IZ   SONETOV
William  Shakespeare
12
Ko slišim uro, ki mi čas naznanja,
in vidim dan, ki mre v temo noči,
ko gledam cvet, ki mrtvo glavo sklanja,
in starčke s posrebrenimi lasmi,
ko vidim drevje, ki poprej je čredam
dajalo hladno senco, obleteno,
ko klasje, v maju še zeleno, gledam
že v snopih na vozove naloženo,
tedaj s skrbjo pomislim na tvoj čar,
na to, da pride čas, ko odcvete,
kot odcvete na svetu vsaka stvar,
ko novo, mlado popje se odpre,
na to, da si pred Časom brez moči, če srp njegov te brez otrok dobi.
25
Naj tisti, ki zre srečna zvezda nanje, se bahajo z naslovi in častmi, a jaz, ki nimam jih in ni mi zanje, uživam v tem, kar res se sreča zdi. Dvorjani kot cvet mesečka cvetijo le dokler boža sonca jih oko, a jalov je ta blišč, ki v njem bleščijo: le mrk pogled — in že v vsej slavi umro. Bojevnik z vencem slavnih zmag krog glave, ki sam le enkrat doživi poraz, za zmerom črtan je iz knjige slave in vse, za kar je živel, zbriše čas. Jaz srečnež pa uživam srečo trajno, saj ljubljen sem in ljubim neomajno.
30
Ko sklicem k seji blagih, tihih misli spomine na stvari minulih dni, pogrešam marsikaj, kar imel sem v čislih, in stara bol se znova razboli. In solz nevajeno oko zajoče za dragimi, ki v sencah smrti spe, in spet v ljubezni davne mukah stočem, spet praznih upov se kesa srce. »
306
In spet se mučim v mukah že prestanih in mukoma, bol za boljo združujem v račun vzdihljajev že prevzdihovanih, ki ga, kot da ga nisem še, plačujem. A če vtem misel nate me prešine, poplačan sem za vse in žalost mine.
31
Glej, v prsih ti drhte vsa srca njih,
ki sem jih zgubil in za mrtve imel;
drhti ljubezni tvoje nežne dih
in dih vseh njih, ki sem jih k rajnkim štel.
Oh, koliko pobožnih solz očem
poteklo je v ljubezni zapuščeni
v spomin na mrtve, ki zdaj zanje vem,
da v tebi skriti so, ne izgubljeni!
Ti grob si, kjer ljubezen, pokopana
pod kamnom z grbi dragih, mi živi,
saj moja čustva, prej njim darovana,
so dali tebi in jih hraniš ti.
Jaz v tebi zrem njih ljubljeni obraz, a ti, njih zlitje, hraniš ves moj jaz.
33
Videl sem jutra, ko so sonca zlate trepalnice drhtele vrh gora ter blede reke in zelene trate zlatile z alkimijami neba, a je zatem se na nebo zgrnilo vse polno sajastih oblačnih gmot, da sonce zemlji svoj obraz je skrilo in skrito se odkradlo na zahod — tako je moje sonce mi obraz v bleščečem jutru s srečo obsijalo, a, žal, sijalo mi le kratek čas in zdaj zašlo v oblakov zagrinjalo. A le kako naj moje sonce sije mi zmerom, če še prano se kdaj skrije.
307
M
Zakaj obljubljal si tako lep dam, da sem brez plašča šel na pot, zakaj! ko zdaj me je ujel oblak teman in skril v megle viharja tvoj sijaj. Glej, ni dovolj, če z lica, ki čutilo je bes dežja, tvoj žarek dež otre, saj bore malo vredno je zdravilo, ki zdravi rano, bolečin pa ne. Tn tudi kes tvoj ni mi tolažilo, sam ne trpim nič manj, če ti trpiš: kes krivca je le šibko povračilo temu, ki nosi te krivice križ. A, glej, ta solza, ki ti moči lice, je biser, ki poplača vse krivice.
55
Kair si mi zlega storil, pozabiva! še čist studenec včasih se skali, v najlepšem popju gnusen črv se skriva in včasih mrk še sonce pomrači. Ves svet greši; jaz s tem, ker si želim, da bi tvoj greh s primerami izmil in ker z odpuščanjem še sam grešim, saj ti odpuščani več, kot si grešil, saj z odpuščanjem v grehu ti pomagam dn — vnet tožnik tvoj in odvetnik trezen — obenem proti sebi tožbo vlagam: tako sta sprta mržnja in ljubezen mi v srcu, da njun boj v sokrivdo žene me z milim tatom, ki mi krade mene.
42
Da ona tvoja je, še ni vse zlo, čeprav sem jo zares iskreno ljubil; da ti si njen, je mnogo bolj hudo, saj tvojo sem ljubezen s tem izgubil. Naj bo! — saj vaju v to ljubezen žene: ker veš, da jaz jo ljubim, ti jo ljubiš; in ona prav tako zaradi mene pusti, da jo zaradi mene snubiš. Ce te zgubim, je vsa ljubezen njena, če njo zgubim, jo ti z njo vTed dobiš — ostanem sam in sprejmem na ramena zaradi mene meni stesam križ.
