Glasilo skupščine občine in delovnih organizacij občine Mozirje Leto XI Avgust 1979 Številka 8 Ob prazniku občine Mozirje Letošnje praznovanje občinskega praznika občine Mozirje združujemo z proslavljanjem 35 obletnice osvoboditve Gonge savinjske doline, ki sovpada z jubilejnimi proslavami 60 letnice ustanovitve Zveze komunistov, SKOJ-a in sindikatov Jugoslavije, ki so s svojimi idejami in cilji vključili delovne ljudi v boj za pravičnejšo družbeno ureditev. Leto 1941 ne bo nikoli pozabljena Okupator je zaprl in izselil vse napredno misleče in narodno zavedne občane na Hrvaško ter v Srbijo. Ni pa mogel zatreti idej OF. Vseljudsko in dobro politično organiziranje v OF je omogočilo obstoj in krepitev oboroženega boja, ki je okupatorju prizadel težke izgube, še bolj pa ga je strlo moralno politično prepričanje, delovnih ljudi Partizanske čete so se iz. leta v leto krepile in preraščale iz bataljonov v brigade. Leto 1943 je rojstno leto. Šlandrove brigade, malo kasneje pa Zidanškove brigade Prihod herojske 14. divizije, februarja leta 1944, še poveča borbeno moč NOR Ko se je štab 4. operativne cone, poleti 1944, pripravljal na osvobajanje ozemlja na Štajerskem, se je odločil za Gornjo Savinjsko dolino. Enote 4. qperativne cone so izvedle uspešne akcije na širšem območju Štajerske; Šlandrova brigada pa je 31. julija 1944 napadla dobro utrjene postojanke Ljubno in Luče in jih po težkih bojih uničila Zidanškova brigada je napadla Gornji grad in po hudih bojih uničila sovražnika Likvidirane so bile vse manjše, in dobro utrjene okupatorjeve postojanke, razen Mozirja, kjer je 12 septembra, 1944 leta ponovno slavila zmago Šlandrova brigada V osvobojenem Mozirju je dobila veliko orožja, streliva in opreme. Istega dne je bila osvobojea celotna Gornja Savinjska dolina Komite KPS, pokrajinski odbor OF za Štajersko, okrožni, okrajni komiteji ter odbori so si prizadevali na osvobojenem. ozemlju temeljito izkoristiti ugodne pogoje za nemoteno delovanje političnih, vojaških in zalednih ustanov, še posebej pa za čimprejšnjo ustanovitev organov ljudske oblasti in narodno osvobodilnih odborov. Množična zborovanja so se vršila po vsej dolini Volitve v krajevne mednarodno osvobodilne odbore so bile opravljene že oktobra tega leta na vsem j osvobojenem ozemlju, ki je imelo pose-i. ben politični pomen ne samo za Štajersko, ampak za celotno Slovenijo. V septembru, leta 1944 je bUo veliko množično zborovanje v Homu pri Bočni, ki se ga je udeležilo okoli 4000 ljudi, na njem pa je govoril narodni heroj in prvi j komandant NOV Franc Leskovšek-Luka. Tega zborovanja so se udeležili tudi predstavniki zavezniških vojašKih misij. Na osvobojenem ozemlju so delovale poleg političnih in vojaških ustanov tudi partijske šole, ki so bile potrebne za uspešno vodenje NOR Avgusta, leta 1944 je bila v Gornjem gradu konferenca SKOJ-a za Štajersko. Ljstanovljene so bSe številne partizanske delavnice, nekaj tiskam in ilegalnih bolnic. Zaradi tega ima osvoboditev Gornje Savinjske doline širši politični pomen, saj je bil na teh demokratičnih izkušnjah zgrajen sistem ljudske oblasti Vojna je hudo prizadela Gornjo Savinjsko dolino tako v človeških 2-tvah, kakor tudi materialno. Veliko borcev je žrtvovalo svoja življenja, dosti ukradenih otrok je pustilo svoja življenja v izgnanstvu. Tega krvavega davka ne smemo pozabiti in z vsem spoštovanjem do žrtev moramo storiti vse, da se taka grozodejstva ne bi nikoli več ponovila, izropane in požgane domove, vasi, šole in kulturne domove. Po osvoboditvi smo obnovili V poznejših letih je pomagala dolina domovini s tem, da je izvažala veliko lesa, našega največjega naravnega bogastva Velika pripravljenost občanov za hitrejši gospodarski napredek, boljših komunalnih dobrin in osebnega standarda je uspeh, ki smo ga dosegli v dosedanjem povojnem življenju Z uspehi se ne smemo uspavati Delovni ljudje se moramo tudi v bodoče lotiti nalog, ki so jih in ki jih bomo skupaj načrtovali za prihodnje plansko obdobje. V gradnji so številni objekti, ki bodo pogojevali nadaljnji družbeni in gospodarski razvoj. Seveda pa bo od nas samih odvisno, s kakšno zavzetostjo bomo izpolnjevali naloge in cilje in kako se bomo družbeno, samoupravno odločali in te odločitve zavestno, odgovorno ter časovno izpolnjevali kot krajani v krajevni skupnosti, kot delegati v skupščini KS ali skupščini občine, SIS in drugih samoupravnih organih. V, vseh sredinah bomo obravnavali prostorski plan, srednjeročni program razvoja občine od leta 1981 do 1985 in skupaj razčlenjevati vzroke zastojev, ki se prav radi pojavljajo na vseh področjih našega družbenega dogovarjanja. Kpt občani bomo morali pretehtati naše možnosti in zmogljivosti Vztrajno, pa še vendar prepočasi se približujemo rasti družbenega proizvoda v regiji in republiki S, premišljenim in dobro organiziranim delom, z boljšo opremo delovnih procesov in z večjim znanjem bomo lahko sledili zahtevam hitrega časa. Ker je letošnje leto v znamenju gesla „Nič nas ne sme presenetiti”, bomo tudi v bodoče posvetili vso pozornost obrambni vzgoji in družbeni samozaščiti, ki je sestavni dd naših prizadevanj, da ohranimo pridobitve socialistične revolucije in odnose, ki jih moramo na samoupraven in dogovorjen način krojiti in negovati Te izkušnje že imama Zpto pa lahko z zaupanjem sami v sebe, v lastne moči in z voljo zremo v prihodnosti, ki bo takšna, kakršno si bomo sami z delom, in prizadevnostjo ustvarili v naši socialistični družbi / Vsem ddovnim ljudem in občanom se iskreno zahvaljujem za vložen trud pri. dosedanji izgrajevanji družbeno-gospodarskega razvoja občine, ob enem pa jim čestitam k prazniku občine Mozirje in k 35-letnici osvoboditve Gornje Savinjske doline HINKO ČOP, PREDSEDNIK SKUPŠČINE OBČINE MOZIRJE ««*«*«******«************«*«********«***«***^V**«****«*******«*«******«-***«****«4«‘*******«« * ■ , ★ I OBČANOM OBČINE MOZIRJE ČESTITAJO K PRAZNIKU SKUPŠČINA OBČINF, NJEN IZVRŠNI SVET, DRUŽBENO POLITIČNE, DELOVNE ORGANIZACIJE IN ŽELIJO VELIKO DELOVNIH TER OSEBNIH * ★ USPEHOV! * W . I 'it Gornja Savinjska dolina se je uprla že v prvih tednih okupacije. Njeni prebivalci so kljubovali nasilju in brezmejnemu zasramovanju našega naroda 2e kmalu po zasedbi doline se ustanavljajo celice odpora, pojavljajo se oborožene enote, vrstijo se napadi na osvajalce in zatiralce naše zemlje Od naših vršacev do temačnih kotlin je odjekni! klic po svobodi Ljudje so stali kot skale naših planin v boju. Vedeli so, da bo nekoč, po dolgem trpljenju izbojevana svoboda in, da se borijo, padajo in umirajo za lepši jutrišnji dan. Zato ker so vse to vedeli, niso oklevali Tolkli so tujca in njegove pomagače kjer se je to le dala Kmalu so takratni oblastniki spoznali pest našega človeka. Občinski praznik Odgovorili so z nasiljem, ki nima para v zgodovini Padale so žrtve, padali so naši najboljši ljudje za svobodo in za drugo družbeno ureditev. Želja po drugem času, po pravičnejšem življenju je postala načelo boja in prepričanje naših ljudi Že leta 1944 so partizanske enote pričete osvobajati našo dolina Gornji grad, Luče, Ljubno in Mozirje so glavno kraji, ki jih v tem pohodu svobode omanjama Koliko pa je tistih bojev, o katerih ne govorimo, pa so vendarle pripomogli k nenehnemu strahu okupatorja pred našo osvobodilno pestjo! Neštete družine v dolini so doživele usodo pregnancev, nešteto pa je tudi tistih trpinov, ki so dali vse kar so mogli zato, da je danes tako kot je. Živimo v svobodnih vaseh, se veselimo na svobodnih tleh in ljubimo naše slovenske gore Spomin vseh, ki so stali v borbi tako ati drugače je časten in večen. Žrtve, ki so padle, pa naj nas spominjajo na strahote, ki se ne smejo nikoli več ponoviti. Svoboda je najdražja prvina našega življenje Z osvoboditvijo Mozirja, 12 septembra 1944, je dolina svobodno zadihala, zato se tega dne spominjamo zs našimi slavji ob občinskem prazniku. Spomini pa na's obvezujejo. Žrtve terjajo od današnjga poko-lenja delo zato, da bomo močni in da bomo zmogli vse kar bi nas lahko kdaj ogrozila Ne smemo se zadovoljiti s tem, da so nam svobodo priborili naši očetje in matere Na nas ostaja dolg, da z delom na vseh ravneh dokažemo, da smo vredni gorja, ki so ga v tistih letih naši ljudje prestali. Delajmo in z delom uživajmo sadove trpljenje Dostojno naslediti veliko dediščino je pošteno! UREDNIK Mi in gospodarstvo Pred nami je praznovanje občinskega praznika, Ob katerem vsako leto kritično ocenimo, kaj smo dosegli v letu dni, zakaj nekaterih nalog nismo