»Slava Bogu na višavah in mir ljudem na temlji !t je bilo oznanjeno pred davnim, davnim časom, ko se je rodil Odrešenik, ki naj bi prinesel na zemljo mir in med ljudi ljubezen. Njegovo poslanstvo se je izpolnjevalo. Učil je samo dobro in plemenito a kaj je žel za svoje delo? Zaničevanje, rnuke in smrt, ki. je bila največja žrtev vseh časov. Toda njegov smoter je bil dosežen. Res? Dosežen? A ko se ozremo danes po svetu, po tem pokvarjenem, izprijenem svetu, ali ne najdemo prav tako zavist in zlobo, kol je bila. takrat, ko je prišel Jezus na zemljo, da bi spravil ljudi med seboj? Ali te žalostne prilike ne kličejo po Odrešeniku prav tako kot takrat? Ljudje odrivajo drug drugega in se grizejo med seboj za položaje pa za milijone, a tudi prosijo, molijo in obupujejo za suho skorjo kruha. Dve. tri, ali še več vrst ljudi imamo. Prvi so bogati, a niso zadovoljni. Šc in še hočejo, še. naprej hlepe za denarjem in ga kupici jo. Toda niso srečni, ne prinese jim zaželjenega blagoslova. Drugi: bogati, srečni. Usmiljeno srce in odprto roko imajo za vsakogar. Nihče ne potrka zaman na njihova vrata, nihče-ni surovo odbit,' koi njegova sila prikipi do vrha. Tretji? Četrti? Napačno je takole razdeljevati ljudi po razredih, saj prav za prav Ijiuije niso sami ustanovili teh razredov. Ustanovil in utrdil jih je čas, zapečatila jih je. usoda. Kako blazno in zgrešeno se bori komunizem proti njim! Zopet in zopet se bodo pojavljali, dokler bo človeštvo obstojalo. , Nikakih revolucij, nikakega nasilja ne potrebujemo v teh težkih dneh. Samo malo, prav malo usmiljenja, ljubezni, one sladke, prave, globoke ljubezni, ljubezni, ki bo delala čudeže in odrešila trpeče človeštvo. Ljubezen naj bi nus družila in spajala, vse, prav vse naj bi povezala v celoto, da bi bili ena družina in bratje med seboj. Božič je tu. Že od nekdaj je ta veliki praznik nekak simbol ljubezni, nežnosti, spominov na otroška leta pa starih, lepih tradicij, ki so se le. tu in tam še obdržale. Vse hiti domov, kdor pa tega nima. pa tja kjer čuti najsorodnejšo dušo, k ljudem, ki so mu najbližji. Vse, kar je lepo irt plemenito, se na ta dan vzbudi v človekovem srcu. Toda ne pri vseh! Mnogo jih je, ki jim je srce nkamenelo v težki življenjski borbi. Nikogar ne vidijo poleg sebe, ni jim mar trpljenja in tuge soljudi. Nihče jim ne more pomagali in tudi sami si ne b(xlo. Vse njihovo življenje se izteka kot mrtev voz na slepem tiru. Pravega notranjega veselja in zadovoljstva ne bodo doživeli nikdar. Ne tako mladina! Mladi smo še, polni iluzij in načrtov. Bodimo usmiljeni in polni ljubezni do drugih, saj bodo še prišli trenutki, ko bomo še xni potrebovali ljubezni drugih. Zapisano je: »Kdor mnogo ljubi, mu je vse odpufčeno/« A. V, 'P I jk f ; * / v * I'a itn in a. plačano v gotovini Ceraa Dm’1‘5® GLASILO 3UCOSLOVEN5KC MLADINE L«to III. Ljubljana, o Božiča 1937. Ljubljana, o Božiču 1937. Čitateljem in prijateljem „NAŠE VOLJE“ zeli vesele praznike in srečno novo leto Uprava in Uredništvo Božitna poslan/ca cttaieCjem „Naše vodje Rimljani so v času, ko mi praznujemo Božič, praznovali »Dies natali Soliš invictis«, ali po naše »rojstni (lan nezmagljivega sonca«. Da, ne-zmagljivega sonca. Po najkrajšem dnevu začne sonce zmagovati in dan se začne daljšati. Ali til ne gre za krajši ali daljši dan, tu gre za zmago luči nad temo, tu gre za zmago svobode nad suženjstvom. Draga mladina! Ali se ti ne zdi čudno in nekako usodno določeno, da padeta dva dneva našega narodnega in državnega življenja v mesec december? Prvi dan je prvi december, datum ujedinjenja, drugi datum je Božič, ali rimski »Dies natali Soliš invicti«. Ali se vam ne zdi, da se la dva praznika, če ne po datumu, pa po vsebini, krijeta? Kakor je za Rimljane zmagalo ne-zmagljivo sonce, tako je nam s tem dnem zasijala luč svobode, luč, ki' jo moramo čuvati pred viharji in nevihtami, da ne ugasne. Saj je svoboda tisti faktor, ki ureja in pospešuje ves napredek, gospodarski in kulturni razvoj; svoboda je tista, ki nam daje možnost udejstvovanja vsakemu po svoji individualni volji. Tudi nam je zmaga svobode, zmaga nepremagljivega sonca, nam je naš narodni božič. Kakor je Božič kot rojstvo Boga-Človeka temeljni kamen verskega prepričanja, tako bodi nam zmaga svobode temeljni kamen narodnega udejstvovanja in našega narodnega čustvovanja. Saj, ko boste, dragi čitatelji prižigali lučke ob jaslicah ali na drevescu, mislite na one, ki delaio isto, a to pod tujim jarmom. Spomnite se onih, ki jim ni dano, da bi živeli v svobodi, da bi praznovali s praznikom nezmagljivega sonca praznik zmage »svobode«. Spomnite se onih, ki trpe pod tujim jarmom, bodite z mislimi pri njih, a ob teh mislih sklenite: »To, kar je naše, mora biti, mora ostati naše!« O teh mislih ve> rujle, da bo tudi zanje prišel dan nezmagljivega sonca, dan nezmagljive svobode. Toda ne samo tem, ki jim ni zasijalo sonce svobode, naj ne veljajo vaše misli. Spominjajte se, ko boste v toplih sobah in sobicah sedeli in uživali praznično razpoloženje in darove, tudi onih, kateri so sicer doživeli dan nepremagljivega sonca, dan nepremagljive svobode, a jim je usoda naklonila revščino kot največji delež. Dragi, spomnite se onih, ki bodo v tem času prezebali, ki bodo gladovali in bolehali vkljub temu, da žive v srečni svobodi. Spomnite se njih, vaša srca pa naj prevzame čut bratstva in enakosti, naj vas prevzame čustvo, da so tudi oni doprinesli svoj delež k zgradbi domovine, da so tudi oni dali svoj obulus na oltar Zmage in Svobode, a jim je usoda bila najmanj naklonjena. Spomnite se vseh tistih, ki žive daleč v tujini in inro od domotožja, mro od želja še enkrat slišati božično pesem pod domačo streho, v krogu svojcev. Spomnite se vseh tistih, ki so daleč, tistih, ki se ne morejo naužiti božičnega veselja. Dan »nezmagljivega sonca«, dan »nezmagljive svobode«, dragi, in ob tem dnevu spomin na vse one, ki so žrtvovali za ta dan mnogo ali vse. Dragi, spomnite se, da ste delec celote in ta celota je le tedaj homogena in trdna, kadar jo vodijo isti cilji. Kakor je generacije pred nami vodil isti cilj: »Vstati v svobodo!« tako naj vodi nas cilj: »To svobodo ohraniti in očuvati, jo ohraniti in nikdar izgubiti.« »Vstati v svobodo,« preroditi narod v novo državo, praznovati Božič, dan nezmagljivega sonca, dan svobode, to je vodilo naše prednike vedno in povsod. V mislih na to so žrtvovali vse, so tvegali vse in ni jim bilo žal truda in znoja, ko so prvič v svobodni državi praznovali Božič. Ti, draga mladina, nisi žrtvovala trpljenja ne življenja. Tvoja dolžnost pa je, da posvetiš vse svoje sile, in moči, vse svoje duševne in telesne Poleg brezštevilnih proslav 1. decembra, je tudi naša nacijonalna srednješolska mladina priredila svojo akademijo v spomin na oni dan, ko je tisočletni sen Jugoslovanov postal stvarnost, ko so se Slovenci, Hrvati in Srbi zedinili v močno, svobodno, nedeljivo državo. Proslava se je vršila dne 1. decembra popoldne v veliki dvorani Narodnega doma, ki je bila domala nabito polna. Kako občinstvo in mladina sama spoštuje in ceni delo viteške organizacije strelcev, kaže zanimanje, ki je vladalo za prireditev. Proslnvi je prisostvoval divizijski general gospod Tonič in njegov pomočnik ter predsednik strelskega okrožja general g. Dodič. Zelo častno je bil zastopan oficirski zbor. Veliko je bilo tudi zastopnikov naSih srednješolskih zavodov, tako zmožnosti domovini, da jo napraviš močno in trdno. Treba ti je žrtev, treba ti je, da se podrediš ciljem domovine, da spustiš v svoji subjektivnosti in se pokoriš temu, kar prinaša celoti korist, četudi tebi, posamezniku, osebne koristi malo prikrajša. Mladina, stopi na pot samoodpovedi, stopi na pot skromnosti, stopi na pot dela za bližnjega in dela za skupnost. Božično razpoloženje, ko so vsa srca nekam mehka in voljna, je najprimernejše za delo v tem smislu. V takem času človek najbolje čuti ljubezen do sočloveka, najbolje ga razume, najlažje mu priskoči na pomoč. Vsi smo ljudje! Eni z več, drugi z manj sreče obdarjeni, eni so žrtvovali več, drugi manj za svobodo, za narodno rojstvo, za Božič. Toda vse nas naj preveva zavest, da tega, kar imamo, ne smemo izgubiti. Obenem pa naj nam bodo pred očmi vsi oni, ki jim ne sije sonce Svobode, vsi oni, ki jih muči revščina in siromaštvo, v#i oni, ki so od nepravih nazorov zaslepljeni. Vsi ti nam naj bodo v mislih! Mi pa delajmo tako, da bo tudi za vse te nastopil »rojstni dan nezmagljive* ga sonca«, »nezmagljive svobode« in nezmagljivega prepričanja, da smo eno, m da je le v slogi in skupnosti moč! M. S. direktor ženske gimnazije g. Breznik, dalje gg. profesorji. Med posetniki smo opazili tudi ravnatelja velesejma g. Dularja, šentjakobskega župnika g. Barleta, starosto ljubljanskega Sokolu g. Kajzela, predsednika Z. K. D. g. profesorja Jerana in druge. Da je bila akademija vredna takega zanimanja, potrjuje spored prireditve, ki so ga izvajali domala samo člani M. O. S. D. Uvodno besedo je imel predsednik strelske družine brat Sterlekar, ki je po pozdravu predal besedo slavnostnemu govorniku bratu Kutinu. Z lepimi, izbranimi in zanosnimi besedami je govornik poudaril pomen Ujedinjenja za našo dobo in njeno mladino. Po govoru je nastopila sestra Ivančeva z okusno in drastično podano Grudnovo deklamacijo: Po* (Dalje na 3. strani) Mladinski odsek Strelske družine je proslavil 1. december SLOVENSKA KOČEVSKA: Šolstvo na Kočevskem V svojem zadnjem razmotrivanju o splošnih kulturnih prilikah Slovenske Kočevske, sem se dotaknil v splošnem tudi razvoja šolstva v tej naši slovenski pokrajinici, iz katerega ste lahko razvideli prav žalostno stanje, ki je še do nedavna tu vladalo. Kaj smo torej imeli na Slovenskem Kočevskem do sedaj? Poleg gimnazije, zasebne ženske meščanske šole in Zavoda za slepce, vse v Kočevju, je bilo 25 ljudskih šol, ki so imele vse svoje — večinoma nemške — kočevske učitelje in kjer se je bohotila nemščina, a državni jezik je imel na teh šolah vlogo uboge pastorke. Kakšne žalostne prilike so vladale in koliko je mladina znala državnega (slovenskega) jezika, vam bi lahko znali povedati oni slovenski učitelji, ki so prišli na take dvojezične šole slovenske Kočevske. Niso bili in niso še danes mnogokje redki slučaji, ko so otroci čistih slovenskih staršev hodili v nemški razred, pač pod pritiskom lokalnih faktorjev, ki so rezali kruh našemu slovenskemu človeku. Nemško manjšinj-sko šolstvo je bilo razdeljeno v okviru kočevskega jezikovnega otoka v kočevski in novomeški srez in šteje danes 28 mešanih kočevsko-sloven-skih šol. Od teh je sedaj le sedem čistih slovenskih šol, a 21 mešanih z nemško-slovenskim poukom. Ako končno računamo, da je še v 7 čisto slovenskih šolah na Kočevskem vsaj verouk delno v nemškem jeziku, potem vam je lahko jasna današnja slika našega šolstva. Število učiteljstva na teh šolah je do 60, od katerih je sicer le še 7 kočevsko-nemških učiteljev, a 12 kočevsko-nem-ških veroučiteljev, vendar radi nemških razredov na večini kočevskih šol mora tudi slovensko učiteljstvo učiti v nemškem jeziku v vsem pouku. Vprašanje zase je število nemških otrok na vseh kočevskih šolah. Objektivno računano, pride povprečno 10% kočevsko nemških otrok na vsako šolo, kar znaša pač malo število nemških otrok na vsem kočevskem jezikovnem otoku. Vendar v resnici in praksi ni tako in računajo nasprotno Nemci komaj 10 % otrok slovenske narodnosti v teh šolah. Seveda moramo pripomniti, da je oblast do nedavnega iz političnih vzrokov dovoljevala vpis slovenskih in mešanih otrok marsikje v nemške razrede. Danes se to stanje bistveno urejuje in popravlja. Nič se ne moremo čuditi takim žalostnim razmeramf, ki so vladale v šolstvu na Kočevskem, ako vemo, da je bila i šola i cerkev i občina v izključno nemških rokah. Vsi ti trije faktorji so potem po svoje krojili naredbe oblasti, katera je tudi marsikje zamižala, ako je to škodovalo interesom kogarkoli ... Omenil sem že, kako mačehovsko se je negovala na marsikaterih šolah na Kočevskem slovenščina, dasi so predpisi urejevali to točno in zahtevali od učencev 7. in 8. šolskega leta točno poznavanje državnega jezika v besedi in pisavi. Slovenski učitelji pa, ki sedaj uče na teh šolah vedo, da so učenci znali komaj za silo brati, o kakem govorenju pa ni bilo ne duha ne sluha. Nemški učitelji so za nadzornika naučili učence nekaj stavkov v državnem jeziku in s tem oblast preslepili... V resnici so pa učili le v nemškem jeziku ... Pisec teh vrstic je na lastni koži občutil to »slepomišenje«, ko je prišel na tako šolo, kjer ni znala mladina drugega, ko pozdrav in nekaj naučenih stavkov ... Pripominjam še dejstvo, da ima šola slovenski oddelek že od 1. 