Pod tem; naslovom; je napisal znani češki učenjak prof. Fran K r e j č i brošurioo. Najprej! pobija nazore, ki so oporekali malim narodom pravo do eksistence poleg velikih. Načelo — ki se mo'rda v praksi uveljavlja — da je sila pred pravico in pravičnostjo — to načelo ne odgovarja ni enemu v resnici moralnemu zakonu. Narod je tu in tu mora biti! Ne moire se reči, da je pravica do eksistence malega naroda odvisna od fizične moči in nadmoči večjega naroda. Res ie sicer, da narod nima zaščite v konfesijah. Not bena cerkev ne bo žrtvovala svojih vsečloveških in mednarodnih tendenc, ako gre samo za interese naroda — sodnega! dne ne bo renegat odgovarjal za svoj čin, ako je sicer ostal religiozen. Možni so tudi taki nazori, ki stavljajo ideal človeštva nad narodnost. Tako Tolstoj, Goethe in Nietzsche. Pa tudi socialna demoikracija — kakor vidi prof. Krejči v sporu čeških separatistov z mednarodno centralteacijo — »žrtvuje male narode višjim ozirom, istotako1 kakor cerkve in države«. Proti vsem tem teorrjam postavlja profesor Krejči instinktivno ljubezen do naroda, instinkt narodne samoohrane. Instinkt in zopet le instinkt dela iz naroda narod, instinkt samoohrane, ki je življenjsko^ jedro naroda istotato kakor pri poedincu, ki se nahaja tako v velikih kakor v malih narodih. O tem instinktu ima: prof. Krejči svojo filozoisko teorijo, ki jo uveljavlja tudi za narodnost. »Instinkt Je eksponent zakonite potrebe, ki1 vlada v vsej prirodi in ki ji človek podlega, zavestno ali nezavestno«. »V tem, na kar navaja človekov instinkt, mora biti nekaj resnice, pa tudi, če se je ne umeva popolnoma jasno«. Nagon se ne vara; varati se more le razum, ki ne umeva jasno, kam vodi nagon. Tak nepogrešljivi instinkt je tudi ljubezen do svojega naroda. Vsa razmotrivanja razuma, ki bi1 govorila proti pravu naroda', so ničeva pred »vrhno1 Mistanco nagona narodne samoohrane«. Nikaka darvinska teorija o pravu močnejšega ne obstoji pred faktom eksistence naroda, O kateri ne odločuje tudi materialno orožje. Ali pogoj te narodne eksistence je v moči narotia samega: to ie narodna zavednost, zavest o samem sebi. »Sraeto moremo reči, da1 je narod, dokler traja ta pogoj, nepremagljiv — samo izstradati, postreljati, masakrirati bi se moglo narod. Ali če srno že tako daleč, da si takega postopariia niti' ne moremo misliti v kulturnem svetu, vsaj ne s civiliziranimi ljudmi, potem je ta pogoj tudi najmanjšemu narodu pogoj eksistence. In če bi se ji odrekel sam, bi bil to samomor«. Ta narodna zavest drži pripadnike naroda skupaj, »dela iz poedincev narodno celo'to y vseh okolnostih, ki si jih moremo zamisliti, in ta zavest se ne iztrga z nobenim nasiljem iz notranjosti poedincev, dokler je narodne zavesti v poedincih, dotlej bo narod trajal in dotlej je neuničljiv!« — »Ne «bičaji, ne vera, pa tudi) ne jezik ni neobhodno potreben pogoj narodne zavesti«. »Narodna zavest je najnotrajneja last notranjosti poedinčeve, je to neuničljiva moč«. »Zaveden narod, čigar vsi slojii so prožeti z narodno' zavestjo, katerega slehrni pripadnik občuti to kot bistven del svojega individualnega bitja, prebije vsako silo, nasilje — preži»vi vse neugodnosti«. »Čas« pravi z ozirom na češki narod, da se te globoke tnisli Krejčega morejo aplicirati na današnje češko vprašanje z ozirom na Husov spomin napram današnji evropski situaciji češkega naroda. Brošura Krejčega kaže, kaka nesreča zal mal narod je, ako niso yse njegove vrste, posebno