izpolnili, na katerih področjih nas čaka najpomembnejše delo s dljem, da bi dosegli v prihodnje čim hitrejši družbeni razvoj in s tem blagostanje vsakogar. Nahajamo se v prelomnem obdobju. Sedanje srednjeročno obdobje se izteka. Zato preverjamo, kako izpolnjujemo na samoupravni način sprejete naloge in snujemo načrte za naslednje obdobje, da bi na najboljši način dosegli čim hitrejši gospodarski razvoj, ki je edina zdrava osnova za boljše zadovoljevanje vseh naših potreb. Čeprav z majno časovno zakasnitvijo, pa vendar vztrajno izpolnjujemo naloge, ki smo si jih zastavili v tem srednjeročnem obdobju. Z gradnjo novih proizvodnih hal, kjer bomo uvedli zahtevnejšo tehnologijo, katere rezultati bodo kakovostnejši izdelki, ki bodo potrebovali več znanja kot napornega fizičnega dela, bomo dosegli hitrejši razvoj v lesni, kovinarski, elektroindustriji in drugod. S takšno usmeritvijo izboljšujemo panožno strukturo našega gospodarstva, ki nam zagotavlja enakomernejšo in hitrejšo go spodarsko rast v primernem sektorju gospodarstva, to je v kmetijstvu, gozdarstvu in primami lesni industriji. To pa ne pomeni, da te dejavnosti zapostavljamo. Z na-daljnim pospeševanjem specializirane kmetijske proizvodnje zagotavljamo osnovni dohodek kmečkemu prebivalstvu kljub Nova hala ELKROJ — nekaterim nerešenim vprašanjem v okviru širše družbe. Zaradi slabe tehnične opremljenosti v gozdarstvu usmerjamo napore v dvig storilnosti z uvajanjem sodobnejše mehanizacije- S takšnim gospodarjenjem dosegamo v naši občini gospodarske rezultate, ki so nad republiškim povprečjem, tada nekaj manj kot smo predvidevali. Zato moramo posvetiti še več dela hitrejšemu aktiviranju investicij in tehnološkim ter organizacijskim izboljšavam v obstoječi proizvodnji. Za doseganje takšnega, ne samo kratkoročnega, pač pa tudi dolgoročnega razvoja je prvenstvenega pomena človekovo znanje. To pa pomeni, da moramo marsikje izboljšati strukturo novozapo-slenih v korist boljšega opravljanja zahtevnejših del. S tako gospodarsko usmeritvijo bomo ustvarili pogoje za zaposlitev vse naše mladine, marsikdo, ki pa se zaposluje zunaj občine, pa o-- »'->■/ CfpCv 'V /re^Ctr' AT aX-o-AK 'V' /^JLe' Arrivo-' Attut' su' . %>^m/ ^rx^o^rrc' Zrnw' ss&Tà, SU' ^cLt-rr^ '7^' ^ bo dobil tudi ,,doma“ enako pomembno delovno mesta , S tem si bomo ustvarili vse potrebne pogoje za razvoj turizma, za katerega smo prepričani, da mora postati v prihodnje še pomembnejša gospodarska dejavnost. Relativno bi morali najhitreje razvijati prav terciarni sektor gospodarstva, to je gostinstvo, trgovino in ostalo gospodarsko infrastrukturo. Doslej smo imeli sorazmerno malo uspehov na tem področju. Z enotnim razvojnim programom, ki bo temeljil na naravnih danostih, razvoju kmetijstva, gozdarstva, prostorsko urejenih industrije ob ter v čistem okolju, moramo izkoristiti našo pripravljenost za postopen toda celovit razvoj turizma Zlato ni čudno, da smo v smernicah za novo srednjeročno obdobje predvideli poleg hitre gospodarske rasti (kar 11 odstotkov letno), tudi povečanje zaposlenih kar za 5 odstotkov. , Za dosego takšnega razvoja pa ni pomembna le dolgoročna usmeritev, pač pa tudi vsakodnevna izpolnitev delovnih nalog. To je posebej pomembno v sedanjem času, ko se srečujemo tudi v naši občini s problemom prekomerne osebne, skupne in splošne potrošnje glede na ustvarjeni dohodek. Vsem nam mora postati razumljivo dejstvo, da kot posameznik in kot družba ne moremo potrošiti več kot ustvarimo. To spoznanje moramo vgraditi v naše samoupravne odločitve in sprejemati odgovornost za naš razvoj ne samo do družbe, pač pa tudi do samega sebe. V to pa verjamemo, ker zaupamo v svoje delo. S tem pa si ustvarjamo srečnejši jutrišnji dan. . ANTON VRHOVNIK, predsednik IS SO Mozirje razvoja občine Menimo, da ne moremo obravnavati kmetijstva ločeno od čebelarstva, saj nam mora biti znano, da je eden važnih pogojjv za pridobivanje več in kvalitetnejših poljskih pridelkov in sadja prav čebela. Zato je nujno spremeniti odnose do te dejavnosti, razvoj čebelarstva pa vsestransko podpreti. Povsod po svetu, posebno tam, kjer se intenzivneje ukvarjajo s kmetijstvom, s posebnim poudarkom ocenjujejo pomen čebele pri oplojevanju žužkocvetnih rastlin, med katere pada zelo veliko poljščin, pomembnih za ljudsko prehrano in živalsko krmo ter vse vrste sadja Pri nas žal še vedno gledamo bolj koristnost čebel za čebelarja kot pa na pomembnost čebel v kmetijstvu. Vidimo le vrednost čebeljih proizvodov za čebelarja, čeprav vrednost teh proizvodov ne predstavlja niti 10 odstotkov vrednosti, ki jo dajejo čebele poljedelstvu in sadjarstvu pri oplojevanja Strokovnjaki so dokazali, da 95 odstotkov vseh oploditev, ki jih opravljajo žužki, odpade na čebele. Tudi za vseljudsko obrambo je prehrana eno izmed osnovnih vprašanj, zato ne bi smeli dovoliti, da propadajo čebele na vasi in zaselkih oz. da se število panjev zmanjšuje, ko: s tem spuščamo iz rok pomemben vir prehrane, saj lahko v kritičnih situacijah reši najtežje primere prehrane. Povprečna starostna struktura našega čebelarja je okoli 60 let, mladih, ki bi se ukvarjali s čebelami, pa skoraj ni Vzroke je treba iskati predvsem v zanemarjanju te panoge. Izobraževalni programi šolske mladine ne vsebujejo nobenega pouka o koristnosti čebel za prehrano in kmetijstvo, kakor tudi ne o načinu dela s čebelami in pridobivanju čebeljih proizvodov. Čebelarske organizacije si prizadevajo ustanavljati čebelarske krožke po šolah, čebelarjem pa nudijo delček znanja na raznih predavanjih, seminarjih itd. čebelarjev nimamo. Ta majhna amaterska čebelarstva se soočajo s slabim ekonomskim položajem. Prodaja pridelkov se vrši stihijsko, saj je odkup, ki ga organizira Medex za malega čebelarja zaradi nizkih cen nezanimiv in se zato zateka k prodaji direktnemu potrošnika Kooperacijsko pogodbo lahko sklene le čebelar, ki čebelari z najmanj dvajsetimi gospodarskimi panji. Vsi ostali čebelarji pa životarijo izven kooperacijskih odnosov. Pravo nasprotje temu pa je visoka cena za čebelarski pribor in repromaterial Če strnemo vsa dejstva, bi bilo potrebno na razpravah ugotoviti: 1. Koristnost čebel pri 'oplojevanju poljščin in sadja ter pridobivanje čebeljih proizvodov za ljudsko prehrano in v zdravilstvu; 2. Zaradi te koristnosti čebel podpreti prizadevanje čebelarske organizcjje za napredek čebelarstva, povečanje števila panjev in usposabljanje čebelarjev za sodobno čebelarjenje, ki bo povečalo tudi ekonomij efekt čebelarstva; 3. S strokovnimi predavanji poučiti o čebelarstvu vse, ki delajo v kmetijstvu (tudi uporaba zaščitnih sredstev v kmetijstvu) in vzbuditi zanimanje za čebelarstva pri mladih (osemletke in mladi zadružniki); 4. V slovenskem merilu dokončno rešiti vprašanje regresa za krmilni sladkor; 5. Sodelovanje čebelarskih organizacij v občini s Kmetijsko zadrugo, Gozdnim gospodarstvom ih kmeti za pogozdovanje oziroma saditev medovitih dreves ter sejanje medovitih kultur. Po možnosti vpeljati proizvodno sodelovanje med čebelarji in Kmetijsko zadrugo. 6. Zagotoviti sredstva za izobraževanje čebelarjev in mladine, ki se za izobraževanje zanima. Prosimo, da se navedene točke ‘ vnesejo v sklepe razprave o problematiki kmetijstva. Pobre&i gasilci delajo prostovoljno na cesti proti Homcam. Pereč proble, ki neugodno vpliva na razvoj čebelarstva, je nečisto okolje in nestrokovna ter nepravilna uporaba raznih strupov, ki se uporabljajo v kmetijstvu in pri vrtičkarjih. Čebelje bolezni so poseben problem, s katerim se mora čebelar ukvarjati Nosema je prisotna skoraj v vsakem čebelnjaku in jo je izredno težko zatreti Zdravljenje povzroča precejšnje stroške, zato se bolezen premalo zatira. Čebele slabijo, so nesposobne za nabiranje nektarja in propadejo. Tudi druge bolezni nam ne prizanašajo, saj je bila pred kratkim ugotovljena pršičavost z žarišči na Pustem polju, Šmartnem ob Dreti Ljubnem in Solčavi, kar pomeni, da bo potrebno zdraviti približno 1.300 čebeljih panjev. V občini Mozirje je približno 210 čebelarjev, ki posedujejo okrog 2.700 naseljenih panjev. Povprečno ima en čebelar 13 panjev. Poklicnih OBČINSKA ZVEZA ČEBELARSKIH DRUŠTEV MOZIRJE: SREČKO LAMUT lllllllllllflllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllillinilllllllllttl KOŠNJA PO STAREM Turistično društvo Mozirje že tretjič prireja prikaz košnje po starem, tudi tokrat pod Vrhom na Breznikovem travniku. Povorka koscev dcozi Mozirje je vsakokrat nekaj posebnega. Trudijo se prikazati to kmečko delo tako, kot se je opravljalo