Pravilno denarstvo
Zoran  Hiribar
Kritika narodno - gospodarskih osnov nas privede do spoznanja, da je pojem denarja, s kakršnim operira svet dandanes, še popolnoma nejasen. Na nejasen denaren pojem pa se nujno gradi tudi napačen denarni sistem. Naj na kratko ponovimo najvažnejše ugotovitve naše kritike.
Predmeti (karkšnikoli, n. pr. tudi zlato), ki so prešle v last, nikdar ne morejo tvoriti podlage (niso nikako kritje) denarju. Njegovo eksistenco marveč omogočajo in hkratu opravičujejo edinole na novo p r o d u c i r a n i predmeti. Kakor hitro je delo, ki je bilo za to produkcijo potrebno, poplačano, bi morala nujno popolnoma propasti vrednost denarja, če bi se produkcija ne nadaljevala. To velja enako za stoodstotno krit, kakor tudi popolnoma nekrit denar. Denar ima pravno in samo pravno, nikdar pa ne materijelne vrednosti.
Nadalje je celotna denarna množina kot taka za narodno gospodarstvo brezpomembna, pač pa je odločilnega pomena denarna energija, ki smo jo definirali s produktom treh popolnoma ekvivalentnih faktorjev, to so: denarna množina, denarna kakovost in pa hitrost obtoka. Denarna kakovost se določa sama z razmerjem med vsemi v nekem času produciranimi dobrinami in pa vseh v istem času nastalih zaslužkov. Hitrost obtoka je količina, ki je pravtako avtomatično določljiva z razmerjem izplačil vseh zaslužkov in mezd (v nekem času) do celotne denarne množine. Napačno bi bilo pri določevanju hitrosti denarnega obtoka upoštevati tudi plačila, ki zadevajo zgolj transportni denar.
Ne moremo se na tem mestu izčrpno pečati z dokazovanjem navedenih trditev, ker bi se morali v ta namen podrobno baviti s teorijo denarnih funkcij, kar pa ni v namenu tega članka. Za prakso važno je le dejstvo, da državna uprava nikakor ne more direktno vplivati na količini, kakršni sta denarna kakovost ali pa hitrost denarnega obtoka. Ona more in mora, oziroma bi morala točno nadzirati celotno denarno množino, kajti to količino vsekakor lahko regulira tako, da se produkcija svobodno razvija in da se denarna kakovost (kupna moč denarja) po nepotrebnem ne dviga, oziroma ne ruši.
Dandanes o kakem nadziranju celotne denarne množine bodisi potom državne ali privatne uprave ne more biti govora. Nasprotno (kakor smo ugotovili) se denar, pa čeprav samo knjiženi, popolnoma poljubno in nesistematično ustvarja odnosno uničuje. Tej zmedi je treba na vsak način napraviti konec, če naj se človeštvo enkrat za vselej reši ne samo gospodarstvu kvarnih, temveč tudi skrajno demoralizujučih težav, ki jih povzročajo vedno ponavljajoča se in žal vedno rastoča konjunkturna valovanja.
17»
259
Kolikor so le-ta utemeljena v naravi gospodarstva (zaradi menjavanja letnih časov, nestalnosti mode itd.), jih sicer ni mogoče izločiti. To pa tudi ni potrebno, kajti rahlo in skoroda periodično valovanje ni nikaka nesreča, pač pa moramo z vso odločnostjo odklanjati abnormalne gospodarske depresije, kakršna je n. pr. sedanja.
Ugotoviti moramo: celotna denarna množina v državi je količina, ki zadeva posredno vse državljane, zaradi česar jo mora nadzirati in po potrebi regulirati edinole državna upirava kot zastopnica vseh državljanskih interesov. V naslednjem hočemo pokazati, na kaikšen način bi bilo možno to nalogo praktično rešiti.
V to svrho si ustvarimo v mislih najprej nekak državni model, s katerim lahko poljubno eksperimentiramo. Naš model naj predstavlja svetovno državo, kjer sta (trenotno) produkcija in konsum uravnovešena, kjer razen denarja ne eksistirajo nobena plačilna sredstva in kjer se produkcijske metode ne izpreminjajo. Čim si bomo na jasnem o denarnem redu, ki naj bi veljal v takem državnem modelu, bomo lahko prišli na probleme, ki nam jih stavijajo dejanska politična razkosanost sveta, razni simptomi, bolehavost gospodarskega telesa ter neprestano izpopolnjevanje produkcijskih metod.
Kakor omenjeno, mora voditi državna uprava v prvi vrsti točno kontrolo o vseh plačilnih sredstvih ter regulirati njih množino, kakor to zahteva gospodarstvo. Kontrolo o plačilnih sredstvih pa more država voditi le, če ne eksistirajo niti privatni niti državni denarni zavodi v današnjem smislu, temveč en sam državni finančni zavod (s široko razpletenim omrežjem fi-lijal), ki naj bi bil svojim nalogam primerno razdeljen, recimo v naslednje štiri oddelke:
1. statistični urad, 2. gospodarski urad, 3. davčni urad, 4. urad za socialno oskrbo. Opisati hočemo zaporedoma funkcije posameznih naštetih oddelkov:
Statistični urad neprestano zbira gradivo, na podlagi katerega se od časa do časa celotna denarna množina po potrebi poveča ali zmanjša. Kako naj statistični urad vrši ta svoj posel, bomo podrobneje še opisali. Na tem mestu naj omenimo le, da mu je v to svrho potrebna pred vsem statistika vseh mezd in dohodkov. Kajti ti podatki prav za prav določajo potrebno denarno količino, ne pa zlato ali kakršnakoli   denarna  „k r i t j a".
Tekom tukajšnjih izvajanj bomo še opetovano naleteli na razne funkcije statističnega urada. Sedaj pa preidimo k poslovanju gospodarskega urada, ki je dokaj različno od poslovanja današnjih denarnih zavodov, dasi bi jim bil gospodarski urad nekak naslednik. Njegov poglavitni posel bi bila služba denarnih prenakazil, nekako tako, kakor jih izvršuje
260
n. pr. dandanes pri nas poštni čekovni urad. Denar, vplačan na tekočih računih, se ne obrestuje. Za nakazovalno službo pa ni plačevati nobenih posebnih pristojbin, temveč vsi stroški za ta posel (kakor za vse državne posle) se krijejo iz davčnih dohodkov. Vsak državljan lahko naloži svoje prihranke v tem zavodu tudi v obliki hranilne viloge, toda brezobrestno. Iz varnostnih, a tudi iz praktičnih razlogov bo marsikdo tudi vložil svoje prihranke v gospodarski urad. Če pa kdo tega ne stori, je to njegova stvar. Celotno gospodarstvo zaradi tega ne trpi nobene škode, kakor jo v podobnih primerih trpi dandanes. Seveda pa država na drugi strani zaupanega ji denarja ne nalaga dobičkanosno v kaka podjetja, ne trguje ž njim, temveč ga vsaj teoretično, samo hrani.
