Štev. 5. V Ljubljani, dne 1. velikega travna 1895. Leto XV. Zakaj je v brlogu nastal nemir. Basen. \J, to vam tuljenje, vpitje in vik, Rjovenje in drenje, renčanje! Ves večer, v noč pozno že divji tii krik, To lajanje, tO godrnjanje ! Čez hrib in plan jek se razlega, V goščave najdaljnje že sega. In predno preteče čas polunoči, Po vseh se brlogih vzbudijo zveri. In v smelih in jadrnih skokih Iz temnih dobrav, Prek jarkov, prepadov globokih Iz vročih puščdv Ko čudne ponočne pošasti Priskače zverjad, prilomasti. To šum je in hrum je in hrup, Ko vse leti nekam na kup ! »Odkod pač nemir td nocojšnji prihaja?« Vse išče usodnega tistega kraja. »»Tu!«« osel pokaže prekrasen brlog, Obdali od skalovja okrog in okrog . . . »»A vzroka nemiru še vender ne vemo ; Najboljše, da v jamo pogledat dol gremo!«« In mahoma vsa radovedna zverjad Spusti se po rovih, ovinkih v prepad. Z modrine nebesne veselo ščip sije — Kak diven priz6r se v ponoru odkrije ! Na trati stojita tu mizi jim dve; Volk, medved, lisjak tam za prvoj sede. Z večerjoj bogatoj se ravno mastijo, Oh, kakšne jedi na tej mizi dišijo ! Tu praženih vidiš kapunov, prase"t, Koštrunov, puranov in tolstih tele"t; 17 258 A. Aškerc: Zakaj je v brlogu nastal nemir! Na krožniku tam velikanskem pa plava V maščobi pečena kar cela jim krava. In kaj je tu kruha, na stote potic In tort in še drugih brezimnih slaščic ! In vinca iz čaš ne pijd ti gospddi — Za žejo na mizi stoje" trije" sodi . . . Za mizoj pa drugoj tam zajec sedi. Ne trohe jedij pred njim videti ni ! Na mizo gosposko se lačen ozira, Pa miga z ušesi in — sline požira. In gleda zverjad le-ta čudni prizor, Sepeče mej saboj strmeči ves zbor : »I kaka v brlogu je totem navada ? Trije" tu so siti, a jeden tam strada!« A osel pred mizo se prvo postavi, Pa tre"m veseljakom zariga in pravi: »Izvrstno pač, bratci, godi se vam trem, Razkošnosti večje na svetu ne vem ! Hej, kakšno življenje! Oh, vi Sibariti! Kaj niste do grla pijani in siti ? ! Zakaj torej lajanje to in ta krik ? Zakaj to renčdnje in tuljenje, vik?« . . . Za hip pri omizji osuplost in molk. »Gospoda!« sedaj oglasi se sam volk — »Oh, mi smo možje" trije" mirni, spravljivi, Nemira uocojšnjega nismo mi krivi! Kriv hrupa je zajec, naš sobrložan; Pri jedi nas moti vso noč in ves dan ! Vsak mesec mu vržemo jedno drobtino, Ker jedno ž njim skupno imamo očino, Ker vsi smo kristjani in bratje smo vsi, Ker vežejo ndnj nas ljubezni vezi. A kdo bi verjel nam, kakd je on siten ! Želodec je zajcev že kar nenasiten ! Pomislite, kakšen je t6 požeruh : V dneh petih pojedel je 011 že pet muh ! A ni zadovoljen njegov še želodec, K nam hodi beračit nadležni ta godec Ter pravi, da sveto pravico ima, Da hrana jednaka ko nam se mu da . . . Od neltod nocdj je k nam pala lesnika: Pojesti jo — zajca pohotnost zamika ! Lesnika je naša! — To bil je hud boj! Zdaj veste, zakaj je tak hrup bil nocdj . . .« »»Ha-ha!«« na ves glas se na to grohotaje Zverina sosedna zbeži na vse kraje. A. Aškerc. 4S6 Listek. Starcu na levo proti sredini kleči mlada sirota, sklonjena nad stop-njicami ob rakvi, z molkom v rokah. Vsa njena dekliška podoba izraža kaj zgovorno prebridko žalost radi izgube krušne matere svoje. Na levi strani rakve, nekoliko višje, plava ženski genij s širokimi, navzdol povešenimi perotmi, pokladaje z levico na rakev uvekovečene do-brotnice lovorjev venec, dočim z desnico kaže v nebeške višave, kjer bla-gotvorna pokojnica zdaj uživa plačilo za svoja pozemeljska dobra dela. Ta genij je izdelan v slikoviti, vprav dramatični postavi, ki je, dasi v mehkih obrisih, silno živahno uprizorjena. Bela halja ji objema deviško, pravilno proizvedeno telo, ki se plastiški dviga pod nje lahnimi gubami. Preko dolenje obleke ji bujno plapola grobni plašč, nabran v umetniške draperije, a pod nogami se ji razgrinja v slikovito nagubane konce. Glava, zlasti obličje genija je prikrojeno v klasičnem ovalu; nad čelom se mu vijejo bujni, po sredini razčesani lasje. Sploh je vsa ta podoba modelovana tako naravno mehko in povsem neprisiljeno, zlasti kar se dostaje anatomije in plastike ter umetniški harmonizovanega telesa, da je pravi estetiški užitek motriti to etersko prikazen z rajskih livad! Pod genijem, doli v levem kotu, pred rakvijo stoji vitka žara, ovita z belim prtom, ki se opleta okolo nje, nabran v slikovite vozle. Nad skupino pa, v perspektivnem ozadju, plavajo v ravnih potezah počrez lahno nakopičeni oblački, ki dajejo vsej tej apoteozi nekak blažilen, sladkomiren izraz. — S tem najnovejšim svojim umotvorom si je dični naš umetnik še bolj proslavil sloveče svoje ime! Gospodu ces. svetniku Ivanu Murniku pa smo prav iz srca hvaležni, da nam je s tem dragocenim spomenikom okrasil v umetniškem obziru vprav puščobno pokopališče ljubljansko. Slava mu ! V. H—z. Iz naroda i o narodu Pod tem naslovom bode izdajal srbski pisatelj Luka Grčič Bjelokosič najraznovrstnejše narodno blago, katero je deset let nabiral po gornji Hercegovini. Prva knjiga se že tiska (s cirilico). Obsegala bode 15 pol, a stala samo 80 kraje. Naročnino treba poslati do 10. julija t. L: Prvo j srp. knjižari i štampariji V. M. Rado vi ca u Mostaru. Imenitnemu delu želimo prav veliko uspeha. Brizinski spomeniki. Učeni in marljivi slavist dr. V. Vondrak je zopet izdal novo razpravo: »Frisinske" pamatkv, jich vznik a vyznam v slovanskem pisemnietvi«, katero je oskrbela češka akademija znanosti v Pragi. Razprava sama obseza 5 1 strani velike izdaje; potem je transkripcija spomenikov (str. 52.—61.), priloge (str. 62.-67.), indeks besed v spomenikih (68.—78.), popravki in dodatki (79. 80.) in register imen. Na koncu je pridejanih devet faksimilovanih tabel o spomenikih, kar poveličuje še posebno vrednost Vondrakove izdaje. Ker so dragoceni brizinski odlomki bas za Slovence važni spomeniki, ker so velikega pomena i glede na jezik i glede na razvitek najstarejšega cerkvenega slovstva, in ker so zaključki Von-drakovi o domovini in postanku teh spomenikov jako zanimivi: zato priobčimo v kateri bodoči številki daljše priobčilo o tej izdaji. Fr. V.