nekoč. Ne manjka pa tudi grabljic in izdatnega zajtrka, ki ga pripelje sam' „birt”. Letos pa želijo pokazati še kle-šaijenje in izdelavo pašni&ih ograj. Klešaijenje ponazarja pripravo stelje. Ob koncu pa je še skupna povorka po Mozirju, kjer ne manjka nasmejanih obrazov koscev in grabljic, pa tudi pesmi ne. Prireditev bi zaslužila več pozornosti, saj bi morda tudi v Mozirju dobili svojo turistično posebnost, vezano na narodopisne običaje kraja. Še beseda o k m Že nekaj časa lahko v Savinjskih novicah beremo polemične sestavke o kulturi pisca Franca Bidra. Veseli smo, da se je našel pisec, ki napiše to in ono o kulturnih dogodkih pri nas ter dokaj kritično obdela dramska dela, ki jih izvajajo prosvetna društva. Ne poznam pisca in ne vem, koliko strokovne veščine mu je dala šola, da lahko tako polemično objavlja dramske kritike. Samozavest je lepa čednost, znanje in takten pristop še večja. Mnoge stvari v zadnjem sestavku „O besedah, ki naj bi kultura postale14 mi niso všeč. Izjava mladega udeleženca na razgovoru, da „gornje savinjske gledališke igre poneumljajo narod, se mi zdi zaletava. Že nekaj let spremljam dramsko dejavnost in lahko trdim, da so skoraj vsa naštudirana dela dobra dramska dela, kijih režiserji po svojih zamislih PRVI USPEHI Že večkrat smo obveščali o tem, da se v okviru Kulturne skupnosti v občini zbira raznovrstno gradivo, kot zgodo-N vinsko, narodopisno in iz NOB. Prvi znaki sodelovanja so že vidni. Namreč, vse več ljudi sodeluje pri zbiranju dokumentov in predmetov. Tako so se odzvali v Mozirju doslej: Družina Matjaž (frizerstvo), prof. dr. Jože Goričar, Pavla Trogar, družina Franja Vajda, ravnateljstvo osnovne šole Mozirje in Urška Rechbach. Vem riaj-lepša hvala za razumevanje! Prosimo krajane Mozirja, da še pomagajo pri iskanju krajevnih zanimivosti. Tudi slikovno gradivo je iskano. V prizidku kulturnega doma bo prostor, kjer se bo urejala zbirka in če bo dovolj zbranega, bomo v jeseni lahko videli razstavo, ki jo bo pripravilo prosvetno društvo. Zanimivi so tudi predmeti, orodja in dokumenti, ki predstavljajo našo pie teklost. 4 Ern novice s klasičnim pristopom podajajo gledalcem. Res je, da je med deli tudi nekaj manj dobrih, da repertoar izboljšajo ali celo posodobijo. S te strani je kritika dobra. pray y ra(j poznal tistega, očitno iz vrst kulturnikov, ki trdi: „To je kmečki narod, to je zabit narod!“ Precej nekulturna izjava, skoraj se mi zdi neverjetna. Bojim se, da se je porodila v glavi pisca. Poznam veliko ljudi iz gornjega in spodnjega dela naše doline, za katere lahko trdim, da so zelo razgledani in inteligentni, zato taka obsodba ni na mestu. Kritizirani smo tudi prosvetni delavci, ki dajemo premalo kulture, v kolikor pa že, zelo zastarelo. Žalostno bi bilo, da bi naših otrok ne seznanjali s slovensko narodno pesmijo, z večglasjem, ki žal tako izumira, da bi ne seznanjali otrok s slovensko folkloro, pa naj si bo po napevu „bršljan ali kapelca, pa ljuba moja Spelea." Menim, da je bolje dobro požnati eno staro slovensko pesem, kot pa dve „zelo sodobni angleški skladbi.” Ne razumite me napačno, vse moramo razvijati do neke mere. Pisec vsekakor premalo pozna kulturno dejavnost današnje osnovne šole. Verjetno ne ve, da naši učenci gledajo letno tri do štiri predstave Mladinskega gledališča iz Ljubljane. Program je dokaj dober, sodoben. Po vsaki predstavi sledi analiza dela, ki ga opravijo razredniki ali drugi predmetni učitelji. Naši učenci prisostvujejo letno štirim glasbenim koncertom s temeljito strokovno razlago samih izvajalcev. Mogoče pisec tudi ne ve, da učencem približamo opero in galerijske hiše z obiski v centrih in da na vseh šolah deluje veliko najrazličnejših interesnih kulturnih skupin, ki se aktivno vključujejo v kulturni utrip šole in kraja. Prosvetni delavci ne tarnamo, radi pomagamo, svetujemo, res pa je, da smo samo ljudje in vsega znanja tudi nismo sposobni absorbirati. Zelo si želimo, da nam priskočite na pomoč. Hvaležni vam bomo, hvaležni pa vam bodo tudi naši učenci. Nekaj pikrih besed je bila deležna tudi ZKO. Poudariti moram, da je aktivnost zveze kulturnih organizacij odvisna od aktivnosti prosvetnih društev v KS. Boljše programske zasnove bodo imela ta društva, več ko bo prihajalo vzpodbud in pripomb na skupščino ZKO in 10 ZKO, lažje bo voditi in usmerjati delo. ZKO ni zaprta organizacija, ampak je organizacija, ki dela na povsem amaterski osnovi. Zato je povsem razumljivo, da pride večkrat tudi do spodrsljajev. Delo v 10 ZKO je porazdeljeno po posameznih področjih (dramsko, glasbeno, filmsko...), za katere Da sem se sploh pogovarjala z njo, je bila „kriva” njena pesem, objavljena v glasilu „Misli mladih", ki jih izdaja OO ZSMS SMREKA Gornji grad. Marija CIGALA je zaposlena v Smreki, doma pa je iz Solčave Takole je tekel razgovor: „V prostem času največ berem knjige. Mnenja sem, da knjige mladega človeka izobrazijo in da so sestavni dei vzgoje mladih. Opažam pa, da vse premalo segajo po knjigah mladi kmetje in delavci. Prav gotovo je kriva preobremenjenost z delom doma in v službi ali pa tudi nezainteresiranost Treba je nujno organizirati več tečajev za mlade gospodinje, razne strokovne izlete inpreda- odgovarja in jih vodi na nivoju občine vodja tega področja. Zelo vzpodbudna je zamisel o povezavi med OK ZMS in ZKO, toda povezava mora zaživeti med 00 ZMS in prosvetnimi društvi v KS. V mnogih prosvetnih društvih ni podmladka, bodite pa prepričani vsi mladi, željni kulturnega ustvarjanja, da vas bodo prosvetna društva sprejela z odprtimi rokami. Za vas pa bodo na razpolago tudi „položajčki"; ampak v kulturi samo amaterski. Vidimo, da v tem pogledu dvotimost ni po trebna. Ciljev je veliko, doseči te cilje pa pomeni se izobraževati, delati, dajati vzpodbude, iskati nove oblike, ki bodo pritegnile ljudi in dosežen bo najvišji cilj — kulturno bogat in razgleden človek, ki bo res člo-vek! ANTON VENEK vanja Tudi to je oblika izobraževanja Treba je ljudem dokazati, da je to pomembno in koristno tudi za nje same. S pisanjem prispevkov sem se pričeta ukvarjati že, ko sem hodila v srednjo šolo. Redno sem dopisovala v šolsko glasilo, sedaj pa to nadaljujem v delovni organizaciji, kjer sem zaposlena Več pišem proznih sestavkov, včasih pa tudi kakšno pesem. Z delom mladih sem zadovoljna, opažam pa, da se aktivnost mladih v 00 ZSMS v krajevnih skupnosti nikakor ne more primerjati z aktivnostjo v delovnih organizacijah. " VERICA PEČNIK Tisoče, tisoče rož v meni cveti, tisoče skritih želja v toplih poletnih večerih k tebi hiti. Mnogo se nežnih je sanj spustilo na spečo zemljo, na tihih skrivnostnih poteh, iskale so rosno oko. In jutro zbudilo iz sna mavrico je na bregeh, v sveži, sončni dan zadehtel je utrgani cvet. Majhne, drobne stvari, ki vežejo naju dva, , bile so kot mavrica v jutru razpete od tal do neba MARIJA CIGALA Mlada pesnica Avgust 1979 STRAN 5 Novinarji in dopisniki časopisov, radia in televizije, ki niso doma iz krajev, o katerih govorijo in pišejo, pogosto grešijo pri krajevnih imenih. Rad bi opozoril na nekaj napak, ki se pri imenih naselij naše občine kljub opozorilom pojavljajo vedno znova. Velikokrat sem se že razjezil, ker sem ne vem kolikokrat že slišal ali bral, da se je kaj zgodilo V Ljubnem ali V Rečici ob Savinji. (Odslej bom v celoti z velikimi .črkami pisal besede ali dele besed* o katerih nameravam govoriti, da jih na ta način poudarim.) Pravilno je seveda NA Ljubnem, NA Rečici ob Savinji. Vezave različnih predlogov z različnimi (včasih tudi enako se glasečimi) imeni n.'