Morda poreče kdo, da bi država na ta način utrpela mnogo škode, ker leži v njenih blagajnah ogromno mrtvega denarja. Tak pomislek je seveda popolnoma napačen. Tudi dandanes leži mnogo mrtvega denarja po denarnih zavodih, čeprav v glavnem Siamo knjiženega. Za praktično gospodarstvo pa je popolnoma vseeno, ali leži nerabljen samo knjiženi ali gotov denar. Seveda mora biti v drugem primeru količina gotovega denarja primerno velika. Razumeti je treba, da mora biti hitrost obtoka, in sicer pri večjem delu celotne denarne množine, zelo majhna, pa najsibo denarni sistem tak ali tak. Poglavitno je, da se država, če ne ustvarja nikakega knjiženega denarja, v denarnem pogledu osvobodi vsakega nezaupanja državljanov.
Kar se tiče državnih dobičkov je treba predvsem pojasniti, da le-ti nimajo nikakega smisla. Pojem denarnega dobička ima svoj pomen le v zasebnem življenju državljanov. Državna oblast pa dobičkov ne potrebuje in jih tudi imeti ne more. Če napravi navidezno kak dobiček, se zato najmanj v isti meri zmanjša davčna sila. Za državo prihaja v poštev edinole davčna moč državljanov, ne pa dobički kakoršnekoli vrste. V bistvu se torej državna oblast poslužuje ene in iste pravice na razne načine, ako n. pr. skuša povečati svoje dohodke z ustanavljanjem državnih podjetij itd., kar njeno upravo le skomplicira in primerno podraži. Draga uprava pa gre na račun davkoplačevalcev, zaradi čeisar se njihova davčna sila le slabi. V principu so torej utemeljeni edinole davčni državni dohodki.
In kako naj se podeljujejo krediti, če naj se knjiženi denar sploh ne ustvarja. Če hočemo odgovoriti na to vprašanje, moramo motriti kreditiranje v obče z dveh vidikov. Z vidika državne uprave (iz praktično-upravnega stališča) in z vidika privatnega gospodarstva. Predvsem treba ugotoviti, da država podeljevanja kreditov ne smatra za d o b i č k a n o s n o kupčijo. Če tir j a od svojih dolžnikov obresti, jih tirja le zato, da odvrača državljane od nepremišljenega zadolževanja, ne pa zato, da poveča svoje dohodke. Če bi se ti vsled obrestovanja res znatno povečali, se mora zato primerno zmanjšati ostali davčni dohodek.
261
Nadalje se podeljujejo ev. krediti le iz davčnih dohodkov ali pa z novim denarjem. (Kdaj se sme izvršiti poslednje, o tem še spregovorimo.) Torej se knjiženi denar sploh ne ustvarja.
Današnji denarni zavodi so odvisni od kreditne kupčije. Pri državi pa, ki podeljuje kredite na opisani način, seveda o taki odvisnosti ne more biti govora. Nasprotno, država stremi za tem, da bi bilo podeljenih čim manj kreditov (namreč le kolikor so gospodarstvu neobhodno potrebni).
Dalje je osobite važnosti dejstvo, da država pri podeljevanju kreditov ničesar ne t v e g a. Če ji kak dolžnik ne more vrniti, kar ji dolguje (n. pr. v smrtnih primerih itd.), potem država zaradi tega ne izgubi absolutno ničesar. Točno odplačevanje dolgov zahteva država le iz pravnih ozirov. S stališča zgolj upravne tehnike pa bi odplačevanje kreditov prav lahko pogrešala. Denar namreč, ki si ga nekdo izposodi od države, v splošnem ne leži zaprt v njegovi blagajni, temveč kroži v prometu. Če naj dolžnik povrne državi svoj dolg, mora torej ta denar zopet iztisniti iz gospodarskega telesa (od konsumentov). Tako ga dobi tudi država vrnjenega posredno. Če pa se dolžniku to ne bi posrečilo, bi država dolg iztirjala direktno z davki. Za državno upravo sta enako sprejemljiva oba načina. Ni pa to viseno državljanom, ki bi morali eventualno vračati tuje dolgove. Že radi tega se državni krediti podeljujejo le v popolnoma izjemnih primerih. Redoma in načelno pa se podjetniški krediti sploh ne dovoljujejo.
Dandanes je svet tako privajen obstoječemu kreditnemu poslovanju, da smatra kredit za nekako gospodarsko nujnost. Temu pa ni tako. Vsak privaten podjetnik si more in si mora praviloma nabaviti sredstva za obstoj kakor tudi za razširitev svojega podjetja iz tekočih dohodkov. Kdor si ne bi mogel prihraniti za to potrebnega denarja, bi tem manj mogel odplačevati drag kredit. Nebroj tvrdk, med njimi tudi take, ki imajo svetovni sloves, so ste povzpele do svojega stališča iz lastne moči in to je njih ponos. Toda denarnim zavodom so pri današnjem denarnem poslovanju dolžniki potrebni, dejstvo, ki je slabo vplivalo na gospodarski svet. Kreditni sistem je sicer mnogo pripomogel k razvoju gospodarstva, toda razumeti je treba, da povod temu razvoju ni bil kredit ikot tak, temveč potom kredita indirektno ustvarjeni knjiženi denar. Ta je namreč povečal ne le denarno množino, temveč, kakor smo že raztolmačili, „denarno energijo", to se pravi, ojačil je konsum. Da tega ni storil, bi v mnogih primerih razni debitorji ne mogli odplačati svojega dolga. Če pa se apriori poskrbi za to, da je konsum pri enakem številu prebivalstva najmanj vedno enak, če ne narašča (in za to v našem primeru državna uprava prav lahko poskrbi eeilo brez vseh kreditov), potem izgubi tudi kredit svoj pomen.
Tudi v primeru, da gre za ustanovitev novega podjetja, je največkrat kredit nepotreben. Principijakio naj se razvija vsako podjetje iz majhnih početkov. Za to potrebna sredstva pa si lahko vsak državljan prihrani sam,
262
kajti spričo denarnega reda, kakor ga predlagamo, sploh ne eksistirajo v državi taki državljani, ki bi bili delazmožni, toda brez primernih d o h o d k o v. (Prostovoljno se lahko seve vsak odreče delu in dohodkom.) O tem bomo takoj še spregovorili.
V vsakem primeru sicer ne more na novo ustanovljeno podjetje pričeti s čisto skromnimi sredstvi. Tedaj pa nastane vprašanje, ali je ulstanovitev takega podjetja tudi res utemeljena. Vprašanja te vrste sei ne dajo šablonsko obravnavati, toda vodilo bi nas predaleč, če bi hoteli naštevati vse okolnosti, ki upravičujejo kredit, to je državno pomoč novim podjetjem. Vsekakor pa je podjetniški kredit v našem državnem modelu, kakor rečeno, le izjemna in redka zadeva, vsled česar ni težko vsakega posameznega slučaja individualno in temeljito pretresli.
Če pa država ustanavlja lastna podjetja, ne potrebuje nikakega kre* dita, temveč se gradbeni stroški krijejo iz davkov. Pač pa se mora tako podjetje, ko prične obratovati, vzdržati ravnotako iz lastnih sredstev kot vsako drugo. Plačevati mora davke kot vsako drugo. In če ogroža njegov obstoj bodisi privatno ali državno konkurenčno podjetje, mu država n e priskoči na pomoč. Davčna sila le naraste, če močnejše podjetje izpodrine slabejše. Razlika med privatnim in državnim podjetjem bi obstojala le v pravnem stališču vodstva in še to le prehodno. Principi jelno pa bi bilo stremeti za tem, da se v vsakem primeru varuje avtonomija podjetniških uprav.
