Zgcdilo se je pred 35 leti
Tistega dne, 22. junija...
Ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, so se v stanovanju pri Filipu Bernardu na Vodnikovi cesti 27 sestali nekateri člani CK KPS in ustanovili glavno poveljstvo sloven-skih partizanskih čet — vojaško vodstvo obo-roženega boja slovenskega naroda proti oku-patorjem. Tu so se sestali, še preden je pri-šel poziv iz Moskve, poziv na internacionali-stično pomoč pri napadu na socialistično državo. Za komandanta je bil imenovan Franc Leskošek, za pomočnika komandanta dr. Aleš Bebler, za komisarja Boris Kidrič, ki ga je v začetku julija nasledil Miha Ma-rinko. Kasneje so postali člani glavnega po-veljstva slovenskih partizanskih čet še Osljttr Kovačič, Miloš Zidanšek in Stane Žagar kot predstavniki Komunistične partije Slovenije in dr. Marijan Brecelj kot predstavnik kršeanskih socialistov ter Dušan Podgornik kot predstavnik demokratičnega krila soko-lov. Ustanovitev glavnega poveljstva sloven-skih partizanskih čet je bila za nadaljnji raz-voj partizanstva v Sloveniji izrednega po-mena.
Da bi partizanske enote čimprej pricele organiziran napad proti okupatorjem, Je glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet na svoji seji 16. julija 1941 sklenilo preiti iz priprav za narodnoosvobodilni boj, ki so po-tekale v skladu s sklepi junijske partijske konference, v dejansko oboroženo vstajo. Z navodili o pričetku vstaje v Sloveniji so odšli iz Ljubljane: Stane Žagar na Gorenjsko, Mi-lan Zidanšek na Štajersko, Oskar Kovačič na Primorsko, dr. Aleš Bebler na Notranjsko in Dolenjsko, Miha Marinko v Belo Krajino. V kamniškem in kranjskem partijskem okrožju ter na severnem predelu današnje občine Ljubljana-Šiša pa sta pripravljala vstajo in-štruktorja CK KPS Tomo Brejc in Lojze Kebe.
Priprave na oborožen napad proti okupa-torjem so potekale na območju današnje občine Ljubljana-Šiška še pred ustanovitvijo glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet. Do oboroženega upora je prišlo najprej na ozemlju, ki ga je zasedel nemški okupator — pod Šmarno goro in Rašico. Na sestanku rajonskega komiteja KPS Tacen maja 1941, ki ga je vodil Ivan Novak v gozdičku pod Šmamo goro, so določili, kdo izmed članov KPS in SKOJ bo odšel <v partizane, kdo bo ostal na terenu kot politični aktivist. Sklenili so tudi, da na tem območju ustanovijo dve partizanski četi; prvo na levem bregu Save s komandirjem Stanetom Koscem iz Ga-meljn, drugo na desnem bregu Save s ko-mandirjem Lojzetom Šifrerjem iz Vižmarij. Ko je prišel Lojze Kebe z navodili o pričetku vstaje v Sloveniji na Šmarno goro, je tu že delovala šmarnogorska partizanska skupina. Takšna skupina je bila tudi pod Rašico. Na sestanku, ki ga je ,imel Lojze Kebe s člani obeh skupin 19. julija 1941 na Šmarni gori, so se odločili, da prično z oboroženo vstajo 22. julija 1941. Borci šmarnogorske partizan-ske oborožene skupine so 22. julija iz zasede v gozdičku Pšatnik nad vasjo Tacen napadli bivšega jugoslovanskega orožnika Franca Žnidaršiča iz Šentvida nad Ljubljano, kate-rega so partizani obsodili na smrt z ustreli-tvijo, ker je izdal nemškemu okupatorju čla-ne in simpatizerje KP a območja bivših ob-čin Šmartno pod Šmarno goro in Šentvida nad Ljubljano; obsojen je bil tudi zaradi tega, ker je sodeloval z nemško policijo pri aretacijah in preganjanju zavednih Slovencev že takoj po prihpdu nemškega okupatorja v ta predel Gorenjske. Gameljska partizanska skupina je na ta dan pripravljala tudi likvi-dacijo izdajalcev iz Gamelj. SR Slovenija praznuje 22. julij kot dan vstaje slovenskega naroda.
Zaradi napada partizanov na izdajalce je nemški okupator v dneh od 23. do 26. julija na območju bivše občine Šmartno pod Šraar-no goro aretiral več kot 30 simpatizerjev narodnoosvobodilnega gibanja; dva od teh sta bila kmalu nato ustreljena neznano kje. V tistih dneh sta se šmarnogorska in gamelj-ska partizanska skupina povečali z novimi borci. V rašiških gozdovih je od 24. junija 1941 delovala tudi partizanska skupina črnu-ških komunistov. Po sestanku med črnuškimi partizani in Stanetom Koscem iz gameljske skupine 25. julija 1941 je prišlo 28. julija nad vasjo Rašica do združitve šmamogorske, ga-meljske in črnuške partizanske skupine in do ustanovitve Rašiške čete. Po zaprisegi o zvestobi slovenski partizanski vojski so borci izvolili Staneta Kosca za komandirja, Mileta Špacapana za komisarja, ki mu je sledil Maks Pečar — oba iz črnuč.
Rašiška četa je delovala kot samostojna partizanska enota, zato se je glavno povelj-stvo slovenskih partizanskih čet odločilo, da se četa vključi v Kamniški bataljon. Tako je prišlo 17. avgusta 1941 do vključitve v Kamni-ški bataljon.
Vsakodnevne sabotažne in druge akcije, zlasti napadi in uničevanje nemških avto-mobilov, so vznemirjale okupatorje. Zato se je nemški okupator odločil napasti Rašiško četo. V pripravah na ta napad je na Rašico 18. septembra 1941 prišla posebna nemška komisija z namenom, da na kraju samem ugotovi položaj in pripravi operacijski načrt za obkolitev in uničenje čete. Toda partizani Rašiške čete so jo na povratku v dolino na-padli pri Pasjem potoku pod vasjo Rašica, kjer je padlo vseh šest članov komisije. Dva dni po tem napadu, 20. septembra 1941, so Nemci vas Rašico požgali, vaščane pa izgnali na Hrvatsko. Rašica je bila prva požgana vas v Sloveniji v času narodnoosvobodilnega boja v Sloveniji. Teden dni nato je nemški okupator napadel Rašiško četo. Zaradi so-vražnikove premoči bi bil vsak odpor usoden za nadaljnji obstoj Rašiške čete, zato so se borci porazdelili y manjše skupine in se umaknili iz rašiških gozdov. Premik čete v Ljubljansko pokrajino je bil le začasen.
(Odlomki iz zapisa Rezke Traven)