-ielij so v vseh živih jezikih poseben problem. Za vsako takšno ime si je treba zapomniti ustrezen predlog, to pa je tisti, ki ga uporabljajo domačini in okoličani. Velika večina krajevnih imen se veže s predlogam V (in temu ustreznim parnim IZ), npr. V Mozirje, V Mozirju, IZ Mozirja. (Prvi predlog odgovarja na vprašanje kam, drugi na kje in tretji na od kod.) Veliko manj jih je z NA (in vnazajšnjim Z oz. s); NA Ljubno, NA Ljubnem, Z Ljubnega ob Savinji, silno redki pa so primeri, ko se ime veže s predlogom PRI (in temu ustreznima K oz. H in OD), npr. K Svetemu Križu, PRI Svetem Križu, OD Svetega Križa. (Povsod sem za oprijema-lišče vzel predlog, ki odgovarja na vprašanje KJE.) Mnogo preglavic naredijo ne-savinjčanom izpeljanke iz krajevnih imen. Vsi smo slišali, kako se je znani radijski napovedovalec pri vodenju oddaje Spoznavajmo svet in domovino motil, ko je nenehno govoril o MOZIRČ ANIH, ki da nastopajo kot tekmovalna ekipa, ne pa o MOZIRJANIH, kar so za nas iz okoliških krajev prebivalci Mozirja (ali tisti, ki zastopajo Mozirje oz. mozirsko občino). Spet je prav tisto, kar govorijo domačini in okoličani, četudi se med mladimi občutek za to, kaj je domače in prvotno in kaj umetno, izgublja. Čez čas bo najbrž prišlo neločevanje tako daleč, da bo treba priznati rabo obeh oblik tudi v knjižnem jeziku. Zaenkrat pa je v njem mn ego bolj živa in zato tudi pravilna le oblika MOZIRJANI. Velikokrat pride do negotovosti in pomot tudi med doma- čini samimi, ki radi zapišejo, da se je kaj zgodilo v KokarjIH ali NazaijIH, rie pa (kot nasploh gvorimo) vKokaijAH, v Nazar-jAH. Tovrstna napaka nedomačimi govori o tem, da niti sami ne vemo prave o rabi in oblikah imen naselij. Z malo več pazljivosti pri pišočih bo ta napaka vsaj pri domačinih kmalu odpravljena, saj se knjižna oblika ravna po obliki v govoru domačinov. Podatke o predlogih, izpeljankah, izgovoijavi in naglasu imen naselij prinašajo ustrezni priročniki, kot sta Slovenski pravopis (zaenkrat je veljaven še tisti iz leta 1962 in je glede tega zelo površen) in Krajevni leksikon Slovenije, ki obravnava vsako naselje posebej in postreže z mnogimi podatki, ki so zanimivi za jezikoslovca in za vsakogar, ki govori o kraju, torej prevsem za novinarje in dopisnike. Doslej je prihajalo do nesporazumov pri pisanju večbesednih imen krajev, ker nismo vedeli, ali moramo pisati drugi ali tretji del imena z veliko ali z malo začetnico. Določilo, ki ga bo uvedel novi Slovenski pravopis in ki ga upošteva tudi tretji zvezek Krajevnega leksikona Slovenije, pravi, da pišemo z veliko vse neprve dele večbesednih imen naselij in zaselkov z izjemo poimenovanj za tipe naselij (t. j. vas, mesto, trg, selo, naselje) in z izjemo predlogov. Tako pišemo za razliko od dosedanjega načina vse besede v imenih naselij Gornji Grad, Lepa Njiva, Logarska Dolina (kadar imamo v mislih vas in ne doline same ; ta ostaja Logarska dolina), Pusto Polje in Robanov Kot. Ze doslej pa smo pisali in bomo tudi po novem Rečica ob Savinji, Lačja vas, Spodnji trg in Novo naselje (zaselka v Gornjem Gradu). To določilo je za slovenski prostor silno ugodna rešitev, saj smo se doslej nenehno ukvarjali z vprašanjem, ali se piše Atomske Toplice in Dolenjske toplice ali Atomske toplice in Dolenjske Toplice. Dogovor o spremembi bo treba sprejeti čim prej, mi pa se mu bomo morah prilagoditi, četudi je na prvi pogled nenavaden in včasih celo nasilen. Zanimiv je razkorak med uradno in domačo rabo imen naselij. Dobro je opazen pri imenu SPODNJE KRAŠE, ki živi le še na tablicah s hišno Avgust 1979 Spomenik skladatelju Blažu Arniču v Lučah številko, na obcestnem znaku in v administrativnih spisih, medtem ko domačini z okoličani vred uporabljamo za poimenovanje svoje vasi ime KRAŠE. Zgornje Kraše so nekoč priključili k Šmartnu ob Dreti in so zdaj njegov zaselek. Pri SPODNJIH KRAŠAH, ki so še ostale, so birokrati pozabili ukiniti pridevnik. Ker ta danes ni nujno potreben za ločevanje od kakšnih dragih Kraš, ga làhko opustimo, ker tudi živ ni več. (Drugačen je seveda primer pri Spodnji Rečici, kajti ime Rečica bi postalo dvoumno zaradi zdajšnje ločenosti.) Tudi pošta v Šmartnem vodi pošiljke za naš kraj pod imenom KRAŠE, kar je prav tako pokazatelj resničnega stanja. -Marskido bo najbrž rekel, da tehtnega vzroka za spremembo ni. Toda če smo občutljivi na primere kot V Ljubnem ob Savinji ali MOZIRČAN, moramo biti tudi na odvečen pridevnik v imenu SPODNJE KRAŠE. Živčna birokracija bo seveda imela dovolj pomislekov ob spremembi (skrajšanju) imena. Izgovarjala se bo na denarne težave ob spreminjanju listin, zamenjavi tablic in tabel z imenom vasi. Toda izkoristiti moramo novi zakon o pogojih in o postopku za ustanovitev, združitev ah spremembo območja občine in o območjih občin, ki naj bi bil sprejet do konca julija prihodnjega leta in ki bo spremembe imen naselij tedaj uzakonil. O njih bo odločala vsaka občinska skupščina za svoje področje, potrebne pa so zaradi popisa prebivalstva, ki bo čez dve leti. Dobro bi torej bilo, če bi tudi mozirska občinska skupščina sprejela ustrezen odlok za Kraše (in še za kakšno drago naselje oz. njegovo ime!). Videli bomo, če na tem izpitu ne bo padla: občanov gls se na poti do administrativnih vrhov namreč zelo rad izgubi. Priložnost za spremembo torej imamo, predlog in utemeljitev zanjo tudi, treba jo je le še uresničiti. Dotaknil sem se le nekaterih vprašanj ob imenih naselij v naši občini Problemov je še mnogo, vendar bi zahtevah širšo pozornost bralcev in seveda tudi pisca. Upam, da bomo prebivalci mozirske občine kmalu dobili pretres imen nasehj in njihovih izpeljank s svojega področja, ki so zapisane v Krajevnem leksikonu Slovenije. Kljub odličnosti celotnega dela se je vanj prikradlo nekaj napak, ki jih je treba popraviti ne zaradi tečnosti kogar že koli, temveč zaradi želje po resnici in zaradi morebitne ‘ podobne izdaje, ki seveda ne sme slepo ponatisniti napak iz Leksikona. PETER WEISS ESSI NOVICE 5 Letošnje tiristično rajanje je v Luče privabilo veliko ljudi. J. P. Iščemo najlepša vhodna vrata! V uredništvo že prihajajo pne fotografije kmečkih vhodnih vrat. Slika kaže vrata na kmečki hiši v Juvanju. Krajani Luč uspešni Dan graničarjev Pred 35 leti, 15.vgusta 1944 sta Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije in vrhovni poveljnik NOV in partizanskih odredov Jugoslavije izdala odlok o ustanovitvi korpusa narodne obrambe Jugoslavije (KNOJ). Znano je, da so prav te enote med vojno in po njej odigrale pomembno vlogo pri uničevanju domačih in tujih sovražnikov. Leta 1953 so se korpusi reorganizirali in od takrat dalje govorimo o obmejnih enotah, poveljstvo KNOJ pa se je preimenovalo v poveljstvo obmejnih enot Jugoslavije. Uidi na našem območju imamo čuvaje naših meja, ki so tesno povezani z obmejnim prebivalstvom in mu radi priskočijo v sili tudi na pomoč. Veseli nas, da se odnosi med njimi in občani nenehno krepijo in postajajo vse bolj iskreni in prijateljski To je tudi potrebno, saj smo obmejna občina in moramo z njimi gojiti dobre odnose, saj bdijo nad varnostjo naših meja. Ker zaključujemo naš list pred dnevom graničarjev, bomo o tem poročali v prihodnji številki 6 mm novice Tudi v krajevni skupnosti Luče je bilo v preteklih letih zabeleženih nekaj delovnih uspehov, predvsem na področju komunalne ureditve kraja in na rekreacijskem področju. Uspehi so bili doseženi tudi pri zbiranju finančnih sredstev in v množični udeležbi krajanov pri prostovoljnih delih. Komaj se je zaključila velika akcija pri prostovoljnem delu in prispevkih krajanov za dograditev moderne smučarske vlečnice, ki je velika pridobitev za kraj, že smo morali stopiti v nabiralno in delovno akcijo za pogorelo planinsko kočo na Loki, ki so jo s vsestransko domačo in širšo družbeno pomočjo zgradili v dveh letih. Dobra organizacija dela planincev in velika pomoč krajanov, kakor tudi širše družbe, sta bila jamstvo za uspeh. Želja planincev pa je, da bi bila koča odprta več mesecev v letu, saj je dograjena cesta v neposredni bližini koče inje dostop ugoden. Z dograditvijo večnamenske javne zgradbe za zdravstveni dom, pošto, prostore KS, stanovanja, dograditev nove, moderne osemletke, z lepo ureditvijo okolja, vaških cest, parkirišč, pokopališča ter z dograditvijo novega spomenika padlim borcem in talcem, je dobil kraj v zadnih letih res pogoje za dobro počutje obiskovalcev in domačinov. KS Luče je bila ena prvih v občini, ki je organizirano pristopila k varstvu in zaščiti lepega okolja. Tako je skrbela za čiščenje kraja, rek, potokov, obrežja in obcestja. V ta namen je s prostovoljnim delom in s pomočjo društev vsako leto izvedla raznovrstne akcije. Največjo pomoč nam je nudil šolski kolektiv z učenci. Že pred leti je bilo poskrbljeno za skupno odpadno jamo v kraju, organizirali pa smo tudi odvoz smeti s sodelovanjem komunalnega podjetja. V KS Luče tudi nismo zaostajali z delom v ostalih organizacijah. Dobro deluje odbor rdečega križa z veliko članov. Uspešno deluje pri krvodajalstvu, saj šteje letno preko 200 krvodajalcev. KS smo tudi nudili organizacijsko in finančno p omoč pri izboljšanju električne napetosti v naseljih. Tudi več sto prostovoljnih delovnih ur smo opravili pri pretvorniku za II. RTV program. Žal 30 odstotkov krajanov še ne gleda I. programa. Skrbeli smo tudi za slabe kmečke ceste(. Mnogo je Mo vloženega truda v to, da bi pridobili objekt za zaposlitev ženske delovne sile. Na sestanku v Lučah so