Če naj bi država (kot oblast) kratkomalo prevzela funkcije današnjih denarnih zavodov, kakor nekateri predlagajo, bi to gospodarstvu povzročilo sigurno mnogo neprilik, kajti državna uprava je mnogo preokorna, da bi mogla vršiti take posle. Pod pogoji, kakor smo jih navedli, pa država prav lahko ustreza potrebam lastnega gospodarstva brez pomoči privatnih denarnih zavodov.
Omenili smo že, da v našem modelu ni delazmožnih državljanov, ki bi bili proti svoji volji brez primernih dohodkov. Dandanes so n. pr. odpuščene delovne sile teoretično in včasih žal tudi praktično obsojene na smrt. To dejstvo ne nasprotuje samo temeljnim človečanskim pravicam, temveč tudi gospodarskim zakonom. Vsak odpuščen delavec n. pr. zmanjša konsum za ves svoj dohodek, bodisi da živi od miloščine drugih, bodisi da takoj umre.
V normalnih razmerah se delovne sile v glavnem odpuščajo iz dveh vzrokov. Ali zato, ker se denar v večji meri hrani, kakor se po drugi strani prihranki porabljajo (kar hitrost denarnega obtoka zmanjša), ali pa zaradi izboljšanja produkcijskih metod, tako da lahko isti posel opravlja manjše število ljudi. Abnormalno odpuščanje delovnih sil v časih gospodarskih depresij, kakršna je n. pr. današnja, pa povzroča, kakor smo že omenili, v prvi  vrsti  brezglavo  uničevanje  talkoimenovanega  knjiženega  denarja.
263
Tako uničevanje za nas ni več problem, ker smo se knjiženega denarja sploli oprostili. Pač pa moramo rešiti še vprašanje eventualnega zmanjšanja hitrosti denarnega obtoka in vprašanje racionalizacije dela.
Jasno je, da mora hiti vsakomur dana možnost, poljubno hraniti svoj denar, ker bi sicer ne bilo mogoče ekonomično porabljati dohodkov. Po drugi strani pa povzroča hranjenje (to je zadrževanje denarja, ker knjiženega denarja ni več), tako skrčenje produkcije, to se pravi odpuščanje delovnih sil. Kakor hitro pa bi take odpuščene delavce prevzela država in jih plačevala z novim denarjem (v višini njih dosedanjih prejemkov), dokler jih privatno gospodarstvo znova ne potrebuje, bi odpadel kvarni vpliv za-drževanega denarja popolnoma. Dokaže se lahko, da se na ta način poveča celotna denarna množina točno v obratnem razmerju, kakor po drugi strani pade hitrost obtoka. Navedena oskrba odpuščenih delavnih sil je le teoretično pravilna. Praktično pa po večini hranjenje denarja sploh ne povzroča nikakih redukcij, kajti neki statični zakon že sam skrbi zato, da si držijo prihranki in poraba prihrankov nekako ravnovesje. Če pa bi se to ravnovesje kedaj porušilo, so vedno najpreje prizadetei denarne rezerve (prihranki) in redukcije nastopajo šele v drugi vrsti. V poslednjem primeru bi se v praksi reduciranci morati plačevati le iz davčnih dohodkov države. Zaposlitev takih začasnih državnih nastavljencev, za katero skrbi gospodarski urad, ni težak problem, ker ni potrebno, da bi bilo njih delo tudi rentabilno. Nerentabilnih del pa je možno preskrbeti, kolikor jih kdo hoče.
V primeru redukcij zaradi izboljšanih produkcijskih metod bi se morali reduciranci tudi teoretično plačevati izključno iz davčnih dohodkov. Problem izpopolnjevanja produkcijskih metod s tem seveda v celoti ni rešen. Rešena je le računsko-gospodarska, ne pa tudi socialna in kulturna stran tega vprašanja, ki jo bomo še obravnavali.
Naš državni model si nadalje mislimo tako urejen, da se vsako zadolževanje avtomatično izločuje. Nikomur se sicer ne prepoveduje posojati ali izposojati si denar celo na poljubne obresti, toda zakon ščiti upnika le glede na posojeno svoto. Obresti se plačujejo prostovoljno. Tudi vrednostni papirji vseh vrst v principu niso dovoljeni. Lahko se namreč uporabljajo kot plačilno sredstvo. Država pa more nadzirati le denar, ki ga sama izda, zaradi česar tudi ne trpi plačilnih sredstev razen denarja. Tako bi n. pr. ne bilo več delniških družb, ker bi ne bilo več delnic. Nikomur bi sicer ne bilo prepovedano razpečavati delnice;, toda kupcev zanje najbrž ne bi bilo več, ker bi prodajalec delnic po zakonu ne bil dolžan plačevati nikakih divi-dend, pač pa bi moral na zahtevo delničarja odkupiti delnice po prvotni (ne pa po nižji ali višji) nominalni vrednosti. Iz praktičnih razlogov bi se dalje pri plačevanju odnosno nakazovanju večjih vsot lahko uporabljal tudi neke vrste ček. Toda tak ček sme krožiti v prometu le, če ustrezajoča svota denarja med tem neprestano leži v državni blagajni.
264
Tako bi bile v glavnih obrisih opisane vse funkcije gospodarskega urada. Preiti hočemo k poslovanju davčnega urada.
Davki so načelno edini vir državnih dohodkov. Vsi drugi eventualni dohodki se smatrajo kot predhodni in slučajni viri. Država lahko dviga svoje dohodke le, če skrbi po svoji moči za to, da se dvigne davčna sila. Dandanes ne skrbi zanjo nobena država na svetu, ne ker bi tega ne hotela, temveč ker tega spričo danes veljavnega denarnega reda ne mor e. Vrhu tega ostajajo v času težkih gospodarskih depresij vsi napori fiskusa, preskrbeti državi potrebnih sredstev, iluzorni. Če ne bi bili te vrste napori tako ža-. lostni, bi bili pravzaprav smešni. In vendar ni povoda, da prihajajo uprave vsaj velikih in gospodarsko močnih držav v zadrege, če ne dado povoda zunanji vplivi, kakor vojne ali velike naravne katastrofe itd.
Glede načina obdavčevanja naj bi veljalo naslednje načelo. Razmerje vseh blagovnih cen naj ostane pri poljubni obdavčitvi neizpremenjeno. To se pravi, če se davki povišajo ali znižajo, naj cene vsem produktom linearno naraščajo odnosno padajo (samo načelno). Dokaže se lahko, da je dosežen ta cilj z linearnim obdavčenjem vseh dohodkov in mezd, razen onih državnih nameščencev. Progresivno obdavčenje dohodkov je popolnoma napačno, kajti s progresivnim obdavčevanjem se ne doseza želeno izenačenje dohodkov, če ne skrbi zanj že prosta (konkurenca. Ta pa skrbi zato tudi brez pomoči davkov.
