj brezbrižna.
V primeri s prejšnjima dvema obiskoma imam vtis, da skupina brezbrižnih do misijonov raste, skupina vnetih za stvar pa pojema.
Iz tega uvoda bo lahko razvidno, kaj si želim od misijonskega zaledja med Slovenci. Naj vneti ne popuste, ampak vztrajajo in naj se pomnože, druga skupina brezbrižnih pa naj si na podlagi svetega pisma in cerkvenega učiteljstva (glej Novi cerkveni zakonik) izpraša vest in skuša spremeniti svoje zadržanje do misijonov in misijonarjev.
Dovoli mi, da izrabim priliko in se preko »Katoliških misijonov" lepo zahvalim vsakemu in vsem dragim misijonskim prijateljem in sodelavcem, ki so mi v času mojega oddiha izkazali toliko pozornosti in tudi prispevali za naše misijonske načrte. Zbogom in prisrčno pozdravljeni!
Vaš o. Lovro Tomažin D.J.
Podpis: P. Tomažin s svojimi domačimi ob slovesu na buenosaireškem letališču pred letalom, na katerega se je vkrcal.

P. MIHA
DREVENŠEK,
MINORIT,
PIŠE
IZ
ZAMBIJE
Tu ga vidimo na sliki pred lepo domačinsko kočo.
'Po dobrem letu in pol se vam zopet oglašam s svojo okrožnico. Dolg je bil molk, kajne? Verjetno si mislite, da sem Vas že vse pozabil. Kje pa! Samo čas mineva tako hitro.
In kaj se je dogajalo pri nas v tem času? Sonce nas je peklo brez usmiljenja. S prijateljem sva skušala en dan izmeriti temperaturo. V senci je bilo 47° C, ko sva pa dala termometer na sonce, je prišlo do 60° C, ki pa je konec termometra in če bi bile še številke, koliko bi se bil še dvignil, ne vem. Vode ni bilo, dokler nismo dokončali našega studenca, iz katerega dobivamo prekrasno vodo. če nam bo drugo leto Bog pomagal in dobrotniki segli malo v žep, bomo kopali studenec tudi v Chifubu, moji župniji, v kateri bo služil najmanj 20.000 ljudem. Občinska voda ni voda, ampak gnojnica, pa še ta pride samo kakšno urico dnevno, če pa pozabijo odpreti, pa je tudi ni po dva, tri dni.
Tudi cerkev smo žegnali 24. oktobra letos na praznik osvoboditve Zambije. Bilo je lepo, prijetno in veselo, ampak ne kratko. Dolge so bile priprave z duhovne in materialne strani. Včasih smo se kregali, večkrat plesali, si prepevali, pa tudi do ušes se zadolžili. In če nas bo Bog poživil zdrave in vesele, bomo tudi skoraj splavali iz dolgov. Ob tej priliki bi se rad zahvalil vsem, ki ste na kakršen koli način pomagali pri tem našem delu. Cerkev je lepa, najlepša daleč naokrog. Je pravi ponos ne samo naše župnije, ampak cele škofije, škof se z njo kar rad pohvali naokrog. Je med prvimi cerkvami, kjer so ljudje v polnosti sprejeli domačo umetnost. Veliko je bilo potrebno prepričevanja, pogovorov, sestankov, posvetovanj in časa še predno je stvar zajela dušo in čustva domačih župljanov. Sedaj smo pa vsi ponosni nad originalnostjo in lepoto te naše ideje.
Pa še kakšno novejšo. Božič se približuje in tatovi radi slavijo po svoje na veliko. Ob pravem času so začeli s svojim delom. V današnjem časopisju smo brali, da so včeraj oropali neko skladišče za kar lepo vsotico, zraven pa ubili dva in ne vem koliko ranili. Eden od ubitih ■le naš faran. Dela ni, služb ni in vsak si pač pomaga po svoje. Pred Par dnevi sem zopet moral nabasati našo flinto in se ob enih ponoči Podati na 20 km dolgo pot, kjer so ropali naš dom za hrome otroke. Iz Chifuba so tam 3 dekleta. Ko so telefonirale sestre na policijo, so ■iim odgovorili, da nimajo prevoza. Peljal sem jih jaz. Ko smo prišli na lice mesta, o tatovih ni bilo več ne sluha ne duha. Stražarja so odpeljali v bolnico, kjer je kaj kmalu okreval. Sosednji otroci so pa po stopinjah zasledili tatove v njih domove. Sedaj so varni pod ključem. Lu-saka je znana po žeparjih. Večkrat ko slišimo, kako so katerega okradli, se smejemo. Z Benkotom sva šla službeno v Lusaka, obenem pa tudi obiskala prijatelje jezuite, ki delujejo v Lusaki. Benko si je hotel kupiti „japonke“. Ostal sem v avtu in se sam sebi smejal, kako so Pred par dnevi okradli sestro Italijanko. Naenkrat slišim ropot po avtu. Pogledam nazaj in vidim tri fante, ki so razbijali po avtu. Rekel sem jim - le razbijajte, saj ni nič v njem, se obrnil nazaj, in torbica z vsemi dokumenti je že izginila iz sedeža. V tem trenutku me je zasekalo v ledvicah, začrnilo se pred očmi in pamet je odpovedala. Skočil sem iz avta in s tatom sva se srečala na pločniku; zgrabil sem ga za dušek in mu skoraj izpulil goltanec, odvrgel je torbico, se zmuznil Iz mojih rok ter se zgubil med ljudmi, ki so ga začeli brcati in boksati. Hvala Bogu, torbico sem dobil nazaj, jezen pa sem bil sam nase.
Umrl je naš staroletnik, prvi škof Ndolske škofije, kakor tudi Prvi misijonar tega področja Francis Mazzieri. Možganska kap ga je zadela. Delal je do zadnjega trenutka, če ravno je bil star že 95 let, je še vseeno vsak dan maševal in skrbel za celo župnijo, ko ni bilo župnika. Nikoli ni vpil ali se jezil, bil togoten ali godrnjal nad težavami. Vse je Prenašal z veseljem in potrpežljivo. Mirno je bilo njegovo življenje in miren je bil njegov odhod, ob katerem se je zbralo vse kar leze ino Sre. Hromi, saj jim je postavil dom, slepi, katerim je postavil vas in vlil novega upanja v življenje, stari in onemogli, katerim je zgradil dom, gobavci, katerim je organiziral naselje, 550 deklet, katerim je Postavil srednjo šolo, otroci, katerim je dal osnovno šolo. Sedaj pa se Vsak dan zbirajo ljudje ob njegovem grobu in ga prosijo za pomoč. Pomagal jim je veliko, ko je bil pri življenju, koliko bolj pa jim še lahko pomaga sedaj. Morda bo prišel tudi na oltar.
Naročnike v Argentini opozarjamo, da je bila naročnina za letnik 1984 določena na 300 pesov, če jo plačajo do konca februarja. Za vse, ki plačajo po tem roku, je naročnina 500 pesov. Prosimo za razumevanje!
RAZGOVOR Z NAŠIMI MALGAŠI
,.PRIJATELJ", Leto XV, štev. 4, Ljubljana
Srečali smo se čisto Nepričakovano, . . Ko smo posedli okoli mize, sem se zazrla vanje, štirje preprosti obrazi so mi odkrivali ljudi, ki 30 se odzvali klicu, ki jih vsak dan vabi k delu za bližnje in preko katerih dajejo svoje življenje Bogu.
Prišli so na dopust z Madagaskarja, kjer poleg drugega predvsem skrbijjo, da Kristusova ljubezen tudi tam dosega srca ljudi.
DOBROTA SE RAZDAJA
Področje, kjer delujejo Slovenci — devet duhovnikov, štiri sestre, in laik - je večje od Slovenije.
Škofjeločanlca s. AMANDA POTOČNIK, usmiljenka, deluje v Van-gaindranu že dvanajst let. JANKO KOSMAČ, duhovnik iz Koprske škofije, se je po desetih letih dela na področju Ankarane za stalno vrnil domov. JANEZ PUHAN, lazarist, doma iz Bogojine, je po dvanajstih letih dela v Vangaindranu že na pol Malgaš. KLEMEN ŠTOLCAR, prava gorenjska korenina z Bleda, je po štirih letih dela v Ranomeni sedaj prišel prvič na dopust,
Ker so razdalje med postojankami zelo velike, se vsi Slovenci srečajo le ob kakšnem godovanju in ob vrnitvi z dopusta. Z nekaterimi sestrami se vidijo komaj enkrat na leto. Takole smo kramljali:
— Kaj pomeni biti misijonar?
KLEMEN: ,,Ni dovolj, da si želiš v misijone, ali da si tja poslan. Treba je ta poklic doživeti, da se dokončno izoblikuje. Lahko povem, da ste meni predvsem bolniki dali to pobudo, da grem v misijone. Presedalo mi je, da bi bolnikom govoril, naj se žrtvujejo, sam pa bi lagodno živel. Zato sem si želel, da bi kaj več storil in se poskusil tudi sam darovati. Gotovo je več vplivov, da se odločiš za misijone, a zame ste bili velika injekcija prav bolniki. Dokler se nisem srečal z vami, nisem mislil na misijone. Potem pa je priša želja, da bi nekaj delal. . . Ob odhodu na Madagaskar sem si vse skupaj bolj ,,grozno“ predstavljal, kot je potem res bilo. Domotožje me sploh ne daje, pa tudi snega ne pogrešam, čeprav sem bil tako navdušen smučar. Ob raznih težavah vedno čutim molitveno pomoč bolnikov.“
OZNANJATI JE TREBA Z ŽIVLJENJEM
— V čem je bistvo misijonskega poslanstva?
JANEZ:,.Kristusa si spoznal in si dolžan, da ga poneseš drugim. Pošilja te tudi Cerkev, iz katere izhajaš. Pričuješ pa najbolj s svojo osebo, ne le z besedo. Biti moraš ne le oznanjevalec besede, kar je seveda pomembno, ampak še bolj oznanjevalec s celo osebnostjo. Med ljudmi moraš živeti tako, da si jim Kristusov poslanec."
s. AMANDA: ,,Skušaš se darovati za druge."
Ta slika je bila posnela, ko se je iz Vangaindrana poslavljal laični misijonar Marko Vilfan Po več kot treh letih dela tamkaj. Levi z brado je Rok Gajšek, s klobukom nad glavo je Janko Kosmač, visoki je Klemen Štolcar, Marko Vilfan se objema za slovo s Petrom Opekom, zraven stoji in gleda proti nam Janko Slabe. Čisto pred nami pa se sme-hlja visokorasla s. Amanda Potočnik. Fotografiral je verjetno Rado Sušnik.
JANKO: ,,To je tudi pomoč mladim Cerkvam na Madagaskarju, ker lam ni dovolj domačih duhovnikov. V misijone sem šel nekoliko naivno. V konkretnem delu pa spoznaš, kaj je misijonski poklic."
JANEZ: , šli smo v neznano, da bi oznanjali vero v Kristusa in služili tistim, ki so najbolj potrebni. Potrebe so povsod, tudi doma, a čutil sem, tam me potrebujejo najbolj. Zdaj vem, da je to res."
POVSOD SE LAHKO KAJ NAUČIŠ
— S kakšnim namenom in občutkom ste prišli na Madagaskar?
s. AMANDA: „šla sem, da bi pomagala najbolj trpečim in gobavcem. Tam je treba pomagati telesno in duhovno. Hodim po vaseh *n iščem, kdo je najbolj potreben pomoči. Tudi preverjam, če so potrebe resnično take, kot jih kažejo."
JANEZ: ,,Na Madagaskar sem prišel z nekim občutkom večvrednosti, češ, učil vas bom. . . Počasi pa odkrivaš, da se lahko marsikaj naučiš od njihovega načina življenja in mišljenja. Ko doživljaš razne osebne udarce, izoblikuješ svojo duhovnost, svoj duhovniški lik. Misijonar Postajaš šele v kraju, kamor si poslan."
SVEŽE KRŠČANSTVO
— Ali je kakšna razlika med delom duhovnika doma in delom misijonarja?
JANKO: . Kjerkoli si, skrbeti moraš za župnijo, cerkev, tisk, revne. . . Povsod opravljaš delo za širjenje božjega kraljestva.“
KLEMEN: ,,Največjo razliko opažam glede verouka. Tu duhovniki komaj „vlečejo“ verouk. Starši ne hodijo v cerkev, otroci iz neke navade morajo. Na Madagaskarju pa vsi, ki pridejo, pridejo res z nekim zanimanjem. Tam je sveže krščanstvo.“
JANKO: ,,Res, tam verouk ni breme in skoraj ni osipa. Otroci ostanejo v Cerkvi.“
— Kaj Malgaše privlači, da vztrajajo na poti krščanstva?
KLEMEN: ,,Ko jih zajeme Kristusov nauk, so navdušeni. Neki fant pride vsako nedeljo 15 km daleč peš k maši. Namerava postati katehist. Pravi, da je vesel evangelija, da bi za ta nov nauk vse daroval. “
— Kako neverni gledajo na verne?
JANEZ: ,,Na vasi s spoštovanjem gledajo na tiste, ki so res kristjani, imajo ugled. Neverni pa hkrati tudi iščejo prilike, da bi jih ,,ujeli" v kakšni nedoslednosti."
DELITI JIM JE PRIROJENO
— So si na vasi bolj pripravljeni deliti dobrine med seboj?
JANEZ: „Po malgaški miselnosti so si celo dolžni deliti, ,,kar je kuhano ali surovo pri hiši", kot pravi njihov pregovor. To je tudi ena od ovir, da ni večjega napredka. Nekdo nekaj ima, drugi ga izkoriščajo. Ko pošljejo koga v šolo, ga podpirajo vsi sorodniki, da bodo potem živeli na njegov račun. Iskrene, nesebične pmoči pa, pravijo sami Malgaši, da je vedno manj."
KLEMEN: ,,Deliti, to jim je prirojeno. Otroci si delijo bonbon iz ust v usta."
JANKO: ,,Revščina je večja v mestih. Na vasi je bolj ohranjena medsebojna pomoč in tudi zraste kaj, na asfaltu pa nič in tudi denarja ni. Problem je toliko hujši, ker se mesta neverjetno večajo."
— Je delovanje Cerkve bolj živo v mestu ali na vasi?
JANEZ: ,,V mestih je krščanstvo bolj razgibano med mladimi. Tudi kdor ni kristjan, se zanima za vero. Ovira, da se nam ne pridruži, je največkrat to, ker se Malgaš težko veže. Po naravi je svoboden človek. Krščanstvo se mu zdi težka stvar in noče reči ,,da“, če potem ni pripravljen tistega ,,da“ živeti. Naše cerkve v glavnem napolnjujejo mladi, kar je velika razlika v primerjavi s Slovenijo.
— Sc tisti, ki se vežejo, trudijo biti tudi boljši?
JANEZ: ,,Seveda se trudijo. . . ,,Da ne boš molilec v nedeljo, tat v ponedeljek", kot pravi njihov pregovor. Vedo, da morajo vero izža-
Rok Gajšek je prišel k sestram v Vangaindrano iz Ranomene; sestra prednica Marija Pavlišič ga pozdravlja, zraven sestra domačinka, okrog pa polno drobiža. V ozadju
misijonar Rado Sušnik.
reva ti z deli vsak dan. Poudarjamo pa jim, da nismo svetniki, da se ne smemo imeti za nadljudi. Priznamo, da smo grešniki in prav zato potrebujemo Kristusa. Malgaši vedo: če smo kristjani, se mora to poznati v vsakdanjem življenju.“
PO DELIH LJUBEZNI H KRISTUSU
— S. Amanda, kakšno delo še opravljata?
S. AMANDA: ,,Moj namen je obiskati vse v vaseh, ki so mi dodeljene. Ko pridem v hišo, se pogovorimo glede materialnih in duhovnih potreb, o bolezni, otrocih, ostarelih. . . Na Madagaskarju je zelo pomembno - obiskovati ljudi. Moraš pa iti v hišo. Na cesti se sploh ne moreš nič zmeniti. Pogovor zunaj nič ne velja, to sploh ni olikano. Kadar pa sem doma, nimam nikoli miru. Ljudje pridejo prosit hrano, obleko, pridejo po nasvete. Moja posebna skrb so gobavci. Ti se še vedno štejejo za manjvredne, ker vedo, da ne bodo nikdar ozdraveli. Zdravi jih sicer že bolje sprejemajo kot nekoč. Prej so bili bolj izvrženi iz skupnosti. -So pa gobavci telesno in moralno res hudi bolniki in že na zunaj takoj zaznamovani."
— Ali je delo usmiljene sestre lahko stopnica, ki vodi h Kristusu?
S. AMANDA: ,,Predvsem je to naše stremljenje, da bi jih po delih ljubezni pripeljali do Kristusa, da po nas spoznavajo vrednost vere, Bo-
ga. Imam tudi verouk za mladino in odrasle, ki se želijo poučiti in prejeti zakramente."
CERKEV SLONI NA LAIKIH
— Kaj Malgaši sami storijo za rast vere?
KLEMEN: ,.Veliko časa porabim za premik z ene postojanke na drugo in za razna tehnična opravila, zato so veliko breme oznanjevanja prevzeli domačini."
JANEZ: ,,Leto dni me ne bo tam. Ta čas bodo sami vodili verouk, katehezo, imeli bogoslužje božje besede Versko življenje bo šlo naprej, ker so laiki veliko bolj prebujeni kot tu. Iz gole potrebe je prišlo v zavest laikov, da na njih sloni Cerkev. Duhovnik je tam gonilna sila in pomeni občasno poživitev.
Med petimi blaženimi, ki jih je papež proglasil, je bila tudi Malga-šinja, ki je v dobi. ko so bili izgnani misijonarji, vodila malgaško Cerkev. To imenovanje je velika spodbuda za laike."
JANKO: ,,Imel sem devetnajst župnij, in jasno, da v nedeljo nisem mogel biti povsod. Vedeli so, da me ne bo, pa so prišli k bogoslužju. Kjer je dober, zavzet katehist, tam gre..."
— So vas verniki težko čakali?
JANKO: ,,Povsod so tarnali: ,,Joj, kako dolgo vas ni bilo, zakaj ne pridete, drugam greste, nas pa nočete. . . Pridite vsako nedeljo, potem bo polna cerkev. .
— Kakšen je obisk na postojanki?
JANKO: ,,Običajno sem prišel popoldne, obiskoval vernike, imel verouk, pevske vaje, večerno molitev. . . Drugo jutro spovedovanje, sv. maša in kjer so bili pripravljeni, tudi krst in obhajilo. Potem so sledili sestanki župnijskega sveta. Nekatere župnije so prišle na vrsto komaj dvakrat, trikrat letno."
— Kako se zve, da pridete v vas?
JANKO: „Obiska nisem nikoli napovedal, ker je težko nekaj obljubiti, potem pa ne priti."
JANEZ: ,,To jim sporoči ,,malgaški telefon".“
— Čemu ste med obiskom na postojanki dajali prednost?
JANKO: »Nekako prvo, najpomembnejše, čemur sem res dajal prednost, so bili sestanki katehistov. Pridejo k meni, dva dni smo skupaj, da predelamo najnujnejše. Potem župnija živi preko katehistov."
KLEMEN: »Največkrat jih ovirajo žene, da ne pridejo na sestanek ..."
CERKEV OHRANJA MALGAŠKE VREDNOTE
— Kako Malgaši sprejemajo težave, nesreče, bolezen?
JANEZ: ,,Z vdanostjo. Vedo: življenje ti je darovano, Nekaj ga vodi in človek je nemočen pred silami narave, Bogom."
JANKO: ,,Njihova vdanost je včasih že kar malo prehuda, zato jih spodbujamo, da store vse, kar morejo, in ne obupajo.“
— Kaj vas je na Madagaskarju najbolj presenetilo?
KLEMEN: ,,Mene gostoljubnost. Ko smo šli na deželo, kjer so skoraj umirali od lakote, so vsako skromno jed ponudili tudi nam. Neverjetno, kako so pripravljeni sprejeti tujca in deliti z njim vse.“
JANEZ: ,,V njihovi miselnosti je gost ,,sveta stvar1*, če nima zase, drugim mora postreči, da ne bo osramočen. Veliko dajo na čast, ponos . .
JANKO: ,,Presenetljiva je njihova potrpežljivost v revščini, bolezni, lakoti; nihče ne tarna.“
S. AMANDA: ,,Preprosti so, dobrohotni, hvaležni... “
JANEZ: „Večina je takšna, so pa tudi posamezniki, ki drugim grenijo življenje. Sebičnost je doma tudi na Madagaskarju. Civilizacija zelo spreminja malgaško družbo.“
— Kako vpliva tak skokovit razvoj na družbo?
JANEZ: „Malgaši sami čutijo in se bojijo, da bi si spodsekali korenine. Mladi preveč posnemajo zunanje vplive in zametujejo svojo kulturo. Dolžnost Cerkve je tudi v tem, da ohranja malgaške vrednote, da si ljudje ne postanejo tujci.“
— Kako so v družbi sprejeti bolni, invalidi, ostareli?
KLEMEN: ,,Invalide, zlasti otroke, ki se jim da zdravstveno še pomagati, dajo v posebna zavetišča. So pa primeri, da bi se dalo otroku pomagati z operacijo, pa je starši ne dovolijo, ker se bojijo za otroke. Invalide in bolnike nosijo po 30 km daleč peš, ker ni cest, potem pa jih mi peljemo na zdravniške kontrole.“
S. AMANDA: ,.Sprejeti so, posebno starejši so spoštovani. Ko se zve, da je nekdo bolan, potem vsi čepijo okrog njega. Ubogi so pa tisti, ki nimajo otrok. Tako so sami, revni. . .
JANEZ: „V mestih se zadnja leta pojavlja napetost med starimi in mladimi, ki se osvobajajo strahu pred nekakšno avtoriteto. Starejši imajo kompleks pred šolano mladino. Znanost, to je bajna beseda. Edina, ki v tej zmedi lahko še kaj naredi, je Cerkev."
— Kako je bila sprejeta razglasitev svetega leta?
JANKO: ,,Za Maigaše je to velika stvar od Zgoraj. Opazil sem pri našem škofu, da je silno zavzet in poudarja namene tega izrednega leta."
NEVIDNI POMOČNIKI
— Kakšna je vaša povezanost z domovino?
JANKO: ,.Pisal sem mnogim bolnikom. Če sem hotel pisati, sem se moral umakniti v sosednjo župnijo."
KLEMEN: „Jaz bi se težko umaknil, ker je pot tako dolga, da bi jaz parkrat padel v blato. . . Petdeset km dolgo pot sem nekoč vozil devet ur."
S. AMANDA: , Najbolj pomaga zavest, da doma mislijo in molijo zate.“
JANEZ: ..Prepričan sem, da nekdo dela za uspeh našega delovanja v misijonih, nekdo drug, ne mi sami. čutil sem to. To je zasluga nevidnih pomočnikov, ki so verjetno najbolj učinkoviti. Vsi, ki molijo in se žrtvujejo za misijone, darujejo najbolj dragoceno. Sorodnikom in bolnikom se zahvaljujemo za to in prosimo, da tako nadaljujejo."
DOPUST JE TUDI DOLŽNOST
— Kako se počutite spet doma?
JANKO:,,O, včasih se zmotim pri maše vanju in rečem kaj po malgaško."
JANEZ: „Delo tam je utrujajoče, dopust se prileže. Dokler imaš starše, te vleče domov."
KLEMEN: ,,Tam je bilo toliko dela, da nisem utegnil misliti na dopust. Kar priletel sem v domovino. Tu pa se mi je kar zagnusilo videti tolikšno izobilje, medtem ko tam ni niti najosnovnejšega. . .
Na Madagaskarju deluje še drug slovenski lazarist-duhovnik, a na področju italijanskih misijonarjev, to je Ivan Štanta CM, ki ga vidimo tu z otročiči.
S. 0. S. MALGAŠKIH MISIJONARJEV
Spričo naraščajočega dela na eni strani in na drugi radi manjšega števila delovnih moči za slovensko področje malgaškega misijona so slovenski misijonarji napisali in poslali odločujočim v domovino prošnjo za nove misijonske delovne moči. Pismo so poslali tudi našemu uredništvu in ga objavljamo kot pričo težkih apostolskih okoliščin na Madagaskarju in kot poziv mladim, da priskočijo na pomoč. . .
Farafangana, 9.XI.1983.
Slovenski misijonarji na Madagaskarju
Škofom in odgovornim za misijone v Sloveniji
Bližata se Božič in Novo leto. Res sta še nekoliko daleč, vendar slovenski duhovniki v škofiji Farafangana izkoriščamo priliko našega sestanka, da Vam v imenu vseh slovenskih misijonarjev na Madagaskarju izrečemo najboljše želje. Naj Vam ta dva praznika prineseta obilo zunanjega veselja, še več pa notranjega zagona pri Vaši odgovorni službi.
Vsi vemo, kako je drugi vatikanski koncil povdaril odgovornost vesoljne Cerkve pri misijonskem delu. Naš škof poskuša utrjevati to zavest med nami misijonarji tudi v praksi. Na primer v južnem delu škofije, ki je bil izročen Slovencem, primanjkuje duhovnikov. To je boleče ne samo za škofa, ampak tudi za nas. Vse kombinacije smo že poskušali, pa ne najdemo prave rešitve. Ankaransko področje s 13 podružnicami (v Sloveniji župnije), kjer je bil Kosmač, ter težko dostopni Midongy, kjer sta delovala Gider in Kraner, sta ostala brez duhovnika. Da bi bil problem vsaj za silo rešen, bi potrebovali vsaj še tri.
