Listek. 773 budila g. dr. A. Radiča, da je v »Viencu« napisal razpravo »Hrvatski književni jezik«, v kateri pobija to omejeno obzorje Mareticevo. — Pri tej priliki omenjamo tudi, da je napisal Matej Mil as razpravo: »Pravi akcenti i fiziologija njihova v hrvatskom ili srpskom jeziku«, ki je izšla 1. 1898. v »Školskem Vestniku« sarajevskem. Njemu ne zadostujejo sedanji štirje akcenti, ampak on razlikuje štiri kratke in štiri dolge. Kaj je na tem razlikovanju, je li osnovano, ali prazno cepidlačenje, ne moremo presoditi. Zdi se nam vendar, da je tu mnogo fantazije. R. P. Jugoslavenska akademija je izdala ta-le dela: 1. Ljetopis za godinu 1898., v katerem je razprava dr. Milivoja Srepla: Puškin i hrvatska književnost. 2.XXI. knjiga »Starih pisaca hrvatskih«, t. j. »Djela Dominika Zlatarica, priredil Pero Budmani. 3. I. polovica četrtega zvezka »Zbornika za narodni život i običaje južnih Slavena«, urednik dr. Ante Radič. 4. 138. in 139. knjiga »Rada«. V 138. knjigi je razprava dr. Franje Markoviča »Prilog estetičnoj nauči o baladi i romanci«. Slovenskih prilik se tičejo nekatere opazke v hrvaških in srbskih listih. Tako omenja »Brankovo kolo«, št. 32. (24. avg. 1. 1899.) osnovo slovenskega umetniškega društva v Ljubljani ter je priporoča pažnji srbskega občinstva. Človek ne bi mislil, da je Ljubljana tako neznana našim bratom v nedaljnji Slavoniji, vendar se je podkradla pomota, in list navaja adreso imenovanega društva: »Laibach, Karnthen«, m. Laibach, Krain.') Tudi naša dežela ni znana pod imenom »Krajina«, nego se imenuje »Kranjska«. 18. številka zagrebške »Prosvjete« donaša podobo Prešerna in hiše, v kateri se je Prešeren rodil, ter v »Listku« kratek življenjepis pesnikov. Po tem listu je posnela kratko opazko o Prešernu tudi belgradska »Nova Iskra« v štev. za september — oktober. R. P. Beležke iz novejše književnosti srbske in hrvaške: Katarina Zrinska. Historična drama v 5 dejanjih. Spisal dr. Tresič-Pavičič. Dne 17. oktobra se je igrala prvič na zagrebškem odru ta drama, ki je popolnoma uspela kot »dramski pesmotvor, prožet z rodoljubno tendencijo«. Tudi ta drama, najboljša izmed dosedanjih Tresičevih dram, ni dovršeno delo, ker ji manjka dramatiškega delovanja, a ima preveč lirike in refieksivnosti. Občinstvo je navdušila največ rodoljubna snov, vzeta iz znane »Zrinsko-Frankopanske« katastrofe, temveč ker je tudi publiki bila znana pamfletna brošura, katero je izdal srbski Dalmatinec, dr. Aleks. Mitrovič: »Dva hrvatska mučenika«. 30. aprila 1671. Ustrišci iz hrvatske istorije. Drugo izdanje sa predgovorom. 1899. 40 str. V tej brošuri sramoti srbski brat Hrvate in njih narodne junake Zrinskega in Frankopana. Zato ga je odločno zavrnil neki N. v srbskem »Brankovem kolu« in mu očital, da je neopravdano »od jednog Srbina, da se brez prava uzroka lati posla, da ruši hrvatske ideale«. — Bolj čudno je, da je mnogo srbskih listov pohvalilo to postopanje Mitrovičevo, in da je pamfiet doživel drugo izdajo. (Črnogorska »Luča« toplo priporoča »tu lijepu knjigu«). Žalostno je, da je tako majhen narod pocepan v dve plemeni, ki se smrtno sovražita ne zaradi jezika, vere, običajev itd., nego iz politike in sicer šovenske politike velikosrbske x) Bratje Srbi naj se ne usojajo »švabiti« pristnd slovenske Ljubljane; sploh bi priporočali drugim Slovanom malo več obzirnosti za naše krajevno imenstvo. Ur. 774 Listek. in velikohrvaške. Vsaj v knjigi bi lahko vladala sloga, a niti v znanosti in umetnosti je ni. Ako Hrvati ustanovijo kako znanstveno