Kakor omenjeno, vodi statistični urad evidenco vseh mezd in dohodkov. Statistika vseh mezd mora biti točna in to je praktično tudi lahko doseči. Dohodki gospodarsko neodvisnih stanov pa se vsekakor ne morejo absolutno točno statistično zabeležiti. Pač pa približno, na podlagi navedb prizadetih, kakor tudi iS pomočjo neke kontrole državne oblasti, slično kakor se to vrši tudi dandanes.
Davek bi se pobiral na tale način. Višina letnega državnega proračuna je poznana, torej tudi davčna vsota, ki odpade na mesec, tromesečje ali na kak drug termin. Ravnotalko je znana tudi vsota vseh dohodkov, ki odpadejo na te termine. Na ta način je mogoče izračunati davčni odstotek. Davčni odstotek bi bil torej splošno znana in le majhnim izpremembam podvržena številka, zaradi česar bi bilo davek mogoče zelo preprosto kal-(kulirati. Vsak podjetnik bi moral v svoji kalkulaciji mezdni postavki pribiti še davčni odstotek in s tem bi bil davek pravilno vkalikuliran. Pravilno bi pri postavki lastnega dobička seveda ne smel prišteti še davčnega odstotka. Toda v tem oziiru ne izvaja oblast nobene kontrole, ker ne bi ista bila samo dvomljiva, telmveč tudi predraga. Sicer pa to tudi ni potrebno, ker prosta konkurenca na splošno že sama skrbi za omejelvanje neprimerno visokih dohodkov.
Treba je še upoštevati, da bi bilo sploh potrebno voditi evidenco o dohodkih gospodarsko neodvisnih ljudi, če bi vsaik izmed njih pri enakih
265
dohodkih zaposljeval tudi isto število ljudi. Kajti v tem primeru bi bilo pač vseeno, če bi se upoštevale samo mezde in bi bil zato davčni odstotek nekoliko višji ali pa če bi aa upoštevali vsi dohodki in bi bil zato davčni odstotek nekoliko nižji. Ker pa število zaposlenih ljudi ni vedno sorazmerno dohodkom gaspodarsko neodvisnih ljudi, je treba te upoštevati pri obdavčenju. Vsekakor pa majhne netočnosti v tem pogledu niso nikaka nesreča.
Važno pri opisanem davčnem postopku pa je dejstvo, da bi tako odpadle mnogobrojne davščine, kakršne so dandanes uvedene skoro po vsem svetu, ter bi bilo vse opravljeno z onim samim, to je dohodninskim davkom. Samo ta davek je utemeljen, dočim pomeni vsak drugi le nepotrebno upravno komplikacijo. Vsi indirektni davki n. pr. morajo odpasti, ravnotako najrazličnejši davki na posest nekih predmetov itd., kajti vse take davščine so v bistvu tudi krivične.
V našem državnem modelu torej ne bi imel niti državni in niti privatni nastavljenec direktno opravka z davčnim uradom. Podjetniki pa morajo skrbeti za točno plačevanje davkov. Na ta način se davčni postopek zelo poenostavi. Pričakovati je sicer, da bodo podjetniki pritiskali pri takšnem obdavčevanju na mezde, kajti davčni odstotek bi bil seve znaten. Vsled tega bi bilo pri uvedbi takega davčnega postopka pač umestno, da se določijo zakonskim potom minimalne mezde. Vendar pa je treba pripomniti, da bi minimalne mezde kmalu izgubile svoj pomen. Kajti upoštevati je, da dela-zmožnih ljudi brez dohodkov v kratkem času ne bi bilo več, zaradi česar bi ljudje tudi ne delali za vsako ceno. Poleg tega vpliva na mezde regulativno tudi prosta konkurenca, kajti podjetja, ki bolje plačujejo, bi deloma prevzela vsaj boljše delavne moči podjetjem, ki bi slabše plačevala, ali bi jih indirektno prisilila k mezdni korekturi. V urejenih in ustaljenih razmerah bi vladala torej popolna prostost glede določanja cen in mezd po privatnih podjetnikih, kar je! v gospodarstvu tudi edino pravilno. Gospodarstvo je živ organizem, ki se upira vsaki umetni utesnitvi, ker mu taka vselej škoduje. Dandanes se širi vedno bolj glas o načrtnem gospodarstvu. Pri tem se ponavlja vedno ista napaka. Svet ne potrebuje načrta glede produkcije in porabe in nobenega diktatorja cen i. t. d. Pač pa potrebuje finančni načrt. Sistematično voditi produkcijo in porabo kalkie države potom državne uprave je vsaj za daljšo dobo nemogoča stvar. Kdor le količkaj pozna gospodarstvo, bo uvidel, da bi produkcija po načrtu zahtevala tako ogromnega dela poklicanih vodilnih organov, da bi mu nikakor ne bili kos. če pa take naloge ni možno izvršiti točno, potem izgubi gospodarstvo po načrtu svoj smisel. Čim pa bi bilo urejeno finančno vprašanje, bi si produkcija v najkrajšem času sama opomogla.
Še nekaj besedi o uradu za socijalno skrbstvo. Dandanes stopajo socijalni  problemi čimdalje bolj  v ospredje in po vselm svetu nastajajo
266
najrazličnejše socijalne ustanove, ki pričajo sicer o dobri volji poklicanih krogov, vendar pa po večini ne ustrezajo svojemu namenu. Tudi glede tega se delajo principijalne napake. Prvič potrebujejo ljudje predvsem dela in zaslužka. Če je poskrbljeno za to dvoje, se bo beda sama po sebi silno omejila. Ostalo bo pa vedno še nekaj ljudi, ki bodo potrebni podpore. To so predvsem mladoletni, bolni in stari ljudje, ki jih svojci ne morejo primerno podpirati. Takim se mora dajati direktna državna denarna podpora, kajti vsak človek načelno najbolje skrbi sam zase. Socijalne ustanove, ki nudijo potrebnim brezplačno zavetišče, namreč opravljajo svojo dolžnost večinoma slabo, ker se postrežba revežev kaj kmalu prične smatrati za milost. Zaradi tega ustanavljanje ubožnic in isliičnih zavodov, dalje uvajanje starostnega in nezgodnega zavarovanja itd. nikakor ni umestno. Gospodarsko zdravi državi je direktna oskrba gori imenovanih siromakov malenkost, tudi če jih bogato podpira. V teim primeru pa bi se kaj hitro našli podjetni ljudje, ki bi ustanovili specijalne zavode (nekako kombinacijo hotela in sanatorija) za bolehne stare ljudi itd. Ti zavodi bi zaradi konkurence skušali nuditi čim več. Socijalnih nalog v resnici ni težko razrešiti, čim bi bilo rešeno glavno vprašanje: Kako dobiti potrebni denar. ff| rifj                           !                                                                    (Konec prih.)
267
311
Pravilno denarsivo
(Konec.) Zoran  Hribar
Dosedanja izvajanja nam v glavnim obrisih predočajo denarni red, kakršen naj bi vladal v avtarkični državi pri popolni stalnosti gospodarstva. Toda gospodarstvo je, kakor rečeno živ organizem, ki ne izpre--dtiinja stalno le svoje strukture, temveč tudi svojo intenziteto (živahnost^ zaradi stalno se menjajočih,   (običajno izpopolnujočih  se)   produkcijskih
metod. To dejstvo moramo seveda upoštevati. Predvsem naj v to svrho definiramo dvoje pojmov: Produkcijski obseg in pa produkcijsko intenziteto.