Zato se obračamo na Vas. Prosimo Vas, da ne samo, da duhovnikom širokosrčno dovolite odhod v misijone, ampak da tudi Vi s svojim vplivom vzpodbudite tiste, ki se Vam zdijo za to primerni.
Kot smo Vam hvaležni za že storjene žrtve, prav tako Vam bomo za nove. Bog naj Vam bogato poplača z novimi duhovniškimi poklici!
Sledijo podpisi: Rado Sušnik, Peter Opeka, Stolcar Klemen, Janko Slabe, France Buh, Rok Gajšek, Marjeta Mrhar, Terezija Pavlič, Amanda Potočnik, Marija Pavličič.
Ch. Rakotonirina Remy, škof Farafangane.
Pismo nam je v imenu misijonarjev poslal Janko Slabe. Janez Puhana trenutno ni na Madagaskarju, zato ni njegovega podpisa. Ivan Štanta pa deluje v drugem malgaškem misijonu malo bolj proti severu.
NOVICE IZ LUBUMBASHIJA
DR. SLAVKO SNOJ SDB, Zaire
Kansebula - kjer se nahajam od avgusta meseca z novimi dolžnostmi, poleg že ustaljene skrbi za osrednje mestno vojaško taborišče, se nahaja 15 km jugovzhodno od Lubumbashija. Razdalja ne bi bila omembne vredna, če cesta ne bi bila ,,sama jama“, med deževjem pa tudi nevarna. To je naša oblikovalna hiša, kjer se vzgajajo mladi salezijanci črne celine. Po končani srednji šoli tu preživijo leto novi-cijata in dve leti študirajo filozofijo. Smo na lepem kraju ob reki Ka-fubu, iz katere črpamo vodo za vrt. Pred leti so tu še leopardi ugo-nablajali misijonarjem domače živali in pretili domačinom. Danes le še včasih - ko reka naraste - zaide k nam kakšen povodni konj, ki se hitro zopet umakne v svojo divjino, v kraljestvo miru, česar so domačini veliko bolj veseli, kot najbrž on sam. Pogostejše pa so bolj ali manj oborožene tolpe pohajkovavcev in tatov. V zadnjem času so zaustavili tovornjak našega bližnjega kmetijskega središča in se odpeljali z njim. šofer in spremljevalec - oba domačina - sta se peš vrnila domov, vesela, da ju capini niso skrajšali za glavo. Po nekaj dnevih iskanja smo odkrili tovornjak 100 km odtod. Pomanjkanje goriva, ki ne prizanaša niti tolovajem, jih je prisililo zapustiti voz. Pred kratkim so podobne skupine vlomile v nek drug naš sosednji misijon in pa v misijonsko postajo sester. Nas še zaenkrat pustijo na miru. Če odmislimo omenjene dogodivščine, če zamižimo pred domačini, ki delajo na vrtu in nas prinašajo okrog, če ne štejemo škode, ki jo od časa do časa povzročajo hudi nalivi ali naredijo orjaške kače v kurnici; če ne upoštevamo tudi nadležnosti raznih termitov, ki ti v par urah lahko zasedejo sobo - lahko rečemo, da je Afrika prav čudovita dežela.
Pol leta je že preteklo, odkar so zemljo pri nas orosile zadnje kaplje spomladanskega dežja. Bujne trave, ki so se ponekod razrasle tudi do štirih metrov v višino, so se osušile in izničile. Tudi znameniti afriški poljski in gozdni požari, tako veličastni za oko - zlasti zvečer, so poleg velike škode prinesli tudi nekaj več reda v deželo. Naravi so omogočili, da je po prvem jesenskem dežju znova vsa v življenjskem zagonu. In ko smo ljudje buljili v koledarje ter brskali po izkušnjah iz preteklosti, kdaj neki bo napočil čas deževja, so flambo-jani z vso gotovostjo pognali svoje krvavo-rdeče cvetje in njih suhe veje so ozelenele. Franžipani prav tako, le da je njihovo cvetje v oranžno-rumenih in rdeče-vijoličastih odtenkih. Ti s svojo opojno vonjavo še štedijo, da jo bodo lahko razdajali v polni deževni dobi, ki se je zopet pričela. To je čas setve in sajenja. Za domačine tukaj je to preprostejše: čas sajenja koruze.
Na god prvega don Boskovega naslednika blaženega Mihaela Rus, 29. oktobra, je deset novincev od inšpektorja prejelo križ in pravila Družbe‘Slovesnost - kot nekdanjo preobleko - smo pripravili skrbno, saj je letošnje število novincev doslej rekordno, za prihodnje leto pa se jih obeta še več. Sobratje - misijonarji - Belgijci, ki so prišli od tu
in tam na slovesnost z našimi bodočimi kandidati, so se z nostalgijo spominjali nekdanjih ,,slavnih kolonialnih časov“ in dejali, da takega bogoslužja ves čas pozneje niso doživeli. Kakšen je pripominjal, da je imela slovesnost nadih po Vzhodu (ker sem pač Slovenec), pa so domačini hitro zatrdili, da je bilo vse nekaj afriškega, saj so bili oni tudi izvajalci in nosilci vsega dogajanja: večglasnega ubranega petja °b spremljavi afriških instrumentov, obredov v novih afriških bogoslužnih oblekah; nov je bil tudi mašni plašč z afriškimi vzorci, ki so ga po moji zamisli izdelale tukajšnje sestre, itd.
Iz razsula sem rešil nek harmonij, ga za silo spravil skupaj, tako da se vadijo na njem sedaj vsi novinci. Zato so pri večerji že lahko Pokazali svoje glasbeno znanje in nadarjenost: nastopili so z melodikami, blokflavtami in z afriškimi tolkali - ter ob tem zaplesali na veliko splošno zadovoljstvo. Ples so morali tudi ponoviti, čeprav imamo vsak dan na mizi zairsko neslano polento - bukari - in nas to v nobenem primeru ne spravlja v slabo voljo, je bila tudi večerja primerna temu prazniku in nihče ni ugovarjal, da tokrat ni bilo polente.
Naj bo pa praznik še tako velik, vedno nas obdaja afriška resničnost. To je namreč tista čarobna besedica, ki jo tako radi uporabljajo zlasti afriški politiki, misleč, da pokrije množico njihovih grehov. Ko je bila pred kratkim devalvacija in takoj nato splošna podražitev, piši in reci, za celih 500% - je bila tudi to afriška resničnost. Toda za naš praznik nam jo niso zagodli politiki in gospodarstveniki, temveč višja sila. Čeprav smo blizu reke in vode ne manjka, ta voda ni pitna - še zlasti v zadnjem letu ne, kajti kolera še ne miruje in izbruhne zdaj tu zdaj tam. Zato imamo tudi vodnjak z zagrebenimi cevmi do 150 m globine. To vodo prekuhavamo in nato filtriramo, da je Pitna. Pa nam jo je zagodla črpalka in smo tako ob 38° C bili kakor žejen turist na morski obali, s to razliko seveda, da tu ni nikjer kakšne okrepčevalnice, še danes smo brez pitne vode in si jo vozimo s sosednjega misijona.
Pred par dnevi nam je nagajala tudi elektrika. Bil je že mrak, ko sem šel proti cerkvi, kjer imamo električno omarico, in eden od fantov je šel z menoj, da bi mi pri popravilu pomagal. Kar naenkraiN je nekaj ob nama siknilo - močno - skoraj dvometerska kača se nama na ozkem prehodu ob zidu ni imela kam umakniti, zato sva se ji hitro, kot bi trenil, midva umaknila s poti. Posebno ubogi zamorček je zacvilil na ves glas - opotekajoč se, kakor brez uma. Domačini imajo namreč strah pred kačo ne le v pregovorih, temveč tudi v krvi. No, tudi jaz ji nisem mirno gledal v oči. S primerne daljave pa sem jo le dražil, pri čemer mi je pomagal tudi zvesti čuvaj Bubul, da sva jo zadržala, dokler mi fant ni prinesel močno bambuško.
Kakor vidite, mi kot vzgojitelju, profesorju, zborovodju - včasih Pa še marsikaj drugega, res ne more biti dolgčas. Ob sobotah in nedeljah pa sem itak v taboru med mojimi vojaki, župnijsko delo mi je bilo že od nekdaj v razvedrilo. Med drugimi vzpodbudnimi stvarmi imamo skupino 150-ih katehumenov, ki jih bom krstil na Silvestrov Večer. Upam, da mi zavidate tako silvestrovanje in prav rad vam verjamem.
DRUGIČ K AFRIŠKIM MISIJONARJEM
L. L. C.M.
Obiskovalec slovenskih misijonarjev je na prvem potovanju obiskal prav vse, ki so delovali tedaj v Aziji; v drugem potovanju, ki ga je opisoval zadnja leta, se je spravil nad afriške dežele in se srečal s kar tridesetimi slovenskimi misijonarji in misijonarkami na Madagaskarju, v Tanzaniji, Zambiji, Keniji, Burundiju in Etiopiji. Ostalo je pa še veliko neobiskanih misijonarjev, ki jih je upal vse obiskati na drugem afriškem potovanju, a se mu to ni povsem posrečilo, kakor bomo videli v teku opisovanja tega drugega obiskovanja, in je moral končno še enkrat na pot, kakor je bilo v KM že omenjeno. To njegovo tretje potovanje bo popisano pač šele čez kaki dve leti, če Bog da...
V naslednjih številkah bo torej obiskovalec poročal o doživetjih na svojem drugem afriškem potovanju.
V JUŽNI AFRIKI PRI P. KLADNIKU
Siedi avgusta 1981 sem šel spet na pot. V Južno Afriko, kamor sem najprej nameraval, bi šel sicer lahko z letalom naravnost iz. Buenos Airesa, a ker tu ni diplomatskih zastopstev vseh afriških držav, sem moral najprej v kako večje evropsko mesto, v Pariš ali v Rim. To pot sem se odločil za Rim. Po dobrih 14 dneh sem tam dobil vsaj nekatere vizume (za Južno Afriko in za Zaire sem vizum dobil že v Buenos Airesu) in sem v ponedeljek, 31. avgusta zvečer odletel iz Rima naravnost za Johannesburg. Letalo je bilo DC 10 z devetimi sedeži v eni vrsti in je bilo povsem napolnjeno s skoraj samimi belci. V Nairobiju v Keniji je izstopila skoraj četrtina potnikov. Drugo dopoldne, 1. septembra smo bili tudi ostali že na. cilju.
Pri izkrcanju v Johannesburgu ni bilo nobenih sitnosti. Ko sem čakal v vrsti na pregled dokumentov, sem že oddaleč zagledal misijonarja p. Kladnika s spremljevalcem, kajti iz Rima sem mogel telegrafirati, kdaj pridem, in debri pater me je pričakal na letališču.
P. Albina Kladnika sem poznal še iz Ljubljane, ko sem bil na njegovi novi maši, ki je bila v šiški v cerkvi sv. Frančiška. O tem sem že nekaj napisal v prejšnji številki Katoliških misijonov v osmrtnem zapisu, kajti ta misijonar je zdaj že med mrtvimi. Tedaj, ko sem ga obiskal, je bil že zelo bolan, imel raka na prostati in bil že trikrat operiran; vsi so pričakovali njegovo skorajšnjo smrt, on je pa le še živel in tudi vsaj nekoliko še misijonaril. Seveda sem ga našel ne le postaranega, ampak tudi bolezenskega izgleda. Pozdravila in objela sva se kot stara prijatelja. Sobrat, ki ga je spremljal, je bil župnik na fari za bele, kjer je p. Kladnik v času svoje bolezni živel, Italijan po rodu, ki je preje 20 let misijonaril v Ugandi, prijeten, kakih 58 let star duhovnik.
Misijonarja me peljeta k avtu, ki ga je vozil župnik, in že zapustimo krasno urejeno letališče Johannesburga. Že preje mi je Kladnik pisal, da bomo šli najprej k slovenski družini Košir v predmestju Johannesburga Ke-
Zdaj že pokojni P. Kladnik pred hišo Koširjevih v Johannesburgu oziroma Ke-ssingtonu.
ssington. Z letališča smo vozili dobre pol ure, na robu mesta se je cesta dvignila in že smo stali pred lepo, slikovito grajeno vilo, ležečo na vrhu vzpetine; spodaj se je razprostiralo predmestje.
Pozdravi nas še mladostna Koširjeva gospa, z njo je bil njen kakih 10 let stari sinček. Gospa je Primorka, sestra znanega slovenskega rimskega javnega delavca Česnika, izobražena žena. Moža in treh hčerk še ni bilo doma. Pri tej družini bo torej moje izhodišče za obiske misijonark Po Južni Afriki in v sosednji Rotsvvani, ko bom moral odletavati iz Johannesburga: Pokazali so mi sobo, ki mi bo na razpolago, kadar bom potreboval
Miza za kosilo je bila že pripravljena in smo posedli k jedi. Med tem ae vrne iz službe gospod Košir in ena od hčera. Kmalu prideta še drugi dve. Ena od teh treh Koširjevih deklet je bila tedaj že profesorica, druga je ravno dokončala študije, tretja, najmlajša, sc je pa posvečala študiju gledališke umetnosti. Z obema, starejšima je bila mama nekaj mesecev preje na obisku Slovenije in drugod po Evropi. Otroci slovensko nekaj razumejo, govorijo pa ne, kar je razumljivo, saj v Johannesburgu domala ni druge slovenske mladine in sploh prav malo Slovencev ter nimajo kake skupnosti, kaj šele, da bi imeli slovenske šole. Družinski poglavar je po poklicu mesar in je bil nekaj časa samostojen podjetnik v tej stroki, vsekakor dober
gospodar, da je mogel družini sezidati in opremiti tako lepo hišo na tako lepem kraju.
Najprej smo se zmenili, kako bom sčasoma obiskal vse tri misijonarje na njih misijonih, poleg Albina še Bratino in Pozniča. A še preje naj bi obiskal štiri slovenske sestre oblatinie, ki že okrog 40 let delujejo po raznih misijonih Južne Afrike. Gospa Koširjeva mi je rekla, da mi bo pomagala priti do njih, saj jih pozna, ker se pogosto ustavijo pri njih, kadar morajo kam potovati preko Johannesburga. V tej gospej sem za moja pota po Južni Afriki in Botswani tedaj dobil nenadkriljivo „tajnico“; čisto vse mi je uredila, me z avtom hodila čakat na letališče, ko sem odkod prišel, me peljala domov in mi postregla, spet iskala nove zveze, rezervirala prostor na letalu in tako dalje, vse to seveda z veselim odobrenjem svojega moža. Že t:sto popoldne je poklicala po telefonu stotine kilometrov oddaljeno s. Pogorelc, s katero sem tudi jaz mogel spregovoriti, pač prvič v življenju.
Z sodelovanjem te misijonarke smo se dogovorili, da je najbolje iti najprej na misijon oblatinje sv. Frančiška Šaleškega s. Vincencije Novak v Keimoes, za kar moram z. letalom najprej v Upingtor,, kjer bi me čakali misijonarji oblati, ki bi me povedli na ta meni, po poročilih in slikah že domači misijon. Gospa Koširjeva je tudi kar po telefonu že rezervirala sedež na letalu za vožnjo v četrtek zjutraj.
Po kosilu smo stopili na verando, da sem mogel to, za naše misijonarje v Južni Afriki tako dobro družino skupaj z misijonarjem filmati in slikati. Kako lep razgled je s te vzpetine po delu Johannesburga in Kessingtona! Pozornost so mi vzbujale velike kope, kakor male gore rudnih odpadkov deloma opuščenih deloma še delujočih zlatih rudnikov. Gospod Košir mi
Pogled no predmestje Kessington z verande Kožirjeve hiše.
Postojanka kambonijcev (Comboni-misijonarjev) v Silvertonu, kjer je p. Albin Kladnik v času svoje bolezni kaka tri leta živel in po malem delal.
je pripovedoval, da bo neko nodjetje tudi vse te ogromne količine materi-jala, izkopane iz osrčja zemlje, predelalo in izkoristilo, ker je v teh kopah tudi še ne izkoriščena ruda uran, potrebna za pridobivanje atomske energije.
Ob 17 smo se poslovili od Koširjevih in odšli najprej nazaj na letališče Po nekega sobrata teh misijonarjev, ki je imel priti iz ZDA. Dočakali smo ga in spet vsi skupaj sedli v avto, da pridemo na misijon, kjer je tedaj Kladnik živel v času svoje bolezni, v kraj Silverton, ki je predmestje Pre-torije. Po kakih 60 km vožnje po lepi asfaltirani cesti preko bolj puste Pokrajine smo prišli do lepo urejenega kraja s hišami, obdanimi z vrtovi. Tu živi kakih 500 katoličanov med ostalim drugoverskim prebivalstvom, samimi belci. Med temi katoličani pastoruje župnik, ki nas je vozil. Na njihovi postojanki je pa še tretji sobrat, družbeni predstojnik te skupnosti, ki je pa, s sodelovanjem p. Kladnika tedaj pasel tisoče črnskih duš v kakih 15 km oddaljeni naselbini Mamelodi.
Privozili smo pred prijazno poslopje, enonadstropno še novo hišo in cerkev eb njej, vse čisto ob cesti. Prišel nas je pozdravit silno ljubeznivi, kakih 65 let stari predstojnik p. Brosig, ki me je popeljal v prvo nadstropje in mi odkazal prav lepo sobo, ki je sicer pripravljena za obisk višjih predstojnikov ali krajevnega škofa. Ko sem tam odložil svoje stvari, so me že povabili k večerji spodaj v obednici. Nasproti mi je pritekel Uad vse ljubeznivi, lepi psiček, ki ga je p. Kladnik pripeljal s seboj z misijona, kjer je pred boleznijo deloval, in je imel tedaj v tej živalci velikega Prijatelja.
Pii večerji sem sedel nasproti p. Kladnika, ob meni je pa bil superior, ki je po rodu Avstrijec, zato sem se mogel z njim pogovarjati po nemško, dočim sem se pogovarjal z italijanskim misijonarjem po italijansko; med seboj so misijonarji govorili angleško; kajpada sem to in ono z Albinom spregovoril tudi po slovensko; tako je bilo pri mizi čuti kar štiri različne jezike. . . Superior mi ie pripovedoval, da je bil že v Ljublajni in v Sloveniji sploh; dobro je poznal še p. Jožefa Musarja in prišel je tudi na pogreb p. Dobovška. Kako je ta družba prav za prav nastala iz delovanja našega Ignacija Knobleharja, ki je misijonaril v Sudanu in ki ga je nasledil italijanski misijonar Comboni, kako se je po prvi svetovni vojni družba razdelila v dve samostojni družbi, italijansko in avstrijsko vejo, kako je bil avstrijske veje generalni predstojnik nekaj let Slovenec p. Jožef Musar, tudi misijonar v Sudanu in v Južni Afriki, kako so tej veji pripadali slovenski misijonarji in smo jih imenovali Misijonarji Sinovi Presv. Srca Jezusovega, in kako sta se obe ti dve veji po koncilu spet združili v eno samo družbo z imenom „Comboni misijonarji" - to je bilo deloma povedano v prejšnji številki KM v poročilu o smrti p. Albina Kladnika. No, ta družba in ti misijonarji, tudi neslovenci, so mi bili radi tega čisto blizu in sem se počutil kar domačega. Ves vesel, da sem, kot doslej še nikdar, na tako lahek način prišel do našega misijonarja Kladnika in da se mi obeta razmeroma lahko potovanje po ostali Južni Afriki in srečanje z drugimi misijonarji v tem delu sveta, sem šel k počitku.
Preden začnem opisovati moje nadaljnje doživljaje po tej deželi, naj kaj več pjovem o misijonarju Kladniku, ki sem ga prvega obiskal.
Albin Kladnik se je rodil 28. septembra 1914 v Lučah, Savinjska dolina. Krajevni župnik ga je poslal v šolo v Maribor, kjer je končal gimnazijo. Ko je bil p. Musar generalni predstojnik družbe, je Albin prosil za sprejem vanjo in je vstopil v novicijat, ki ga je opravil v Brixnu na Tirolskem. Tam je tudi študiral filozofijo, dočim je za študij teologije že prišel v Ljubljano, kjer so slovenski člani te družbe osnovali takozvani Knoblehar-jev zavod v Dravljah. Tedaj je bil tam predstojnik p. Dobovšek, iz Afrike pa sta prišla na pomoč p. Bratina in br. Rafael Kolenc. K predavanjem iz bogoslovja je p. Albin hodil na ljubljansko teološko fakulteto v Alojzijevi šču. Posvečen je bil v duhovnika 18. oktobra 1942 v privatni kapeli posvečevalca škofa dr. Gregorija Rožmana. Po posvečenju je še leto dni nadaljeval s teološkim študijem, potem pa bil določen za dijaškega prefekta v Knobleharjevem zavodu, kjer je tedaj med drugimi fanti bil gojenec sedanji, v Argentini živeči slovenski jezuit dr. Alojzij Kukoviča. Ob prihodu komunistov v Ljubljano se je tudi on pridružil beguncem in šel v Vetrinj, odkoder je odpotoval naprej v družbeno skupnost v Brixu v Avstriji, kjer je deloval kot kaplan na župniji sv. Andreja. A odločil se je za delo v misijonih in je leta 1949 iz Benetk odplul z ladjo „Jeruzalem". Skozi Sueški prekop je ladja po petih tednih vožnje pristala v Durbanu v Južni Afriki. Mladi misijonar se je najprej naselil v mestu Lydenburg v družbeni provincialni hiši in tam 6 mesecev študiral angleščino. Nato je bil nastavljen na misijonsko postajo Glen-Cowie, kjer je ostal kako leto, nato pa odšel na novo delovno mesto v kraj Barberton, kjer se je poglabljal v zulu jezik, ki je piecej težak, kot mi je sam pravil. Nadaljnji njegov delokrog je bil
y Belfastu, nato več let v Carolini, kjer je že mogel delati čisto sam. Tu je ostal osem let, zgradil ljudem cerkev in hišo za misijonarja, kajti ko je prišel, ni bilo še ne enega ne drugega. Spet je moral v Belfast, a sedaj kot župnik in je tudi tam zgradil novo cerkev; ostal je tam šest let. Zadnji njegov delokrog pred boleznijo je bil White River, kjer je deloval najdalje, kar 16 let. Ta kraj je oddaljen od Johannesburga kakih 400 km in ima veliko črnsko „location“, kakor po angleško imenujejo te črnske naselbine v Južni Afriki. Tudi tu je bil za vse delo, med belci in med črnci, ves čas čisto sam, brez pomočnika. Celo kuhal in pral si je sam. V fari je imel 600 katoličanov, ki so bili dokaj sprejemljivi; z njih sodelovanjem je tudi tu postavil lepo, veliko novo cerkev.
Kako je Kladnik prišel do Koširjevih, ki so mu v času delovanja v Južni Afriki pomenili toliko? Rudolf Košir je kot mlad fant živel begunsko življenje v njihovi družbeni hiši v Rimu. Tam je srečal južnoafriškega škofa, ki ga je povabil v Afriko, kamor je res mogel oditi na podlagi takozvanega »afidavit", ki mu ga je na škofovo intervencijo poslal neki bogati Hrvat. Ko je stopil na južnoafriška tla, se je najprej zatekel k p. Kladniku na misijon Carolina. A kmalu je šel v Pretorijo, od tam pa v Johannesbusg, kjer se je dokončno zaposlil in ustalil. Mesnico, ki si jo je organiziral in v ujej lepo dobo delal, je potem raje prodal, sam pa se zaposlil v veliki mesariji. Pred leti se je težko ponesrečil in še zdaj čuti posledice. Ne spominjam se prav, ali se je s svojo gospo poročil že v Rimu in je kasneje prišla za ujim v Afriko, ali pa sta se šele v tej deželi poročila. Pater Kladnik je bil Koširju in njegovi družini ves čas največji prijatelj in krstil njune otroke. Kadarkoli je z raznih misijonov prihajal v Johannesburg po opravkih, je bil pri Koširjevih ljubljeni gost.
Bolezen je p. Kladnik začutil v White River leto dni pred mojim obiskom. Moral se je tam podvreči operaciji, ki pa ni dobro izpadla. Poslali so ga v bolnišnico v Johannesburg, kjer so ga še dvakrat operirali in končno ugotovili, da je bolezen rakovega izvora ter Kladniku namenili še kake tri tedne življenja. A sobratje in ljudje so mu izmolili še lepo vrsto leto, kajti Pokojni je živel še več kot tri leta in celo po malem kaj delal, zlasti, kot omenjeno, v črnski naselbini, ki se imenuje Mamelodi in šteje 106.000 duš. Katoliški črnci so povezani v štirih župnijah, njihova šteje 4.600 katoličanov in je največja katoliška. V naselbini je več protestantov kot katoličanov, a so razdeljeni v različne sekte; mnogo črncev je pa še animi-številko katehumenov. Naš misijonar je hodil oziroma se vozil tja trikrat stov, poganov, saj stalno prihajajo iz podeželja. Na fari imajo vedno lepo število katehumenov. Naš misijonar je hodil dziroma se vozil tja trikrat tedensko, v ponedeljek, petek in nedeljo, v pomoč župniku Brosigu, ki pa tudi ni živel v naselbini, v župnišču pri cerkvi, ampak je vedno prihajal iz Silvertona. Oblast namreč prepoveduje, da bi kak belec živel na področju „location“. Naš Kladnik je ob ponedeljkih prihajal za mašo, ki so bile pri njej tri črne sestre domačinke, ki imajo zraven cerkve samostan, v petek je prišel za spovedovanje domačinov, spovedoval je prav tako v nedeljo, ko je imel vedno ob 11. uri mladinsko mašo. Pri vseh mašah črnci iepo prepevajo, ali ljudsko ali zborovsko, otroci, da je veselje. Dočim župnik domačinom pridiga v „suto“ jeziku, je Albin pridigal v „zulu“. Domačini eno ali drugo vsaj za silo razumejo. Župnija vodi skrbno sestavljeno karto-
teko, ki jo stalno izpopolnjujejo. Kladnik mi je dejal, da je duhovniško delo na tej črnski župniji jako hvaležno in da je vesel, ker more med temi dobrimi ljudmi še kaj delovati, kar mu je v času bolezni v veliko tolažbo. Radi bolezni je moral vsak mesec na zdravniško kontrolo in mi je v svojih pismih včasih potožil, kako je že naveličan tega. No, kakor je poročano v prejšnji številki našega lista, je kljub vsem kontrolam in zdravilom rak počasi ugonabljal njegovo odpornost in 28. oktobra leta 1983 je v bolnišnici v Pretoriji umrl. Pokopali so ga na družbenem pokopališču na misijonu Maria Trost na vernih duš dan ob navzočnosti belega in črnega škofa, 36 duhovnikov in množice božjega ljudstva, ki je prihitelo na pogreb od vseh strani z misijonov, kjer je pokojni v življenju deloval. Prišli so tudi nekateri Slovenci, pred vsem njegovi zvesti prijatelji Koširjevi, ki so v ta namen morali potovati več sto km daleč.