1920. Sl lovans Ici zapis ki 50-letnica sofijske univerze je bila zelo slovesno proslavljena v začetku tega meseca v Sofiji. Poleg celokupne bolgarske vlade, inozemskih poslanikov in drugih civilnih, vojaških in cerkvenih odličnikov se je proslave udeležil tudi bolgarski kralj Boris III., ki ga je akademska mladina burno pozdravljala. — Sofijska univei-za je edina v Bolgariji ter šteje sedem fakultet. Na njih poučuje okrog 130 profesorjev, obiskuje jih pa preko 4000 slušateljev. Tehnične visoke šole Bolgari nimajo. Pač pa imajo višjo trgovsko šolo v Varni ter za študij gospodarskih in političnih ved takozvano svobodno univerzo v Sofiji. t Anton StraŠimirov, bolgarski pisatelj, je umrl 7. t. m. na Dunaju, kamor je šel iskat zdravja. Bil je eden izmed najboljih znanih bolgarskih pisateljev in javnih delavcev. Rodil se je v Vami leta 1872 ter je bil nekaj časa srednje, šolski profesor. Svoje prvo slovstveno delce je tiskal, ko je bil star dvajset let. Leta 1898, je izšla njegova prva knjiga: zbirka povesti »Smeh in solze«. Napisal je mnogo dramskih del in roman »Jesenski dnevi«. Zadnja njegova dela vsebujejo psihološki oris bolgarskega državnika Stambolova (»Diktator«) in bolgarskega prepo-roditelja P. Karavelova (»Reformator«), Pri vsem svojem obširnem slovstvenem ustvarjanju je še urejeval razne liste in časopise. Najboljše bolgarsko jtevsko društvo je sofijsko društvo »Gusla«, ki je 7. t. m. odpotovalo na daljšo turnejo po Poljski. Kakor poročajo poljski in bolgarski listi, so bili bolgarski pevci povsod izredno prisrčno sprejeti, njih koncerti pa so bili sijajne manifestacije vseslovanske misli. j' Mitropolit. Simeon, najstarejši bolgarski pravoslavni duhovnik, je umrl v novembru mesecu v Varni. Dočakal je visoko starost 97 let. Meseca maja letošnjega leta je še v Varni sprejel delegacijo Jugoslovensko - bolgarske lige iz Ljubljane. Nemško nasilje nad Lužiškimi Srbi. Nedavno so nemške oblasti prepovedale delovanje lužiško-srbske zveze kulturnih društev »Domowina«, dalje znanstvenega društva Matica Srbska ter vseh drugih lužiško-srbskih društev. Zahvala Mladinski odsek Strelske družine v Ljubljani se na tem mestu zahvaljuje vsem, ki so mu na katerikoli način pripomogli, da sta proslava Uedinjenja in miklavževanje tako dobro uspeli. Odbor M. O. S. D. in to še, da je bila v letih 1924-—1928 celo samo slovenska šola, a v rokah nemško-kočevskega učitelja ... Da je učil nemški jezik in ne slovenskega, čutim sedaj na mladini in odraslih iz ‘eh šolskih let, ki ne znajo nič slovenskega! Take in podobne primere bi vam lahko našteval še in še, pa bi le v malem pokazal vse one napake, ki so se delale v našem šolstvu vse od Ujedinjenja do zadnjih let. Kakor sem že zadnjič povedal, je končno oblast v tem vprašanju izrekla odločno besedo in iz starih šulferajnskih šol odmeva danes slovenska beseda in pesem, ki kličeta in kažeta svojim rojakom slovenske Kočevske pot navzgor, naprej, do končne zmage. Ne smemo se še udinjati iluzijam, da je že vse popravljeno in urejeno. Ne! Še mnogo, mnogo dela čaka i oblast i kulturne delavce, pa kulturne organizacije. Zato vas, mlade jugoslovenske nacijonaliste pozivamo, da s svojim delom, po-setom in drugačno podporo pripomorete kot kamenček k mogočni, trdni zgradbi naše kulture in prosvete na slovenskem Kočevskem. Naj bo tudi vaše geslo: Mal polož dar, domu na oltar! Z d r a v o ar. Branimir: Koroški Z Gospe svete milo pojejo zvonovi, V srce segajoči njih glasovi, Se razlegajo čez dol in plan, Oj, tožni Korotan! Narodne svetinje v prah, pepel teptane, Pred tujci so zaničevane; Zatiran je slovenski stan, Oj, tožni Korotan! Starodavne so odvzeli ti pravice, Tujci tvoje sramotijo lice, kdaj greh bo njihov maščevan? Oj, tožni Korotan! Nje, ki slovenski zvesti bili so sinovi, Pokopali črni so grobovi, V al tujčev sovražni teman, Oj, tožni Korotan! Mar ne vedo, da nekdaj knezi so domači, Vladali zemlji, ki jo tujec tlači, Da duh ni njihov pokopan. Oj, tožni Korotan! Kdaj napoči zarja narodne svobode, Kdaj ti sonce zasvetilo bode. Kdaj dvigne dom se spet prostran. Oj, tožni Korotan! Zvest ostani sebi narod korotanski, Pa bo vedno duh tvoj le slovanski, In prišel bo vstajenja dan. Slovanski Korotan! Mladinski odsek Strelske družine je proslavil 1. december (Nadaljevanje z 2. strani) mladni veter. Bratje Kuščer, Sever in Osredkar so podali Mozartov III. trio v treh stavkih. Navdušen aplavz je žel orkester pod taktirko nadarjenega dirigenta brata Bana. Orkester je izvajal Dvorakovo Humoresko in Maverbeerovo koračnico iz opere »Prerok«. Slednjo so morali celo ponoviti. Nič manj navdušenja in odobravanja ni žel mladi tenor brat Grošelj, ki je zapel Prelovčevo »Bom šel na planince« in Paučičevo »Pa moje dekle glas«, ki jo je moral tudi ponoviti. Nato se je znova pojavil na odru odlični vi-jolinist brat Sever, ki je odigral Bachov »Bour- ree« iz druge sonate. Pri klavirju ga je spremljal brat Kuščer. Za svoja odlična izvajanja je žel buren aplavz. Ko se je ploskanje poleglo, je nastopil nad petnajst članov broječ reeitacijski zbor, ki je recitiral Župančičevo: »Kovaško«. Odlično uspelo akademijo je zaključil orkester, ki je zaigral državno himno. Proslava je ostavila v dušah vseh pričujočih, posebno pa navzoče srednješolske mladine, živo zavest, da tudi danes, ko je dan našega ujedinjenja že precej daleč za nami, ne smemo pozabiti velikih dejanj in junaštev, ki so privedla končno do zmage jugoslovanske misli. n—mmai Vekoslav Bučar: Skozi bratsko Bolgarijo Potni utiski ter beležke iz bolgarske preteklosti in sedanjosti 3. nadaljevanje In prišel je! Utripu narodovih src sta prisluhnila vladarja obeh bratskih držav. Sledila sta narodovemu hotenju, podala sta si bratski roki in — svet je zopet ostrmel. Spontane veličastne manifestacije, ki jih je narod v Bolgariji in Jugoslaviji prirejal obema vladarjema ob njiju medsebojnih obiskih, so svet zaskrbele. In menda ne bomo daleč od stvarne resnice, če po raznih znakih sodeč mislimo, da obstoja vzročna zveza med marsejskim atentatom in inicijativnim delovanjem kralja Aleksandra na polju jugoslovensko-bolgarskega zbližanja ... Srečno započeto delo se je nadaljevalo in se še nadaljuje. Razna društva, skupine in posamezniki so z medsebojnimi obiskovanji skrbeli in še skrbe za čimboljse poznavanje, zavedajoč se, da zamore samo dobro medsebojno poznavanje pravočasno in uspešno razkrinkati namene onih, ki jim je bilo naše sovraštvo samo v korist. Tudi diplomacija obeh držav je storila svojo dolžnost s tem, da je sklenila kot osnovo boljše bodočnosti balkanskih Slovanov pakt večnega prijateljstva med Jugoslavijo in Bolgarijo. Sveta dolžnost vsakega zavednega Jugoslovena in Bolgara je, po svojih močeh pomagati pri delu, da postanejo zapisane besede meso in kri. Od diplomatskega večnega prijateljstva mora nastati iskreno večno bratstvo, ki bo neusahljiv vir moralnih in materijalnih koristi Jugoslavije in Bolgarije! To delo pa ni lahko, kajti tujec, ki mu jugoslovensko-bolgarsko bratstvo ne gre v račun, je budno na straži. Bodimo vedno čujerči in neumorno delavni tudi mi in zmaga bo slej ko prej naša! Zemljepisni podatki Predno preidem na pripovedovanje svojih vtisov, doživljajev in izsledkov svojih opažanj je potrebno, da podam o Bolgariji kratek zemlje' pisni in zgodovinski pregled. Kraljevina Bolgarija, ki jo Bolgari imenujejo carstvo, zavzema severovzhodni in centralni del Balkanskega polotoka ter leži ob izredno važni poti: Zapadna Evropa-Carigrad. Na severu meji na Rumunijo, ki jo od njene celine loči reka Donava, na vzhodu obliva Bolgarijo Črno morje, na jugu meji na Turčijo in Grčijo, na zahodu pa na Jugoslavijo. Dolžina celokupne državne meje znaša 2157 km. Od tega odpade na mejo proti Romuniji 602 (Donava tvori 397 km meje!), proti Turčiji 234, proti Grčiji 486, proti Jugoslaviji pa 524 km. Bolgarska črnomorska obala je dolga 311 km. nih kilometrov, je v glavnem gorata. Od zapada proti vzhodu se vleče skozi sredo države Stara planina ali Balkansko pogorje, ki je dalo Bab kanskemu polotoku ime. Ta se deli v zapadno, srednjo in vzhodno Staro planino. Najvišji vrh je Jumruk-čal ali Ferdinandov vrh (2372 m), ki se nahaja v srednjem Balkanu. Vzporedno s Staro planino teče Srednja gora z naj višjim vrhom Bogdanom (1573 m). Na jugu Bolgarije je silno razčlenjeno Rodopsko pogorje, kojega obronki segajo celo do Belega (Egejskega) morja. Najvišji vrh v Rodopili je Džaferica (2380 metrov). V zapadni Bolgariji se dviga nad Sofijo Vitoša s Črnim vrhom (2286 m), blizu jugo-slovenske meje pa veličastna Rila z mogočno Musalo (2925 m), ki je obenem najvišji vrh Balkanskega polotoka. Južno od Rile pa je haj-duški Pirin z naj višjim vrhom El Tepe (2914 metrov). Zemljepisno se deli Bolgarija v tri pokrajine, ki se med seboj razlikujejo tako po nastanku in obliki tal, kakor tudi po podnebju. Te so: Severna, Južna in Jugozapadna Bolgarija. Meje teh pokrajin tvorijo razvodja Stare planine in Ihtimanske Srednje gore, dalje Rilsko pogorje ter zapadni in srednji Rodopi. Sev6rno od razvodja Stare planine je Severna Bolgarija ali bolgarska Donavska nižina, ki pada od juga proti severu. Južno od tega razvodja ležita Južna in Jugozapadna Bolgarija. Prva se imenuje tudi trakijska Bolgarija ter se nahaja vzhodno od Ihtimanske Srednje gore. Porečje reke Strume in Meste ter gornja polovica porečja reke Iskar do Balkanskega pogorja in jugoslovenske meje je Jugozapadna Bolgarija z dvema padcema: na sever proti Donavi in na jug proti Belemu morju. Podnebje je v Bolgariji v splošnem celinsko, samo v nekaterih južnih predelih subtropsko. Srednja nadmorska višina znaša 480 m. Za in- r o g r a m našega članka po bratski Bolgariji V naslednjem prinašamo program nadaljevanj članka g. Vekoslava Bučarja: Po bratski Bolgariji. Članek se bo nadaljeval skozi cel letošnji letnik »Naše Volje«. Koncem leta pa bomo članek ponatisnili in ga izdali kot samostojno knjigo. Nadaljevanja so sledeča: Zgodovinski pregled Prestolica pod Vitošo Nepozabni dnevi v Sofiji Dve odlični društvi Bolgarsko šolstvo Kulturno življenje Bolgarov Bolgarsko gospodarstvo Bolgarsko zadrugarstvo Vidin in Lom Sveto mesto Pleven Veliko Trnovo Ruse eh Donavi Kraljica Črnega morja Dobrudža Na Črnem morju Od Burgasa do Plovditn »Trakijska stolica« V dolini cvetočih rož Trakija — slovanska bol Naša pesem v Bolgariji Aleksander Stambolijski »Zveno« in »zvenisti« O Makedonstvujuščih Rilski samostan Zaključne besede Kakor vidite, je to zelo obširen program; zato bomo poskušali v nadaljevanjih v vsaki številki objaviti čim več. Upamo, da bodo naši čitatelji z veseljem sprejeli izčrpna nadaljevanja opisovanja življenja in prilik, v katerih živijo brat-«ki Bolgatj. . Ur«dniStv* tenziivno poljedelstvo so najprikladnejša tla do 500 m nadmorske višine. Takšna zavzemajo mnogo nad polovico (65 %) celokupne površine današnje Bolgarije. Našo slovansko balkansko sosedo namaka mnogo manjših in večjih rek. Marica, najdaljša reka Balkanskega polotoka, izvira v Rilskem pogorju in se izliva pri Elnosu v Belo morje. Dolga je 530 km, od katerih je v Bolgariji 338 km. V svojem izvenbolgarskem toku tvori do svojega izliva mejo med današnjo kraljevino Gr* čijo in republiko Turčijo. Največji desni pritok Marice je Arda (246 km), levi pa Tundža (415 km). Oba pritoka se izlivata v Marico pri Odri-nu. Ostali važnejši pritoki Marice so Eli-defe (90 km), Topolnica (155 km), Luda Jana (79 km) in Strema (115 km). Tudi reki Mesta (246 km), ki izvira v Rili in Struma (392 km), ki izvira pod Črnim vrhom v Vitoši, se izlivata v Belo morje. Donavsko nižino napajajo poleg drugih naslednje reke: Iskar (400 km), Vit (195 km), Osem (332 km), Jantra (271 km) in Lom (232 km). Vse te reke — razen reke Iskar, ki izvira v Rili in seka Staro planino — izvirajo v Balkanskem pogorju. Poleg rek je po vsej Bolgariji tudi mnogo sladkih in slanih jezer in močvirij ali blat, ki so blizu donavske in črnomorske obale ter v Pi-rinu in Rili. Po površini največje je Vajakjoj-sko (28 km2) in Gebedžensko jezero (19 km2), ki imata slano vodo. Ostala slana jezera so: Ata-naskjojsko (17 km3), Mandrensko (16 km2) in. Anhialsko (6 km2). Sladka jezera so v Podonavju in to: Svištovsko, ki je največje (17 km2), dalje Kraješta (13 km2), Vitra (12 km)2, Bjelensko jezero (11 km2), Dežna (5 km2) in več manjših. Razen omenjenih se v planinskih predelih Piri-na in Rile v višini od 2100 do 2800 m skriva vse polno večjih in manjših jezer, ki so globoka od 1 do 30 m. V Rili je 145 takih jezer, v Pirinu pa preko sto. Vsa ta planinska jezera so ledeniškega izvora. Prestolica Bolgarije in obenem največje bolgarsko mesto je Sofija, ki se razkošno razprostira v ravnini pod Vitošo. Šteje 300.000 prebivalcev. S svojimi lepimi ravnimi ulicami in modernimi stavbami spada med najlepša mesta Balkanskega polotoka. Drugo največje mesto Bolgarije je Plovdiv, nazvan »trakijska stolica«. Leži slikovito v trakijski nižini ob reki Marici ter ima 100.500 prebivalcev. Črnomorski pristanišči in kopališči sta Varna (70.200 preb.), eno najlepših črnomorskih kopališč, in Burgas (36.000 preb.), najaktivnejše bolgarsko pristanišče. Največje donavsko pristanišče je Ruse (50.000 preb.), poleg njega pa so važna še: Vidin (20.00 preb.), Lom (15.000 preb.) in nekatera druga manjša pristanišča. V notranjosti države so pomembnejša mesta: Trnovo (14.500 pretb.), ki je eno najslikovitejših mest v Evropi, dalje Vratca (16.500 preb.), Pleven (32.000 preb.), Šumen (26.000 preb.) in Stara Zagora (30.000 preb.), blizu jugoslovenske meje pa Kjiistendil (16.500 preb.). Površina Bolgarije, ki meri 103.146 kvadrat-Po najnovejših statističnih podatkih bolgarskega statističnega urada šteje Bolgarija 6,172.000 prebivalcev. Na tisoč moških pride 991 žensk. Povprečna naseljenost je 53 oseb na kvadratni kilometer. Najbolj gosto naseljeni so se ver oz a-padni predeli, kjer je največja gostota v Vidin-skem okraju (89.5), najredkejše pa južni predeli, kjer znaša v nekaterih okrajih gostota pre- j bivalstva komaj enajst oaeb na kvadratni kilo- ' meter. Od celokupnega prebivalstva jih živi 79 odstotkov na vasi in samo 21 odstotkov v mestih in trgih, kar dokazuje, da je Bolgarija skoraj izključno agrarna država. Po veroizpovedi je 83 % prebivalstva vzhodno pravoslavne vere, 14 % pa mohamedanske. Ostale tri odstotke tvorijo katoliki (0.75), armenski gregorijanci, Židje (0.85%), protestanti i. dr. Znatnejših narodnih manjšin v Bolgariji, razen Turkov, ni. Teh je nekaj nad 600.000 ter tvorijo 11 % celokupnega prebivalstva. Za Turki so najmočnejši Cigani (82.000), nato pridejo Židje, Grki in še nekaj drugih narodnostnih drobcev. V pogledu pismenosti je Bolgarija, v primeri z drugimi evropskimi državami, še precej zadaj, kar je pač posledica večstoletnega turškega suženjstva. Vendar je opaziti v tem pogledu, posebno v zadnjih letih, razveseljiv napredek. Okrog leta 1880. je bilo v takratni kneževini komaj nekaj nad 3 % pismenih ljudi. Danes je pismenega nekaj nad 60 % prebivalstva, starega nad šest let. Pri moških je pismenost mnogo večja kot pri ženskah. Največji odstotek nepismenosti še vedno prikazujejo Turki. Upravno je bila do leta 1934. Bolgarija razdeljena na 16 okrožij, ki so skupaj štele 91 okrajev. Okraji so se delili na občine. Na čelu okrožja je bil okrožni upravitelj, na čelu okraja okrajni načelnik, na čelu občine pa župan, ki ga Bolgari imenujejo kmet. Po 19. maju 1934 so bila okrožja ukinjena in država je razdeljena na sedem oblasti z oblastnimi direktorji (velikimi župani) na čelu. Oblasti se imenujejo po sedežih oblastnih direktorjev, ki so v Sofiji, Vratcih, Plevni, Šumnu, Plovdivu, Stari Zagori in But-gasu. Omeniti bi še bilo treba železnice in ceste kot najvažnejša prometna sredstva. Z železnico so zvezana skoraj vsa večja in važnejša bolgarska mesta. Glavne proge so: Caribrod—Svilengrad, Sofija—Vama, Sofija—Burgas, Sofija—Lom, Vama—Ruse in Ruse—Gornja Orehovica—Stara Zagora. Vsega ima Bolgarija 3270 km želez-niških progi, od' katerih'je 420 km ozkotirnih. Razen 45 km privatnih industrijskih tirov je vsa železnica državna last. Da bodo železnice popolnoma odgovarjale vsem potrebam Bolgarije je deloma že v gradnji, deloma projektiranih še novih železniških prog v skupni dolžini preko 2000 kilometrov. Dolžina uporabnih cest znaša 17.6.50 km, okrog 8000 km cest je v gradnji, 5000 km pa na novo trasiranih. Za potniški in tovorni obrežni promet na Donavi skrbijo ladje državne rečne plovbe, po Črnem morju pa Bolgarska trgovska paroplovna družba s sedežem v Vami. Kot sem že omenil je Bolgarija predvsem agrarna država. Okrog 80 % vsega prebivalstva se bavi s poljedelstvom in živinorejo. Posestniki po ogromni večini posedujejo komaj enega do šest hektarjev zemlje. Razen vseh vrst žita, ki tvori glavni poljedelski proizvod, sadijo tudi razne industrijske kulture. Izborno uspeva tobak ter razno sadje in zelenjava, posebno na glasu pa je bolgarsko grozdje. Kultura murve z» hrano sviloprejkam ter rožni nasadi za vzgojo oljedajne rože ima vse prirodne pogoje za čim lepši razvoj. Prebivalstvo v planinskih in gozdnih predelih živi večinoma od eksploatacije gozdov in lesne industrije, kajti skoro tretino Bolgarije pokrivajo gozdovi. Obrt radi napredujoče industrije nazaduje. Industrija beleži v zadnjih treh desetletjih ogromen napredek ter je že v mnogih panogah v stanju pokriti domačo potrebo. Kljub temu Bolgarija še vedno mnogo uvaža. Najbolj je razvita tekstilna industrija, koje središče so mesta: Sofija, Sliven in Grahovo. Zelo bogata je Bolgariju na raznih rudah in to predvsem na premogu. Največji bolgarski premogovnik je v Perniku, zahodno od Sofije. Razen premoga pa imajo Bolgari doma tudi znatne količine bakra, svinca, cinka, kaolina in kuhinjske soli. A. V.: Delovanje prve študentske radne žete V »Naši volji« je že izšlo nekaj »Pisem iz radne čete«. Ker je iz njih razvidno večinoma le delo čete letos v Bi-jelem polju, ne pa njen globlji pomen, objavljamo danes članek, ki naj pouči naše čitatelje podrobneje o nastanku in organizaciji Radne čete. Mnogo sem v zadnjih letih čital in slišal o prvi študentski radni četi prof. dr. Laze Popoviča, o njenem pomenu in delovanju, pa vendar sem z nekako skepso gledal na vso to stvar, češi »Kako more peščica študentov pomagati siromašnemu narodu? Za to je pač potrebno nekaj večjega, močna organizacija, ki jo podpira država, in pa v glavnem veliko, veliko denarja!« Pa sem lansko leto meseca maja čital v akademskem listu »Naši misli« vabilo k sodelovanju v četi in se takoj odločil, da se za stvar zanimam in se prepričam, ali je vse res, kar o njej pišejo. Prijavil sem se in bil sprejet. Bilo je 4. julija letos, ko smo se — 7 Ljubljančanov — odpeljali na dolgo pot v Hercegovino, ki je glavno torišče delovanja čete. Zakaj prav Hercegovina? Za onega, ki je tam doli že bil in se nekoliko vživel v neverjetno siromašne razmere hercegovskega kmeta, je odgovor lahak. V Zagrebu so se nam pridružili tovariši iz Splita, Zagreba, v Slavonskem Brodu tovariši iz Beograda, v Sarajevu pa »Sarajlije«. Tako snio bili kompletni. Bilo nas je 35. Že v vlaku smo .se med seboj precej spoznali in zavel je med nami prijateljski duh. Zavedali smo se, da nas od sedaj vežejo isti, pa ne naši, temveč višji, narodovi interesi. Utrujeni, a veselo razpoloženi, smo prispeli na kraj našega dela — Bijelo polje. Narod nas je navdušeno sprejel, saj je že vedel o četi toiiko dobrega. Radna četa je poznana sploh po vsej Hercegovini se iz prejšnjih let. Njenega ustanovitelja, plemenitega profesorja dr. Popoviča spoštujejo in cenijo povsod in to upravičeno. Stu-denti-delavci iz prejšnjih let imajo v vseh krajih, kjer je četa že delovala, prave prijateljske pobratime in to priproste seljake, ki jim prijateljstvo pomeni toliko kot pravo, krvno bratstvo. Kako nesebično čustvo je za njih to prijateljstvo, ve samo oni, ki pozna duše teh nepokvarjenih, naivnih ljudi, ki so tako daleč ob blazirane- ga, izumetničenega modernega sveta. * Delali smo veliko cisterno, nedaleč od našega taborišča — Sokolskega doma v Bijelem polju. Delo ni napredovalo preveč hitro. Ovirala nas je v glavnem neznosna vročina — 45 stopinj v senci. Pa tudi mi nismo bili dela še vajeni. Saj ni čuda: celo leto sedimo v mestu, včasih se za zabavo malo pokratkočasimo s športom, tam doli smo morali pa krepko premetavati kamenje in kopati grušč, da smo se kopali v lastnem znoju. No, pa šlo je le! Naša cisterna je postajala stvarnost ... ■ Kakšen pa je ustroj radne čete? Njeno polno ime je »Prva študentska radna četa prof. dr. Laze Popoviča«. Ime je dobila po svojem ustanovitelju, ki je dobro poznal siromaštvo kmetov iz najbolj zanemarjenih pokrajin Jugoslavije in prišel do prepričanja, da bi jim ustanovitev študentske delovne čete, ki bi jim pomagala in jih učila, prinesla dragocenih koristi. Žrtvoval je ogromno časa in svojega lastnega denarja, da je svojo zamisel praktično izvedel. Zbral si je stalnih sodelavcev iz vrst študentov. Imena tovarišev Kuprešanina Veljka, Marušiča Rikarda in drugih bodo zapisana z zlatimi črkami v zgodovini radne čete. Pa sredstva? Povedati moram, da kmetje prejmejo objekt, ki ga napravi četa, v dar. Stane jih niti pare in to je tudi glavni namen radne čete, ki si je vzela v program, da dela samostojno. No, popolnoma samostojno letos nismo delali. Naše delo se je vključilo v program »Petrove petletke« mostarske sokolske župe, ki ima slične cilje. Da četa lahko plača prehrano svojih članov (nagrade za delo člani absolutno ne dobe nobene), potem materija! za delo, orodje itd., priredi preko šolskega leta po vseh glavnih mestih nabiralno akcijo, ki je do sedaj vedno dobro uspela. Nekaj prispeva banovina, nekaj država (letos ni dala država ničesar), nekaj Sokol in privatniki, pa gre! * Po dobrem mesecu trdega dela je bilo delo končano. Ob tej priliki smo priredili malo slavnost ob navzočnosti zbranega naroda, pravoslavne duhovščine in Sokola. Zapustili smo kraj, kjer smo prebili toliko prijetnih, a tudi veliko truda-polnih uric, ne preveč radi. Pustili smo tara res prave prijatelje, ki vedo, kaj smo zanje storili in so nam hvaležni. Naše delo ni bilo veliko. Samo skromno smo hoteli tudi mi, ki bi morali biti »cvet naroda«, nekoliko pripomoči k delu za narod, za njegovo prosveto in blagostanje. Še bomo šli v radno četo in to s še večjim veseljem in udanostjo do plemenite ideje »Prve študentske radne čete prof. dr. Laze Popoviča«. A. V.: Pol leta na ledeni plošči Radiotelegrafist ruske polarne ekspedicije »Nordpol«, je te dni poslal sledeče daljše poročilo: »Dne 21. novembra smo obhajali polletnico svojega bivanja tu gori med večnim ledom. Plošča, ki jo morska struja goni sem in tja, že davno ni več najsevernejša plošča, kot je bila takrat, ko smo se na njej utaborili. Severna Gronlan* dija je za nami. Naš tabor je tako neznaten, da se ga komaj opazi. Ledeni observatorij tovariša Fjordova se sveti kot dragulj v zelenkasti polarni svetlobi. Okoli šotora je steptan širok hodnik. Kadar divja snežni vihar ni na tem hodniku nič kaj prijetno. Droban sneg prodre tudi skozi na jgostejšo obleko. Naš šotor je bel, prevlečen na debelo z ledeno glazuro, samo črn izolator radijske antene se temno odraža od beline. Prednji prostor je zavarovan s trajnimi vrati. V mali predsobi stoje štirje pari copat, v vsaki bi lahko okopal dvomesečnega otroka. Vsak, ki vstopi, mora skrbno otresti sneg s čevljev. Notranja stran vrat je prevlečena z gumijem, da mraz ne more v šotor. Sicer pa nase stanovanje ni šotor, temveč prava pravcata hiša, samo streha je iz blaga. Stanovanjski prostor meri samo 3 kvadratne metre. Desno od vhoda v naš dom stoji miza oddajne postaje, pod njo akumulatorji in aparati. Levo od vhoda visi na steni zaboj, ki ga ponovno imenujemo »buffet«. Na tleli stoje zaboji s kuhalnimi potrebščinami itd. Nad ležiščem tovariša Širšova visi obrabljena aktovka, ki vsebuje naše znanstvene izsledke. Pomeni nam pol leta trudapol-nega življenja, dolge ure dela. Rajši bi izgubili glavo, kot to aktovko. V sredini prostora stoji miza, ki je namenjena laboratoriju. Vsakemu od nas je odkazan prostorček, kjer imamo shranjene razne malenkosti, ki nas spominjajo na daljno domovino.. . Srebrnkasto se blešče stene, pokrite z ivjem, luči mračno brle, a ta mala, zaključena skupnost je polna dela, zadovoljstva in življenja. poselnim«, kjer pisatelj duhovito zasmehuje naš čas in razmere. Pesnik Stane Kosovel, brat enega velikih slovenskih pesnikov, Srečka Kosovela, je v svojih pesmih razodel svojo veliko ljubezen do zemljo onkraj mej. Posebno lepa pesem je »Nisi sam«. Bogomir Magajna je prečital dve črtici realistične vsebine »Preproga« in »Hapija«, sarajevska motiva iz pisateljeve knjige »Le hrepenenja«. Marinka R.: Literarni večer primorskih književnikov Delavsko prosvetno in podporno društvo »Tabor« je, priredilo lep literarni večer, ki je bil, dasi Slovenci navadno precej nezaupljivo gledamo na tovrstne prireditve, izredno dobro obiskan. Največ je bilo opaziti primorskih Slovencev, izredno pester program naših najboljših primorskih pisateljev pa je privabil tudi veliko kritikov in drugih naših kulturnih delavcev. Med občinstvom smo opazili tudi veliko delavstva, kar je lep dokaz zanimanja tega sloja za kulturno delo slovenskih pisateljev in pesnikov in da niso recitacijski večeri namenjeni samo ozkemu krogu naših izobražencev, ki so stalno pri teh prireditvah. Pogrešali pa smo dijaštvo, ki je navadno bolje zastopano pri takih prireditvah. Uvod v prireditev je bil iskren govor gospoda Božiča, ki je v klenih besedah povedal bridko resnico, da v svobodni državi prav radi pozabljamo na brate iste krvi onkraj meje, da pozabljamo celo na one velike sinove našega naroda, ki jih je rodila sončna Goriška. Zato je prav, da bodo pakazale naši javnosti pot, kako olajšati bratom onkraj meje gorje, kako jim priboriti pravice in braniti njihov jezik. Nastopilo je sedem pisateljev, odnosno pesnikov. Izostal je le mladi pisatelj Ciril Kosmač, ker je obolel. Prvi je nastopil toplo pozdravljen pisatelj profesor Ivan Pregelj. Čital je odlomke iz »Petra Markoviča«, ter iz »Thalite kumi«. Pregelj je pač eden najboljših slovenskih pisateljev, toda ni recitator, za njegovim recitiranjem smo komaj začutili mojstra in niso značilnosti teh dveh močnih odlomkov prišle prav do izraza. Makso Samec je deklamiral šest pesmi, tržaške pesmi, Blagovest slovenstva in Krik našega stoletja. Ko je končal z oficijelnim programom, je moral na zahtevo občinstva dodati še prisrčno »Pozdravljeni«, ki je zopet ganila poslušalce. Mladinski pisatelj Josip Ribičič je prebral zanimivo paralelo »Božič dveh«. Predstavi sliko božičnega večera v baraki in meščanskem bogatem domu in se konča v pravljičnem koncu, čeprav je drugače realistične vsebine. Poslušalcem je še bolj ugajala pisateljeva satira »Brez- Z novelo (že objavljeno) »Deklica s košaro« se je predstavil pisatelj Bartol, kjer je pokazal težke psihoanalitične probleme. Večer je zaključil pesnik Igo Gruden z uspelimi letošnjimi pesmimi. So vsečloveške in aktualne in so ob lepem pesnikovem recitiranju globoko ganile poslušalce. Med najboljšimi so bile pesem o Tomažu Bizilju in Balada naših dni. Večer je res lepo uspel in bi zaslužil večje zanimanje dijaštva. Društvo »Tabor« pripravlja še več takih večerov in ker so ti za vzgojo tako v estetičnem in etičnem oziru res važni, dijaatvu obisk toplo priporočamo. Poročila z naših zavodov POKAŽITE TO ŠTEVILKO SVOJIM PRIJATELJEM! I. državna realna gimnazija Naš literarni krožek »Polet* je imel 27. novembra pni sestanek, ki je bil posvečen literaturi naših rojakov onstran meje. Prisotnih je bilo okoli 15 dijakov. Tovariš Kovačič iz VI. b nam je podal pregled te književnosti v odličnem referatu. Tovariš Erjavec je prebral nekaj odlomkov iz Bevkovih del, tov. Glavan pa je recitiral nekaj najlepših pesmi naših primorskih književnikov. Po kratki debati je tajnik zaključil sestanek. 