Če za proizvajanje dvojne ikoličine nekih dobrin uporabimo v istem času dvojno količino človeških delavnih sil, potem se je dvakrat povečal produkcijski obseg one proizvodne edinice. Če pa v enakem času porabimio enako število človeških (ne umetnih) delavnih sil za proizvodstvo dvojne količine nekih dobrin, potem se je podvojila produktivna intenzivnost   naše produktivne edinice.
S povečanjem produkcijskega obsega more gospodarstvo napredovati le, dokler eksistirajo še nezaposlene človeške delavne sile. Produktivna intenziteta pa lahko vsaj teoretično zavzame vsako vrednost med nič in neskončnim. Pomembnost tega dejstva smo pričeli komaj pojmovati in vendar se že močno širi glas o demonskem vplivu umetne delavne sile ne le na gospodarski, temveč na splošni kulturni napredek človeštva. Nasprotniki umetne delavne sile pa so v popolni zmoti. Oni vidijo le stroj, odnosno gospodarje, ki vsled stroja odpuščajo delovne sile, ne vidijo pa napačnega denarnega sistema, ki tiči v ozadju in brani človeštvu uživati sadove, ki naj bi mu jih prinesla znanost (tehnika). Pravilno denarstvo pa lahko probleme te vrste razmeroma preprosto reši.
Mislimo si, da vlada v našem državnem modelu trenotno popolno gospodarsko ravnovesje. In neko podjetje bi izpopolnilo svoje produkcijske metode tako, da bi podvojilo svojo produktivno intenzivnost v prej definiranem smislu. Tedaj lahko nastopijo nekatere posledice, ki jih hočemo posamezno obravnavati.
1.  Podjetnik n. pr. ne izpremeni svojim izdelkom niti cen niti delavcem mezde, vštevši svoj lastni dobiček. Obdrži pa vse svoj© nastavljence. Potem bi se v celoti (na trgu) nič ne izpremenilo, le nastavljenci racijona-liziranega podjetja bi počivali polovico prejšnjega delovnega časa. Do tega primera seveda v praksi običajno sploh ne pride.
2.  Naš podjetnik pusti cene izdelkom neizpremenjene, ravno tako delovni čas, pač pa (kar v takem primeru mora storiti) odpusti polovico svojih delavcev. Zadnji stopijo takoj v službo k državi, ki plačuje svoje nove nastavljence iz davlkov (ne morda z novim denarjem). Dobički podjetja pa se nujno povečajo. Zadošča, če govorimo le o dveh ekstremnih možnostih, ki lahko nastopita vsled tega. Prva možnost: Povečani dohodki se izkoristijo za to, da se povišajo proporcionalno vse mezde, vštevši čisti dobiček podjetnika samega. S tem se je dvignila kupna moč vseh prizadetih
Jjudi, zaradi česar bodo podjetja, ki Skrijejo ustrezajoči konsum, morala primerno povečati svojo produkcijo. Teoretično bodo torej odpuščeni delavci našli vsi brez izjeme delo v prizadetih (namreč razširjenih) podjetjih.
312
Važno je pri tem upoštevati, da bi se morala celotna denarna količina teoretično povečati točno za enkratno mezdo odpuščenih delavcev plus ustrezajoči transportni denar. Količina transportnega denarja bi se dala celo točno izračunati, če bi bila hitrost denarnega obtoka konstantna, kar pa v praksi ni. V gori omenjenem in v sličnih primerih so namreč v prvi vrsti prizadete denarne rezerve (prihranki), kar primerno poveča hitrost obtoka. Celotna denarna količina se ne more v vsakem posameznem primeru prilagoditi gospodarstvu, kakor bi to zahteval teoretičen račun. To tudi ni potrebno, ker izpremenjena hitrost obtoika nadomešča avtomatično eventualne majhne premembe v celoti denarne količine. Celotna denarna količina bi se morala po potrebi korigirati le v večjih časovnih intervalih, po zahtevah vsega v takih intervalih nakopičenega statističnega materi-jala. Toda ne smemo se odaljiti od našega trenotnega raziskovanja.
Druga možnost: Povečani dohodki se porabijo na ta način, da podjetnik poviša samo svoj osebni dohodek. Pri tem je važno upoštevati, da povišanje podjetnikovega čistega dobička ne gre na račun koga drugega. Če naš podjetnik s svojim povečanim dohodkom tudi več potroši, potem je slika denarnega obtoka popolnoma slična, kakor v prvem primeru, pač pa bi se izpremenila produkcijska slika, kajti naš podjetnik bi konsumiral povsem drugačne dobrine kakor pa v prvem primeru vsi nastavljenci z njim vred. Odpuščeni delavci pa bi našli kakor v prvem primeru (teoretično) zaposlitev v prizadetih razširjenih podjetjih.
3. Naš podjetnik ohrani prvotni delovni čas, kakor tudi vse stare mezde vštevši svoj osebni dobiček. Pač pa primerno poceni svoje izdelke. Potem bo prodal v splošnem več svojih izdelkov kot doslej, toda z gotovostjo se sme sklepati, da ne bo prodal natančno dvojne dosedanje količine. Če se namreč kak izdelek poceni, potem v splošnem ljudje ne porabljajo v večjih množinah samo tega izdelka, temveč si kupujejo v večji množini tudi druge stvari, kajti tu odločata želja ali pa potreba po nekih dobrinah. Dalje je treba upoštevati, da se cena izdelkom pri podvojeni produktivni intenzivnosti ne more znižati natančno za polovico, ker ostanejo (kakor v našem primeru predpostavljeno) cene surovinam neizpreme-njeme. Na vsak način torej mora naš podjetnik odpustiti neko število svojih nastavijencev, toda le prehodno. Pomisliti moramo namreč, da je po eni strani poraba surovin narastla, vsled česar morajo dobavitelji surovin povečati svoje obrate. Po drugi strani pa morajo storiti isto obrati, pri katerih je narasel konsum iz prej omenjenega vzroka. Na ta način pa se zopet teoretično zaposlijo točno vsi poprej odpuščeni delavci.
V praksi je seveda zadeva nekoliko drugačna, ker ni rečeno, da so odpuščeni delavci usposobljeni za kakršnosibodi drugo delo. V posameznih primerih bo naš teoretični rezultat sigurno odpovedal še iz raznih drugih vzrokov. Toda v celoti je stvar drugačna. Gospodarstvo cele  države na-
313
preduje, event. tudi propada, istočasno povsod, čeprav ne povsod v isti meri. Zaradi tega se proces odpuščanja in zopetnega nastavljanja delovnih sil vsled izboljšanja produkcijskih metod v praksi ne bo vršil v očrtanem smislu, marveč do odpuščanja razen v izjemnih slučajih sploh ne bo prišlo, dokler ne bodo potrebe državljanov popolnoma zadoščene, in sicer ne glede na njih kupno moč, temveč glede na njih želje. Važno pa je, da mora ostati teoretično celotna denarna količina neizpremenjena, tudi če se zaradi racijonalizacije znižajo samo cene produktom.