nam bile že dane obljube s strani odgovornih SO Mozirje in predstavnikov RŠC Velenje. KS je izpolnila zadolžitve, pa se je, kakor izgleda nekaj zataknilo na občini, čeravno smo edina KS, ki ne razpolaga z niti enim obratom. Eden večjih delovnih uspehov je tudi modernizacija in asfaltiranje ceste Luče — Podvolovljek. Cesta je zelo pomembna za domač promet, turizem, posebno pa za gospodarstvo. Modernizacija ceste je bila težka in zahtevna. Potrebno je bilo mnogo propustov, mostov in opornih zidov. Kljub prošnjam in pritožbam krajanov ter KS na odgovorne predstavnike GG Nazarje in SO, da bi omejili tonažo vsaj v najbolj mokrih mesecih, smo naleteli na nerazumevanje. Mogoče bodo odgovorni organi v bodoče ugodnejše reagirali, saj se bodo pritožbe v krajevnih skupnosti stopnjevale glede moderniziranja cest s sredstvi KS in samoprispevka krajanov. Skromni pa so prispevki glavnih koristnikov cest. Treba bi bilo najti le manjša sredstva, da bi se cesta obdržala v dobrem stanju. Grozijo ji hudourniki in pokvarjene bankine. V KS so se trudili, da bi pridobili vsaj manjši kompleks zazidalnih parcel. Kaže se vedno večja potreba po zazidalnih površinah. Premalo pa je sodelovanja z odgovornimi ljudmi v občini. Stavbe stojijo na velikih parcelah, kar pa ni v skladu z zaščito kmetijstva, niti ni primemo za komunalno ureditev. Dolgoročni načrti predvidevajo zazidavo Ivanovih prodov, za katere pa Lučani niso navdušeni, zavedajoč se vodne nevarnosti. Pa še 25 lastnikov bo ob skrbno obdelane vrtičke. V članku je omenjeno le nekoliko dejavnosti in delovnih uspehov v zadnjih letih in odgovor avtorju na članek v Delu, 25. maja 1979 - Dremež pod Raduho - pozabljena cesta bo? VINKO KNAPIC Avgust 1979 70 let pašništva Nekoč, pred dolgimi leti je gospodovala na večini površin Zadrečke doline in pretežnem območju Savinjske doline gornjegrajska gospoščina. Kmetje so le postopoma pridobivali pravice, ki so jim zagotavljale dostojnejše življenje. Zato Franc Zalesnik — Vršnik se je v boju za gospodarske pravice zgodaj razvila zadružna misel. Vedeli so, da je v slogi moč in da združeni v celoto zmorejo več. Pred 100 leti seveda niso razpolagali s tolikšno krmo kot danes. Kmetje so proizvajali doma vse, kar so za življenje potrebovali, žitarice, lan, ajdo in podobno. Ker je za krmo primanjkovalo površin, so negovài pašništvo. Najprej so posamezniki pri škofijski upravi pridobili pašne pravice, pozneje pa so nastopali vse bolj organizirano in skupno. Leta 1908 so živinorejci iz okolice Gornjega grada ustanovili pašniško zadrugo. Tako so imeli svojo močno oporo za borbo proti vse večjemu vplivu gosposke in za dosego gospodarskih pridobitev. Leta 1911 so prosili oskrb-ništvo graščin v Gornjem gradu, da jim odproda nekatere pašni-ške površine, oziroma odobri dolgoročen najem. Stolni kapitel je njihovo prošnjo odobril ter obljubil — „graščina bode na svoje stroške napravila načrt za zboljšanje pašnikov in najemnino določevala v skladu z razmérami. Več pa ne more storiti/1 Zadruga je opozorila gospodstvo da je najemnina za Sabe pašnike previsoka. V stari državi je preko banovine zagotovila subvencijo za nabavo plemenskih bikov. Vključena z zadružno zvezo v Celju je predstavljala učinkovit dejavnik za pospeševanje živinoreje v tem delu naše občine. Iz dokumentov je razvidno, da je v načelstvu zadruge deloval tudi Fran Kocbek, takratni nadučitelj v Gomjemgradu. Imenovan je bil v nadzorni odbor zadružne zveze v Celju. Spominski spis te zadružne zveze za leta 1883 -1923 navaja, da je bilo takrat na Slovenskem 5 pašniških za- drug. V naši dolini sta bili dve in sicer Gornji grad in Ljubno, ki se je ustanovila pozneje. Gornji grad je vključeval v svoje vrste 174 članov z 348 vplačanimi deleži. Pravila zadruge so podpisali vsi člani načelstva: Franc Štorgel, predsednik in odborniki Jakob Ugovšek, Ivan Leskovšek, Franc Hribernik, Janez Tratnik, Ferme Gerthard, Janez Berglez, Franc Detman, Jakob Plaznik in Franc Lekše. Pravila so urejala odnose v zadrugi, ki se je bila takrat v Novi Štifti. Zadruge so imele načelstva, ki so pripravljala vse poslovanje in obravnavala gospodarske zadeve. Med zapisniki, ki dokazujejo visoko zavest zadružnikov najdemo tudi tiste, ki jih je pisal Han Kocbek. Morda še to; najden je zapisnik iz leta 1942 v Novi Štifti, ki je pisan v nemščini, ker je okupator zahteval poslovanje v svojem jeziku. Zadruga je delovala še med vojno. Franc Zalesnik — Vršnik s Florjana se spominja, da so na Menini še 1944 leta imeli na paši kakih 200 govedi. Takrat še Nemci niso ropali živine, saj v večjem obsegu ne. Pozneje se je to zelo spremenilo. Živina je v veliki meri postala plen okupatoija. Takoj po vojni so zmogli le še kakih 100 glav, ki so se pasle po pašnikih. Veliko o tem je vedel pove dati_tudi kmet Rafael Gluk v Novi Štifti, ki je dolga leta opravljal tajniške posle v zadrugi. Zanimiva je njegova utemeljitev za nujnost takratne zadruge. Dejal je, da je bilo mogoče obvladovati težave tistih časov, ko je kmet bil glede na lastništvo v podrejenem položaju, le s skupnimi močmi. Zato je bilo treba slediti združevanju, ki so ga svetovali takratni napredni možje, kot sta brata Vošnjak, Janez Krek in drugi. Kmetje so sami upravljali zadrugo in bili so res složni. Vedeli so, da kot posamezniki ne zmorejo vse večjega gospodarskega, pa tudi narodnostnega pritiska takratnih tujih gospodarjev. S tem bi lahko zaključili naše misli ob visokem ljubileju tistim kmetom, ki so že v časih narodnega prebujanja našli pravo pot in zagotovili gospodarski ter narodni obstoj svojim naslednikom. PAVLIČEVO SEDLO Maloobmejni prehod na Pavličevem sedlu je bil prviC odprt leta 1969. Žal je mogoče preko njega le med 1. majem in 30. septembrom, pa še to le peš. Z nase strani si prizadevamo, da bi uredili prehod, saj gre za važno povezavo Gornje Savinjske doline s sosednimi kraji Avstrije. Občini Železna kaplja in Globasnica imata skupne želje, vendar je ostalo doslej le pri razpravah. Tudi skupščina občine Ravne na Koroškem podpira naš predlog o ureditvi mednarodnega prehoda na Pavličevem sedlu. Na zadnji seji izvršnega sveta občine Mozirje so o tem razpravljali ter sklenili predlagati stališča v meddržavni komisiji. Najprej naj bi se uredil prehod za motoma vozila. Z naše strani je že seljana cesta II. reda. Nato pa bi naj postal prehod mednarodni. Postavlja se vprašanje poživitve maloobmejnega prometa in sploh prometa skozi našo dolino. Takšne utemeljitve narekujejo geografski pogoji, pa tudi gospodarski. Letos se bo meddržavna komisija sestala v Železni kaplji, zato predlaga naša občina, da bi se podrobneje seznanili s potrebo po bolj urejenem prehodu na Pavličevem sedlu. Obmejna točka bi pomenila pomembno prometno žilo med obema državama. Ljubenci prijetno presenetili Navajeni smo že, da nas na Ljubnem vedno znova presenetijo z domiselnimi prireditvami. Vztrajni in požrtvovalni so že vrsto let s prireditvijo „flosari-je“. Letošnji 19. flosarski bal so , res lepo in dobro pripravili. Zato ni čudno, da so zvabili v ta lepi kraj ob Savinji veliko obiskovalcev. Cel teden so se vrstile razne prireditve, športne, kulturne in seveda narodopisne in prav vse so bile zanimive. Kaže pa vendar posebej pohvaliti zamisel pevcev, ki so presenetili s programom domačih pesmi. To je tako „vžgalo** v prepolni dvorani, da ni bilo pesmi, ki bi je ne „pomagali** peti poslušalci v dvorani. Marsikatero oko se je orosilo ob lepih spominih, ki so jih vzbudile morda že malo znane pesmi. Zborovodkinji Kraljevi lahko samo iskreno čestitamo! Seveda ne moremo mimo ugotovitve, da na Ljubnem ne pozabijo na takšne prireditve; ki jih krajani ne vidijo pogosto. Tokrat so povabili v goste slikarja Jožeta Svetino, ki je pokazal veliko lepih motivov iz Gornje Savinjske doline. Njego- vi akvareli so navdušili ljubitelje in poznavalce slikarstva. Višek vsega pa so bile narod-nopisno obarvane zgodbe iz flo-sarskih časov. Nedeljska povorka, je pokazala nekatere običaje, ki so bili že leta dolgo v pozabi. Pozneje pa so na prireditvenem prostoru, pokazali še udiranje splava in se pripravljali na „rajžo“. Spomnili so se tudi najstarejšega flosarja Jožeta Pevca iz Radmirja, ki je že dopolnil 78 let. Jože je stari flosar, saj je krenil prvič s flo-som po Savinji že leta 1915. Ob tej priliki so se spomnili tudi zakonskega para Antič iz Beograda, ki prihaja na Ljubno že dvajset let. Pozornost, ki poudarja zvestobo nekemu turističnemu kraju. Bilo je torejj lepo in zanimivo. Naj bo tako