Anton Fakin. ,,Blagor mu, ki se spočije, v črni zemlii \ grobu spi!" Fr. Cegnar. In zopet je odšel eden iz naših vrst v boljšo bcKločnost. — Umrl je namreč tov. Anton Fakin, nadučitelj v p.. na Reper.tabru v sežanskem okraju na PrimorskeiT!. — Kakor je bil že ,,Učit. Tovariš" poročal. Cokopali so ga na Binkoštni pondeljek (24. 5.) na Repentcbru z velikimi. častmi. Ker je tovariš Anton Fakin deloval 40 let na učiteljskem polju vztrajno in dobro, je vreden, da se ga sponiinjamo v posebnem ,,Nekrologu". ter ga s tem ovekovečimo. kajti zasluge na šolskem polju ie umestno uvaževati in to osofoito z ožirom na sedanje žalostne čase. Anton Fakin se je porodil 9. junija leta 1S48. v Škrbini pri Komnu na goriškem Krasu od kmetskih staršev. — Pohajal je v ljudsko šolo v Škrbini in potem ie ostal — po dovršeni ljud. šoli — doma. Ker bi s<2 rad nadalje naobraževal. sprejel ga je M Josip Kavčič. tačasni notar v.Komnu, za svojega pomožnega pisarja. Vsak dan ie hodil tri četrt ure dolgo pot iz Škrbine v Komen k notarju pisat za malenkostno plačilo. ¦— V prostem času je rad čital knjige razne vsebine; priljubile so se mu učiteljske in pedagoške kniige, koje je rad prefoiral. — Več let se je sam — kot sarno- uk —pripravljal za težavni učiteljski stan. Končno se je oglasil na učiteljskem Lzpitu in ga srečno izvršil po znanem starem šo!. zakonu. Dne 11. novembra 1873. 1. je bil imenovan DOtovalnim učiteljem za Kazlie- Štorje pri Sežani in 5. marca 1. 1877. ie nastopil učiteljsko službo na enorazrednici na Repentabru pri Opčinah, kjer je služ- boval več let kot učitelj-voditelj. Ko se ]e bila šola razširila v dvorazrednico, je tam bil imenovan nadučiteljem voditeljem dvo- razrednice ter je tam služboval uspešno do 1. septembTa 1. 1913. to je skozi 36 let. — Ves čas svcjega učiteljevanja se je uspešno trudil zadostiti učiteljevi zadači in je imel na svoji šoli dobrih uspeiiov. Skušal se je v teku dolgih let nadalje na- obraževati. da bi bil zadoščal zahtevarn novejšega časa in novejših zahtev. — Po 40 letnem učiteljevanju je stopil na lastno prošnjo v pokoj 1. septembra leta 1913. — Istega leta je bil na Repentabru imenovan 9. julija repentaborskim čast- nim občanom za šolske zasluge v občini, ki si jih je stekel kot šolski voditelj in ob- enem kot občinski tajtiik. — Čast občini, ki tako časti svoie učitelje! — Anton Fa- kin je !epo živel v miru na Repentabru, kajti stanoval je kot vdovec pri svoji ,-. Ijubki hčerki Marici, ki je bila tam — in je še sedaj — učiteljica. — Tako je veselo in skoraj brezskrbno preživljal prijetne čase v miru po dolgem delu ter obenem skrbel še za sina, ki se je taikrat še Solal v mestu in je sedaj slušatelj prava na zagrebški univerzi. — Pa prišli so tudi za našega Antona Fakina bridki časi vojne in vsled vojnih razmer jo je popihal v begunstvo na Stajersko. kjer je živel 14 rnesecev v Črešnjevicah pri Radgoni. Potem se je vrnil srečen in vesel zopet na Repentabor, ker je bila njegova iskrena želja doživeti zadnja leta na priljubljenem mu Repentabru in biti po sinrti ludi tam pokopan. — In tako se mu je iz-polnila srčna želja — po pesnik*ovih besedah: ,,V zemlji domači da truiplo leži," kajti tam so ga pokopali z veliko častjo. — Impozantnega pogreba se je udeležilo ogromno ljudstva domačinov in tudi zunanjih, sorodnikov in okrog 30 učiteljev in učiteljic. ki so mu došii skazati zadnjo čast. Na splošno se niora omeniti, da je bil pogreb za Kras, kjer so vasice precej narazen. nekaj posebnega ob sedanjih ra-zmerah. Ob odprtem grobu sta se od rajnkega poslovila dva govornika, in sicer sedanji nadučitelj na Repentabru g. Jos. Ravbar v imenu učiteljstva in šole ter g. pb-č. odbornik Anton Guštin v imenu starešinstva. — Prilično mu je zapelo domače ..Pevsko društvo" dve v srce sega- joče žalostinke in sicer tako, da je mlad-o in staro plakalo. — Anton Fakin je bil tih in miren človek. v društvu je bil rad vesel in je marsikako povedal v razveseljevanje navzočih. — Imel je posebno manijo, da se je nosil vedno v črni obleki, s salonsko, črno suk- njo, črno kravato in trdim, črnim, okrog- lim klobukom. — Ako bi ne imel brk in