'Kranjska gimnazija' Malo se sliši o kranjski gimnaziji. Zalo smo šahisti našega zavoda sklenili, da se oglasimo mi, in to o šahu. Na kranjski gimnaziji je zelo veliko zanimanje za šah. Igramo pod okriljem Jugoslovana vsako soboto. Prirejamo tudi turnirje. Tako sc je baš sedaj končal medraz-redni turnir za prvenstvo gimnazije. Vsako moštvo je imelo štiri igralce. Rezultati so bili sledeči 1. mesto jo zasedlo prvo moštvo VIII. razreda, 2. mesto drugo moštvo VIII. razreda, 3. mesto VI. b, 4. mesto VII. a. Turnir je bil dvokrožen. Dosegljivih točk je bilo 48. Prvo moštvo je doseglo 40 točk. Po končanem turnirju je bila razdelitev nagrad in sr je začel turnir posameznikov. Rezultate bom« objavili, ko bo turnir končan. Državna učiteljska šola Kakor na vseh vzgojnih zavodih, smo tudi pri nas na lep način proslavili praznik Ujedinjenja. Orkester državne učiteljske šole je nastopil najprej pri proslavi državne ženske realne gimnazije, nato pa smo imeli v cerkvi Srca Jezusovega mašo. Po cerkvenih1 obredih smo se zbrali v zavodovi tolo< vadnici, ki je bila v ta namen okusno okrašena. Za uvod nam je v jedrnatih besedah pojasnil« pomen praznika gojenka III. letnika tov. Ameževa. Govoru je sledilo več deklamacij, nato pa je nastopil zavodov orkester, ki je zaigral: Simfonijo, Rozamundo in Martin •— valček Nato sta nastopila še Nedog (II. r.) in Ukmar (II. r.). Prvi s kratko recitacijo, druga pa nam je prečitala proglas, s katerim je regent Aleksander oznanil svetu ujedi-njenje Srbov, Hrvatov in Slovencev. Proslavo je zaključil pevski zbor s Foersterjevo: »Ve-černi avc«, z Železnikovo: »Jutro« in končno z državno himno. * V nedeljo 5. decentbra nas je v zavodovi telovadnici obiskal Miklavž. Za otvoritev je zavodov jazz zaigral nekaj komadov, nato pa sta priskakljala na oder dva angeljčka in s kratkim dialogom uvedla sv. Miklavža, ki je s spremstvom »črnili« povzročil v mladini sveti strah. Miklavž je obdaril učencc obeh vadnic. Za zaključek je zaigral še jaz* in Miklavž je zapustil mladino. Kmalu pa je ponovno obiskal še kandidate in kandidatinje učiteljske šole in tudi te obdaroval. Ko je bilo obdarovanje končano, se je ob zvokih jazza razvil družaben večer. Miklavžcvanje sc je vršilo pod okriljem JS. P—c M k.: Praha — mafka mesi Nedvomno ste že mnogo slišali o velikih ko-cijalnih delih, ki jih je po vojni podvzelo mesto Praga, ki se po pravici imenuje mati mest. Že iz lanskoletnega predavanja sedanjega primatorja dr. Petra Zenkla so vam znani ogromni socijalni domovi v Krču pri Pragi. Vendar ni moj namen, da bi vam obnavljal to, že iz predavanja znano socijalno institucijo. Dobro se spominjamo tudi še filma o Krču, ki nam ga je pokazal dr. Zenkl, v katerem smo videli, da zavzemajo ti domovi cel kompleks in da tvorijo s svojimi 3500 prebivalci skoro celo mesto za sebe. Danes si bomo ogledali neko drugo, čeprav manjšo, pa prav tako važno socijalno ustanovo v Pragi in sicer »Visočanska prenočišča«. Vsak dan med sedmo in deveto uro zvečer so odprta vrata javnega prenočišča v Novih Viso-čanih v predmestju Prage, da sprejmejo v svoje okrilje nočne prebivalce, ki bi sicer morali prebiti noč pod milim nebom. Zima se bliža in mrzlo je že tako, da je noč za nočjo zasedenih vseh 650 razpoložljivih postelj. Komaj se odpro vrata, že vstopajo prihajajoči, ki se zglase pri sprejemnem okencu. Vsak pove svoje ime, predloži dokumente in že je sprejet med tople stene. Vendar so prenočujoči razdeljeni v dve grupi. Oni, ki so že kdaj spali v tem domu, se zglase pri levem okencu, medtem ko »novinci« na desni strani. Delo uradnikov pa mora biti hitro, saj morajo v mrzlih dneh sprejeti v dveh urah 650 ljudi. In vsaka sekunda je dragocena, kajti nočno spanje utrujenih teles nikakor ne sme biti moteno. Takoj pri vstopu vsakdo odloži v posebni sobi svojo obleko v skrinjico, ki nosi isto številko kakor evidenčna karta stanovalca. Nato dobi nočno haljo copate, brisačo in milo ter odide v kopalnico. Po kopanju pa ga že pričakuje v jedilnici topla juha in kos kruha. Ob 21. uri morajo oditi v spalnice, kjer prebijejo noč na sveži beli postelji. Dom je najpopolnejše opremljen. Kopalnice so moderno urejene in imajo posebne aparate s preparati za pokončavanje mrčesa, ki se često vje globoko v kožo. Posebnost visočanskega prenočišča pa je t. z. »Smrtna celica«. To je najmodernejša desinfekcijska celica v češkoslovaški republiki, ki v par minutah popolnoma očisti obleko vse golazni in mrčesa, ne da bi blago pri tem kaj trpelo. Osebje v tem oddelku dela z maskami na obrazih, kajti en sam dih cianovo-dika bi pomenil smrt, Zato so prebivalci tega doma nazvali to celico za celico smrti in osebje za rablje — mrčesa. Od ustanovitve leta 1926. pa do danes je bilo nudeno 20.000 ljudem 1,800.000 prenočnin. Ena tretjina vseh je stalnih gostov, ki na ta način štedijo na stanarini. Drugo tretjino tvorijo priložnostni gostje, ki prihajajo v Prago iskat dela in zaslužka. Tretji del pa ustvarjajo ljudje, ki bi sicer prespali noč pod vedrim nebom, pa jih dež, sneg in mraz prižene v topli dom na Viso-čanih. V spalnicah prenočišča se zbirajo ljudje vseh stanov in vseh starosti od 16 let pa celo preko 80 let. Za bore 3 Kč dobi vsakdo čisto in udobno prenočišče, večerjo in zajtrk, osvežujočo kopel in po potrebi še desinfekcijo svoje obleke. Največji naval je, kakor že rečeno, v zimskih mesecih, številčno najmočnejši pa je dan Sv. Štefana. Takrat se zbere v domu vedno poleg stalnih in priložnostnih gostov še veliko število ubogih, kajti sv. Štefan je praznik Visočanskega prenočišča. Poleg običajne večerje (juha, kruh) dobi še vsakdo meso, prikuho, čaj, potico, sadje in majhno darilo. Dom, ki je last mesta Prage, upravlja in vodi češkoslovaški rdeči križ z vso svojo znano požrtvovalnostjo. Vendar pa tudi razne karitativne in socijalne ustanove enako ali podobno akrbe za svo je člane. Naza! Naza! Naza! Koman iz kanadskih lovišč ' (Nadaljevanje.) Ko je zazoril dan, se je razprostirala na robu gozda oh jezeru indijanska vas. Karibujeve kože, napete na palice, so tvorile šotoru podobno »hišo«, brez pravega vhoda. Iz lukenj v snegu se je kadilo. Šele pozno popoldne se je pokazalo pred šotori nekoliko življenja; gruča siromašnih otrok, zavitih v raztrgane odeje, se je zbrala pred kočo in začudeno opazovala lovca. Jones je videl njihove upale, rjave obraze, njihove lačne oči, gole noge in vratove, prav posebno pa ga je začudila njihova zaostala rast. Ko je spregovoril, so zbežali od njega in se ustavili nedaleč proč. Zopet jih je poklical; tedaj pa so zbežali vsi v svoje šotore, rasen malega dečka. Jones je stopil v kočo in se vrnil s polno pestjo sladkorja. »Indijanci,« »Rumeni nož,« je dejal Rea. »Popolnoma izstradani! Nekaj bova doživela.« Jones je namignil dečku, ta pa je stal na mestu kot prirasel in njegove oči so začudeno str* mele. »Molar nasu (beli mož dober),« je rekel Rea. Mali se je prebudil iz svoje zamišljenosti in se ozrl po svojih tovariših, ki so se počasi bližali. Jones je jedel sladkor, potem ga je pa dal malemu Indijancu. Mali ga je vzel, pokusil in začel od zadovoljstva plesati. »Hopišampuli! Hopišampuli!« je zaklical ostalim, ki so takoj pritekli. »On misli sladko sol,« je prevedel Rea. »Ti siromaki gotovo še niso jedli sladkorja.« Tropa otrok je obdala Jonesa, in potem ko so pokušali belo sladčico, so kričali od veselja, da so ženske in bojevniki prihiteli iz šotorov. Jones še nikoli ni videl tako ubogih Indijancev. Zaviti so bili v umazane odeje, in nič se ni njih videlo drugega kot kuštravi črni lasje, lačne volčje oči in v mokasine obute noge. Zbrali so se na stezi pred kočo, strmeli in čakali. Nobenega spoštovanja, nobene veselosti, nobene prijaznosti ni bilo opaziti na njihovem vedenju. »Popolnoma izstradani!« je zaklical Rea. »Prišli so na jezero, da jim Veliki duh pošlje jelenov. Na noben način, Buff, jim ne smeva dati hrane, drugače jih bova imela vso zimo na vrata. Kruto je to, toda smo pač na visokem severu!« Kljub temu, da je bil Jones postal trd v svojem trdem življenju, vendar se ni mogel zoperstavljati moledovanju otrok. Ni mogel stati ob strani in gledati, kako mrjejo od lakote. Ko se je prepričal, da v šotorih ni prav ničesar, kar bi se mogli najesti, je povabil male v kočo in jim je pripravil polno skledo juhe in prepečenca. Mali Indijanci so bili kot divje mačke. Jone je moral poklicati na pomoč Reo, da se niso otroci med seboj raztrgali na kose. Ko so se končno najedli, jih je bilo treba izgnati s silo iz koče. »To je za mene nekaj novega«, je dejal Jones. »Ubogi, mali siromaki!« Rea je dvomeče majal s svojo kuštravo glavo. Drugi dan je Jones trgoval z Indijanci. S seboj je imel bogato zalogo okrasja, razen tega odeje, rokavice in zaboje s konzervami, kar je vse vzel s seboj nalašč za tako priliko. Vse te stvari je zamenjal sa ducat koščenih, čmo-belo pisanih indijanskih psov, dvoje dolgih sani z vso opremo in nekaj parov smuči. S kupčijo je bil Jones zelo zadovoljen, kajti na vsem dolgem potu z juga sem gori, se mu teh stvari ni nikjer posrečilo dobiti. »Bolje bi storili, če bi jim konzerve dajali v obrokih«, je godrnjal Rea. štiriindvajset ur je zadostovalo, da se je Jones prepričal, kako pametne so bile te Reine besede, kajti točno v tem času so nori, nevedni divjaki pogoltnili vse konzerve, ki bi jim lahko zadosto- vale najmanj mesec dni. Drugi dan so stali zopet pred kočo in beračili za hrano. Rea se je jezil in jim pretil s pestmi, toda prihajali so vedno znova. Dnevi so tekli. Ves čas, ponoči in podnevi, je polnilo ozračje melanholično, zateglo petje, tožeče molitve Velikemu duhu in ropotanje indijanskih bobnov. Toda bela enoličnost valovite pokrajine in ploskve jezera je ostala vedno enaka. Jelenov ni bilo. Krajši, temnejši in vedno bolj žalostni so postajali dnevi. Živo srebro je padalo nižje in nižje. Mraz štirideset stopinj Indijancev ni motil. Plesali so okoli šotorov, dokler se niso od utrujenosti zgrudili; peli, dokler jim niso odpovedale glasilke in bobnali noč in dan. Enkrat na dan ie Jones pital otroke, čeprav Rea tega ni rad gledal. Nekega dne, ko Ree ni bilo doma, se je posrečilo nekaj Indijancem priboriti si vstop v kočo. Kričali so tako divje in grozili tako obupano, da jim je hotel Jones že dati hrane, ko so se odprla vrata in je vstopil Rea. Z enim samim pogledom je presodil položaj. Izpustil je vrč, ki ga je držal v roki na tla, odprl na široko vrata in šel na delo. Pometal je vse Indijance po vrsti iz koče. Nato je zapahnil vrata. »Nekega dne, Buff, bom znorel radi teh tatinskih rdečkarjev«, je dejal. Njegova široka prsa so se dvigala in padala, toda samo to. Nič drugega na njem ni kazalo, da ima za seboj težko delo. Jones se je smejal in zahvalil nebo, ki mu je poslalo tako nenavadnega moža za tovariša. Kmalu za tem je šel iz koče, da bi prinesel lesa in kot navadno je nekaj časa opazoval fT»lj-no gladino ledu na jezeru. Sonce je bilo bolj bledo kot kedaj prej in ivje viselo v zraku. Nebo in sonce, dolina in jezero, vse je bilo sivo. Jonesu se je zdelo, da vidi v daljavi na ledu premikajoč se madež, ki je bil nekoliko temnejši od ozadja. Poklical je Reo. »Karibu«, je dejal Rea takoj, »prve vrste potujočih čred. Le poslušajte Indijance, kako kličejo »Aton! Aton!« — to pomeni jelen. Karibuji ostanejo na ledu in noben človek jih ne more tam zalezovati.