V Silvertonu sem naslednje jutro ob pol osmih stopil v pritličje in v obednici našel dva še nepoznana misijonarja, duhovnika in brata iz Glen-Covvieja. Pripeljala sta od tam dve dekleti, ki sta prišli iz Nemčije, obiskat ta misijon in bi zdaj radi nazaj domov. Med zajtrkom sem prosil p. Jožefa, ki se je tudi prišel okrepčat, da me popelje v mesto Pretočijo, kjer bi zlasti rad pridobil	vizum za vstop v	državo Botsvvano,	hoteč obiskati uršu-
linko s. Zoro Škrlj, ki tam deluje. Z	veseljem se	mi je	ta italijanski župnik
belih vernikov dal	na razpolago in me s svojim	avtom	popeljal preko predmestja Silvertone	v mesto Pretorijo.	Med potjo	mi je	razlagal, da ima dr-
žava Južnoafriška unija tri glavna mesta: Johannesburg je bolj mesto gospodarskega življenja, v Cap-Townu čisto na jugu je zakonodajna skupščina, v Pretoriji je pa vsa uprava dežele. Vsa ta mesta so čisto evropskega
Glavni trg v Pretoriji s palačo v nekdanji arhitekturi.
Velikanska glava enega od odličnikov polpreteklosti tega mesta; postavljena je v podnožju enega od številnih nebotičnikov slikovite moderne gradnje. Ob glavi stoji župnik, ki me je spremljal.
velemestnega značaja, celo po prebivalstvu, saj v njih morejo stalno živeti Samo belci; črnci dobe le kot nujni uslužbenci začasno dovoljenje, da v mestu žive; če sem po mestih srečal le precej črnega prebivalstva, je bilo zato, ker prihajajo na delo v mesto iz bližnjih črnskih naselbin, kamor jih Privažajo in odvažajo veliki avtobusi. Vsa ta mesta so zelo lepa in čista. Bretorija je naravnost izredno lepa: Nebotičniki izvirne arhitekture ob starejših, tudi slikovitih stavbah, med njimi lepi, s cvetličnimi nasadi okrašeni trgi, pa prostorni parki tam pred vladno palačo ob robu mesta. P. Jožef me je peljal tudi na glavni trg z zgodovinskim spomenikom, kjer mi je vzbudila pozornost množica črncev, ki so poležavali po zelenih tleh, čakajoč, da jih kdo najame.
Stopila sva v mogočno palačo zunanjega ministrstva, da bi izvedela, kje bi dobila zame vizum za v Botsvvano. Pater je stopil k okencu, kjer je uradovala bela uradnica kot toliko drugih tamkaj, ji pokazal moj potni list in vizum za .Južno Afriko, potem pa vesel stopil k meni, češ da mi za Botswano ni treba nobenega posebnega vizuma. Da je uradnico napačno razumel, so potem na žalost pokazala dejstva, o čemer bom pripovedni, ko v opisovanju mojih dogodivščin pridem do te neprijetne epizode. Zapustila Sva ministrstvo, moj spremljevalec vesel, da mu ne bo treba iskati botsvvan-skega konzulata, jaz pa kar malo zaskrbljen, ker se mi je čudno zdelo, kar mi je pater razlagal, češ da Botsvvana ni povsem samostojna država, ampak še pod nadzorstvom Združenih narodov in pod gospodarsko in še kako drugo nadvlado Južne Afrike.. . Bal sem se, da pater zamenjuje Botsvvano s kako
drogo državo tu na jugu Afrike, ker je tam res nekaj državnih tvorb, ki še nimajo polne samostojnosti. A sem se le zanesel na izvedenega misijonarja in se opogumil, češ da bom pač mogel vstopiti v sosednjo Botsvvano le z južnoafriškem vizumom.
Ko sva s p. Jožefom stopala po mestu, da si ga malo ogledava, sem izrabil priliko in ga spraševal kaj več o proslulem „apartaid“-u in kako gleda Cerkev in njeni misijonarji na to prakso v državi Južni Afriki, kjer morajo živeti črnci, ki jih je pač 90% prebivalstva, ločeni od belcev, celo od življenja v mestih izključeni ter pahnjeni v zanje zgrajene naselbine. To vnebovpijočo krivico zagovarjajo od verskih skupin samo protestantski „buri“, potomci holandskih naseljencev, dočim sta katoliška in anglikanska Cerkev odločno proti „apart.aid“. A žal, tudi le-ti še niso iznašli rešitve in odgovora na vprašanje, kako dejansko odpraviti to krivično stanje, ne da bi uničili deželo in njen čudoviti razvoj, če bi prišlo do popolne politične enakopravnosti med belimi in črnimi, bi — tako se vsem zdi — bilo kmalu konec cvetoče in vplivne države, ker bi vodstvo vzeli v roke pač večinski črnci, kar bi prineslo gospodarski propad dežele, kajti med črnimi zasedaj ni dovolj izobražencev, ki bi mogli državo voditi v vseh smereh tako urejeno in napredno, kakor jo sedaj vodijo belci. Da je črne inteligence malo, temu je pač kriva sedanja državna oblast belih, ki se boje prevelike kulturne rasti črnega prebivalstva prav zato, ker hočejo, da beli ostanejo na oblasti. Zato izobrazbo črncev, ki sicer imajo nekaj srednjega in visokega šolstva, vendarle omejujejo in otežujejo. Kajpada v teh temnih razmerah ribarijo v kalnem rdeči agitatorji, ki jih sicer oblast preganja, ki pa podtalno le delujejo. Kakšna bo bodočnost države Južne Afrike, konec tega nenaravnega in krivičnega stanja, in kdaj konec krivic, ki jih trpe domačini, je težko leči, a prej ali slej, na miren ali na nasilen način, bo do spremembe pač prišlo.
P. Jožef me je peljal tudi na hrib nad mestom, kjer stoji mogočen spomenik tistim belim pionirjem, ki so potovaje po prostorni Južni Afriki pospeševali naselitev belcev. In še druge znamenitosti in spomenike sva v mestu obiskala. Stopila sva tudi v menjalnico in sem doživel, kako je južnoafriški „rand“ vrednejši od ameriškega dolarja, saj sem za 300 U$S dobil le 275.75 randov.
Vrnila svo se domov, kjer smo kmalu	sedli h kosilu, ki je bilo pestro
in	dobro.	Imajo črno kuharico, ki	prihaja	zjutraj na delo in proti večeru
odide. Je	protestantske vere, a po	značaju	zelo dobra in delavna, tako da
so	oboji	zadovoljni, ona ker lepo	zasluži,	in misijonarji, ker so z dobro
hrano postreženi in ji morejo zaupati. Po kosilu in kratkem počitku me je p. Albin s svojim Volkswagnom peljal v Mamelodi, kjer pomaga tamkajšnjemu župniku p. Brosigu. Na prostornem ozemlju precej zunaj Pretorije, ki se ponekod dviga v vzpetine, se razteza ta „location“, ki sestoji iz več naselij, katerih vsako šteje kakih 100 zidanih hiš, ki jih preskrbi državna oblast. Med naselbinami se vije asfaltirana cesta, po kateri vozijo veliki avtobusi in tudi avtomobili črncev, sicer po naselju ceste in pota niso tlakovana. Zavozila sva v eno teh velikih naselij. Tik ob cesti sem zagledal veliko cerkev, še povsem novozidano, saj so jo misijonarji šele tri tedne prej blagoslovili. Zraven cerkve je nizko župnijsko poslopje, še malo naprej samostan črnih redovnic in spet malo naprej pa prejšnja nizka mala cerkvica,

Spomenik pionirjem naselitve belih v Pretoriji.
ki jo zdaj uporabljajo za vazne sestanke, pevske vaje in drugo. Župnik p. Brosig je v župnišču že sprejemal ljudi, mamice, botre in otročiče za krste novorojencev, midva sva pa stopila v notranjost svetišča. V ozadju ob vhodnih vratih je bil velik dvignjen oder za pevski zbor, po prostorni cerkvi lesene klopi pač za kakih 1.000 ljudi. Oltarni prostor je dvignjen za kakega, četrt metra, na njem široka oltarna miza in veliki svečniki. Na steni nad oltarjem velikanski „tapiz“, delo domačega obrtnika, ki kaže Kristusa, stoječega na afriškem kontinentu. Na desni glavnega oltarja je še stranski oltar in nad njim še drug, vodoravni „tapiz“, ki pa je na njem oblikovan Patron te cerkve, sv. Peter Klaver, apostol črncev. Ob tem stranskem oltarju je krstilnik, ob katerem je p. Brosig potem krščeval. Kladnik mi je pripovedoval, da je poleg številnih krstov otrok od časa do časa tudi več krstov odraslih, pa da je tudi veliko pogrebov, ker črnci razmeroma hitro umirajo. . .
Ko sva stopila iz cerkve, sva zagledala pri župnišču polno šolarjev v činih šolskih unformah. V lokaciji imajo ljudsko in srednjo šolo ter celo univerzo, saj je že samo za to naselbino Mamelodi s 106.000 prebivalcev vendarle treba tudi precej šolanih črncev, da morejo voditi pod nadzorstvom oblasti življenje naselbine. A črnska mladina je vedno bolj ukaželjna tudi zato, ker upa, da bodo večinski črnci le prišli kdaj do polne enakopravnosti in da morajo biti na to pripravljeni...
Kot sem bil že omenil, je bilo zame pri Koširjevih v Johannesburgu ozi-icma pri Kladniku v Silvertcnu izhodišče za nadaljne obiske misijonarjev, p. Bratina Franca in br. Valentina Pozniča proti severu, in štirih slovenskih oblatinj sv. Frančiška Šaleškega proti jugu ter s. Škrl v Botswani
proti zahodu. V naslednjih opisih bom pač podoživljal obiske tudi pri teh misijonarjih. V ta namen sem se zadržal v Južni Afriki kakih 14 dni. S p. Kladnikom sem bil med tem še večkrat skupaj in sem bolj spoznal njegovo osebnost in delo, kar bom pač sproti opisoval. A že tu naj popišem, kako sem v družbi z njim doživel v Mamelodi slovesnost svete birme, pri kateri je tudi on sodeloval.
Bilo je to v nedeljo po prazniku sv. Petra Klaverja, kateremu so posvetili novo cerkev v tej črnski naselbini. Zjutraj sem ob sedmih sam zase v cerkvi maševal, ob osmih me je pa Kladnik odpeljal v Mamelodi. Pred cerkvijo in okrog župnišča je bilo že polno belooblečenih birmank in praznično oblečenih birmancev, večina v starosti kakih 11 let, a med njimi je bilo tudi več starejših mož, žena in deklet. P. Kladnik je takoj šel v cerkev spovedovat, dočim sem jaz na prostoru za cerkvijo pred župniščem zabaval mladino s svojo kinokamero. V župnišču je župnik Brosig popisoval prihajajoče birmance in izročal botrom birmanske listke. Ob 9.15 se pripelje škof, belec, ki je bil kot mlad duhovnik anglikanski pastor, pa je prestopil v katoliško Cerkev. Kot katoliški misijonar je dolgo deloval med črnim prebivalstvom, petem so ga pa posvetili za škofa te škofije, pod katero spada, tudi Kladnikov misijon in Mamelodi. Presenetil sem ga s filmsko kamero, ga pozdravil in se mu predstavil, malo v nemščini malo v italijanščini, ker škof zna oba ta dva jezika, in mu povedal, da sem na obisku p. Kladnika. Škof je bil zelo prijazen do mene, a se mu je že mudilo k maši in birmo-vanju. Prišel ni sam, ampak v spremstvu nekoga, ki je bil zanj tudi obiskovalec ne vem od kod; šofiral pa je škof sam.
Ker so mi povedali, da se bo sprevod z birmanci in botri pomikal izza cerkve po cesti ob cerkvi in vstopil vanjo pri glavnem vhodu, sem se tudi jaz s kinokamero pomaknil tjakaj in čakal. Videvam ljudstvo, ki prihaja in polni svetišče. Pozornost mi vzbujajo črnke v dolgih rjavih oblekah, z lepo urejenimi pričeskami in s črnimi mapami v rokah, z njimi pa praznično oblečeni moški; sklepal sem, da bodo to člani pevskega zbora. Nekaj rediteljev z rdečimi trakovi čez rame in preko prsi je vse urejalo. Med ljudmi je bilo tudi več v živo vijolično enako obleko oblečenih žena, ki so bile pač članice kake cerkvene organizacije in so z uniformo prišle povzdignit slovesnost. Od strani so se približali cerkvi tudi nekateri belci, moški in ženske; eden je nosil s seboj velik aparat za snemanje zvoka, verjetno zato, da bodo pri maši snemali črnsko petje v cerkvi, pa morda so bili katoličani in so tudi hoteli izpolniti nedeljsko dolžnost. Tudi jaz sem se že vnaprej veselil, da bom snemal obetajoče petje teh južnoafriških črncev na filmski trak, kakor sem že ob prvem potovanju posnel petje Malgašev in Zambijcev. ..
A že sem zagledal prihajati po pločniku ob cerkvi procesijo: križ z ministranti, birmanci skupaj s svojimi botri, duhovščina s škofom, ki sta, ga spremljala p. Brosig in naš Kladnik, spet skupina ministantov, potem pa še veliko ljudstva. Ko je procesija vstopila v cerkev, jo je pozdravljalo iz nje mogočno petje cerkvenega zbora.
Jaz- sem stopil po cesti nazaj v zakristijo in vstopil v cerkev skozi zakristijska vrata. Razgrnil se mi je pogled na številno črno božje ljudstvo. Začela se je slovesna maša, med njo pridiga gospoda škofa v domačem jeziku, potem pa birmovanje; xse skupaj je trajalo kaki dve uri. Med mašo
in posebno med birmovanjem je bil užitek poslušati petje zbora. To prepevanje je bilo bolj podobno petju evropskih zborov, kot pa ono zborov v Lusaki, kjer so imele ženske glasove značilne otroške barvitosti, česar tu tega nisem opazil. Vsi glasovi, tudi ženski, so bili uglajeni, basi so dajali trden temelj vsemu. Celotni zbor je pa prepeval večinoma s forte in forti-ssimo, verjetno radi mogočnosti, le tu in tam se je petje prelilo v lepi piano. Petje je bilo zares veličastno in sem bil pri pregledovanju in poslušanju filma potem doma zelo razočaran, skoraj žalosten, kajti tudi tu mi jo je zagodla premajhna pazljivost, kajti na filmu ni bilo ne zvoka ne govora.
P. Kladnik je med dolgim birmanjem ves čas stal nepremično na oltarni stopnici ob strani, obrnjen k oltarju; verjetno je molil za vse te novobir-mance in prosil Svetega Duha, naj napolni srca svojih črnih vernih... Čudil sem se, da je mogel toliko časa bolan tam mirno stati; pomagala mu je tudi pri tem njegova močna volja, kakor ga je vzdrževala tri leta pri življenju, kljub zdravniškim napovedim. ..
Kakor hitro je bila vsa slovesnost v cerkvi končana, sva se s p. Kladnikom poslovila od škofa in ostalih in Kladnik me je peljal v Johannesburg, kjer sva bila povabljena pri Koširjevih na kosilo. Na cesti malo naprej od Mamelodi sva videla, kako sta se dva črna avtomobilista zadela in se prekucnila; Kladnik je dejal, da sta bila najbrže vinjena. Misijonar mi je z obžalovanjem pravil, kako so mnogi črnci vdani alkoholizmu, ki je razpasen tudi med ženstvom; morda se temu vdajajo tudi iz. bolečine radi svojega težkega socialnega stanja neenakopravnosti in krivic. Misijonarja sem vprašal, če so katoličani kaj bolj odporni proti alkoholizmu kot drugi, če jim versko življenje kaj pomaga. Pritrdil mi je. Tudi zato misijonarji tako radi delajo med temi zapostavljenimi črnci, da jih z močjo vere in molitve moralno dvigajo. Moje doživljanje slovesnosti svete birme me je prepričalo o tem, da so oni prav tako poklicani v veselje božjih otrok in da so prav tako Kristusovi bratje in sestre kot mi belci, s tem pa tudi naši bratje in sestre. A v podzavesti se je celo meni le še hotelo oglašati nekako podcenjevanje, ki ga je tako težko izločiti iz naše miselnosti. Pa ga moramo, če smo kristjani!
(Sledi.)
VESELO VELIKO NOČ
voščijo vsem misijonarjem, poverjenikom, naročnikom in bralcem, posebno pa še dobrotnikom
„KATOU3KI MISIJONI11 in „BARAGOVO MISIJONIŠČE"!
Naj nas vse na križu žrtvovani, a vstali Zveličar zlasti te dni Poživlja v volji, da sodelujemo z Njim pri rešenju celotnega
človeštva!
KAKO JE S POKLICI V AFRIKI
Piše o. MILAN KADUNC OFM, Togo
Skrb za duhovne poklice je vedno bila in bo ena od dejavnosti evangelizacije, pa naj si bo kjer koli. Gotovo pa mora biti ta skrb še večja v misijonskih deželah. V škofiji Dapango so temu problemu posvetili mnogo pozornosti, časa in dela v različnih oblikah. Gotovo se je treba povrniti nekoliko let nazaj v preteklost škofije. Prvi duhovnik, ki je prodrl na področje te škofije, je bil nemški duhovnik Chazal v letu 1936. Dobrih 15 let pozneje so na področju dve župniji, ki so seveda pod vodstvom duhovnikov iz juga - iz Lomeja. Leta 1956 je ,.Propaganda Fide“ naprosila frančiškane, če bi prevzeli to področje, kar se je zgodilo še v istem letu. Prišli so frančiškani iz pariške province (4), od katerih sta dva še tu. 1. maja 1960 je Dapango postala apostolska administracija in v tem času so bile na področju že štiri župnije. Danes je deset župnij. Dapango je postal samostojna škofija 9. januarja 1965. škof je od začetka do danes francoski frančiškan mons. Hanrion. Rekel sem, da je sedaj škofija razdeljena na 10 župnij, vendar je vsaj ravno toliko misijonskih postojank, na katerih biva vsaj en misijonar, čeprav niso samostojne župnije. V škofiji trenutno deluje okrog 40 duhovnikov, okoli 50 sester različnih kongregacij in okoli 15 bratov predvsem iz vrst šolskih bratov. Od duhovnikov jih je 20 frančiškanov (11 Francozov, 5 Poljakov, 3 Slovenci, 1 Hrvat in 1 Španec). Domačih duhovnikov je trenutno 5, eden bo posvečen drugo leto), 4 so v velikem semenišču, malih semeniščnikov je veliko, vendar jih le malo pride do cilja. Odkar je bila ustanovljena škofija, je šlo skozi malo semenišče nad 140 fantov, toda kot vidite jih je le 5 doseglo cilj. Pet je bogoslovcev in štirje so med frančiškani. V štirih letih, kar sem sam tu, ogromno delamo za rast duhovnih poklicev in upati je, da bo v bodoče bolje. Leto 1980/81 je bilo v škofiji posvečeno celo leto duhovnim poklicem, število malo-semeniščnikov se je v tem času precej dvignilo. Lani, kot veste, smo obhajali 800 letnico rojstva sv. Frančiška in smo v škofiji posvetili leto redovniškim poklicem. Prijavilo se jih je veliko, da, po pravici povedano, ne vemo, kaj bi z njimi. Predvsem zato, ker so eni še zelo mladi, drugi pa nimajo praktično nobene izobrazbe in pri vsem tem ne vemo, ali imajo res duhovni poklic ali je to samo sad mnogih srečanj, duhovnih vaj itd. Tudi mnogo malo-semeniščnikov se hoče pridružiti frančiško-vim sinovom, kar pa seveda ni povsem pogodu škofu, čeprav je frančiškan, kajti on bi rad imel čimprej več domače škofijske duhovščine.
Tu je nekaj zgodovine, da boste lažje razumeli, v kakšnih razmerah delamo. Dejstvo je, da je škofija še mlada in da je večina prebivalstva še animistična, škofija ima okoli 400.000 prebivalcev in od teh je le nekaj nad 10.000 katoličanov. Večina mladih, ki se odloča za duhovniški poklic, mora skozi nemalo težav in preizkušenj. Pri večini so njih starši pogani z več ženami, ki se nikakor ne morejo sprijazniti,
da njihov sin ne bi imel potomstva, zato storijo vse, da bi ga odvrnili °d te odločitve. Ljudje tu, zlasti še na deželi, so še zelo primitivni, združeni po klanih in plemenih. Zgodi se, da tudi če sta oče in mati Za vstop otroka v semenišče, včasih ne moreta nič, ker pač o vsem odločajo poglavarji družin in oče nima tu kaj reči, žene pa, kot veste, so v Afriki kot sužnje in nimajo nobene besede. Vse to se seveda počasi spreminja z velikim razvojem šolstva. Pa kljub temu imamo primere, da je bil fant, ki se je odločil za duhovniški poklic, izključen iz družine-plemena in nima tako nobenih pravic več, niti ni dobrodošel, če se vrne domov ob času počitnic. V njihovi mentaliteti je mož, ki nima potomstva, izvržen in nima nobenih pravic, tudi ne do skupnega pokopališča. Pokopljejo ga nekje ob plotu brez vsakih ceremonij in je kmalu pozabljen. V mentaliteti plemena moba, na katerem Področju pač delujem in ga zato bolje poznam, mož nikoli ni nesposoben dati življenje otroku, če ni otrok, je vedno kriva žena, in če se že zgodi, da je krivda na moževi strani, bo poglavar klana ,.posodil" njegovo ženo enemu izmed bratov, da bo ta spočela, otrok pa seveda Pripada legitimnemu možu, kar pa ni dano v javnost.
Bodoči kandidati za semenišče se pač morajo soočiti z vsemi temi dejstvi. Poleg tega: imeti spolne odnose pred poroko, tu ni noben greh in pač to vsi počnejo, kar se jim zdi povsem normalno. Dekleta so Pač dana v možitev ob rojstvu. Možnosti porok je več vrst. Dve družini se zmenita in vsaka obljubi drugi eno od deklet. Ko dekle doraste tja do 14 let, jo družina sprejme in poglavar jo pač določi tistemu, ki se njemu zdi primerno, zgodi se tudi, da jo vzame tudi sam kot svojo drugo, tretjo ali eno izmed mnogih svojih žena. Toda dokler dekle ni pri bodoči družini, ima pravico imeti ,,prijatelje", in če je slučajno noseča, otrok pač pripada možu, kateremu je bila določena, in ne resničnemu očetu. Tudi bogoslovci so večkrat vpleteni v to zme-šjnavo in te skušnjave. Večkrat ima kdo otroka, ki je mogoče res njegov, ali pa mu pripada po običaju, katerega sem zgoraj omenil. Ti fantje se znajdejo tako v težavah, ki jih ne morejo sami rešiti, in navadno zapustijo semenišče. Devištvo, tako pri fantih kot pri dekletih, tu nima nobene vrednosti, čeprav mi misijonarji nenehoma o tem govorimo. Običaji so pač še premočni, da bi šli lahko mimo njih.
Druga težava je študij. Nikakor ne smem reči, da so Afrikanci bolj zabiti kot belci. Težava je v tem, da pač zaradi uboštva ne morejo šolati otrok. Tako je na deželi še vedno polovica otrok, ki ne gredo v solo, še zlasti dekleta, ker se pač starši bojijo, da jim potem dekle ne bo več pokorna in ne bo šla tja, kamor so jo določili. Tako imamo mnogo primerov, da je v nižjih gimnazijah med kakimi 200 učenci le Pet ali šest deklet. Razumljivo je, da so poklici za sestro še bolj redki. Trenutno sta le dve iz škofije, ki sta uspeli priti do cilja. Res je, da nam je šolstvo prineslo večji razvoj, vendar s tem tudi več težav. Tisti, ki imajo bolj premožne starše, si izberejo bolj donosnejši poklic, Imjti če bi kateri izmed njih omenil, da namerava v semenišče, bi mu ustavili vsako materialno podporo.