brade, bi ga bil nepoznanec lahko smatral za duhovnika. Kot učitelj je bil vesten in naprednecfa mišljenja. Pri vsakoletni okrajni učiteljski konferenci in tudi pri zborovanjih ,Učiteljskega društva za se- žanski okraj" se je gotovo pri debati ogla- sil tudi on ,.k besedi" vstal je in povedal vedno kaj smešnega. Smejal se je saitn in smejali smo se vsi navzoči v veliko ra- dost označenih besed, koje je znal ve-dno prirnerno pogoditi. — Naš Anton Fakin je bil dober tovariš in prijatelj. Še ceio iz begunstva — iz Češnjevice — mi je večkrat dopisoval in jaz njemu. To sva delala — kot begunca — tudi ob času, ko se je bil že vrnil na Repentabor, kajti tudi od tam. akoravno pod italijansko cenzuro, mi je pisaril pisma in dopisnice v be- gunstvo. — Tako na primer mi je pisarii žalostne vesti iz begunstva iz Češnjevic pri Radgoni. Baš tako so me zanimala poročila iz Repentabra še po vr- uitvi \~ begunstva. — Zadnje dopisnice mi je pisa! 20. novembra in 30. decembra Hren: Učiteljstvo in pasivna volilna pravica. Ne mislim pisati dolgoveznega članka o tem, kasko so se borili v našem narodnem predstavništvu za naše pravice. katere so samoobsebi umevne po zdravi pameti. Borba je bila na vsak način huda, ker je izzvala vladno krizo. Pravzaprav je bila pa ta borba samo pretveza za krizo, ker so jo hoteli imeti. Javnosti hočem izročiti samo mise! tovariša in prijatelja P.. ki jo je omenil pri razgovoru o naši pasivni volilni pravici in ki je vredna, da se o njej razmišlja. Rekel je nekako takole: ,,Vsak državljan ima napram državi dolžnosti. Zato pa ima v njej tudi pravice. Čim višja dolžnost ga veže napram državi. tem večje moraio biti tudi njegove pravice. Najvišja pravica državljana je, da more biti voljen v državno zastopstvo. v parlament. Največjo dolžnost pa zahteva država od svojega člana takrat, ko ga kliče na branik. da žrtviije tudi živijenje, ako je potrebno. Višje dolžnosti ni! Ako nam država nalaga najvišjo dolžnost. mora nam priznati tudi najvišjo pravico. Ako pa nas odveže od dolžnosti, da tudi v slučaju potrebe ne bode treba tvegati za njo najvišje dobrine — življenja, potein se radi odpovemo tudi najvišji pravici, namreč pasivni volilni pravici. Seveda bi pa moralo to načelo veljati za vse stanove. Privilegijev ne sme poznati nikakih res demokratična država ne pri stanovih. ne pri spolili. Vsem enake pravice pa tudi vsem enake dolžnosti..." Pa sem niu rekel, naj to on napiše, čemu bi svetil pod mernikom. Odvrnil mi je, da sedaj nitna časa. ker stavi — piramide. On je namreč izboren risar in arhitekt. Ker ne vem. kedai konča s svojimi piramidami. stvar je pa aktualna, zato sem jo omenil jaz, ki bogme res ne stavini piramid. pa vseeno mi ne preostaja časa. Umetnost in vzgoja. Plše prof. Fr. Suher. (Dalje.) Delavcu umetnost! Za vst sloje zahteva umetnost tudi Walter Crane. Umetnost za vse! Umetnost v vsem in z njo preobrazenje in razsvitljenje vsega življenja in razširjanje sreče tudi med najmanjšimi! — Globoko sočutje ima z delavskimi sloji in z resn« voljo jim hooe služiti. Vse težnje, umetnost prenesti v narodove bajte, moraio biti zamanj, do-kler to ljudstvo nima domovifte: Moramo mu ustvariti dom, v katerega uc bode samo begal. da bi po deset-. dvanajst-, šestnajst- in celo po osemnajsturnem trdem delu hitro enkrat na Par trenutkov svoje trudne oči zatisnil... Ek.v,stenčni pogoji umetnosti so eksistenčni pogoji človeškega življenja, tako rekoč so njih najvzvišenejši izraz. — Umetnost naj se popolnoma demokratizira, prava umetnost je čist izvod ,,socijalizma". Da bi oživila veselje do novega življenja, vzplamtela požrtvovalno ljubezen do človekavrednega dela in sporazumela in spojila narazen stremeče dele naroda, to je visoko socijalno poslanstvo, do katerega je menda poklicana umetnost. Pri nas se snujejo novi temelji državi.Eksistenca ie delavcu zagotovljena. Država žrtvuie vse v dobro vsakemu sloju. Imamo sedai domovino! Ljubimo jo! — V Cehih in Nemcih so se pojavile težnje, da narod sam, preprosti delavec. razširja delovni dan, da bi dvignil produktivnost državi in pripomogel do njene blagosti. Bog daj, da bi tudi pri nas