tudi v bodoče. Trdo so prijeli novo pečenega flosarja... Z osnutkom smernic srednjeročnega razvoja našega gospodarstva so odprta vprašanja, ki se tako ali drugače postavljajo glede bodoče, usmeritve naših naporov za boljše uspehe v vseh gospodarskih panogah. Ena, ki nas še posebej zanima pa je turizem. Zakaj? Znano je, da postaja v svetu prav turizem tista zvrst dejavnosti, ki krepko dopolnjuje narodni dohodek tam, kjer ga primanjkuje. Ob tem je treba poudariti, da ta dejavnost ne potrebuje tolika vlaganja kot industrija, posebno pa, če so dani še ugodni krajevni in drugi pogoji. Turizem je važna dejavnost tam, kjer industrija ni dovolj razvita. Vse bolj se govori o „turistični industriji”, pri tem pa mislimo na dober vir dodatnega dohodka Naša dolina je nadvse primerna za razvoj turizma Tudi potrebne prometne povezave so ustrezne. Imamo torej možnosti za počitniški, planinski in izletniški tinski promet. Z boljšo cèsto preko Černivca pa se bomo tujcem odprli še Guenter Staddhofer — iz Kon-stanze dosti bolj z ljubljanske strani. Pričakovati je, da bo postala naša dolina’ množično obiskovana, saj se predeli Gorenjske utapljajo v množicah obiskovalcev. Da pa bomo zmogli ustreči našim gostom s sodobno turistično ponudbo, bo treba še marsikaj storiti. Mnogo dela nas še č aka. Vse te skrbi niso breme le turističnih delavcev po posameznih krajih, ampak nas vseh. Zavedati se moramo, da kot celotno območje predstavljamo le majhen delček turizma Slovenije. Zato je nesmiselno vabiti goste v dolino in meniti, da smo s tem, ko smo jih privabili nekaj deset, že vse storili. Kaj rado sé dogaja, da se gostje dolgočasijo. Skratka, ne gre zamišljati urejene turistične ponudbe zgolj v prehrani in prenočitvah, ampak spada v to še marsikaj. Predstaviti moramo dolino, povedati kaj lahko vidijo zanimivega iz narodopisja, zgodovine in NOV. Treba bo organizirati kakšen izlet po dolini ali izven nje. Včasih pa bodo naši gostje radi poslušali domače pevce ali se poveselili ob prijetnem kramljanju na kakšni kmetiji. Mnogo je tega, kar spada med urejene ponudbe. Zato ne kaže jemati turizma kot dejavnost, ki je sama sebi namen in se bo torej tudi sama od sebe razvijala. V občini mora postati tujski promet na visoki stopnji družbenega zanimanja. Potrebno bo končno najti skupen jezik in združiti sile. Ne smemo več misliti, daje vse to stvar turističnih društev ali kmetijske zadruge. Če hočemo, da nam bo nadomestil gospodarsko vrzel, ki nujno nastaja zaradi pomanjkanja možnosti hitrejšega širjenja industrije v dolini, potem mora- mo turizem trdno načrtovati, se dogovarjati in hitro ukrepati. Seveda velja to za vse dejavnike, ki imajo tako ali drugače opraviti z gospodarstvom v naši občini Nič ni odveč poudariti, da se kmečki turizem ne more ločeno razvijati od počitniškega in izletniškega Vse je turizem in se mora kot celota dopolnjevati. Zato bo treba tem vprašanjem posvetiti več pozornosti. Za mnenja smo povprašali nekatere turistične delavce, in prisluhnili mnenju nekaterih gostov. Franc Miklavc, načelnik oddelka za gospodarstvo pri občini Mozirje je o turizmu menil, da stvari ne gredo tako, kot bi morale. Naše celotno gospodarstvo bi moralo sprejeti turizem kot sestavni del dejavnosti, ki ustvaija dohodek. Včasih imamo občutek, kot da temu rii tako. Naše gospodarstvo se mora ustrezno preusmeriti turizem pa se mora skladno z časom tudi usmeijati. To je skrb nas vseh in ne le peščice gostinskih in turističnih delavcev po dolini. Zadruga je storila veliko za razvoj ma, vendar potrebujemo nujno enoten in usklajen razvoj te dejavnosti. Ob tem moramo doseči vsaj povprečne odstotke gospodarjenja, popestriti ponudbo in zagotoviti enoten nastop na trgu, bodisi preko skupne recepcije Si kako drugače. Trenutno je še polno neznank in težav, vendar bi se morali skupno dogovarjati in dolgoročno načrtovati. Težave so tudi s kadri. V večini urejamo stvari „ljubiteljsko” preko turističnih društev, ki pa med seboj niso najboje povezana Zavedamo se, da bo potrebno nujno zagotoviti primemo kadrovsko zasedbo, saj ne zadošča več le dobra volja Treba je vključiti tudi znanje. S kadrovskimi težavami se ukvarja gostinstvo, kar se kaže tudi v turizmu. Tulli gostinske usluge so v dolini redko dosegljive. Premalo smo vključili vponudbo kulture, kije važen člen sožitju med gostitelji in gosti. Kazalo bi seveda bolje vključiti v ta prizadevanja gozdarje, ki ponekod krepko vodijo napredni turizem. Treba bo povečati zmogljivosti in načrtno širiti tujski promet v naših krajih. Premalo mislimo na šport in druge oblike razvedrila v ponudbi. Gornji grad, Ljubno, Luče se lahko letos pohvalijo z dobrim obiskom. Ustavili smo se v teh krajih in se poskušali pogovoriti z gosti Pred Menino, kjer stanuje in se hrani kar precejšnje število gostov, smo naleteli na družino Nikole Abramoviča iz Reke. Prijazno so se odzvali vabilu na razgovor. Povedali so, da že vrsto let prihajajo na počitnice v Slovenijo. Ugaja jim pokrajina in zrak. V Gornjem gradu so tokrat četrtič. O gostinskih delavcih, ki skrbe za njihovo počutje na gostinskem obratu Menina so povedali vse dobro. Tudi hrana je dobra in dovolj je je. Vabijo jih lepi izleti v okolici in obširni gozdovi ki pomirjajo. Povedali so, da je Gornji grad v teh letih veliko pridobi Mislili so predvsem na ureditev okolja in naselij. Žal pa že leta pogrešajo razvedrila. Res je, da prihajajo sem zaradi naravnih lepot, vendarpa to ni dovolj, da bi nekdo tri tedne samo hodil po neki sprehajalni stezi in nič drugega. Želeli bi torej spoznati okolico in dolino s kulturne in narodopisne strani. Pa tudi kakšen razgovor s krajevnimi turističnimi delavci ne bi bil odveč. Radi bi se bolje spoznali z ljudmi, saj še želijo priti. Tudi s sobami niso preveč zadovoljni Danes je že skoraj redek pojav, da celo nadstropje uporablja eno stranišče in eno kopalnica Pravijo, da bi radi več plačali, samo da bi bilo bivališče bolje opremljeno. Opozorili so še na to, da trafika, ki je sicer dobro založena, premalo skrbi za hrvaške časopise, čeprav vedo koliko je gostov iz te republike v kraju. Turističnim delavcem pred lagajo prirejanje izletov in predavanj o zanimivostih kraja in okolice. Z veseljem bi, kot pravijo, takšna prizadevanja turističnih delavcev v kraju posebej plačil Ena sam a prireditev v kraju je seveda premalo, pa bi se našle oblike, ki bi bile ob ustreznem razumevanju in dogovoru med gosti in domačini izvedljive in bi potešile radovednost in potrebe turistov. Sicer pa poudaijajo trud turističnih delavcev v kraju. V Mozirju pa smo se razgovarali z novim vodjem hotela Turist, Lukom Žvabom. Prišel je iz Kranja, doslej pa je delal na Gorenjskem in deloma tudi na morju. Kot gostinski tehnik ima torej že 7 let delovnih izkušenj. Povedal je, da nameravajo v Turistu urediti recepcijo, ki naj bi skrbela v kraju za 55 ležišč. Dajala pa bo tudi razne druge turistične nasvete. Obnovili bodo tudi gostinske prostore. Že dosedanje delo novega vodje obiskovalci ocenjujejo zelo uspešno, torej so le izgledi, da se bo marsikaj izboljšalo. Žvab izraža željo, da bi hiša gostoljubno sprejela vsakogar, ki bo vanjo stopil O turizmu v dolini pa meni naš sogovornik, da ni povezan, da pa ima glede ria krajinske in druge posebnosti izredne možnosti razvoja. Le skupen nastop na tržišču je predpogoj uspeha Seveda pa vlada prepričanje, da smo kot celota premalo prisotni na tigu v državi. Pač značilno za razvijajočo se dejavnost! Predvsem bi morali v naših drugih republikah več vedeti o nas in o naših krajih. Povedal je še, daje v avgustu bilo Mozirje kar dobro zasedeno, pa tudi za jesen se kažejo dobri obeti. Družina Abramovič z Reke Jože Prislan, na Ljubnem je z letošnjim flosarskim balom zelo zar dovoljen. Kljub „postnemu” dnevu za nekatere avtomobiliste je bilo ljudi ogromno. 