V začetku smo te fante sami podpirali, toda izkazalo se je, da so
bili sadovi izredno slabi. Ko so dobili osnovno izobrazbo in prišli tja do mature, so zapustili semenišče in postali socialni delavci, učitelji ali se oprijeli drugega poklica, ki je bolj donosen. Zato sedaj zahte-voma, da dokončajo vsaj nižjo gimnazijo, preden jih sprejmemo v malo semenišče, in še tu jih morajo starši podpirati. Le-temu pa se razumljivo vsi upirajo, meneč: zakaj sem se toliko trudil zanj in sedaj ne bom imel od tega ničesar. Po tukajšni mentaliteti so otroci dolžni starše podpirati na stara leta, ko ne morejo več obdelovati polj. Kot pa veste, je tukajšnje prebivalstvo skoro stoodstotno poljedeljsko usmerjeno. Ra zumljivo je, da kot duhovnik pač sin ne bo mogel podpirati staršev, saj se še sam komaj preživlja.
Kot vidite, težav ni malo. Naj navedem nekaj težav z moje župnije. Kar kakih deset fantov imam, ki so se izrazili, da bi radi postali duhovniki ali redovniki. Vendar pri vseh je nemalo težav. Eni so šli prepozno v šolo, ker jih pač starši prej niso pustili. Treba je bilo pasti črede krav, ovc ali koz, ali pa delati na polju, in sedaj, ko so že stari okoli 20 let, niso ne poljedelci in niti niso končali nižje gimnazije. Poleg tega je država omejila leta za vstop v višjo gimnazijo. Tisti, ki ima več kot 19 let, ne more nadaljevati študija, pa čeprav je sposoben. Ker je okusil nekaj šole, tudi noče več poprijeti za motiko, drugega dela pa ni dobiti, saj trenutno v škofiji ni še nobene tovarne ali večjih delavnic. Tako tavajo po vasi in ne vedo, kam bi se dali. Podpirati vseh pač ne morem in tako kaj kmalu zaidejo med slabo pogansko družbo in se znajdejo z otrokom in pot jim je za vedno zaprta, če bi imeli misijonarji kake delavnice ali internate, ali pa svoje višje gimnazije, bi se mogoče le kaj dalo storiti zanje. Trenutno glede tega ni še nič urejeno v škofiji in vsak župnik se mora znajti kot sam ve in zna po svojih zmožnostih. Čez leta se bo mogoče tudi ta problem rešil, saj sedaj starši pošiljajo otroke v šolo že s sedmimi leti in trenutni problem je mogoče samo prehodnega značaja, toda gotovo se bodo pojavili drugi.
Eno je gotovo, da duhovnih poklicev tu ne manjka, toda zaradi revščine, njihove mentalitete in drugih okolnosti tudi težav ne manjka. S prihodom materializma, ki se že pojavlja, bodo gotovo spet nastopile nove težave. Problem je povsem drugačen kot v Evropi. Afriški človek je po svoji naravi religiozen in z napredkom krščanstva bo gotovo vedno več poklicev. Sami lahko berete, da ravno v nerazvitih deželah Afrike in Azije število poklicev raste vzporedno s številom kristjanov. Lani smo frančiškani v Togu odprli noviciat. Trenutno je v njem 11 novincev in njih število bo raslo iz leta v leto, še zlasti ker redovniki nismo tako izbirčni, navsezadnje so nam dobri bratje ravno tako potrebni kot duhovniki. V sosednji škofiji je dominikanski samostan, v katerem imajo tudi vedno več poklicev. Vse kaže, da je redovništvo v Afriki v polnem zagonu. Na jugu je tudi veliko sestrskih-redovnih poklicev in ustanovili so že dve kongregaciji. Vsi pa trdno upamo, da bo tudi število škofijskih-duhovnikov poraslo, saj belci le ne bodo ostali vedno v Afriki. Seveda pa bo treba počakati, vsaj na tem področju Afrike, še nekaj desetletij;
Kadar v Indiji delajo ceste, navadno žene takole odnašajo odvisno
zemljo. . .
BARAGO NA OLTAR!
KORAK NAPREJ PRI SVETNIŠKEM PROCESU FRIDERIKA BARAGA
P. dr. BRUNO KOROŠAK O.F.M. - Iz ..Misli", avgust 1983
Čepiav je wyandottski župnik Anton Kuhls že 27. decembra 1873, komaj pet let po Baragovi smrti, v časopisu „Katholische Volkszeitung" javno izrazil svoje prepričanje, da bo prvi marquettski škof FRIDERIK BARAGA, kmalu prištet med svetnike, se ie vendar cerkveni postopek za njegovo razglašanje k blaženim uradno pričel šele skoraj sto let pozneje, 15. marca 1967. Vzrok zakasnitve je treba iskati predvsem v silnih težavah pri zbiranju vseh pisem, ki jih je božji služabnik pisal ne le svojim domačim v Sloveniji, ampak tudi avstrijski, nemški in francoski Misijonski družbi, duhovnikom in cerkvenim oblastem na Dunaju, v Miinchenu, Parizu in Rimu ter svojim številnim znancem in dobrotnikom. Po seznamu, ki ga je sam Baraga zapustil, je teh pisem bilo 1914; od teh je marquettska Zgodovinska komisija, ki jo je za zbiranje in študij pisem določil škof Noa, po dolgem raziskovanju našla le 613 pisem. Če temu dodamo še Baragova tiskana dela; v slovenščini, nemščini, angleščini, očipvejščini, italijanščini in latinščini in če pomislimo, da so v Marquettu za pravilno veljavni postopek vsa pisma in večino knjig morali najprej prevesti v angleščino, bomo vsaj malo razumeli, zakaj se je zadeva tako zavlekla.
Vsekakor, škofijski cerkveni postopek so v Marquettu končali 27. septembra 1972; Kongregacija za svetnike v Rimu pa ga je začela pregledovati in verificirati 2. januarja 1973.
PRVI URADNI ODLOK SVETEGA SEDEŽA
V Vatikanu običajno razčistijo najprej vse spise, potem življenjepis božjih služabnikov z- dokazi o njihovih svetniških čednostih, nazadnje pa še čudeže.
Kar se tiče pregleda Baragovih spisov, je Kongregacija za svetnike določila kar pet strokovnjakov z nalogo, da preštudirajo, ali ni v spisih božjega služabnika kaj nasprotnega veri in morali in tudi, kakšen je bil njegov značaj in katere so bile njegove najbolj značilne kreposti.
Strokovnjaki so za Baraga delo končali aprila 1975. Njihove sodbe so zelo povoljne. Eden izmed njih izrečno pravi, da se iz Baragovih spisov jasno razvidi, da je njegovo krepostno življenje herojskega značaja.
Ker pa so strokovnjaki skoraj vse svoje razprave napisali v angleščini, je bilo treba te razprave prevesti v latinščino. Prevod je bil nared šele februarju 1979, potem so ga dali v tisk.
Tiskane razprave, ki obsegajo 154 strani velikega formata, so potem znova, dali v presojo strokovnjakom za svetniške postopke. Slednjič je bilo pod vodstvom kardinala Petra Palazzinija sklenjeno na glavni redni seji Kongregacije, da se izda naslednji javni odlok:
Na pobudo patra frančiškana Antonija Cairolija, postulatorja za proglasitev božjega služabnika Ireneja Friderika Baraga, marquettskega škofa, k blaženim, je bilo dne 2. aprila 1982 predloženo rediemu zasedanju svete Kongregacije za razglašenje svetnikov vprašanje glede njegovih spisov.
Ista sveta Kongregacija za razglašenje svetnikov je po vsestranskem pretehtavanju odgovorila, da ni 'nobenega razloga, da se postopek ne bi nadaljeval; da pa s lem ne prikrajša pravic glavnega branitelja vere, da po cerkvenem pravu predloži še morebitne nasprotne pomisleke.
Hkrati je sklenila, da se o tem predmetu izda ta odlok, ne ozirajoč se na kakršnekoli nasprotne razloge.
Dne 2. aprila Gospodovega leta 1982.
Peter kard. Palazzini, prefekt, Trajan Crisan, tajnik
To je torej prvi uradni odlok svetega sedeža, prvi uradni korak za pri-štetje škofa Baraga blaženim.
ZAUPNO IN POGUMNO NAPREJ
Drugi odlok bo izdan, ko bosta dva uradno imenovana strokovnjaka, Iiev. Daniel Rupp in p. Bruno Korošak, pripravila znanstveni življenjepis in zbrala vse druge zgodovinske dokaze o Baragovih krepostih in čudežih.
Ker že imamo prvi uradni odlok, se je Rev. Daniel Rupp pogumno odločil, da bo obenem z uradnim življenjepisom takoj pričel z znanstveno izdajo Baragovega dnevnika, ki je pomemben ne samo za cerkveno, ampak tudi za splošno zgodovino Michigana. Tako bo lik našega božjega služabnika, približal širšim plastem ne samo v Ameriki, temveč tudi v Evropi in po svetu.
Kdaj bo postopek končan? Datumov ne morem prerokovati. Če bi imeli več strokovnjakov na razpolago, bi se zadeva lahko končala v dveh ali treh letih. Tako pa vse kaže, da bo treba še potrpeti, delati in prositi Boga, Preden bomo na oltarjih javno častili škofa Baraga.
PO MISIJONSKEM SVETU
Objavlja Franc Sodja CM, Kanada
NEPISMENOST se na svetu manjša. Leta 1980 je bilo nepismenih 29% ljudi, po napovedi UNESCa bo ta procent leta 1990 padel na 26%. A kljub temu bo v Južnem predelu A-zije še čez 400 milijonov ljudi nepismenih, v Afriki 156 milijonov, v Južni Ameriki 44 milijonov in drugod 24 milijonov. In vendar ima vsak človek pravico do osnovne kulture, kar je pismenost.
SVETNI ALI ŠKOFIJSKI DUHOVNIKI so v misijonih pogosten pojav. Pošiljajo jih posamezne škofije za daljšo ali krajšo dobo. Obstoji pa 17 semenišč, kjer se vzgajajo misijonarji, ne da. bi pripadali kaki redovni družbi. Iz teh misijonskih centrov potem odhajajo v razne misijonske pokrajine misijonarji tudi danes. Najstarejša taka ustanova so „Pariški misijonarji". Njej podobna so semenišča v Italiji, Španiji, na Portugalskem, v Angliji, Združenih državah, Mehiki in Kolumbiji, na Irskem in v Kanadi. Mnoga teh semenišč imajo za seboj že lepo misijonsko zgodovino.
KITAJSKI KOMUNISTI SO USPELI, v čemer ni uspela nobena komunistična partija. Del katoličanov je odtrgala od Rima in ustanovila narodno katoliško cerkev. Ko je bilo letos ustanovljeno semenišče za duhovne poklice narodne cerkve, so kandidati poleg obljube neporočenosti napravili tudi obljubo, da pod nobenim pogojem ne bodo imeli zveze z Vatikanom. To naj bi kazalo na dejstvo, da je razkol izveden v celoti. Tolaži misel, da so pripradniki narodne cer-
kve v manjšini, večinoma le po mestih. A ker so zaščiteni le oni in imajo možnost govoriti, se sliši le njihov glas. Katoličani v „katakombah“ pa govoriti ne morejo. A vse kaže, da žive in se celo še širijo. Tako vsaj so zadnja leta vedeli povedati mnogi obiskovalci domačih iz tujine v celinski Kitajski, med njimi tudi duhovniki. Možna pa je še ena stvar. Kitajci so znani, da se znajo prilagoditi razmeram. Morda pa je ta razkol le začasen in navidezen. Ko bi se razmere spremenile, pa bi — vsaj v glavnem - izginil. Gotovo pa stoji pred katoliško Cerkvijo težko vprašanje kitajskega misijona. Vprašanje je posebno težko, če ga zastavimo takole: kaj bi storila Cerkev, če bi se Kitajska nenadno odprla misijonskemu delu ? Bo tisti trenutek imela misijonarje? In še eno vprašanje nas lahko tolaži. Ali niso v kitajskih katakombah misijonarji, duhovniki in škofje, ki so prišli v zadnjih letih, pa žive in delajo skrivoma. A so porok, da se bo Cerkev utrjevala naprej in bi spričo nje kitajska narodna cerkev ne pomeni veliko.
KLARISE, tako imenovani drugi red sv. Frančiška, so kontemplativni red. Ker je zlasti Pij XI. dal podpudo, naj bodo v misijonskih deželah samostani bogomiselnih redov, so temu klicu sledile tudi klarise. V zadnjih petdesetih letih so ustanovile 68 postojank v misijonih: 28 v Afriki, 36 v Aziji in 4 v Oceaniji.
MISIJONARJI BOŽJE BESEDE, ki so predlanskim slavili stoletnico svojega dela med Kitajci, so trenutno
aktivni le na Formozi in to predvsem na univerzi Fujen, ki je bila prenesena iz Pekinga v Taivvan. Vsega pa je misijonarjev te družbe, ki Jo je ustanovil Arnold Janssen, na Formozi le 54. Podobno se je zgodilo skoraj z vsemi misijonskimi družbami, ki so delovale na Kitajskem. Tujci so večinoma odšli v Evropo, mnogi v upanju, da se vrnejo na Kitajsko celino. Manjši del pa se je z begunci naselil na Formozi, ki trenutno predstavlja kočljivo politično vprašanje.
KAČJI PIK je še vedno razlog smrti. To je zbudilo pozornost ob smrti zaslužnega kapucinskega misijonarja v Indiji. Zapustil je ogromno delo: 14 katoliških vasi, dve cerkvi, dve župnišči, dva samostana, tri šole, bolnico, in dispanzer, zadrugo s tisoč nkrov zemlje, ki je bila dana revnim. To delo je misijonar opravil v Tsanagaru. V drugem okraju Tjapu-i'u pa je zapustil dve misijonski postaji, dispanzer in šolo in v pripravi so bile tri nove misijonske postaje. A ko se je vračal v mraku domov, je na postaji obležal mrtev. Kačji pik je pretrgal življenje tako Uspešnemu misijonarju, četudi danes ne govorimo več o levih in kačah, je vendar tudi taka nesreča možna.
PROTIKRŠČANSKA GONJA se še vedno nadaljuje v Indiji. Center te Propagande je v državi Madhya Pra-desh. Vsaj javno ta militaristična grupa nima opore v državni oblasti, a vendarle svobodno širi sovraštvo *lo krščanstva in na mnoge načine napada misijonarje. Uspeh imajo pred-Vsem med zagrizenimi hinuduisti.
KA TAJSKEM imajo budisti običaj, da na predvečer rojstnega dneva Prirejajo gostijo. Zadnje čase pa se ta običaj spreminja. Namesto gosti-
je dajejo denar kraljevskemu paru za karitativne namene. Tako so teh budističnih darov deležne tudi katoliške karitativne ustanove kot na primer Vincencijeva konferenca.
V SAUDOVI ARABIJI dela okoli 50.000 ljudi iz zahodnih držav. Vsi poizkusi, da bi ti delavci, ki so večinoma katoličani, imeli med seboj duhovnika in redno božjo službo, do zdaj niso rodili uspeha. Ne samo to. Mnogokrat se dogaja, da priseljence silijo v islam. Več ali manj je spet nastalo napeto ozračje med kristjani in muslimani, to celo v Evropi.
ZELO POZNO so v afriški Gvineja Bissau dobili duhovnika domačina. Saj so portugalski misijonarji začeli z misijonskim delom že leta 1462. V preteklem stoletju so sicer bili posvečeni štirje duhovniki iz tega področja, toda vsi izven svoje domovine. Zato je bilo posvečenje, lahko rečemo, prvega domačega duhovnika dogodek. Da bi imela dostop množica, so izbrali za prostor posvečenja športni štadion. Bile so zastopane vse veroizpovedi in tudi vlada. Tako Španija kot Portugalska sta nedvomno dolgo tičali v kolonialni miselnosti.
NIGERIJA je z nalogom, da zapustijo deželo vsi tujci, ki nimajo zakonitega dovoljenja za delo, pahnila v nesrečo sto in sto tisoče ljudi. Janez Pavel II. je pozval vse karitativne organizacije, naj priskočijo na pomoč pri tej nagli izselitvi Afričanov, ki so prišli v Nigerijo iz vseh strani.
TOGO je lani praznoval stoletnico katoliškega misijona. Med dva milijona in 700.000 prebivalci je pol milijona katoličanov. V glavnem so prebivalci „vuduisti“. Cerkev veliko truda vlaga v vzgojo in zdravstveno delo. Kaže, da bo tudi vprašanje poklicev vedno bolj uspešno reševano.
Že imajo 80 bogoslovcev, ki študirajo v Beninu. V kratkem nameravajo ustanoviti svoje lastno semenišče. Prav tako upajo, da bodo imeli svoj lastni katoliški časopis.
V	UGANDO se je že vrnilo 100.000 beguncev iz Zaire, kamor so se zatekli med civilno vojsko. Ostalo jih je zunaj še 70.000 in se bodo verjetno mogli kmalu vrniti.
V	ANGOLI NI MIRU. Pred meseci smo poročali, da je izginil škof, holandski misijonar in redovnica. Vse tri so izpustili. Je pa v rokah Zveze za popolno osvoboditev še nekaj misijonarjev, katerih usoda je neznana. Prav v Angoli so misijonarji pokazali veliko poguma. Prihajali so celo novi, četudi so jih škofje pripravili na vse z izjavo, da jim pač ne morejo zagotoviti življenja. V Cerkvi se na raznih koncih sveta kaže duh prve krščanske dobe.
LIBIJA je bila od leta 1911 do leta 1942 italijanska kolonija. To leto je postala samostojna in so jo smatrali za eno najrevnejših držav tretjega sveta. Ko pa je prevzel oblast sedanji predsednik Gadafi, se je dežela spremenila v eno najbogatejših. Izgnal je iz dežele vse vojaške edi-nice tujih dežel, podržavil industrijo in z izčrpavanjem in prodajanjem nafte postavil libijsko ekonomijo na trdna tla.
V	INDIJI je v zadnjih letih prebivalstvo naraslo za 25 odstotkov. Letos so na dan republike, 26. januarja, po celi Indiji prirejali velika slavja. Posebno slovesno je seveda, bilo praznovanje v New Delhi, kjer je imel slavnostni govor predsednik Gia-ni Zail Singh. Indija bo to leto verjetno v avgustu, poslala v vesolje svoj prvi satelit. Povečati hoče telefonsko mrežo, izvesti vrsto drugih
načrtov. A kljub vsemu bo v Indiji, zlasti na deželi, ostala revščina, ki kliče po delavcih takega kova kot je Mati Terezija.
V GLAVNEM MESTU KENIJE -Nairobi - bo naslednji svetovni evharistični kongres in sicer leta 1985. Janez Pavel II. je naznanil kot glavno temo kongresa: Evharistija in krščanska družina. To bo 43. svetovni evharistični kongres.
BANGLADEŠ je lani 7. decembra proglasil za narodni praznik dva dneva: božič in novo leto. Mnoge države so začudene nad to odločitvijo, saj so v muslimanskem Bangladešu katoličani neznatna manjšina. S tem je vsem hotela vlada pokazati svoje strpno stališče do raznih veroizpovedi.
KOREJSKI KARDINAL KIM je glasnik revnih v Aziji. In škofje so na svojem zborovanju v Manili ugotovili, da se v Aziji, z izjemo Japonske, srečava Cerkev z revščino. Dialog z revnim ljudstvom naj bi bil v tem, da se Cerkev za boljše človeške pogoje bori ne „zanje“ ampak „z njimi".
NA JAPONSKEM je uspešnica sveto pismo. Letno prodajo dva milijona ali celega svetega pisma, ali posamezne knjige. Smatrajo, da ima že 30 milijonov Japoncev sveto pismo. Številka je velika, če upoštevamo, da je katoličanov na. Japonskem samo 411.000. Ko je izšla ekumenska izdaja svetega pisma, je bilo v dveh mesecih prodanih 90.000 izvodov.
KATOLIŠKIH ŠOL je na vsem svetu 120.000. Obiskuje jih 45 milijonov učencev. Poleg tega je še 400 katoliških univerz in 127 kolegijev (vmesna stopnja med gimnazijo in univerzo).
Korejska cerkev bo leta 1984
praznovala 200-letnico svojega obstoja. Kot večina misijonskih dežel imajo škofje namen to leto posvetiti poglobitvi krščanskega življenja. Ustanovljen je pripravljalni odbor, ki ga vodi pet škofov. Kot osnovno smernico je odbor podal tole: „Jubilej 200-letnice vere v naši državi mora vključiti vse naše bližnje, zlasti pa tiste iz obrobnih družbenih skupin in naše državljane na severu." Geslo jubilejnega leta je: „Luč tej deželi". Pod tem je mišljena vsa J^preja, ne samo južni del. Vsej .Je treba prinesti Kristusovo luč.
V VIETNAMU so obsodili dvanajst duhovnikov na težke kazni. Razlog: delovanje proti državi. Eden jezuitskih misijonarjev je obsojen na dosmrtno ječo, eden je obsojen na petnajst let, drugi na dvanajst let, ostali na pet let zapora, Obsojeni so večinoma jezuiti (7), en dominikanec in ostala sta svetna duhovnika.
PANZANIJA ima med 20 milijoni prebivalcev tri milijone in pol katoličanov. V uspešnem misijonu dela 1050 redovnikov (duhovnikov in bratov). Največji delež imajo Beli očetje, ki imajo samo v Tanzaniji okoli 200 misijonarjev. Tudi afrikanizacija napreduje, saj je domačih duhovnikov 840. Rast Cerkve je v Tanzaniji zagotovljena.
INDIJSKI JEZUITI - MISIJONARJI v AFRIKI. V Indijo ne morejo več priti tuji misijonarji. Vse misijonsko delo je prepuščeno domačim duhovnikom in redovnikom. Zlasti iz juga Indije prihajajo v ostale predele, ki niso še toliko misijonsko obdelani, mladi misijonarji. Zgodilo pa se je še več. V Sudanu so se mnogi misijonski poizkusi ponesrečili - to zaradi težke klime. Tudi misijon našega Knobleharja je zaradi tega pro-
padel. Zgrabili pa so pred dvajsetimi leti za to delo indijski jezuiti in to z uspehom. Danes je možno srečati indijske misijonarje v Sudan, Etiopiji, Zambiji in Tanzaniji. Dokaz, da je misijonski duh v mladih Cerkvah živ.
PREDSEDNIK MEDNARODNE CA-R1TAS je postal afriški kardinal A-leksander Do Nacimiento. Rojen je v Angoli v Afriki. Za časa portugalske kolonialne oblasti v Angoli je bil nekaj let v izgnanstvu. Potem se je vrnil domov in Janez Pavel II. ga je na zadnjem konzistoriju imenoval za kardinala. Lani oktobra pa so ga ugrabili člani odporniškega gibanja v Angoli. Na intervencijo svetega očeta so ga izpustili in zdaj je v Rimu. Papež ga je 29. maja lani imenoval za predsednika mednarodne „Cari-tas", v katero je včlanjenih 125 narodnih karitativnih ustanov.
DAN MIRU, 1. januarja 1984 je imel geslo: „Mir in spreobrnjenje srca". To je bil že sedemnajsti dan miru. Janez Pavel II. je to geslo izbral v miselnosti svetega leta in sinode, kar oboje govori o spravi, ki pa ni možna, če je posamezniki ne napravimo v srcu. Mir se začne v človeškem srcu. To je edina zanesljiva pot do miru, čeprav najtežja in morda najdaljša.
V ČADU so notranji nemiri praktično že sedemnajst let. V večji meri in bolj nevarni so zadnje leto. Cerkev pri tem zelo trpi. Že itak katoličanov ni veliko. Med štirimi milijoni in pol prebivalcev je 233.000 katoličanov. Domače Cerkve praktično še ni. Med 143 misijonarji duhovniki je le osem domačinov. Bratov je 34 in redovnic 166. Ves videz misijona je začeten, v nasprotju z mnogimi deželami okoli čada. Velika misijonska pomoč so katehisti, ki jih je okoli tisoč. V nemirih je bilo uničenih ve-
liko misijonskih poslopij, med njimi katedrala glavnega mesta.
ZAIRSKIM ŠKOFOM, ki so bili „ad limina" pri papežu, je ta rekel, naj pazijo na to, da tako imenovana afri-kanizacija in inkulturacija ne bo načela zdravega krščanskega nauka. Zelo je poudaril to, da je treba dobro ločiti zakramentalno duhovništvo in splošno duhovništvo, ki so ga deležni vsi verniki. Cerkev ne more stvari, ki spadajo striktno v hierarhijo Cerkve, preložiti na laike. Janez Pavel II. je verjetno te stvari naglasil prav zaradi drznih poizkusov kardinala Malule, ki je vodstvo župnij zaupal laikom. Morda se je s tem začela uvajati napačna miselnost, ki bi zabrisala meje med duhovnikom in laikom.
RAZUMEVANJE MED MUSLIMANI IN KRISTJANI, to je bila zelo sodobna in edinstvena razstava, ki jo je priredila katoliška založba „Clairafrique“. Pokrovitelja razstave sta bila nekdanji senegalski predsednik Senkor in kardinal Thiando-um. Razstava je namreč bila v Dakarju (Senegalija). Glavno geslo je bilo: „Kristjani in muslimani, verniki in bratje". Rrazstavljenih je bilo okoli 1.500 knjig, ki iz raznih vidikov obravnavajo obe verstvi: islam in krščanstvo. V Senegaliji je prizadevanje za lepo sožitje iskreno. Nasprotje tega, kar se dogaja v Libiji in Iranu.
