Odkrite besede brezposelne Zdi se, da so besede o tem, kako čutimo in gledamo svojo brezposelnost, odveč, da mora biti vsakomur jasno. kaj pomeni za mladega človeka. Toda v resnici ni tako. 2ivljenje je namreč s svojo trdoto brezobzirno poenostavilo sodbe in nazore. Ljudje so se umaknili v svet lastnih interesov in spremljajo vse, kar se godi izven meje teh interesov, površno in brez zanimanja. Če so se torej te dni vrinila v časopisne stolpce poročila o brezposelnih učiteljih, je premnogim pomenila le informacijo: 719 ljudi čaka na službo. V mislih so mogoče še dodali: »Težko res. Nekateri so gotovo brez sredstev, premožnih je malo. Ob takem številu je tudi revščine precej.« Mi pa nočemo podajati statistike zavoljo nje same, nočemo govoriti o gmotnih prilikah! Pokazati hočemo, da je brezposelnost v učiteljskih vrstah vsak dan ostrejši narodno kulturni problem po eni, in osebno psihološko-moralni problem po drugi strani. Pokazati hočemo, da smo narodu potrebni, da nas ne morita dejansko brezdelje in dolgočasje, temveč, da pogrešamo svojega dela, dela za katerega nas je usposobila naša izobrazba. Ne pošiljamo informacij, temveč apeliramo na srca vseh, ki čutijo narodno in človeški. »Mladina je most iz polpreteklega v bodoči razvoj. Ona bo za nami zastavila plug, poglabljala brazde, sejala in krčila še neobdelano zemljo. Mladina, ne denar in stvarni kapital, je naše bogastvo. Mladina cvet naroda, ki bo rodil sad!« tako pravijo. Mi smo mladina in hočemo biti cvet naroda, zato pa nočemo samo navdušenja in lepih besed. Z dejanjem pokažite, da znate varovati svoje bogastvo, da cenite lep, obetajoč cvet. Ob suši, v dolgem čakanju na blagoslovljeni čas, ki mu bo dal zoreti, ovene tudi najodpomejše cvetje. Ugotavljajo, da je naš narod majhen in gospodarski šibak. Ob mejah vztrajno rije nemški in madžarski iredentizem. Naše podeželje se industrializira. Povezanost kmeta z ostalimi sloji postaja vedno večja, gospodarske razmere se izpreminjajo, nov življenjski tok zahteva od kmeta samostojnosti in razsodnosti. Kako rešiti našo narodno in gospodarsko eksistenco? Sila, ki jc ni moči prezreti, je narodova izobrazba. Dajte narodu učiteljev! Pošljite nas v pomoč starejšim, da bo šola res mogla vsakomur pokazati lepoto naše besede, odkriti z njo svet duha, gaPo njej vkleniti v pravo narodno občestvo, daoo vsakdo deležen one izobrazbe, ki jo terja življenje, nad 200 zaprtih razredov, šole z več ur oddaljenim šolskim okolišem, enorazrednice z 90 do 120 otroki, 719 brezposelnih učiteljev, pa ne kažejo razumevanja problema. niti volje pomagati. Brezposelni smo, brez dela. Delo je več kot zaposlitev, je več kot zaslužek. Delo je udejstvovanje, ki usmerja zanimanje, stremljenje, misel in čustvo, daje smer celotnemu duševnemu razvoju. Delo zakoreninja v narodu in celotni družbi. Delo vliva vero v življenje, je vir vedno nove duševne živosti in poguma. Delo je os človekovega gibanja v prostoru in času. —- Brez dela. Ponižno prijemamo torej za kljuke, vljudno se klanjamo in zahvaljujemo, kot da za nas ni večje sreče, kot prejemati miloščino. Za majhna plačila opravljamo priložnostna dela. Smo delavci in delavke po tovarnah v.sem v spotiko. Smo kot zakotni pisuni knjigovodje majhnim birtom, štacunarjem in trafikantom. Smo vzgojiteljice, ki večkrat zamenjuje malomeščanske, danes ne več moderne »guvernante«. Smo instruktorji, ki z oslovskim potrpljenjem in junaškim zatajevanjem podpiramo lenobo razvajenih otrok. Smo prodajalci knjig po provinci s 5% provizijo. Smo jelonoše v sezonskih hotelih. Smo pletilje in šivilje brez obrtnih listov in spričeval. Vsega se lotevamo v trpki pripravljenosti, a postajamo vsak dan manj potrebni. Na odsek prihajajo pisma. Vsepovsod po naši ljubi zemlji smo razkropljeni. Pisma so kakor ostareli, nagubani sadovi. — Zemlja je lepa. Skoro se bo ob svežib, posejanih brazdah sprožil vrisk škrjančka. Raslo bo, cvelo, se ospelo in rodilo polje in drevje. V nas pa ,se vse drobi v enoličnem čakanju. Kakor mladi starci odpiramo srce sencam, da preganjajo vero v vrednost in lepoto življenja. Polagoma bo za nas resnična ena sama njegova podoba — boj za obstanek. O svoji brezposelnosti govorimo, pa nismo sentimentalni. Ne prosjačimo, ne tarnamo. Vemo: dela je dovolj, pravico imamo do njega! Zato v svojem interesu in v interesu svojega naroda kličemo Po takojšnji namestitvi!