pa takozvani širši sloji, ki tvorijo jedro naroda, enako osveščeni. Zato> je delo za njihovo> osveščenje najbolje sredstvo v boju za narodno eksistenco in obenem edino1 sredstvo, ki se ne izneveri niti v najhujših razmerah. Za fakt instinktivne ljubezni do naroda nahaja prof. Krejči tudi argumente moralne sankcije za pravico do eksistence malega naroda: prirojena ljubezen do naroda je potrebna zahteva tudi z moralnega gledišča. Ne ljubiti svojega naroda more le človek, ki je nemoralen v etičnem pogledu, sebičnež, malenkostnež — neplemenit človek. Ako pa je zvestoba do naroda moralna dolžnost, potem je tudi popolno pravo; kdor krati človeku narodnostno pravo, dela sramotno, nemoralno. »Zatirati narodnost, kratiti pravico do eksistence bodi kateregakoli naroda — torej tudi malega — je nemoralno, je krivica. iMoralna zavest naroda je tisti tribunal, ki temu pravu preskrbi veljavnost iti odbije vse krivice, ki se delajo s tlačenjem malih narodov. To je tribunal, ki nima le neobvezne jurisdikcije, katere obsodba bi Smela le teoretično vrednost. Ta tribunal ima tudi izvrševalno moč in dovolj sile, da svoji obsodbi pribori veljavnost, da prisili k respektiraiiju pravic in v to, da se temu primerno postopa«. Krejči veruje v zmago načela humanitete nad egoizmom. V tej zmagi je jamstvo pravice do iksistence malih narodov, torej tudi do eksistence našega slovenskega naroda! Srednieiolsk® vesfi. PROTI SREDNJIM ŠOLAM. . j Naučno ministrstvo je ravnokar izdaloi na deželne šolske svete primerno svarilo, kjer pravi, da so naše srednje šole, gimnazije in realke, prenapolnjene, iz njih dobivarao preveč Ijudi, za katere ni kruha/nasprotno pa manjka strokovno izšolanih ljudi v praktičnih poklicih. V šolskem letu 1913./14. srno imeli 517 gimnazij in realk s 154.882 učenci in 5871 gimnazistkami. Število zavodov in učencev se je v zadnjih 30. letih podvojilo, kar pa ne odgovarja kulturnim in gospodarskim razmeram. Od 20.000 gimnazijcev in 10.000 realcev v prvem razredu jih naredi vsako leto maturo kakih 7500 gimnazijcev in okolo 4000 realcev, ki potem silijo na visoko šolo ali v poklice, za katere se zahteva srednješolska izobrazba. Jako bi se motil, kdor bi mislil, da bodo državni in nedržavni uradi stalno rabili vedno več osobja. Ravno nasprotno, število uradništva se bo omejilo. Po vojni bo veliko dela ravno v onih poklicih, za katere ni treba visoke ali srednje šole. Zato ministrstvo poziva vse poklicane kroge, naj navajajo mladino bolj v one šole, ki nudijo praktično strokovno izobrazbo. Posebno napačno pa bi bilo mladino zato poslati y srednjo šolo, da bi dobila kako nižjo uradniško službo.- — Obisk strokovnih šol jako zaostaja za srednjimi šolami. V primeri s 50.000 srednješolcev višjih razredov je bilo v letu 1913. na višjih strokovnih šolah samo okolo 15.000 dijakov (na državnih obrtnih šolah 480, na trgovskih akademijah 8000, na poljedelskih in podobnih šolah okolo 2000). V primeri s 100.000 nižjimi srednješolci je obisk na nižjih strokovnih šolah razmeroma premajhen. Zato naj krajevni faktorji vbodoče ne zidajo gimnazij in realk, ampak strokovne šole. — Ministrstvo govori tudi o ženskem šolstvu. Za deklice se je ustanovila primerna šola v obliki dekliških li~ cejev, ki jih je 1913./14. obiskovalo 11.332 učenk. Deklice na gimnazijah nisa imele posebnih uspehov, od 1000 učenk prvega razreda jih pride k maturi komaj 300. Zato ministrstvo posebno priporoča dekliške liceje; zakaj