V BURUNDIJLT so misijonarji že čez sto let. Začetek je bil težak, zahteval je smrti misijonarjev, umorili so jih arabski lovci, požgali so misijonsko postajo. Danes je pa misijon cvetoč. Saj je med 4.300.000 prebivalcev kar 2.500.000 katoličanov. Vsi škofje sedmih škofij so domačini. Z vzgojo domačih duhovnikov gre počasi, toda vztrajno. Misijonarjev
duhovnikov je 365, kot dni v letu, med njimi je tretjina domačinov. Redovnic je pa že polovico Afričank. V glavnem so misijonarji iz Družbe belih očetov. Delu pa duhovniki niso kos, čeprav se naprezajo do zadnjih moči. Porast katehumenov (odraslih jih je okrog 100.000), skrb za že obstoječe župnije, vse to zahteva novih sil, a v nekaj letih bo kriza velika. Predvsem duhovnikov bo primanjkovalo. Katehisti ogromno store in jih je precej preko tn tisoč. A če ne bo dovolj duhovnikov, se bo tudi v Burundiju zgodilo to, kar se godi po vsej Afriki: rasle bodo sekte, zmes krščanstva in poganstva.
"BUDISTIČNI KONCIL’’ v Tajski je baje zahteval, naj se ukinejo katoliške radijske oddaje. Direktorji radijskih oddaj so sicer obljubili, da bodo spet uvedli katoliške ure. A dejstvo, da so morali kloniti pod pritiskom budistov, zgovorno priča o napetosti med katoličani in budisti, kar je obžalovanja vredno prav zdaj, ko se navezujejo stiki z vsemi verstvi sveta.
ČAD JE PEKEL. Tako je rekel misijonar Andrej Chicoin, ki je bil nekaj mesecev od gverilcev zajet, pa so ga izpustili pod pogojem, da takoj zapusti deželo. Je sobrat vikarja Au-rela Robidouxa, ki so ga lani 26. junija, s petimi katehisti ubili.
NA ZADNJO MISIJONSKO NEDELJO je bil v Rimu velik dogodek. Papež Janez Pavel II. je v cerkvi sv. Pavla izročil misijonske križe 240 misijonarjem, ki odhajajo na vse strani sveta. Opoldne pa je ob molitvi angelovega pozdrava potožil, kako primanjkuje misijonarjev, kako bi se morali bolj zavzeti za misijonsko delo. Blagoslovil in pozdravil pa je vse misijonarje Cerkve.
IZ MISIJONSKEGA ZALEDJA
MISIJONSKA TOMBOLA V ARGENTINI
Tudi letos se je v Baragovem misijonišču v Slovenski vasi pri Buenos Airesu dne 8. januarja 1984 odigrala ta prireditev argentinske slovenske skupnosti, ki je dosegla večji gmotni uspeh kot lanska: 3.700 dolarjev USA.
Ta uspeh je verjetno pripisati srečni okolnosti, da je prireditev to pot računala z sodelovanjem misijonarja o. Lovra Tomažina S.J. iz Lusake, Zambija, ki je preje dolgo živel v Argentini in ga rojaki dobro poznajo in radi imajo, saj je izšel iz njihove srede. On je pred tombolo maševal za slovenske misijonarje in kajpada tudi pridigal. Potem je pa namesto običajnega vodje tombole in ob tradicionalnem Lojzetu Rezlju tombolo zelo lepo vodil. Kadar je bilo kaj odmora v klicanju številk, je uporabil priliko, da je navzoče nagovoril. Zahvalil se jim je za sodelovanje z misijonarji, posebno skupini, ki že od začetka novo-izseljenske skupnosti v Argentini sodeluje pri organiziranju tombol in drugih misijonskih prireditev, pa vaščanom Slovenske vasi, ki	je zadnje	čase, odkar je tombola v	njihovi	sredi, kot en	mož vsa na delu
in	žrtvah za	njen uspeh. Ni si mogel	kaj, da	ne bi v imenu vseh slovenskih
misijonarjev tudi čestital uredniku »Katoliških misijonov" in njih obiskovalcu k njegovemu vztrajnemu misijonskemu delu ob njegovi sedemdesetletnici.
Glavni dobitek, barvni televizor,	je spet	daroval Luka	Milharčič, ki se
je	prireditve	skupaj z vsemi svojimi	dragimi	tudi udeležil.	Naj navedemo v
naslednjem še vse druge darovalce večjih dobitkov: Stane Mehle („Alpe“), ventilator na nogi; Slovensko kovinarsko podjetje (EME), sobni kamin in mizica za likanje; tovarna nogavic Ciudadela (po zaslugi g. Skvarča) okrog 100 parov nogavic; Peter in Joško Arnšek (Foto Triglav, Bariloche) fotoaparat Kodak in dve veliki stenski barvni fotografiji bariloške pokrajine; Jože Cerar (Brcnceria Jose), lepa stekleno-brončena mizica; keramično podjetje Caces iz Mendoze, zaboj keramičnih vaz, Muebles Cadorna (dr. Janko Hrumeč), blazina za zglavje in stol za vrt; Maks Brumec, velika sobna svetilka, Marija Criscuoli, ročno vezeni namizni prt; tvrdka Roldan, prenosni točni ležalnik; Slavko Rupnik, kitara; dr. Vladimir Pezdirc, dva elektronska računalnika; Silvo Lipušček, dve uri budilki, Neimenovani: velika količina copat in sandal ter plastičnih in železnih predmetov; Pavle Novak, več raznih dobitkov; Šenk Jože, mizica za televizor; Tone Bidovec, dva kosa blaga; Tone Kastelic, zaboj šampanjca; Textil Kosančič, 10 finih pletenih puloverjev; družina Knap, dva puloverja in blago za obleko; Mokorel, novi fini moški čevlji, Lojze Kočar, več otroških puloverjev; Peter Bergant, več pletenin, družina Loboda, ženska obleka in drugo; pa še toliko drugih darovalcev lepih, Uporabnih stvari.
Seveda smo več dragocenih dobitkov tudi kupili, kajti misijonska tombola v Argentini prvači med drugimi tukaj z najvrednejšimi dobitki in, kar je njena posebnost, s predmeti iz misijonskih dežel, ki jih pošiljajo
slovenski misijonarji. Da moremo dobitke tudi kupiti, zato nekateri darujejo namesto dobitkov večje ali manjše denarne vsote, in naj vsaj največje v naslednjem objavimo: Po 1.000 arg. pesov so darovali Marija Urbanija st., Peter Amtin, družina Bidovec, družina Jerman, Florijani Jagodic, družina Malovrh, Matevž Potočnik, Aleksander Avguštin in drugi. Mnogi darujejo ob vhodu, ko pridejo na tombolo, v obliki prostovoljnih prispevkov, ki se jih je to pot nabralo za 4.500 a. pesov.
Misijonskih dobitkov je bilo to leto izredno veliko, kajti ob tej tomboli smo želeli razdeliti tudi vse, kar je ostalo vrednega od lanskega „Misijonskega štanta", in tega je bilo veliko. A najlepše in najvrednejše misijonske predmete smo razdelili pred igranjem tombole na začetnem žrebanju na „Bog plačaj srečke", ki jih zadnja leta razdeljujemo brezplačno vsem tistim, k' kupijo v predprodaji vsaj pet tombolskih tablic ali ki darujejo kak večji dobitek oziroma denar zanj. Od 1.000 srečk jih je bilo dvajset izžrebanih in so bili prelepih, dragocenih misijonskih stvari zelo veseli.
Pri naših misijonskih tombolah imamo poleg vsega drugega tudi igro ,,Vsaka zadene", ki se je zelo priljubila, ko ljudje pred začetkom tombole čakajo, pa tudi ob odmoru pred klicanjem številk za tombolske dobitke in celo po tomboli. Tam si ljudje izmed 1.000 razstavljenih srečk sami izberejo tisto, ki hočejo, in vsaka od teh srečk vsaj nekaj zadene, nekatere kar lepe dobitke, druge pa seveda kaj malenkostnega. Včasih je bilo tako, da so bili najmanjši dobitki sladkorčki, zadnja leta pa za naše prireditve neimenovani misijonski prijatelj daruje toliko raznih drobnih stvari, plastičnih kozarcev, obešalnikov in podobnega, da to razdeljujemo kot najmanjše dobitke pri te j igri, pri kateri smo letos dobili kar 7.600 pesov za misijonarje.
Tombolskih tablic je bilo prodanih nekaj nad 6.000 (za letošnjo tombolo smo jih pripravili 5.000, a smo morali dodati še nekaj, ki so preostale od lani. . . ), tako da se je že s to prodajo dobilo 420.000 a. pesov. Svoje je doprinesla tudi postrežba z jedačo in pijačo ter pecivom in kavo. Nekaj krasnega je bilo videti celo razstavo najrazličnejšega peciva, ki so ga tudi letos napravile in darovale v tombolske namene za naše misijonarje vrle gospodinje Slovenske vasi.
Vsem, ki so pri tej tomboli sodelovali, se v imenu slovenskih misijonarjev, iskreno zahvaljujemo s toplim Bog plačaj! Na podlagi izkupička te tombole bo mogel vsak od 70 slovenskih misijonarjev dobiti nad 50 dolarjev več kot sicer. V tolikih njih potrebah jim teh 50 dolarjev pomaga kriti marsikatero in jim olajša skrb in breme. Poleg že navedenim darovalcem dobitkov in ostalega je treba posebej izreči zahvalo Baragovemu misijonišču in Društvu Slovenski vasi, ki sta za prireditev posodila brezplačno vso veliko množino miz, stolov, klopi in drugega (saj je moglo nad 1.000 udeležencev udobno sedeti), potem prav za prav celotni Slovenski vasi, ki je skoraj brez izjeme izredno veliko pomagala in žrtvovala, in končno tradicionalnim misijonskim sodelavcem, ki poskrbe za prodaja tablic, pobiranje dobitkov in darov v denarju po slovenskih okrajih Velikega Buenos Airesa in na sami tomboli sodelujejo. Ti naši stalni misijonski sodelavci so po večini že družinski očetje in imajo odrasle otroke, ki že z njimi sodelujejo pri tem, skoraj bi rekel, njih družinskem misijonskem sodelovanju. To so
Marijan Loboda, Lojze Lavrič, Lojze Rezelj, Marijan Amon, Jože Tomaževič, Aleksander Avguštin, dočim njihov in misijonski prijatelj Ciril Markež gotovo na dan tombole moli za njen uspeh tam v 1.600 km oddaljenih Bari-loehah, kjer zdaj dela in živi. Vsem tem imenovanim kajpada poleg njihovih otrok pomagajo še drugi misijonski sodelavci po raznih krajih.
Prav za prav smo bili letos prijetno presenečeni, da je tombola bolje uspela kot lani. Saj smo se bali, da bo prav narobe, in to in dveh razlogov: Prireditev smo morali nastaviti na 8. januarja (vedno naj je okrog misijonskega praznika Gospodovega Razglašen ja, a na nedeljo; prvega je neprimerno nastaviti to prireditev, druga nedelja je bila letos pa šele osmega. ..); te. datum je pa že kar precej v sredini počitniškega časa v teh krajih, zato mnogi že morajo na počitnice. Drugi vzrok pa je, ker misijonska tombola kot tombola ni pri nas nič več nekaj izrednega kot je bilo to dolga leta. Ob lepih dosežkih misijonskih tombol so se te prireditve sčasoma oklenili prav vsi domovi in razne ustanove, ki odslej tudi letno organizirajo vsak svojo tombolo, tako da imajo Slovenci Velikega Buenos Airesa, ki so imeli preje eno samo tombolo letno, zdaj le-teh že kar sedem ali osem. . . Jasno, da Misijonska tombola zdaj ne vleče tako kot je včasih, in če vseeno pride nanjo okrog 1.000 rojakov, je to iz ljubezni do slovenskih misijonarjev, pa radi izredno lepih, tudi misijonskih dobitkov, kar vse daje misijonskim tombolam svojo posebno privlačnost.
K dohodkom naše tombole pa vsako leto pridružimo še to, kar nam zadnja leta pošljejo slovenski otroci, ki so v tistem času na počitnicah v 900 km oddaljenih kordovskih hribih na počitniški koloniji, ki jo prireja leto za letom naše centralno duštvo Zedinjena Slovenija. Otroci so povabljeni v to kolonijo v tem času, kljub temu, da bi se večina rada udeležila misijonske tombole v Slovenski vasi, a Ilanželičev počitniški Dom tamkaj je kasneje namenjen za odrasle počitničkarje slovenske skupnosti. Zato se pa otroci te počitniške kolonije pridružijo misijonski tomboli s svojo misijonsko tombolo, s katero tudi žele pomagati slovenskim misijonarjem. Vsa čast in priznanje organizatorjem teh kolonij za to izredno razumevanje! Tako so inrieli otroci na počitnicah v Kordovi tombolo tudi letos. Gospod Gregor Batagelj, očividno voditelj te otroške kolonije, nam je poslal pismo, ki se glasi: ,,V imenu XXII počitniške kolonije Zedinjene Slovenije v Domu dr. Hanže-liča Vam pošiljam znesek 1.300 pesov, zbran na tomboli v pomoč slovenskim misijonarjem. Lepo pozdravlja Gregor Batagelj."
To sodelovanje kakih 80 slovenskih otrok, ki v najlepšem času svojih Počitnic ne pozabijo slovenskih misijonarjev, ampak žrtvujejo zanje, je pač Pajlepši kras tega skupnega žrtvovanja slovenskih izseljencev v Argentini v pomoč našim dragim misijonarjem.
L.L.
O. LOVRO TOMAZIN SE JE POSLOVIL
Že v zadnji številki smo opozorili, da je prišel v Argentino iz Zambije °. Lovro Tomažin. V tej številki spredaj objavljamo razgovor, ki smo ga v Baragovem misijonišču imeli z njim o tem in onem misijonskem vprašanju.
V odgovorih na naša vprašanja je misijonar skoraj potožil, kako njegova pripravljenost za kaka skioptična predavanja med rojaki ni vedno povsod naletela na dober sprejem in je iz. tega sklepal, da zavzetost za misijone med tukajšnjimi izseljenci ponekod pojema. Temu je gotovo vzrok tudi dejstvo, da pc posameznih slovenskih središčih ni stalnih žarišč misijonske miselnosti in delavnosti; manjka delo misijonskih krožkov. Misijonarju o. Tomažinu moremo dati upanje, da bo ob prihodnjem obisku doživel obnovljeno misijonsko zavzetost med slovenskimi rojaki v Argentini, kajti v tem in prihodnjem letu nameravamo pristopiti k obnovi misijonskih krožkov po slovenskih središčih, kar je tudi direktor slovenskega dušnega pastirstva mons. Anton Orehar ne le odobril, ampak pozdravil.
Že iz odgovorov o. Tomažina smo torej spoznali, da je imel misijonar tu in tam misijonska srečanja med rojaki. Celo na sam dan misijonske tombole je imel v San Justo najprej mašo v župni cerkvi z misijonsko pridigo za Slovence, nato pa še predavanje v tamkajšnjem slovenskem Domu. Tudi v Slovenski vasi ga je poživljeni misijonski krožek povabil na skioptično predavanje, a misijonar že ni mogel več ustreči, ker je imel biti tisto nedeljo že nazaj na misijonu. Na dan sv. Blaža, ko je naš urednik obhajal svojo sedemdesetletnico, je bil k obedu v Baragovem misijonišču kot edini gost povabljen tudi o. Tomažin in je bilo to kosilo obenem tudi v slovo našemu dragemu misijonarju. Še pred obedom je prevzel o. Tomažin za vse v Zambiji delujoče slovenske misijonarje in misijonarke v dolarskih bankovcih pripadajoče jim vsote iz sklada KM za vse slovenske misijonarje 1983, tako da se ne bo vrnil tjakaj čisto praznih rok...
V torek popoldne so ga na letališču Ezeiza pri Buenos Airesu spremili prav vsi njegovi domači z mamo na čelu, kjer kajpada tudi obiskovalca slovenskih misijonarjev ni manjkalo, saj mu je s tem hotel vsaj malce povrniti misijonarjevo izredno žrtev, ko je obiskovalca že dvakrat sprejel na letališču v Lusaki pred nekaj leti. Prisrčno smo se vsi poslovili cd njega, a v upanju, da se spet čez nekaj let vidimo, kar so vsi zagotavljali tudi njegovi mami. Misijonar je odletel v Johannesburg v Južni Afriki, kjer bo ostal tri dni, nato pa odletel v ne tako oddaljeno Zambijo proti severu Afrike in bo spet „doma“, saj mu je ta dežela zares postala druga domovina.
KOROŠKI „MISIJONSKI LIST“
Ta. koroška slovenska misijonska priloga tednika „Nedelje“, kar oboje zelo živahno urejuje rektor Jože Kopeinig, je izšla spet za Gospodovo Raz-glašenje. Prva stran objavlja sliko afriškega duhovnika in napis: Praznik Razglašenja Gospodovega obhajamo kot misijonski dan, ki je posvečen skrbi duhovniških in redovniških poklicev v misijonskih deželah. V tej številki Misijonskega lista prosimo spet za 30 novih duhovnikov.
Na drugi strani urednik Jože Kopeinig v pismu bralcem toplo govori o svojem cbisku Slovencev v Argentini in med drugim izraža tudi zamisel o organizaciji za laične misijonarje: „Skupno z vsemi odgovornimi za misijonsko delo med Slovenci po svetu bi radi ustanovili posebno organizacijo za motiviranje in šolanje nadaljnih laičnih misijonark in misijonarjev.11
Tretja, osma, deveta in enajsta stran Misijonskega lista so posvečene povsem slovenskim misijonarjem. Najprej je objavljen pogovor s prvim laičnim misijonarjem iz Koroške Tonijem Oitzlom in je objavljeno tudi njegovo prvo pismo z Madagaskarja. Sporočeno je tudi, da se je ta idealni mladenič radi hudega napada malarije moral po dveh mesecih vrniti in je <icma na zdravstvenem dopustu. Na naslednji strani se najprej objavlja poziv slovenskih malgaških misijonarjev vsem odgovornim, naj vendar pošljejo novih misijonarjev tjakaj. Zraven pa objavljajo pismi dveh tamkajšnjih misijonarjev, Roka Gajška in Klemena Štolcarja. Šesta stran prinaša obširni sestavek misijonarja Janeza Puhana, ki ga je napisal zdaj, ko se za leto dni zadržuje v domovini oziroma v Evropi, kjer v Lyonu obiskuje dvomesečni zdravstveni tečaj za misijonske delavce. Stran 7 objavlja najprej sestavek usmiljenke Amande Potočnik z Madagaskarja, ko je bila doma na dopustu. Objavljeno je tudi pismo s. Terezije Pavlič, ki je prednica gobavske naselbine pri Farafangani na Madagaskarju. Tudi zadnja stran je posvečena slovenskim misijonarjem, ker objavlja pismo in slike z misijona salezijanca dr. Alojzija Snoja iz Lubumbashi v Zairu.
Stran 10 pa prinaša pismo koroškega strokovnega učitelja Janescha iz linj, ki je sedaj na delu v Keniji, kamor je bil verjetno poslan v smislu oglasa, ki je na 9. strani in se mu besedilo med drugim glasi:
„Sodelovati kot pomočnik v deželah v razvoju! Stalno iščemo strokovne moči iz najrazličnejših poklicev, agronome, rokodelce in tehnike, diplomirane bolniške sestre, zdravnike, socialne delavce.
Pogoji so: Dokončana poklicna izobrazba, najmanj dve leti poklicne prakse, starost najmanj 22 in največ 40 let, zanimanje za socialne probleme in krščanska angažiranost."
ŠE K PRAZNOVANJU ZADNJE MISIJONSKE NEDELJE NA PRIMORSKEM
V nedeljo 30. oktobra je bila v Gorici v Katoliškem domu misijonska prireditev, na kateri je nastopila mladina iz Rojana z igro „Naočnik in naočal-mk“, ki pač ni bila misijonske vsebine, a je bil misijonom namenjen srečolov V prid misijonarjem.
Na samo Misijonsko nedeljo, 23. oktobra so pa v Rojanu v Trstu kazali na prireditvi v misijonsko proslavo skioptične slike z romanja tržaške Duhovske zveze, tudi nič misijonske vsebine, a je bil na sporedu tudi tam srečolov za misijonarje.
O tem, kako so obhajali misijonsko nedeljo pri Marijini družbi na Via Itisorta v Trstu, je bilo poročano že v prejšnji številki našega lista.
Zdi se, da ni v smislu svetovnega misijonskega dne, prirejanje iger in podajanje slik, ki nimajo nobene zveze z misijonstvom. Misijonska nedelja ima pred vsem namen, poglabljati poznanje misijonskega problema in zavzetost za sodelovanje pri misijonskem delu Cerkve. To pa zmorejo ®amo igre, predavanja, slike z misijonsko vsebino. Izgovor, da ni iger ali Predavateljskega gradiva ali skioptičnih slik, ki bi jih kazal kak misijonar, je le znak, da se prireditelji ne zavzamejo dovolj za misijonsko vsebino tovrstnih prireditev. Prav v preteklem letu je bilo na primer v domovini
več misijonarjev na oddihu in so skoraj vsi razpolagali z zanimivimi slikami; treba bi jih bilo kajpada pravočasno povabiti. Tudi glede predavanj misijonske vsebine je gotovo že v Katoliških misijonih veliko gradiva, ki bi moglo služiti temu ali onemu duhovniku ali predavatelju kot gradivo za dostojno misijonsko predavanje. Končno se bi bilo mogoče obrniti za kake misijonske igre tudi na Baragovo misijonišče v Argentini, ki bi to ali ono tovrstno odrsko delo moglo posredovati, če bi se kdo zanimal..., ako se že iz Ljubljane kaj podobnega ne more dobiti.
MISIJONSKO SREČANJE MZA V CLEVELANDU IN MISIJONSKA NEDELJA V GILBERTU V ZDA
O tem obojem poroča v svojem pismu s konca novembra 1983 predsednica MZA Anica Tusharjeva tole:
„Leto 1983 je bilo polno raznovrstnega dela in pripravljanja na našo drugo misijonsko srečanje v Clevelandu okrog 11. julija. Potrebnih je veliko priprav, kar gre bolj počasi naprej, ker smo tako raztreseni po tej r.aši veliki deželi. A je srečanje lepo poteklo ob navzočnosti vseh naših odsekov, duhovnega voditelja MZA Karla Wolbanga in tudi treh misijonarjev, ki so se tedaj ravno mudili v naši deželi: Stanko Pavlin, ki se je po enem letu dela v kitajski koloniji v Bostonu vračal v Hong Kong, bivši malgaški misijonar Stanko Cikanek, ki zdaj deluje v Braziliji, ter iz Manile došli Ralph Roberts, sin slovenskih staršev v ZDA; vsi so naše srečanje lepo poživili s svojo navzočnostjo. Prav tedaj je bil tudi klevelandski misijonski piknik in je številna udeležba ob krasnem dnevu izrazila zavzetost misijonskih sodelavcev za sodelovanje pri misijonstvu. Naslednja dva dneva srečanja sta vez med našimi odseki še bolj utrdila in delo poglobila. Hvala Bogu za to!
V Gilbertu je bilo praznovanje misijonskega dne takole: Zbrali smo se na bližnji Aurori, kamor nas je povabil Janez Dolšina, župnik tamkajšnje fare. Prvič se je namreč zgodilo po vseh dolgih letih našega bivanja v Gilbertu, da imamo v naši fari za župnika Irca. Zato smo bili zelo hvaležni slovenskemu župniku na Aurori, da nas je povabil tja. Tja je pa prišel tudi nam znani duhovnik Franc Gaber, ki je daroval Najsvetejšo daritev; pred mašo je bila prilika za sveto spoved. Med mašo je g. Gaber lepo govoril o misijonstvu. Po sveti maši smo se zbrali v dvorani ob kavi in pecivu, ki so ga oskrbele naše zveste članice MZA. Potem smo poslušali poročilo o srečanju odsekov MZA v Clevelandu. Na razna vprašanja sta oba duhovnika, ki sta bila med nami, lepo pojasnjevala in zadovoljila vse navzoče. Kakor vsa leta, so se tudi to pot navzoči lepo odzvali nabirki za misijone. V času okrog Misijonske nedelje je bilo med nami zbranega 1.873 dolarjev, kar bo prav kmalu razdeljeno s celotno nabirko MZA našim misijonarjem. Bog stotero plačaj vsem darovalcem!
S PAVOVIM PERJEM SE POSTAVLJAJO
Kako je neki avstrijski časopis, ki izhaja v nemškem jeziku, pohvalno pisal o našem dr. Janežu, a ga proglasil za Avstrijca in o njem še vse polno netočnosti povedal, bomo poročali v prihodnji številki.
MISIJONSKI OPAZOVALEC
Celo med največjimi idealisti nastane pri skupnem delu, prav iz gorečnosti, ki vse vnema, včasih kak nesporazum, kakor se je to dogodilo v okviru Misijonske znamkarske akcije v ZDA radi dejstva, da je vodstvo te misijonske organizacije namenilo in oddalo lepo vsoto „Sloveniku“ v Ri-mu za misijonsko formacijo kakega slovenskega duhovnika, ki bi šel zdaj Pa zdaj študirat v Sveto mesto misijonstvo-. Eden odličnih misijonskih sodelavcev v Chicagu se je nad tem darilom „Sloveniku“, ki ne bo šel slovenskim misijonarjem v pomoč direktno, ampak indirektno, nekako zgražal in je svoje nezadovoljstvo in pomisleke izražal tudi drugim. Zato je tajnica Misijonske znamkarske akcije Sonja Ferjan poslala našemu uredništvu v objavo pojasnilo, ki naj vso stvar dobro mislečim obrazloži. Pojasnilo se dobesedno glasi:
„Prosim, da bi v eni prihodnjih številk KM objavili nekaj pojasnila k Vašemu podatku v KM za maj/junij 1983, kjer stoji: „Odsek MZA v Clevelandu je prejel iz zapuščine rajnega župnika pri sv. Lovrencu Jožeta Varga 5.000 dolarjev za misijone...“
Tako dejansko zadeva izgleda: Oba eksekutorja zapuščine rev. Jožeta Varga sta odločila, da naj gre 5.000 dolarjev iz zapuščine Misijonski znam-karski akciji. Denar naj se uporabi, kjer je najbolj potrebno in koristno. Odločeno je bilo, naj gre ta vsota k že oddanim 25.000 dolarjem za šolnino škofa Rožmana za študij misijologije v pomoč kandidatom izmed slovenske duhovščine v domovini. Glavnina 25.000 dolarjev je bila zbrana kmalu po smrti škofa dr. Rožmana v gornji namen. Vanjo je prihajal denar izrečno za to nabirko in ni bilo nič v zvezi s potrebnimi v misijonih ali s slovenskimi misijonarji, kot so sedaj redni darovi, dani Misijonski znamkarski akciji za pomoč našim msjonarjem na terenu."