podjetje, recimo n. pr. Zbornik za folkloro, ki bi v veliki meri lahko zaiQŠčal obema plemenoma, brzo si morajo tudi Srbi ustanoviti posebno društvo, poseben organ »Karadžič« da ne zastanejo v čem za svojimi smrtnimi sovražniki. Isti povod je srbsko akademijo sklonil, da je jela poleg zagrebškega velikega rečnika tudi ona zbirati materijal za svoj srbski rečni k. To je vendar nespametno, trositi čas in denar na dve deli; delo bodi eno, ali to popolno dovršeno. Odtod se vidi, da je enim in drugim politika edina zvezda vodnica, in njej se morajo pokoriti ter ji služiti umetnost, poezija in znanost. Ko so Hrvati zbirali muhamedovske narodne pesmi, so jih izkušali preteči Srbi z enakim podjetjem, ki se je pa izjalovilo. Maretič je izvrstno prevedel Homerja, a malemu narodu ne zadostuje en prevod kakor zadostuje velikim narodom: »Srbska Matica« si je naročila drug prevod; torej tudi Homer ne velja Srbu nič, ako ga ni prevedel Srbin pravoslavne vere. Prevodi znamenitih del izhajajo večinoma v obeh azbukah. Tolstega »Vzkrsa« izhajata obenem dva hrvaška in en srbski prevod. — Redkokdaj se ozirajo hrvaški listi na proizvode srbske in srbski na hrvaške; rajši objavljajo in prikazujejo nove francoske, italijanske in angleške knjige nego dela, ki so pisana v istem jeziku, ali spisal jih ni politični pristaš, čeprav delo nima s politiko nič posla. Seveda je tudi mnogo politike v literaturi, in posebno Bosna ter Hercegovina sta deželi, za kateri se bogomrzko sovražita Srb in Hrvat in kujeta knjige in brošure, ki dokazujejo, da je Bosna hrvaška, a Srbi pravijo, da je srbska, med tem pase Švaba čudi bedakoma, ki se prepirata za nekaj, česar ne eden ne drugi nima v oblasti. »Iliksrbstvuilikhrvatstvu?« in »Hr vat-stvo u narodnoj predaji i običajima po Herceg-Bosni« sta taka bojevita spisa, starinom Bošnjaka Ivana Zovka v srbskem »Delu« pa je izhajal prevod Holečekove razprave o Bosni-Hercegovini, kjer je Hrvate grdil, češ, da so oni podajači germanizatorstva in pokatoličenja. — Neki učitelj Zovko je zbral narodne pesmi bosenske ter jih nazval hrvaške. Zato ga surovo napada črnogorska »Luča« ter pravi, da jih je med drugimi »po hrvatskom običaju sigurno i iz srpskih zbiraka pokrao«. Hrvatje pozabljajo, da s svojim državnim pravom ne bodo prisilili sedanjih ljudi čutiti z njimi, Srbi pa si domišljujejo, da je vse, kar je stokavsko, tudi srbsko, in prezirajo faktum, da velik del stokavskega naroda zazira od srbskega imena in sicer po pravici, ker srbsko ime je bilo spočetka, baš kakor hrvaško, samo plemensko in potem državno ime. Pozneje se je razvilo srbsko ime v versko, ter so ga sprejeli pravoslavci raznih štokav-skih plemen kot narodno ime. Šele v najnovejši dobi si nadevajo srbsko ime tudi katoličani, in dandanes je stvar političnih nazorov, ako se pripadniki raznih plemen nagibajo srbskemu ali hrvaškemu imenu. Zato je smešno videti, kako pri raznih pisateljih najprej vprašajo, ne, je li dober pisatelj, nego kako čuti, hrvaški ali srbski? Ako čujejo, da »oseča« srbski, potem udarjajo Srbi v talam-base in hvalijo v velike pisatelje, kakršen je Ivo Cippico, ki je od starine iz beneške rodovine, se rodil v čakavskem Primorju, se učil v hrvaških Kri-ževcih in napisal kratke črtice in povesti iz življenja dalmatinskih Primorcev.') Seveda je pisal v štokavskem narečju. Njegove povesti se ne dotikajo nikjer x) Primorske duše. Pripovijesti. Nakladom piščevom. Dionička tiskara u Zagrebu 1899. Cena 75 kr. Listek. 