A glej veselje ¦— sladka laž v izgubi —: s teboj sva eno, ona mene ljubi.
308
87
Prelep si, da hi tvoj lastnik bil jaz,
in sam zavedaš vrednosti se svojih. —
S tem razrešuje vrednostni izkaz
te vseh obveznosti in mene mojih.
Kako naj si svojim te brez pristanka?
In s čim pogodba pravnost naj dobi?
Za dar predpisani pogoj mi manjka,
zato v posest ga spet lastnik dobi.
Dal si se mi — preveč prepričan vame,
ali ker nisi vedel cene sebi;
zato se dair, prepisan v zmoti name,
po boljši sodbi vrača zopet tebi.
Imel sem te le v snu varljivih sanj,
ki v njih si kralj, a zjutraj — malo manj.
106
Ko berem v prašnih kronikah davnine
opise najbolj dražestnih ljudi
in mile stihe, ki slave miline
umrlih dam in vitezov draži,
tedaj spoznam iz slikanja lepote
rok, nog in čel in ustnic in oči,
da je izraziti njih pesnik hotel
prav to lepoto, ki imaš jo ti.
Tako so torej le o tebi peli
vsi ti poeti — zroč te v fantaziji;
lepoto pa so bolj slabo zadeli,
saj so te videli le v domišljiji;
a mi, ki gledamo naš zadnji svet,
imamo vzor, a nimamo besed.
130
Ne, ona nima žametnih oči
in niti kodrov mehkih kakor svila;
če sneg je bel, ga v njenih nedrih ni
in usta bi se od koral ločila;
sem videl rože, bele in rdeče —
na njenih licih take ne cveto;
in so dišave, ki so bolj dehteče
kot vonj, ki veje njeno ga telo.
Njen glas poslušam rad, četudi vem,
da zvoki strun prijetneje zvene;
kako boginje hodijo, ne vem,
ko ona hodi — stopa kot ljudje; in vendar se mi zdi bolj očarljiva kot vse, ki pesem jih slavi lažniva.
309
146
O, duša, jedro grešnega prahu, hraniteljica sil, ki te dušijo, kako da znotraj hiraš od gladu, ko vnanjost lišpaš z drago lepotijo? Zakaj tako razsipaš svoje zlate za ta najeti dom, ki se podira? Naj črvi, dediči vse te potrate požro tvoj trud, telo brez haiska shira? Ne, ti telo izrabljaj; naj moča kot hlapec trosi in skrbi te reši; kupuj si večnost za ničvredne dni, navzven varčuj, navznoter glad si teši! Tako s telesom, ki kal smrti skriva, še smrt použiješ in boš neumrljiva.
147
Kakor vročica moja je ljubezen in cilj ji je le, da čim dlje potraja; zato v željah, da daljša si bolezen, je to, kar teku bolnemu ugaja. Razum moj, ki ljubezni je zdravnik, je v jezi, ker sem z vsako nego sprt, zapustil me; zdaj vem, da sem bolnik, ki lek zavrača in peha se v smrt. Brez nege sem in zdaj je vse zaman: kot blazen sem, miru ni več nikjer, kot norec mislim in brbljam tjavdan brez zveze in prisegam venomer, da tvoj obraz ves lep je in sijoč, a grd je kakor vrag, teman kot noč.
148
Le s čim ljubezen je očem zavdala, da vidim napak; in če vid je zdrav, le kam presoja moja je zbežala, da gledam napak to, kar vidim prav? Ce to, kar mi slepi oči, je lepo, čemu potem svet pravil bi, da ni? Ce ni, potem mi vidijo bolj slepo kot drugim le zaljubljene oči. Tn le kako naj videle bi prav, ko jok jih muči in nespečnost žge? Nič čudnega, če vid mi je brljav; še sonce, glej, ne vidi skoz megle. O, zvita si! Zato ker se bojiš, da te spregledani, z jokom me slepiš.
310
149
Ne ljubim te? Kako to reči smeš, ko tvoj zaveznik sem še proti sebi? in mislim nate, kar, tiranka, veš, vtem ko se dajem v nič, da služim tebi. Sem s kom prijatelj, če je grd s teboj? Se komu, ki mrziš ga, prilizujem? In če prezreš me, kaj se mar takoj sam sebi z vzdihovanjem ne maščujem? Mar cenim v sebi trezni glas odlik, ki jim pod čast le tebi je služiti, ko vse najboljše v meni že na mig oči začne napake ti častiti?
A kar sovraži me! kaj revež čem: ti ljubiš tega, kdor ni slep; jaz sem.
Prevedel Janez  Me
311