Gotovo je bil nesporazum v Chicagu nemajhna srčna bolečina za ustanovitelja in duhovnega vodja Misijonske znamkarske akcije, župnika in supe-riorja Karla VVolbahga CM, ki je prav tedaj obhajal sedemdesetletnico svojega življenja.
Ta izredi misijonski delavec in gorečnik se je namreč rodil 8. novembra 3 p13. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1941 in je najprej kaplanoval v Šmihelu pri Novem mestu. Ob času vaških straž in domobranstva je bil velika opora borcem za svobodo katoliške vere, kar so mu komunisti zelo zamerili in so ga po vojni oblatili v podlistku z naslovom „Sveti satan", ki je izhajal v nekem dnevniku mesta Ljubljane. Leta 1943 je bil gimnazijski veroučni profesor v Ljubljani, ob razpadu spomladi 1945 pa odšel z drugimi v begunstvo. V begunskih taboriščih je vneto sodeloval pri dušnem pastirstvu. Zavzemal se je posebno za duhovne poklice, in če sta postali sestri Usmiljenki tako prejšnja kot sedanja provincijalna predstojnica jugoslovanske družbe usmiljenk, je to v prvi vrsti zasluga njegovega duhovnega vodstva. Ro so se begunski lazaristi zbrali v Rimu, so z uvidevnostjo in pomočjo rimskih sobratov osnovali svojo begunsko skupnost s slovenskim pred-
stojništvom, novicijatom in bogoslovnico. Tedaj je zaprosil za vstop v Misijonsko družbo tudi Karel Wolbang, in sicer z izrečno željo, da bi mogel iti misijonarit na Kitajsko. Seveda so ga predstojniki te skupnosti radi sprejeli. (Tedaj je bil viceprovineial begunske skupnosti v Rimu prav naš urednik, ravnatelj novincev in bogoslovcev pa dr. Jakob Kolarič.) Saj so lavno pripravljali ustanovitev Baragovega slovenskega kitajskega misijona, kot so ga želeli imenovati, v katerem naj bi se združili že preje na Kitajskem delujoči slovenski lazaristi (gg. Jereb, Pokoren in časi) in pa novo-došli, ki bi prišli iz Rima. Po končanem novicijatu in zaobljubah 20. maja 1946 in po strokovni pripravi za bolniško skrbstvo so sobrata Wolbanga predstojniki res usmerili na Kitajsko v provinco Kiangsi na jugu dežele, kjer so severcamerikanski sobratje odstopili del škofije v oskrbo slovenskim lazaristom. Tedaj je šla iz Rima na Kitajsko lepa skupina slovenskih lazaristov, med njimi Janez Kopač, Andrej Prebil. Karel Wolbang, tedaj še bogoslovec Andrej Jerman in tudi v Kanadi umrli brat Ciril Verdnik. Karel Wolbang jc bil tisti v Rimu, ki je v imenu slovenskih predstojnikov dosegel pri Kongregacije za širjenje vere čisto nanovo zamišljeni vatikanski misijonski potni list in naši misijonarji so dobili prve številke tega dokumenta, od št. 1 naprej... (S takim potnim listom je kasneje iz Argentine odpotoval na Kitajsko tudi naš misijonski zdravnik dr. Janež Janez, ki edini od vseh teh ie nadaljuje svojo delo med Kitajci, zdaj na Taivvanu, in sicer že 36 let!) Skupaj z Janezom Kopačem, ki je že v Ljubljani med vojno vstopil k lazaristom z istim misijonskim namenom, sta odpotovala na Kitajsko iz Svetega mesta. S svojo izredno organizacijsko sposobnostjo in garanjem je Karel Wolbang tudi na Kitajskem takoj prodrl in je misijon z dvema takima delavcema v Ningtuju lepo uspeval in veliko obetal. Žal so komunisti kmalu zasedli tudi Južno Kitajsko in izgnali vse tuje misijonarje, tudi naše, in sicer v začetku leta 1951. Jubilant in Janez Kopač sta šla nazaj v Rim, od tam pa čez leto dni v ZDA, kjer so Karla ameriški sobratje koristno zaposlili pri vzgoji in profesuri na svojih vzgojnih zavodih, zlasti spričo njegovega znanja številnih jezikov in globoke duhovnosti. A tudi v ZDA je naš jubilant našel priliko za misijonsko delo, zdaj v zaledju. Ne le, da je vodil misijonske krožke študentov, ki jih je vzgajal, ampak je zlasti sodeloval z uredništvom našega lista, ki je tedaj že izhajal v Buenos Airesu, in sicer s članki in pridobivanjem naročnikov v Severni Ameriki, kamor se je ob počitnicah odpravljal na misijone med slovenskimi izseljenci. Tudi po njegovi zaslugi so tedaj „l<atoliški misijoni" v izseljenstvu dosegli naklado 4.000 izvodov (sedaj jih imajo komaj 1.700...). Bil je eden prvih, ki je spoznal pomembnost pomoči vzgoji domačih bogoslovcev v misijonskih deželah, saj je sam izkusil, da je Cerkev povsod obsojena skoraj na propad, če ni domačega klera in redovništva. Desetine bogoslovcev so z njegovo oziroma velikodušnih slovenskih dobrotnikov pomočjo dosegle mašniško posvečenje in dobro formacijo.
A Karel Wolbang je šel neutrudno naprej, dokler ni s pomočjo izbranih misijonskih sodelavcev in sodelavk ustanovil Misijonsko znamkarsko akcijo, ki deluje pred vsem med rojaki v ZDA in v Kanadi in ki nikakor ne zbira samo rabljenih znamk za misijone, kakor bi kdo iz slovenskega naslova mogel napačno sklepati, ampak je vsestransko delujoča organizacija v pomoč slovenskim misijonarjem in vzgoji domačega klera. Ta organizacija, ki ji je predsednica nekdanja članica Slovenske Misijonske dijaške zveze v Ljubljani,
Anica Paternost, por. Tushar, ima kakih deset delovnih odsekov, o katerih uspešnem delovanju poročajo vsaj minimalno tudi ..Katoliški misijoni" od časa do časa. Vse scdelovavce in odseke med seboj in z misijonarji na tere-nu povezuje tedensko zaglavje v Ameriški domovini, ki ga pod naslovom Misijonska srečanja in pomenki urejuje in večinoma tudi piše naš jubilant. ^°t je bilo ob priliki že omenjeno, je to zaglavje v Ameriški domovini kot »Katoliški misijoni" v malem. Ker je bil jubilant nastavljen za župnika ene-Sa predmestij Toronta, Scarborough, je nujno potreboval za misijonsko delo Uied rojaki kako zavzeto in sposobno moč in božja Previdnost mu je poslala upokojeno bolničarko Sonjo Ferjan, ki mu je zdaj kot glavna tajnica M ZA pač njegova desna roka pri misijonskem delu.
..Katoliški misijoni" se jubilantu Karlu Wolbangu iskreno zahvaljujmo za njegovo bistveno sodelovanje pri njih vsebini in razširjenju v začetkih •shajanja v izseljenstvu, v imenu slovenskih misijonarjev in misijonark in Vseh misijonskih prijateljev okrog KM pa sploh za vse njegovo dragoceno PPsijonsko delo, nekaj časa na terenu, potem pa vse naprej v zaledju. Prosimo Boga, naj ga nam in misijonom ohrani še desetletja!
No, sedemdesetletnico je obhajal 3. februarja letos tudi sam ured .ik KM, kai" naj bo radi popolnosti kronike tudi omenjeno. Njemu je ta jubilej le Povod, da prosi vse slovenske misijonarje, naj mu izprosijo od Boga še •jekaj let življenja in dela za misijone, najmanj pa toliko, da bo mogel tako hst kot njegovo misijonsko delo predati ali Cerkvi v domovini ali pa mlajšim rokam v izseljenstvu...
Misijonski sadovi Misijonskega zavoda Baragovega niisijonišča pri Bue-P°s Airesu niso povsem zadovoljivi. Res sta na Madagaskarju dva bivša kojenca, Peter Opeka in Rado Sušnik (poleg Franceta Buha iz Baragovega •Pisijonišča, ki pa ni bil gojenec zavoda...) in res je, da so tam po tri leta delovali že številni gojenci Zavoda kot laiki, a spričo velikih potreb po no-ph, številnejših delavcih tamkaj bi bilo želeti, da bi še ta ali oni gojenec Misijonskega zavoda, ki je doživel mašniško posvečenje, tudi odšel na to Pasijonsko področje, ki so ga prevzeli v oskrbo slovenski lazaristi in vsi slovenski škofje. Včasih pri kakem misijonskem kandidatu „človek obrača, ^°g pa obrne". Tako je bilo z enim dveh letošnjih novomašnikov, bivših 8°jencev Misijonskega zavoda, ki sta bila v Ljubljani posvečena in tudi slabila novo mašo, a jo ponovila v Baragovem misijonišču preteklo leto: Marko ^Pkjati in Tomaž Mavrič. Ta slednji je že bil odločen, da odide na delo v *P'sijone na Madagaskar in tudi predstojniki so ga mislili tja usmeriti, a •PU je zdravnik odsvetoval, da bi šel z ukvaro na kolenu v misijone, kjer Je treba tudi veliko pešačiti, na Madagaskar. In tako je Bog obrnil, da v$aj za enkrat še ne bo šel tamkajšnim sobratom na pomoč, ampak pomagat sobratom v Kanadi, kjer bo pred vsem zadolžen za slovensko mladino. Marko (’ukjati bo pa prevzel vodstvo Misijonskega zavoda, kateremu se bo mogel Povsem posvetiti in kjer mu bo vsaj v začetku v pomoč superior Baragovega PPsijonišča, poleg drugih laičnih sodelavcev.
Lojze Ilezelj je eden tistih zvestih misijonskih sodelavcev, ki že ves Cas. kar je v Argentini, zvesto in vneto pomaga našemu uredniku pri misijonskem delu, zlasti ob misijonskih tombolah. Pomagal mu je pa že kot
mali, komaj nekaj čez deset let stari begunček, ko je sedanjemu uredniku, tedaj tudi beguncu, pomagal peljati težko naloženo cizo okrog 25 km peš po Koroškem, da smo se privlekli pravočasno do Beljaka, od koder so nas potem zavezniški kamioni odpeljali čdz mejo v italijanska taborišča, kjer smo se vsekakor počutili bolj na varnem. V Argentini se je takoj pridružil v Buenos Airesu ustanovljenemu misijonskemu krožku, ki so ga sestavljali pred vsem bivši člani Misijonske dijaške zveze iz avstrijskih taborišč, s katerimi je ..italijanski" Rezelj takoj postal velik prijatelj. Ta skupina misijonskih sodelavcev, ki samo sebe imenuje ,,Plus Ultra!" že nad 37 let sodeluje pri vseh misijonskih akcijah v Argentini. Lojze Rezelj sodeluje pri misijonskih igrah, ki so bile pred leti najimenitnejše odrske predstave v slovenski argentinski skupnosti, pri pripravah na misijonske tombole, kjer je on vedno poglavitni animator in je v tem pokazal toliko sposobnost, da ga 'zdaj hočejo imeti kot takega tudi vse druge tombole in ostale prireditve pridobitnega značaja slovenske skupnosti v Velikem Buenos Airesu. Med tem si ie Lojze Rezelj ustvaril družino s petimi otroki, sc vodstveno zaposlil v slovenskem podjetju, je že dolgo član slovenskega gledališča in kot tak organizira znane predstave križevega pota med argentinskim vernim ljudstvom na Veliki teden s slovenskimi igralci, je član gledališkega odseka Slovenske kulturne akcije in zadnja leta tudi blagajnik te ustanove za pospeševanje slovenske kulture izven matične domovine. Zdaj pri misijonskih prireditvah ne sodeluje več sam, ampak pomnožen s svojimi otroci. Misijonska zvestoba se tako prenaša v mladi rod, čeprav Rezelj ni še star, saj pišemo o njem prav zato, ker je postal petdesetletnik. Ob tej priliki se mu tudi misijonska akcija zahvaljuje za vse sodelovanje, ga vabi k nadaljni vztrajni zvestobi v pomoči in mu želi še več desetletij sodelovanja v slovenski skupnosti in v slovenski izseljenski Cerkvi. Bog ga živi!
škoda bi bilo, če ne bi objavili pisma, ki nam ga je ob smrti dolgoletnega afriškega misijonarja p. Albina Kladnika pisala gospa Košir iz Johannesburga. To bo dopolnilo naše poročilo o njem ob njegovi smrti v prejšnji številki našega lista:
„Z žalostnim srcem Vam sporočam, da smo za vedno izgubili našega dragega misijonarja in zvestega prijatelja Albina Kladnika, ki je po dolgi, hudi bolezni zaspal v Gospodu 29. oktobra 1983. Ravno na vseh mrtvih dan je bil njegov veličastni pogreb v misijonu Maria Trost v Lydenburgu. Okrog 300 ljudi se je udeležilo svete maše, kjer je somaševalo 36 duhovnikov z dvema škofoma (belim in črnim) na čelu. Pokojni je užival pri vseh veliko spoštovanje in kako je bil priljubljen, je pokazala številna množica, ki ga je spremljala k večnemu počitku. Tudi skupina starih prijateljev, Slovencev iz Johannesburga ter Hrvatov z duhovnikom, se je odpravila na dolgo pot, da pokropimo utrujeno telo in pomolimo za pokoj njegove duše. Veliki misijonar zdaj počiva na hribčku ob gozdičku v srcu Afrike, za katero je daroval svoje življenje. Nam vsem je zapustil bogat zgled svojega apostolskega življenja.
Naj Vam omenim, da je bil pred letom, ko ste ga obiskali, zelo vesel Vašega obiska; napravili ste mu še pravočasno največje veselje. Do zadnjega Vam je bil hvaležen za vso pomoč, ki ste mu jo s pomočjo dobrotnikov naklanjali v času njegovega misijonarjenja."
4» »p 4* 4*	>P »P	♦>»> •♦».*, ‘■***y»t*4^*>*l* 4* 4» C* »5> «?> »*■	»>♦; fr*2n8H$+4$H$H$h

ZA BLIŽNJO VELIKO NOG
Vladimir Kos, Tokijo
CELO LETO JE VELIKA NOČ TUDI V NARA
Brez Tebe, Jezus, v svetem zakramentu, bi ta pomlad bila v otožnem cvetju in veter daljnih step še bolj bi tulil, pokrit s tkanino žoltega prahu.
Brez Tebe v svetem našem zakramentu bi sen morja se v pristaniškem mestu razlil med strnjenimi grmi čaja v kristalno belo se iskreč slučaj.
V tem božje izgrajenem zakramentu si Ti v velikonočno živem lesku: da naša vera Te lahko zajame nebeško tu, nebeško Tam,
da naša vera Te lahko objame, če zmoremo ponižni sveti petek.
Nara: Prestolnica Japonske pred približno 1100 leti in še zdaj polna budističnih spomenikov in templev. V ozadju tega obmorskega mesta pridelujejo dobro znani japonski čaj z imenom udži, po istoimenskem gorskem kraju. — Žolti prah pomladnega japonskega zraka prinaša veter iz talečih se kitajskih step. — Pesnik odkriva velikonočno resničnost tudi v neznatni
kapelici v budistično poganskem, starodavnem mestu Nara.	$
• > i > > >
i >
i >

AZIJA
TAIWAN
Pred božičem nam je s tega , Lepega ctoka“ pisal maryknolec FRANCI EEBOL:
„Čas hiti. Letos (1. 1983) obhajamo 400-letnico, kar je jezuit Matej Ricci prišel na Kitajsko. Vodstvo tukajšnje Cerkve je načrtovalo, naj bi v proslavo tega jubileja tu na svobodni Kitajski pridobili 30.000 novo-krščencev. Visok cilj so nam postavili, če ga bomo polovično dosegli, bo že veliko. Pri nas tu se pripravlja na krst devet odraslih; nekateri bodo krščeni na sam Božič, drugi pa na Veliko noč, če Bog da. Številčno tu le malo napredujemo, a pričevanje za Kristusa je močno.
Hvala Bogu, jaz sem vedno zadovoljen. Zahvaljujem se vsem dobrotnikom za pomoč, ki mi jo naklanjate ves ta čas mojega misijonskega dela na Taivvanu!"
Seveda nam je misijonar voščil tudi vesel Božič in blagoslovljeno novo leto, a to je bila splošna želja in molitev vseh naših misijonarjev pred pranziki. Tako nam je voščila tudi s. ROZARIA BRILEJ, ki deluje v drugem mestu, tudi na Taivvanu, in je tem voščilom dodala še čestitke Katoliškim misijonom za šestdesetletnico. O slovesnosti 400 letnice, ki jo že misijonar Rebol omenja, pa tole poroča:
„Matej Ricci je prišel na Kitajsko kot tretji misijonar za to deželo. Proslavo smo imeli v nedeljo, 13. novembra v Taipeiu. Navzočih je bilo 24 škofov, od katerih jih je bilo osem od drugod: Iz ZDA, iz Nemčije, Ja-
ponske, Siama, Filipinov, Koreje, Italije in Indije. Prav ta indijski kardinal je zastopal svetega očeta. Duhovnikov je bilo pa 250 in so vsi somaševali. Med mašo je bilo krščenih 40 odraslih. Po evangeliju so pristopili k oltarju in vseh osem ško-kov-gostov jim je podeljevalo zapored svete zakramente: krst, birmo in sv. Rešnje Telo. Molimo za vse te novokrščence, da bi bili vneti in zvesti katoličani!
Pa naj Vam povem še kaj o tem, kako sem se imela na počitnicah v domovini. Tam sem bila v času mojega dopusta mesec dni. Ker moje sestre vse bivajo na deželi, sem tudi jaz pri njih tamkaj živela, zraven pa obiskovala prijatelje, sorodnike in znance. V domovini se je zadnje čase marsikaj spremenilo. Mladina študira po mestih ali hodi v tovarne, doma na kmetiji so le za delo starejši ljudje. Ob nedeljah so nekatere cerkve kar polne. V naši župniji je bilo letos 99 prvoobhajancev, v neki drugi, ki sem jo obiskala, mi je župnik dejal, da jih je 88. Zdi se mi, da vera kljub vsemu še živi, a treba je veliko prizadevanja, da se ohranjuje."
HONGKONG
Iz dveh pisem salezijanskega duhovnika STANKA PAVLINA, ki tamkaj deluje, povzemamo naslednje:
„Ko sem se vrnil iz Bostona v ZDA, kjer sem leto dni pasel kitajsko kolonijo, sem spet tu na delu. Skrbim za takozvani „Don Bosco Youth Centre", ki je blizu naše tehnične šole, ki je Ti tedaj, ko si me obiskal, nisi videl, ker jo tedai še ni bilo. Ta ustanova je pod vodstvom salezijancev,
Misijonar Franci Rebol med otročiči-Kitajčki pri kopanju na Taivvanu.
vodi jo vedno le eden od nas, ki je v tem delu povsem samostojen, prebi-V;i pa v Tehnični šoli, v katero skupnost spada v družbenem pogledu, čez dan je treba biti stalno v Centru, ki ima veliko športno igrišče in zabavišče za mladino. Tu zdaj jaz skrbim, da je vse v redu. Moj prednik je zgradil zraven malo poslopje, v katerem 'mam pisarno, spodaj pa živi oskrbnik centra, ki skrbi za vse igralno °i'odje in naprave; pomaga mu še neki drugi Kitajec. Tu pridem v stik z najrdzTčnejšimi ljudmi: dijaki, delavci, vozniki traktorjev, taksisti... Če si pasiven in brezbrižen, nimaš skoraj nič dela, a če si aktiven kakor misijonar mora biti, ti vedno manjka časa!" ,s V drugem pismu z dne d. januarja l'a misijonar tole piše:
>,V „Centru“, za katerega sem odgovoren, gre delo in življenje lepo naprej. Vedno je treba kaj popravlja-
ti ali kaj novega uvesti. Da bi kaj nanovo zidal, ni govora, kajti zemljišče je državna last in je dano salezijancem do nadaljnjega v , najem", kakor stoji v pogodbi. A najemnina je le simbolična: en dolar mesečno. Malo stran od nas imajo protestantje, ki so prišli do tega šele deset let kasneje kot mi, veliko lepši športni prostor, ki ga je zgradila mednarodna organizacija V.M.C.A., z restavracijo, igralnimi saloni za primer dežja, razrede za študij itd. Mi pa tudi radi tega ne mislimo v to kaj več investirati, ker se bliža leto 1897, ko bo konec pogodbe med Kitajsko in angleško državo, pa se nič ne ve, kako bo potem. . . Seveda se vsaj jaz držim načela: Dum tempus habemus, operemus bona — Dokler imamo priliko, delajmo dobro!
Z s. Anico Miklavčič, ki je tudi v Hong Kongu, le zelo daleč od mene, se po mojem povratku iz ZDA še ni-
sva srečala, pač pa včasih pokramljava po telefonu, da ne pozabiva slovenščine.
Prosim, da me priporočite našemu svetniku Mandiču, da bi tudi tu mogel služiti Cerkvi pri nje širjenju!"
S. ANICA MIKLAVČIČ, kanosijan-ka, nam je pisala trikrat, 24. in 31. oktobra in 12. januarja 1984. Iz vseh treh pisem objavimo zapovrstjo, kav je za vse zanimivega:
„Imam vedno veliko misijonskega dela, ko obiskujem uboge, bolne in stare, katerim nosim sv. obhajilo. Poleg tega pripravljam za prvo sveto obhajilo več japonskih otrok.
Narodna Cerkev na kitajski celini je zelo trdovratna in hoče ostati neodvisna od Rima. Prav te dni smo brali, da so v Pekingu odprli novo semenišče, ki je že polno gojencev, ki se pripravljajo, da vstopijo v bogoslovje. Pravijo, da sv. oče nima pravice vmešavati se v zadeve kitajske Cerkve...
Zahvalim se Vam za zelo dobrodošli ček z darovi misijonskih dobrotnikov! Za božič so trije japonski otroci prejeli prvo sv. obhajilo. Po maši smo se zbrali tudi na junanjo božično slovesnost. Mene so povabili, da zapojem pesem Sveta noč v raznih jezikih. Zapela sem jo v japonščini, kitajščini, angleščini, italijanščini in -v slovenščini.
S Formoze prejemam veliko pisem mojih nekdanjih učenk, ki na vse odgovarjam in vsako pismo jim prinese nekaj duhovnih misli. Tudi to je misijonski apostolat.
2. februarja bo kitajsko Novo leto, ki je na Kitajskem in tudi tu velik praznik, ki traja 15 dni... Z g. Pavlinom sva se dogovorila, da ga bom v tem času šla obiskat na njegov novi misijonski delokrog.
Maja meseca bom pa obhajala 50 let redovnega življenja, kajti sem
vstopila leta 1934. Pomagajte mi zahvaljevati Boga za milost 50 letnega darovanja Bogu in dušam!"
INDONEZIJA
Tudi uršulinka s. DEODATA HOČEVAR nam je iz Bandunga dvakrat pisala:
Prvo pismo z dne 27.XI. 1983 nam prinaša tele njene vesti:
„Delo v šoli mi jemlje skoraj ves moj čas. šolske zahteve so precej velike in je treba krepko prijeti z.a delo, da se izvrši, kar oblasti terjajo. Prihodnji teden bomo začeli z. izpiti prvega semestra. Pred božičem bomo pa imeli nekake male duhovne vaje za naše katoliške učenke. V mesecu decembru šolska mladina zbira darove za revne in sirote. V splošnem to zelo radi delajo. Vse naše katoliške učenke skušam bližati Kristusu, a tudi nekatoliške. On je Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka in zato vse svoje upanje stavim Vanj. Letos poučujem krščanski nauk v najvišjem razredu. Daši je med učenci le 40% katoličanov, vsem govorim o Kristusu, ki je edina Pot, Resnica in Življenje."
Drugo misijonarkino pismo je iz srede januarja 1984. V njem se najprej zahvaljuje za ček, ki smo ji ga s pomočjo dobrotnikov mogli poslati, in pravi, kako je na vseh straneh tudi tam polno ubogih, ki od njih pričakujejo, da jim vsaj malo pomagajo:
„Tu v Indoneziji se stanje slabša dan za dnem. Prav sedaj se je spet vse podražilo in je najbolj prizadeto spet ubogo, revno ljudstvo. V časopisih napovedujejo, da bo država šele v aprilu povišala plače, cene so pa že zdaj vsemu zelo poskočile.
Smo v deževni dobi in par tednov kar naprej dežuje. Seveda je dež potreben za rast riža, toda v nekaterih krajih so poplave, ki povečajo trpljenje ubogih.
Župnijska šola z nad 1.000 učenkami v misijonu s. Frančiške Novak O.S.U., ki jo vidimo tu na sliki ob povodnji v Bangkoku.
V šoli smo začeli dragi semester in v aprilu bodo končni izpiti, namreč za najvišje razrede."