vse delavstvo prišlo do spoznanja, da je državi treba dati, kar je njenega, potem bode tudi država mogla delavcu utešiti željo po .,kruhu in igrah." Dala mu bode primeren delovni dan, po njem pa vesel praznik in ž njira umetnost in blagoslov naroda. Če smatramo umetnost v tem zmislu kot višek dela. moramo ceniti njenti vzgoino silo. obenem pa njeno veliko gospodarsko važnost. Umetnost stvarja z najmanjšo upora. bo materijala največje vrednosti; torej z njo najbolj &tedimo. Gojitev umetnosti ]e činitelj, s katerim mora računiti narodno gospodarstvo v državi. Kakor se razvija umetnost iz obrti, tako črpa obrt naopak iz umetmosti. In obrt fe vir blagostanja. V Franciji je bil umetniški čut vedno razvit. Zgodovina risanja nam pove. da se je tam ta predmet najbolj razvijal. Vplival je na umetniški čut in na razvoj v obrti. Francija je še vedno prednjačila v obrti in odtcd mnogo njenega bogastva. Kateri narod bi bil mogel prenesti barbarske udarce Nemčije tako kakor jih je Francija? Vsak drugi bi bil izginil. Francija pa je danes zmagovita. Zmagala je s silami duha, ne z brutalnostjo, ki je čisti umetnosti tuja. Kdo ve, ali bi se bi!a mogla razviti v Nemčiji ta pohlepnost in samogoltna preširnost, ki jo je tirala v propast. ko bi bila umetniška vzgoja tamkaj boljša, ko bi bile zmagale struje, ki so zagovarjale goreče umetniški moment v vzgoji. nad militaristično strujo, ko bi bila res stremljenja vse Nemčije iskreno kulturna, ne pa surovo samopašna? Monakovo. umetniško mesto. govor drugače. Zato pa so tudi med vso vojno viadala na Bavarskem bolj človeška načela, ki na niso mogla priti naprair. surovl sili pruskega in prusa-ikega militarizma v pravem času do veljave. (Dalje prih.) 1919 ter najzadnjo dopisnico 17. marca 1920. — Na prvih dveh je bil omenil, da se ima dobro v domovini, ker biva pri hčerki in dobiva pokojnine. kolikor prej kron — toliko lir in še 48 lir mesečne doklade." Nadalje je omenil. ,,da v domomovini (Repentabru) ie precej dobro, ker je polna kruha in vina ter da naši Kraševci preganjajo otožnost, a čutijo. da so doma, četudi vsled groznega poloma." V pismu od dne 30. nov. 1919 omenja, ,,da je vesel. ker uživa svoboden kraški zrak, pije dober ,,teranček" in živi pri svoji ljubki hčerki." Z zadnjo doplsnico z dne 17. marca 1920 mi je pa omenil. ,,da se ima še precej dobro, kajti lira je več vredna kot sedem krcn ter da je vesel, ker ga oživlja soljičice, ki je gorkejše, nego štajersko in kjer.. bolj blišči in hrib mu lepši zeleni." — Ob koncu te razveseIjive dopisnice pa omenja: »Točasno sem še precej bolan na želpdcu. pa upam, da ne bode hujšega." — Žaiibog se je glede tega varal in je kmalu podlegel smrti. — Glede njegove bolezni mi pise njegova hčerka gdč. Marica sledeče: ,,Že januarja meseca se moj rajni oče ni počutil dobro. Takrat je polagoma pričenjala njegova bolezen. Po vsaki jedi ga je v želodcu tiščalo. Dan za dnem je manj užival in vedno hujse mu je bilo. Naposled mu je že- lodec popolnoma odpovedal — tako, da ni mogel razen tekočin ničesar več uživati. To ie bilo že proti koncu marca. Hranili smo ga umetno, a revež je vendar le pešal in upešal popolnoma. Od Velike nočj se ni upal več pokoncu biti. Silil se je sicer vstajati, oblekli smo ga. a le za kake pol ure — nakar je moral spet v postelj. Takoj pričetkom njegove bolezni iskali sttio pomoči pri zdravnikih. ali vse naše prizade\-anje in trud zdravnikov je bil zaman. Nobeden -zdravnik ni znal z gotovostjo konstatirati bolezni. Okrajni zdravnik sežanski dr. Verčon je omenil, da utegne biti rak." — Za časa bolezni A. F. se je vrnil sin-jurist iz Zagretoa domov ter je tam z veliko ljubeznijo pomagal sestri streči svojemu očetu. In v isf; ;i sinovem in hčerkinem naročju je oče A. Fakin — izdihnil svojo blago dušo. Težko ie očetu umreti, videč svoje otroke ob smrtni postelji, a: ,,Grenko je mreti in umreti, a mrtev biti je sladko" — piše naš pesnik A. Medved. ,,Sladko" tedaj spavaj. dragi tovariš, v zemlji domači. kojo si nad vse Ijubil. Naj ti v smislu našega Cegnarja:  ,,Lepše solnce sije. lepša zarja rumeni."  A. Leban, Zatična (Stična) na Dolenjskem. f