19. bal po vrsti je torej prinesel potrditev, da so takšne turistične prireditve potrebne in priljubljene. O turizmu v naši dolini p a meni, da smo premalo enotni, premalo povezani in to slabi uspešnejši razvoj te dejavnosti pri nas. Turizem je marsikaj. Ne samo hrana in stanovanje. Naši gostje iščejo tudi razne znamenitosti in se želijo spoznati s Pred gasilnim domom na Ljubnem smo srečali družino Ivanke in Djordja Ambrožiča iz Beograda. Sem prihajajo že od leta 1960. Djordje, ki je prosvetni delavec je dejal, da radi prihajajo in da so že kar domači Navezali so tesne stike s krajani, za katere pravi, da so zelo prijazni in ustrežljivi Počutijo se dobro, saj ljubijo gozdove in hribe. Tudi oba mlada se ne dolgočasita, ker sta stalno v gozdovih in ob vodi Opazili so večji napredek v kraju, saj iz leta v leto ugotavljajo, da je kaj Jože Prislan Ljubno krajevnimi običaji ter seveda z ljudmi, ki tod žive. Na to bi morali pomisliti, ko načrtujemo turizem, pa kjerkoli že. Saj je vendarle potrebno vse silnice združiti in-končno doseči, da se ne bo razvijala neka zvrst turizma ločeno od druge. Mno- fokrat se nam dogaja, da obiskova-:c zve šee na Ljubnem, da bo lahko tu preživel počitnice. Seveda je to narobe. Skrbeti bi morali za urejeno, ponudbo v jugoslovanskem prostor ru. Verjetno v bodoče ne bo šlo brez strokovnega kadra, saj društva sama ne zmorejo vsega. Predvsem pa so premalo upoštevana Kritično je tudt to, da se ponekod gostinci ne zanimajo in sploh ne vključujejo v dejavnost društev. Glasni so pa takrat, ko nimajo polnih sob. Treba bo misliti na prihodnost in najti skupen jezik povsod, kjer se gremo turizem. Skratka, več se bo treba posvetiti tudi gostom v kraju samem. Takšna vez bo zagotovila uspeh. novega Predvsem pa so zaskrbljeni, ker so zvedeli, da se turistično društvo ne more več spraviti na noge. Ni mladine, ki bi hotela prevzeti bremena starejših turističnih delavcev v kraju. Skoda bi bila velika če bi delo zamrlo. Pozdravljajo pa da je v kraju banka pošta in zdravnik, ker menijo, da je vse to potrebno ža dobro počutje tujca. Pogrešajo več gradiva, ki bi opisovalo dolino in usmerjalo obiskovalce. Tudi glede možnosti popravila avtomobilov so precejšnje težave, ker ne vedo, kam se naj obrnejo. Pa še ob tem naletijo na vzvišen odnos v delavnici, če so jo končno našli. Veseli jih tudi zbliževanje s Slovenci Povedo pa, da je v Beogradu premalo znano, kako lepa je dolinaA V Lučah nas je zalotil dež. Vendar smo kljub temu naleteli na našega gosta Guenterja Stadelhofer-ja, ki je iz mesta Konstanz. Ko je pred letom dni bil gost celjskih sindikatov, je imel priliko videti Logarsko dolino. Lepote doline so ga privedle k nam se s skupino 6 prijateljev. V teh dneh so prehodili že veliko strmih poti po Savinjskih alpah. Navdušeni so nad dobro oskrbovanimi planinskimi postojankami ter nad prijaznostjo oskrbnikov. Tudi sicer so z bivanjem zadovoljni, saj niso prič akovali drugega kot planinsko vzdušje. Pravijo, da jih prebivalci lepo sprejemajo. Slabo vreme jim ne bo pokvarilo dopusta, saj imajo avtomobile in si balo še ogledali dmge predele Slovenije. Kritično so ocenili možnosti nakupa spominkov. Na voljo ni predmetov, ld bi bili za okolico značilni Nameravajo še priti, vendar se težje odločajo za kraj, ker je na voljo le malo prospektov v tujih jezikih. Njihove potovalne agencije pa nimajo v seznamih naših krajev. Želeli smo govoriti tudi o kmečkem turizmu. Zato smo obiskali Petra Ježa, ki ima s to dejavnostjo veliko izkušenj. Rade volje seje pogovarjal z nami Njegove misli lahko strnemo takole. Kmečki turizem zahteva močno in trdno kmeti1 jo. Razvijati bi ga morali prvenstveno v hribovskih predelih. Tod so zanimive kmetije, ki bi to dejavnost potrebovale tudi iz ekonomskih razlogov. Seveda je za modernizacijo bivalnih prostorov potrebno veliko sredstev. Vedeti je treba, da kmet v naših hribih slabo stanuje. Hiše so stare in v slabem stanju. Predvsem mladi bi videli boljšo prihodnost v turistični dejavnosti. Tako bi se ohranila marsikatera kmetija. Obnova kmečkih hiš na sploh je osrednje vprašanje. Narediti bi se morali dolgoročni načrti. Denar, vložen v kmečki turizem, se sicer počasi vrača, ker pač gre le za kratko sezono, vendar pa je naložba dobra, če je seveda utemeljena. Nenačrtno se pač ne more razvijati takšna zahtevna dejavnost. Smo na začetku, zato nam stvari V marsičem šepajo, predvsem v urejeni ponudbi Dogaja se, da so zmogljivosti nezasedene, dasi-ravno je povpraševanje veliko. Pa bo že, saj se trudijo na zadrugi vendar ni to le njihova skrb. Ločeno obravnavati to zvrst turizma pa pomeni veliko zmoto, saj gre za turizem kot celoto. Tu, v Lučah, dobro dela turistično društvo, pa so zato tudi uspehi. Seveda je treba nriznati, da brez predsednice Olge Siljarjeve ne bi tako šlo. Ona je vztrajna in požrtvovalna Ko bi bilo takšnih po dolini še več! Tesno povezovanje med krajani in turisti se zelo obnese. To vidimo pri nas. Iz vsega povedanega gre en sam zaključek. Zanimanja za naše predele je veliko. Torej ni bojazni, da ne bi stopili na pot hitrejšega razvoja turizma tudi v Gornji Savinjski dolini. Ne kaže pa odlašati z ukrepi, ki bodo uspešno premagovali ovire, ki so znane. Vemo torej, kaj moramo storiti, da bo prihajalo več turistov k nam in da bomo tudi na trgu nekaj pomenili Morda bo vse to spodbuda, da se dogovorimo, kako v bodoče in da pričnemo smotemo načrtovati in proučevati vse pojave, ki kažejo morda na pomanjkljivosti lahko izhodišče z a bodoče naloge in ukrepe. A. VIDEČNIK Družina Ambrožič iz Beograda mmmmi 9 Šola Partizana v Lokah Partizanska šola v Lokah ’ Že pred vojno so v lepem okolju na koncu Lok pri Mozirju imeli takratni sicavti svoj tabor. Pozneje je ta kraj uredila celjska sokolsa župa v gozdno šolo. Qd 1946 leta dalje pa se tu urijo učitelji telesne vzgoje v organizaciji Zveze partizana Slovenije. Tudi letos je v gqzdni šoli polno mladih ljudi, ki delajo kot vaditelji ali kot organizatorji športne rekreacije v delovnih organizacijah in krajevnih skupnostih. Tajnik zveze Partizana Slovenije, vodja šole v naravi, je povedal, da si prizadevajo načrtno vzgajati mlade vaditelje, ki bodo delali * vrstah ljubiteljev telesne vzgoje po Sloveniji. Posebno pomembno je, da so prvič podale ljudi tudi nekatere krajevne skupnosti, ki bodo v njihovih sredinah skrbeli za množično rekreacijo krajanov. V, času, ko to pišemo, so v gozdni šoli na 10 dnevnem tečaju vaditelji za predšolsko in šolsko mladino ter organizatorji športne rekreacije za odrasle. Skozi tovrsto usposavljanje gre letno preko 200 telesnokultur-nih delavcev. Gozdna šola se sama vzdržuje, saj plačujejo udeleženci tečajev poleg minimalnega zneska za oskrbo še stroške tečaja. Predavanja so na visoki strokovni ravni, saj jih opravljajo učitelji visokošolskih zavodov. Delajo dopoldne in popoldne, vmes pa imajo še praktične vaje ter pohode. Razveseljivo je, da so tečajniki tudi iz zamejstva, predvsem iz tržaškega predela. Želijo pa si, da bi prihajali tudi Korošci Tajnik zveze, Mile Ogrin je dejal, da so obiskovalci s šolo vedno zadovoljni predvsem pa so veseli lepega okolja v katerem taborijo. Tudi širša okolica je mikavna, tako ni nikoli dolgega časa. Ugotavlja, da zanimanje za vaditeljsko dejavnost iz leta v leto narašča. Vse bolj se navdušujejo za to dejavnost mladi, kar zagotavlja dober razvoj telesne kulture pri nas. Množične športne rekreacije so šele na pohodu. Počasi se uveljavlja ta tako dobra zamiseL Mile Ogrin meni, da bi v Mozirju lahko kaj več 7APRTA MOZIRSKA KOCA Že nekaj časa beremo, poslušamo in smo priče raznim pripombam na to, da je koča na Golteh zaprta. Od leta 1896 dalje je služila ta postojanka planincem in prijateljem planin varno in dobro zavetišče. Po nesreči z gondolsko žičnico na Golte, je Rdeča dvorana v Velenju še oskrbovala kočo, potem pa jo je zaprla. Tako je postalo negodovanje mnogih planincev vse glasneje, ker vodi tod mimo nekaj planinskih poti Javnost ni obveščena o tem, da je koča zaprta. Rdeča dvorana je ponudila v najem kočo mozirskemu planinskemu društvu, ki je na svoji zadnji seji tudi o tem razpravljalo. Pripravljenost društva, da bi se koča odprla je velika. Marsikaj bo treba razjasniti Potrebna bo pomoč, da bo društvo to zmoglo. Saj je, denimo že kar gorivo (mazut) vprašanje moderne dobe. Dalje pa seveda še vrsta drugih okoliščin, ki so bistvene za odločitev o eventualnem prevzemu. Sklenili so,da bodo povabili predstavnike iz Velenja na razgovor. storili za telesno kulturo, saj so dani prostorski pogoji Najbrž veliko vprašalne pa je ustrezen kader, ki bi vodili to dejavnost. Ne pozabimo tudi na to Potovanje z avtobusom ima svojo mikavnost zlasti v tem, da se lahko sproščeno oziraš po okolici zdaj levo in desno in tako morda odkriješ tisto, kar ostane skrito očem, če moraš sam voziti avtomobil Vožnja od Celja do Ljubljane se mi je nekega dolgočasnega dne pred tremi leti zdela zanimiva, ker se mi je oko nehote zapičilo v lepa lesena vhodna vrata v Žalcu, ki jim je dajal okras kamniti okvir z letnicami gradnje in začetnimi črkami gospodarja. Vrata so bila že od nekdaj najvidnejši dokaz in poleg freske na hiši, morda edini