zmožne deklice morejo s pridružitvijo realnogimnazijskih višjih razredov tudi na teh zavodih napraviti maturo za visoko šolo. — Ministrstvo naroča, naj šolska vodstva pri sprejemu starše v tem smislu poučujejo in jim dajo primernega sveta. Odlok naučnega ministra glede ponavljalnih izpitov na srednjih š^lah. Ker se je moralo na posarneznih gimnazijah in realkah šolsko leo 1914./15., ne da bi se bil pouk popolnoma končal, predčasno zaključiti in ker so na posameznih srednjih šolah zaradi učiteljskih izprememb, prn>vzročenih po vojaških vpoklicih, nastale za učence posebne težkoče, je naučni minister v nekem vsem dežehiim šolskim oblastem doposlanem odloku dovolil, da se morejo učenci, ki so pod takimi okolščinami v enem ali več obveznih predmetih doblli neugodno zaključnoi klasifikacijo, ob začetku prihodnjega šolskega leta pripustiti k ponovnemu izpitu iz teh predmetov, ako se je učenec sicer dobro učil ter njegovi redi iz drugih predmetov opravičujejo tako postopanje. Ako izpade ponovni izpit dobro, dobi učenec novo letno izpričevalo, ki ga opravičuje, da pride v prihodnji razred. Sedmošolci in tnaiura. Z ozirom na tozadevno noticoi v »Dolenjskih Novicah« z dne 16. julija prihaja od c. kr. deželnega šolskega sveta z ozirom na razglas z dne 10. julija, št. 3507, (odlok ministrstva z dne 5. julija, št. 2028) sledeče pojasnilo: V odloku ni govora o sedmošolcih. Predčasni ponavljalni izpiti in mature so dovoljene samo' onira (osmošolcem), ki so dobili ponavljalne izpite ali so bili pri letošnji maturii reprobirani za pol leta, ali onim eksternistom, ki se sedaj prvič priglasijo za maturo. To ugodnost imajo oni, ki stoje neposredno pred vpoklicom v vojaško službo. Hrvatska gimnazija v Pazinu se je nahajala v letošnjem šolskem letu 1914/15 v izrednih razmerah. Pouk se je začel namesto kakor navadno šele 30. septembra m. 1. Ker je že pred začetkom šolskega leta odšlo 6 profesorjev k vojakom, se je učiteljsko osobje skrčilo na 12 učnih oseb. Poučevanje prostih predmetov francoščine in stenografije je letos zaradi pomanjkanja profesorjev izostalo. Dne 22. januarja t. 1. se je morala gimnazija zaradi došlih vojaškifo ranjencev iz svojega poslopja umakniti; nastanila se je deloma (pet razredov) v frančiškanskem samostanu, deloma v prostorih »Tiskovnega društva«. Parkrat potlej je pretila nevarnost, da bi se moral zavod pred časom zaključiti; ali krepkemu vodstvu ravnateljstva se je posrečilo, da se je šolsko leto izvršilo, kakor splošno, dne 26. junija. — V začetku šolskega leta se je vpisalo 179 javnih in 19 privatnih učencev. Med letom je izstopilo 12 + 5. K vojakom je bilo poklicanih 29. H koncu šolskega leta jih je bilo še vpisanih 168 + 13. (27 Slovencev, 2 Italijana, 1 Čeh, ostali Hrvati). — Kar se razredovanja tiče, je bil uspeh šolskega leta 1914/15 naslednji: odlično sposobni 19 + 3, sposobni 121 + 8, vobče sposobni 5 + 2, nesposobna 2, ponavljalni izpit se je dovolil 4. brez ocene je ostalo 17 dijakov. — Izza sklepa šolskega leta so bili zopet pozvani 4 profesorji podl orožje. Bavnateljstvo c. kr. ženskega učiteljišča v Gorici se nahaja do daljnje odredbe v Krškem na.Kranjskem. C. kr. moškega učiteljišča goriškega gojenci, ki imajo prejeti še kak obrok državne ustanove, naj se obrnejo pismeno ali osebno na ravnateljstvo (V. Bežek, Ljubljana, Marije Terezije cesta 6, II.). Zrelostni izpit z odliko je napravil na Terezijanski akademiji nadvojvoda Albert, sin maršala