TAJSKA
Naša zvesta dopisnica s. FRANČIŠKA NOVAK O.S.U. nam je pisala 2. decembra 1983:
»Zadnje Vaše pismo je prišlo s čekom za 250 dolarjev in je ček že vnovčen. Kako je bila naša mlada tajska prednica vesela in jaz tudi! Koliko žrtev vsebuje vsak dolar, to je božja skrivnost. Molimo za vse dobrotnike in požrtvovalne misijonske prijatelje.
Pošiljam Vam mali prispevek o naši župniji ..Kalvariji". Tu smo v srcu velemesta, ob zanimivi, še zelo kitajski fari, ki jo zdaj vodi domači kitajsko-tajski duhovnik, ki je študiral v Rimu. Kakšno veselje in blago-
slov je tak duhovnik za lokalno Cerkev! Bangkoška škofija jih ima že lepo število, sosednji škofiji Ratburi in Chanthaburi tudi; nas skrajni sever in jug sta pa na domačih duhovnikih še zelo uboga.
Sestavek j:e prevod članka, ki ga je napisal naš mladi kaplan. (»Kalvarijo" bomo ob priliki objavili.) Tudi on lepo pridiga, a ne v kitajščini. Na misijonsko nedeljo me je gobolco ganila njegova zahvalna pridiga misijonarjem, ,,ki so vse žrtvovali in sc še žrtvujejo, da nam posredujejo bla-govest, ki jo zdaj rojakom mi naprej podajamo." Kot nam je povedal apostolski pronuncij, je naš novi kardinal Kitbunchu pred kratkim spet povdarjal, da Tajska še bridko potrebuje misijonarjev.
Na fari imamo pa še tretjega duhovnika, ki je nenadomestljivi franco-
ski misijonar, star kakih 60 let, ki spoveduje v štirih ali petih jezikih (tudi v esperanto) in je vedno vsem, tudi ubogim rad na razpolago.
Farno deško šolo vodi skupaj z ne-katoliškim ravnateljem kaplan, dve sestri domače kongregacije pa pomagata pri gospodinjstvu, ena poučuje verouk.
Na dekliški šoli smo pa štiri uršu-linke, najmlajša je prednica, ki spretno vodi tudi šolo. Druga sestra bo na praznik sv. Angele obhajala svoj srebrni jubilej zaobljub. Tretja sestra je po telesu šibka, a odporna, iz zelo dobre kitajsko-budistične družine, ki živi v Chiengmaju, naša nekdanja učenka v tamkajšnjem zavodu. Doma so ji zelo nasprotovali, ko je povedala, da želi postati redovnica. Zdaj pa, ko vidijo, kako je srečna, so vsi zadovoljni. Sosestre so vse razen mene Tajke.
Verjetno ste kje kaj brali, kako je težko v Bangkoku radi nenehnih po-vodnij. Voda ponekod stoji že od avgusta meseca; nekateri deli mesta veliko trpe. Povodnji so bile tudi na deželi in mnogo rižnih polj je uničenih. Tudi Chiengmaj je bil spet pod vodo, v naši šoli voda celo v šolskih razredih! Novi pritlični samostan, kjer so pred gradnjo nasuli zemlje, je bil kot otok sredi jezera. Tu se vode razlijejo iz reke in preplavijo vse, kar dosežejo. Ubogi prebivalci! 40% ljudi živi v „slumih“ in ti nimajo nadstropij ne kolov pod podom. V našo cerkev, hvala Bogu, voda še ni prodrla, v lepo stolnico pa dvakrat ali trikrat. V nekaj drugih katoliških cerkvah je bilo tudi vse poplavljeno, celo altar je stal sredi vode...
20. novembra sva šli s sosetro na severovzhod v Khom Kaen, kjer so sestre usmiljenke nad vse lepo in praznično obhajale 350 letnico ustanovitve družbe. Na Tajskem so že ka-
kih 15 let in delujejo zlasti med gobavci in njihovimi otroci, tudi beguncem so pomagale, še drugo naselbino imajo zdaj na skrajnem jugu v Nakhon Srithamarat, tudi za gobavce. Večina sester je iz katoliških Filipinov, imajo pa že tudi nekaj domačega naraščaja. Sestre sv. Vincencija imajo res bogato dediščino. Dobile so za duhovno pomoč prvega duhovnika lazarista iz Filipinov, ki se zdaj v Bangkoku uči jezika. Sicer v tistih krajih delujejo redemptoristi."
INDIJA
Iz Keorakupurja nam o. JOŽE CUKALE S.J. večkrat pošlje kak sestavek za objavo, ki poživi naš list. To ali ono vest nam pa tudi poda v svojih spremnih pismih. Tako nam je pisal tudi 10. januarja 1984 in nam to pot za božič in novo leto lepo prevede eno Tagorejevih pesmi:
„Kialj je prišel, pa kje svetilke so, kje prestol, da se vsedel bo moj Kralj? Kje dvorana?
Sramota, oh sramota! Še vencev ni, kje tepihi so perzijski ?
Nekdo nam je prišepnil: Ni treba tarnati! Pozdravi Ga in sprejmi praznih rok,
saj On ne rabi vencev, ne preprog, pripelji Ga v srca notranji krog, On tvoj je gost - Ljubezni Bog.“
Ta pesmica je pač njegova najlepša zahvala dobrotnikom, ki so o-mogočili darove, katere smo mu poslali iz sklada KM za leto 1982 in za katere se vsem prav iskreno zahvaljuje!
Iz drugega konca indijskega polotoka se nam je s svojim pismom, ki ga je pisala na zadnji dan leta 1983, oglasila Kristusova sestra MARIJA SREŠ iz Nana Kanta rije:
„Božič smo veselo, s plesom in pesmijo praznovali. Od materi jalnih stvari pride za praznovanje v poštev
Ta slika nam kaže dva slovenska jezuita v Indiji, sredi svojih sodelavcev in prijateljev: Gornji z očali, med domačimi sestrami, je oče Jože Cukale, spodnji z brado je pa
br. Leopold Vidmar.
le skodelica čaja in morda nekaj »puri", to so na olju ocvrte „chopati“, ki si jih Ti verjetno pokušal med svojim obiskom v Indiji pred leti. Navajene smo, da gremo ponoči, zato da ne zapravljamo dneva, po hišah in pojemo cerkvene himne, ki so jih tu sestavili. Opevajo Jezusovo rojstvo, njegovo življenje, njegove čudeže.
Imam se dobro in sem zadovoljna s svojim delom formacije. Končno so vstopila ls tri dekleta, dve sta odpovedali v trenutku vstopa. Jutri odrinemo v eno vasi za dva meseca, da zaživimo preprosto življenje ljudi v bajti iz blata; obenem bomo poučevale otroke, žene in dekleta, ki ne gre-
do v šolo. Ljudje nas čakajo in upam, da bo ta preprostost v jedi in bivanju kakor tudi naše poučevanje vplivalo dobro na našo notranjo rast h Kristusu in približevanju Njegovega kraljestva ljudem."
V Bandelu, ki je slavna božja pot blizu Kalkute, nam je pisala 30. XI. preteklega leta s. TEREZIJA MEDVEŠČEK iz družbe Hčera Marije Pomočnice, ki med drugim tudi tole pove potem ko nam vošči za praznike in novo leto:
»Prosim, da mi oprostite, da Vani še nisem napisala zgodovine tukajšnje božje poti, kakor sem napovedala. V teh zadnjih časih sem bila kar precej zaposlena. Naša ravnate-
ljica je bila mesec dni odsotna v kalkutski bolnišnici in sem jo morala nadomestovati, pa še njo v Kalkuti obiskovati. Sedaj je, hvala Bogu, že spet med nami, četudi je še r.a okrevanju.
Sedaj smo zaposlene s pripravo za Božič, prav posebno s pripravljanjem darov za onemogle, stare, bolne in otroke, ki jih je brez števila. Zdaj je za to pripravljalno delo podnebje zelo milo, a se bomo potem osem mesecev „vicali“. 11. januarja bodo tu duhovne vaje za naše sestre, ki jih bo menda okrog 60. Vsako leto pridejo na to duhovno poživlje-nje posebno one s hribovskih postojank, kjer je ta čas precej mrzlo."
Iz- Madrasa bolj proti jugu Indije nam je v začetku decembra pisal tudi salezijanski misijonar br. IVAN KE-ŠPRET:
»Argentina je tako daleč, zato moram pohiteti, da bodo voščila dospela pred Božičem. Naj se Ti božje Dete iz jaslic spet nasmehne, Ti da novega upanja, še bolj goreče ljubezni in novega zagona za apostolsko- delo. Ko bi se svet zavedal, kaj prav za prav Božič pomeni, in se z- vsem srcem predal božjemu načrtu, bi nezaupanje med ljudmi, sovraštvo med narodi in strah pred vojnami izginili. A svet je slep: Odrešenika ne prizna in ga noče. Oklenimo se ga vsaj mi, ki smo od njega posebno izbrani. Pridi in hodi z nami! naj bo naša molitev!
Sem še vedno pri istem delu kot preje. Imam manj prostega časa, čeprav bi na stara leta moral več počivati. Mnoge naše ustanove praznujejo jubileje (srebrne ali zlate), zato me vedno povabijo, da slovesnost fotografsko ovekovečim. Tudi smrt pridno posega v vrste naših sobratov. V tem zadnjem letu smo jih na jugu izgubili pet. Nekateri so bili stari, nekateri pa še mladi. Zadnji je imel
40 let, dobil je možgansko vnetje. Dali smo ga v najboljšo bolnico, a ga niso mogli rešiti. Njegovih pet rodnih sester, ki so vse redovnice, je stalo ob njem in so mu stregle. Držale so se za roke in prepevale psalme, ko je umiral. Bog že ve, kaj dela!"
Kešpretov sobrat LUDVIK ZABRET SDB nam je za Božič tudi pisal, in sicer iz Nasika:
„Že dokaj časa se nisem nič oglasil, ker pač v hiši z urejenim življenjem, kot je novicijat, ni kaj posebnega zapisati. Vseh 25 novincev vztraja in so že čez polovico novici-jata. Upamo, da bodo postali goreči apostoli!
Vse okrog nas mesto hitro raste in se širi. Tudi mi bomo zidali štu-dentat filozofije, ker je v Pooni pretesno. Tako bo bolj malo zemlje ostalo tudi v namen pridelovanja zelenjave in sadja, študentat bo čisto ločen od novicijata in bo imel svojo skupnost, da bo vzgoja študentov filozofije, duhovniških kandidatov, primerna."
Iz mesta Bombay nam je koncem novembra 1983 pisala s. KONRADI-NA RESNIK iz družbe Dragocene Krvi; v pismu se zelo zahvaljuje za »Katoliške misijone", ki jih prejema in ki ji veliko pomenijo.
»Včasih mi je kar težko, ker ne morem več tako delati kakor prejšnja leta. Sedaj morem delati toliko več z molitvijo. Le eno prosim Boga: Da bi bilo vse v Njegovo čast in slavo in za duše, da bi jih čim več spoznalo in sprejelo Njega, ki je naš Bog in Zveličar.
V bolnici gre vse po navadi, le da imamo zdaj oddelek tudi za prezgodaj rojene otroke. V septembru smo praznovali 150 letnico obstoja naše Kongregacije. Sedaj nas je nekaj čez 2.000 sester in smo razkopljene po
Naš salezijanec br. Ivan Kešpret med mladimi Modrasa, kjer deluje: okrasili so ga z
vencem okrog vratu. . .
11 državah. Naša materna hiša je v Liegu, Belgija."
IRAN
Od sestre usmiljenke C. RODE imamo več pisem. Prvo je pisala dne 17. aprila, drugo pa dne ti. avgusta. Marsikaj zvemo iz njiju:
„Vaše pismo me je čakalo doma, ko sem se vrnila iz Libanona, kjer sem bila na duhovnih vajah. Libanon, to je skrivnostna dežela, skrivnostno ljudstvo. Že osem let živijo v vojni, a njih življenjski ritem se ni spremenil. V zahodnem delu Beyrutha je sledov vojne veliko. Velikanski stanovanjski bloki in hoteli blizu morja so vsi porušeni ali preluknjani od izstrelkov. V vzhodnem, bolj katoliškem predelu vse takoj popravijo in obnove. Ponoči jim stekla na oknih popokajo,
dopoldne že vstavljajo nova. Med duhovnimi vajami smo sestre mogle tole doživeti: 30. januarja ponoči so bombardirali od dveh do petih zjutraj. Rakete so žvižgale okrog nas, eksplozije so se čule čisto blizu. Eden lazaristov, 71 letni Francoz, je našel smrt v tisti noči. Košček bombe mu je ob eksploziji pretrgal žilo odvodnico in je bil v nekaj minutah mrtev, izkrvavljen. Pri lazaristih so že četrtič zamenjali vse šipe, pri naših sestrah v provincialni hiši prav tako. In popravljanja je vedno veliko. Libanonci so zelo pogumni ljudje in delavni. V trgovinah dobiš kljub vsemu vsega. Hrana je obilna in raznolika. Njih denar ohranjuje svojo vrednost: ena libanonska libra stane dva francoska franka. Dežela je zelo lepa, narava rodovitna, vse povsod je
polno cvetja. Zato Sirijci hočejo dobiti severni del dežele, Izraelci pa južnega. Libanonu kot takemu bi ostal le srednji del, ki je hribovit, a tudi rodoviten. Hiše so vse zidane iiz kamna, ki ga pač dobe na mestu in zato ni tako drago.
Pomlad letos pri nas kar ni mogla priti; vsaj v našem delu Irana je bila zima zelo dolga, veliko snega smo imeli. Naša sestrska skupina se je povečala. Prišla je med nas mlada sestra Italijanka, 36 let stara bolničarka, zelo spretna; sama je prosila, da jo pošljejo h gobavcem. Kot za vsakega misijonarja, je tudi to zanjo ena največjih težav, ker se ne more povsem posvetiti delu radi neznanja jezika, ki jih je pri nas treba znati kar več. Pisava je pa sploh različna od naše.
Jaz. sem tu v gobavski naselbini že osem let in bo sprememba gotovo kar brž prišla."
Kakor je sestra slutila, se je tako tudi zgodilo, o čemer nam piše v naslednjem pismu:
„čez nekaj mesecev bom odšla iz Tabriza. Pedstojniki me pošiljajo v drugo mesto Irana: Isfahan. Tam je bila naša velika šola, a po letu 1980 so vse podržavili. Zdaj so sestre ohranile le „penzionat“, oskrbo notranjih gojenk, katerih je kakih 40 in so Armenke. Ena od sester je Filipinka in vodi dispanzer. V bližini Isfahana je velika tovarna jekla, v kateri dela kakih 300 Poljakov, tako se bom znašla tudi med slovanskim elementom. Z božjo pomočjo upam in zaupam vse storiti, kar je v mojih močeh, tudi na tem novem misijonu, zaupam tudi v molitev misijonskih prijateljev, da bom prav ravnala v tej čudni islamski deželi."
S. Cecilija Rode nam je najnazad-nje pisala iz Isfahana, kjer je spet prednica sestrske skupnosti:
„Tukaj smo štiri sestre. Najstarej-
ša je sestra Francozinja, ki je že 51 let v isti hiši. Ona dela v dispanzerju, kjer pomaga ljudem, ki pridejo večinoma iz bližnjih vasi. Že nekaj let ji pri tem pomaga mlada sestra iz Filipinov, ki je tudi bolničarka, specializirana za opekline. Tretja sestra je domačinka armenskega po-kolenja. Ona se ukvarja z notranjimi gojenkami, ki so tudi večinoma katoliške Armenke, le nekaj je muslimank. Poučuje v armenščini katekizem. Kakor je znano, so Armenci zelo narodno zavedni in navezani na svoj jezik in kulturo. Ne srečaš armenskega otroka, ki sredi druge narodnosti z drugim občevalnim jezikom ne bi znal materinskega jezika, čeprav nimajo določene svoje domovinske države, ker so raztreseni po celem svetu, dasi jih je največ po teh krajih, v Rusiji, Turčiji in v Iranu.
Meni je bilo težko zapustiti sestre v Tabrizu, med katerimi sem bila osem let in pol, najbolj mi je bilo pa tesno pri srcu, ko sem se poslavljala od naših malih otročičev. Res sem jih imela rada in oni so to čutili ter me tudi imeli radi. V molitvi jih ne pozabim, ne sester ne otrok in drugih, gobavcev.
Tukaj v Isfahanu imamo dva duhovnika lazarista. Starejši je Švicar in je bil lani zlatomašnik. Mlajši je Poljak, ki je prišel, da duhovno pomaga svojim rojakom Poljakom, ki tu delajo v državnih podjetjih kot od poljske države poslani specialisti. Poljaki imajo vsak petek (kajti nedelje so tu delavniki), ki je delopust, sveto mašo v poljskem jeziku. Udeležba je odlična, kapelica se povsem napolni. Delajo pri novi električni centrali kot inženirji in tehniki. Nekaj od njih jih je že zaprosilo za politični azil na drugih veleposlaništvih, kajti nočejo • nazaj na Poljsko pod komunistično vlado."
OCEANIJA
PAPUA
Iz kraja Araimiri nam 10. januarja piše salezijanski brat JOŽKO KRAMAR. V svojem pismu opisuje naslednje doživljaje med tem še zelo primitivnim ljudstvom, med katerim delujejo pionirsko ti salezijanci:
„Teden dni pred božičem sem bil V sosednjem misijonu, kjer že precej dolgo misijonarijo in so doživeli novomašnika domačina, ki je iz te Gulf province. Tam so ljudje že čisto drugačni kakor pa pri nas. Bilo je zelo lepo. Maša je bila v jeziku Varipi in prav tako petje: pri nas je to še nemogoče, ker vsakih 10, 15 vasi govori drug jezik. Novomašnik je prišel oblečen v narodno nošo in ljudje so ga s plesom spremili pred oltar. Tam je zamenjal narodno nošo z duhovniško obleko, nakar se je začel posvečevalni obred ob spremljavi bobnov in petja. Pri darovanju so spet s plesi in bobni prinesli darove na oltar, seveda ni manjkalo loka in puščic.
Za kosilo so pripravili „mumi“. Žival spečejo v zemlji. V jamo so nasuli kamenja in v njej zakurili močan ogenj, drugo grmado pa so zažgali nad kamenjem poleg jame. Ko je bilo vse kamenje dobro razgreto, so pobrali pepel iz jame in kamenje očistili, nanj pa naložili bananovih listov in na liste naložili meso in gozdno sočivje: sladek krompir in razne druge gomolje, spet vse dobro pokrili z listjem in potem vse zasuli s peskom. Tedaj se je začelo „Sing-sing“ — akademija s plesi in petjem v spremstvu bobnov. Po treh urah so jamo odprli in slavnostno kosilo je bilo nared. S pojedino je bilo konec vseh slovesnosti.
Za božič smo imeli tu v misijonu krst enega odraslega, katerega žena in otroci so bili že preje krščeni. Oba
se zdaj pripravljata na zakrament svetega zakona, ki ga bosta prejela 31. januarja in bo to prvi katoliški zakon v našem misijonu.
Ob teh praznikih nam je pa narava pripravila malo presenečenje. Ko smo zvečer med molitvijo rožnega venca hodili po obali, zagledamo za bližnjim grmom svetlobo. Kdo neki bi mogel biti ob tej uri tu okrog misijona ? Stopimo bliže in na naše začudenje vidimo pred nami pravo razsvetljeno drevesce in lučke so se vse ugašale in prižigale in vse so bile iste barve. Ko pridemo še bliže, se lučke začno spreletavati. Bile so kresnice, ki so tu približno dvakrat tako velike in svetle kot kresnice pri nas doma.
Drugi večer pa je dobilo razsvetljavo morje. Bilo je precej nemirno in so se valovi penili. Valovi, ki so dolgi tudi po 100 metrov, so si sledili drug drugemu proti obali. In kakor se od časa do časa dogaja, se valovi fosforno osvetlijo. To noč pa so bili valovi izredno osvetljeni, tako da je bilo, kakor da bi ogromne neonske žarnice (cevi) plavale iz Oceana proti nam, na obali pa izginevale. Razsvetljava je trajala vse do zore. Upali smo, da se naslednjo noč pojav ponovi, pa smo videli le temne razpenjene valove.
Prav predno sem šel na novo mašo, so mi prinesli vest (laični misijonarji), da se je policija slučajno mudila v vasi Berna. Ko vstopijo v eno oddaljenih koč, najdejo nad ognjem obešeno možko stegno. Lastnica te koče je v kratkem obdobju izgubila kar tri svoje može.
Občasno se tudi v naših bližnjih vaseh dogodi, da ob mraku izgine ta ali oni otrok in ga starši zaman iščejo. Navadno je osumljen čarovnik, ki pa ni vedno krivec. So pač tu še ljudje, ki se včasih le ne znajo premagati, da bi zapustili navade
prednikov, in se jim zahoče človeškega mesa, kar je seveda danes strogo kaznivo.
Na zapadnem delu otoka se pa oblasti še vedno borijo broti lovu na človeške glave, ki ga navadno pripravijo v hišah duhov; ob ranih jutranjih urah napadejo kar kako celo vas in vse, kar jim pride pod roke, ujamejo ali ubijejo in odnesejo s seboj, da jim služi za pojedine. Da bi tem zablodam napravila konec, oblast iztreblja vse hiše duhov, a to zaenkrat le malo pomaga.
Treba bo še veliko klenega misijonskega dela, da se tem ljudem posreduje evangeljska blagovest, ki bo zasidrala v teh srcih Kristusovo ljubezen do sočloveka in odpravila sovraštvo, maščevanje in surovost. Pri sveti maši in svojih molitvah se, dragi rojaki, spomnite tudi tega ubogega ljudstva, da bi že skoraj Solnce ljubezni posijalo v te zapuščene temine!"
AFRIKA
TANZANIJA
Iz kraja Iringa nam koncem novembra prejšnjega leta piše p. EMIL ČUK iz družbe konzolata misijonarjev. Tudi on se zahvaljuje za pomoč, ki smo mu jo poslali iz darov misijonskih dobrotnikov, in poroča, da mu je umrl v domovini eden njegovih bratov, ter doda sledeče novice:
„V času od 20. avgusta do 4. septembra so me v Afriki obiskali štirje iz moje rojstne fare s svojim župnikom. Šest dni svojega časa med nami so porabili za gradnjo hišice za nekega reveža iz 80 km oddaljenega Pawaga. Njihov zgled solidarnosti in bratstva je vse okoličane močno prevzel.
Sredi decembra se vrne s počitnic v Italiji predstojnik te misijonske postojanke v Iringi, in ker je on tudi krajevni družbeni ekonom in bo spet
spet prevzel službo, bom jaz lažje zadihal, ker bom tega dela rešen."
BURUNDI
Tam delujoči salezijanec AVGUST HORVAT, ki dela na istem misijonu Rukago skupaj z sobratom, tudi duhovnikom Jožetom Mlinaričem, nam je pisal dve pismi.
V pismu z dne 28. XI. 1983 nam poroča tole:
„Pred tremi dnevi sem dobil »Katoliške misijone" za september in oktober, kjer si začel popisovati svoj obisk misijonarjev v Burundiju. Vse si zelo olepšal in se bodo mnogim kar »sline cedile" po tej lepi, zeleni Afriki. In daj Bog, da bi se, potem bi jih več prišlo semkaj pomagat. Mi smo tako vsak dan »na vagi", kajti vsak mesec koga od misijonarjev izženejo. Vzrok ? Nihče ga ne ve. Zdaj se govori, da bodo poslali domov večje število misijonarjev. A mi delamo, kot da bomo vedno tu. Smo v božjih rokah. Dobro, da se je Jože srečno vrnil z dopusta v domovini. Odšel je brez. potrebnega dovoljenja za povratek, pa sem uspel, da sem mu ga med tem dosegel, kar pa ni šlo brez težav. Dovoljenja za njegov ponovni vstop v deželo niso hoteli takoj dati. Povlekli so me celo do šefa za zunanje zadeve, polkovnika. Ko je videl, da je Jože jugoslovanski državljan, se je začelo obračati na boljše. Torej le nekaj velja, da smo iz komunistične Jugoslavije!?! Če bi imel Jože italijansko državljanstvo, bi na noben način ne mogel nazaj na misijon...
Zdaj smo sredi priprave na Božič. Vrše se duhovne obnove, kakor si eno opisal v »Katoliških misijonih".
Nato misijonar vošči vsem dobrotnikom vesel Božič in blagoslovljeno novo leto, nakar tudi misijonar JOŽE MLINARIČ nekaj malega pripiše, in sicer:
Misijonar Avgust Horvat v podružnični cerkvi misijona Rukago, Jumbi, ki jo je zgradil
njegov sobrat Jože Mlinarič.
„Dragi gospod! To pot se nisva videla v Evropi. (Op. ur. Ko je bil obiskovalec v Burundiju, je bil tedaj ta misijonar doma in je našega urednika obiskal, ko se je vrnil iz Afrike v Gradec, Avstrija. ..) Poglejte: Brez potnega lista sem potoval v domovino. Na meji Jugoslavije so me dve uri zasliševali, nato sem dva meseca čakal, pa so mi dali novi potni list. (Op. ur. Bralci se spominjajo, kako je Horvat pisal, da so Jožetu papirje ukradli v Burundiju.) Tukajšnji črnci radi pokažejo, da so zdaj oni naši „šefi“, kar me ne moti, saj sem navajen. Hvala za vso pomoč!"
AVGUST HORVAT nam pa še 13. januarja 1984 piše, in sicer to pot iz glavnega mesta Bujumbura:
„Sem tu v glavnem mestu skupaj z Jožetom po opravkih in nakupih, Pa izkoristim priliko in Ti pišem.