zunanji znak imenitnosti hiše in seveda tudi kulturne razgledanosti lastnika. Tisti dan so romale moje oči od vrat do vrat vse tja do Ljubljane. Nepozabno so se mi vtisnila v spomin vhodna vrata nekje pod Trojanami, ki so edina še stala pokonci v že povsem razpadli kmečki hiši Čeprav veljamo Slovenci za napreden narod, se nam le ni posrečilo ohraniti svojega slovenskega arhitekturnega obraza tudi na modemih zgradbah. Z zadnjimi močmi pa zdaj rešujemo kmečke domove, ki naj bi ohranili svojo domačnost in izvirnost, saj bi modernizirana kmečka zgradba motila slovensko pokrajino. Izreden napredek je že v tem, da mladi gospodar tudi v novo urejeno in opremljeno kmečko hišo vzida lepa stara rezljana vhodna vrata s kamnitim okvirom. Naša Gornje Savinjska dolina je edinstvena na svetu, vendar za to nimamo mi prav nobene zasluge; taka kot je, lepa in žlahtna, nam je bila podarjena. Mi pa ne smemo biti brezbrižni do te lepote, ki nas obdaja Vzemimo si nekaj časa in jo prekoračimo povprek in opazili bomo veliko takega, kar nas bo pritegnilo. Mogoče si enkrat oglejmo to neskončno zakladnico narodne umetnosti v dolini — rezljana vhodna vrata, tako značilna za našo pokrajino. Srečni smo, da je malo gospodarjev, ki so zamenjali stara vrata, jih pustili na smetišču ali celo prodali za nekaj dinarjev. Človek ob takem pogledu kar trpi, ko nemočen opazuje propadanje naše kulturne dediščine. ■Čuvajmo, kar je lepega, našega, da nam ne bodo nekega dne poleg porisanih slovenskih skrinj, ki so jih odvlekli, tujci sneli še naša lepa rezljana vrata s podbojev. V dolini smo imeli kopico nadarjenih rezbarjev, ki so s svojimi rokami obdelovali trdi les. To so bili Cesarji Dolenci in še mnogi drugi, katerih roke so mesece in mesece dolgo dolble z dletom, da šo nastala rezljana vrata. Na kaj je mislil umetnik, koje oblikoval kroge, rombe, kvadrate, ptice in sonca, nam ni znano. Črte so ravne, poševne, valovite in spet vse zavite. Mislim, da je prav, da se večkrat spomnimo na naše kul turne vrednote, ki so že pokazale uspehe marsikje v dolini Take dragocenosti bi morali z občinskim odlokom zaščititi Seveda smo spet pri naši mladini, ki je s svojim delom pomagala pri akciji za Savinjski gaj, ki ga vsak dan obišče veliko 3"udi Za ohranitev kulturne de-iščine bi tudi tokrat mladina prispevala svoj delež. M. KLJUB NAPORU VESELJE Športno društvo Nova Štifta je 15. 7. 1979 organiziralo TRIM hojo z geslom: „POT POD NOGE, KREPIMO SRCE.” Pot seje vila od Zadružnege doma v Novi Štifti oz. od Črnivca do Pla-ninskega doma na Menini planini Akcije se je udeležilo šestdeset prijateljev hoje in lepe, čiste narave ter svežega zraka. Skromna pa je bila udeležba starejših krajanov. Trima se je udeležil tudi Rafko Žerovnik, ki je na Menino nesel 4 m dolg in 25 cm širok macesnov ploh, težak 35 kg Kljub težkemu bremenu'je prišel na Menino Židane volje. Uspeha so bili veseli poleg njega tudi vsi ostali udeleženci akcije. Sklenili smo, da bomo take akcije še organizirali. Upamo pa, da bo udeležba še številnejša, kajti tako bo uspehše večji Športno društvo objavlja umik igranja tenisa, ki velja od 1. 9., 1979 dalje. , - SREDA - 18 - 22 ure - PETEK - 18 - 22 ure - SOBOTA - 18-22 ure NEDELJA - 13 - 22 ure ŠPORTNO DRUŠTVO NOVA ŠTIFTA Strelstvo ima v dolini že dolgo zgodovina Že pred vojno so bile strelske družine v Solčavi, Mozirju in na Ljubnem. Delo so nadaljevali kmalu po vojni, tako da s ponosom slavijo svojih 30 let Da ima vzgoja občanov v strelskem športu globok pomen, je že pokazala preteklost Danes pa mislimo na to, da moramo biti stalno sposobni braniti našo socialistično samoupravno domovino. Nič nas ne sme presenetiti. Pa poglejmo še malo nazaj v čas po vojni Že leta 1947 so v Solčavi ustanovili svojo družino. Tej je sledila strelska organizacija na Rečici. Leto 1949 je bilo zelo pomebno, saj so bile ustanovljene še strelske družine v Mozirju, Gornjem gradu in na Ljubnem. Seveda so se takrat borili z velikimi tažavami. Ni bilo orožja, ne strelišč, pa tudi sicer so bili začetki težki Družine je povezoval okrajni strelski odbor, ki se leta 1954 preimenuje v občinskega. 1960 ustanovno tudi v Šmihelu, v fj J r r Tr v' «1 M v r i i Šmartnem m v Nazarjah strelske družine. Tudi na šolah so mislili na strelsko vzgojo. Ustanovili so strelske sekcije, ki dobro delajo. Po letu 1960 postane strelstvo v sklopu splošnega ljudskega odpora važen dejavnik. Položaj strelstva se je hitro izboljšal Danes šteje strelska organizacija preko 1000 članov. Po ustanovitvi občinske telesno kulturne skupnosti se je izboljšalo tudi financiranje. Uredila so se strelišča v Šmartnem, Solčavi in Lučah. Za svoje uspehe je občinska strelska zveza prejela občinsko nagrado. V nedeljo, 12. avgusta 1979 so se zbrali na strelišču v Mozirju številni gostje in člani da bi slovesno proslavili 30 letnico obstoja strelstva v občini Razvili so tudi prapor. Janez Žagar pa je orisal prehojeno pot, tažave, pa tudi uspehe. Številnim čestitkam se pridružuje tudi skupščina občina in vse družbeno politične organizacije. Želimo, da bi se strelstvo razvilo še v močnejšo organizacijo. Gornjegrajski planinci nadvse delavni Že pred kratkim sem poročala, kako so si gornjegrajski planinci zadali obširen program dela, ki ga nameravajo realizirati pred proslavo 30. obletnice planinskega društva. Realizacijo njihovega plana se lepo odvija. Marljivo pripravljajo kviz, na katerega so povabili predstavnike vseh planinskih društev v občini Pripravljajo pa tudi odkritje spominske plošče Franu Kocbeku, zna- Športniki na Rečici Malo je krajev, kjer se mladi v velikem številu vključujejo na vseh ravneh, kot se mladinci na Rečici ob ' Savinji. Najdemo jih prav v vseh odborih in organizacijah. Številni se vključujejo v športno društvo Mladost Gojijo nogomet, mali nogomet, rokomet košarko, odbojko, kegljanje, smučanje in sankanje. Uspeli pa so tudi že v množičnem športnem delu. Seveda se slednje počasi prebija v zavest ljudi. Ker je okolica zelo obsežna in zajema številne zaselke se trudijo, da vključujejo v svojo dejavnost vse. Društvo šteje preko 80 članov. Seveda niso vsi enako delavni V programu imajo ureditev teniškega igrišča, da bi tako pritegnili še mladinke. Pred časom so ustanovili planinsko društvo in že sedaj pridno planinarijo. Posebej radi povedo da tesno sodelujejo s krajevno skupnostjo, ki jim tudi pomaga. Trenutno jih najbolj skrbi gradnja oziroma ureditev športne slačilnice, za katero že imajo prostor blizu športnih objektov. Sestajajo se v prosvetnem domu, kjer imajo svoje prostore. Skrbijo tudi za vzdrževanje športnih prostorov. Med športniki najdemo dijake, kmete, delavce in tudi študente. Radi povedo, da na Rečici ustvarjene dohodke porazdelijo med seboj. Nekaj športnikov v kraju je dokaj uspešnih. Kar trije igrajo v občinski nogometni selekciji Zelo pohvalno so se izrekli o delu Zveze telesnokultumih organizacij v občini Preko te urejajo finančna in materialna vprašanja. Pa tudi sicer jim radi pomagajo. Že letos so želeli usposobiti manjšo smučarsko vlečnico, pa niso uspeli. To pa bodo storili prihodnjo zimo. nemu slovenskemu planincu in pedagogu, po katerem nosi ime gornjegrajska šola. Najbolj so se angažirani pri obnovi planinskega doma na Menini Že od julija dalje se na delovnih akcijah zbere okrog trideset ljudi ki s prostovoljnim delom urejujejo dem in njegovo okolico. Zgradili so že prostor za agregat, ki bo proizvajal elektriko za planinski dom, kopljejo jaške za vodovod in kanalizacijo, nabijajo in barvajo opaž in še in še. Pri prostovoljnem delu pa pridno sodelujejo tudi pionirji, ki so vključeni v planinsko šolo. Člani častnega odbora laho čestitamo planincem, ki zastavljeni program tako prizadevno uresničujejo. JOŽICA PURNAT lllillllllllllllllllllllllllllllllllllllll SLOVESNOST V GORNJEM GRADU Poročali smo že, o obletnici planinskega društva v tem kraju. V razgovoru s članom upravnega odbora planinskega društva, Matjažem Drčarjem smo zvedeli, da dela v tem društvu veliko mladih. Naš sogovornik je študent elektrotehnike in se je pred tem udejstvoval v mladinski organizaciji. Ta pozneje ni imela podpore v drugih dejavnikih kraja, pa je njeno delo zamrlo. No, mladi kljub temu ne drže križem rok. Skrbijo predvsem za delo s pionirji. Zavedajo se, da je planinska vzgoja našim najmlajšim še kako potrebna. Tako bodo navade prehajale iz roda v rod in naše gore ne bodo osamljene. Matjaž Drčar je rad pripovedoval o ijripravah na prireditve ob jubi-eju. VABLJENI K SODELOVANJU