« Le nekaj sekund je opazoval Jones jezero in obalo s pogledom prerijskega lovca, nato je hitel v kočo in se vrnil z dvema puškama v rokah. Skozi gručo tožečih, stokajočih indijancev se je Božično tihožitje prerinil na nizko brežino. Trda snežna skorja ga je nosila. Siv oblak je bil oddaljen kakih tisoč metrov od obale in se je premikal v južno-vzhodni smeri. Če se ne obrne v drugo smer, bo šel tik mimo malega polotočka, ki je štrlel kake pol milje višje v jezero. Lovec je tekel hitro na ta rtič, ne da bi pri tem izgubil čredo izpred oči. Vse svoje življenje je lovil antilope in bivole in se pri tem naučil kako se divjačina zalezuje. Dokler se karibuji premikajo, ne morejo spoznati ali se on tudi premika, ali je samo nepremičen, mrtev predmet. Da to ugotove, se morajo ustaviti. Nenadoma se je čreda ustavila in Jones prav tako. Ko so se jeleni zopet premaknili, je tudi on pričel teči in ko so se zopet ustavili je on storil isto. Med tem manevriranjem se jim je že zelo približal. Kmalu je že razlikoval sive, porogljive glave samcev. Pokleknil je. Samo eno sekundo je počival njegov pogled občudujoče na divji in lepi sliki. Nato je pričel streljati. Iz stare navade je naravnal muho najprej na postavnega voditelja črede. Peng! Sivi orjak je še napravil skok naprej, nato pa se je zgrudil mrtev. In sedaj, nekaj sekund neprekinjeno, je puška pljuvala smrtonosni ogenj. Ko je bila prazna, je zletela na stran, da je napravila prostor drugi. Čreda je zbežala in za njo je ostal na beli gladini krčevito se pregibajoč, tuleč, siv kup. Ko je Jones dospel do padlih karibujev, je videl, kako so mnogi skušali zbežati na svojih polomljenih, ohromelih nogah. Zaklal je z nožem ranjene. Veliko jih je bilo pa že mrtvih. Od obrežja sem se je razlegalo huronsko vpitje in tuljenje Indijancev. Rea je pritekel s sanmi, za njim pa celo pleme Rumenega Noža. »Buff, prav taki ste, kot vas je slikal stari Jim!«, je klical Rea, ko je ugledal plen. »Meso za vso zimo, in jaz bi ne bil dal niti kosa prepečenca za to meso, ko sem prej gledal čredo.« »Trideset strelov v manj kot trideset sekundah«, se je veselil Jones, »in skoro bi stavil, da ni nobeden zgrešil. Koliko?« »Dvajset! Dvajset! Ali pa sem pozabil kako se šteje. Ho, tu že prihajajo rdečkarji.« Rea je od nekod privlekel lovski nož in pričel devati živali iz kože. Z delom še daleč ni bil gotov, ko so ga obdali polnori divjaki. Vsak od njih je nosil kakšno posodo in mahal z njo po zraku. Peli so, molili in vriskali. Jones se je obrnil proč. »Nič boljši niso od ljudožrcev«, si je mislil. Rea se je z njimi prepiral in jim grozil z nožem. Jones si je s težavo napravil pot do njega in ga miril: »Delite z njimi, Rea, delite!« Orjak jim je privlekel deset kadečih se trupel. Indijanci so od veselja zatulili in vlekli živali na obalo. »Tatinska drhal!« je godrnjal Rea, ko si je brisal pot s čela. »Pravijo, da so oni preprosili Velikega Duha, da jim je poslal jelene. Ho, brez vas bi toplega mesa še vohali ne! In sedaj, Buff, bodo svoj del v manj kot enem tednu požrli do zadnje dlake in do zadnjega kopita. Toda to je bilo tudi zadnje, kar sva storila za te ljudožrce. Ali ste videli kako so goltali 6urovo meso? — Puh! Mislim, da ne bomo letos več videli jelenov. Prepozno je, da bi še potovali. Velika čreda je potovala na jug. Toda imela sva srečo, pro-kleto srečo! Sedaj pa domov, če ne, bova imela kmalu na vratu krdelo volkov!« Lovca sa naložila po tri živali na vsake sani in kmalu privlekla ves plen h koči. »Le brez skrbi, Buff, meso bo ostalo sveže«, je dejal Rea. »Živali bodo zmrznile in izkožila jih bova, kadar se nama bo zahotelo.« Ta večer so se mastili izstradani psi, da so komaj vstali s snega. Tudi Indijanci so praznovali. Drugi dan sta prišla še dva rdečkarja s pasjo vprego in njun prihod je bil povod za nov praznik, ki je trajal pozno v noč. (Dalje prihodnjič) Ž;.. ZrtzeM širne tgtijgj rubtiM VCifS šilil' Pridnei Hvalica (Prizor iz londonskega živalskega vrta) Govoreča ura V berlinskem telefonskem obratu m uvedli ra poskušnjo napravo, ki sama avtomatično napoveduje pravi čas. Naprava deluje na ta način, da •e naročnik zveže s postajo A. N., nakar se oglasi v slušalki glas, ki neprestano razločno napoveduje minute. Uvedba je vzbudila pri telefonskih naročnikih veliko odobravanj*. Zlato Inkov Bivši' ofi«ir angleške armade Erskine L®eh je podvzel ekspedicijo, da najde zlato indijanskega plemena Inkov. Gre za odpravo v pogorje Ande, ki nama drugega namena, kot da voditelja obogati za neizmerne vsote. Loch je prepričan, da bo dobil zlato na obali nekega, na zemljevidu še nezaznamovanega jezera v višini kakih 4000 m. Po indijanskih pripovedkah je zlato skrito v neki duplini ob jezeru. To duplino je pred časom neki angleški polkovnik res odkril. Tudi po poročilih starih španskih kronistov je zaklad skrit v tej veliki cerkvi podobni votlini. Brooks svoječasno ni mogel v votlino, ker ga je zajelo neurje in so mu pobegnili nosači-domačini. Občutljivost človeškega očesa Človeško oko je v temi dvestotisočkrat bolj občutljivo kot pri polni svetlobi. Če pridemo z dnevne svetlobe v temo, dosežejo oči šele po 50 minutah svojo pravo občutljivost za najšibkejše svetlobne dražljaje. Pravimo, da se je oko »navadilo« na temo. Ekonomija duha Berlinski biolog Johannes Miiller je bil eden enih učenjakov, ki na vse drugo pozabijo, kadar obdelavajo kak težaven problem. — Miiller je ogromno vedel, toda v možganih je imel pripravljeno samo ono, kar je trenutno potreboval. Nekega dne poleti ga je nekdo vprašal za neko stvar iz anatomije. »To vem samo pozimi,« je odgovoril Miiller. Pavel Muni, sedaj najpitpularnejsi filmski igraiee Mesta na kolesih — v Ameriki Stanovanjski voz, ki ga v Evropi navadno uporabljajo potujoči cigani in komedijanti, se je v Ameriki nenadoma udomačil tudi med mirnimi meščani. Če bi spravili na kup vse vozove, ki so bili doslej prodani (250.000), bi nastalo mesto s kakim milijonom prebivalcev. Povpraševanje po takih vozovih je tako veliko, da so tovrstne tovarne za več mesecev vnaprej preskrbljene z delom. Prostranost dežele, odlične ceste in naporno delo v velemestih zelo pospešujejo ta najnovejši »šport«. Tudi s prav majhnimi stroški si je mogoče nabaviti tak stanovanjski voz, ali ga zgraditi; posest močnega avtomobila je seveda predpogoj. Da, mnogo je celo ljudi, ki sploh vedno žive v teh vozovih, kar ima mnogo zapeljivih prednosti. 2e za 100 dolarjev si lahko nabaviš stanovanjski voz z električno razsvetljavo in kurjavo. Treba ga samo priključiti na električno omrežje tabora. Na teden mora vsak lastnik plačati 2 dolarja za elektriko in druge stroške. Mnoga mesta imajo celo posebne prostore v svoji okolici, ki so prirejeni samo za take tabore. Ti tabori imajo elektriko, vodovod, bencinsko postajo in druge potrebne naprave. Prostori so razdeljeni na ceste. Krvosesi Krvosesi (vampirji — neka vrsta netopirjev) so predstavljali za vojake med vojno med Bolivijo in Paraguayem strašno muko. Dr. V. Boett-ner, ki je v pokrajini Shako vodil več bolnic, jc ugotovil, da je krivda navalu vampirjev na vojake veliko streljanje divjačine, s katere krvjo se te živali navadno hranijo. Ugriz je popolnoma brez bolečine, čeprav na najbolj občutljivih delih telesa. Speči vojaki — samo nanje so se krvosesi spravili — so se zjutraj zbudili vsi okrvavljeni, kot bi bili težko ranjeni. Ugriz ima okroglo obliko, v velikosti enega centimetra v premeru in en do tri mm globok, če pomislimo, da so težkobolni včasih krvaveli iz 8—10 ugrizov, lahko presodimo škodljivost teh živali. Ptičja past v Rokavskein prelivu Rokavski preliv tvori vedno bolj sam na sebi past za ptice in sicer radi oljnih plasti, ki jih puščajo parniki na morski gladini. V prvih 4 mesecih letošnjega leta so našli na enem samem mestu kakih 500 ptičev, ki jih je voda gnala sem in tja. Njihovo perje je bilo popolnoma prepojeno z oljem tako, da se niso mogli dvigniti v zrak. Lansko leto je poginilo na istem mestu najmanj 800 ptičev. Po podatkih obalnih straž postaja voda v prelivu vedno bolj umazana. Inteligenčne pilule Neki danski kemik je iznašel »Inteligenčne pilule«. Tako se je osnovala delniška družbn,. ki jih je začela takoj fabricirati »en niasse«. Verjamemo, da so dandanes te pilule zelo potrebne, vendar si pa težko predstavljamo, s kakšnim obrazom stopi kupec v lekarno in zahteva zn 10 dinarjev »inteligenčnih pilul«. Dopust za rudarske konje Vsak prijatelj živali bo pozdravil zamisel, dn se da konjem, ki vse življenje garajo v rovih premogovih rudnikov, ne da bi le enkrat videli svetel dan, enkrat na leto nekaj dni dopusta. Do sedaj je bil običaj, da se je spravilo konje le kadar so postali bolni, stari in nerabni za težko delo v rudniku, izven rudnika. Država kirurgije Dr. Esser, holandski kirurg, hoče ustanoviti na nekem grškem otoku samostojno državo »Kirurgija«. Prepričan je, da morejo ljudje, s protezami ali drugače težko pohabljeni, duševno ozdraviti le pod večno modrim nebom. Grški kralj mu je odstopil v ta namen otok Kyra Pa-naghia in sedaj je edina ovira mednarodno priznanje te edinstvene države nu svetu. Aviatika in ljubezen Delo v gozdu Zlata kolajna V času od 24.-—26. januarja 1938 bodo v Lha-tiju tekme za svetovno smučarsko prvenstvo. Kot nagrada za prvaka na 50 kile metrov je razpisana kolajna iz čistega zlata. Zanimive so okoliščine, kako je prišlo do te kolajne. Svetovni prvak v teku na 50 km, Pekka Niemi je vse letošnje leto prebil v finskih gozdovih, kjer se je udejstvoval kot gozdni delavec, lovec in izpiralec zlata. Nabral je precejšnjo količino zlata, iz katerega je dal izkovati kolajno, ki jo je predložil finski smučarski zvezi, naj jo ta razpiše kot nagrado za tek 50 km. Zveza je njegov predlog sprejela. Pekka je menda prepričan, da si bo svoje zlato še enkrat priboril, sedaj ne več iz vode, temveč iz snega. Ultrakratki valovi sušefles Različni poskusi so pokazali, da se more s kratkimi valovi 5 do 6 metrov odlično sušiti les. Pri takem sušenju se toplota dovaja popolnoma enakomerno, notranji sloji lesa so toplejši kot zunanji. S tem se izognemo površni sušitvi in les se manj uskoči kot pri sušitvi s toplim zrakom. Poskusi so poleg tega pokazali, da sušitev iste količine lesa traja z ultrakratkimi valovi le 30 minut, medtem ko s toplim zrakom 25 do 40 dni. Iz 20,000.000 kg peska — 1 g mesothorij a Mesothorij, ki ima iste kemične lastnosti kot radij — zato velju kot njegovo nadomestilo — se pridobiva v Nemčiji. Potrebni so zelo zapleteni procesi, da se iz indskega monazitnega peska — iz katerega so prej izdelovali gorilne vrečice za plinske svetilke — pridobiva ta dragocena snov. V 20.000 tonah tega peska ga dobimo le en gram. Dasi se mesothorij težje pridobiva, je precej cenejši od radija. En gram mesothorija stane cca. 12,000.000 Din, en gram radija pa cca. 23,000.000 Din. Kakšne barve je globina morja Profesor William Beebe, slavni ameriški raziskovalec globine morja, je dosegel s svojo jekleno potapljaško kroglo globino 800 m. Pred kratkim je predaval o svojih doživetjih v morju. Še do globine 600 m je segala dnevna svetloba. Pri 650 m pa je ta izginila in neprodima temina ga je obdala. O barvi morja je dejal sledeče:: »Do 60 m je barva modra, nato do globine 120 m vi-joletna. Vendar zaznava to barvo oko kot modro, le s spektroskopom sem ugotovil, da je prav za prav vijoličasta.« Amerikiski listi poročajo o nesreči, ki se je zgodila v San Frančišku, nekemu slovenskemu letalcu. Letalec Vidic, ki je bil uslužben pri veliki letalski družbi v San Franciscu, je preizkušal novo akrobacijsko letalo. V letalo je vzel tudi priprave za pisanje po nebu. Startal je v redu in nad San Franciscom je pričel izvajati drzne akrobacije. INato je še napisal z vratolomnimi lo-pingi na nebo: Micika, ljubim te. Ko je hotel stavek zaključiti s klicajem in se je spustil v strmem priqueju proti zemlji, ni mogel več spraviti aparata v normalen položaj. Sam se je rešil s padalom, aparat pa je treščil v morje. Nasled-nji dan pa je že dobil iz vseh strani Amerike kopo ženitnih ponudb, ki so bile podpisane z raznimi Micikami. Izmed vseh si je izbral Mi-ciko Dolar in se z njo poročil. Ali že veš, da . . . so že v starem Babilonu, 1900 let pred Kristusom, reševali enačbe z dvema neznankama? odrasel človek v enem dnevu izgubi povprečno 40 do 50 las? se Rimska cesta na nebu \ teku 400 milijonov let enkrat zasuče okoli svoje osi? plemena divjih konj vedno bolj izginjajo? Od devetnajst vrst divjih konj jih je že pet'popolnoma izumrlo. Tehnika in Windsorski vojvoda Zgodovinski poslovilni govor Edvarda VIII., sedanjega vojvode Windsorskega, ki ga je govoril 10. decembra preteklega leta v gradiču Sand-Pringham, so prenašale vse radijske postaje sveta in nekateri so ga tudi posneli na plošče. Sedaj se je pa pričela prava poplava teh gramofonskih plošč z njegovim govorom. Središče te trgovine je Kopenhagen, od koder jih pošiljajo v Anglijo. Angleži jih mislijo porabiti kot božična darila. Naše žepne ure v magnetnem polju iNaše, navadno grajene žepne ure vsebujejo mnogo finih jeklenih delov, ki so za magnetno silo zelo občutljivi. Mnogokrat se ura pod vplivom magnetnih silnic ustavi, posebno pri ljudeh, ki imajo mnogo opravka z elektromagneti in podobnimi stvarmi. Zato danes že izdelujejo žepne ure, ki imajo najobčutljivejše dele iz »berylinske obloge«, ki je za magnetno silo zelo neobčutljiva. Dragi rendez-vous! Neki praški »jurist« se je dogovoril z neko »Dulcinejo« za sestanek. Čas sta določila po normalni električni uri. Toda »jurist« je čakal pol ure, čakal je eno uro, dve uri. »Dulcineje« pa od nikoder. Ves besen se je zatekel na policijo in tožil nezvesto za 250 Kč odškodnine, toliko je namreč izračunal, da je izgubil, ko je čakal na njo. Sodnik pa je najprej obsodil »Dulcinejo« na 50 kron sodnih stroškov in na 50 kron odškodnine tožitelju, kar je utemeljil, da bi lahko to-žitelj čakal samo četrt ure in nato odšel. Sonja Henie je poslala filmska igralka. Slika jo kaže v njenem prvem filmu: »Valček na ledu« Ab: Ko so jablane cvetele . . . Komaj je drevje odcvetelo in so bile veje polne majhnih drobnih sadov, se je pri Miklovi materi oglasil stari Raznek, ki ji je vsako leto čuval sadovnjak. Bil je prav majhen in suh, ves betežen in vrh tega še občinski revež. Zato je kaj r* ii imi ti m m n 'm 1111 um ii i i iin'imiiiwnimiiiniiiiim»u mu mr-—— in Jožef in Marija z Jezuščkom nista mogla domov. Lačni so bili, zehlo jih je, osel je sitnaril, ker je zmanjkalo ovsa. Sv. Jožef je bil že ves obupan. Otožno je klonil sivo glavo, žalosten je gladil sivo brado, pa le ni našel izhoda iz zadrege. Marija ga je tolažila kakor je vedela in znala. Edini, ki je bil zadovoljen, je bil Jezušček, ki je krilil z ročicami po zraku in hotel zgrabiti sivca za dolga ušesa. »Ne kaže drugega,« pravi Marija, »kot da stopiš v mesto in prodaš, kar so nam prinesli trije kralji!