Najprej prisrčna hvala za pismo in darilo, ki je v redu prišlo in sva z Jožetom brez težav vnovčila poslani ček. Res skrbite za naju! Ko je potreba največja, je pomoč dobrotnikov najbližja. ..
Praznike smo lepo doživeli, bilo pa je preje veliko dela z dušami. Na sam Božič je deževalo, kar pa ljudi ni oviralo, da ne bi napolnili naše prostorne cerkve. Seveda brez plesov ni šlo, kot je tu v navadi za večje praznike. Zato so bile maše dolge po dve uri, kar pa tu za nikogar ni preveč.
Pri sestri Bogdani v Kiyangah so pripravili žive jaslice s predšolskimi otroci. Bilo je zelo lepo in tudi zabavno, saj so otroci vedno po svoje luštni. Misijonarji smo si te jaslice ogledali na sam Božič popoldne. Tedaj smo bile vse tri misijonske skupnosti Rukaga skupaj, kar je tudi le-
po: Salezijanci, sestre Dorotejke in usmiljenke. Na starega leta dan zvečer se je pa to dogodilo pri nas, ker smo se s skupno mašo Bogu zahvalili za vse, kar smo mogli narediti v preteklem letu za ljudstvo, in smo se mu priporočili za novo leto. Smo še skupaj večerjali, nato so pa sestre iz Kiyange morale domov, nekateri so šli k počitku, drugi smo šli pa častit Najsvetejše do polnoči. Tedaj so okrog nas pokale petarde, kar je menda običaj po celem svetu.
Polni navdušenja smo stopili v novo leto, a oblast nam je to zavzetost in veselje za delo pokvarila. Pred nekaj dnevi smo zvedeli, da mora spet šest misijonarjev zapustiti državo. Enostavno jim ne podaljšajo dovoljenja za bivanje v deželi in tako morajo oditi. Zdaj celo nič razlike več ne delajo, iz katere države je misijonar. Cerkev, ki je tu zelo povezana z ljudmi in ima velik ugled in vpliv na narod, jim je trn v peti. Vsem se lahko zgodi, da nam lepega dne ne obnove več dovoljenja za bivanje v Burundiju. A mi delamo naprej, kot da ne bi bilo te negotovosti. Jože, naš veliki gradbenik, je začel postavljati novo cerkev na eni od podružnic, ne tako mogočno kot v Yumbi, ki si jo Ti videl, pa vendar, ljudje v tistem kraju so zelo navdušeni in radi pomagajo, vendar mora Jože plačati ma-terijal in tudi vodstvene delavce. Dobil je nekje malo pomoči in upamo, da bo šlo delo naprej. Istočasno do-končavamo v Rukago večnamensko dvorano, o kateri sem bil že poročal. ..“
Tudi temu pismu je Jože Mlinarič pripisal svoje ljubeznive pozdrave.
Končno smo prejeli pismo tudi od s. BOGDANE KAVČIČ, prednice u-smiljenk v Kiyange v župniji Rukago, kjer delujeta naša rojaka Horvat in Mlinarič. Pisala je 30. novembra tole:
„Izgleda, da Vi še vedno čakate na moje pismo, tega pa od nikoder ni. . . Ko sem prejela Vaše pismo, ki ste mi ga pisali iz Zaira, in potem tudi denar, ki ste ga zame pustili v Parizu, sem Vam na vse to odpisala, a vse kaže, da se je pismo izgubilo, ko ste bili na potu. Torej vse sem v redu prejela in se Vam in dobrotnikom iskreno zahvaljujem za stalno pomoč našemu misijonskemu delu!
Posebno se Vam tudi zahvalim, da nas po ..Katoliških misijonih11 tako lepo povezujete! Žal mi je, da niste mogli še enkrat priti k nam, ko ste bili spet v Afriki.
Ta mesec smo imele pri nas kar veliko dela in še bolj veselja. Osem postulantinj za našo družbo je prišlo na tritedenski sestanek kot pripravo za vstop v semenišče, kar se je zgodilo včeraj, na praznik 350 letnice naše Družbe. Bog nas obdarja z velikimi darovi. Molite za nas, žrtvujte, da bi bile vse zveste božjim klicem vsak dan in da bi nas Bog čuval tukaj še nekaj let, da bi se ta mladina v Družbi utrdila in bi Družba z njo nadaljevala svoje delo pri ubogih, četudi bi me belke morale oditi. Zadnje čase tu med misijonarji vlada velika negotovost.
Aprila grem za tri mesece domov na dopust, upam, da se bom lahko potem spet vrnila semkaj, če Bog da.“
ZAIRE
O svojem delu nam najnovejši, a najmlajši naš misijonar dr. ALOJZIJ SNOJ SDB piše kratko iz Lubumba-shija, velikega mesta na jugu Zaira, že blizu Zambije, dne 3. decembra:
„Kot veš, sem nastopil delo duhovnega animatorja v oblikovalni hiši, obenem sem pa še profesor in zborovodja. .. Ob sobotah in nedeljah pa še naprej delam v vojaški naselbini kot preje. Tu imamo 10 novincev, ze-
1° dobrih, že starejših fantov v dobi od 20 do 22 let. Veliko obetajo, vendar je vse v božjih rokah, pot je še dolga. Zdaj seveda nimam več toliko časa za pisanje, kot sem ga imel v Prvih mesecih po mojem prihodu. Vsem misijonskim prijateljem in dobrotnikom vesel Božič in blagoslov v novem letu!"
ZAMBIJA
V tej deželi so slovenski misijonarji doživeli nekaj izredno lepega. Vsi so se zbrali pri o. STANKOTU ROZMANU S.J. v Mumbvvi na sestanek družabnega in duhovnega poživljenja; od tam so nam poslali pozdrave in zahvalo za vse, kar jim pomagamo z molitvami in darovi. Pozdrave je napisal sam p. Stanko, podpisali so se pa jezuiti Stanko Rozman, Jože Grošelj, Janez Mujdrica, Janez Mlakar, Radko Rudež in brat Jože Rovtar, pa tudi minorita, ki sta prišla na to srečanje od daleč, Miha Drevenšek in Ernest Benko. Upamo, da bomo o tem izrednem dogodku brali in potem objavili kako poročilo iz lističa „Iz sončne Zambije". Kajpada ni bilo na sestanku p. Lovra Tomažina, ker je bil tedaj v Argentini pri svoji ostareli materi in drugih svojcih, in pa laične misijonarke BARIČE ROUS, ki deluje nad 500 km daleč od Lusake, ki pa ima do Stanka Rozmana v Mumbvvi še 160 km več, pa je menda zato ni bilo. . .
Ta laična misijonarka je bila pred meseci na dopustu v domovini in je bila tako ljubezniva, da je v Murski Soboti celo dvakrat obiskala sestro misijonskega obiskovalca, ki živi poročena v Prekmurju. Misijonarka se je oglasila že tudi po povratku na misijon iz kraja Chilonga, kjer deluje kot višja medicinska sestra v misijonski bolnici, in je vsem dobrotnikom poslala božične in novoletne pozdrave ter pripisala:
„Jaz sem seveda že nazaj in vsa v delu. Tako sem skoraj pozabila, da sem bila doma. Pridobljene kile sem že itak tako ali tako izgubila. .. Bolnikov imamo zelo veliko, več kot postelj. Nas je pa za delo zelo malo, za 8 oddelkov nas je le pet."
Od obeh slovenskih minoritov na severovzhodu Zambije, p. Ernesta Benka in p. MIHA DREVENŠKA, nam je 24. januarja 1984 pisal slednji in nam poslal svoje kramljanje prijateljem v domovini in po svetu, ki ga objavljamo v prednjem delu lista. Pisal nam je pa še posebej in iz tega njegovega pisanja objavljamo sledeče:
„Kaj je pri nas novega? Veliko, odkar si odšel. Pijemo že svojo vodo, ki je čista, kakor da bi pritekala izpod naših gora. Voda je zelo dobra in tudi s črpalko ni bilo doslej težav. Tudi v cerkvi je vse dokončano. Slovesno odprtje je bilo 24. oktobra. Praznik je bil res zelo lep z množicami ljudmi, ki so se mesec dni duhovno pripravljali. Velik kamen se mi je odvalil od srca. Tudi Marijin relief je krasno izklesan. Se spomniš, kako sem pri dr. Snoju tam v Lubum-bashi, ko smo ga skupaj obiskali, »ukradel" iz cerkvice v vojaškem taboru veliko Marijino sliko, ki mi je bila preveč všeč? No, na podlagi te slike je domači umetnik sedaj izklesal to Marijino podobo iz lesa. Izredno se je posrečilo! Tudi križev pot je nekaj enkratnega, povsem naša zamisel v izredni izvedbi; podobe so vzete iz vsakdanjega življenja.
Pa ne misli, da se je z dokončno ureditvijo naše cerkve v Chifubu moje delo končalo. Prav včeraj mi je neka redovnica iz Nemčije pisala, kako je ob obisku pri nas doživela pomanjkanje vode, kako so jo morali ljudje hoditi iskat od daleč in kako je smrdela kot gnojnica, ko so jo prinesli domov, in kako je vse to pove-
dala otrokom neke šole, ki so se odločili, da bodo naredili neke vrste srečelov in bodo čisti dobiček darovali za ureditev vodnjaka z dobro vodo tudi na vasi. Tako bom moral spet riniti po Chifubu in iskati vodo v zemlji, da jo s črpalko dobimo za naše ljudi. Otroci so denar že poslali.
Hvala Begu tudi za to novo delo z organiziranjem vodnjaka! Hvala posebno Bogu za zdravje, ki meni, kakor tudi Ernestu Benku, kar lepo služi. Njega je sicer enkrat mučila malarija, pa se je kar lepo iz nje izvlekel.
V začetku januarja smo imeli vsi misijonarji-Slovenci iz Zambije srečanje v Mumbwi pri p. Stanku Rozmanu. Kako je bilo lepo, Ti ne morem povedati!"
KAMERUN
Iz kraja Akono v tej državi nam piše brat m ari st, profesor ZDRAVKO KRAVOS dve pismi; iz njiju podajamo sledeče:
„Hvala Bogu, zdravja, dela in sitnosti je pri meni kar vedno dovolj. Ko dobite te moje pismo, bomo že v šolskih počitnicah in verjetno kaj popravljali po raznih naših hišah.
Za spokorno nedeljo in za odpustek svetega leta je prišlo v Akono
MISIJONSKI PRIJTELJI!
Radi imate slovenske misijonarje, te naše zastopnike pri širjenju Kristusove Cerkve. A Vaša ljubezen naj bo vedno dajavna:
Molite za misijonarje in njim zaupane pogane! Darujte zanje, ker veliko potrebujejo!
veliko ljudi. Ob šestih zjutraj sem že vozil skozi vasi in pobiral, kar so ženske pripravile za romarje; dva voza reči je bilo. Moški so poskrbeli, da se ne bi zgodilo kot v Kani. Dva škofa sta se pobožnosti udeležila, naš škof iz Bafie Bala Atanase in nadškof Janez Zoa iz Jaunde. Slovesnost oziroma pobožnost je trajala tri ure. Vsi so se počutili srečne božje otroke. Za kosilo je bilo več kot sto ljudi, ki so se javili in nekaj plačali, tistih, ki so bili zunaj, je bilo pa še veliko več.
Naše sestre so si kupile veliko olja, sladkorja in jedil v konzervah, da ne bo treba iti v mesto za vsako malenkost, a neke noči je vsa ta zaloga izginila. Sestra je jokala, najbolj zaradi ukradenih strojev in posode. Kajti vse so pobrali, kar se je moglo odnesti. Morda je bila policija udeležena pri kraji. Ko je tam sestra povedala, kaj vse jim je izginilo, so ji rekli: „Se vidi, da zelo dobro jeste...!"
Zelo smo žalovali, ko so ubili dva duhovnika domačina. Nad starim so se menda maščevali, mladega so pa zato, da ne bi proti njim pričeval. A v sobi, kjer so ju ubili, so našli osebno izkaznico bivšega šoferja ubitega starejšega duhovnika. Na podlagi te izkaznice so ubijalce razkrinkali; šest jih je bilo pri tem zločinu udeleženih.
V Saa smo praznovali 50 letnico redovnega življenja našega sobrata Claude Baudet. Bila je kar velika slovesnost.
Pri vas ste pa dobili novega državnega predsednika. Tudi tukaj bomo v januarja volili. No, tujci ne. Naše bivanje v deželi moramo kar naprej »plačevati": Mi posodi to in ono -in veš, da nikoli ne boš dobil nazaj-Sodelovati je treba z oblastmi pri vsaki stvari..."
MISIJONSKI DAROVI
v SKLAD KM ZA VSE MISIJONARJE
Argentina (v a. pesih): N. N., za gobavce, 50; rojaki v Barilochah ob priliki filmskega predavanja 1.825; prodaja Zaletelovih božičnih kart, 13; za lačne otroke, Pavla Zazula, 50; Ana Loh, 10; Mehle Ivan st., 100; Marija Železnikar, 50; Alojzij Šonc, 100; Vera Holozan, 100 U$S; Pavla Selan, za lačne otroke, 100; Marija Žun, 31.20; N. N. iz Miramara, 1.000; N. N., Dom sv. Vinc., 40.50; N. N., Miramar (ponovno), 1.000; Avguštin Jeločnik, 200. Kanada (v kan. dolarjih): Jože Kmetič, 500; družina Zimmer, 20; dr. Bibi-jana čujec, 100; Jožef Kmetič, 500 (ponovno); Zlata Bartol, 500; Jože Kmetič, 450.
Krancija (v francoskih frankih): N. N., Tucquegnieux, 500; Zofija Jankovič, za uboge, 600; N. N., Tucquegnieux, za gobavce, 1.000.
Koroški Slovenci (v šilingih): 8.200 za krst poganskih otrok; 20.750 za gobavce; 52.106 za lačne.
Italija (v lirah): po poverjenici Dori Kosovel v Trstu, nabirka in izkupiček misijonskega srečelova ob misijonski nedelji na Via Risorta, 750.000; nabirka pri Novem sv. Antonu, 462.000; nabirka v župniji Trebče, 66.000; N. N., 2.000; Kenda Marija, 100.000; rapni, 120.000; Cigoj' Marija, 100.000; Fani lurlan, v spomin svojih pokojnih, 20.000; Perat Anica, 50.000; Cocci Lina, 100.000; ga. Furlan, 50.000; Šemec Josipina, 60.000. Za lačne: Šajn Emilija in Marija v spomin pokojnih sorodnikov, 100.000; Lipovec Kante Pina, 50.000; Casaetti Marija, 50.000; Novacco Marija, 60.000; za lačne otroke: llevilaqua Lojzka, 10.000; za gobave, N. N., 50.000.
ZA POSAMEZNE MISIJONARJE
Za Pr. Buha in It. Sušnika na Madagaskarju, družina Macarol, Slovenska vas, 100 a. pesov; za Malgaške misijonarje, družina Andreja Goljevščka, 1-000 pesov; za iste, Cilka in Franja Zajec, 1.000 fr. frankov; za novo cerkev v Vangaindrano na Madagaskarju: Dimnik Janko, 200; Ljuba Opeka, 300; Cveti Opeka, 200; Zakrajšek Janko, 400; družina Makovec, 1.000; Kristina Jelenc, 500; dr. Jurij Marin, 200; Opekovi, 300 pesov. Za Štefana Burja v Keniji, Andrej Goljevšček, 1.400; Burjevi, Slovenska vas, za sina Štefana v Keniji, 1.000. Za Petra Opeka na Madagaskarju, Mary Primožič, U.S.A., 50 dolarjev; Ženska liga v župniji Brezmadežne v Torontu, 50 kan. dolarjev. Za o. Jožeta Cukala S.J. v Indiji, dr. Vlado Pezdirc, 10 dol.; N. N., Miramar, 750 pesov; N. N., Moramar, 750 pesov (ponovno); Tomažinova iz Gornje Logaške župnije, 500 pesov. Za s. Cecilijo Rode v Iranu, Lojze Rezelj ml., 100 Pesov. Za s. Anico Miklavčič v Honkongu, Crecatin Margarita, 50.000 Lir; N. N., 10.000 Lir; Perat Anica, 50.000; Žerjal Emilija, 100.000. Za p. Rad-kola Rudeža S.J. v Zambiji, N. N., 60.000 Lir; za m. Terezijo, Šajn Emilija in Marija, 50.000; za Vidmarjevega bogoslovca, Emilija in Marija Šajn, 250.000 Lir; N. N., 250.000 Lir.
ZA MISIJONE
Anka Šega, USA, 30 dol.; Albin Šega, USA. 50 dol.; Frances Jezernik, USA, 20 dol. ; Jožefa Mokorel, 50 U$S.
Katarina Sovič, 50 a. pesov; N. N., 100; N. N., Ramos Mejla, 50; s. Marija Božnar, 100; Marija Schroeder, 100; Alojzij Geržinič, 100; Neda Fink, 200. Marija Maučec, 100 fr. frankov; F. Mukavec, Australija, 50 avst. dolarjev.
MISIJONSKI ZAVOD BAR. MISIJONIŠČA
Za laične misijonarje: John Kavčič, 250; Kastelic Jože in Tončka, 100; Miljam Ferkulj, 100; Jože Jereb, 100; družina Pepelnak, 40; Lali Novak, 40. Vse v kan. dolarjih prejeto iz Kanado po Francu Sodju CM. Za Zavod kot tak: dr. Bibijana Čujec, Quebec, 50 kan. dol.; Zlata Bartol, 500 kan. dolarjev; ženska Liga v župniji Brezmadežne v Torontu, 100 k. dol; Kristina Muhič, 20 k. d. in Ančka Ferkul, 40 kan. dolarjev.
ZA TISKOVNI SKLAD KATOLIŠKIH MISIJONOV OB 60-LETNICI
V	Združenih državah (v dolarjih): Marija Mlinar, 20; Mary Primožič, 10; po Marici Lavriša v Clevelandu: Mari Celestina, 20; Ani Tushar, 10; Mary Miklavčič, 30; Ivanka Tominec, 25; Francka Hočevar, 25; Karolina Kucher, 5; Jelka in Franc Kuhel, 40; Mary štancar. 20; N. N., 40; Agnes Leskovič, 5; g. in ga. Lojze Bajc, 10; Maryan Mlinar, 10; Rudi in Ani Knez, 30; Štefan Marolt, 100; družina Vinko Vrhovnik v spomin v Elke Pretnar, 10; druž. Anton Lavriša v spomin t Elke Pretnar, 20 dol. Po Anici in Rudiju Knezu: Kurilich Jean, 15; Kuhel Frank, 5; Lavriša Marica, 10; Mlinar Mary Ann, 5; Selak Stanley, 5; Smele Julka, 20; Štempihar Anna, 100; Vrečar Pauline, 5 in Knez Budi, 5 dolarjev. Duh. Jože Ferkulj, 100 dol.
\ Kanadi (v kan. dolarjih): Dr. Bibijana čujec, 50; Janez Marentič, 45.
V	Argentilii (v arg. pesih): Pavla Zazula, 50; Angela in Maks Kramar, San Nicolas, 100; Stanovnik, Slov. vas, 200; Tone Rode, 200; čop Viktorija, 200; Krajnik Ana, 300; Aleksander Avguštin, 300.
LEPO MISIJONSKO SODELOVANJE GORIŠKIH ROJAKOV
Dočim nam s Primorske sporočajo in pošiljajo darove v pomoč slovenskim misijonarjem ponekod večkrat med letom, da jih sproti objavljamo, nam pa iz Gorice pošljejo poročilo ob zaključku vsakega leta in tako tudi o prispevkih goriških rojakov v letu 1983 poročamo skupaj v tej številki.
V	teku leta so se darovi v lirah takole nabirali: Za slov. misijonarje: L. G., 100 tisoč; N. N., 30 tisoč; N. N., 100 tisoč N. N., 400 tiseč; Vranič, 12 tisoč; N. N., 1.000.000; N. N., 50 tisoč; Mariza Perat, 25 tisoč; Vida Bitežnik, 30 tisoč, Marija Dragota, 20 tisoč; Franka Hladnik, 25 tisoč; Pepca Pavletič, 10.000; Milka Fomasarič, 20.000; Župnija Sv. Ivana, 434.000; Župnija Šte-verjan, 48.000; V. J., 100.000; Števerjanski otroci, 3.500; N. N., 20.000; Marija Žigon, 50.000; t g. Mirko Mazora, 1.000.000; N. N., 100.000; N. N., 200.000; N. N., 500.000; N. N., 10.000; N. N., 1.000.000; Mravlje Matilda, 50.000; Pavlina Drašček, 10.000; Nabirka Mar. Družbe, 335.000; V. J., 50.000; Zaver-tanik J., 10.000; N. N., 500.000; N. N., 50.000; K. C., 20.000; Š.C., 50.000; Uslužb. Kat. Knjig., 45.000; N. N., Števerjan, 20.000; P. Š., 50.000; N. N., 2 tisoč; B. Z., 25 tisoč; N. N., 30 tisoč; M. R., 100 tisoč; J. č., 10 tisoč; V. ?•>
J0.000; N. N., 50.000; N. N., števerjan, 30.000; M. R„ 50.000; J. č., 20 tisoč; P. š., 50.000; N. N., števerjan, 50.000; N. N., Ukve, 100.000; Marija in Franka, 400.000; M. Gorč, 20.000; Roza, 25.000; Župnija Sv. Ivana - Gorica, 1.584.000. Za lačne: N. N„ 30 tisoč; N. N., 100 tisoč; N. N., 100 tisoč; N. N., Hupa, 10.000; N. N., 20.000; Vranič, 10.000; N. N., 10.000; Zavertanik, 10 tisoč; Drašček P., 10.000; B. Z., 25.000; N. N., Števerjan, 50.000; N. N., 30 tisoč; N. N., Ukve, 100 tisoč; N. N., 50 tisoč; N. N., 10 tisoč; N. N., 100 tisoč; N. N., 100.000. Za gobavce: Štefančič, Kontovel, 50.000; L. G., 100.000; N. N., Števerjan, 25.000.
Posebej še: A. 'Rutar 450.000 Lir; B. Bratina, 50.000 Lir; Franzot-Vidmar, 100.000; svetoivanski verniki in šolske sestre v Trstu, 1.685.000 Lir in N. N., 50.000 Lir.
Od vseh teh darov je prelat dr. Kaizimir Humar odposlal v razdelitev med vse slovenske misijonarje ..Katoliškim misijonom" vsega skupaj 7.350.000 a. pesov. Ostalo so v Gorici osebno razdeljevali misijonarjem, ko so bili na obisku, poslali Radku Rudcžu za nabavo avtomobila, iz darov pošiljali Katoliški glas in knjige Goriške Mohorjeve družbe nekaterim misijonarjem, itd. Vsekakor je treba pribiti, da mnogo slovenskih rojakov v zamejskem Primorju misli in daruje za slovenske misijonarje, tako na Tržaškem kot na Goriškem, in je tudi ta ljubezen do slovenskih misijonarjev izraz njihove domovinske ljubezni in pripadnosti.
"KATOLIŠKI MISIJONI" so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze”. Izdaja ga "Baragovo misijonlšče. Urejuje in upravlia Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: El Cabezuelo (ex Loubel) 4029, 1826 Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska "Editorial Baraga del Centra Misional Baraga", Colon 2544, 1826 Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. S cerkvenim dovoljenjem.
Naročnina v letu 1984 in vse za nazaj: 20 USA dolarjev oziroma odgovarjajoče v drugih valutah (v Kanadi 25 dolarjev). Letalsko 10 dolarjev več! V Argentini 500 pesov.
PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina- Baragovo misijonišče, El Cabezuelo 4029, 1826 Remedios de Escalada, Prov. Buenos Aires. — Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Ealcon 4158, 1407 Buenos Aires. — Pisarna Sloge, Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia.
ČDA: Rev. Charles A. VVolbang CM, 131 Blrchmounl Road, SCARBOROUGH, Ont., Canado MIN 3J7 — Mr. Rudi Knez, 17826 Brion Ave., Cleveland, O. 4419 — Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. — Mrs. Ana Gaber 2215 So. Wood Street, Chicago, lil. 60608 U.S.A.
Kanada: Župnija Marije Pomagaj: rev. Ivan Jan C.M., 611 Manning Ave, Toronto 4, Ont.: župnija Marije Brezmadežne: 739 Brown's Line, Toronto, Ont. M8W 3V7; Za Montreal in Ouebec: rev. Letonja C.M., 3470 Boul. Saint-Joseph,
H1 X 1 W6.
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte San Mario, 7, 34170 Gorizia.
Trst: Oddajati na naslov: Marijina družba, 34133 Trst, Via Risorta 3 Prancija: s. Cecilija Prebil, Rue du Bac 140, Pariš 75340, Cedex 07 Avstrija: B. B. Seelsorgeamt, Viklringer Ring 26, Klagenfurt A-9020.
Anglija: Rehberger Gabrijela, 132, George Street. Bedford, Gran Brelana Avstralija: Slovenske sestre, 4 Cameron Courl, KEW, Vic. 3101.
Salezijanci imajo v Indiji veliko domačih poklicev. Skupino njih z njihovimi sobrati in predstojniki vidimo na tej sliki ob 25-letnici bogoslovnice v Vercadu; poslal nam jo je brat Ivan Kešpret SDB.
Registra de Prop. Int. N9 231 147 Director responsable, Lenček Ladislav Domicilio legal, El Cabezuelo 4029, 1 826 Remedios de Escalada (B)
	FRANOUEO PAGADO
111	Conces'čn Nv 3143
6|5	TARIFA REDUCIDA
	Concesičn N"' 5612