Drugih možnosti, razen navedenih treh, odnosno raznih kombinacij teh treh, ni. Dokler torej zahteve ali potrebe državljanov niso krite in sicer, da še enkrat naglasimo, ne glede na njih kupno moč, temveč glede na njih želje, tako dolgo izboljšanje produkcijskih metod pri pravilnem denarnem gospodarstvu ne more dovesti do brezposelnosti. Šele kadar bi bilo v možnih mejah zadoščeno vsem, tudi najbolj fanatičnim željam posameznika, bi postal naš rezultat glede vprašanja zaposlitve neveljaven.
Doslej seveda človeštvo še ni doživelo te vrste preobilice vsakovrstnih dobrin. In ni se nam bati, da bi kaj takega dočakalo v doglednem času. Izpopolnjevanje produkcijskih metod se namreč z dalejka ne vrši tako hitro, kakor to nekateri mislijo, odnosno kakor nam to kaže videz. Prvič se vrše premembe v produkcijskih metodah razmeroma pogosto le tam, kjer zapovedujejo izredno nadarjeni gospodarji. Kajti predlogi za premembe produkcijskega načina, ki prihajajo od ne-gospodarjev, vobče ne zadoščajo. Vodja obrata mora vedno upoštevati tudi razvoj kupčije, ne samo razvoja dela. Dandanes vsekakor mnogo tvornic mrzlično izdeluje najrazličnejše stroje, iki naj bi pomogli izdelovalcem takozvanih konsumnih dobrin do racionalnejšega obratovanja, vendar je večina teh pripomočkov praktično brezpomembna, ker uporaba večinoma pokaže njih nerentabilnost. Včasih sicer leži vzrok temu res le v nerazumevanju porabljača. Toda v praksi je to popolnoma vseeno. Poglavitno je, da mora misel za premembe v produkcijskih metodah ali vsaj želja po njih priti direktno iz podjetnikovih možganov. Zelo nadarjeni (namreč ne le gospodarsko, temveč tudi znanstve-no-tehnično) nadarjeni gospodarji pa so zelo redki. Dalje so produkcijske metode razmeroma lahko izpopolnjujejo le v nekih produkcijskih vejah, v drugih pa težje, da, večinoma zelo težko.
Popolnoma napačno je tudi naziranje, da obstojajo le nekatere vrste dobrin, odnosno da je njih število omejeno. Z dviganjem življenskega standarda se ne pojavljajo le nove potrebe, temveč nastajajo tudi čisto novi predmeti, kajti množica domislekov in iznajdb se veča z novimi potrebami. Pri tem pa je važno upoštevati, da so potrebe pri višjem življenskem standardu čim dalje bolj individualne in zaradi tega čim dalje bolj razno-lične, lahko rečemo kapriciozne. To dejstvo pa je odločen protivnik pro-
314
dukcije v masah in v serijah, ter zahteva celo mnogo ročnega dela. Produkcija v masah s stroji tudi ni samosmoter. Pridobiva naj človeštvu le najpotrebnejše predmete na čim racijonalnejši način, ter tako postopoma osvobaja človeštvo od duhamornega »mehaničnega dela. Daje pa naj mu dovolj časa, da se bo lahko posvetil višjim kulturnim smotrom in nalogam. Seveda je tako osvobajanje eminentno kulturno delo in se naravno ne more izvršiti preko noči. Ysled tega daljnoviden narodni gospodar in državnik ne sme nasprotovati tehničnemu napredku, temveč ga mora pravilno razumevati in ga pozdravljati.
Prehodno je sicer možno in verjetno, da bi pri stalnem delovnem času (n. pr. pri 8 urnemu delovniku) število nezaposlenih zaradi izboljšanih produkcijskih metod tu in tam vendarle tako raslo, da bi bila država v zadregi glede zaposlitve vseh iz privatnega gospodarstva izločenih delovnih sil. Toda v tem primeru bi bilo lahko pomagati s tem, da bi se p r i neokrnjenih dohodkih splošno skrajšal delovni čas. To lahko država vsak čas stori z zaikonskim določilom, zlasti ker itak razpolaga s primerno statistično kontrolo.
Na ta način bi bile absolvirane vse načelno važne točke, ki zadevajo pravilno denarstvo v gospodarsko neodvisni državi. Toda v resnici je svet razdeljen v množico držav, ki so kolikortoliko odvisne druga od druge. V doglednem času gotovo ni pričakovati, da bi se svet združil v eno samo gospodarsko enoto. Prisiljeni smo to dejstvo upoštevati in pretehtavati hočemo, kakšne koristi bi prinesla uvedba pravilnega denarstva neki državi tudi, če bi to storila brez sporazuma s svojimi sosedi.
Seveda moramo takoj poudariti, da bi imela pri tem država, ki lahko z lastno produkcijo vsaj v veliki meri, če že ne popolnoma, krije svoj konsum, mnogo ugodnejše stališče kakor pa država, ki je v mnogih važnih ozirih odvisna od inozemstva.
Morda poreče kdo: „Danes so vse države odvisne od inozemstva, kajti čeprav katera v glavnem vse, kar potrebuje, producira doma, mora vendarle vsaka mnogo izvažati, ker bi sicer ne izrabila svoje produlktivne kapacitete." Tako naziranje je seveda popolnoma nelogično, toda napaka se skriva za napačnim denarnim sistemom.
Če motrimo gospodarstvo s tega stališča, potem so n. pr. Anglija ali Združene države ali Francija, da celo Nemčija itd. skoroda autarkične države. Lahko bi brez najmanjšega tveganja in vsaka na svojo pest izvedle tu predlagano denarno reorganizacijo. V najslabšem primeru bi sicer zunanji svet vsaj oficijalno njihovega denarja sploh ne pripoznal. Pa kaj zato. (Radi preprostosti hočemo v naslednjem označiti državo z novim denarnim redom kot „tuzemstvo", ostale države pa kot »inozemstvo".) Nobenega povoda ni, da bi si zaradi tega tuzemstvo delalo skrbi. Niti mu ni potrebno zaradi tega izvajati kakršnihkoli protirepresalij. Nasprotno, tuzemstvo od-
315
pravi celo vse morda obstoječe zapreke glede na uvoz, kakor tudi glede na izvoz, bodisi blagovni, bodisi denarni, in sicer vseh valut, pa naj ukrene inozemstvo, kar hoče) in pripozna tudi vsak inozemski denar. Kurz poslednjega pa seveda ni fiksiran, (ker po svoji naravi ne more biti), temveč se deloma določuje po zakonu vprašanja in ponudbe, lahko pa ga tuzemstvo, če bi bilo to njegovemu gospodarstvu potrebno, tudi umetno dvigne. Umetno znižati ga seveda ne more, toda to tudi ni potrebno. Uvoženo blago bi moralo tuzemstvo plačevati samo z devizami ali z blagom. Kakor hitro bi bil uvoz v razmerju z izvozom prevelik, bi (ikakor dandanes) povpraševanje po devizah naraščalo in s tem tudi vrednost deviz v razmerju k tuzemski valuti. Inozemski produkti bi se torej podražili, zaradi česar bi se morali tuzemci naposled zadovoljiti z domačimi proizvodi, ali pa bi se jim morali sploh odreči. Ravnovesje med izvozom in uvozom bi bilo kmalu upostavljeno.