nadvojvode Friderika. Umrl Je v Gradcu v bolniščnici usmiIjenih bratov inf. stolni dekan mariborski gosp. Jakob Kavčič v starosti 52 let. Pokojnik je bil dolgo vrsto let proifesor veronauka na slovenskih paralelkah mariborske gimnazije. Jako je skrbel kot tak -za mariborska dijaško kuhinjo ter ostane premnogim bivšim učencem v prijaznem spominu. Politiško ni nikoli deloval. Vsi dovršeni ruski srednješolci na nabor. »Frankfurter Zeitung« poroča 15. julija iz Petrograda: Poziv ruske mladine se vrši v vedno večjem obsegu. S 1. julijem so morali na nabor vsi mladeniči, ki so končali srednje šole. C. kr. slovenska državna gimnazija v Gorici. Na tem zavodu ie bilo vpisanih v preteklem šolskem letu 477 učencev (med temi 14 privatistinj in 2 privatista). Med šolskim letom jih je izstopilo 42. Odlično sposobnih je bilo koncem šolskega leta 70 učencev, sposobnih 242, vobče sposobnih 61. Vsl oni učenci pa, — teh je 62 — ki bi bili pri sedanji klasifikaciji spoznani za nesposobne za vstop v naslednji višji razred, so ostali za sedaj brez klasifikacije in bodo v začetku prihodnjega šolskega Ieta pripuščeni k ponavljalnemu izpitu iz onih predmetov, v katerih bi dobili sedaj nezadostne rede. Izpričevala se dobijo v Ljubljani, Dunajska cesta 28, Goriška zveza. — Na zavodu je poučevalo v preteklem šolskem letu 17 profesorjev in 4 stranski učitelji. Pod orožje je bilo klicanih 10 članov učiteljskega zbora, od teh so bili 3 že odlikovani. Šolska mladina. Pod tem naslovom piše »Delavec« v 39. štev.: Odkar je izbruhnila vojna. so po mnogih krajih brez šole. Naravna posledica vojne je to. Nikakor pa s tem dejstvom ni ustreženo potrebi časa in razmeram, v katerih se nahajamo. Če že ni mogoče imeti po prizadetih in bližnjih krajih šolskega pouka redovito, bi pa bilo mogoče najti drugačno pot, da bi otroci imeli vsaj primerno varstvo in vzgojo, ki jim je sedaj šola ne more dati. Umevno je tudi, da šolski pouk v takih razburjenih časih ne more imeti tistega uspeha kakršnega ima ob normalnih razmerah. Verojetno je, da pouk ne doseža svojega namena y šolskih predmetih. Sedanja prilika pa bi se morala izrabiti zlasti v ta namen, da se pospešuje v mladini družabne in moralne sposobnosti potom javnih vzgajališč ali zavetišč, ki bi zlasti pospeševala sposobnost za poznejšo šolsko vzgojo. Ne zadoščala pa bi taka vzgajališča ali zavetišča ,če bi postavljali vanje »vzgojitelje« z bičem v roki pa brez pedagoške izobrazbe, marveč morali bi taka zavetišča voditi res sposobni pedagogi, učitelii, ne pa vzgojitelji, ki poznajo vzgojna pravila le instinktivno. Vzgojitelji morajo vedeti, da sedanje razmere zahtevajo povsem neobičajni učni sistem svobodne vzgoje. Tukaj je mnogo dela, mnogo, le škoda, da se tako podcenjuje. Kmet pravi: slab gospodar, ki divjakov ne cepi s plemenitimi cepiči. Ta nedostatek, ki ga sedaj zanemarjamo, se bo maščeval desetletja nad nami. Šolska mladina danes ne spada le domov, marveč tudi v zavetišča. Nekateri pravijo, da naj otroci delajo namesto onih, ki so v vojni. To prihaja malokje v poštev in kjer prihaja v poštev, imajo- _otroci za svojo spo- sobnost še dovolj časa, da ustrežejo tudi tistim »dobrohotnežem«. Dr. Edvard Dolinšek ni padel. Se- znam izgub št. 24 je navedel, da je dr. Edvard Dolinšek, gimnazijski profesor v Gorici, kot rezervni poročnik peh. polka št. 47. padel. Seznam izgub št. 206 pa pravi, da je bil imenovani profesor le ranjen in da ga od tedaj pogrešajo.