« —- »Prav imaš, Marija!« pravi Jožef in odide prodat kadilo, miro in zlato. Ko je Jožef vse prodal, je nakupil kruha in slanine in ovsa za oslička ...« — »Jaz bi plodal osla,« pravi Postržek, »in bi shlanil da-lila!« — »Ja, misliš, da bi hodila Marija in Jezušček peš po takem snegu!« — »Pa bi jim kupil smučke, pa bi lahko sli domov!« čof! je priletelo Postržku okrog ušes, da se je kar opotekel. »Pa ti pripoveduj, ko tako dobro znaš!« je še dostavil Igor in pono«no odšel. Tako se je končala »Božična bajka«. Rodil se /e Odrešenik D W m ir I ■ I Dozicna bajka SMEM LJA3 Dobovčan Poslednji sončni žarki so objemali kraljestvo Boča, pod katerim žde idilične Poljčane. Ob cesti, ki je prilezla iz romantične dolinice ob potoku Žičnici, se je sončila lepa ajda. Počasi je stopal Cene s težkim kovčegom v roki. Večkrat je postal in se zagledal na njive, prijazno ogovarjajoč marljive kmete. »Srečo dobro!« »Bog daj!« so mu vračala zardela brhka dekleta. V obrazu mu je bila začrtana skrb. Odhajal je od doma in se vračal poln svežih moči v veselo dijaško življenje. Pohorje je oblila večerna zarja. Ceneta je sprejel mariborčan in Poljčane so se zganile. Obstal je v morju veseleče se mladine. Pozornost mu je vzbujala vitka mladenka z lepimi črnimi očmi in zapeljivo vlažnimi ustnicami. V Cenetu se je zganilo. Pogled mu je često obvisel na njej. Stala je pri odprtem oknu, skozi katero je pihal hladen vetrič in se prijetno poigraval z njenimi Sedeli smo okrog kamina in se veselili toplote, ki je žarela iz njega. Prisluškovali smo prasketanju iskric, ki so se podile proti dimniku in cvrčanju starih panjev, ki so Bog ve koliko časa nabirali to toploto, ki jo sedaj oddajajo. Toda nam je bilo to premalo. Radi bi slišali povestico ali pravljico o Jezuščku, o Mariji ali Božičku. Navadno nam je pripovedovala babica, a nocoj se drži tako grdo, da se je nihče ne upa prositi. »Nič, veste kaj, jo bom pa jaz povedal,« pravi Igor. — »Kaj boš tH Saj ti ne znaš pravljic!« oporeka najmlajši. — »Si jo bom pa izmislil! Kaj pa ti misliš, da je vse res, kar nam babica pripoveduje? No, pa tisto od povodnega moža že verjamem, ker sem ga videl, kako je plaval po Savi, ampak Kraljeviča in Kraljične še nisem videl in zato ne verjamem!« — »Saj ti, ki si poreden, sploh ne smeš kaj takega videti!« — »Ti pa sploh ne smeš govoriti, če nisi vprašan! Le čakaj! Te bom spet zlasal, pa boš sit!« Vsi smo na široko odprli usta in napeli ušesa, da nam ne bi ušla niti besedica. »Bila je huda zima — taki zimi kol je naša, pravijo tam poletje —, sneg je zamedel vse ceste tako nadaljeval življenje v najslovitejših švicarskih hotelih do konca vojne, če ne bi bil napravil neumnosti, eno tistih klasičnih neumnosti, ki se ji ne more izogniti noben goljuf in ki so mnogo bolj kot policijska iznajdljivost vzrok njihovih razkrinkanj. Na svojo elegantno uniformo francoskega kapetana je Ivanov pripel nekega dne križec častna legije! Ni mu zadostoval denar — hotel je tudi čast. Ta častihlepnost pa je bila fatalna. Nekdo se je zanimal za izvor njegovega odlikovanja. Ivanov je zmešano odgovarjal in prijeli so ga radi nošenja reda, do katerega ni imel pravice. Začel je igrati naivneža. Izjavljal je,- da je mislil, da se lahko srbska odlikovanja, ki jih je. imel, zamenjajo « križcem častne legije. Njegova vplivna prijateljica je trkala na vsa vrata. Profesor Berar mu je verjel in se je zavzel za njega. Kljub temu pa je kapetan Ivanov izgubil čin in bil je prisiljen zamenjati z.a dva meseca razkošne hotele z vojaškim zoporom. Bilo je to v dobi Kleinansoja, »tiger« pa ni poznal šale. Ko so mu sporočili slučaj Ivanova, je takoj uvidel, v čem je stvar, ter ukazal: »Ta goljuf naj se izžene iz Francije!« Na pariški kolodvor ga je spremila neutolažljiva pokroviteljica, kateri se je posrečilo zagotoviti mn gostoljubnost Italije in Ivanov »e je pojavil v Rimu, preskrbljen z visokimi priporočili. Tu je začel novo igro in sreča se mu je v kratkem času zopet nasmejala. Proti koncu vojne, je bil že uveden med italijanske agente in dvema velesilama, kateri mu je uspelo izigrati, je pridružil še tretjo. Ob priliki mirovnih pogajanj je spremljal italijansko delegacijo! Naša bolgarska delegacija v madridskem dvorcu v Neiju je bila pod nadzorstvom. Samo jaz kot privatna oseba sem bil svoboden. S Stambo-lijskim sva se srečavala vsako nedeljo v ruski cerkvi v ulici Dari. Nekega dne, razgovarjajoč v cerkvi s Stambo-lijskim, sem opazil na njegovi levici lik Ivanova. Spoznal sem ga takoj. In on mene . . . Predlagal nama je svoje usluge. Ponudil se nama je za preskrbo dokumentacij, ki zanimajo našo delegacijo . . . Prekinil sem ga, pojasnil Stambolij-skemu kdo je in ostal sem znjim, da vidim, kaj bo prav za prav povedal. Zavila sva v neko kavarno in brez kakršnihkoli ovinkov seni mu rekel: »Poznam tvoje pustolovščine, pa vendar bi rud videl, kaj nudiš. Gotovo potrebuješ denarja?« Ivanov je bil iskren. Pripovedoval je o svojih pustolovščinah, pokazal je svežnje bankovcev, ki jih je nosil v žepih in dal mi je brezplačno nekoliko stenografskih beležk iz tajnih sej konference, ki so se nanašale na Bolgarijo. Jaz sem, razumljivo, sumil v njihovo resničnost, toda na moje veliko presenečenje smo se kaj kmalu iz izmenjanih not, prepričali o njihovi verodostojnosti. Ves čas konference smo bili vedno pravočasno obveščeni o vprašanjih, ki so nas direktno zanimala. Res je, da nam to niti najmanj ni olajšalo naše usode, ali vsaj v mraku nismo bili... Radi tega sem se zelo pogosto videl z Ivanovim. Priznam, obnašal sem ste napram njemu surovo; često pa, ko sem ga poslušal, sem pozabljal, kdo je — toliko je bilo v tem lokavem in iznajdljivem stvoru sugestivne moči. * V začetku leta 1920. se je v Sofiji, pred hotelom »Blgarija«, kakor iz zemlje zrasel, pojavil pred menoj Ivanov. Bil je, kakor vedno, dovršeno eleganten in nasmejan. »Ti?... Kaj iščeš tukaj?... Kot italijanski agent ali v kakšni novi vlogi?« On se je glasno zasmejal. »Z Ttalijo sem končal. Vzel sem jim dvesto tisoč lir, češ da bom organiziral vstajo v Mace-doniji... Ha, ha, ha . .. Tudi to so hedaki, kakor Angleži in Francozi! ... »Prišel sem semkaj« — in Ivanov je v trenutku postal uraden in tajinstven — »radi zelo važnega opravka. Imam kostanjevimi lasmi. Pri razpelih na križpotjih ae je dalj časa pomudila, kot da išče v Križanem« tolažbe za svoje nemirno srce. Sledeč razpelu se je obrnila in pogleda sta se srečala. Njene črne oči so omamljale, v njih je bil resničen ogenj. Naglo je zardela in nasmeh ji je zdrknil preko ustnic. In ta njen nasmeh se je vtisnil Cenetu v dno srca. Vrnil ga ji je. Razumela sta se. Ta smehljaj je brez besed zašepetal najslajše besede. Zmračilo se je. Večerni hlad je napolnil vagon. Vsemogočni je prižgal zvezdice na nebeškem stropu. Tudi v njunih srcih je vzplamtela iskrica. Slednjič se je Cene ojunačil. »Gospodična ...« ». ... Mara,« mu je z boječim glasom skočila v besedo. Vlak je hrumel ob Savinji.'Zidani most. Mara je prestopila na ljubljančana, ki jo je popeljal k morju. Njuni življenjski poti sta se ločili za leto dni. Zatopljen v prijetne sanje je taval Cene po ljubljanskih ulicah. Rad bi tu hodil z njo. Tu, kjer bi ju nihče ne poznal. Ali ona je bila tako daleč, tako zelo daleč. Mesec je že visoko jadral po nebu, ko je pozvonil na zavodovih vratih. Še nikoli ni s tako težkim srcem prestopil praga, kot prav to leto. Vleklo ga je k morju . . . Težka vrata so se škripaje zaprla za njim, po temnem hodniku pa so drseli koraki mlade krvaveče duše. Cene je zaspal, toda misel na njo je bdela v njem. Kadar je klečal pred Marijinim oltarjem, se mu je zdelo, da ga opazujejo one lepe Marine oči in da ga spremlja njen smehljaj. Ko je sel mimo sv. Antona, mu je ta pomežiknil. Čez nekaj dni se je odzvala Mara. Toda prefekt si je pridržal pozdrav. Tedni in mesci so hiteli v večnost. Na Vidov dan je stal Cene zopet s kovčegom v roki pred prefektom. »Cene, priden si bil, oče te bo vesel ...« Toda on ga ni dalje poslušal, šele potem se je spomnil, da je odličnjak. Mar ni bila to Mara v Marijinem oltarju, ki ga je bodrila k učenju? Da, njenemu nasmehu je bil ono leto hvaležen. Prefekt pa je nadaljeval svoje »sicer pa bom itak prišel jeseni k očetu po vino in mu povedal o onem pozdravu z morja od neke Mare.« Šele, ko je zaslišal njeno ime se je zbudil iz premišljevanja. Z m&f:- .m 4 M SmLvJ »Kako ste dejali gospod prefekt?« »Pozdrav od neke Mare.« To pot Cene ni sanjal. Prefekt ve vse, mu je vzrojilo po glavi. Zardel je do ušes in povesil oči. Ko je zazrl nad seboj jezni obraz in ko so ga neusmiljeno bičale trde prefektove besede, je zavil v močan jok. Pred njim je ležala strgana kartica, Marin pozdrav z morja. Prefekt je začel čisto nežno. »Povej vse očetu! Bodi pameten, ne umori telesa, ne oskruni duše. Dal hi ti pozdrav popreje, toda zmešal bi ti glavo. Sicer pa imaš majhno glavo in verjemi, da ne bi bilo v njej prostora poleg sive učenosti še za ljubezenski romanček ...« Na ustnicah mu je visel ironični nasmeh. »Hvaležen sem vam gospod prefekt,« se je rta-smejal Cene, čeprav je mislil ravno obratno. Kasneje je priznal, da je imel prefekt prav. Na vlaku je bil zopet vesel, kot jeseni, ko se je peljal v mesto. Prijetni spomini so mu pretresali dušo, vendar Marinega smehljaja in resnih prefektovih besed ni nikdar pozabil in često se je dobrega duhovnega očeta spominjal z ljubeznijo v srcu. Jožef: Pokopališče pismene dokaze o predlogih Bolgarije za separatni mir leta 1918., ki jih je Malinov odklonil. Ako hočete ...?« Ivanov je zabrenkal na zelo občutljivo struno — na strankarstvo. Imeti dokumente, ki zamo-rejo streti političnega nasprotnka! ... Dokazat', da so oni odgovorni za katastrofo! ... Brutalno sem mu rekel: »Koliko hočeš?« »Vi veste, da v Parizu nisem od vas ničesar zahteval. Toda tokrat potrebujem denar. Veste, madam X mi ne da niti groša več.« Nato spusti glas: »Milijon levov!?« ... Trenutek molčanja. Vprašujoče me je gledal s svojim ostrim pogledom in končno čisto tiho dodal: »Razdelila si bova...« Vzdržal sem se, da ga nisem udaril. »Odgovor hoš prejel jutri. Gotovo si tukaj v hotelu?« »Da.« Naslednje jutro je bil Ivanov na mojo zahtevo odveden v peti kvart. Dobil je petdeset udarcev »po golem«, po tej delikatni operaciji pa je bil izgnan preko Djurdjeva v Romunijo. * Po več letih sem kot emigrant videl Ivanova v n.eki kavami na Montparnasu. Kazal sem mu hrbet, toda on je izredno svobodno vstal • svojega sedeža, me pozdravil in prisedel a« mojo mizo. »Ali plavaš? ...« Kot odgovor je s prostaškim zadovoljstvom potegnil iz žepa sveženj tisočakov. »Tu imam petdeset tisoč frankov!... Pameten človek nikdar ne propade ... Sedaj sem slušatelj prava ...« »Toda ti nisi končal niti gimnazije!« »Z denarjem bom dobil tudi doktorat.« »Pa odkod tebi sedaj denar?« »Stara ljubezen ... Hi, hi, hi... Shranil sem njena pisma ... Boji se škandala ... Moj Bog, kako neumen je svet v tej Evropi! ...« * Potem ga nisem več videl. Radi domotožja alt pa potrebe po doživljajih, se je Ivanov leta 1927. ponovno pojavil v Bolgariji. Vendar mu pa domači zrak ni ugajal. Prvič je prošel samo z batinami, tokrat pa je izginil brez sledu ... Ni mogel razumeti, da njegova primitivna lo-kavost uspeva le tam, kjer izgleda originalna, ne pa tudi na surovem Balkanu ... Prevel —vb— • 9000 metrov umetne svile tehta rama! V novodobni tehniki umetne svile proizvajajo tako tenke in fine niti, ki po lahkoti daleko prekašajo pajčevino. 