Pričakovati pa je, da bi inozemstvo kmalu, vsaj privatno, pripoznalo tuzemski denar, kajti izkušnja bi mu pokazala, da vsak čas dobi zanj polnovredne produkte iz tuzemstva. Vendar je priznanje tuzemskega denarja bodisi oficijalno bodisi privatno zgolj zadeva inozemstva. Tuzemstvo lahko ne glede na to poljubno dviga svoje blagostanje, dokler ga omogoča delavnost in sposobnost njegovih državljanov. Priznanje njegovega denarja po inozemstvu prinaša le olajšave inozemstvu samemu. V primeru pa, da bi inozemstvo n. pr. vsled privatnega vrednotenja cenilo tuzemsko valuto previsoko, bi tuzemstvo kratkomalo z naredbo zvišalo oficijalni kurz onega inozemskega denarja, kar bi na celotno gospodarstvo, tudi inozemsko, vplivalo slično, toda mnogo učinkoviteje in pozitivneje, kakor dandanes uvozne carine. Teh torej tuzemstvo ne bi potrebovalo.
Ker pa denar v tuzemstvu ne donaša nikakih obresti, bodo morda skušali tuzemci svoj denar nalagati v inozemstvu. Oblast jim tega ne prepoveduje, kajti tuzemci si na ta način večajo svoje premoženje na stroške inozemstva. Dokler torej inozemstvo to trpi, se s tem seveda strinja tudi tuzemstvo. Če pa bi slučajno Ikak tuzemec s svojimi naložbami slabo špekuliral, bi ga doletelo samo, kar je zaslužil, kajti vsaika špeekulacija kot taka je nepravilno dejanje. Poglavitno je, da tuzemstvo v celoti zaradi izgube posameznega državljana ne izgubi ničesar; denarne izgube so zanj izključene, (kajti denar si tuzemstvo tiska po potrebi).
Tudi inozemcem je dovoljeno nalagati svoj denar v tuzemstvu. Vendar imajo take naložbe popolnoma privaten značaj, ker denarnih zavodov v današnjem smislu ne bi bilo več, država pa ne bi sprejemala nobenega denarja v obliki obrestujočih se naložb. Poleg tega bi bilo vsakemu ino-zemcu znano, da ga ščitijo vsaj tuzemska sodišča le glede posojene vsote, ne pa glede kakršnihkoli obresti itd. Pričakovati je, da zaradi tega ino-zemci sploh ne bodo nalagali svojega denarja v tuzemstvu. Vendar je to
316
vsakogar  privatna  zadeva,   država  si  nikakor ne  bo  delala nepotrebnih stroškov za uvajanje potrebnih kontrol.
Težje stališče bi imela vsekakor gospodarsko od inozemstva močno odvisna država. Taka država lahko prilično dobro živi le toliko časa, dokler ji inozemstvo v dovoljni množini odjema proizvode. Če pa inozemski konsum pade, bodisi, kaikor dandanes zaradi splošne gospodarske depresije, bodisi vsled premočne konkurence, bodisi iz političnih vzrokov itd., potem tuzeimstvu ni mogoče pomagati. Odreči se mora potrebnim inozemskim produktom, če si jih ne more pribaviti samo. Take težave seveda nastopajo ravno tako pri današnjem denarnem redu, kakor bi pri novo predlaganem. Današnji red je le toliko slabši, kolikor v kritičnih dobah po nepotrebnem uničuje še obstoječo domačo produkcijo ter s tem slabi ikonkurenono moč odvisnega tuzemstva. Novi denarni red bi se izognil vsaj tej nepriliki. Sicer pa je važno dejstvo, da bi si gospodarsko šibke in odvisne države kaj kmalu opomogle, če bi le ozdravele velike in gospodarsko do malega neodvisne države.
Če bi se za uvedbo novega denarnega reda istočasno odločilo več držav, se v bistvu ne bi pojavili nikaki novi problemi. Najpreprosteje in gospodarstvu najprikladneje bi bilo, če bi vse te države uvedle enoten denar, vsled česar bi praktično tvorile eno samo zvezno državo. Če pa bi iz političnih razlogov ne uvedle enotnega denarja, bi vsaj tu in tam nastopale diference v oficijalnem vrednotenju nekaterih valut po nekaterih državah, kar bi seveda špekulanti ((katerih se nikdar ne manjka), takoj izrabili ter kup-čevali z devizami. Njih neupravičeni zaslužek bi predstavljal neke vrste davek, katerega človeštvo pač mora plačevati, dokler si dovoljuje luksus gospodarsko ločenih krajin.
Premembe v temeljnih upravnih načelih kake države so seveda deli-katna zadeva in se ne morejo izvršiti kar na mah. V prehodu od starega redu k novemu bi se morale države predvsem ozirati na razne pogoje, predvsem na trenotno lastno gospodarsko stanje. Če bi bilo poslednje bolno, bi bila previdnost med operacijo dvakrat potrebna. Recimo, da bi se odločila ena današnjih po naravi gospodarsko dovolj samostojnih velesil za uvedbo predlaganega pravilnega denarstva. Potem bi morala postopati nekako takole:
Nemudoma pričeti z organizacijo novega državnega finančnega urada z opisanimi štirimi oddelki. Statistični oddelek bi prevzel in razširil delovanje doslej morda že obstoječih statističnih institucij. V tem oziru ne bi prišlo do nobenih posebnih težav, ker so dosedanje statistične institucije že itak večinoma v državnih rokah. Istotako bi organizacija socijalnega in davčnega oddelka ne bila posebno težavna. Pač pa bi bila nekoliko bolj komplicirana ustanovitev gospodarskeega oddelka. Vsi državni ikakor tudi privatni denarni zavodi bi namreč morali likvidirati, ter preiti v državne
317
roke. Preden pa spregovorimo o načinu te likvidacije podrobneje, moramo omeniti še vprašanje o državnih obvezah napram inozemstvu kakor tudi napram tuzemstvu.
Ker inozemstvo (inozemske oblasti) najbrž papirnatega tuzemskega denarja ne bi sprejemalo v plačilo, bi tuzemska državna oblast mogla svoje obveze kriti le z blagom. Kolikor bi inozemstvo v to svrho zahtevalo tisto specijalno blago, ki igra dandanes iz nerazumljivih vzrokov popolnoma izjemno vlogo, namreč zlato, bi tuzemstvo pač plačevalo z zlatom. Tuzemstvo ga lahlko pogreša in ve, da si ga v kratkem lahko zopet pridobi, kolikor bi ga morda potrebovala domača produkcija. Notranje obveze pa poravna državna oblast z novim izključno državnim papirnatim denarjem. Stari denar bi se iz praktičnih ozirov ves zamenjal za novo izdanega.
