SAVA RADIC-MIRT:
Urbanova modrost.
Vprašujete, kaj Ribničan Urban na potih voli le široko cesto, zakaj najljubši mu je beli dan, ko svojo suho robo nese v mesto?
Počakajte, takoj vam razložim, ne bom, ne bom predolgo vas ongavil! Na božjo pot na Laško — tjakaj v Rim — Urban se v mladih letih je odpravil.
Da večja milost pride iz nebes, da božja pot več grešniku zaleže, čez hribe in doline, kar počez Urban jo božjepotnik sam ureže.
In prehiti ga v hribih črna noč, obide groza v temni ga goščavi, ker vsaka noč ima le svojo moč: lahko se ropar ali zver pojavi.
Urban, a kaj sedaj? Naprej, nazaj? Ni varno sredi gozda zvati volka! In res! Zasije luč in — tolovaj! Strašan v orožju od vratu do kolka.
Z ramen visi mu plašč \z volčjih kož, v desnici ostro se bodalo sveti. »Kaj hočeš potniku, ti črni mož, kaj hočeš romarju, ti Lah preteti?
Naprej, naprej na boj, srce velja,
brez boja Ribničan se ne udaja!«
Urban srdito vrže se v moža,
ko snop na tla podere tolovaja.                             '
Razbojnik v smrtnem strahu strepeta. Urbanova prestraši ga gorjača: »Slovenec v boju šale ne pozna, sedaj le laška reši me zvijača!«
147
ln Lah obraz nabere v smeh sladak: »Urban, oprosti, bila je le zmota; prijatelja ne najde človek vsak — sovražnika čakaje sredi pota.
Pobratim in prijatelj ti si moj, saj bratovščino pila sva že davno! Prišel si, dragec, kot nalašc nocoj, da v boju mi pomoreš zmagoslavno!
Krvava Soča priča vekomaj,
kako junaki prvi so Slovenci!
Če sto jih pride, ne bojim se zdaj,
pozdravljam te, Urban, v polnočni senci!«
Urbanu dobro gane se srce, ponos razširi mu junaška prsa. Kako se Lahu tresejo roke, kolena se šibijo kot iz trsa!
»Res, peti znaš, priliznjeni mejaš, in brenkati sladko, tresava struna! Ponoči vse je črno, prav imaš, če zvezdica ne sveti niti luna.
Dovolj prestala ti je zajČja kri, dovolj je bilo straha in pokore!« — Iz rok železnih Laha izpusti, zvijaču na noge celo pomore.
A komaj dobri se Urban zave, zavratni Lah ga spet naskoči, na tla, na pleča vrže ga — gorje! — kot ptico gad s pogledom ga uroči.
Urbanu udje ohrome na mah, telo mu obleži kot mrtvo tnalo. Na prsa mu poklekne zviti Lah in ostro že nastavi mu bodalo.
148
V grmovju zdajci zašumi korak. »Pomoč, pomoč, pomoč!« Urban zavika, in švigne plamen, grom pretrese zrak, razbojnik strese se ko trepetlika.
»Oho, Urban, po celem svetu znan,« pozdravi tujec ga v samotni lozi, rešnik pristopi nepričakovan — le kdo, le kdo? Urban strepeče v grozi.
Kosmat, rogat, kopita mesto nog, ko kremplji prsti se krive njegovi, in rep košat opleta naokrog, ko noži brušeni Teže zobovi.
Sam vrag prihaja v zadnjj uri ponj! Peklenšček zaničljivo se poroga: »Življenje rešim ti, a ne zastonj, le brž, Urban, ti romarska nadloga!
»Le brž, Urban, po celem svetu znan, zapiši dušo v smrtni mi potrebi! Nobena stvar na svetu ni zaman, ti dušo meni, jaz življenje tebi!«
»Gospod hudir, mogočen vaš je rod, Urban nikomur rad se ne zameri; morda pa Bog le višji je gospod po moji misli in po naši veri.«
»Zdaj čas za burke ribniške pač ni, ne mika me učeno tvoje polje! Poglej, kako razbojnik že preži, takoj srce junaško ti prekolje!«
Stori Urbanu se hudo, težko, ko med nebesi in peklom bi visel. Tedaj pa kakor blisek mu v glavo o pravem času šine prava misel:
149
Zivljenje je človeku prvi dar, zakladov vseh bogastvo ga ne plača! Kar vzame smrt, ne vrne smrt nikdar, v življenju sreča vedno se obrača.
»Pa nate dušo, črni rogovič, in grehe v njej vzemite za nameček; zapišem dušo svojo vam brez prič, da živ domov le pridem na zapeček!
Zaman na svetu ni nobena stvar,« Urban se zareži, oči po strani, »tako ste modro rekli ravnokar, zaman ne more biti strah prestanil«
In vrag veli: »Kar danes si nabral, hej, črni tolovaj, takoj odrini!« Urban vesel pobira, grabi s tal, nasuje torbo s svetlimi cekini.
In srečna bila je do Rima pot. — O, Rim, beseda grešniku najslajša! Noben tako težak ni tovor zmot, tam vsaka grešna duša se olajša.
Tam v cerkvi sredi Rima, tam sedi sam papež s krono trojnato na glavi in ključe Petrove v rokah drži, odpira vrata gor k nebeški slavi.
Zato pa k papežu najprej poda pobožni, grešni romar se skesano: »Jaz sem Urban, iz Ribnice doma, a dušo krščeno imam prodano!«
»Okaniti hudobo — to ni greh!« v izpovednici dobri papež pravi, odvezo podeli mu grehov vseh, pogodbo mu peklensko razveljavi.
150
Od tistih dob pa Ribničan Urban na potih voli le široko cesto, odslej najljubši mu je beli dan, ko svojo suho robo nese v mesto.