775 politike, in vendar naglašajo srbski listi, da se čuti Srba, ter to poudarjajo posebno, kakor da bi zaradi tega bile njegove povesti in črtice, ki so same ob sebi dobre, zato boljše, ker je pisatelj Srbin po mišljenju, čeprav ne po po-kolenju.l) Slično se godi na hrvaški strani, kjer vsakega svojatajo za Hrvata, ako se je slučajno rodil na tleh, ki pripadajo zdaj Hrvaški ali pa so pripadala nekdaj. Vse je stvar čuta, in zato je zopet smešno, ako Srbi Preradoviča in Runjanina, ki sta čutila brezdvomno hrvaški, svojatajo samo zato, ker sta bila pravoslavne vere. In vendar je tudi mnogo inteligentnih pravoslavnih štokavcev na Hrvaškem, ki čutijo hrvaški, da ne govorim o prostem ljudstvu, ki pač imenuje svojo vero srbsko, a svoj govor hrvaški. Za tuje igre, ki se glumijo na zagrebškem in belgrajskem odru, je treba dveh prevodov, hrvaškega in srbskega. Tako se trosijo sile, obema stranema na kvar. Da bi se uprizorila srbska igra na hrvaškem odru ali hrvaška na srbskem, to se skoraj nikdar ne zgodi. Ako ona polovina slavi svoje velike pisatelje, to slavje jedva omenjajo nekateri leposlovni listi, a občinstvo ne samo, da se ne ozira na to, nego včasih celo sovražno postopa. Seveda prireditelji takih svečanosti radi porabljajo tako priliko, da pikajo drugo polovino naroda, čeprav so slavijeniki braniči narodnega edinstva. — Novosadska Matica srbska je proslavila 26. avg. (po starem kol.) stoletnico rojstva svojega utemeljitelja J ovana Hadžica, ki je v književnosti znan kot Miloš Svetič in ki se je spustil v borbo z Vukom Karad-žičem zaradi načel v jeziku in pravopisu. Ta borba se je zvršila z Vukovo zmago. Ali on je imel mnogo drugih zaslug za srbstvo in je zaslužil, da se ga njegovi soplemeniki hvaležno spominjajo. — Hrvati pa so postavili nedavno spomenik Antonu Niemčiču, b katerem pesniku ilirske dobe smo tudi v »Zvonu« govorili, ko smo ocenjali knjige Matice hrvatske za leto 1898. R. P. Umrli so znameniti pisatelji srbski: Ivan Ristic, znani minister in regent; Vladimi r Jakšič, načelnik ministrstva narodne »privrede« v pokoju; znan je njegov »Državopis Srbije«; Vladimir M. Jovanovič, kije izdal pesniške zbirke: Lepe Tugjinke (tujke) 1. 1888., »Iz prestoničkog života« in »Iz bračnog života«, zaradi katerih je bilo veliko hrupa, ker je bila njih vsebina skrajnje dekadentna, kar smo ob svojem času omenili tudi v »Zvonu«. — Izmed hrvaških pisateljev je pobrala smrt Anto Jagarja, duhovnika zagrebške škofije, ki je poleg pesmi pisal tudi moralne knjižice, inVilima Korajca, katoliškega župnika v Zemunu, ki je bil na glasu humorist in satirik. Najboljši spis njegov je bil »Lov na sedečke«, ki je izšel 1. 1867. v »Dragoljubu«. R. P. Domovina cerkvenega ali staroslovenskega jezika. Madjarski učenjak Juri Wolf je spisal pred nekaj leti razpravo »Az egvhazi szlav nyelv hazaja 6s a magvar honfoglalas«, ki je izšla tudi v posebni knjigi iz časopisa »Nyelvtu-domanyi kozlemenyek«. Na strani 178. v številki 39.—40. pariške »Revue critique d' histoire et de litterature« iz leta 1897. jo je objavil J. Comte . . . Kopitar in Miklošič sta dokazovala, da je bila stara slovenščina jezik onih Slovanov, ki so se bili naselili v Panoniji in Moravski pred prihodom Madjarov v Evropo. Jagic nasprotno je trdil, da sta apostola Ciril in Metod prinesla ta jezik iz Macedonije. Wolf pobija to mnenje Jagicevo na temelju slovenskih dialektov, ki se govore v Macedoniji, in etimologije madjarskih geografskih imen, ki morejo *) Mostarska srbska »Zora« navaja njegovo knjigo med novinami hrvaškimi ter ga imenuje Hrvata.