9000 m te »vile tehta komaj •tetino grmu«. .... „ - Hladno je. Zavijem se v plašč, klobuk pa potisnem na oči. Misli nocojšnjega večera mi roje po glavi. Ločim se od prijateljev, s katerimi sem skoraj tiho korakal po še blatni cesti. Zavijem za pokopališče sv. Krištofa. Ko grem tako sam za dolgim enoličnim zidom, občutim osamelost. Ozrem se. Jasna noč je, od planin veje veter, ki podi meglene kosme po večernem nebu. Mesec sije. Ustavim se, pogledam natančneje, da bi videl, Če sem res čisto sam. Glej, tu na levici se je porušil zid. Stopim bliže in skozi odprtino zagledam domovanje mrtvih. Zazdi se mi, kakor da bi se mi odprl nov svet. Nehote se zdrznem ob pogledu na grobove, ki so se nekateri že sesedli. Mesec zasije jasneje in le tu in tam še brle posamezne svetilke ob tej pozni uri, tam daleč onstran zidu. Tu leži križ, tam se maje cipresa v vetru in mi šepeta žalostno zgodbo. Vzbudi se mi fantazija in v daljavi slišim biti uro . .. Polnoč ... Iz že itak samo priprtih grobnic in sesed-lih grobov vstajajo mrliči, pojoči zateglo pesem onostranske svobode. V prsih me nekaj tišči, rad bi si pomagal, odstranil koščeno roko, ki stiska mojo dušo. Zbežati hočem. Ne, ne, ne morem. Pogled na te okostnjake me je priklenil nase. Zopet zapiha veter močneje in pretresa moje telo. Predramim se iz sanj. Mrtveci pred mojimi očmi blede in izginjajo v večnost, koščena roka z mojih prs se umakne in ura v zvoniku udari eno. Vse je izginilo, grobovi pa ostanejo priprti. Veter znova zatuli, pripogne cipreso, njegov žvižg pa se izgubi v daljavi onstran pokopališkega zidu, da še drugim zažvižga pesem usode. Dnevi minevajo in izginjajo v večnosti. Od časa do časa, posebno v večernih urah, kadar sem sam, zagledam v duhu križ, že skoro poslednje znamenje pokopališča sv. Krištofa. V knjigarni Učiteljske tiskarne dobite najlepša božična in novoletna darila. Oglejte si bogato izbiro božičnega nakita; knjig po znižanih cenah, zvezkov, blokov nalivnih peres in pisarniških potrebščin. Strah 14. *SASA VOLJA«: Štev. 6.—7. Nas/ vojaki Pred zgodovinskim letom 1918. smo Slovenci, Hrvati in del Srbov živeli v Avstro-ogrski državi. Tu je vladal manjšinski del Nemcev nad večinskim delom Slovanov kot tudi nad maloštevilnimi Romani. Ker pa so bili tedaj Nemci na višku, tako tehnike, kulture kot moči, je postal njihov duh imperijalističen. Hoteli so si pridobiti čim več ozemlja, da bi tako sčasoma obvladali ves svet in vladali vsem narodom sveta. Samo po sebi je sedaj umevno, da so tudi avstrijski Nemci vladali v tem pravcu nad svojimi podložnimi narodi. Germanizacija — kakor imenujemo lo gibanje — se je širila v Avstro-ogrski na več načinov na primer s šolstvom, državnimi uradi, kolonizacijo itd. Kdor se je temu zoperstavljal, je bil od oblasti kruto preganjan. V devetnajstem stoletju, ko sc je začela hitro dvigati kultura na eni in še hujše zatiranje podložnih na drugi strani, se je tudi narodna zavest v srcih zatiranih poslužila še edine preostale nitke življenja. Narodi so se začeli gibati, iskati medsebojnih zvez ter se oklepati svojih voditeljev, katerim so zaupali, da bodo zmagujoči vojvode na bojnem polju na čelu njihovih armad. Tako so skupno začeli skrbeti za srečnejšo bodočnost naroda in za rešitev izpod nemškega jarma. Kratko, da postanejo samostojni. Seveda so pa ta gibanja povzročila vladajočim Nemcem veliko skrbi in sitnosti. Začeli so s silo preganjati vsa nacijonalna gibanja, narodne voditelje, zapirati nacijonalna društva itd. Kakor ima vsaka stvar posledice, je tudi to preganjanje rodilo zelo važen in razveseljiv sad. Ker Slovenci, Hrvati in avstro-ogrski Srbi niso smeli imeti v Avstro-Ogr-ski nobenih nacijonalnih zvez, so jih posamič začeli iskati s Srbi v njihovi samostojni balkanski državi, ki se je nad tem močno razširila proti jugu ter jih pri njih tudi našla. Ta uspela zveza avstrijskih Jugoslovanov s svobodnimi brati Srbi jim je vžgala v srce nov pogum za borbo proti tlačiteljem. Umljivo je sedaj, da je Srbija postala Avstrijski trn v peti, prvič radi zaščite in zveze z njenimi Jugoslovani, drugič pa radi tega, ker jim je zapirala pot proti vzhodu v Azijo. Ta trn je pa treba čim preje odstraniti iz pete, da »e rana ne ognoji, da ne zboli telo in razpade. Prišel je 28. julij 1914, nepozabni dan, ko je izbruhnila svetovna vojna, ker je Avstro-Ogrska radi sarajevskega atentata napovedala Srbiji vojno. To je bil zadnji in najmočnejši up Jugoslovanov za rešitev izpod njenega jarma. In temu primemo je bilo tudi njihovo vojno razpoloženje. Vsi so že videli v bližn ji bodočnosti veliko in močno Jugoslavijo, v katero so združeni vsi Slovenci, Hrvati in Srbi pod žezlom Karadjor-djevičev. Toda na njihovo jasno nebo so se pripodili prvi temni oblaki. Prvo, kar je ogražalo, da ne bodo v Jugoslaviji združeni vsi Jugoslovani, je bilo nelepo zadržanje kraljevine Italije. Ona, kot sopodpisnica trozveze Nemčija-Avstroogrska-Italija, je ostala nevtralna. Ni se pridružila tro-zvezi, prvič: ker je videla, da Nemčija ne bo zmagala, drugič: ker je hotela dobiti nekaj ozemlja, ne pa da bi ga izgubila. To zadržanje so pa izrabili Francozi, Angleži in Rusi, ko so z njo sklenili 26. aprila 1915 v Londonu — londonski pakt, po katerem dobi Italija Tirolsko, južno od Brennerja, Goriško, Trst, Istro, Dalmacijo do rtiča Ploče zapadno od Splita, ter vse otoke razen Splitskih. Če pa bi se pridružila trozvezi, bi pa dobila Južno Tirolsko, kar ji je bilo veliko premalo, če pomislimo, da bivajo tam Italijani, na ozemlju obljubljenem ji v londonskem paktu pa Jugoslovani. (Dalje prihodnjič) Chushltiserda (Nadaljevanje in konec) »To je Jugoslavija!« In pričel sem mu razlagati vso zgodovino Srbije od 1. 1912. dalje pa do do zedinjenja 1918. Z zanimanjem me je poslušal in mi dejal: »Da, tudi jaz sem bil prepričan, da je Kumanovo šele pričetek velike epopeje Srbov. Kajti narod, ki je tako hraber, kot je srbski, mora odločati v zgodovini. Tedaj si torej ti Srb?« »Ne, nisem Srb, pač pa Slovenec, njihov brat. Sedaj smo združeni in to je Jugoslavija.« »Vendar ste to eno in isto.« »Da, en narod, ki je bil skoraj tisoč let po sili razmer ločen. Sedaj smo zopet združeni in naša država se imenuje Jugoslavija!« »Ker cenim Srbe, ki so bili vedno viteški i v boju i v miru, cenim tudi tebe. Prosim te, da te smem imenovati svojega brata. Svoboden si, prosta ti je pot. Če želiš ostati pri nas, te z veseljem sprejmemo za brata in ponosni bomo, da živiš med nami!« »Dragi brat! Veselim se tvoje ponudbe, a dovoli mi, da jo premislim. Vleče me v domovino, ki je nisem videl že devet let. Morda se še vrnem in prosim te, da me sprejmeš kot brata.« »Ne bom te zadrževal, ker vem, da ljubiš svojo domovino, a vseeno te prosim, da ostaneš še štiri dni pri nas, da prisostvuješ poroki tvojega prijatelja Carloforteja s Chuslikiserdo. Saj veš, ljubezen je internacijonalna. Sicer pa mislim, da te bodo zanimali poročni običaji in plesi pri nas v divjem Kurdistanu!« Z veseljem sem privolil, ker sem že vzljubil te ljudi, ki sem jih poznal le iz romanov. Carloforte je kar žarel od sreče. Kaj tudi ne bi? Saj Chushkiserda je bila res dekle in pol. Črnolasa, vitka in ognjevita; ljubezen pa itak ne potrebuje besed. Tako sem dočakal dan poroke in doživel krasen večer sredi v soncu žarečih vrhov Kurdista-na, v pisani družbi teh temnih divjih ljudi, ki pa znajo biti tako dobri, da se lahko Evropci skrijejo pred njimi, Carloforte se je prekrstil v Debi Lurana, kar je prevod prejšnjega priimka. Po poroki so me pregovorili, da sem ostal se dva dni gost Debi Lurana in Chushkiserde. Ko sem odhajal, mi je glavar vrnil 800 funtov sterlingov, češ, za odškodnino za ujetništvo. Spremili so me prav do ceste in poslovili smo se s solzami v očeh. Ko sem v Aleksandreti pregledoval svojo prtljago, sem našel med njo krasno vezenino, dar Chushkiserde in krasno graviran nož, dar vaškega poglavarja. Iz Aleksandrete sem se vrnil po morju domov. Hotel sem pričeti novo življenje. Ni se mi posrečilo. V dveh letih sem porabil ves denar, ki sem ga prinesel iz Irana. Še vedno pa hranim pri sebi tisto vezenino, ki me spominja lepote kurdistanskih deklet, in pa nož, spomin na ljudi, ki so me ljubili kot rodnega brata!« Iz cap, ki so ga pokrivale je izvlekel res prekrasen nož in vezenino in mi jo dal rekoč: »Na, ti si edini, ki veš mojo bol in ki si jo hotel poslušati. To naj ti bo v skromen spomin na tvojega nekdanjega sošolca, ki se vrača nazaj k divjakom, v kurdistanske gore obrobljene s snegom, kjer ga pričakujejo tujci, ki ga bodo sprejeli med se kot brata. Tako se že veselim sni« denja s temi temnimi razcapanci, s temi svobodnimi sinovi divjih gora. Če boš še kdaj vzel v roke vezenino, se spomni na Chuslikiserdo, na kurdistansko dekle, ki ljubi tvojega sošolca kot sestra.« Nato je nenadoma vstal in izginil. Skočil sem za njim na cesto, a že je utonil v meglenem večeru. Ko sem se vrnil v toplo zakurjeno sobo in videl prazen stol, na katerem je še pravkar sedel človek, ki mu je ena sama profesorjeva beseda uničila eksistenco, bi se najraje Tazjokal. Nad kom? Nad življenjem? Ne. Življenje je lepo. le ljudje so slabi! Življenje in ljubezen, oboje je lepo, a brez ljudi ni ne prvega ne drugega in to je vsa tragika! M. O.: Romeo in Julija Postopal sem po mestu brez cilja. Pot me je zanesla slučajno mimo kavarne »Metropol«. Mimogrede sem se ozrl v razsvetljeno okno: »Danes zvečer koncert priljubljene ciganske kapele«, sem čital na letaku, ki je bil obešen v oknu. Vstopil sem v kavarno in si zbral prostor blizu godbe. Pri sosedni mizi je sedela mlada simpatična dama, ki je z neverjetnim užitkom poslušala sladko-opojne melodije ciganskega orkestra in kimala z dražestno glavico po taktu. Vsa njena pojava in pa njene žareče oči so pritegnile mojo pozornost. Ko je ciganski primas odložil vijo-lino, sem ga poklical k sebi: »Ali poznate to damo pri sosednji mizi?« »Seveda, prav fletna je! Mar ne?« — »Ali prihaja večkrat sem?« »Vsak večer prebije tu skoraj eno uro, kajti glasbo ljubi nad vse. Njen mož prihaja domov šele ob zori...« Dovolj dolga se mi je zdela ouver-tura in sem ga naravnost vprašal: »Kaj mislite? Ali bo dama ostala, če prisedem in pričnem pogovor?« — »Kakor vem, je dama zelo nedostopna, ali svetoval bi vam, da naročite njeno najljubšo pesem! Mogoče bo kaj vplivalo!« — »Prav imate! Ali veste, katera pesem ji je najbolj všeč?« — »Seveda!« Stisnil sem mu v roke »Bog čuvaj ...« in že se je izvil iz violine čudovit, hrepenenja poln tango. Ko je odigral, se mu je dama zahvalila z rahlim poklonom kodraste glavice. Stopil tem k njeni mizi, ge ji predstavil in prosil, če smem prisesti. Ni me odslovila in ko sem naročil steklenico sekta, ga je celo izpila kozarec. Ura je tiktakala že proti enajsti, ko se je pričela moja soseda odpravljati domov. Ponudil sem sc, da jo spremim do doma, a je mojo ponudbo odklonila. Zagoreli cigan se je sklonil preko mize: »No, ali vam nisem rekel! Mogoče boste našli pot do njenega srca s podoknico ...« Besede ciganskega primasa so mi pokazale novo možnost, da mi uspe približati se tej dražestni srnici. Mogoče ji bo pa res všeč taka romantična serenada? Sprejel sem ciganov predlog, naročil štiri taksije in se odpeljal z vso cigansko kapelo k moji »Juliji«. Stanovala je v najlepšem okraju mesta v vili z balkonom, ki ga je obraščala bohotno divja trta. Cigani so izvajali iz svojih instrumentov najlepše melodije in kmalu se je pokazala na balkonu moja »Julija« v večerni halji in z nasmejanim obrazom. Hitro sem stisnil kapelniku v pest denar in ga odslovil. Cigani so izginili kot sence. »Julija, Romeo želi priti k tebi! Ali sme?« sem hotel zaklicati, ko vidim, da stoji primas še vedno poleg mene: »Izginite domov, cigan pote-peni!« sem zavpil nad njim. »Da takoj, dragi Romeo!« mi je odgovoril s prezirljivim nasmehom. Počasi je vzel iz žepa ključ, odklenil hiina vrata in izginil v vili. Moja »Julija« je bila njegov« žena! B. Z.: Sp omin Danes, ko je bilo prazno v moji duši, so m» premagali spomini, spomini na one srečne dni v kraju, kjer sem prebival dalj časa. Spomnil sem ise na njo, ki je nekoč izpolnjevala vse. moje srce, vse moje misli, vse moje hrepenenje. V gimnaziji sem bil. Smejete se, češ, sedmošolska ljubezen. Ne, ni bilo le to, bilo je globje čuvstvo, nekaj kar me je sililo, da bi žrtvoval za njo vse, le da bi ji s tem dokazni svojo brezmejno ljubezen. Vkinu sem jo ugledal prvič. V meni je zapelo: to je ona, o kateri si sanjal vse noči. In bila je ona ... Iskra, ki jo je vžgala v meni, je tlela, ne le to, zanetila je ljubezen, ki ne pozna drugega kol vdanost in žrtve, zanetila je v meni ljubezen, ki me je žgala vedno bolj. O, kako sladki so bili tisti dnevi upanja. Vse prečute noči, samopremagovan je in neizmerna ljubezen, vse to se je moralo zrcaliti v mojih očeh, čeprav sem skušal vse v sebi udušiti. Spoznala je, da jo ljubim; ni ji bilo do tega. Kaj jaz, ubogi dijak, ona pa iz »višjih slojev«. Toda žar moje ljubezni le ni mogel ostati brez odziva. Polagoma, polagoma, se je pričelo jasniti tudi v nje j ... Upal sem, da me je pričela ljubiti. Prvi sestanek! kakšno veselje, kakšni občutki! Tedaj se je pričela v meni simfonija Ljubezni, simfonija, ki je s svojo prepričevalnostjo grozila izriniti iz mojega srca vse drugo, kar ni bilo njenega. Oh kako sladke urice sva tedaj preživela, kako sva bila srečna pod visokimi kronami dreves. Vendar se je že takrat pojavila od nekod disonanca, ki je kmalu po dnevih prvega opoja motila to ljubezen. Zakaj mi ni bilo dano, da bi ostala neskaljena? O, ko bi tedaj videla v globino mojega srca, našla bi povsod le sebe! »Pridi danes!