Do tega trenotka bi vršile še vse javne institucije svoj posel na stari način. V trenotku pa, ko bi prešli na osnovi državnega zakona vsi državni in privatni denarni zavodi v državno last, bi se jenjalo vsako obrestovanje vlog ter vrednostnih papirjev, kakor tudi prehodno obrestovanje vseh posojil. Stremeti bi bilo za tem, da se na zahtevo vlagateljev čimpreje izplačajo njihove vloge. Razume se, da bi bila za to potrebna velika množina denarja, ki pa ne bi povzročila občutnega razvrednotenja denarja. Produkcija bi si namreč jako hitro opomogla in čim bi dosegla n. pr. stanje leta 1929., bi povečana količina denarja ne imela za posledico manjše kupne moči, kajti denarna pomnožitev bi bila le navidezna. Papirnati bankovec bi nadomestil samo knjiženi denar, ki je poprej eksistiral. Denar bi sicer naj-brže v prvem hipu izgubil na vrednosti, pri previdnem postopanju pa ta padec ne bi bil niti preobčuten niti stalen, temveč novi denar bi v enem ali dveh letih sigurno dosegel prvotno kupno moč, če je ne bi celo presegel in to enkrat za vselej.
Pri likvidaciji privatnih denarnih zavodov je treba vpoštevati sledeče: Država prevzame vse njihove obveze, kakor tudi vse dolžnike. Obrestovanje dolgov vsaj prehodno preneha, kot smo že omenili, ker gre zato, da bolno gospodarsko telo čim preje okreva. Če pa kalk dolžnik ne bi mogel poravnati svojega dolga, država kakor že omenjeno ničesar ne izgubi. Dolgovi se morajo vračati le iz pravnih razlogov. Lastniki denarnih zavodov ne izgube svojega premoženja, pa naj si bi ga imeli naloženega v obliki rezervnih fondov ali v vrednostnih papirjih ali kakorkoli. Pač pa izgube svoje službeno) mesto, torej svoje dohodke, če ne bi stopili v državno službo, kar bi bržkone večinoma storili vsi nastavljenci denarnih zavodov. Morali bi se torej posvetiti kakemu drugemu poslu. Važno je, da bi ga zaradi novega denarnega reda vsakdo tudi lahko našel, če bi ne bil v resnici brez vsakih sposobnosti. Če bi imeli lastniki svoje premoženje naloženo v vrednostnih papirjih (v delnicah itd.) bi jim te odkupila država ali po trenot-nem ali pa tudi po višjem ali nižjem kursu, kakor bi pač zahtevale, ozi-
318
roma dovoljevale okoliščine, odnosno bi m odkup ne izvršil na mah, temveč v daljših ali krajših obrokih.
Vsi ostali delničarji bi morali na sličen način svoje delnice prodati državi, ker bi to radi storili prostovoljno zaradi novih pravnih razmer. Industrijske delniške družbe pa bi zaradi tega ne prešle v državne roke tako, kakor to pod nakupom delnic dandanes razumevamo, kajti tu ne gre za normalen nakup vrednostnih papirjev, temveč za njih uničenje, ne da bi bil zaradi tega kak državljan pravno krivično prizadet. Dividend bi bilo seveda konec, kar je popolnoma v redu. Opisani proces, to je menda razumljivo, se ne bi smel izvršiti kar na mah, ker bi to spričo trenotno bolnega gospodarstva dovedlo do prevelikega razvrednotenja denarja. Pri zdravem gospodarstvu bi seveda taka previdnost ne bila potrebna.
Industrijske delniške družbe pa bi ostale pod dosedanjim vodstvom, čigar repreizentanti bi upravljali pripadlo jim podjetje, ikakor vsak privaten gospodar. Le da ne bi imeli pravice proste prodaje, odnosno prostega dedovanja. (Če niso bili slučajno sami v posesti vseh ali vsaj večine delnic, ki pa v tem primeru avtomatično izgube svojo vrednost.) Državi seveda ne plačujejo nikakršnih dividend, temveč le davke po ključu, ki je enoten v vsej državi.
V primeru preobčutne brezposelnosti bi bilo seveda umestno, da bi država razpisala vsaj nekatera važna javna dela, ki bi jih bilo treba nemudoma pričeti. Popolnoma od razmer pa bi bilo odvisno, ali bi dobivali še preostali brezposelni sploh kako ali pa razmeroma visoko podporo. Vsekakor bi število brezposelnih rapidno padalo in bi v kratkem času doseglo ničlo.
Hkratu z likvidacijo denarnih zavodov bi se morala pričeti tudi davčna reorganizacija. Najbolj nesmiselni davki bi se morali razveljaviti takoj. Vsi ostali pa bi ostali veljavni, dokler statistični urad ne bi dovolj izpopolnil svoje statistike glede vseh zaposlenih državljanov. Z nekim že več mesecev naprej določenim dnevom bi prenehale vse davčne dajatve, iz-vzemši dohodninskega davka, ki bi se pobiral na že opisani način. Seveda bi bil tudi davčni odstotek že javno razglašen, tako da bi se vsi podjetniki lahko pripravili na preosnovo davčnega sistema.
S tem bi bila vsekakor le v najpoglavitnejših potezah očrtana celotna zamisel novega in pravilnega denarstva, kakršnega bo moral svet prej ali slej uvesti, kajti izkušnja nas uči, da ideje, zgrajene zgolj na fikcijah ali napačnih pojmih razmeroma hitro umirajo. In današnji kreditni sistem, kakor tudi pojem „kritega" denarja spadata k takim nesrečnim idejam. Seveda v teh kratkih vrsticah niso izčrpno obravnavani niti vsi principi-jalno važni momenti denarnega vprašanja in tudi mnogo navedenih trditev pogreša potrebnega dokaza ali vsaj utemeljitve. Toda namen tega članka tudi  ni bil podati  strogo strokovne in izčrpne teorije narodnega
319
gospdarstva, temveč naj bi čitalcem let pojasnil, da si do danes v nekaterih temeljnih vprašanjih državnega sožitja niti z daleka nismo na jasnem in da je treba prevrata, celo temeljitega prevrata vsekakor že v teoretičnem mišljenju vseh državnikov sveta, če hočemo hitro in sistematično, zato pa trajno pomagati svetu iz današnjih brezupnih razmer. Le jasno mišljenje privede do spoznanja resnice. Brez tega spoznanja pa ni reda in brez reda ni blagostanja. Odveč so vse blagodoneče fraze, če ne temeljijo na solidnem mišljenju.
Vsekakor je zanimivo, da nam kritično proučen pojem denarja ter na njem zgrajen pravilen denarni red sam po sebi prepoveduje razne pravno neupravičljiive pojave kakor n. pr. obrestne dohodke itd., torej dohodke breiz protiusluge. Že dolgo se mnogi upirajo nekaterim družbenim ustanovam, ki branijo ter gojijo tak državnogospodarsiki red. Toda upirajo se le vsled svojega pravnega čuta. Izlkušnja pa je pokazala, da je čuvstvo samo prešibka sila, da bi mogla uspešno nasprotovati neupravičenim zahtevam nekaterih priviligirancev. Pričakovati pa smemo, da bo popolnoma nepristranska in hladna matematična zahteva splošno narodno-gospodarskega sistema imela več sreče. Naposled nezasluženi dohodki večinoma tudi ne prinašajo blagoslova, kajti resnično srečen more biti le človek, ki je našel svojo srečo v delu. Upajmo, da skoro napoči dan, ko bo dela in tako tudi kruha dovolj za vse ljudi.
320