« — »Mogoče...« Ni prišla! Utrgalo se je v meni. Torej res? Res je vsega konec? Ne, ne, ni mogoče! Pa je le bilo. Odšel sem domov. Torej tako ge je končala moja »velika ljubezen« ... Tedaj je nastala moja prva kompozicija. Prvič sem vdihnil svoja čustva glazbi. Zapisal sem jih. Pravijo, da ni slabo, baje je celo dobro. Kaj bi vam pravil dalje! Trpel sem, da, trpel. Včasih se mi je zazdelo, da je blizu, prav pri meni. Nikoli več mi ni bila blizu. Večkrat sem jo še videl, dokler sem bil v tistem kraju. Vstrepetalo je tedaj v meni. Toda kje je vse to! Daleč nekje za gorami pozabljenja. Od velike simfonije ljubezni, pa je ostal le še tožni akord, ki zazveni v meni tedaj, ko je prazno v moji duši in me premagajo spomini. . . —čik: 40 sekund »No, bom pa še jaz povedal svoj najstrahotnejši doživljaj,« se je oglasil stari Arčon. Vsi smo napeto prisluhnili in kar odprli usta, da nam ne bi ušla niti najmanjša drobtinica pripovedovanja. »Važni posli so me klicali v Pariz, v to zrcalo sveta. Ker je bila zadeva nujna, nisem mogel odlašati in posl užil sem se aeroplana. Toda smola, ki me spremlja že skozi vse življenje, tudi sedaj ni hotela mirovati. Letalo bi moralo star-tati oi> 8.5 uri, toda ker so vse metereološke postaje javile, da se bliža od vzhoda vihar z nalivi, se je pilot odločil, da starta deset minut prej, to je ob 7.55, da bi ušel viharju. Jaz sem prišel na letališče ob 8. uri, a letalo je bilo ta čas že blizu belgijske meje. Ker vse kletvice niso pripeljale letala nazaj, sem pohitel na postajo, kjer •em se komaj ujel brzca za Pariz. Ko sem popoldne izstopil v Parizu, sem takoj odhitel v banko, kamor me je klical posel. Nemalo me je začudilo navdušenje in veselje, s katerim so me ■prejeli znanci. ,No, da ste le še žvi! Tako smo »e bali za vas, kajti mislili smo, da ste zjutraj odleteli iz Amsterdama z aeroplanom N 827, ki se je razbil in zgorel blizu Lille-a‘ ,Kaj? Razbil? Zgorel? Kdaj? Kako?‘ Kar govoriti nisem mogel. Mesto odgovora so mi dali popoldansko izdajo ,Matina‘ in tu sem čital: Lille, 13. marca. Letalo nizozemske družbe za zračni promet N 827, je treščilo danes ob 9.7 pri Neuve Chap-peJle na tla. Letalo se je takoj nato vnelo in zgorelo. Ne da se ugotoviti, koliko oseb je bilo v letalu. Komisija ministrstva za zrakoplovstvo je Se odpotovala na kraj nesreče. Najverjetnejši vzrok je, da je postalo pilotu nenadoma slabo in, ker vsled prezgodnjega starta ni bilo v letalu mehaniku, je letalo moralo strmoglaviti. No, danes sem pa imel srečo. To se izplača zaliti. Povabil sem še dva svoja znanca in odločili smo se za Mont Martre. Toda kdo bi trgal podplate po pariškem asfaltu! Sedli smo v metro in se potegnili proti našemu cilju. Vsi smo bili dobre volje in dovtipi so padali kot bi jih z rokava stresal. Nenadoma nas je močan sunek prekinil, slutili smo nesrečo in planili iz vozov. Toda kam, v tem temnem rovu? Vedel sem, da pridrvi čez 1 minuto za nami drug metro in od prvega ne bo ostalo drugega kot trske, pomešane s krvavimi deli človeških teles. To trčenje moramo na vsak način preprečiti. Toda kako! Pogledal sem na uro. Po mojem računu bi moral priti že čez 40 sekund. Sedaj so se tudi drugi potniki zdramili iz lenobe, ki je tipična za Parižane. Nekoliko čudno se jim je zdelo, da stojimo sredi proge in že so spoznali, da smo v pasti. Stekel sem po progi nazaj, da bi kakorkoli ustavil garnituro, ki mora priti za našo. Od ene strani so mi udarjali na uho kriki žensk in otrok, od druge strani se je pa začulo klopotanje voza, v katerem se je peljala gospodična Smrt. Le nekam počasni udarci so se zdeli. Toda, svetloba! Da, voz je imel pritrjene močne reflektorje in v njem se ni peljala gospodična Smrt, ampak rešilna odprava. Sele kasneje sem zvedel, kako je bilo s stvarjo. Pred našim vozom se je rov zasul in mi smo obtičali v pasti. Na srečo pa to ni bilo daleč od naslednje postaje. Ker voz ni prispel ob določenem času, so takoj obvestili prej-šnjo postajo, da se je morala zgoditi nesreča. Vse se je dobro izteklo, a vendar ne bi hotel se enkrat preživeti tistih 40 sekund med življenjem in smrtjo. No, nič ne de, imam vsaj spomin na tisti dogodek.« Ko je končal, si je zadovoljno pogladil •rebrno nive lose in odšel. Profesor lovi ribe Nagradna križanka Štev. 6. imEmUks w»V/-. J, . Vodoravno: 1. in 12. Voščilo uprave in uredništva vsem citate)jem. 2. Odisejeva domovina — soglasnik — matematični izraz — samoglasnik — soglasnik — svetopisemska oseba — soglasnik — glavno mesto evropske kraljevine. 3. Goni — časovni veznik — bandit — on (fr.) — prevara — kratica pri podpisih — izraz pri kartah. 4. Stara turška mera — poljedelsko orodje — dva — planet — bodrilna beseda — beograjski veletrgovec — mesto v Italiji. 5. Če dodamo Š pomeni močvirsko rastlino — geometrijski pojin — moško ime — predstojnik samostana *— turško žensko kopališče — osebni zaimek — k (lat.). 6. Prva črka abecede —• poglavje v koranu — dan v tednu — osebni zaimek — Prešernova vprašal-nica — izvor (iat.) — del noge — isto kot 6. prvo. 7. Predlog — azijska država — kazalni zaimek (sli. gen.) — vol (sh.) - egipčanski bog — prometno sredstvo — oblika suhe zemlje — isto ko 7. prvo. 8. Pijača severnih' narodov — žensko ime — čistilno sredstvo — prestolica evropske kraljevine — nikalnica — reka v Švici (teče skozi Bern) — tipičen židovski priimek — HL. >- 9. Del živalskega telesa — ud izumrlega naroda — rimski pozdrav — mesto v Dalmaciji — glina — rama (fr. fonetično) — predlog. 10. Milost (turško) — ploskovna mera — izobrazba —-kazalni zaimek — trske — kemijski znak za aluminij — prometno sredstvo. 11. Oseba iz opere »Prodana nevesta« — kejnijski znak za diamant — zlato (špansko) — soiglasnik — kratica pri imenu redovnikov — medmet — samoglasnik — oseba iz romana »Pod svobodnim soncem«. REŠITEV KRIŽANKE IZ PREJŠNJE ŠTEVILKE Vodoravno: 1. Mirogoj — sirotiea, navada; 2. ka — kopa — masa — kola — proga — ni; 3. ti — korana — ralu — unija — lo; 4. kosa r— bodice — babica — rio; 5. no — kola — ni — rane — laba — po; 6. briton —: vaba — skiro — nalazi; 7. pi — voli *-r lanta — soda — nada — ci; 8 capa — lopata — kosava — reja; 9. ko — manastir — halo — palite — to; 10. parada — miri — vila — tirani; 11. timeo — jokohania — simonič. Navpično: 1. Planina nad Sofijo — dolžinska mera. 2. Nauk o nravnem življenju — oblika glagola biti — del pluga. 3. Židovsko žensko ime — domača žival — če dodamo k pomeni umazanca. 4. EKO — reka v Jugoslaviji — za spredaj pomeni letopis. 5. Šiba božja — napadi. 6. Oblika pesmi — kožno vnetje — arabsko ime — kemijski znak za baker. 7. Soglasnik — kratica za ime francoskega fizika (pri toplomeru) — bodočnost (fr.) — samoglasnik — kratica za glasbeni izraz 8. utrdba — koralni otok — bog ljubezni. 9. Predsednik občine — EG — zapreka. 10. Vrsta cigaret — prvi aviatik — bolgarski pesnik. 11. Soglasnik — isto kot 7. drugo — protest — samoglasnik — samoglasnik. 12. Kratica nacionalne organizacije — mesto v severni Španiji — del zida — grška črka. 13. Arabski določni člen — tibetanski duhovnik — kraj pri Kostanjevici — kratica za naslov. 14. Soglasnik — samoglasnik — namera samoglasnik — samoglasnik. 15. Mesto v Dalmaciji — mesto na Aljaski — skandinavsko moško ime. 16. Naša časopisna agencija — grška črka — drevoreda. 17. Kurja polt — podkupnina — pisarna — (mesti? 0-u). 18. Kratica za srednji spol (lat.) — prva črka abecede •—indijski pesnik (Nobelov nagrajenec I. 1913.) — samoglasnik. 19. Kraj pri Ljubljani — prvi slovanski kralj — polj- »ki pridelek !— kratica za: kakor spodaj (latinsko). 20. Vrsta papirja — okolica. 21. Tovarna gorčice v Kamniku — ime francoskega pisatelja — nasad. 22. Znanost — svetopisemska oseba — ovitek zrna. 23. Litvansko žensko ime — kratica zs društvo »Skala* — živež (akuzativ). 24. Način — družba, ki skrbi in dela samo za tebe DanaSnja križanka je nagradna. Razpisane »o tri lepe knjige. Še ena o Shawu Slavni Bernard Shaw se je zaklel, da se nikdar več ne prikaže pri nobeni svoji premieri na odru. Radi tega je prihajal k vsem premieram šele, ko so ugasnili luči tako, da ga v začetku ni nihče opazil. Pred nedavnim pa 6e je stari ujedljivec nekoliko nasmolil. V gledališču je bila že tema, ko se je priplazil v parter. Nenadoma se prižge za njegovim hrbtom reflektor, ki vrže senco na zastor. Publika je senco seveda takoj spoznala in ni mu pomagalo nobeno upiranje, ampak je moral lepo pred zaveso. Kot smo že zapisali, se je Aljehinu posrečilo v drugi tretjini udusiti Euvvejev obupni poskus, da bi izenačil-Kljub temu, da je bil v marsikateri partiji tega dela že na slabšem ali izgubljen, je s svojo neprekosljivo taktiko izdržal naskok treh točk. To je nasprotniku vzelo samozaupanje in potrpljenje. Euvve je klonil. Pričelo se je z ena in dvajseto partijo, ki jo je komaj izdržal. Kakor,, da je Aljehin predvideval tak razvoj dogodkov, se je vrgel na deprjmiranega tekmeca in ga v naslednjih štirih partijah zaporedoma uničil. Dosegal je potrebnih 15 in pol točk in s tem v edinstvenem primeru ponovno osvojil najvišji šahovski naslov. Dobil je 10 partij, izgubil 4 in 1 remiziral. Dvojna je Aljehinova zmaga. Prvič je zmagal z globo. kejšo in močnejšo igro, ki spominja na njegve najboljše čase. K temu se je pridružila neprimerno večja taktična sposobnost. Emveja je tudi) psihološko premagal. V tem je dosegel dr. Laskerja, največjega šahovskega filozofa in psihologa. Lasker je učil, da je treba vsako partijo • igrati individualno, to se pravi, da mora bojno orožje prilagoditi po nasprotniku, potem se šele doseže pravi uspeh. Ne zmaguje vedno objektivno vzeto najboljša igra, marveč način igre, ki prizadene vsakokratnemu igralcu, ali pa tudi istemu igralcu v različnih okoliščinah, največ težav. To je čisto življenjski šah. Seveda je zraven potreben še izvrsten šahist -— bodisi logik, ali pa kombinatorik. Tako na primer Aljehin v prvem meču že ni bil več 'kos znanstveniku Euweju, ker je preveč zapadel nesolid-nosti in podcenjevanju. Aljehinova taktika se v marsičem kaže. Tako si je pred bojem izgradil cel bojni načrt do podrobnosti, postopanje, ki mu je prineslo uspeh že proti Capablanci in ki ga je zopet na drug način »umoril«. Dalje je vzel Euweju najboljšo slovansko obrambo s tem, da gu je prisilil, da se je sam proti njej boril. In dogodilo se je v resnici, da si jo je Holandce sam ovrgel in je nato prešel nn Niemcoviževo indijsko obrambo, kjer se mu je podobno godilo. Svoje teoretske »tajnosti« si je pa Aljehin prihranil na finish. Sploh je Aljehin nasprotniku navadno vsilil svoj način igre, to je, da ga je izvabljal v zapletene, nejasne pozicije, s čimer je’ imel mnogo več prilike, da je v kalnem ribaril. Občutek stalne negotovosti je Euvveja končno živčno ubil. Iz gornjega Še sledi, da je znal Aljehin vsako nasprotnikovo duševjio depresijo mnogo uspešnejše izrabiti. Do depresij ,pa mora priti, saj človek ni stroj, da bi mogel vztrajati dva meseca na višku vseh sil, Poudariti pa moramo, da sta oba igralu močnejše kot kdaj poprej. To velja tako zr Euweja, kakor tudi za Aljehina. Zato so partije povprečno na visoki ;topnji. Vendar je umetnik še vedno triumfiral nfid znanstvenikom. Genijalna intuicija nad suho logiko. Aljehinova zmaga je tudi moralna zmaga. Dokazal je, da je boljši šahist in vrednejši nositelj prvenstva kakor Euvve. To mti jc gentlementski Euvve ob oficijelnem zaključku tudi odkrito priznal. Aljehinov ambicijozni duh kljub strašnemu porazu iti• nadaljnim turnirskim neuspehom ni klonil. Vedno in vedno je zatrjeval, da bo zopet zmagovit, da še ni »trt. Malokdo tnu je verjel; njegovo zvezdo so že videli zahajati. Vsa njegova gigantska sila in volja, njegova ambicija in častihlepnost se zlasti izražajo, da je izvojeval na j večjo zmago — premagal je samega sebe. Zavrgel je alkohol, zapustil nikotin; mislil je samo na zdravje in na živce. Posrečilo se mu je, da je zopet vstal in zmagal. Ta dvoboj ho še dolgo najveličastnejši dvoboj v šahovski rgo-dovini. Aljehin sam je pred spopadom izjavil: »To je boj za moje življenje. Boj 7.a biti in ne biti.« Ako je dr. Euvve lani rekel, da je Vesel, da si je kot prvi German (Steinitz in Lasker sta bila Žida, Capablanca ’ pa Romaii) osvojil svetovno prvenstvo, nas' zdaj veseli, da si ga je Slovan zopet priboril in mu le želimo, da bi ga še dolgo uspešno branil. PreinjnlU Anton Urednik Arrigler Vojko, cand. iur. 'Izhaja dvakrat mesečno. Letna naročnin« 13.— Din. — ladaja in odgovarja aa Narodno obrambno tiskovno zadrugo, r. *. t. o. z. Franj« h. u V olj. — Urcdniltvo in uprava v LjoMjani. Masarvkava cest« 14/IT. — Prit. ft%. r«f It. 17.9W — T*J. — »THJmbnm Slata.art d. t a. r. ▼ KaiaHr.a. (Vo^iik in Km a*}